Domači zdravnik (Slovenske večernice)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Domači zdravnik.
Izdano: Slovenske večernice, Izdala družba Sv. Mohora, Celovec (24. zvezek), 1871, str. 195–206.
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

1. Varuj se prehlada![uredi]

(Spisal dr. — ž —).

Prehlad je vzrok in začetek mnogoterih bolezni ter slabi človeško telo, da se ga ravno gospodujoče nalezljive bolezni rade prijemajo. Naše zdravje se ravno po tej poti najbolj pogostoma podkopuje, po prehladu včasih cela množica ljudi v kratkem času, nekteri celó nevarno, razbolé. Po šolah, po cerkvah čuješ po zimi celo muziko kašljanja, kakor bi šlo za stavo; in vse to, ker so se ljudjé prehladili. Kolikokrat se čuje: ta in ta je nevarno zbolel in se pristavlja, da se je prepel, pretegnil; pa veči del takih bolnikov terpi na pljučnih boleznih, ktere so navstale, ker se je človek ves v znoju po težkem delu na zraku, na vetru prehladil, ali pa v svoji največi vročini merzle vode napil in takó prenaglo ohladil. Koliko plesalcev in plesalk konča svoje zdravje po prehladu za vselej, ker nespametno pri največem znoju ali potu hladne pijače vživajo; ali pa, da bi se popred ohladili, ravno tjé gredó, kjer je najsilniši pih in zrak.

Ker je prehlad zdravju tako nevaren in v svojih nasledkih tako škodljiv, hočem tukaj nekaj besedi o njem pregovoriti.

Iz zdravniških poročil se vidi, da se ljudje najbolj pogostoma prehladivajo, kedar je vreme bolj hladno, mokro, spremenljivo, kedar se med seboj na nagloma čredita mraz in vročina, za pozne jeseni, v začetku zime, proti koncu zime, in v začetku spomladi; posebno tedaj, kedar po odjužnem vetru nenadoma ledén sever prevlada. Pa tudi vsak drug čas, kedar po znojni vročini naenkrat hladen veter nastopi in človeka v potu nenadoma in nepripravljenega zadene.

Posebno bolestljivi, rahli, vremenskih premen menj vajeni, izstradani in po težkem delu preveč spehani ljudje so radi hudim prehladom podverženi. Rahlo dete in starček visoke starosti sta za takih premen v največi nevarnosti zdravje izgubiti: marsikteri sivček se je prehladi!, zadušljiv kašelj dobil in v malih dneh za vselej zaspal. Zimski kašelj pri starčikih je torej silno nevaren in jedini in najboljši svet, ki se starim ljudem dati zamore, je: ostajajte za mokrega mraza radi in mirni za pečjó.

Ker po naglih vremenskih premenih bolezni po prehladu najbolj pogostoma na vstajajo, sledi iz tega, da bi se morali ob takih in podobnih časih skerbnejše varovati in bolj vestno zdravje čuvati; le tako nam bode mogoče marsikterim boleznim uiti, ki nas po prehlajenju napadajo.

Najnavadnejše bolezni po prehladu so: skernina ali rheumatizem, kamor spada mnogokrat tudi terganje po glavi, po zobéh in ušesih; nahod ali rima, katar ali zanetje v gerlu, v dušniku ali v pljučih, zanetje pljučnih mren in oserčja, katari želodca in črev (driska ali propad), zanetje ogibov ali členov, šena v obličju in še več drugih menj navadnih bolezni. Pa života, po prehladu oslabljenega, se rajše prijemajo tudi nalezljive bolezni, če vladajo v kterem kraju, kakor: griža nalezljiva, legar, kolera, vročinske bolezni kože, nektere hude otročje bolezni.

Prehlad je nazadnje posebno škodljiv tudi v krajih, kjer merzlica ali groznica gospodari. Prehlad je toraj eden najhujših in najnavadnejših sovražnikov človeškega zdravja, pa tudi zdravja živine; zato bi se moral vsaki prehlajenja vestno ogibati.

