Doma (France Bevk)
| Doma France Bevk |
Ta črtica je bila l. 1915. konfiscirana
| |||||||||||
»Govori, no, govori!«
»Pripoveduj nam kaj. Mnogo veš…«
Saj nisem znal govoriti. Ko sem čepel pod zemljo, ko sem se peljal domov, še ko sem stopal poln pričakovanja proti hiši, tem mislil storete misli, pripravil besede celo…
Pa smo se gledati in nisem znal reči ničesar, prav ničesar ne. Odgovarjal sem na vprašanja, nazadnje je zmanjkalo še vprašanj, kot da nimajo kaj vprašati. In jaz — kot da sem živel cel čas med zidovi in ne vem ničesar, prav ničesar ne.
Obrazi se niso spremenili, le oč i imajo večje, bolj napete… O meni so dejali, da sem se postaral, da bi me ne žalili, so dejali, da samo za las, da sem dobil komaj vidne gubice po obrazu in da je na mojih sencih tu in tam siv las, redek in še ta ni popolnoma siv. Jaz sem jim zatrjeval, da sem močnejši, bolj utrjen, bolj zdrav, četudi bolj neumen in top — obrazi pa nisem opazoval in je sprememba morda vsled mraza, od tega ali onega, da pa izgine…
Če so mi verjeli, ne vem. Molčali smo, kot da se ne poznamo, ne razumemo. Stari oče je pokašljeval nemirno.
»Ti preve kadiš,« je prelomila sestra molk. »To ni zdravo. Vidiš, vse je v dimu… Dvajset si jih že pokadil…«
Cigarete je štela. Res, vsi smo bili zaviti v sivkasti dim, ki se je zvijal po sobi, da sem komaj razločil obraze. Silil jim je v oči, da so se solzili. Stari oče je radi tega pokašljeval.
»Včasi nisi kadil.«
Molčal sem. Res, zakaj kadim? Kdor ni nikdar kadil, kadi. Kadi, kadi, kadi… Kaj na dela ves čas? Cel dan pogreznjen v eno točko… smrt, granat in šrapnelov nad njim. Razjokal bi se, klel bi — zato kadi… S cigaretami in pipo merijo čas od napovedi vojne do sklepa miru, da pozabi na dom in na visečo smrt.
Zdaj sem bil doma, gledal tem jih iz oči z oči. Otrnil tem cigareto.
»Pozabil sem, res. Preveč kadim.«
»Prinesi mu pijače!«
Sestra me je pogledala z dolgim, vprašajočim pogledom, ki ga nisem razumel. Prinesla mi je pijače…
Ko sem nalil, sem se spomnil: Preveč pijem. Vse, da človek pozabi, da ubije čas, ko bi rad z enim korakom pre?opil[nečitljivo] od odhoda do vrnitve. Kar je vmes, je muka. Misel… ah, samo misli ne! Misel je kamen, natezalnica duše… v pijači ni misli.
A zdaj sem doma, doma…
»Preveč pijem; nisem pijan, a preveč pijem. Sestra moja, koliko sem izpil?«
»Le pij, le pij!«
Te ponujajoče besede so bile hladne, neodkrite, kot bi hotel reči: »Nehaj, nehaj; ti te ugonabljaš!«
»Jej tudi; vzemi!«
»Ne jem. Dovolj sem jedel. Hvala!«
Molče smo se ogledali. Tu pa tam se je kdo nasmehnil iz prijaznosti in zadrege. Ta nasmeh mi je bil najljubši. Potem še nasmeha ni več . Nazadnje je vprašal nekdo: »Kdaj odideš?«
Že petkrat sem povedal, da čez štirinajst dni. Res je bilo mučno; sedeti piti in… Ali si nismo postali tuji? Privadili so se moji odsotnosti, kot da sem umrl in so pozabili name… Ta dolga doba! Neznosni smo, res, neznosni…
»Ne vem,« sem dejal. »Morda grem kmalu. Morda jutri…«
Zopet se je kadila cigareta med mojimi prsti.
»Že zopet. Pozabim. Vedno pozabim.«
»Le kádi! Dovolj dolgo morda nisi kadil.«
»Ne,« sem se ustrašil kozarca v moji roki in vseh oči, ki so me zrle… »Kaj sem hotel? Povejte, kaj sem hotel reči!«
»Ne vemo,« so dejali.
»Vem,« sem vrgel cigareto na tla in odrinil kozarec dale proč od sebe. »Povejte mi, koliko let je vojna? Jaz ne vem…«
»Eno leto in čez,« so me pogledali široko. »Kaj ne veš tega? Petnajst mesecev in…«
»Vi srečni ljudje! In meni je bilo tega petnajst let. V resnici, dragi moji; petnajst neznosno dolgih let in ne morem vam verjeti, ne morem vam verjeti…«