Domači zdravnik/Kaj konča - umori človeka?

Domači zdravnik B. Kaj konča - umori človeka? Janez Volčič

Po spisih modrih zdravnikov nabral Janez Volčič, duhoven ljubljanske škofije

Spisano:	Postavila in uredila Ilona Jerič
Viri:	Slovenske večernice, izdala in založila Družba Sv. Mohorja v Celovcu (31. zvezek), 1874: http://www.archive.org/stream/slovenskeveerni04svgoog#page/n115/mode/1up
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

1. Bolezen. Kaj je bolezen?

Bolezen je prišla v hišo — bolezen se ga je lotila — sem slišal, še majhno dete, in ko sem videl koga ležati po dnevi, ki se je zvijal, stokal ali celo jokal, so dejali, da ga je bolezen zadela. Mislil sem si: Ko bi bil jaz velik in močan in bi bil bolezen videl priti, bi se jej bil ustvavil, jo zgrabil, zapodil ali pobil.

Otročja je ta misel; pa vendar ni po vsem prazna. Bolezen res pride in se loti človeka in ako je preslaba, človek pa zadostí močan in se jej ustavljati zna, jo tudi premaga in zapodi ali umori. Ako je pa bolezen huda, človek pa preslab in se jej s potrebnimi pripomočki ne ustavi, ona človeka prevzame ter ga tako dolgo mori, da ga umori. Kakova pa je ta nesrečna morivka ali:

Kaj je bolezen?

Bolezen v splošnem pomenu je motenje, razdiranje našega življenja. Bolezen je nekako posebno življenje, podobno tistim nadležnim rastlinam, ki se vgnejzdijo v druge rastline ali jih ovijejo ter od njih životarijo in so prave zajednice ali ptujopasnice, ker se pasejo na ptujem življenji, pa mu ravno s tem jako škodujejo. Kakor vsaka stvar, je tudi bolezen podveržena splošnim postavam življenja. Kakor vsako življenje, vshaja tudi bolezen le v boju nasprotnih moči. Ona se prične, se razvija do svoje zrelosti, pa zopet vsahnuje, da svoje bitje konča. Kakor vsako življenje, tako tudi bolezen, se ne razvija vedno z enako močjo, ampak je podveržena postavam nasprotovanja; zato prehodi svoje postaje, da se zdaj poganja pa zopet potihne; zdaj napade, pa se zopet vleže, kakor vsako življenje bèdi in počiva. Zato vidimo pri bolniku, da mu je kmalo huje, pa zopet malo bolje.

Prav popolnoma je pač malokdaj naše življenje. Skoraj vedno je v nas kako majhno motenje; vendar dokler nas posebno ne nadlegova, pravimo, da smo zdravi. Ako pa tako nadlegovanje veči prihaja, močno postaja in svojo rast nam neprijetno in občutno razvija, ga imenujemo bolezen, ki zamore biti majhna ali huda, nevarna ali pa nenevarna. Blagor mu, kdor jo premagati zna in zamore!

2. Uzrok bolezni.

Uzrok bolezni je vse, karkoli na nas toliko vtisa ima, da naše življenje v nepravilen stan postavi. Vsa vstvarjena natora, ki nas obdaja, je z nami v nekaki gotovi zvezi, v kteri zdravi biti zamoremo. Ako se ta zveza le kaj zmoti, nastane bolezen, in uzrok bolezni so vse zunajne stvari, ki izstopijo iz prave zveze ter se vstavijo našemu življenju.

Zrak, voda, mraz in gorkota, vreme in letni časi, stanovanje, obleka, hrana in zdravila, vse to, tudi vera in nravnost, ako je v pravilni zvezi z našim bitjem, pospešuje in vterduje naše življenje; pa ravno vse to lahko nam škoduje, ako izstopi iz te zveze, ter postane uzrok naši bolezni.

Pa tudi naše telo samo z vsemi svojimi raznimi čuti in mnogoterimi močmi je prav velikrat uzrok bolezni. Presilno napenjanje svojega duha, razdraženje serca, zunajnih čutil, zguba najimenitniših moči v gerdi nečistosti, prehudo ali pretežko delo, prav lahko škoduje našemu zdravju. Tudi bolni plod našega telesa, vnetje, prisad, gnjiloba, smradljivo izpuhtenje, gnojljivi turi, gliste in druge napake zamorejo uzrokovati nove bolezni.

Velikrat je uzrok bolezni tudi nalezba. Bolezen, kakor že vemo, ima nekako življenje, zlasti še nektera, ki se prične, razvija, nekako seme oplodi in potem pogine, kakor drugo živeče truplo. Pa tudi take bolezni, ki jih nalezljive imenujemo, so različne v svojem bitji, različne v svoji prikazni. Nektere so strašne razsajoče, kakor kuga; druge ne nevarne, kakor slabi, majhni nahodi; nektere nagle, kakor kolera; druge počasne, kakor sramnokužnost. Take bolezni se začnejo večidel s svojim semenom; pa vendar tudi lahko iz drugih uzrokov, da se le še potem razširjajo po nalezbi.

To seme, skernoba (zdravniki mu pravijo kontagium, kar je latinska beseda in pomeni dotaknjenje) je nekaki poseben živalski plod, živi kal gotove bolezni. To ima terdno, zateglo življenje in hudo nalezljivo moč; ali pa je prav slabo zginljivo in ravno, da komaj in malokdaj oživi svoj plod in to le, ako so mu okolišine jako ugodne. So skernobe, ki dalje časa skrite bivajo v telesu, kamor so se vrinile ali prikradle, ter bodo zamorjene ali pa se vkoreninijo; večidel pa se urno razvijejo ter pričnejo svoje pokončevavno življenje. Ko bolezen doseže najvišji stopnjo, bi dejal, ko dozori, izmeta novo seme; pa tudi še potem ga še izmeta, ko človek že okreva.

Skernoba ima svoje gnezdo navadno v zleznih kožah; po teh kožah se tudi navadno ukorenini ali naleze in zlez jej je ugodna zibelj. Skernoba se pa ohrani in je v vseh telesnih izmečkih; v potu, v sapi, v vodi in blatu, zlasti v nevarnih izmečkih, ki so z zlezo zmešani. Nektere so bolj težke ali debele, da se jih nalezeš le, če se jih dotakneš; druge pa te napadejo s svojim izpuhtenjem, ako prideš le blizo tacega bolnika; nektere so tako tanke, da jih lahko zrak precej dalječ zanese.

Nobena skernoba pa ni taka, da bi povsod in vselej okužila in se oživela, kamor pride; mora jej biti zato pripravno telo in ugoden kraj, kamor pade; pa tudi zunajne razmere jo morejo pospeševati, da oplodi in svoj morivni namen doseže. Ako pa ni pripravno telo, kteremu skernoba pogubivno žuga in ga napade, in kedar jej zunajne okolišine opoverajo, bo to hudobno seme zamorjeno, ali pa ga terdna natora kot ptujo, sovražno snov izverže. Je pa telo slabo pripravno, ali skernobi zunajni vpliv ni po vsem ugoden, ali so telesne moči preslabe, da jo le oslabe, je pa popolnoma zamoriti niso v stanu: se prikaže bolezen le revna ali deloma, ali pa človeka napade le neka slabost. Kakor seme na njivi le obrodi, ako so mu ugodni vse potrebni pogoji.

Nektere take bolezni, ktere uzrokuje taka nalezljiva skernoba, oslobodé telo za daljno sprejemo tiste skernobe; da, ako je človek enkrat prestal tako bolezen, ni več spreten za njo, ali saj, če ga še napade, jo lahko prestane, kakor so koze, ospice in druge. Za nektere take bolezni so navadno le majhni otroci spretni.

Lahke in revne skernobe poginejo same v čistem, zdravem zraku. Močne in terdne pa se težej končajo: jesih in klor jih najpoprej pomori.

Zraven skernob so pa še drugi kužni hlapovi, ki niso pravo seme boleznim, so le škodljivo izparjenje ali izhlapenje in zrak toliko okužijo, da je za človeško dihanje neugoden, otrovan in tako uzrokuje razne bolezni, ki postanejo tudi lahko nalezljive.

To vse nas pa prepričati more, da najbolja pomoč zoper te napade, zoper te usroke bolezni, je čisti zrak in skerbna snaga. Kdor se poslužuje teh pripomočkov, bo premagal marsiktero bolezen popolnoma, ali jej bo saj odvzel večidel moči, da ga končati, umoriti ne bo mogla.

3. Kako se bolezni obvarovati?

Bolezen je naš prisežen sovražnik, ki bi nas rad, kakor si že bodi, pokončal, ali nam saj škodoval. Sovražnik nam pa ne bo škodoval, ako se ga skerbno ogibljemo, da do nas ne pride, ali pa če ga mi premagati zamoremo. In isto tako je z boleznijo.

Da nas zamore bolezen napasti, to je le mogoče z dvojno pogojo. Najpervo mora biti uzrok bolezni; v drugo mora pa naše telo spretno biti, da ga ta uzrok zadene. Da nas toraj bolezen napadla ne bo, je treba zopet dvojne pogoje. Mi moramo uzrok odverneti, se mu odtegniti; ali pa mora biti naše telo za uzrok nespretno, toliko močno, da uzrok odleti in nam škodovati ne more. Perva pot nam je, bi dejal, nemogoča; kajti dokler živimo na tej zemlji, ki z vsemi svojimi stvarmi našemu življenju škodovati zamore, kar dobro vsi vemo, tako dolgo je nemogoče, se odtegniti vsem in vsacemu uzroku bolezni; in tudi, kolikor bolj se jim odtegujemo, toliko hujši počnejo ž nami, ko nas zasačijo, kar je sploh lastnost sovražnikova. Komu, na priliko, škoduje premrazenje bolj, kakor njemu, ki se skerbno zavija. Boljša bo toraj druga: Ogibaj se, kolikor se da, vsacemu uzroku; kterih pa se ogniti ne moreš, se jih privadi ter skušaj svoje telo uterditi in neobčutnega storiti.

Ogibaj se teh le uzrokov, kar ti je megoče: Nezmernosti v jedi in pijači, strastnega vživanja mesenih slasti, hudega razbeljenja in premrazenja, naglega prestopa iz vročine na mraz ali nasprotnega, vsake hudobije ali strasti, presilnega napenjanja svojega duha, preobilnega ali prekratkega spanja, zaderžanega ali prevečkratnega izpraznjenja, vsacega strupa in nesnažnega, otrovanega zraka.

Pri tem pa glej, da svoje telo uterduješ, da se bo uzrokom bolezni ložej ustavljalo in za nje neobčutljivo postalo. Zato zopet ponovim: Vživaj čisti zrak! O srečen kmet, ki najložej in tudi največ čistega zraka vžije, zato pa njegovo telo ni tako spretno za vsako bolezen; terdno, čversto je. — Umivaj se vsaki dan z merzlo vodo; najbolje celo telo. — Ne oblači se premehko in ne pregorko. — Delaj in gibaj s telesom; bolj ko ga uriš in gibaš, terdneje ti bo. Kolikor bolj pa miruješ, toliko slabeje je telo, pa tudi vsaka sapica te bo že poderla. — Ne derži se preostro in strastno navajenega reda, živi prosto, ne vklenjen v svojo navado. Tudi nam sovražne reči zgubijo svojo škodljivost, ako se jih privadimo. Zato ti bo koristne, da včasih en kozarec vina več spiješ, ali malo več ješ, se nekoliko bolj spehaš; pa ravno tako dobro, morebiti še bolje bo, da se včasih postiš, svoj želodec sprazniš. Vse to bo telo uterdilo, bolj nego železni red, kterega se vendar vedno deržati ne moreš.

Vsak človek pa skoraj da ima kako telesno slabost, ki je bolezni ugodna. To slabost že marsikteri po svojih starših podedova, ali si jo s presiljavo kake moči sam napravi, ali je v neredni rasti ali postavi njegovi, ali jo mu nakloni kraj ali stanovanje, kjer prebiva. To je pa tudi gotovo, da se bolezni ravno te slabosti najraji, pa tudi najložej poprimejo. Potrebno je, da to slabost svojo spoznaš, da jo ali uterduješ ali pa vse uzroke bolezni z večjo skerbjo od nje odvračuješ. Spoznal jo pa boš; ako veš, kteri del ali ktera moč tvoja je najbolj občutljiva pri razdraženji ali pri kakem serčnem vtisu; ali da paziš, kam se ti kri najhitreje in naj obilniše navaljuje; ali kteri ud se poprej spoti, te večkrat boli. Tudi je bolj občutljiv tisti del, kterega bolj nateguješ; na priliko, pri globoko mislečih učenih so možgani, pri pevcu persa, pri požrešnemu želodec, in tako drugi.

4. Ozdravljenje.

Ako nas sovražna moč napade, se jej moramo v bran postaviti, moramo poskušati, kar vemo in znamo, da jo premagamo, odženemo. K temu nam pa pomaga: Lastna moč, pripravno orožje in dober prijatelj. Taka je v boju z boleznijo.

a. Natorna moč.

Vsaka bolezen ima v živem telesu samem svojega nasprotnika. Tista natorna moč, ktera nas unajnih škodljivih vtisov varuje, se tudi vzdigne zoper vsiljeno bolezen ter se prizadeva jo izgnati.

Naše telo ne terpi nič ptujega v sebi; zato dela neprenehoma, da si svoji natori vse vpodobi in prisvoji, ali pa izmeče iz sebe; kajti, kar zavžijemo, to prekuha; in kar mu tekne, obderži; kar pa mu ne velja, izpanne iz sebe. Ta natorna moč odpravi neštevilno bolezen brez vse zdravniške pomoči, včasih celo, ko jej okoliščine in tudi zdravila še le opoverajo. Sama zdravniška umetnija nikdar ne ozdravi, ako natorna moč vsa vpeša. Zdravila le vodijo to moč ter jej pomagajo, ako so prava in modro zvoljena.

Posebno na kmetih ta natorna moč premaga mnogotere, tudi hude in nevarne bolezni. Se ve da k temu pripomore največ močno, neomehkuženo in uterjeno telo, kakoršno zamore imeti le kmet, ki ga v čistem zraku vedno uri.

Čista vest, popolnoma vdanost v voljo Božjo, mirno življenje neizrečeno pospešuje natorno moč, da ložej in bolj gotovo premaga nadležno bolezen.

b. Pomagaj natorni moči in podpiraj jo.

Ker pa ni gotovo, da bi natora sama zmagala, je vselej pametno, da jej pomagamo in gledamo na to, da ozdravljenje pospešujemo ter varujemo, da ga zunajne nevarščine ne zaderžujejo ali celo ne ustavijo. Za to pa je potrebno:

Soba, kjer bolnik leži, ali bolnišnica naj bo prostorna, suha, snažna, zračna in srednje — topla. Postelja ne pri zakurjeni peči, pri oknu ali pri vratih ali pri mokri steni. Ako sapa čez bolnika šine, ko duri odpreš, lahko ga v smertno nevarnost pripraviš; zato mora biti vsako okno blizo bolnika prav skerbno zaperto, da pri nobeni špranji sapa skozi ne more. Vendar moraš vsaki dan vrata in nasprotno okno dalj časa odpreti, da spustiš čistega zraka v sobo; pa ne sme bolnika naravno zadeti. Ne kuri prehudo po zimi; poleti pa okno zagerni, da solnce preveč ne pripeka v hišo. Postelja naj bo tako obernjena, da se bolniku ne bliši.

Bolnik naj vselej sam leži, le v spodnjem oblačilu, glavo višej, rahlo, zmerno zadet.

Da se ne preleži, premekni ga večkrat, ako se sam ne more; čiste, snažne, mehke rjuhe mu daj. Ako se prikažejo rdeče riže na križcih, omivaj jih večkrat z merzlo vodo; težkim, rejenim osebam jih pomaži z belakom, kteremu malo žganja prideni, suhim pa z nespranim sirovim maslom in malo kafre. Tako delaj tudi, če se že rane naredé. Kolikor je le mogoče, naj bolnik na ranah ne leži. Napravi svitek iz mehke slame, da so rane proste.

Mokro, omazano perilo mu previdno premeni s suhim, mehkim in pregretim; ako se še potí, počakaj, da pot jenja, da se kako kaj ne premrazi. Kedar se bolnik poti, ne sme biti kaj razodet, ter naj odeje ne odgrinja; vendar ga presilno zaviti, zabasati in preobložiti ne smeš, zlasti še čes glavo ne. Nikakor se ga z merzlo roko dotakniti ne smeš.

Ako prideš merzel v hišo, ne hodi koj k bolniku; merzel zrak, kterega seboj prineseš mu lahko jako škoduje.

Večkrat se bolniki najbolj sami zakrivijo, da jim je huje, ker iz sramožljivosti, ali ker priprave nimajo, vun gredo ter se prav lahko hudo premrazijo, ko iz gorke poatelje na merzel zrak ali celo na sapo pridejo. Nevarno je to; hudo bolan nikakor ne sme iz hiše. Postrezi mu; in urno iz hiše odpravi, kar bi smerdelo ali zrak onesnažilo.

Na kmetih najdemo neko zeló nespamestno napako, katera najbolj opovera, da natora ne more bolezni premagati; bolniku jedi in pijače silijo ter mislijo, če bo le jedel in pil, pa bo ozdravel. Najhuja, najbolj nevarna je pa ta ljubeznjiva napaka še pri naglih in vročinskih boleznih. Prav dobro si vsak to le zapomni: Natora sama zbere vse svoje moči, da bi bolezen premagala; zato odtegne vse moči od prebavljenja in želodec le toliko delati zamore, kar je prav neobhodno potrebno; njegove moči, bi dejal, so na drugo stran — v bran — obernjene. To kaže natora sama, ker bolniku ne diši nobena hrana. Ako pa želodcu več daš, kakor sprejeti hoče ali premore in kar prebaviti ni vstanu, ker je oslabljen in svojih moči nima, moraš vender spoznati, da zavžito ostane neprebavljeno; pa s svojo težo, ker je na poti, napravi drugo, novo bolezen, želodčino merzlico, ki zamore lahko hujši in nevarniši biti, nego je pervo zlo. Verjemi, da pri hudi bolezni želodec ne dela, in kar mu posiliš, ga teži, mu škodovati mora. Saj nas ne živi jed sama na sebi in moči nam okrepča le to, kar prebavimo in si po želodčevi dobri prekuhi prisvojimo. Ako pa želodec hrane ne prekuha, takrat nam hrana ne koristi, nam le škoduje. In kolikor več tak bolnik jé, toliko bolj se natorna moč napenja in slabi in lahko da omaga.

Navadna goveja juha, ne mastna, z nekterimi drobivci mehkega kruha, večkrat po eno žlico, jo najbolj primerna hrana bolniku. Pijača naj bo nekoliko vstavljena voda, v ktero verzi opečen, gork košček kruha. Pri boleznih, ki imajo svoj uzrok v premrazenji, in se s potom premagajo, kakor so nahodi, terganja po križu, i. dr. mora biti vsa pijača bolj topla. Bog ne daj vina ali še celo žganja! to je gotov strup skoraj da pri vseh boleznih. Le to verjemi, da bolan želodec ne more kuhati, in kar ne predela, mu je v gotov kvar.

Pa ne le telo naj miruje, ampak tudi duh naj ima primerjen pokoj. Vse toraj odverni od bolnika, kar bi ga prevzeti zamoglo, naj bo že prijetno ali neprijetno; ne nadlegovaj ga z obilnim obiskovanjem ali nepotrebnim pripovedovanjem vse naj bo mirno okrog njega; pa tudi ne šepetaj natihoma z drugimi; njegov silno razdražen duh in strah, da ne bi bolezen slabo izšla, v takem tihem in skrivnem šepetanji natolcuje vse hudo; njegov sluh je včasih neizrečeno tenak in ta čut človeka navadno zadnji zapusti. Vsak bolnik še upa, da bo ozdravil; kajti še tako nevarno bolan vendar še ozdraviti zamore. Že so marsikteremu bolniku tudi zdravniki odpovedali življenje, pa je le še ozdravil. Prijazno, pohlevno zvedrilo, včasih celo izjokanje pripomore k ozdravljenju.

Zdaj pa še to le: Kedar bolnik preboli, mu je odleglo, se na bolje obernilo; takrat je pred vsem treba, da je zmeren v hrani. Kajti jed mu začne dišati, želodec je pa še silno slab; bolnika mika, da bi nadležno posteljo zapustil, se podal na čisti zrak, ali njegova koža je neizrečeno občutljiva, kaj lahko se premrazi; tudi njegov duh, njegovo serce je jako razdražljivo; pa slab in otožen je. Prav mali pregrešek lahko zadolži, da ga bolezen z novo močjo zopet napade.