Da se ne boš tako lehko prehladil, pazi na to-le: oblači in obuvaj se vselej vremenu primerno. Dobro je v pozni jeseni obleči pod srajco jopico volneno ali pa iz flanela, na Ruskem dušegrejko imenovano, ktere pa ne smeš spomladi naenkrat odložiti, ampak počasi, s pervega samo okoli poldne. Volnena in pavelnasta roba vročino bolj nazaj derži ali bolj greje, kakor platno, če ga imaš na golem životu. Za noge so coklje kaj dobra nošnja na kmetih; čevlji morajo imeti po zimi debele podplate. Dobro je vtikati v nje primerno obrezane kose klobučine, debelega flanela ali drobne slame. Tudi te bode manj zeblo in ti moča manj škodovala, če namažeš noge s kako mastjo, posebno z lojem. Dalje ne delaj pretežko na hudem vetru, ogibaj se sploh krajev, kjer piše, posebno če si preveč izpoten ali premočen. Ne hodi iz pretople izbe slabo oblečen ali celó bos pod milo nebo, na mraz; nikoli ne pij jvode, dokler se nisi malo ohladil in si snoj osušil. Če ni drugače in te preveč žeja, jemlji vodo samo v usta in jo precej zopet izpljuvaj; za potrebo si bodeš po takem žejo malo utolažil. Ne kopaj se, dokler si še vroč, in s potom polit; hudo bolezen si s tim lehko nakoplješ.

Da bodeš prehladom manj podveržen, umivaj si vsaki dan vrat in persi z hladno vodó, pa pri zapertih oknih in durih, da nisi na spihu. Ta navada je kaj koristna in se mora vsem svetovati, posebno pa mladini. Kedar te preveč zebe, jej malo bolje, če zmoreš; zakaj jed je znotranja kurjava in daje več moči, da se branimo prehlajenju. Skerbi najbolj ko moreš, da ostane tvoja polt (koža) suha, ravno tako tudi obleka in obuvalo, sicer ti grozi velika nevarnost, da se prehladiš: če smo mokri ali izpoteni, zgubimo najhitrejše svojo gorkoto, ker je prirodna postava ali zakon, da vlaga največ toplote in najnaglejše jemlje. Navedeno in podobno ravnanje te bode mnogokrat ubranilo prehlada in te otelo marsikterim celó nevarnim boleznim.

Kaj pa je storiti, če si bil tako nesrečen, da si se vendar le prehladil?

Dokler se čutiš samo pobitega, semtertje kako terganje, ti jed ne diši, utrudiš se lehko, preletava te pri vsakej stopinji nekak mraz; tedaj je najboljše in najkoristnejše, da se prav obilno izpotiš, en večer ali pa več večerov zaporedoma. To dosežeš, če si noge v prav topli vodi, v kteri je malo pepela ali goršične moke pokuhane, omiješ, hitro potem v toplo postelj ležeš in se prec gorke pijače napiješ. Bezgov, lipov cvet in nekaj komilic vkup kuhanih je pri vsaki hiši dobiti. Takega izvarka moraš vsaj en do dva kozarca popiti. Ruski čaj z limono, vroča limonada, celó vroča cukrana voda so tudi dobri. Znojenje bodeš pomnožil, če si trenutek popred s toplim kisom (jesibom) roke in persi dobro dergneš. Dokler se znoj ni na polti pokazal, treba je prav mirno ležati; pogosto obračanje v postelji je znojenju nasprotno. Še lože se bodeš izpotil, če si napraviš popred v banici ali v kadi toplo kopelj za celi život, in v njej 10 do 20 minut ostaneš in potem prec ležeš in se dobro odeneš. Glavo smeš ohladiti z vodo ali kisom. Znoj si bodeš tudi izvabil, če se zaviješ v rjuho, ktero si v hladni vodi namočil in dobro izžel, pa moraš se prav dobro in toplo pokriti in kaj mirno ležati. Znojenje, obilno in če je treba več dni zaporedoma s posebno skerbjo in marnostjo, da se iznova ne prehladiš, je proti prehladom in boleznim, iz njega navstalim poglavitno in najboljše zdravilo; če ti po pervem znoju ni odleglo, zgodi se po drugem ali tretjem. Nektere nekaka slabost obhaja, popred da znoj polti ne polije; to naj te ne straši, leži nepremakljivo mirno in imej glavo na hladnem, ali jo daj s kisom pomočiti.

Če se je pa po prehladu kaka bolezen že določno razvila, tedaj ima pri tem vsako zdravljenje razun potenja še kaj posebnega; tukaj naj bodo omenjeni navadni pripomočki proti posameznim boleznim, ki so navstale po prehlajenju.