Kdorkoli je toraj prebolel, naj se prav skerbno varuje dalje časa po prestani bolezni, da si želodca ne preobloži, ali da se kaj ne premrazi; kajti podoben je novorojenemu detetu. Celo las naj si prekmalo ne obreže, da mu to ne škoduje. —

Da natornim močem ložej pomagaš in se bolj gotovo ubraniš sovražnemu napadu, naj ti še to povem: Nikdar ne jemli zdravil, ako ti jih treba ni. Kakor gospoda razne čistila in dražila jemlje, da svoj prenapolnjeni želodec spraznuje, tako je bila na kmetih bedasta navada, da so si kri pušali. To se pravi, voz na vzdol le še potiskati, da se še bolj gotovo polomi. Kedar pa čutiš kako bolezen, ustavi se jej koj. Ako si nevadno truden, ti jed ne diši, le žeja te, spati ne moreš ali te težke sanje nadlegovajo, ne gre navadno od tebe ali gre preveč, delati se ti ne poljubi, glava ti je težka, mraz gre na te, pa tudi vročina te sprehaja, tako ti je znamnje, da ti žuga tvoj prisežen sovražnik, bolezen. In glej, pervo potrebno je, kar ponoviti moram, da si odtegneš hrano; to je natorni nagib. Tudi živina ne je, ako jo bolezen napade. In saj ti merzenje pravi, da ne jej; ne sili se toraj in ne nasprotovaj natori. Raji pometno pij vodo, da se želodec ložej izprazni. Vlezi se, kakor te sama natora tudi vabi, ne natezaj njenih moči, ktere ravno zdaj sama najbolj potrebuje in rabi, da odverne bolezen. Tako pametno ravnjanje, h kteremu nas natora vabi in sili, ako jo le poslušati hočemo, odverne veliko bolezen koj v začetku.

c. Zdravnik in zdravila.

Ako sam, z vsemi svojimi močmi, sovražne bolezni premagati ne moreš, poišči si ptuje pomoči, poišči si prijatelja, da ti pomaga. Ta prijatelj je pa zdravnik. Je pa neizrečeno veliko na tem ležeče, da si dobiš zdravnika zares prijatelja. Ta mora biti pošten mož. Človek, kteremu popolnoma zaupamo svoje življenje; kteri oziroma njegovega dejanja nima nobenega presodka, nego le svojo vest; (nemoreš ga tožiti, ako te po svoji nevednosti ali v svoji lahkomišljenosti tudi umori) kteri pa tudi, ako hoče dolžnosti svojega stanu na tenko spolnovati, je pripravljen darovati vse, veselje, pokoj, celo zdravje in življenje svoje.

Izurjenemu in poštenemu zdravniku se pa popolnoma razodej in mu vse potrebno zaupaj. To te bo umirilo, zdravniku pa jako polajša njegovo delo. Ako je toraj bolezen prišla nad te, ne čakaj ter pošlji urno po poštenega zdravnika. Ako v bolezni na zdravje čakaš in modre pomoči ne išeš, podoben si bedaku, ki čaka in od dalječ gleda, da naj ogenj v njegovi strehi sam od sebe ugasne. Ako se pa bojiš stroškov, si neumnež, ki mraza klepeče, pa plajš v skrinji zapert ima, da ga moli snedó. Veliko jih je pa že pomerlo, ki so marsikaj potrošili, pa le konjederkam in velikoustnežem prav drago plačevali; poštenega zdravnika pa niso vprašali. Mar niso taki ljudje norci, ki čakajo rokovnača ali vprašajo ciganko, da bi mu srečo in bogastva dala, ko se sama stergana in lačna okoli klatita? Kdor pri takih išče, večkrat prav drage pomoči ali prav za prav strupa, ta je sam svoj morivec. Bog ga vedi, kje ravno konjederke in taki zakotni sleparji svojo cigansko umetnost si pridobijo? Zdravništvo je tako imenitna in težka učenost, da tirja prav globoko in dolgo učenje.

Kaj pa se pravi zdraviti?

Zdraviti se pravi: Človeškemu telesu napraviti nenavaden vtis, ga zdražiti, dejal bi, podkuriti, da se s tem vtisom vpre in pokonča drugi, tudi nenavaden, pa nasproten vtis, to je bolezen. Tedaj bolezen in moč zdravila ali odzdravljenje, obedvoje je nevarno, in raba zdravila ni nič druzega, kakor naprava umetne bolezni, da bi premagala natorno bolezen. To je očitno. Ako zdrav človek vzame kako zdravilo, bo gotovo čutil ter bo bolj ali manj bolan. Tedaj zdravilo rabiti je samo na sebi vselej škodljivo in napravi vselej bolezen; koristno pa je le zato in le takrat, ako zdravilo premaga drugo bolezen, ktera v telesu že obstoji. Pravice toraj, sebe ali druge bolne napraviti, nikakor nihče drug imeti ne more, kakor le tisti, ki razmere med boleznijo k zdravilom na tanko pozna; in ta je le izurjen, učen zdravnik. Ako toraj vzameš nepotrebno zdravilo, napraviš si še le bolezen, ktere nisi imel; ali pa je tvoji bolezni nepristojno, in tako imaš dvojno bolezen, ko si poprej le eno imel. Lahko pa zdravilo tudi pospeši in poviša ravno tisto bolezen, ktero že imaš. Zato je veliko bolje, da v svoji bolezni ne vzameš nikakoršnega zdravila, nego pristojnega. Pristojnega ti pa nihče drngi svetovati nikakor ne more, kakor le izurjen in pošten zdravnik. V potrebi išči toraj zdravnika, odkrij in razodeni mu svojo bolezen; pa ne hodi okoli zvitih bab in hudobnih sleparjev, ki ti pomagati ne znajo, te pa znajo prav dobro dreti in opehariti. Mar ne veš, kaj pravi sv. Duh: »Spoštuj zdravnika zavoljo potrebe; zakaj Najviši ga je vstvaril.« Bog ga je v to odločil, da ti v bolezni pomaga.

5. Nalezljive bolezni.

Kako se jih obvarovati?

K temu ti to le trojno pomaga, kar še ponovim: a. Ogibaj se nalezljivega semena ali strupene skernobe in kužnih hlapov. b. Uterduj svoje telo, da ne bo nalezljivosti sprejelo, da se jej ložej ustavi. c. Varuj se uzroka ali prilike nalezljivosti.

a. Da te nalezljiva bolezen ne napade, ne bližaj se nepotrebno niti takim bolnikom, niti osebam, ki so ž njim bili v kaki dotiki. Se ve, da to vselej ne obvaruje; kajti nektera skernoba se tudi po zraku prenese ali tudi v obleki in v drugi robi dalje časa ostane. Marsikterega pa dolžnost veže, da mora obiskovati tacega bolnega ali da mora mu streči.

Da ne nalezeš bolezni, varuj se sam, kolikor se da. Snaga je eden najboljših pripomočkov; kajti gotovo je, da že zatrošene skernobe so se s snago zamorile, preden so se vgnjezdile popolnoma. Zato skerbi za čisti zrak, ter se sprehajaj in gibaj pridno svoje telo po bistrem zraku. To ti pomore, da vse škodljivo izhlapiš in uterduješ svojo kožo, ktera je manj občutljiva in spretna za zunanjo nalezbo, dokler je delavna. Bodi serčen in vesel, ne pobit ali presilno boječ. Ne dotikaj se brez potrebe bolnika, zlasti ne njegovih ran ali delov, ki prav tanko kožo imajo, kakor ustnice; tudi oblačila in rabljenih posod njegovih se ogibaj.

Ker snage nikdar zadosti priporočiti ne morem, naj še omenim, da bolnik, zlasti z nalezljivo boleznijo, naj bo snažen, naj se omije večkrat z vodo, z nekoliko jesihom zmešano, ako tega zdravnik ne prepove; tako naj splakne večkrat usta. Vsi izmečki njegovi naj se pa precej odstranijo; zrak naj bo vedno čist. Gorje bolniku in vsem njegovim, ki prebivajo v zatuhnjenem, popolnoma okuženem in zapertem zraku! Obiskal sem bolnika, in že v veži so mi dejali, da mu je zdaj huje. Ko stopim v hišo, buti mi nasprosti težek sopuh ravno iz peči vzetega kruha. Pri drugem dobim razno žival, ali vse mokro perilo okoli peči, ali še kaj bolj smerdljivega. Za Boga! kako bo ozdravil bolnik v taki nesnagi, ko mora zdrav človek zboleti, ako bi dalje časa mogel sopsti tako okuženi zrak. Zažgi večkrat brinjev les, pa ne da bi se kadilo, le goreti mora; vlij nektere kaplje jesiha na razgret kamen, ki pa ne sme razbeljen biti. Najbolje je, ako kaniš nekoliko žvepljene kisline ali hudičevega olja na navadno kuhinsko sol. Še bolje je klorovo apno, kteremu se pridene malo vode ali nekaj kapljic jesiha.

Nikdar ne hodi tako blizo bolnega, da bi njegovo sprideno sapo, ali njegovo otrovano izhlapenje ti požerati mogel. Ker se skernoba najpoprej vleže na slizne kože v nosu ali v ustih, kar sem že rekel, ne požeraj slin; ampak večkrat izpljuni, vsekni se in izperi si usta z vodo in jesihom.

b. Ne boj se presilno. To je prav gotovo, da preveč boječi napenja nepotrebno, škodljivo svoje moči, in poprej in ložej kaj naleze, ker so čutnice pretegnjene, bolj spretne. Kako nespametna je taka boječnost. Saj vendar veš, da Bog je gospodar življenja in smerti; uiti mu ne moreš. Vendar ne hodi tešč k takemu bolniku, ako je le mogoče; tudi ne ves spehan in vroč, ali truden, prevzet, navtisnjen ali kaj bolan. Ne bodi predolgo v slabem zraku pri bolnemu in podaj se potem na čisti zrak. Varuj se, da ne preobložiš želodca, niti z jedjo niti s pijačo; vsak nered v dušnih ali telesnih močeh je nevaren, ter te dela bolj spretnega za bolezen.

c. Zato se ogibaj vsega nereda, ki ti je lahko uzrok bolezni. Ako že nalezljiva bolezen več ljudi napade, je včasih dobro, da se zmerno spotiš, ali tudi želodec izprazniš vsega nepotrebnega ali celo škodljivega; vendar vprašaj modrega zdravnika, kako in kaj?

1. Vročinska bolezen.

Vročinska bolezen napade najhuje kervne žile, navtisne glavo in navali človeku veliko slabost. Začne se z nahodom ali s katarno vročnico, ki prevzame sleznine kože; v teh se zaredi in od tod zopet svoj plod, nalezljivo skernobo, daje. Kmalo so vnete vse sleznice v dušniku, v pljučah, v nosu, v možganih in drugod; od tod kašelj, trudnost, stud, bljuvanje, driska, i. t. d. Koža postane suha, kerčevito zlečena, vroča; rudečkast, belo ali umazano prevlečen, suh in vžgan jezik; voda bleda, kalna; bolnik se trese, blede, išče po odeji; ga sem ter tje lomi; njegovo oko oslabi, po ušesih mu zvoni, tudi ogluši, celo na videz mertev se zdi.

Ako je bolezen hitra, terpi 21 dni, počasna tudi 6 do 8 tednov. Dobro znamnje je, če se bolnik večkrat po malem poti, kar mu dobro dene, glava postane lahka in mirno zaspi. Okreva pa počasi in paziti mora, da se bolezen ne poverne.

Naj večkrat se napravi ta bolezen ter jih več napade v vlažni, mokri zimi, ali na spomlad, ko dalje časa dežuje. Naložej se loti slabotnih, bolj občutljivih ljudi; sploh ljudi, ki imajo lahko zdražljive čutnice.

Ena najhujših vročinskih bolezen je legar, ki posebno jetra napade, ter bolniku vso zavednost vzame; po vsem životu se mu izpahnejo, okrogle blede ali rudečkaste, kot proso ali tudi kot leča velike lise, že 3. ali 5. dan; 8. dan se zgubijo in koža se maji.

Pri srečnem izidu dozori bolezen 21. dan, ko je najhuja: naglo odjenja, koža prihaja mehka in voljna, tako tudi ustnice, jezik in nos, pot in vsi izmečki so nenavadno smradljivi, tudi z nosa včasin kri teče. Počasi, čez več tednov se bolnik še le okreva, vsa koža se ošopi, tudi lasje izpadejo. Malokdaj pa ta huda bolezen človeka v njegovem življenji večkrat napade.

Otroci, starčeki, noseče in jetični so manj spretni za to bolezen, in ako jih tudi napade, jo ložej premagajo, kakor močni ljudje. Posebno ugoden tej hudi morivki je s človeškimi izpuhi prenapolnjen zrak in pomanjkovanje. Zato se rada pridruži vojski in lakoti.

Zoper nalezbo te bolezni je zopet snaga v pervi versti. V začetku, ko se bolezen priklati, je dobro želodec izčistiti. Ne obotavljaj se pa, in pošlji takoj po modrega zdravnika.

2. Griža.

Griža se skoraj vsako leto prikaže, včasih napade cele kraje. Griža vname slezne kožice debelih čev, včasih tudi seže do drobnih čev, ter postane huda, nalezljiva. Človeka začnejo slabosti obhajati, želodec ga tiši, vjeda ga in gori in doli ga žene. Kmalo je le huje in bolečega sili le naprej, pa gre le belasta, rumenkasta ali zelenkasta slez od njega, včasih tudi kervava. Najhuja je suha griža, ki človeka le napenja, pa nič ne gre od njega. Navadno terpi en teden ali 14 dni. Dobro znamnje je, ko gre od bolnika gosto, kakor močnik in se nekoliko potiti začne. Nemir, notrajna vročina, zdihovanje, vpadene oči, spremenjen obraz, merzle roke in noge, neredna, slaba žila, vse to je slabo znamnje, če se tudi bolnik dobro čuti.

Griža se priklati navadno konec poletja, ko po vročih dnevih nastanejo hladni večeri in si ljudje s premerzlo vodo in z nezrelim sadjem želodec premrazijo.

Ako te začne želodec tišati, ako se ti vzdiguje, pomagaj natori in izčisti želodec. Deni mali košček rabarbare v mlačno pijačo iz ajbiža ali lipovega cvetja ali med mleko. Ječmenova kaša, laneno seme, dobro prekuhano odcedi, in to mlačno pij. Tudi navadni mizarski lim, ali telečja noga med juho kuhana, da koristno pijačo. Opaši se čez trebuh s pavolo. Razbeli cegel ali opeko, deni ga v mali škaf (ako nimaš nastranjaka), kani nanj 3 ali 4 kaplice terpentinovega olja in sedi ter se zagerni tako, da gre ves puh po tebi; čez 8 ali 10 minut pojdi v postelj. To ponovi dvakrat ali trikrat na dan.

Pred vsem pa zopet tukaj skerbi za snago. Dobro si zapomni, da vsi izmečki grižovega so strup zdravemu, toraj jih le urno proč spravi in na tanko počedi, da se zrak ne kuži; zato ga čisti, kakor sem že povedal. Varuj se, da želodca ne premraziš; zato ne jej na tešče nobenega sadja in ne pij merzle vode nanj; ne polegaj po zemlji ali po odpertih podeh.

3. Kolera.

^[1]

Marsikteri bralec se bode morebiti stresel pri tej besedi, ker ga bode opomnila hudih, ob času kolere v svojem kraju prestanih ur. In res, kolera je obče kaj huda in neusmiljena morilka človeškega rodú, ktere smo mi Evropejci pred štiridesetimi leti komaj po imenu poznali. Pritepla se je pervokrat k nam v Evropo iz jutrovih dežel še le leta 1829. Pokazala se je tega leta pervokrat v nekterih krajih ruskega carstva na mejah Azije. Prišla je v naše kraje iz tople iztočne Indije, kakor več drugih nalezljivih bolezni, n. pr.: osepnice, škerlat itd.

Imé »kolera« je sicer že od starodavnih časov poznano. Oče zdravilstva, Hipokrates, že dolgo pred Kristovem rojstvu opisuje v svojih spisih pod tem imenom neko bolezen, ki se začne s hudim bljuvanjem in propadom ali drisko. Človeku lice nagloma prepade, ga duši pri sercu, dobi večkrat kerče v dolnje ude in kaže sploh podobo prave azijske morilke, vendar je ta bolezen čisto drugačega značaja. Ona malokoga umori, kmalo mine, ne postane nikoli nalezljiva, čeravno se nekterih krajih posebno po letu bolj pogostoma pokazuje. Stari ljudje in mala deca so jej posebno podverženi, pa jim postaja redkokrat nevarna. Prihaja iz zavžitja slabih, pokvarjenih jedi, včasi od prehlada. Tudi zavžitje strupenih gob, nekterih metalnih solí, n. pr. zelenca, je vstanu izbuditi to bolezen, ktero zdravniki: kolera nostras ali evropejsko kolero imenujejo, zato ker je že od nekdaj v evropejskih deželah poznana in v razloček od grozovitne azijske morilke. V zgodovini se poveda, da je za evropejsko kolero umerl gerški modrijan Diogen, ki je prebival v sodú in je z laterno v roci po dnevi ljudi iskal. Požerl je sirovo nogo nekega goveda. Imé obeh, bistveno različnih bolezni, je gerškega rodú in pomeni: žolcev tok (cholos = žolc in rhein = teči), toraj bolezen, v kterej mnogo žolca iz črev teče. To pa nima nobene veljave gledé azijske kolere, ktero hočem tu bolj natanjko opisati.

Po indijskih poročilih je bila kolera popred domača bolezen ob bregovih svete indijske reke Gangesa, posebno ob njegovem iztoku v morje, v tako imenovanem Gangesovem ustji, na vlažnih in močvirnih tleh. Bila je pohlevna, ne posebno nevarna. Leta 1817 po dolgem in nenavadnem deževju je pervokrat postala hudomorilna in jela koračiti na vse strani sveta črez ozke meje pervotne svoje zibelke po prostornih in gosto obljudenih indijskih krajih.

Leta 1818 se je razširila po celej Indiji in v angleškej armadi grozovitno divjala. Leta 1819 je v Indiji malo potihnila, in se nagnila posebno proti jugu na indijske otoke: Ceylon, Sumatra itd., ter proti izhodu, kjer je za Indijo ležeče kraje okužila in leta 1820 v Kitaj, v najbolj obljudeno carstvo vsega sveta priderla. Tu je nek grozno davila celi dve leti. Proti severu jo šla črez goré v Nepal in dalej proti centralni Aziji. Leta 1821 nastopi svojo smertonosno pot proti zapadu v društvu mnogoštevilnih mohamedanskih romarjev, divja v deželah ob perzijskem zalivu, posebno velikem mestu Basora ter po celej Perziji; doseže 1822 Sirijo, Palestino in druge dežele ob bregovih sredozemnega morja, kjer ostane skoraj dve leti in grozi od tukaj Evropo napasti. Pa takrat se jej ni zljubilo črez morje v naše dežele. Iz Persije, kjer je tudi leta 1823 neusmiljeno morila, pride po tergovcih pervokrat v rusko evropejsko mesto Astrahan, ob izljivu velike reke Volge v hvalinsko morje. Kakor se kaže, je bila, pervokrat prenesena na evropejska tla, preslaba in ostala obmejena na Astrahan. Skoraj ravno tega časa je priderla iz srednje Azije tudi v rusko mesto Orenburg, pa tudi od tod ni mogla iz neznanih vzrokov dalej proti Evropi.

Evropa ostane toraj prosta te morije do leta 1830. Dve leti pred tem je z največo okrutnostjo morila zopet po Perziji, v malej Aziji in v ruskih krajih za Kavkazom. Leta 1829 pride zopet v mesto Astrahan, odkoder se jej je takrat posrečilo pridreti po reki Volgi navzgor v oserčje Rusije v veliko mesto Moskvo, kamur je prispela spomladi leta 1830. V tem času se je pritepla tudi v mesta ob azovskom in černem morju ter na polotok Krim. Iz teh središč se je širila po celej neizmernej Rusiji proti severu do Arhangeljska, proti zapadu do pribaltiških dežel in do kraljestva Poljskega, kamur jo je prinesla ruska armada ob času poljskega punta 1831. Od ondod je jela bolj naglo potovati in še tistega leta napade veliki delj kraljestva Pruskega, Nemčije in našega cesarstva. Dunaj in Berolin je okužila že poleti 1831 in grozovito mnogo ljudi zadavila. Tudi naše slovenske kraje je pervokrat obiskala od leta 1831 in 1832. Leta 1832 se prepelje iz Homburga črez morje na Angleško in davi kaj neusmiljeno v glavnem mestu Londonu; napade iz angleške straní Francosko, kamur je bila najpopred v primorsko mesto Callais prinešena, odkoder je v kratkem času Paris dosegla in se razširila po celej Francoskej zemlji. Še leta 1832 prebrodi pervokrat atlantiško morje, se pokaže v Kanadi in v severo-amerikanskih deržavah ter stopa proti jugu do mesta Mehike. V letih 1833 — 34 jo vidimo moriti po Španskem in Portugalskom, pozneje po Laškem in zopet v naših krajih. Leta 1836 in 1837 so bile hude epidemije v avstrijanskih deželah, ob jadranskem morju, po Laškem, Nemškem in v drugih posebno severnih evropejskih kraljestvih; ali leta 1838 naenkrat izgine ta morija iz cele Evrope, po kterej je od leta 1830 do konca 1837 blizo en milijon ljudi poklala. Pervi naval te hude azijske morilke je terpel skoraj celih osem let morivši kmalo tu kmalo tam, od Arhangelska po ledenem morju in Groeningena v Norvegiji do Carigrada, Neapola in do narjužnega konca Španije, od Moskve do Londona in Pariza, povsod je strahovitno švigala svojo smertonosno koso in obhajala grozovito žetev. In čudno, naenkrat izgine iz evropejskih tal, ostane pred njo mir in pokoj blizo celih deset let. Že se je mislilo, da je v Evropi za vselej konec te morije, pa okrutna osoda je drugače nanesla.

Posebne okolnosti, dolgo deževje in velika nerednost v Indiji, v svojej pervotnej domačiji, jej podeli leta 1846 zopet veliko morilno moč, domače meje so jej pretesne in se pobere posebno proti severu in zapadu. Kakor grozovitna burja priburi v Perzijo, azijsko Turško do Egipta v Afriki ter v zakavkaške ruske pokrajine. Velikanski snežniki kavkaških gora jo nekaj časa ustavijo, pa pri posebnej priložnosti vendar le prekorači mogočni Kavkaz po navadnej poštnej cesti in se pokaže leta 1847 zopet v Moskvi. Takrat je potrebovala ptujka od Gangesa do poglavitnega mesta Rusije samo poldrugo leto, pri pervem navalu pa celih 12 let. Iz Moskve se je zopet razširila po celej Evropi, razprostiraje povsod, kamur je prišla, smert, strah in trepet. Ta njeni drugi naval je terpel od 1847 do 1856, skoraj ravno toliko, kolikor se je zderževala v evropejskih zemljah, ko jih je pervokrat obiskala. Takrat je kaj neusmiljeno davila po Kranjskem, v Istriji, po Štajerskem in Koroškem. V poslednjo deželo jo je prinesel potujoč puškar v Borovljah v dolnej Rožnej dolini. Svetovna razstava v Monakovu leta 1854 je veliko pripomogla k njenemu širjenju. Obiskala je vse dežele kakor pri njenem pervem potovanji, okužila tudi mnogo krajev, kamur pervokrat ni prišla, kakor na Švicarskem, Tirolskem, in se deržala posebno velikih mest, odkoder se je žarkom podobno na vse strani po deželi širila. Tudi takrat je preplavala atlantiško morje in obiskala severno Ameriko. Dunaj je imel leta 1855 že sedmo in kaj hudo epidemijo. Z letom 1856 zopet potihne na delj časa in do leta 1864 ni se čulo nikjer, da bi po evropejskih zemljah divjala; pa v Aziji, posebno v njenej tesnej domovini, Indiji, ni nikoli do cela izginila.

Od leta 1864 sèm se šteje tretji naval te bolezni na evropejske dežele. Leto poprej je bila po Aziji daleč okrog razširjena in je nek neverjetno grozovitno divjala med mohamedanskimi romarji; najbolj v Arabiji: v Meki in Medini, svetih mestih preroka Mohameda. Odtod je bila prenešena v Egipet; in je posebno v primorskem mestu Aleksandriji kaj hudó razsajala. Leta 1865 je morila, iz Aleksandrije prnešena, v mnogih mestih po Laškem in na južnem Francoskem, v naše kraje iz Laškega vendar ni prišla, kakor bi poti od zapada proti izhodu ne ljubila.

Ob času vojske l. 1866 je kolero širila pruska armada po našem cesarstvu, od ktere so jo tudi nekteri oddelki naših vojakov prejeli. Po vojakih je bila tega leta v naše slovenske kraje prinešena. Kakor bi ne bila našla rodovitnih tal, ni se nikjer v obširno epidemijo razvila, samo Terst, vojaško granico in nektera mesta na Ogerskem je bolj hudo prijela. Leta 1867 pa je razsajala v našem cesarstvu, posebno v Terstu, po Dalmaciji in v Brodskem polku vojaške granice. V poslednjem polku je v dveh letih črez štiri sto ljudi pomerila, v vasi po imenu Andrijevce je celó meseca decembra in januarja svoje žertve tirjala. Leta 1868 in 1869 je bila bolj tiha in se le tu in tam na Ogerskem, posebno pa na Ruskem kazala v malih epidemijah. Naenkrat začne l. 1870 po mestih ob Azovskom in Černem morju na Ruskem grozovitna postajati in se čedalje bolj prostirati. Jeli bila na novo prinešena ali se izvila iz prejšnjin njenih ostankov, ni še gotovo: zadnje se meni zdi najverjetnejše. Leta 1871 je celo Rusko poplavila, prišla poleti na Prusko, kjer je posebno v mestih, že v začetku imenovanih, okrutno divjala. Proti koncu leta 1871 je prešla tudi meje našega cesarstva in morila zlasti po nekterih vaseh v Galiciji. Proti sredi minulega leta pokazala se je tudi že na Dunaju in Ogerskem; najhujše pa je razsajala v Monakovem, glavnem mestu Bavarske dežele, kjer še čez zimo l. 1874 ni ponehala. Tretji naval le-té strašne morije v Evropi toraj ni še pri kraju, ona žuga še vêdno v naše kraje pridreti.

Iz tega kratkega opisa njenih poti po svetu je razvidno, da je kolera sedanjih časov edna najhujših nalezljivih bolezni, da je prava neusmiljena morilka, morebiti hujša, kakor prejšnjih časov ona nalezljiva bolezen, po slovenski navadno kuga imenovana. To stoji gotovo, da se ne ve o nobenej drugej bolezni, ki bi bila nosila svojo smertonosno kosó v takej obširnosti po celem svetu od gorečega solnca podravnikovih dežel gor do ledenega morja po celej Aziji, Evropi in Ameriki, tudi Afriki in otokom tihega morja neprizanašaje. Kolera je postala strah in trepet celega človeškega rodu in je prava svetovna kuga ali morija.

Poglejmo sedaj natanjko, kako da se širi in postopa od enega kraja v drugi, iz ene dežele v drugo. Gledé tega nas učé neštevilne skušnje, da kolera v naših krajih ni doma, njena pot iz Indije stoji nad vsako sumnjo. Kjerkoli se je kakor razširjena morija pokazala, dalo se je povsod točno zaslediti, da je bila iz popred okuženih v zdravi kraj prinešena ali pa tam nastala, kjer je leto popred morila in nekoliko svojih bitnih zastankov pustila. Vse njene morije se dajo pri natančnem preiskavanju kakor po kakej niti med seboj zvezane razodeti in tje do njene pervotne izlege v Gangesovem ustji slediti.

V naših evropejskih zemljah se azijska kolera nikdar sama od sebe ni izlegla in razvila, to poterdujejo vsa ostra opazovanja in natančne skušnje. Dalej je gotovo, da je v Evropi popred ni bilo, ampak se pervokrat pokazala še le leta 1830, kakor sem omenil, na Ruskom, kamur je bila iz Perzije prinešena. Vsaki bi smel po pravici vprašati, zakaj je popred ni bilo, če bi se zamogla tudi na evropejskih tleh pervotno razviti; gotovo bi jej ne bilo manjkalo priložnosti k svojemu razvitju že sto in stoletij sèm. Popred omenjena kolera nostras ali evropejska se tukaj ne sme v misel jemati, ker ni nikoli nalezljiva in sploh bitno različna od indijske morije. Gotovo je tedaj, da ni rojena na naših tleh, ampak je pri nas ptujka, v naše kraje še le po človeškem občenju prinešena. Jaz sem leta 1867 kakor ud zdravotne komisije v Brodskem polku pri vseh od kolere obiskanih vaseh na drobno in prepričalno dozvedeti mogel, kako je dobila ena vas od druge to morijo, ktera je bila leta 1866 po četertem batalijonu v te kraje prinešena ter zimovala v velikej vasi »Andrijevce« in v okolici. Potovaje po svojih dolžnostih najdem enkrat v okuženej hiši v Andrijevcih, čeravno je bilo ostro prepovedano, goste, moža in ženo, iz zdravega sela Perkovce. Svest, da ta dva gotovo neseta kolero na svoj dom v Perkovce seboj, ne daleč od prejšnjega sela, stoječe v mokrotnej nižavi, jim prepovem verniti se sedaj domú. In glej, mož in žena zbolita že drugi dan na koleri in eden tudi na njej umerje. Kaka nesreča bi zadela ono vas, ki je ves čas zdrava ostala, sam Bog vé, če bi bila smela ona dva nesrečnika nazaj na svoj dom.

V selo Stara Topolja, kjer je tega leta od vseh okuženih vasi najbolj divjala, bila je prinešena po starej babici, ki je v okuženej vasi svojim sorodnikom v koleri stregla in nekaj nesnažnega perila po rajnih podedovala. Domú gredé s svojo okuženo culico dojide svojega soseda z vozom, kteri jo seboj pelje: siromak ni vedel, da vozi grozovitno smert pod svojo streho. Drugi dan zbolita oba, vsaki v svojej hiši, na najstrašnejši način neusmiljene morilke. Mož umerje, stara babica pa ozdravi. Siroto so vaščani potem preganjali dolžeči jo velike nesreče, ktera je po njej celo vas zadela. Selo Gornja Verba dobi kolero po zakonskem paru, ki je bil obiskat svojo hčer, vdano v drugem selu, kjer je kolera gospodovala. Le ta hčer je na koleri umerla in otožen oče in mati sta prišedši domú sama zbolela in tudi umerla. V njih hiši je potem še petero ljudi na koleri zbolelo in pet od sedmih umerlo. In v vsakej vasi, v kterej je kolera divjala, se je dala prenešenost od dragod jasno kakor svitlo solnce dokazati.

Pa tudi v selu samem ni bilo težko razodeti, kako je hiša za hišo morijo pod streho dobila. Takih in podobnih skušenj najdem na obilno zapisanih v spisih o koleri in njenem širjenju. Po velikih mestih je seveda vse to težko dokazati, tam stoji hiša tik hiše, prebivalci stojé mnogoverstno med seboj v dotiki, kar se ne pusti tako lehko slediti in razodeti, pa tudi tam se v začetku lehko opazuje, kedaj in kako je seme morije bilo utrošeno, kedaj prinešeno v kako bolnišnico, kaserno, samostan, sploh v zavod, kjer veliko ljudi pod eno streho živi.

Kolera je tedaj prenesljiva in nalezljiva bolezen; prenaša se iz enega kraja v drugi, iz ene vasi v drugo, iz enega mesta v drugo. Prenaša se po ljudeh, ki dojdejo iz okuženih krajev v zdrave; le v Indiji se širi ne samo po dotiki ljudi med seboj, ampak se izleže tudi samostalno in neodvisno od tega kakor pri nas merzlica. V naših deželah pa ne nastane nikjer, v nobenem kraju, če ga ni obiskala živa duša iz druzega že okuženega kraja. Če se kolera na tak način okrog širi, v čem obstoji njeno seme, — klica ali strup, kterega človek po svetu trosi? Semena, iz kterega se kolera, kakor kaka rastlina iz svojega semena, izklije, doslej sicer ne poznamo; vendar vemo za gotovo, da se ta klica derži ter oklepa človeških odpadkov ali iztrebkov, ki kakor nesnaga na poltu, v perilu in obleki trohnijo ali pa raztrošoni po stanovanju in v zahodih (skretih) razpadajo.

Mnogi učeni terdijo, da delajo kolero male, samo s povečalnikom vidne klice rastlinic iz rodu gliv, ktere so našli v velikom številu po črevah ljudi, ki so po imenovani bolezni umerli; še v večem številu pa v odpadkih takih bolnikov, vse jedno so jih li izbljuvali ali pa od zadi izvergli. Profesor Hallier je delal dolgotrajne in kaj nevarne skušnje z omenjenmi klicami. Pustil je, da so se klice izrastle v glivice, ktere so nek bile podobne glivicam, ki se nahajajo kakor snet na rižu v izhodnjej Indiji za časa njegove slabe letine. Ali je ta misel resnična ali ne, se doslej ne more izreči; samo to je gotovo, da ni abotna, da se vjema z mnogim, kar se je dosedaj pozvediti moglo o pravej bitnosti kolere in načinu njenega razprostiranja. Tudi ne stoji ta misel samotna: mi vidimo, kako bolehajo naša žita po posebnih rastlinicah, po tako imenovanem snetu, naš krompir, vinska terta, svilnati červiči; mi za gotovo vemo, da prihaja marsiktera kožna bolezen človeška od drobnih organizmov, živalic ali rastlinic; zakaj bi ne mogla imeti kolera, legar, škerlat in druge nalezljive bolezni človeškega rodú v takih in podobnih najmanjših stvaricah svoj začetek, svojo pričino. V tem oziru se za naših dni, posebno po izkušnjah francoskega fizikarja Pasteur-ja, ki je našel povsod v zraku neštevilno mnogo najdrobnejših organskih stvaric, neutrudljivo preiskuje, poskuša in pregleduje. Bog daj, da bodo kmalo ti neizmerni in včasih za zdravje preiskovalca zeló nevarni trudi zaželjen sad rodili človeku v največi prid.

Pa naj že bode izid teh preiskovanj kteri koli hoče, nekaj posebnega mora vendar biti, kar kolero dela, kar se kakor nepretergana nit vleče po vseh njenih epidemijah in se pusti slediti nazaj v njeni rojstni kraj. In to nekaj, imenujmo to: klico, seme ali otrov kolere, derži se odpadkov bolnih ali vsaj okuženih pa še zdravih ljudi, to stoji nad vsako sumnjo.

Človeški odpadki obsegajo klico kolere, kar se zamore z izgledi na tisoče in tisoče dokazati. Kolera toraj ni po dotiki z bolnikom nalezljiva kakor na primer: osepnice, škarlatina, podkožni tyf in druge mnoge, okužne bolezni, ampak seme grozne morije se nahaja v bolnikovej bližnjavi in se razvija iz bluvanja in iz črevnih iztrebkov. Mnogokrat se je že zgodilo, da so zdravi v enej postelji z bolniki ležali, matere svoje že bolne otroke dojile, pa niso kolere dobili. Kdor je vendar le zbolel, napil se je nečistega zraka v bolnikovej okolici ali pa drugod v njegovej hiši. V tem obziru so zahodi (skreti), gnojnice, nesnažno smetišče, gnojnišče, kamor se bolnikovi odpadki nosijo in izlijajo, prava gnjezda, kjer se kolera izlega in godi. Ravno tako nevarno za zdrave je perilo, po bolniku onesnaženo, lesenina, staro zidovje, če so se bolnikovih iztrebkov tako napili, da v njih gnjiti in razpadati zamorejo. Bolj nemarno, nesnažno je vse okoli bolnika, kamor njegovi iztrebki padajo, več nemarnosti in gnjijočih živinskih in človeških iztrebkov sploh se nahaja po zahodih, smetiščih, v gnojnicah in gnojnih kupih; veča nevarnost postaja za zdrave, tem več smertovnih klic se razvije, tem hitreje razbolivajo jeden za drugim v okuženej hiši.

Da obsegajo človeški odpadki seme kolere, tega so nas bistra opazovanja cele bolezni in pa neposredne poskušnje učile. Mnogi so poskušali kermiti živali s človeškimi odpadki in glej živali, ki so tudi podveržene podobnej bolezni, so razbolele, če so bili ti odpadki le nekaj dni stari ali vsaj gnjiti začeli. Čversti bolnikovi odpadki obsegajo še premalo tega morilnega semena in so malokdaj okužili. Serčni ljudje so celó bolnikovo čversto bljuvanje za poskušnjo pogoltnili in niso razboleli. Pri raztelesevanju takih merličev se je že marsikteri zdravnik vrezal, vendar kolere ni dobil. Vse drugače bi to pa izpadlo, če bi bilo truplo začelo že gnjiti in bilo prav nesnažno po poltu. Za nas so te poskušnje neizmerno tolažljive, ker se nam pri postrežbi nesrečnih bolnikov ni treba bati, če le na natančno čistobo in snaženje neprenehoma gledamo.

Toraj po iztrebkih bolnikovih okužen zrak v bližnjej okolici bolnika, v poprej imenovanih hišnih napravah, obsega kolere otrov, ki postaja tem bolj nevaren in morilen, čem menj se gleda na čistost zraka, in snažnost po teh napravah in okrop bolnika. Tukaj naj stojé nekteri izgledi, kako se kolera širi po iztrebkih bolnikov, pa tudi tistih, ki klico morije v sebi nosijo in se vendar še zdravi počutijo.

Klošter Ebrach na Bavarskem, pripoveda slavni Pettenkoffer, je velika posilna delalnica, kamur zanikerne ljudje obojega spola zapirajo. Leta 1854 dobi ta jetnica, kjer se hrani več sto jetnikov, kolero po nekem jetniku Grasel-u, kterega so že zdravega iz okuženega mesta tje poslali. Ta človek dobi gredé na potu drisko in nazadnje v jetnici za kolero umerje. Pri svojem vstopu v delalnico so mu vzeli perilo polno nesnage in ga poslali prat na ženski oddelek, kteri je bil po pregradi in v vseh zadevah popolnoma ločen od moškega oddelka. Iztrebke bolnikove so v začetku, nevedé da ima kolero; metali nespremenjene v zahod moških jetnikov. In glej, v malih dneh začenjajo jetniki moški, malo pozneje tudi ženski na koleri razbolevati tako, da je nazadnje postala v delalnici grozna morija. Na ženskom oddelku ste pervi zbeleli dve ženski, ki ste Graselnovo perilo iztrebkov nategnjeno, prali in za njima druge, ki so hodile na zahode, kamur so pervih bolnih žensk nespremenjene iztrebke metali.

Ravno tako se je godilo na moškem oddelku. Bolezen je grozovitno razsajala, čeravno zdravi jetniki in jetnice z bolniki niso prišli v nobeno dotiko, in so samo tiste zahode obiskovali, kamur so iztrebke bolnikov metali. In glej, čuda, od sto uradnikov, hlapcev in stražarjev, ki so imeli svoj od drugih ločen zahod in ki so spali daleč od bolniških zahodov v posebnem oddelku velikega poslopja, ni zbolela nobena duša, čeravno so bili vsakidan v neposrednjej dotiki z jetniki.

Drugi primer. Rajni profesor Niemeyer pripoveda, da so prišli iz okuženega mesta Štetin leta 1848 rekrutje v mesto Magdeburg. Zvečer precej po dohodu na prenočevanje v privatno hišo razbolita dva, ktera pa so nemudoma v vojaško bolnico daleč od te hiše odnesli. Noben teh bolnikov ni bil v dotiki s hišnimi prebivalci, samo bolnikove iztrebke so v hišni zahod vergli. In glej v malih dneh se vname huda morija v tistej hiši, širi se v začetku po tistej ulici in okuži nazadnje veliki del mesta, ki je od tega eno najmorilnejših epidemij dobilo.

Podoben, natanjko preiskovan izgled, kako iztrebki bolnega na koleri celo hišo okužiti zamorejo, nahajamo v Regensburgu leta 1854. Tam obišče pisar neke fabrike hišo, ki je daleč od njegovega stanovanja stala. Prišel je malo popred iz Monakova, kjer je tedaj kolera hudo morila, zdrav domu. Slučajno razboli na koleri ravno tedaj, ko se je mudil v tujej hiši in morali so ga bolnega v njegovo stanovanje nesti. V tej hiši so pospravili iztrebke, ktere je izbljuval in izmetal, brez vsega v zahod ali skret. In kaj se dogodi? Malo dni potem začnejo razboljevati v tej hiši ljudje za kolero, in čudno tisti, s kterimi omenjeni pisar ni bil v nobenej dotiki; rodovina pa, tri osebe štejoča, ktero je bil obiskal, ostala je čisto zdrava. Seme kolere je bilo po iztrebkih pisarjevih verženo v zahod, ki je služil celej hiši za potrebe in iz tega semena se je izklila morilna bolezen, ki je tiste napadla, kteri so jej bili po svojih telesnih lastnostih podverženi, kakor vidimo tudi pri vseh drugih nalezljivih boleznih.

Takih in podobnih izgledov, ki pričajo, da tiči klica hude morilke v odpadkih, bi se dalo našteti brez števila; ker je že iz treh navedenih razvidno, da gnjijoča nesnaga koleričnih obsega seme strašne bolezni, ne bo nam treba še več takih izgledov naspočitati.