Nahod ali rima bode prešla sama od sebe, če se količkaj čuvaš. Ce te nos preveč skeli, namaži si ga z lojem ali kako drugo maščo, vleči v sebe hlap, ki puhti iz vrele vode. To izpelješ najlože, če vliješ v lonec, kterega pokriješ z zavitkom popirja tako, da gorenji, spičasti otvor do nosnic seže. Če pa rima predolgo in preobilno teče, vleči v nos hladno vodo, v kteri je nekaj malega sirovega goluna ali pa železnega vitriola raztopljenega, večkrat na den.

Katar v gerlu, zanetje ene ali obéh mandlovih žlez, zanetje žrela itd. Ta bolezen čestokrat po prehladu navstaja, včasih veliko množico ljudi na enkrat napade. Tú en primer: blizo 300 vojakov novincev je prišlo zimskega časa k svojemu polku; vreme je bilo nestanovitno, jug in sever, moker in suh mraz sta se čredila in v desetih dneh je blizo 40 mož na zanetju obeh mandlovih žlez razbolelo. Začenja se navadno z mrazenjem in terganjem po glavi, drugi dan se že težko požira. Odraščeni pridejo po tej bolezni malokdaj v nevarnost, sitno je samo, ker te bode večkrat prijemala, če si jo enkrat imel. Poznam ljudi, ki so vsako zimo po tri po šestkrat v gerlu bolni. Pripomočki: gledaj se dobro izpotiti, kakor je bilo že omenjeno, razun tega si zavij okol vrata ruto, v hladni vodi namočeno in dobro izžeto, pokrij jo z drugo, pa večo in suho takó, da zrak od nikoder do polti na vratu ne more. Če na to ne gledaš, in če imenovana zaveza ne prilega tesno, ti ne bode nikakor koristila. Nosi to zavezo neprenehoma več dni, dokler si bolen, in namakaj spodnjo ruto, kolikorkrat se je posušila. Dalje gerkljaj z galunovo vodo, večkrat v vsaki uri. Namesto goluna smeš vzeti železni vitriol, benečaski boraks, od vseh po malo žličico na polič vode. Izvarek iz žalboja, iz drobno narszane mlade dobove skorje se namesto čiste vode tudi priporoča za gerkljanje, z golunom vred ali pa tudi brez njega. Za gerkljanje je tudi izverstno mleko iz mandelnov, če v poliču malo drobtinico hudičevega kamna (lapis infernalis) dva do pet granov raztopiš.

Dokler si v gerlu bolan, ostajaj za gerdega vremena večidel v sobi, ogibaj se vročih in preterdih jedi, popra itd. Vrat preveč zavijati ni dobro, je bolje ga vsaki dan s hladno vodo omivati.

Katar v dušniku in pljučih je kaj navadna in včasih dolgotrajna bolezen. Začne se navadno z mrazenjem, po kterem te semtertje na persih posebno pa za persno kostjo kaj zaboli. K temu se kmalo pridruži kašelj, s perva bolj suh, pozneje pa moker. Nekteri za en dan kaj veliko moožico žlima ali slezovine v tej bolezni izkašlja. Zdravljenje s perva je najbolje znojenje, več večerov zaporedoma z imenovanimi pripomočki. Posebno toplja kopelj, po kteri se vlezi odmah v topijo postelj, da se prav izpotiš, čisla se prav visoko. Za navadno pijačo se svetuje mandlovo mleko, izvarek iz sleza ali slezov čaj, izvarek iz lanenega semena, ki se mora popred dobro stleči in druge podobne slezate reči. Vse to se mora delj časa rabiti. Dobro je tudi zvečer pred spanjem jemati žvepljenega cvetú s cukrom v enaki meri, obilno toliko, kar na špíc noža gre; ravno tako po en prašek (pulverc) Doverov, pri odraščenih vsaj do pet granov na enkrat. Dobi se v lekarnici pod imenom Doverov prašek. Izprazniti čreva po ricinovem ali lanenem olju pospešuje zdravljenje. Če je kašelj že delj časa, cele tedne trajal, tedaj je kaj dobro dihati kakor je bila že o tem beseda, hlap vrele vode, v ktero se pa vsakokrat po 4 do 5 kapljic terpentinovca vlije po deset minut vsaj dva do trikrat vsaki den, več dni zaporedoma. Mazati persi z očistenim terpentinovcem je tudi dobro. Proti dolgotrajnemu kašlju se svetuje dalje pitje ribjega olja po eno do dve žlici na dan: da izgubiš prec njegov pust okus, vzemi vsakokrat kerhlič frišnega jabelka v usta. Poskušnje vredni so proti dolgemu kašlju ali pljučnemu kataru tudi izvarek iz islanskega maha, ki se s toplim mlekom vkup pije, potem ječmenov slad in raznoverstne mineralične vode. — Če imaš hud kašelj, ne trudi se preveč, varuj se silnih vetrov, ne pij preveč spirituoznih pijač in živi se pa zmerom dobro.