Tukaj moram samo še pristaviti, da celó taki ljudje, ki niso sicer bolni, pa jih vendar malo laksira, po svojih odpadkih okuževajo, če so popred bivali v okuženem kraju. Verjetno je, da celó ljudje čisto zdravi, potujoči iz okuženih krajev v zdrave, zamorejo na tak način hudo bolezen širiti. Konečno je gotovo, da nečista obleka po koleričnih in druge reči od njih iztrebkov onesnažene, zamorejo bolezen v zdrave kraje prenesti. Človek toraj sam v svojej vznotrajnosti, v svojej môči ali vodi prenaša morilko kolero po svetu; in to je prav lahko mogoče, ker se o koleri vé, da njene seme tiči včasih po več dni v našem životu, brez da bi se mi le količkaj bolni čutili. Ljudjé se podajajo na pot, nevedé kaj imajo v sebi ali pa bežijo pred morilko v zdrave kraje in jo nosijo že v svojih utrobah.

Razun človeškega občenja ima zemlja ali svet, v kterem kako mesto ali vas stoji, največi upljiv na to, da postane kolera splošna morija. Tukaj hočem navesti v poterdilo nekaj dotičnih izgledov, ki so se opazili za različnih njenih epidemijah po evropejskih zemljah.

Pri vseh teh epidemijah so se pokazale tla najbolj ugodna za razvitje kolere tako imenovan nanos po dolinah ob velikih rekah in blizo njih: lega v kakej globeli, kjer se okrog in okrog proti sredi voda staka, naj je pod perstjo terda skala ali ne; lega pri znožji kakega hriba ali rebri, kjer se voda z višave doli pretaka in zemljišče dolgo časa kaj vlažno dela. Nasproti kolera ne ljubi suhega peščenega zemljišča, terde, ne luknjičaste skale, ki se ne more vode napiti; ne ljubi sploh visokih gorskih krajev, odkoder se navzdol na vse strani hitro voda odtaka in ne zamore se dobro vgnjezditi v krajih, ki stojé v močvirnem blatnatem svetu. Po mestih se je opazilo, da je kolera v tistih krajih najbolj morila, ki so bili niži od drugih, kterih tla so bila vlažna in sto in stoletne nesnage tam trohneče napita. Da še več. Ker vemo, da je kolera po njenem pervem prikazu v Evropi doslé skoraj vsa veča mesta že mnogokrat obiskala, gledalo se je na to, ktere dele kakega mesta je najhujše napadala. In glej pokazalo se je, da je kolera skoraj vsakokrat v tistem delu, včasih celó v istih hišah razvila se v morilno epidemijo, kakor pri svojih poprejšnjih obiskih. Pokazala se je najpred v nižavah mesta, bila tam tudi najbolj morilna in stopala proti višim delom mesta, kjer je tudi navadno menj žertev jemala.

Vse dosedanje epidemije kolere so bile samo v mestih in vaseh, ki stojé na drobljivej, nategljivej zemlji ali na jamičastej, nategljivej skali. Preiskave takih tal so pa pokazale, da so bila nasičena tvarin odpadkov. V zemlji toraj, po kterej je stopal rod za rodom morebiti več tisoč let, globoko pod našimi hišami in nogami, neprenehoma nekaj gnije in trohni, pri čem se rodijo marsikteri škodljivi izpari, ki se širé precej po svojem porodu v persti na vse plati, posebno pa proti verhu pod naše hiše, v naše klete in druge prizemne shrambe. Ti-le iz zemlje izhajajoči raznoverstni zračni izpari so pravi gnoj za prinešeno kolerino klico, ktera se po njih prerodi v morilen otrov ali strup, ki v krajih včasih cele tisoče in tisoče ljudi po splošnem bolehanju pod zemljo spravi.

Da so perstena tla ali jamičasta skala kot podlaga naših prebivališč napolnjena raznoverstnih organskih tvarin, človeških in živalskih odpadkov, prepriča se lahko vsaki sam, če natanko pregleda perst pod hišnim podom ali okoli hiš. To postane še bolj jasno, če premislimo, da vsaki človek izverže na dan iz sebe po pljuvanju, môči in po črevnih izmetkih 3 funte odpadkov srednje mere, kterih se komaj tretji del dalej od hiš odvede, vse druge pa zemlji pripade in tam z drugimi organskimi deli neprenehoma vreje, trohni in gnjije. Pomislite, koliko to iznese za veliko mesto v enem letu in kaj še-le, če je mesto sto in sto let staro. Učeni Pettenkofer je preračunil, da v mestu črez 100.000 prebivalcev, pripade zemlji toliko človeških izveržkov na leto, kakor bi bilo vsako leto pokopanih v njej po petdeset tisoč ljudi. Kakor trohné in gnjijejo človeška trupla pod zemljo, da ostane nazadnje od cele telesne teže komaj nekaj malih ostankov, pepela ali mineralnih tvarin, vse drugo pa je izpuhtelo iz zemlje vén kot živež rastlinam ali pa kot škodljivi izpari; tako trohnijo tudi tam človeški odpadki, ki so podobnega kemijskega sostava, in postavajo škodljivi po svojih mnogoverstnih izparih.

Vse to trohnenje, gnjijenje in razpadanje pa se v zemlji samó goditi zamore, če je nazoča primerna vlaga, primerna toplota in primeren zrak. Od stanovitnih lastnosti zemljišča zavisi toraj krajna naklonost k epidemijam; od menljive vlažnosti, toplote, primernega zraka in še drugih menj važnih pa menljivih posebnosti zemlje zavisi časna naklonost mesta ali vasi dobiti kolerino epidemijo.

Pa niso le kraji naklonjeni k epidemijam; so tudi osebe nekatere koleri bolje podveržene memo drugih.

Kakor vsaka druga bolezen tudi kolera ne napada vse zaporedoma, če bi okolnosti za njeno razvitje še tako ugodne bile, ampak le nekoliko odstotkov celega prebivalstva v enem kraju ali mestu. Popred je bila beseda o lastnostih krajev, kjer najde prinešena kolerina klica rodovitna tla, da se razmnoži ali prestvari v tako škodljivost, ki ima za nasledek splošno bolehanje ali epidemijo; ostane mi tedaj še razložiti, koliko so dosedanje skušnje in preiskave razodele, zakaj nekteri ljudje laglje zbolijo, nekteri težej, zakaj v nekterih hišah neusmiljeno mori, med tem ko v sosedovej hiši še bolnika ni in več drugih podobnih prikazni.

Gledé tega nas skušnje učé, da moramo razločevati tudi posebno narodovo in osebno naklonost razbolevati na koleri, kakor zdravniki terdijo tudi o vseh drugih boleznih: na primer enemu vsaka rahla sapa že naklanja terganje po udih, drugi pa se sme prehladiti kolikokrat hoče, rheumatizma ne dobi; nekteri živé mnoga leta v merzličnih krajih, pa merzlica jih pušča pri pokoju, drugi zopet se komaj nekoliko ur v takem kraji mudijo in že jih huda groznica ali merzlica noter do kosti pretresa: eden ima cele mesece z bolniki na kozah ali ospicah opraviti, ostane zdrav, drugi komaj v izbo k takemu bolniku povoha, že ga kmalu potem obsujejo. V srednjej Ameriki, posebno po nekterih zapadnoindijanskih otokih in ob rekah žolta groznica včasih neizrekljivo grozovitno mori Evropejce in druge narode; ni dolgo kar je veliko mesto Buenos-Ayres skoro izumerlo na tej bolezni; zamorcem pa, ki so v takih krajih naseljeni; skoro čisto nič ne škoduje.

O koleri vemo v tem pogledu, da so v njenem rojstnem kraju, v Indiji, prebivalci nižav veliko menj podverženi tej bolezni, kakor pa prebivalci ob velikih gorah Hymalajskih in Evropejci, ki so po Indiji naseljeni. Posebno okrutno davi nove prišlece iz Evrope. Učeni Bryden je po dvajsetletnih opazovanjih našel, da Evropejcev v Indiji razmerno trinajstkrat več na koleri umerje kakor pa tujezemcev Hindov: na vsako tisočo ljudi pride pri priseljencih 53 merličev, med tem ko Hindi štiri mertve od tisoč prebivalcev štejejo. V naših evropskih zemljah se kaj takega sicer ni opazilo; desetila je kolera v enakej meri Nemce in Francoze, Slovane in Angleže; pa zvedeli smo tù za gotovo, da je kolera veliko bolj nevarna popotnikom, ki pridejo iz zdravih krajev, posebno gornatih, v okuženo mesto, kakor pa mestnim prebivalcem samim. Za časa kolere je tedaj nevarno obiskovati okužene kraje brez potrebe. Ta izrek so neštevilne prežalostne skušnje poterdile. Ker se pri vojaških kerdelih to najbolj jasno opazuje, naj navedem tu en izgled iz dela popred imenovanega preiskovalca o koleri v Indiji, dohtarja Bryden-a. Leta 1869 je bila v velikem indijskem mestu Allahabad strašna morija: regiment s št. 58, obstoječ iz samih Evropejcev, je bil za časa kolere tje v posadko preložen. Eno krilo tega polka, 337 mož, prišlo je v mesto iz ene terdnjave, ležeče visoko na hymalajskih gorah in šteje kmalo 63 bolnikov, kterih je 46 umerlo, torej skorej vsaki sedmi tega oddelka mertev: drugo krilo 332 mož pa je bilo že popred blizo imenovanega mesta v nižavi v posadki in od tega jih zboli v Alahabadu samo 24 ter umerje 16 mož, komaj dvajseti mož.

O osobnej naklonosti se dalej vé, da kolero množi potovanje in ž njim združeni veliki trudi in napori. Če si živel v okuženem mestu in se moraš podati na težavno pot, podaš se tudi v večo nevarnost na koleri zboleti in umreti, kakor pa, če bi bil ostal doma v svojem kraju. Nevarnost je tem veča, kedar odpotuješ še-le potem, ko je v tvojem kraju že delj časa kolera divjala in več ljudi pobrala, menjša pa, kedar odideš precej pri pervem začetku imenovane morije. Kdor hoče toraj pred morijo bežati, mora zapustiti ob pravem času okužen kraj, sicer mu proti na potu veliko veča nevarnost kakor pa tam, kjer je popred bival.

Osebno naklonost h koleri množijo vsi neredi v živežu in pri pijači. Po velikih mestih in tudi drugod se je opazilo, da je zbelelo največ ljudi ob pondeljkih po nedeljnih neredih in veselicah delalnih ljudi, dne po šumnih pirih in plesnih itd. Bolj nezmerno ko živiš, menj si varen pred neusmiljenim gostom in ravno pijanci in požrešniki so tej bolezni tako podverženi, da zbolijo radi na najgrozovitnejši način in v malih urah poginejo. Toraj pustite vsaj za časa kolere imenovane gerde razvade, sicer si sami nakopate gotovo nevarnost in okrutna pošast vas zadavi še popred, da se iztreznite.

Za časa kolere so škodljive vse jedi, ki sploh želodec obtežajo, sapo ali vetre redijo, jedi, ki so zastane in pokvarjene, v stanju razkroja in gnjitja, nezrelo sadje, ogurci, dinje, težko preživno sočivje. Za časa kolere ni dobra za pitje nečista voda, posebno mestna studenčnica, ki se zbira v tleh s tisočletno nesnago napojenih, voda blatnica, voda stoječa, potem vse pokvarjene, v kisanju in vretju se nahajajoče pijače, opojilne in ne opojilne. Prejšnjih časov so sicer vodo sploh dolžili, da naklanja in širi kolero, pa natančne preiskave so neresničost te misli jasno pokazale: zakaj kjer koli se je reklo, da je pitna voda to ali drugo epidemijo porodila, se je povsod našla voda čisto malega vpljiva na razvitje epidemij. — Pa tudi drugi pomisleki govoré proti temu, da bi bila voda sama po sebi mnogo škodljiva za časa kolere.

Vsak človek potrebuje na dan blizo 4 do 5 fantov vode za svoj živež. Če toraj ni motna in sploh nečista videti, zavžije se ž njo le nekaj čisto malega kolerinega otrova, ako bi se v njej nahajal, kar pa dosle še ni dokazano. Vse drugače je zrakom nas obdajajočim, tega potrebuje vsaki človek srednje mere blizo dvajset funtov na den za dihanje, vsaki namreč stori v tem časi 17.280 dihanj, po pol litra eno! Po zraku mora že iz tega obzira veliko več kolerine okužnine z našim telesom v neposredno dotiko priti in ga otrovati, tembolj, ker vemo, da je zrak zahodov, zrak nesnažnih, na dnu, koleri ugodnem, stoječih hiš neizmerno škodljiv. Vode se toraj ni treba bati, če ni sploh preveč nečista, smerdljiva in neokusna, ampak je zdrava pijača, posebno kapljica gorskih vrelcev in po mestih voda iz mestne okolice, po cevih tje napeljana.

Gledé spola se je v Indiji pokazalo, da so ženske koleri menj naklonjene kakor moški, kar pa morebiti iz tega prihaja, da mora mož več delati in truditi se; v naših evropejskih zemljah se doslé v tem oziru ni našel noben razloček.

Visoka starost in nježna mladost razbolite po dosedanjih opazovanjih bolj nevarno kakor ljudje srednje starosti. Gorjé hišam in zavodom, v kterih živi mnogo kerhkih starcev, če jih leta morija obiska: v Parizu v siromašnici za starce, Salpetirere imenovanej, je še vsakokrat strahovito divjala. Gledé nježne mladosti, posebno dec po dveh let, sem se sam prepričal za epidemije v Brodskej regimenti leta 1867. Od petdeset otrok pod dvema letoma najdem, da jih je umerlo 47, toraj skoro vsi.

Gledè različnih stanov in rokodelstev se mora pripoznati, ravno kakor pri mnogih drugih prenesljivih boleznih, da je kolera bolj nevarna tistim, ki imajo z bolniki veliko opraviti. Zdravniki, strežaji bolnikov, duhovniki razmerno v večem številu razbolijo, kakor drugi. Leta 1865 je umerlo v Carigradu 17 zdravnikov, v mestu Mitavi leta 1848 od šestnajst osem in le redkokedaj se je našlo, da so bili imenovani stanovi bolezni v ravnej meri z drugimi podverženi. Dalje so v velikej nevarnosti perice, ki morajo po koleričnih onesnaženo perilo prati. V Berolinu se je opazilo, da umirajo v večem številu ladjari, ribiči in drugi, ki morajo stanovati ob nizkih bregovih reke Spreje; podobna oznanila se berejo tudi iz drugih mest, ki stojé ob rekah, če njih tla zarad popred navedenih pričin niso kolere spoh prosta.

Dolgo se je mislilo, da so delalci v tobakovih fabrikah kolere prosti, tudi ta misel se ni poterdila; ampak kolera se tobaka čisto nič ne boji, in ne poprašuje po tem, ali dela kdo v tobakarnicah ali drugod.

Bolehljivi, slabotni ljudje, ki so po težkih boleznih ob moč prišli, dalje tisti, ki terpé na boleznih želodca in črev, na kataru imenovanih utrob so koleri bolj podverženi kakor močni in zdravi sploh. Tudi legar, merzlica in druge vročinske bolezni večajo naklonost h koleri; le o slabotnih na pljučah se bere tu ali tam, da malokedaj kolero dobijo. Za časa kolere se je pokazalo kaj škodljivo rabiti zdravila na laksir ali na bljuvanje, ker se je večkrat zgodilo, da človek, ki je vzel na laksir, je precej potem kolero dobil.

Veliko siromaštvo, stradanje, dolgi pot, močne težave in žalosti, umorni trudi in napori, močno dolgotrajno budenje množi naklonost in dela, da taki ljudje radi na koleri zbolijo.

Mnogo se je tudi terdilo, da je nevaren velik strah pred kolero; nó doslé se ta misel ni poterdila, ampak našlo se je ravno nasprotno, da so bojazljivi, če bolj redno in zmerno živijo, menj bolezni podverženi, kakor pa v tem obziru ljudje neskerbni in nemarni. Da strah nima veliko važnosti, sklepamo tudi iz tega, da ravno mlada deca, ki strahù še ne pozná, bolniki v brezzavestnej stopinji legarja kaj radi kolero dobivajo in zeló nevarno zbolijo.

Človek, ki je kolero že enkrat prestal, je navadno menj naklonjen jo zopet dobiti, vendar ne v tolikej meri, kakor veljá to za kozé in nektere druge bolezni; ker skušnje učijo, da je marsikteri, čeravno redkokrat, imenovano hudo bolezen večkrat imel. Dalje se je opazilo, da je človek koleri čisto malo podveržen, če je živeč v okuženej hiši nekaj tednov ni dobil; tako sme brez posebne nevarnosti sosedne hiše obiskovati, kjer morija hudobno divja. Nasproti je kaj nevarno se iz zdravih v take hiše seliti, kjer je kolera ravno svoje morilno delo končala, navadno se vname iznova huda morija pri priseljenej, poprej zdravej rodovini.

Že enkrat sem omenil, da je lega ali svet, na kterem stojè človeška stanovanja, največe važnosti za razvitje te morije v kakem kraju, neugodna léga v tem pogledu dela tudi hiše tam stoječe kaj nezdrave. Iz neštevilnih skušenj vemo, da hiše stoječe v nižavi, na mokrotnem svetu, v ponikvah kraj rebri in hribov so bolj nevarne za naše zdravje kakor druge bolj ugodno položene. Velika nečistost, smrad, stene vlažne in napite vsake nesnage, blizo zahodov, gnojnice, stoječe vode po jamah in grapah okoli pohištva, smerdeče luže, ki imajo v dvorišču odtok proti stanovanju, so za časa kolere kaj škodljive okolnosti. Prizemne izbe ali pod zemljo zraven zahodov, posebno če v teh napravah zrak kviško vleče, česar se z gorečo svečo lehko prepričaš, če jo k zahodnej jami deržiš, delajo kolero kaj nevarno in morilno. Dalje so nevarne za časa kolere novo zidane in ne dobro izsušene hiše, prizemne izbe brez lesenega pôda, hiše, v kterih mnogo ljudi na malem prostoru stanuje, kakor bolnišniče, kosarne, sirotišnice, učilni zavodi, samostani itd.; hiše, ki stojé nad podzemnimi kanali za človeške izveržke, tako imenovanimi kloakami. V hišah mnogo oljudjenih in na neugodnem svetu stoječih kolera tako besni, da včasih tretjino in še več prebivalcev podavi. Opazilo se je tudi v mestih, da se kolera rada v hišah začenja pri novem napadu, v kterih se je pri predhodečih epidemijah začela; da dogodilo se je celo večkrat, da je pervi na koleri v ravno tisti izbi zbolel, v kterej je za prejšnjih epidemij pervi bolnik bil. Kolera ljubi sploh posebno take hiše, v kterih se rade vročinske bolezni izlegajo, kakor legar ali ileotyfus (črevni tyf.); kdor tedaj v mestih ali v mnogoobljudenih vaseh stanovanje išče, naj jemlje omenjene zdravotne razmere v premislek, sicer se bode nahajal posebno za časa obstoječih epidemij v velikej nevarnosti svoje zdravje izgubiti. Druge okolnosti, ki pripomagajo razvitju epidemije in množijo naklonost h koleri so še: velika vročina po dolgem deževanju, ko podzemne vode ali vlažnost v tleh pojemati začnejo; najhujše v tem pogledu sta mesec avgust in september iz vzrokov že prej enkrat omenjenih.

Posebno nevarni za časa kolere so nočni časi, posebno spavanje v okuženej hiši; mi to sklepamo iz skušenj, ki nas učé, da po neštevilnih opazovanjih od sto na koleri bolnih gotovo devetdeset od enajstih po noči do šestih rana razboli. Enako vidimo veselo družbo celo noč in celi den v kakej mali izbici brez škode razsajati, piti in kaditi, da je vse gesto pred očmi; kakor hitro bi pa ta družba v takej zabitej izbici zadremala in le nekaj ur nepretergoma tam spala, Bog ve koliko bi jih po tem prišlo v smertno nevarnost. Verjetno je tedaj, da je naša natura v spanju slaba in najbolj pripravna navzeti se toliko koleričnega otrova ali strupa, da zapade tej hudej bolezni; zdi se dalej, da ima človek v spanju menj moči boriti se proti škodam, ki naše zdravje od vseh strani obletavajo.

Razun navedenih razmer, ki množijo ali manjšajo naklonost h koleri, je gotovo še mnogo znanih ali neznanih vplivov, ki so neke važnosti pri razvijanju te bolezni; pa bilo bi preobširno dalje o njih govoriti, toraj hočem tu samo še malo razložiti, kakó se raztrošeno kolerino seme v hudo morijo izraste in razmnoži.