Driska z grižo po črevah in brez nje, dobi se tudi pogostoma po prehlajenju, posebno če si trebuh prehladil in noge premočil. Ta bolezen se najprej prežene, če se deržiš nekaj časa bolj trezen in tešč, trebuh ogrevaš s toplim platnom in kopaš noge v vročej vodi s pepelom. Navadna zdravila proti driski so: slezasti izvarki sleza iz lanenega semena, potem pa reči, ki obsegajo čreslovino, ki so oskrapne. V slezaste izvarke se daje navadno nekaj kapljic opijeve tinkture, ki se dobiva v lekarnicah, za odraščenega človeka po 20 do 30 kapljic na den. Tudi štupa ali perha iz dobovih šišek s cukrom mešana po pol žlice vsaki dve uri je dobro; ravno tako izvarek iz stlečenih šišek, ali iz drobno narezane mlade dobove skorje dve do tri žlice z enim maslecem vode, dobrokuhan, skoz platno precejen in primerno zacukran. Če si dobil pa samo grižo v črevih brez driske, tedaj pokuhaj si nekaj komilic in komine, malo stlečene, in izpij vsaj en kozarec takega čaja, ogrevaj trebuh s toplim platnom, ali toplo opeko (ceglom) in glej, da se olja napiješ, ki skoz tebe predere. Če pa griža ne zavisi od prehlada, od vetrov itd. ampak je nasledek kake nevarne bolezni, tedaj pa ne odlagaj ter pošlji po zdravnika, posebno če belečine prihajajo od kake kile itd. Če imaš drisko, jej pičlo ne preveč vlažno, ampak bolj suho, ogibaj se mastnih jedi, sadja, vina in žganja, samo rudeče vino dene dobro; pij rad čokolado, ovseno kavo, ali pa kavo iz želoda, ne preveč vode, če bi te še tako hudo žejalo. Žejo lehko gasiš, če jemlješ vodo samo v usta in zopet izpljuvaš.

Skernina ali rheumatizem je ena najnavadniših bolezni po prehlajenju in se pokazuje navadno z bolečinami, terganjem semtertje po životu. Tukaj naj je govor samo o rheumatizmu, pri kterem ogibi ne otekajo, zakaj proti skernini z otokom ogibov moraš nemudoma poslati po zdravnika. Tudi skernina začne se večkrat z mrazenjem, kteremu sledé bolečine raznoverstno opisane kmalu tú, kmalo tam, posebno v ramah, v križu itd. včasih tako hude, da se bojiš ganiti se, da se ti dozdeva, da si ves tog. Ta posledni rod skernine ni nevarna bolezen. Najbolje je tu zdravilo, prav pogostoma potiti se, dalje je dreganje in gnječenje bolečih delov kaj koristno: ali z mokrimi izžetimi cunjami ali z osoljenim špiritom, ali pa z očiščenim terpentinovcem. Če so bolečine prav hude, položi tje natrenega hrena, ali pa testú iz gorčične moke in pusti ga ležati dokler moreš terpeti, da koža prav rudeča postane. Da te to rudeče mesto potem ne bode preveč peklo, namazi ga z navadnim oljem. Včasih ti bode kmalo odleglo, če prilepiš na boleče meso smole na platno natrene in jo delj časa ležati pustiš. Tudi pijavice, pa samo v malem številu, so včasih kaj koristne, posebno če se ena za drugo stavi, ne pa vse na enkrat.

Druga bolj po mestih navadna zdravila so proti skernini se: parna kopelj, elektrizovanje, in stavljenje kupic na boleči del; in proti dolgotrajni skernini žvepljene toplice.

Kdor terpi na skernini, mora posebno pijače piti, ki zeló na vodo ženejo, prehlada se skerbno varovati in poleti vsaki dan svoj život s hladno vodo treti. Govorjeno velja samo za rheumatične bolezni, ne pa za protin ali arthralgijo, ki je čisto drugega rodú bolezen.

Zanetje pljuč in pljučnih mren so že bolj nevarne bolezni in tu je nemudoma treba zdravniške pomoči. Pred ko pri teh boleznih v postelj ležeš in zdravnika pokličeš, menj nevarno je in prej se bodeš ozdravil. Znamenja so: v začetku hud mraz, po njem pa precej težka sapa, bodenje na persih posebno okoli žličice in doli proti jetrom, naglo dihanje, pri vsakem dihljeju v začetku velike bolečine. Vsem tem prikaznim se kmalo pridruži kašelj s pičlim, včasih tudi obilnim izveržkom, ki je navadno rijaste barve. Dokler zdravnik ne pride, lezi bolj v hladno izbo, ali pa polagaj na persi hladne oklade, pij navadno, postano vodó, ne govori preveč in se mirno zaderžuj. Težka sapa včasih na pol odjenja, če se daš prenesti iz tople v hladno sôbo, ali pa če začneš pokladati hladne ohlade na persí. Tudi hren ali gorčica se včasih na persi polaga in dobro dene.

To so najnavadnejše bolezni po prehlajenju, ogibaj se torej prehlada in se derži navedenih vodil in poduka, s takim in enakim ravnanjem se bodeš gotovo večkrat bolezni ubranil, mnogo časa in denarja, kar bolezni zahtevajo, prihranil in boš zadovoljen, zakaj zdravje je najpervo bogastvo na tem svetu, brez njega ni veselja, ne radosti, ne dobre volje, ne kratkega časa, pa tudi ne zadovoljnosti.




2. Varuj si oči.[uredi]

(Spisal P.)

Srečen je pač človek, kteri ima vse počutke zdrave; slehernemu tedaj mora biti perva skerb, da si jih ohrani nepopačene, kakoršne je prejel od Stvarnika. Izmed vseh počutkov je pa vid človeku gotovo najdraži; ker je li kdo nesrečniši od slepega revčeka? — Ako pa časi vidimo, kaj nekteri vse zahtevajo od svojih oči, kaj vse počenjajo ž njimi, misliti bi se morali, da ljudje ne čislajo tako zeló zdravega očesa, kakor zasluži. Ali, zdravje sploh, tako tudi dober pogled cenimo še-le izgubivši ga; kesamo se takrat ter obžalujemo prejšnje nerodno ravnanje z očmi, pa se vd da, žalibog le zastonj. Da nam tega ne bo treba, varujmo skerbno drage nam oči!

Narava sama nam že kaže, da moramo okó kot najdraži biser varovati; v jamice pod čelom je oči položila ter jim bogato in mehko postljala s tovščo, da bi jih ničesar ne pritiskalo: obervi in trepalnice z vejicami jih branijo, da jim kaj zunanjega ne škoduje. Glejte modrost božjo!

Da moremo videti, treba nam je svetlobe. Prevelika, ali pa premajhna svetloba škoduje očém; pa tudi tmina, ako bi predolgo trajala, kazila nam bi zeló pogled. Ker so nam gotovo zdrave oči drage, ne glejmo po bliščečih belih planjavah, kakor n. pr. po snegu, v bele hiše, stene, i. t. d., kedar jih solnce obseva. V severnih krajih, kjer zemljo večni sneg pokriva, zgodi se kaj pogosto, da ljudje popolnoma oslepé, ker njihove oči skorej vedno zrejo le po bliščečem snegu. Tudi v naših krajih se časi kaj takega primeri in sicer večkrat, kakor bi si navadno mislili, vsaj popači si jih s tem zeló veliko. Varno moramo ogibati se ogledovanja prav svitlih reči, kakor tudi takih, ki so prežive barve. Kdor ima tako delo, kakor zlatarji in drugi, naj privoši očem počitka, vendar pa ne tako, da bi vsak trenotek drugam pogledal, potem pa zopet prec na svitlo reč; najbolje je, da tak odloži za nekoliko časa delo, ter pogleda, ako je mogoče skoz okno na zeleno, to ti krepčá oči, kajti zelena barva jim je najvgodniša: tudi je dobro, da si pri tacem delu večkrat z merzlo čisto vodo oči izmiješ.