V tem oziru vidimo včasih epidemijo na eno ali nekaj malega hiš obmejeno, tu zboli kak popotnik iz okuženih krajev in k večemu še nekaj oseb v njegovej bližnjavi in vsega strahú in groze je konec; včasih pa obrodi kolerino seme tako, da dobi cela vas ali mesto od enega samega bolnika koj morilno bolezen. Tu sledita za pervim bolnikom v malih urah dva ali tri v istej hiši ali drugod, potem je nekaj dni pokoj, kar se obširna epidemija začne: kolera stopa od hide do hiše, se ve, da samo do takih, v kterih najde za-se ugodnih razmer. Kjer se popred začne, tudi popred preneha. In to gre naprej, dokler celi kraj ali mesto ni okuženo. Perva dva ali tri bolniki so dobili neposredno od bolnega popotnika svojo hudo bolezen, ker on ni prinesel samo kolerino klico seboj, ampak tudi še nekaj, kakor je bilo popred omenjeno, tako imenovan kolerin strup; splošno bolehanje pa se še-le vname nekaj dni pozneje, ko je kolerina klica se razmnožila ali izrastla pod krajnim vplivom v smertonosno škodljivost, k čemur je vsakako nekaj dni treba. Skušnje so pokazale, da so samo nektere osebe v stanu prenesti iz okuženega kraja razun klice tudi otrov v zdrave kraje, če prostor vmes ni bil prevelik, posebno take, ki so v okuženem kraju že drisko imele ali pa rane in vrede z obilnim gnojenjem. Takih se je tedaj posebno ogibati.

Večidel pa se morija takó začne, da zboli v zdravem kraju en človek, navadno kak popotnik ali drugi, ki se je iz okuženega kraja domú povernil; več dni, celó tednov pozneje drugi in to gré cele mesece, kar naenkrat, kakor bi bilo celo mesto s smertonosnim dihom prevzeto, razvije se iz teh posameznih slučajev najhujše bolehanje in umiranje. Začetek s posameznimi slučaji, ki so eden od druzega več tednov ločeni, se opazuje skoro vsakokrat, če se kolera kjerkoli pozno v jesen vgnjezdi in črez zimo do druzega leta derži, kar se posebno v Petrogradu mnogokrat zgodi. Tak začetek je posebne važnosti v praktičnem pomenu, ker ostane toliko časa, povsod vse pomočke in sredstva, kteri so se doslé proti širjenju kolere dobrodejni skazali, še v poslednjej uri vpotrebiti in v djanje vpeljati.

Enkrat začeto splošno bolehanje ali epidemija po vaséh in tergih naglo raste, v malih dneh svoj verh doseže in v dveh k večemu v treh tednih končá. Dalje časa potrebuje morija za svojo žetvo po mestih, v katerih srednje mere štiri tedne terpi: po velikih mestih pa 4 do 6 mesecev. V izgled naj stoji tù nekaj dogodkov. V vasi Stara Zapolja se je začela morija 30. majnika 1867 in končala 11. junija. V tem času jo obiskala samo 11 hiš od blizo petdeset cele vasi, napadla 58 ljudi, in 35 pod zemljo spravila. Tako dolgo čeravno ne tako morilna, je bila v drugih vaseh Brodskega graničarskega regimenta, kamor omenjena vas spada. Na Dunaju je terpela leta 1854 19, v Parizu leta 1832 celó 24 tednov.

Skoro povsod ima epidemija lastnost, da je v začetku, dokler verha svoje razširjenosti ni dosegla, veliko bolj morilna kakor proti sredi in proti koncu. Med tem ko ob začetku skoraj vse pomerje kogar napade, množijo se ozdravljenja proti sredi njenega obstanka čedalje bolj; proti koncu pa skoro vsak napaden zopet ozdravi. Le redkokrat je celi čas svojega obstanka enako morilna. Tudi slučaje najstrahovitejše njene podobe, slučaje smerti v malih urah nahajamo večidel samo pri začetku epidemije. Na Dunaju na primer je obiskala med drugim tamošnjo kaznovalnico, v kterej je pervi den razbolelo na koleri 15 jetnikov in 9 umerlo; drugi den 25, umerlo samo pet, tretji den 16 bolnikov in le tri merliči.

Takih in podobnih izgledov je najti skoro pri vseh epidemijah.

Čudna je tudi prikazen, da so epidemije včasih v istih krajih bolj blage, včasih bolj morilne: razun tega v istej epidemiji ne mori pod vsako streho enako, ampak nahajamo tu velike in grozovitne razločke. Med tem ko ena hiša komaj enega ali dva bolnika šteje, vgnjezdi se v drugej tako strahovito, da v njej vse zboli in skoro vse pomerje, da ne najdeš druzega, kakor strah in trepet, jok in stok in neprestano umiranje. Tako sem opazil za epidemijo v Brodskej regimenti leta 1867 hiš, kjer je bilo v enem tednu po šest, sedem, da celo po deset merličev v enej. V hiši Petrovič št. 2 v Starej Topolji je živelo v začetku morije 12 oseb in v šestih dneh je bilo vse pod zemljo razun dveh.

Kakó neusmiljeno kolera v nekterih krajih moriti zamore, kaže med drugim tudi epidemija v mestecu Gaimersheim na Bavarskem leta 1854. Mestice stoječe v ponikvi ilovnatega sveta je štelo tedaj 175 hiš z 974 prebivalci.

Obiskala je tu samo 49 številk, v kterih jo 111 ljudi zbolelo ia 80 umerlo; po tem takem je vsaki deveti zbolel in vsaki dvanajsti vseh prebivalcev v malih dneh tudi umerl.

Navadno jih zboli dvoje ali 6 od sto vseh prebivalcev in k večemu polovica bolnikov umerje. Se vé, da je vse drugače, če se jemljejo na misel samo prebivalci okuženih hiš ne pa celega kraja ali mesta: v okuženih hišah samih pa jih zboli navadno polovica in ena dobra četert srednje mere tudi umerje. V mestu Monakovem so zbeleli na primer leta 1854 samo 4 od sto vseh prebivalcev, v mestu Hamburg istega leta komaj dva odstotka in v Brodskej regimenti leta 1867 le poldrugi odstotek. Iz navedenih izgledov se vidi kako razširjenost da epidemija sploh doseči zamore in pa kako strahovita je posebno v hišah, ktere je obiskala.

Pred občnim bolehanjem je zdravotno stanje kraja večidel močno spremenjeno. Skoro vsak se čuti neboglevnega, najmanjša reč ga lehko vtrudi in vpeha, posebno želodec in čreva se nahajajo zeló občutljivi, preživljanje je oslabljeno, enega vetrovi napenjajo, ima grižo ali drisko po vsakej malenkosti, drugemu je tesno pri sercu, ima slabo spanje, se navadno rad poti, tretji je iz neznanih vzrokov ves pobit in klavern. In vse to traja v pomnoženej meri tudi za časa epidemije, tako da tedaj malokoga najdeš v okuženem kraju, ki bi ne tožil črez to ali drugo napast svojega zdravja.

Ker je kolera od enega kraja do drugega prenesljiva bolezen, ktera nas iz Indije po človeškem občenje obiskuje, prizadevale so se deržave že od pervega prihoda v Evropo tega morilnega gosta po posebnih napravah od svojih mej odganjati. Postavljali so straže po suhih mejah, ki so popotnike iz okuženih krajev kakor za časa černe kuge odvračali ali pa v posebnih zavodih, tako imenovanih kontumacah, delj časa po zdravnikih ogledovali in jih še-le črez meje puščali, če so se o njih popolnom zdravju prepričali. V primorskih krajih in mestih so bile in so še proti koleri tako imenovane kvarantene, kjer so vsi potniki pod kontumaco ali zdravniški ogled prišli in po večdnevnem opazovanju še-le v mesto spuščeni bili. In še sedaj, kakor hitro se kolera ob kakem primorju prikaže, zavkazujejo sosedna mesta proti vsem ladjam iz okuženih krajev ob njih dohodu ostri zdravniški pregled in po okolnostih večdnevne kontumace. Žalibog je dosle koleri malo mar za take človeške naprave: ona je prešla še vse stražne čerte ali kordone, je ni zavirila še nobena kvarantena in to zato, ker človek ne more vse pregledati; vsaj vemo, da celó tihotapcev in kontrebantov ni mogoče odganjati in ker se kolerina klica nobenih stražnikov ne boji, tudi stražnike prijema kakor druge ljudi. Dalej ni še natančno znano, kterih delov mnogoverstnega človeškega občenja se pri svojem potovanju posebno derži, ter nam dolgoletne skušnje kažejo, da jo tudi zdravi ljudje, potujoči iz okuženih krajev prinašati zamorejo. Konečno zdravniško ogledovanje ali kontumaca, ki za časa kolere k večemu štirnajst dni terpi, ni vstanu te morilke odverniti, kajti doslé za gotovo vemo, da človek, noseč v sebi seme smertne bolezni, včasih do cele tri tedne zdrav ostane, toraj lahko kontumaco še zdrav prekorači in seme bolezni v zdravo mesto zatrosi. Zdravniki imenujejo popolno zdravo stanje človeka od dne, ko je bil okužen, pa do dne, ko se jamejo perva znamenja bolezni pokazovati, inkubacija in le-ta inkubacija sega po večkrat imenovanem Pettenkoffer-ju pri koleri vsaj do eden in dvajstega dne in terpi srednje mere šest do osem dni.

Gledé inkubacije pri koleri omenja Pettenkoffer nek primer, ki je docela veljaven in resničen. Leta 1854, ko je kolera v Monakovem divjala, pošlje se iz okolice imenovanega mesta en oddelek jetnikov, 30 po številu, več mil daleč v jetnišnico, Kaisheim imenovano. Med potjo niso prišli v noben okužen kraj in v nobeno dotiko z okuženim perilom ali z drugimi sumljivimi rečmi. Prišedši iz okuženega kraja v Kaisheim, kjer kolere ni bilo, jih denejo tam v poseben oddelek jetnišnice pod zdravniški ogled ali kontumaco. In glej edendvajsti den po odhodu iz okuženega Monakova razboli jetnik, ki se je počutil doslé popolnoma zdrav, na koleri in umerje v malih urah. Pri njem je prešlo tedaj gotovo tri tedne od dne okuženja do razbolenja, inkubacija je toraj terpela celih 21 dni. Da se kolera včasih tako dolgo po okuženju v človeku še-le razvije, pričajo tudi skušnje na morskih ladjah, na katerih se, kakor Pettenkoffer na znanje daje, kolera večkrat še-le po 14 do 20 dneh pokaže, ko so okužen kraj zapustile in se na daljno morje podale. Ta dolga inkubacija pri koleri je v praktičnem življenju imenitna, kajti človek zapustivši okužen kraj treh tednov po odhodu ni varen, da ne pade v neusmiljeno pest grozovitne kolere, toraj je treba tako dolgo gledati skerbno na njogove iztrebke, njegovo perilo in vse, kar pri sebi ima.

Čeravno straže in kvarantene, kakor jih doslé vpeljujemo, ne ubranijo nobene dežele pred grozno morilko, stoji vendar to gotovo, kar je bilo že popred rečeno, da se kolera le po človeku ž njegovim občenjem od kraja do kraja raznaša. Če bi se mogel kak kraj dotike z drugimi čisto ogibati, bi kolere tudi nikdar ne dobil; pa žalibog takega natančnega in ostrega osamotenja skoro nikjer ni mogoče.

Kedar bodemo natanko vedeli, kterih delov človeka in njegovega občenja se pri raznašanju kolere klica derži, bodemo v tem obziru tudi zdrave kraje pred njenim navalom bolj vspešno varovati zamogli, bodo naše kvarantane in kontamace tudi bolj koristile kakor doslé. Vse ravno moramo vendar že sedaj odločno svariti pred vsakim nepotrebnim občenjem z okuženim krajem, in nedotika takih krajev, da celo okaženih hiš tistega kraja, je že marsiktero grozovitno nesrečo odvernila.

Kaj je tedaj treba delati, če se kakej deželi, kakemu kraju neusmiljena morilka bliža? Več iz prejšnjega veste, kake okolnosti večajo naklonost kraja in osebe, na koleri zboleti in morilno epidemijo dobiti.

Dokler toraj morilka ni še v kraju, moramo gledati najbolj, ko je mogoče, vse odstraniti, kar časno in krajno naklonost množi, kar dela zemljo rodovitno za prinešeno kolerino klico, o katerej vemo, da se ne rodi in množi v bolnem človeku in njegovem organizmu, kakor na primer se godi to pri osepnicah ali kozah, ampak v posebnih krajih Indije in ktera potrebuje drugam prenešena za svojo množitev zopet posebnih krajnih vpljivov. Posamezniki, kakor tudi oblasti in gosposke morajo na to gledati, da se spravi iz mesta in vasi vsaka nesnaga, ki napaja tla z raznoverstnimi gnjijočimi in trohnečimi stvarmi ter daleč okrog smradljive izpare razliva. Vsaki naj hiti izprazniti svoje polno stranišče ali zahod, naj odpravlja in zasipa luže in gnojnice na svojem dvorišču, naj se izvaža gnoj, če ga imaš v kupah okoli svojega stanovanja, naj se odpeljujejo kolikor mogoče stoječe in smradljive vode iz cestnih grap in žlebin blizo tvojega pohištva. Celo pohištvo naj se očisti in čisto derži, najbolj ko je mogoče. Bolj neugodno, ko stoji stanovanje, tembolj se mora na snaženje gledati. Hiše, ki so pri prejšnjih morijah močno terpele, bodo tudi pri novej močno terpele, toraj je svetovati, da niso preveč obljudene, da se izpraznijo posebno vlažne zaduhle izbe blizo zahoda ali kake kloake, zlasti prizemni in podzemni prostori.

Ljudi iz zdravih krajev naj ne občijo preveč z okuženimi, naj se gleda na popotnike iz okuženin mest, kje nočujejo, svoje izmetke puščajo. Na somnje, svatbe, na terg, gledišča, v šolo, k pogrebom itd. v okužene kraje in hiše nikar hodite, če nočete neusmiljene morilke pod lastno streho dobiti. Celó živež kupovati v okuženem kraju ni varno, kar sledeči žalostní izgled preživo priča. Leta 1854 je divjala kolera tudi na Angleškem in na bližnjem otoku, Wight imenovanem. Na tem otoku je dobilo kolero selo Carisbrook iz mesta Newport po kuhanih kravjih nogah tako-le: Mož iz imenovanega sela kupi v Newportu nekaj kravjih nog v hiši, v kterej je den popred 20. avgusta gospodar za kolero umerl. Noge so že malo dišale, ko jih jé jednajstero oseb. Sedem jih vžija hladnih, kakor so prinešene bile in glej, šestero dobi kolero 24 ur po jedi in petero umerje. Sedma oseba, mali otrok je nog komaj okusil in ostal zdrav. Štiri osebe pa so dale že kuhane noge še enkrat zvariti pred zavživanjem in od teh izbolite dve osebi ter tudi umerjete. Tako je od ednajst ljudi osmero kolero dobilo po kravjih nogah iz okužene hiše. Nekaj podobnega se poroča tudi iz Züricha na Švajcarskem od leta 1866, in mnogo izgledov iz Indije, ki pričajo, da se derži kolerin otrov ali strup živeža, kupljenega v okuženem kraju. Toraj pozor, ne kupujte živeža, posebno ne mesenine v okuženih hišah. Ravno tako nevarno v tem obziru je nesnažno perilo in obleka po bolnikih ali celó po merličih, tudi teh se oklepa kolerin otrov v obilnej meri, zato kaj takega brez posebnega čistenja in pripravljanja nikar pod streho. Dalej ne preselujte se v okužene kraje, še menj pa v hiše, v katerih je kratko pred kolera hudo morila. Zmerno in redno življenje je sploh zdravji perva podlaga; bodi zmeren v jedi in pijači, še popred da imaš morivko pod streho. Res je, da tudi zmerni ljudje na koleri zbolijo in umerjejo, medtem ko požrešnik zdrav ostane: vendar toliko stoji gotovo, da vsaki nered in vsaka nezmernost zdravje slabi in naklonost k bolezni množi, posebno pijanci radi kolero v najgrozovitnejšej podobi dobijo. Česar si navajen odprej jesti brez škode, to nadalje zavživaj, kajti tudi ni dobro naenkrat celoma svoj živež premeniti.

Razun snažnosti, zmernosti in ogibanja drugih že znanih škodljivosti so nas učile skušnje tudi porabo nekterih pomočkov, ki očividno menšajo naklonost kraja k epidemiji. Ti pomočki so posebno kemijske stvari, ki imajo lastnost kamor pridejo, ustaviti vsako gnjitje, trohnenje in razpadanje ali pa premeniti imenovane razkroje tako, da postanejo menj škodljive našemu zdravju; da nekateri teh pomočkov so celó v stanu po zraku plavajoče škodljive izpare uničiti in končati. Porabo teh kemijskih stvari imenujejo zdravniki desinfekcijo, beseda latinske korenine, ki pomeni toliko kakor škodljive izpare, ki naše zdravje napadajo ali okažujejo, odstranjevati, jih uničevati ter jim smrad jemati, rekli bi obrezkužiti. Za desinfekcijo se rabijo navadno sledeče kemijske tvarine kakor: klorov plin, podžveplena kislina, salitrova kiselina, ocetova kiselina ali ocet, karbolova kiselina, potem skoro vse metalove soli, posebno pa tako imenovan železen in cinkov vitrijol, klorovo apno, sadro ali gips, ogašeno apno, slednjič stlečeno oglje.

Kako moraš tedaj desinfekcije vpotrebovati, če se bliža morija tvojemu kraju? Nakupi si brez zamude vsaki za svoj dom in svoje dvorišče nekaj žvepla, nekaj klorovega apna, posebno pa več funtov železnega vitrijola (žveplenokisli železni podokis = ferrum sulfaricum oxydulatum). Vse to se dobiva dober kup po lekarnicah, pa tudi pri tako imenovanih materijalistih. Kakor si hitro svoje stranišče izpraznil, odstranil smerdeče luže iz svojega dvorišča, gnojne kupe, smetišča in vso ostalo nesnago, začni polijati večkrat na teden svoje zahode, gnojnice, kloako, celo dvorišče, grape pred bišo z imenovanim klorovim apnom, ali pa še bolje z železnim vitrijolom v vodi raztoplenim. Vitrijola v štupo stlečenega se jemlje pol do enega funta na škafec vode, klorovega apna pa samo nekaj lotov, tako da postane voda mleku podobna. Ravnaj s posledujim opazno, ker neprenehoma klorov plin ali zrak oddaja, ki dihanje močno zavera. Treba je za enkratno polivanje vsaj eden škaf take raztopljine, imaš li veliko nesnažnih prostorov in naprav, jemlji celo dva škafa za enkrat. Zaduhle izbe gledaj najbolj ko zamoreš očistiti, iz nova pobeliti, ter dobro prevetriti in osušiti. Prav dobro je včasih v takih izbah nekaj malega žvepla sežgati, enkrat ali večkrat zaporedoma, pa samo tedaj, ko v izbi ne nahaja se nobenega človeka, zakaj pri palenju žvepla se dela gosta megla, podžveplena kiselina, ki človeka močno duši.

Bolj neugodna in nečista, ko je lega stanovanja, bolj natanko se mora snažiti in treba je večkrat zaporedoma rabiti imenovanih kemijskih tvarin, pa vse to se mora začeti popred, da se je pritepla huda morilka v tvoj kraj. Zgodi se še-le pozneje, bode vse vkup malo izdálo. Najbolj natančno pa moraš obreskuževati in polijati posebno tiste zahode, katere obiskujejo popotniki in ljudi iz drugih krajev, kakor v kerčmah in drugod. Poraba desinfekcij se je za časa nevarnosti pred kolero po neštevilnih izkušnjah koristna izkazala in gotovo mnogo krajev celó pred morijo obvarovala; zadelj tega so vvedla mnoga mesta na Angleškem in v severnej Ameriki desinfekcije celó onda, ko jim ne preti nobena morija. In glej pokazalo se je, da imajo od teh dob veliko menj bolnikov na leto, kakor pa popred brez tega ravnanja. Leta 1871 pride v izhodnej Rusiji po eden ali več bolnikov na koleri v zdrave vasi, prebivalci podučeni od oblasti in zdravnikov so rabili desinfekcije natančno, najbolj ko je bilo mogoče, in glej črez petdeset vasi in krajev se je obvarovalo čistoma hude morije. Toraj nenadoma rabite desinfekcije, kakor hitro slišite, da se kolera bliža vašim krajem in ravnajte toliko časa tako, dokler proteča nevarnost ni minula. Slavni Pettenkoffer, ki nas tudi o rabi desinfekcij najbolj temeljito podučuje, pravi, da je skoro zastonj obrezkuževanje začeti še-le, ko se je kje že morija ali občno bolehanje začelo.

Še bolj skerbno in natančno se mora vse to nadaljevati, ko začenjajo posamezniki, popotniki ali domačini že na koleri bolehati, ko vnema se občno bolehanje in umiranje.