Pogled nam tudi slabí, ako moramo drobne reči razgledovati, kakor branje drobno tiskanih knjig, pisanje, šivanje in druga taka dela, zlasti, ako jih moramo pri luči, in morda še celó pri slabi luči opravljati, kajti takrat morajo oči svoje moči veliko bolj napenjati, kakor pri dnevni svetlobi. Napačna in zeló škodljiva navada je tedaj, da posebno otroci, časi pa tudi odraščeni pri vsaki luči berejo, pišejo itd.; da le lučica berli, pa je dobro. Da bi si pač taki hoteli zapomniti, da se luč lahko popravi, pokvarjene oči pa se ne dajo. Da pri luči oči veliko več terpé, čutimo časi sami, ker nas jamejo skeleti to je znamenje, da preveč tirjamo od njih. Najvgodniša je očém srednja svetloba, ter da ne gledamo ne preblizo, pa tudi ne predaleč. Sploh škoduje pogledu kolikor toliko vsako vmetno razsvitljenje; čisto zdravim očem ne še tako, tem bolj pa bolnim in že pokvarjenim. Nič kaj dobrega ne dá očém, ako se trese to, kar gledamo; to se zlasti godi, ako peljaje se na vozu beremo; tedaj je treba varovati se. Nič pa ne škoduje očém tako, kakor berzi spremini svetlobe v tmino ali pa narobe. Zgodilo se je že večkrat, da je kdo zarad tega oslepel. Varovati se tedaj moramo, da nam solnce ne sije v spalnico, ali pa še celo na posteljo, da bi, izbudivši se, na ravnost v solnce pogledali. Temu moremo v okom priti najbolje, da se pred solnčnim izhodom poberemo iz postelje, ali si pa, ako nismo tako pridni, prestavimo posteljnik v drugi kot spalnice ter jej zagernemo okna. Iz ravno tega vzroka ni dobro, ako je naša soba zvečer v enem kotu zeló razsvitljena, drugod pa toliko temnejša. Luč mora mirno goreti in sicer vedno enako; lojeve sveče tedaj, ki preveč bakljajo, niso nič kaj dobre za svečavo.

Kar se tiče barv, očém so najmanj vgodne svitle, posebno bela, živo rudeča in rumena; temneje so jim že bolje, najboljše pa dé očem zelenkasta barva ali pa modra.

Da si boljšamo oči ter bistrimo pogled, priporočajo skušeni možjé, da naj jih vadimo daleč kaj razločiti zlasti, ako motrimo ter prav na drobno razgledujemo od daleč kako zeleno polje ali gozd. Take vaje s časom neki res čudodelno zboljšajo oči. Zato imajo kmečki ljudjé sredi zelenih gorá sploh dobre oči. Priporočajo tudi zdravniki za oči tale pripomoček, ki jih ohrani zdrave ter jih krepča: da si večkrat čez den posebno pa, predno spat gremo, trepalnice, obervi in senci z merzlo vodo pomočimo. V resnici ne more biti boljšega pripomočka od tega, ki bi bolje odganjal od oči kri, o kteri zdravniki učé, da je pervi vzrok skorej vsem očesnim boleznim. Vseh drugih zdravil se je treba kolikor je mogoče ogibati, posebno, kedar nam jih nevedni mazači ponujajo in svetujejo; tudi ne smemo brez zdravnikovega sveta nobenega izmed naših, če tudi se tako nedolžnih domačih zdravil rabiti. Očali ali očnice naj nam bodo zadnji pripomoček; bodimo brez njih, dokler moremo; ako jih moramo imeti, zberimo si rajši slabeje kakor preostre. Dobre očniee ne smejo nobene reči ne veče, pa tudi ne manjše kazati, kakor je v resnici, ampak bolj razločno.

Hranimo si skerbno dragi biser, dober pogled ter ne zabimo nikdar, da lože se je varovati, kot pozneje brez vspeha pomočka iskati.