Vsi hišni prostori, posebno izbe, kjer ležé bolniki ali je ležal merlič na parah in kraji, kamor se mečejo životni iztrebki, kakor zahodi, gnojnice, grape, globelji po dvorišču morajo se podvreči vsakdanjemu obrezokuževanju ali desinfekcijam. Razun polivanja in opiranja z imenovanimi raztoplinami klorovega apna in železnega vitrijola je treba opravljati še drugih desinfekcij; skerbi, da plava po zraku v izbah, pa tudi po drugih prostorih, posebno po spalnicah noč in dan nekaj klorovega plina, kar lehko dosežeš, če postaviš tu ali tam po prostorih plitve skledice, v katere se vsaki dan nekaj klorovega apna natrosi in malo z vodo polije in večkrat na dan zmeša. Klorovo apno z vodo polito in premešano ima lastnost, da oddaja neprenehoma nekaj klorovega plina v zrak, ki se prav lehko pozna po posebnem duhu; paziti je samo treba, da se imenovanega plina ne nabere preveč, kar bi dihanje zaviralo in dušilo. Mnogi tudi nasvetujejo, naj bo zrak po hišah malo nakisel. Tudi to je koristno ter se lahko izvede. Vzemi tlečega oglja, hodi ž njim po hišnih prostorih vsaki den en — ali dvakrat in kropi ga z dobrim vinskim ali lesničnim ocetom, k temu rasprostiraj po stanovališčih nekaj v takem ocetu namočenih rut, brisavk ali pertičev in zrak v tvojem pohištvu bode imel omenjeno lastnost. V prostore, kjer je že mnogo bolnikov smert storilo, dobro je djati nekaj gorečega žvepla, zakaj pri gorenju žvepla se razvija v podobi goste megle leteča žveplena podkiselina, ki je kaj mogočen brezokuževalen pomoček; škoda pri tem je samo, da podobno kloru tudi ta kiselina človeško dihanje zavira in duši. Koristno je tudi v zahode devati goreče žveplo, seveda prav pazljivo, da se pri tem kaj ne vname in ogenj ne navstane. Ravno tako dobro je nasuti plitve plasti sadra, ali stlečenega oglja včasih v stranišča, na smetišče in v druge podobne prostore. V posode za životne potrebe, v kahlice in prenosljive stolice, zahode in druge podobne naprave vlivaj vsaki den nekaj raztopline klorovega apna ali pa železnega vitrijola, ravno s tem operi vse, kar je bolnik ogerdil, najprej ko je posebno pripravna in koristna karbolova kiselina, ki je kaj mogočen pomoček za desinfekcije in se dobiva po lekarnicah pod imenom: acidum carbolicum ali fenylicum. Za imenavano rabo se jemlje karbolove kiseline navadno en del na sto delov vode ali spirita. Ljudje, ki bolnikom strežejo, imajo ž njih životnimi iztrebki ali z merliči opravilo, morajo si pogostoma umivati s kiselo vodo ali kloro-apneno raztopljino roke, obličje, lase ter pogostoma izpirati usta. Desinfkcije za časa morije se morajo rabiti vsaki dan, v nevarnih slučajih celó po dvakrat in večkrat, njim se morajo podvreči vsi okuženi predmeti, celó stene, tla in stropi, posebno takih izb, v katerih je umiranje obilno. Obstoječa zapoved nam celó naklada merliča in mertavško trugo z raztopljenim klorovim apnom politi in pokropiti. Perilo, obleka, posteljnina, ki so jih imeli bolniki na sebi, brez natančnega obrezkuževanja, polivanja z vrelim lugom itd. nikakor ne smejo se med siromake deliti, prodajati ali za sebe rabiti. Morija se je celó začela iz nova, če so dva ali tri mesece po smerti rajnih perilo iz omar na dan spravili in ga oblekli. Naj se taki predmeti po desinfekciji in po kuhanju v lugu dolgo časa na zraku imajo, prevetrujejo in iztepajo.

Opisane desinfekcije so se po neštevilnih skušnjah koristne skazale, toraj jih ne opuščajte nikdar.

Razun desinfekcij je treba za časa kolere še gledati na različne druge reči, če hočemo, da bolezen preveč morilna ne postane. Ena pervih skerbi ne samo posameznikov nego tudi dotičnih oblasti in gosposk je skerb za siromake in bolnike. Doslé se je ta bolezen še ob vseh epidemijah pokazala neusmiljeno huda pri ljudéh, ki nimajo dobrega živeža, ki prebivajo v neugodnih stanovališčih, ki zbolevši ne vedó odkod bi žličico tople župe dobili. Toraj je skerbeti, da dobodo bolni siromaki iz vaših kuhinj priležnega živeža, zakaj to tirja od vas človekoljubje ter lastna korist, da se morija v vašem kraju preveč ne vgnjezdi. Naj se daje siromakom zastonj mesne juhe, župe mlečne, požgane itd. Za časa kolere se mora skerbno gledati na prodajo živeža, kar pripada krajni oblasti ali posebnemu odboru, ki ima za časa epidemije nagledovati zdravstvene razmere kraja in čuvati, da se natanko veršé vse naredbe, ki imajo zboljšati zdravstveno stanje. Doslé govoré vse skušnje zato, da je skvaren živež, postana jed, živež, ki po črevah nadutje dela, želodec teži ali celó bljuvanje ali drisko rodi, za takih žalostnih časov strašno nevaren. V tem oziru zna še vsaki po svojih lastnih skušnjah, kaj njegov želodec lehko prebavlja in kuha in kaj mu poteže dela. Sploh škodujejo: nezrelo in nagnjilo sadje, posebno češplje, ogurki, salata, zelje, dinje, smerdeče mesó, stare gnjile ribe, klobase, svinjska slanina, sploh premastne jedi itd. in lahko se varuješ teh in še drugih včasih škodljivih zavžitkov. Sočivje nekteri tudi prepovedajejo, vendar samo na sebi sočivje ne škoduje, naj se le dobro kuha, skerbno prežvekuje in počasi zavživlja. Od pijač se ogibajte slabega motnega piva, kislih vin, potem vsakega mošta. Nasproti je dobro piti: mleko, černo vino, hladni in vroči ruski čaj, kavo, dobro pivo, čisto žganje in ne preveč merzlo vodo. Samo po sebi se razumi, da mora vladati pri vseh zavžitkih zmernost in popolnoma treznost. Veliko škoduje tudi hraniti živež v izbah, kjer ležé bolniki ali celó merliči. Za časa kolere so prepovedane vse veselice, shodi, somnji, gostije po merličih ali tako imenovane pogrebščine, celó slavni pogrebi se zabranjujejo. In res bolje je za ostale podati truplo svojih ranjkih materi zemlji na tihem brez posebnega sprevoda. Dalje se ukazuje, da se zagrebajo merliči že štir in dvajset ur po smerti, kar je v vsakem oziru za tako hude morije zeló pametno. Strašno nevarno za ostale je sploh, če ostajajo merliči pod lastno streho, posebno tam, kjer je premalo prostorov. Za take slučaje je treba določiti posebno mertvaško izbo za eno hišo ali pa, kar je še bolje, za celo vas. Prebivati zdravim v bolnikovej izbi, posebno spavati tam, je tudi nevarno; naj se tega nikoli v nemar ne pušča, če divja pod streho huda morija. Gledé tega sem jaz doživel leta 1867 po graničarskih kučah, v katerih spava včasih v enej izbi po pet do deset glav, prežalostne skušnje. V nekaj hiši sem naštel sedem merličev iz ene izbe, ne manj žalostna so poročila iz bolnišnic, kosarn, jetnišnic, sirotišnic in drugih enakih zavodov, kjer mnogo ljudi v enej izbi vkup živi in spava. Tú en izgled. Iz velike, lepe in čiste jetnišnice Kings County v Newyorku se poroča, da je leta 1866 zbelelo v enej noči 38 jetnikov in v treh dneh od 3. do 6. avgusta toliko, da so šteli 32 bolnikov in 25 merličev od sto zdravih. Tu je toraj v treh dneh četerti del vseh jetnikov grozepolna pošast pod zemljo spravila. Konečno moram omeniti nespametne navade nekaterih krecovcev, ki pri vsakej najmanjšej poteži v želodcu in po črevah že jemljejo zdravila na bljuvanje ali na laksir. Ta navada za časa kolere je strašno nevarna in iz skušenj je znano mnogo slučajev ali izgledov, da se je precej po zavžitem zdravilu smertna bolezen človeka lotila.

Za časa kolere ne hodi nikoli na zahode v okužene hiše ali tje, kjer pušča mnogo raznovérstnih ljudi svoje životne iztrebke; zahodi so še bolj nevarni, posebno oni, katerih zrak gori v hišne prostore vleče; nosi jopico ali pa več pedi širok pas iz flanela pod srajco črez trebuh in ne puščaj v nemar ne najmanje neboglevnosti. Skerbi zató, da se zrak po izbah dobro premenja, toraj daj svoje stanovanje vsaki dan dobro prevetriti. Posebno čist mora biti zrak noč in dan v bolnikovej izbi, bolnik mora imeti dobro postrežbo, pa tako, da zlasti po noči ne bode ena sama oseba neprenehoma stregla, ampak se menjala z drugimi. Kdor ima z bolniki opraviti, naj hodi pogostoma vmes pod milo nebo na kratek sprehod, da se preveč okuženega zraka ne navzame. Ne bodi preveč boječ in opravljaj svoja navadna dela oprezno, da se preveč ne oslabiš, ali sploh s kakim nenavadnim prestopkom zdravja ne pokvariš.

Zdravljenje. Čeravno je azijska kolera v naših zemljah nova bolezen, vendar se je proti njej že več zdravil in pomočkov nasvetovalo, ko pri vseh drugih že starih boleznih. Pri vsakem njenem navalu, pri vsakej epidemiji se priporoča neštevilno skrivnih zdravil, čudodeljnih kapljic in kugljic, tako, da bi človek vse to videvši in bravši v resnici mislil, hude morije bode za vselej konec, odslej ne bode pokosila nobenega več. In glej, vsemu temu vkljub kolera mori v enakej meri kakor pri njenem pervem dohodu, tú bolj neusmiljeno, tam bolj pohlevno, nektere rodovine čisto izmerjejo, v nekterih hišah pa komaj eden zboli in še ta kmalo zopet ozdravi. To je dovolj jasno in prepičalno za nas, žalostno resnico pripoznati, da človeški rod doslej ne pozna še nobenega zdravila, ki bi gotovo pomagalo, če se je kolera koga v svoji grozovitni podobi lotila. Naše znanosti, kakó se kolere varovati, jo od zdravih krajev odvračati, so sicer mogočno napredovale, kar je bilo že rečeno; kakó pa na koleri bolnega zdraviti, v tem smo kaj zaostali. Da imamo na stotine skrivnih pomočkov proti njej, prihaja od tega, ker imajo kolerine morije, kar je bilo že omenjeno, čudovitno lastnost, da o začetku malo ljudi zboli in teh mnogo umerje, proti sredi in koncu pa se šteje mnogo bolnikov in le malo merličev. In ti skrivnostni pomočki so bili iznajdeni večidel proti koncu kake epidemije, kedar pri pametnem ravnanju takó veči del bolnikov ozdravi; pa že prihodnja epidemija jih je spravila ob vso moč in slavo, ker niso nič pomagali. Zatoraj beremo o zdravilih na cele kupe, ki po besedah svojih priporočevalcev proti koleri gotovo pomagajo. Žalibog naše sedanje zdravljenje kolere še ne pozna posebnega ali specifičnega zdravila proti poglavitnim prikaznim strašne bolezni, da se podpira človeška priroda in da njene moči prehitro ne oslabijo in ne poginejo. In pri tem so nas skušnje že veliko dobrega in koristnega naučile.

Za vsake epidemije opazojemo troje, samo po stopnji med seboj razločne podobe ali oblike te bolezni, na ktere je treba pri zdravljenju gledati.

Perva podoba ali oblika, pod katero se kolera prikazuje, je driska ali diarhoea, ki se od navadne driske samo po tem loči, da obsega v svojih iztrebkih kolerino klico, da se terdovratno vpira proti navadnej driski skušenim zdravilom, in da se vsakega dne nenadoma brez posebnega vzroka iz nje razviti zamore huda morilka v najhujšej podobi. Marsikteri bolnik, na takej driski terpeč, je hodil še zjutraj sam k zdravniku po zdravilo in glej po noči je bil že ves oplavel, vpaden, brez žile in moči, hladen kakor riba, v brezupnem stanju, v katerem mu človeška roka nič več pomagati ne more. Ta najpohlevnejša oblika kolere, namreč driska, napade človeka nenadoma, navadno po noči, terpi srednje mere tri do osem dni in prehaja potem ali v drugo podobo kolere ali pa prestane in bolnik je zopet zdrav. Malokedaj, posebno pri otrocih in slabotnih starcih dalje terpi in jih tako oslabi, da nekteri od same slabosti umerjejo. Posebne prikazni, katare se pri tej obliki opazujejo, so še: prekomerna množica navadno barvanih, tekočin iztrebkov, ki gredó proč brez posebnih bolečin, močno ropotanje po črevah, človeku je tesno v oserčju, mu rado težo daje, hitro slabi, moča se mu menjša in po mečah in bedrih ga jame prijemati. Vsaki dan mora iti srednje mere štiri do šestkrat za svojo potrebo. Za časa epidemije nahajamo največ bolnikov, ki samo na tej obliki kolere terpijo in se tudi večidel zopet ozdravijo.

Druga oblika je bolj nevarna in se imenuje »kolerina«. Prikazni perve oblike najdemo tu v pomnoženej meri, k hudej driski se pridruži še bljuvanje ali kozljanje. Tudi ta oblika napade človeka nenadoma, ali pa se razvije iz perve brez znanega vzroka, navadno po noči ali zjutraj na vse zgodaj. Iztrebki so kaj obilni, v začetku še barvani, pa že po drugem, tretjem izpraznenju postajajo kakor motna voda, podobna tistej, v katerej se riž opira, brez barve in duhá, žeja močno raste, môča zastaja, človeka moči zapuščajo, oglašajo se kerči posebno po mečah in bedrih. Pri tem se čuti bolečina in tlačenje okoli žličice (scorbiculum), slabost prehaja v omedlevico, začenja se omotica, šumenje po ušesih in neznan strah pred grozečo nevarnostjo človeka presega. Na to ali počasi vse grozeče prikazni prenehavajo, včasih človeka trese in mrazi in v malih dneh je zopet zdrav; ali pa prehaja njegovo žalostno stanje še na višo stopinjo, v pravo kolero.

»Kolerina« ali pohlevna kolera traja osem do štiri in dvajset ur, malokedaj cele tri dni. Tudi ta oblika šteje veliko bolnikov za časa morije, vendar brez prehoda v tretjo obliko malokedaj smert nanese. Tretja oblika, pod katero se bolezen kaže, se imenuje prava kolera. Tu dosegajo prejšnje prikazni najvišo stopinjo brez znanega vzroka pod vpljivom okuženega zraka, ali pa napade kolera človeka naravnost po kakem prestopku v živežu, pijači, po prehladu ali drugej okolnosti, ki zdravje slabi brez predhodeče driske in brez pohlevne kolerine. Včasih so napadu predhodile: velika umornost in otožnost, tesno pri oserčju, naklonost k omotici, ropotanje po črevah, velika počutljivost ušes, merzle noge in roke. Pri napadu kolere same dosega driska in bljuvanje najvišo stopinjo, v malih urah se mora osem do dvajsetkrat na stran, kerči lomijo človeka po vseh udih, posebno pa po mečah, da je strah, leden mraz navstaja po poltu, serce in žile neizmerno slabijo in konečno prestanejo celoma biti; po vznotrajnosti tare strašna žeja in goreča vročina, omotica nad omotico, poteža nad potežo napadajo človeka in ga navdajajo z velikim strahom skore smerti. Glas gubi svojo zvonečost in prehaja v slabo šepetanje, oči, senci in lica vpadajo, nos postaja špilast, okoli oči se delajo temni obvodi ali obroči, ustnice, ušesa, roke, noge, posebno nohti postajajo plavetni, koža gubi svojo živost in se jame gerbati po celem životu, odcejanje moče je do cela prenehalo in životni iztrebki gredó večkrat nevedé od bolnika, ki se v malih urah tako spremeni, da je groza ga pogledati in se komaj pozná. Marsikteri bolnik izgubi po izmetkih navzgor in navzdol v kratkem času za petino svoje prejšnje teže. Če se odpré bijoča žila v pravem napadu, tako ne dá ne kapljice kervi, le iz kervne žile priteče nekaj malega goste začernele kervi. Ta napad terpi šest do štiri in dvajset ur, k večemu poldrugi dan. Kjer se je bolezen do take stopinje razvila, posebno kedar se ne čuti več bijoča žila na rokah, kedar je prestalo odcejanje moče in presegel kožo leden mraz, je nevarnost življenja kaj velika in že v dveh urah, pervi ali drugi dan zamore smert slediti. Človek umerje večidel do zadnjih trenutkov pri zavesti, včasih še dosti mirno, in se kaže apatičen, ne zmenivši se za ničesar, včasih ga pa kerči tako lomijo in mu je pri oserčju tako tesno, da do zadnjega močno vtrinja in vdeluje. Preživi li drugi dan, posebno kedar se bolezen ni razvila do poprej imenovane strašne stopinje, se oberne večidel ž njim na bolje, da skoraj dve tretjini vseh takih bolnikov se ozdravite. Tudi pervi dan napada se včasih na bolje oberne, čeravno bi moča po celi dan ne pritekla, odkar mu je malo odleglo; včasih se čredita nekaj dni po prestalem napadu še driska z zapertim životom, dokler da bolnik ne ozdravi, kar se vendar v štirih dneh srednje mere navadno zgodi. Popolno zdravje se doseže še-le v dveh tednih; kolera deset dni po napadu malokedaj usmerti, običajno pa proti koncu pervega dne.

Prejšnji opisovatelji kolere poročajo tudi še o neki četerti obliki te bolezni s pridevkom »kolera siderans« ali »sicca«, po kterej človek tako naglo umerje, kakor bi ga strela zadela, in se zgrudi nek mertev na tla brez bljuvanja in driske. Tacih slučajev smerti jaz leta 1867 nisem opazil, čeravno so mi bile po drobno znane okolnosti mnogih nesrečnikov, nad dvesto po številu; vendar učni ruski profesor Botkin v Petrogradu zagotovlja, da je zadnjih treh let na Ruskem tudi takih slučajev videl, taisto se poroča iz Indije.

Večkrat sledi po napadu slabotno stanje, podobno bolezni, ki jo tifus imenujemo, tako imenovan kolere tyfoid, ktero je tudi zlo nevarno, kajti skoro dve tretjini takih tyfoidov umerje v dveh do šestih dneh po prestalem napadu kolere.

Truplo človeka, ki je umerl v napadu kolere, kaže kaj nenavadno podobo: na rokah, v obrazu in na nogah se mu mišice še nekaj časa po smerti kerčijo in menjajo položaj teh životnih delov. Nekteri mislijo, da človek še živi, posebno ker se toplota po znotranjih organih nenavadno dolgo ne zgubi. Obraz do nepoznanja spremenjen, oči obdane s temnimi obroči na pol odperte tičé globoko v svojih jamicah, nos suh, močno špičast, lica na senci globoko vpadena, koža, posebno ustnice in okolo nohtov plavetno začernela in zgerbana kakor na rokah pri pericah, persti v grozečo pest zviti predstavlja merlič strahovito postavo človeka, ki stoji na boj pripravljen in serdito preži, kedaj ga bode kak sovražnik napadel.

In prežalostno, dosedaj še ne poznamo proti tej grozovitnej bolezni gotovega zdravila, ktero bi vsakikrat pomagalo in človeka vsaj smerti otelo. Vse, kar se kakor gotov pripomoček proti koleri po svetu trobi, je puhla sleparija, lov po dobičku.

Kogar napade tako, da je v malih urah po koži ves leden, da se mu žila blizo zapestja ne otipa, da mu je moča čisto zastala, ta je večidel zgubljen, po dosedanjih izkušnjah se takih komaj ena petina ozdravi.

Ker pa nimamo gotovega pomagila proti tej hudej moriji temveč moramo na to gledati, da jo odvernemo od svojih krajev, od svojih hiš in prebivališč, in tem popred moramo iskati pomoči, če smo bili nesrečni jo nalezti, kajti dosedanje skušnje so nas prepričale, da je ozdravelo največ takih bolnikov, ki so ob času, v začetku, dokler še bolezen ni više stopinje dosegla, pomoči iskali.

Kdor toraj za časa te morije drisko dobi, navaden začetek hude bolezni, naj bode driska še tako lahka, nemudoma naj začne se zdraviti. Med najboljšimi zdravili proti driski so tako imenovani opijati, posebno Pulvis Doveri, Tinctura Opii crocata, kterih naj se pod vsako streho za časa kolere nekaj nahaja. Za odraščene ljudi je treba po osem do deset kapljic tinkture večkrat na dan na koščeku cukra, ali pa v oljnatej ali sleznatej vlagi n. pr. v mandlovem mleku, v izvarku slezovem (Altea), izvarku rajžovem itd. toliko časa, da gredó črevni iztrebki ali blato v normalnej podobi od tebe. Razun tega premeni nevtegoma svoj živež tako, da ne bodeš preobilno jedel, čisto malo pil in le to vživljal, kar želodec ne obtežuje. Suhe tople oklade na trebuh, kopelj nog v toplej, z goršično moko namešanej vodi bodo zdravljenje z opijevo tinkturo podpirale. Od Doverovih praškov se jemlje po dva do štiri grane večkrat na dan. Na bljuvanje jemati ali na laksir brez zdravnikovega navoda je kaj škodljivo; če si bil popred tega navajen, se ga vsaj za časa epidemije skerbno ogibaj. Če si se prehladil, čutiš se pobitega, te začenja malo mraziti, nemudoma daj si napraviti tople pijače, da prideš v potenje. V ta namen služi pijača ali čij iz lipovega in brezovega cvetú, kteremu se more dodati tudi nekaj kamilic ali mete, izpij ga eno ali več šalic in pokrij se dobro, da začneš se potiti. Tudi topla limonada, ruski čaj z limonovim sokom, vroče rudeče vino zraven piti, bode koristilo. Vroča kopel nog z gorčičino moko potenje podpira; poskusi jo tudi, pa osuši noge popred, da greš v postelj. Potenje prekratiti je zeló škodljivo, toraj se tega skerbno varuj, ter se po končanem znoju dobro oteri in oprezno preobleci.

Za časa kolere se derži sploh bolj toplo, pij večkrat toplih imenovanih ali drugih pijač, da ostane polt rosna. Ob jutrih in večerih je kaj dobro pogolniti nekaj kapljic dobrega žganja: v to se posebno brinovec, stara slivovica, pelinovec id. močno hvali. Tudi tako imenovane tinkture proti koleri, ktere se za vsake epidemije po lekarnicah prodajajo, so v tem oziru koristne, že zavoli tega, ker obsegajo nekaj opija. Teh se večkrat na den po 10 do 20 kapljic brez vse skerbi vživa, zdravi menj, že malo bolehni več. Posebno na glasu od njih je tako imenovana ruska tinktura, ki obsega dve drahmi (drahma ima 60 granov) Tineturae Valerinae aethereae, eno drahmo Vini Ipecacuanhae, eden skrupel Tincturae Opii crocatae in pet kapljic Olei Menthae piperitae.

Kdor je driski bolj podyeržen, temu se priporočajo ali Pulvis Doveri ali pa kugljice, ki obsegajo zraven drugega posebno nekaj opija, kakor kaže sledeči predpis: Vzemi deset granov Extracti Opii, pol drahme Extracti Lactucae virosae, celo drahmo Pulveris Catehu in napravi iz tega trideset kugljic. Po eno ali dve vsaki dan jemaj, najbolje proti večeru. Vse to se lahko po zdravnikovem predpisu dobi iz lekarnic in skerbno doma hrani, da ne pride v roke otrokom ali nespametnim ljudem.

Zadnjih let se priporoča zlasti iz Petrograda na Ruskem od slavnega prof. Botkina tudi kinin kakor prezervativ proti koleri. Naj se tega jemlje vsaki dan in sicer zjutraj in zvečer po dva do tri grane naenkrat, dokler vlada morija. Ta nasvet se meni zdi posnemanja vreden. Lahko se dajo dva, tri grani kinina s kruhom v eno kugljico zgnjetiti, in brez grenčine pogoltniti.

Kakó se pa napad kolere zdravi, o tem se tu obširno govoriti ne more, ker moraš vsakako najpopred, ko je mogoče, po zdravnika poslati. Tu hočem omeniti samo nekaj domačih pomočkov, ki se smejo do prihoda zdravnikovega rabiti in sicer proti posameznim prikaznim kolere. Proti bljuvanju ali kozlanju se nasvetuje led ali sneg v čisto malih kepicah, tudi slatina ohlajena, sodova voda, šumeči praški, pa vse v malih davkih in mnogokrat zaporedoma. Konečno dene se velik sinapisem ali testo iz gorčične moke ali pa hren tenko raztergan preko želodca na trebuh. Proti velikej žeji se ne sme preveč piti, zatoraj prav hladna voda, koščeki ledú ali kepice snega prav pogostoma, pa čisto malo naenkrat. Na led se sme nakapljati nekaj malega kiseline, Acidum Halleri imenovane.

Proti grozovitnim kerčem je nevtrudljivo tretje, gnetenje in tlačenje dotičnih udov s flanelom, s toplim olejem, s terpentinom, vročim ocetom; meče se tudi lahko nekaj časa s povojem tesno povijó.

Proti neprestanem kolcanju se devajo na trebuh poprej imenovani ter veliki sinapismi ali pa hrenovina.

In če nesrečniku koža ledeni, serce nabijati prestane, se mora zavijati v vroče rjuhe, pokladajo se tu in tam po životu tople opeke v rjuho zavite, vreče s toplimi otrobi ali peskom napolnjene, mehovi z vročo vodo itd. Zraven naj se neprenehoma tere in riba z vročim flanelom ali suknom suhim ali pa namočenim v vročem vinu, ocetu itd. Za vživanje naj se mu daje prav močna mesena župa v malih davkih, černa kava, ruski čaj, kapljice omenjenih tinktur, vroče vino itd. Če se jame ogrevati, žila utipati in sercé bolj krepko biti, je to dobro znamenje, če ne, pa nastopi večidel smert v malih urah. Dosedanje skušnje so pokazale, da ozdravite dve tretjini nesrečnikov, ki so bili že po celem poltu hladni, če sercé ni ohromelo in če se je vkljub ledenega hladu po polti vendar še otipala žila blizo zapestja.

Konečno je omeniti, da bolnik med celim napadom ne sme jesti nobene reči razun popred imenovanega in še tega čisto malo naenkrat, t. j. še nekaj dni potem, ko se je vse na bolje obernilo in sicer tako dolgo, dokler ne gré že barvano blato od njega. Derži se tega nasveta, najostreje ko moreš, sicer te objame v malih urah gotova smert.

Če po srečno prestanem napadu kri preveč v glavo bije, devaj si na-njo hladne oklade in če pervi dan ravno moča noče priteči, devaj na spodnji del trebuha tople oklade mokre ali suhe in daj se treti tam z brinovim oljem ali pa z očiščenim terpentinom, pij malo več vode, mandlovega mleka, vode slatine, pa vse zmerno in pametno.

4. Ruske. Ošpice ali dobrici

Ruske so vročinska, nalezljiva bolezen. Nadležni napovedovavci te bolezni so: Mrazenje, vnetje gerla, temne, škerlatno rudeče lise po koži, ktere so vroče, pa ako s perstom pritisneš na nje, obledijo, se kmalo po vsi koži raztegnejo ter vso kožo vnamejo, kakor hudi šen. Včasih se prikažejo tudi kot proso majhni mehurčki. Gerlo je najhuje vneto, da bolnika lahko zaduši. Začne tudi najpoprej boleti in oteklo ki je, opovera požeranje; včasih se tudi kri zažene na nos, kar nekoliko zlajša. Kmalo, že drugi dan se prikažejo škerlataste lise (odtod ga Nemci šarlah imenujejo), po napeti, jako vroči koži; gerlo in mraz odjenja; rado se pa bledenje pridruži. Lise obledijo in od 4. do 7. dana se olupijo in posušijo. Vsa koža se omaji; včasih celo nohtovi odpadejo. Ta nova koža je neizrečeno občutljiva, da človeka kaj lahko napade in premaga druga bolezen in sicer vodenica, ali pa se na možgane vleže. In več jih pomorijo naslednje bolezni, kakor pervotne ruske; zato se mora bolnik dalje časa skerbno varovati. Po zimi naj bolnik celih 6. tednov v sobi ostane. Nevarno je, kedar se lise poskrijejo, preden dozorijo, zlasti ako bolnik težko diha in se meša.

Tudi ta bolezen, enkrat prestana, navadno ne napada več človeka. Tudi tu je naj bolji pripomoček zopet snaga in modra postrežba. Najbolj škodljiv je prepih in prevelika gorkota. Zmerno odet bolnik naj zavživa samo juho in ne merzle pijače. Ako bi se lise poskrile, mora se koža ribati, na meče ženofa ali drožic navezati, gorak bezgov čaj piti, da se zopet lise pokažejo.

Dobro, domače zdravilo je špeh ali salo. Celi život se namaže ali vriba s salom, kedar bolnika huda vročina kuha; še preden se lise pokažejo; pa tudi potlej je še dobro. Salo se vriba dvakrat ali tudi trikrat na dan po celem životu, ali pa le po vratu in po persih. Zlasti za otroke je to dobro, kedar jih huda vročina kuha.

Po bolezni, še ponovim, se skerbno varuj vsacega premrazenja, in ako zapažiš le malo oteklino na svoji koži, zlasti nad obervi, urno poprašaj modrega zdravnika, da te vodenica ne zaduši.

Ošpice ali osepnice ali dobrici se malo ločijo od rusk ali škerlatnice. Napravijo hujši nahod, pa bolj prizanesljive so gerlu, ktero pa ruske hudo davijo. Tudi lise so malo napete in majhne; kakor bi človeka bolhe opikale. Ozdravljenje naj bo ravno tako, kakor pri škerlatnici.

5. Prehlad.

^[2]

Prehlad je vzrok in začetek mnogoterih bolezni ter slabi človeško telo, da se ga ravno gospodujoče nalezljive bolezni rade prijemajo. Naše zdravje se ravno po tej poti najbolj pogostoma podkopuje, po prehladu včasih cela množica ljudi v kratkem času, nekteri celó nevarno, razbolé. Po šolah, po cerkvah čuješ po zimi celo muziko kašljanja, kakor bi šlo za stavo; in vse to, ker so se ljudje prehladili. Kolikorkrat se čuje, ta in ta je nevarno zbolel in se pristavlja, da se je prepel, pretegnil, da veči del takih bolnikov terpi na pljučnih boleznih, ktere so nastale, ker se je človek ves v znoju po težkem delu na zraku, na vetru prehladil, ali pa v svoji največi vročini merzle vode napil in tako prenaglo ohladil. Koliko plesalcev in plesalk konča svoje zdravje po prehladu za vselej, ker nespametno pri največem znoju ali potu hladne pijače vživajo; ali pa, da bi se popred ohladili, ravno tje gredó, kjer je najsilniši pih in zrak.

Ker je prehlad zdravju tako nevaren in v svojih nasledkih tako škodljiv, hočem tukaj nekaj besedi o njem pregovoriti.

Iz zdravniških poročil se vidi, da se ljudjé najbolj pogostoma prehladivajo, kedar je vreme bolj hladno, mokro, spremenljivo, kedar se med seboj na nagloma čredita mraz in vročina, za pozne jeseni, v začetku zime, proti koncu zime, in v začetku spomladi; posebno tedaj, kedar po odjužnem vetru nenadoma leden sever prevlada. Pa tudi vsak drug čas, kedar po znojni vročini naenkrat hladen veter nastopi in človeka v potu nenadoma in nepripravljenega zadene. Posebno bolehljivi, rahli, vremenskih premen menj vajeni, izstradani in po težkem delu preveč spehani ljudjé so radi hudim prehladom podverženi. Rahlo dete in starček visoke starosti sta za takih premen v največi nevarnosti zdravje izgubiti: marsikteri sivček se je prehladil, zadušljiv kašelj dobil in v malih dneh za vselej zaspal. Zimski kašelj pri starčikih je torej silno nevaren in edini in najbolji svèt, ki se starim ljudem dati zamore, je: ostajajte za mokrega mraza radi in mirni za pečjó.

Ker po naglih vremenskih premenih bolezni po prehladu najbolj pogostoma navstajajo, sledi iz tega, da bi se morali ob takih in podobnih časih skerbnejše varovati in bolj vestno zdravje čuvati; le tako nam bode mogoče marsikterim boleznim uiti, ki nas po prehlajenju napadajo.

Najnavadnejše bolezni po prehladu so: skernina ali rheumatizem, kamor spada mnogokrat tudi terganje po glavi, po zobéh in ušesih; nahod ali rima, katar ali zanetje v gerlu, v dušniku ali v pljučih, zanetje pljučnih mren in oserčja, katari želodca in črev (driska ali propad), zanetje ogibov ali členov, šena v obličju in še več drugih menj navadnih bolezni. Pa života, po prehladu oslabijenega, se rajše prijemajo tudi nalezljive bolezni, če vladajo v kterem kraju, kakor: griža nalezljiva, legar, kolera, vročinske bolezni kože, nektere hude otročje belezni. Prehlad je nazadnje posebno škodljiv tudi v krajih, kjer merzlica ali groznica gospodari.

Prehlad je toraj eden najhujših in najnavadniših sovražnikov človeškega zdravja, pa tudi zdravja živine; zato bi se moral vsaki prehlajenja vestno ogibati.

Da se ne boš tako lehko prehladil, pazi na to-le: oblači in obuvaj se vselej vremenu primerno. Dobro je, v pozni jeseni obleči pod srajco jopico volneno ali pa iz flanela, na Ruskem dušegrejko imenovano, ktere pa ne smeš spomladi na enkrat odložiti, ampak počasi, s pervega samo okoli poldne. Volnena in pavolnasta roba vročino bolj nazaj derži ali bolj greje, kakor platno, če ga imaš na golem životu. Za noge so coklje kaj dobra nošnja na kmetih; čevlji morajo imeti po zimi debele podplate. Dobro je vtikati v nje primerno obrezane kose klobučine, debelega flanela ali drobne slame. Tudi te bode manj zeblo in ti moča manj škodovala, če namažeš noge s kako mastjo, posebno z lojem. Dalje ne delaj pretežko na hudem vetru, ogibaj se sploh krajev, kjer piše, posebno če si preveč izpoten ali premočen. Ne hodi iz pretople izbe slabo oblečen ali celó bos pod milo nebo na mraz; nikoli ne pij vode, dokler se nisi malo ohladil in si snoj osušil. Če ni drugače in te preveč žeja, jemlji vode samo v usta in jo precej zopet izpljuvaj; za potrebo si bodeš po takem žejo malo utolažil. Ne kopaj se, dokler si še vroč in s potom polit; hudo bolezen si s tem lehko nakoplješ.

Da bodeš prehladom manj podvoržen, umivaj si vsaki dan vrat in persi s hladno vodó, pa pri zapertih oknih in durih, da nisi na spihu. Ta navada je kaj koristna in se mora vsem svetovati, posebno pa mladini. Kedar te preveč zebe, jej malo bolje, če zmoreš; zakaj jed je znotranja kurjava in daje več moči, da se branimo prehlajenju. Skerbi najbolj ko moreš, da ostane tvoja polt (koža) suha, ravno tako tudi obleka in obuvalo, sicer ti grozi velika nevarnost, da se prehladiš: če smo mokri ali izpoteni, zgubimo najhitrejše svojo gorkoto, ker je prirodna postava ali zakon, da vlaga največ teplote in najnaglejše jemlje. Navedeno in podobno ravnanje te bode mnogokrat ubranilo prehladu in te otelo marsikterih celó nevarnih bolezni.

Kaj pa je storiti, če si bil tako nesrečen, da si se vendar le prehladil?

Dokler se čutiš samo pobitega, semtertje kako terganje, ti jed ne diši, utrudiš se lehko, preletava te pri vsakej stopinji nekak mraz; tedaj je najboljše in najkoristnejše, da se prav obilno izpotiš, en večer ali pa več večerov zaporedoma. To dosežeš, če si noge v prav topli vodi, v kteri je malo pepela ali goršične moke pokuhane, omiješ, hitro potem v toplo postelj ležeš in se precej gorke pijače napiješ. Bezgov, lipov cvet in nekaj komilic vkup kuhanih je pri vsaki hiši dobiti. Takega izvarka moraš vsaj en do dva kozarca popiti. Ruski čaj z limono, vroča limonada, celo vroča cukrana voda so tudi dobri. Znojenje bodeš pomnožil, če si trenutek popred s toplim kisom (jesihom) roke in persi dobro dergneš. Dokler se znoj ni na polti pokazal, treba je prav mirno ležati; pogosto obračanje v postelji je znojenju nasprotno. Še lože se bodeš izpotil, če si napraviš popred v banici ali v kadi toplo kopelj za celi život, in v njej 10 po 20 minut ostaneš in potem prec ležeš in se dobro odeneš. Glavo smeš ohladiti z vodó ali kisom. Znoj si bodeš tudi izvabil, če se zaviješ v rjuho, ktero si v hladni vodi namočil in dobro izžel, pa moraš se prav dobro in toplo pokriti in kaj mirno ležati. Obilno znojenje, in če je treba več dni zaporedoma s posebno skerbjo in marnostjo, da se iznova ne prehladiš, je proti prehladom in iz njega navstalim boleznim poglavitno in najboljše zdravilo; če ti po pervem znoju ni odleglo, zgodi se po drugem ali tretjem. Nektere nekaka slabost obhaja, popred da znoj polti ne polije; to naj te ne straši, leži nepremakljivo mirno in imej glavo na hladnom, ali jo daj s kisom pomočiti.

Če se je pa po prehladu kaka bolezen že določno razvila, tedaj ima pri tem vsako zdravljenje razun potenja še kaj posebnega; tukaj naj bodo omenjeni navadni pripomočki proti posameznim boleznim, ki so navstale po prehlajenju.

Nahod ali rima bode prešla sama od sebe, če se količkaj čuvaš. Če te nos preveč skeli, namaži si ga z lojem ali kako drugo maščo, vleci v sebe hlap, ki puhti iz vrele vode. To izpelješ najlože, če vliješ v lonec, kterega pokriješ z zavitkom popirja tako, da gorenji, spičasti otvor do nosnic seže. Če pa rima predolgo in preobilno teče, vleci v nos hladno vodo, v kteri je nekaj malega sirovega goluna ali pa železnega vitrijola raztopljenega, večkrat na den.

Katar v gerlu, zanetje ene ali obeh mandlovih žlez, zanetje žrela itd. Ta bolezen čestokrat po prehladu navstaja, včasih veliko množico ljudi na enkrat napade. Tú en primer: 300 vojakov novincev je prišlo zimskega časa k svojemu polku; vreme je bilo nestanovitno, jug in sever, moker in suh mraz sta se čredila in v desetih dneh je blizo 40 mož na zanetju obeh mandlovih žlez razbolelo. Začenja se navadno z mrazenjem in terganjem po glavi, drugi dan se že težko požira. Odraščeni pridejo po tej bolezni malokdaj v nevarnost, sitno je samo, ker te bode večkrat prijemala, če si jo enkrat imel. Poznam ljudi, ki so vsako zimo po tri po šestkrat v gerlu bolni. Pripomočki: gledaj se dobro izpotiti, kakor je bilo že omenjeno, razun tega si zavij okoli vrata ruto, v hladni vodi namočeno in dobro izžeto, pokrij jo z drugo, pa večo in suho takó, da zrak od nikoder do polti na vratu ne more. Če na to ne gledaš, in če imenovana zaveza ne prilega tesno, ti ne bode nikakor koristila. Nosi to zavezo neprenehoma več dni, dokler si bolan, in namakaj spodnjo ruto, kolikorkrat se je posušila. Dalje gerkljaj z golunovo vodo, večkrat v vsaki uri. Namesto goluna smeš vzeti železni vitrijol, benečanski boraks, od vseh po malo žličico na polič vode. Izvarek iz žalbeja, iz drobno narezane mlade dobove skorje se namesto čiste vode tudi priporoča za gerkljanje, z golunom vred ali pa tudi brez njega. Za gerklanje je tudi izverstno mleko iz mandelnov, če v poliču malo drobtinico hudičevega kamna (lapis infernalis) dva do pet granov raztopiš.

Dokler si v gerlu bolan, ostajaj za gerdega vremena večidel v sobi, ogibaj se vročih in preterdih jedi, popra itd. Vrat preveč zavijati ni dobro, bolje je ga vsaki dan s hladno vodo omivati.

Katar v dušniku in pljučih je kaj navadna in včasih dolgotrajna bolezen. Začne se navadno z mrazenjem, po kterem te semtertje na persih, posebno pa za persno kostjo kaj zaboli.

K temu se kmalo pridruži kašelj, s perva bolj suh, pozneje pa moker. Nekteri za en dan kaj veliko množico žlima ali žlezovine v tej bolozni izkašlja. Zdravljenje s perva je najbolje znojenje, več večerov zaporedoma z imenovanimi pripomočki. Posebno topla kopelj, po kteri se vlezi odmah v topljo postelj, da se prav izpotiš, čisla se prav visoko. Za navadno pijačo se svetuje mandlovo mleko, izvarek iz sleza ali slezov čaj, izvarek iz lanenega semena, ki se mora popred dobro stleči in druge podobne slezate reči. Vse to se mora delj časa rabiti. Dobro je tudi zvečer pred spanjem jemati žvepljenega cvetù s cukrom v enaki meri, obilno toliko, kar na špic noža gre; ravno tako po en prašek (pulverc) Doverov, pri odraščenih vsaj do pet granov na enkrat. Dobi se v lekarnici pod imenom Doverov prašek. Izprazniti čreva po ricinovem ali lanenem olju pospešuje zdravljenje. Če je kašelj že delj časa, cele tedne trajal, tedaj je kaj dobro dihati, kakor je bila že o tem beseda, hlap vrele vode, v ktero so pa vsakokrat po 4 do 5 kapljic terpentinovca vlije po deset minut vsaj dva do trikrat vsaki den, več dni zaporedoma. Mazati persi z očistenim terpentinovcem je tudi dobro. Proti dolgotrajnemu kašlju se svetuje dalje pitje ribjega olja po eno do dve žlici na dan: da izgubiš prec njegov pust okus, vzemi vsakokrat kerhlič frišnega jabelka v usta. Poskušnje vredni so proti dolgemu kašlju ali pljučnemu kataru tudi izvarek iz izlanskega maha, ki se s toplim mlekom vkup pije, potem ječmenov slad in raznoverstne mineralične vode. — Če imaš hud kašelj, ne trudi se preveč, varuj se silnih vetrov, ne pij preveč spirituoznih pijač in živi se pa zmerom dobro.

Driska z grižo po črevah in brez nje, dobi se tudi pogostoma po prehlajenju, posebno če si trebuh prehladil in noge premočil. Ta bolezen se najprej prežene, če se deržiš nekaj časa bolj trezen in tešč, trebuh ogrevaš s toplim platnom in kopaš noge v vročej vodi s pepelom. Navadna zdravila proti driski so: slezasti izvarki sleza iz lanenega semena, potem pa reči, ki obsegajo čreslovino, ki so oskraple. V slezaste izvarke se daje navadno nekaj kapljic opijeve tinkture, ki se dobiva v lekarnicah, za odraščenega človeka po 20 do 30 kapljic na den. Tudi štupa ali perha iz dobovih šišek s cukrom mešana, po pol žlice vsaki dve ure, je dobro; ravno tako izvarek iz stlečenih šišek, ali iz drobno narezane mlade dobove skorje, dve do tri žlice z enim maslecem vode, dobro skoz platno precejen in primerno zacukran. Če si dobil pa samo grižo v črevih brez driske, tedaj pokuhaj si nekaj komilic in komine, malo stlečene, in izpij vsaj en kozarec takega čaja, ogrevaj trebuh s toplim platnom, ali toplo opeko (ceglom) in glej, da se olja napiješ, ki skoz tebe prodere. Če pa griža ne zavisi od prehlada, od vetrov itd. ampak je nasledek kake nevarne bolezni, tedaj pa ne odlagaj ter pošlji po zdravnika, posebno če bolečine prihajajo od kake kile itd. Če imaš drisko, jej pičlo ne preveč vlažno, ampak bolj suho, ogibaj se mastnih jedi, sadja, vina in žganja, samo rudečo vino dene dobro; pij rad čokolado, ovseno kavo, ali pa kavo iz želoda, ne preveč vode, če bi te še tako hudo žejalo. Žejo lehko gasiš, če jemlješ vodo samo v usta in zopet izpljuvaš.

Skernina ali rheumatizem je ena najnavadniših bolezni po prehlajenju in se pokazuje navadno z bolečinami, terganjem semtertje po životu. Takaj naj je govor samo o rheumatizmu, pri kterem ogibi ne otekajo, zakaj proti skernini z otokom ogibov moraš nemudoma poslati po zdravnika. Tudi skernina začne se večkrat z mrazenjem, kteremu sledé bolečine, raznoverstno opisane, kmalu tú, kmalo tam, posebno v ramah, v križu, itd. včasih tako hude, da se bojiš ganiti se, da se ti dozdeva, da si ves tog. Ta poslednji rod skernine ni nevarna bolezen. Najbolje je tu zdravilo, prav pogostoma potiti si, dalje derganje in gnječenje bolečih delov kaj koristno: ali z mokrimi izžetimi cunjami ali z osoljenim spiritom, ali pa z očiščenim terpentinovcem. Če so bolečine prav hude, položi tje natrenega hrena, ali pa testu iz gorčične moke in pusti ga ležati, dokler moreš terpeti, da koža prav rudeča postane. Da te to rudeče mesto potem ne bode preveč peklo, namaži ga z navadnim oljem. Včasih ti bode kmalo odleglo, če prilepiš na boleče meso smole na platno natrene in jo delj časa ležati pustiš. Tudi pijavice, pa samo v malem številu, so včasih kaj koristne, posebno če se ena za drugo stavi, ne pa vse na enkrat.

Druga bolj po mestih navadna zdravila so proti skernini še: parna kopelj, elektrizovanje in stavljenje kupic na boleči del; in proti dolgotrajni skernini žveplene toplice.

Kdor terpi na skernini, mora posebno pijače piti, ki zeló na vodo ženejo, prehlada se skerbno varovati in vsaki dan svoj život s hladno vodo treti. Govorjeno velja samo za rheumatične bolezni, ne pa za protin ali arthralgijo, ki je čisto drugega rodú bolezen.

Zanetje pljuč in pljučnih mren so že bolj nevarne bolezni in tu je nemudoma treba zdravniške pomoči. Pred ko pri teh poleznih v postelj ležeš in zdravnika pokličeš, menj navarno je in prej se bodeš ozdravil. Znamenja so: v začetku hud mraz, po njem pa precej težka sapa, bodenje v persih posebno okoli žličice in doli proti jetrom, naglo dihanje, pri vsakem dihljeju v začetku velike bolečine. Vsem tem prikaznim se kmalo pridruži kašelj s pičlim, včasih tudi obilnim izveržkom, ki je navadno rijaste barve. Dokler zdravnik ne pride, lezi bolj v hladno izbo, ali pa polagaj na persi hladne oklade, pij navadno, postane vodo, ne govori preveč in se mirno zaderžuj. Težka sapa včasih na pol odjenja, če se daš prenesti iz tople v hladno sôbo, ali pa če začneš pokladiti hladne oklade na persi. Tudi hren ali gorčica se včasih na persi polaga in dobro dene.

To so najnavadnejše bolezni po prehlajenju, ogibaj se toraj prehlada in se derži navedenih vodil in poduka, s takim in enakim ravnanjem se bodeš gotovo večkrat bolezni ubranianil in boš zadovoljen, zakaj zdravje je najpervo bogastvo na tem svetu, brez njega ni veselja, ne radosti, ne dobre volje, ne kratkega časa, pa tudi ne zadovoljnosti.

6. Kašelj. Hudi, oslovskl kašelj. Golte.

Hudi kašelj napada večkrat male otroke, ki jih kerčevito zgrabi, da s silo pogoltnejo sapo, pa z napetim riganjem, ki je oslovskemu riganju podoben, polno slin izmečejo. Zato mu dejo oslovski kašelj. In ta kašelj je dolga, terdovratna in nalezljiva bolezen. Tri stopinje prehodi ta gerdi kašelj. Perva stopinja je nahod, ki uzrokuje vedno hujši kašelj, in terpi do 14 dni. Droga stopinja je kerčoviti kašelj, ki žuga otroka zadušiti, in terpi 3, 4, tudi več tednov. In tretja stopinja je pokašljevanje, ki je bolj poredkoma in ne več tako hudo, ki pa vendar 2 tudi 3 tedne terpi. Vsa bolezen malokdaj pred 10 tednom popolnoma odjenja. Skoraj da ga ni zdravila za to. Ne pregorko, pa tudi ne prehladno naj bo otrok oblečen.

Akoravno je zares grozovit ta kašelj, vendar ga otroci večidelj premagajo. Le če otroka tako napade, da kri bruhne iz njega, ali da mu sapa, predolgo zastane, ga tudi zadušiti zamore.

Še hujši, pa veliko bolj nevarne so golte ali vnetica gerla (angina, häutige Bräune). Zavoljo riganja in težkega sopenja so nekaj podobne oslovskemu kašlju; so pa hitre, in če tudi včasih malo prejenjajo, da otrok ne porajta dost, pa se zopet s toliko veči silo zaženejo, da otroka lahko v malo dneh zadušijo. Čudna ta bolezen se loti sapnika, ki zateče, se vname in tako lahko zapre pot dihanju. Kerhelj v gerlu je toliko občutljiv, boleč, da dete začne kašljati, ako se tega kerheljna le zadeneš. Pri tej nevarni bolezni svetujejo zdravniki, da berž, ko zapaziš, da otroku od znotraj vrat zateka, in se sliši hripav kašelj, vzemi kozarec vode in primešaj jej en beljak. Te beljakove vode daj otroku noč in dan vsako uro eno polno žlico piti. Zraven tega daj otroku za navadno pijačo mlačne cukrene vode, ki se napravi, da v poliču raztopiš nekoliko cukra in ubij celo jajce z beljakom in rumenjakom vred v to vodo.

Dobro zdravilo zoper to bolezen je apnena voda, ktere se vživa vsake pol ure eno žlico, in s ktero naj se tudi gerlo zgerglja večkrat na dan. Taka apnena voda se dobi prav dober kup v vsaki lekarnici. — Naj bolje pa bo, da precej pošlješ po zdravnika, ako otroka ta huda bolezen napade.

7. Koze.

Tudi koze so nalezljive; pa tudi one se malokdaj lotijo človeka, ki jih je že kdaj spasel, in če tudi zopet pridejo, niso tako hude. Skernoba je v zgnojenih mozoljih, pa tudi se sprehaja v bližnjem zraku s tem gnojem okuženem.

Prave koze imajo svoj gotov čas, v kterem dozorijo. Človeka pretresa neprijeten mraz, slabo mu prihaja, tudi pot ga obdaja. Čez 4 dni vročina in mraz pojenjata, in prikažejo se rudeče bunčice s svetlimi mehurčeki na verhu, naj poprej po obrazu, po rokah in po persih, potem po vsem životu, ter rastejo vedno veči po versti, kakor so izhajale. Sedmi dan se začnejo gnojiti in takrat nastane zopet mrazenje, ki je nevarno in lahko umorivno. Celo telo zateče in težek smrad nastane. Enajsti dan se začnejo sušiti, ter odhajajo zopet po versti, kakor so prišle; mešajo pa tudi med izmečke bolnikove svoj smradljivi gnoj. 15. ali 17. dan se mozolji skoraj vsi posušijo v začernele kraste, ki kmalo odpadejo, pa vendar dober sled za seboj pustijo v spomin kozavemu človeku.

Nespametno, škodljivo je, da kozavega nezmerno zadevajo in zagrinjajo misleči, da bi gerdih koz ne premrazili. Bolnik naj bo bolj na hladnem kot na vročem; zrak naj se vedno čist ohrani. Sama juha naj mu bo hrana; za pijačo nekoliko prestane vode, tudi malo kislata sme biti, v spremen tudi kisla sirotka. Bog ne daj pa močnih, zdražljivih pijač! — Lansko leto je bilo v neki vasi prav veliko kozavih. Priporočil sem, da naj ne dajejo vina bolnikom. Ali kaj si zmisli, da bi dejal, bedasta ženska? Ko obišče svojo sosedo, kteri so se koze ravno najbolje spuščale, in je ta piti prosila, jej vina zavre, ter ga jej da, da bo bolj močna in ložej koze premagala. Pa koze s tem zdražene, so jo urno zadušile. Ravno tako so zamorili prav terdnega moža v najboljših letih z vinom. Kdor ne uboga, ga tepe nadloga.

Da se koze po obrazu, na oči preveč ne nakopičijo, se sme obraz večkrat obrisati z robcem, v hladno vodo pomočenim; vendar bolnik takrat v potu ne sme biti. Ako je vrat hudo napaden, naj kozavi večkrat gerglja nekoliko mlačnega čaja ajbiževega ali bezgovega cvetja. Zamazane oči z mlačnim mlekom odmoči. Kozavim dojencem mati ne sme hrane odtegniti. Varuje naj se pa vsega, kar kozavim škoduje.

Najboljši pripomoček zoper koze je vstavljenje koz. Ako človeka tudi napadejo, vendar jih dokaj ložej prepase, ki stavljene ima. Odrašenim je dobro to stavljenje ponoviti.

8. Garje ali svrab.

^[3]

Gotovo, ljubi bralec, si že slišal o bolezni, ktero v nekterih krajih svrab, v drugih šuge ali garje imenujejo. Ker je ta bolezen človeške kože tudi po Slovenskem dovolj razširjena, v krajih cele družine nadleguje, hočem tukaj o njej na drobno pregovoriti, v čem da obstoji, kako dolgo je nek poznana, kako se dobiva in kako zdravi.

Svrab je posebno zanetje ali zopal kože, kteremu je vzrok posebna, čisto mala, komaj za prosto oko vidljiva živalica, moljek (acarus scabiei, sarcoptes hominis) imenovana, ki se vrije v verhnjo šupinasto kožo in tam hudó serbenje in različne izpuščaje napravlja. Kjer koli se vkopá mlada živalica v kožo, nastane ali mal, s svitlo vlago napolnjen mehurčik, ali terd ogerček ali celó z gnojem napolnjena bula ali gumpica; stare živalice pa rijó pod kožo dalej, različno dolge hode kopajo, in za seboj jajčica pokladajo, iz kterih se v nekterih dneh potem mlade živalice izlegajo. Ta bolezen je nalezljiva, ker se dadó živalice, ki so edini vzrok te kožne bolezni, lahko po dotiki, po obleki, obuvalu, rokovicah in sploh po vseh rečeh, ktere je šugav človek rabil, na drugega zdravega prenesti. Nezdravljena terpi ta bolezen, če človeku čistenja kože in kopanja ni mar, celi čas življenja in v nekterih, posebno nemških krajih se nahajajo šugavi starci, ki so svrab precej v nježnej mladosti dobili. Še se spominjam svoje perve mladosti, ko sem doma o tej nesnagi kože pervokrat praviti slišal. Pripovedovali so mi, da garje donašajo domù radi otroci, ki so na Nemcih služili, da se garje na Slovensko Koroškem pervotno le poredkoma nahajajo. In res, popotovaje poznejših časov po obèh straneh Koroškega našel sem svrab na Nemcih, posebno v nekterih dolinah, zeló bolj razširjen pri kmetih, kakor na Slovenskem. Toraj, mili bralci, pazite na svoje otroke, kedar pridejo nazaj iz Nemec, in dajte jih zdraviti, če so vam garje ali svrab s čudno nemičino vred domú prinesli.

Svrab ni nova bolezen, ampak znan, čeravno ne ločen od drugih kožnih bolezni, že starim narodom, ki so mu dajali različna imena in prištevali ga kmalo tej, kmalo drugej bolezni. V svetem pismu starega zakona nahajajo se na več mestih opisi kožnih bolezni, kterim so bili Izraelci sploh zeló podverženi, ki so kaj podobni sedajnim opisom svraba. In po pravici se sme soditi, da so imeli mnogi, ki so se k gobovim šteli, svrab, ne pa one hude bolezni, ki se še dan danešnji v tistih zemljah nahaja, ktero zdravniki imenujejo elefantiasis graecorum, bolezen, ki se ne daje nalezti, ampak preide po porodu od roditeljev na otroke, ali pa se samostalno pri komu razvije in se slovensko gobovost imenuje.

Tako nahajamo v bukvah o kraljih sledeči opis, ki se do cela stika z našim svrabom. Vojskovodja kralja Aramskega, po imenu Naman, je bil bolan na hudej kožnej bolezni, ktere se ni vedel ozdraviti; pošlje tedaj k preroku Elizeju, da bi ga ozdravil. Prerok mu svetuje, naj se kopa sedemkrat v reki Jordanu in svoje zdravje bode zopet zadobil. Naman stori, kakor mu je bilo rečeno in bil je zdrav. Za svoje pridobito zdravje se hoče vojskovodja hvaležnega skazati in odpravi svojega poslanca k preroku z obilnimi darili, kterih pa Elizej prejeti noče in jih Namanu nazaj pošlje. Pa lahkomnost prerokovega strežaja ne miruje, gre za poslancom Namanovimi in zahteva od njega darila.

Poslanec mu da med drugim nekaj oblačil. Prerok to zvedevši svojega strežaja hudo posvari in mu reče: bolezen Namanova se bode prijela tvoje kože in ti ostaneš bolan vse svoje žive dni. Tako se je tudi zgodilo. Iz tega vsega se sme sklepati, da je imel Naman nalezljivo kožno bolezen, ki se zamore po oblačilih in pranju nalezti, ki se je dala po kopanju v žveplenastej vodi Jordanu ozdraviti, ravno tako kakor svrab, proti kteremu je kopanje, posebno v žvepleni vodi, edno poglavitnih zdravil. Celo drugače so razmere bolezni gob (elefantiasis graecorum), ki ni nalezljiva in se tudi po kopanju v žveplenej vodi ne pusti odpraviti. Navada Izraelcev vse kožne izpuščaje z enim vkupnim imenom imenovati, nahaja se tudi pri gerških in rimskih spisateljih, celó pri očetu zdravilstva, Gerku Hippokratu, ki je živel blizo štiri sto let pred Kristusovlm rojstvom. Tudi pri njih se nahajajo opisi kožnih izpuščajev, ki se strinjajo z opisom našega svrabù; toda le-ta bolezen nima še posebnega imena, ni še pri njih ločena od drugih nenalezljivih kožnih peršajev. Pervi, ki svrab bolj natanko ločijo od drugih kožnih nesnag, so zdravniki arabski, posebno Rhazes, Avicena in Avenzoar, ki so živeli v 10., 11. in 12. stoletju. V njihovih spisih nahajamo svrab kot posebno kožno bolezen dobro opisan; pa pravega vzroka ali pričine tega peršaja Arabci še slutili niso. Pravo in edino pričino šug nahajamo pervokrat razloženo v bukvah »Physika« imenovanih, ktere je nek spisala sveta Hildegarda, predstojnica nunskega samostana na Rupertovej gori blizo mesta Bingen na Nemškem v dvanajstem stoletju. Tam se pripisuje svrab pervokrat malej, komaj vidlivej živalici, suren imenovanej, ki se v kožo zarije in skoz to hudo serbenje in druga znamenja omenjene kožne bolezni napravlja.

In res pravi in edini vzrok človeškega svrabú je mala živalica, moljek imenovana, ki na človeka prenešena, se tam kmalo v kožo zarije, v koži živi, plodi in množi. Poprej pa da se moljek v polt do živega zarije, preteče nekaj dni, dokler človek ne čuti še serbenja, čeravno imenovane živalice že seboj nosi. Serbeti ga še le začne, ko se je moljek do čutljivih delov kože dokopal.

Ta živalica je tako mala, da jo s prostim očesom komaj vidiš. Ona je podolgasto okrogla, želvi ali črepahi podobna, ima po herbtu in ob krajih več okroglih gumpic ali odrastkov in ščetinam podobnih terničev. Stara, izraščena, šteje osem parov nog; mladi zarod pa samo šest. Izplodene živalice se po dvakrat levijo ali spremenijo, in še le po drugem spremenjenju dobijo podobo starih moljekov. Samec je manjši od samice. Samica iznese do 50 jajčic, vsak dan po dva in potem kmalo pogine. Iz jajčic se v dveh do treh tednov mladi izležejo. Skušnje so verjetno dokazale, da moljek od izlege do oplodenja, to je do tega časa, ko jame samica jajca nesti, vsaj 14 dni in k večemu vsega vkup dva meseca živi ter potem novemu zarodu prostor pusti.

Moljek pa ne živi samo na človeku, našli so ga tudi pod kožo konjev, opic, neapolitanskih ovec in skoraj vse druge hišne živine. In neredkokrat se je opazilo, da je človek od hišne živine svoj svrab dobil. Moljek živi navadno po samem, vendar včasih se jih nahaja v poltu več vkup v družbi, posebno pri enej versti človeškega svrabú, Norvežkem svrabu, pri kterej se več samic z enim samcem vkup pod debelimi in terdimí krastami nahaja.

Poglejmo dalej, kaj se godi, ko se mladi iz jajčic izležejo? Oni zapusté kraj izlege in se jamejo blizo svojega gnjezda v kožo vrivati. Kjer se mladi moljek zarije, tam postane okrogel rudeč ogerč, med persti pa mal okrogel mehurček, ki obsega kapljico svitle vlage. Nekterokrat pa nastane mesto imenovanih dveh izpuščajev žolta bučelica, z gnojem napolnjena, posebno pri otrocih in ženskah, vendar to ni posebna versta svrabú, kakor so popred nekteri zdravniki terdili. Samice, ko so odrastle, si kopajo, kakor je bilo že omenjeno, posebne brazdice ali hode v verhnje plasti kože, ki so vidljive posebno na spolovilih, na krajcih ali sedalih. Ti hodi deržé povšev v kožo, so nekaj čert do celega palca dolgi, včasih celo po štiri palce; so ali ravni, ali krivi ter okrogli, navadno belo leskeče barve, včasih podobni belo pikastej čerti. Nekterokrat se nahaja pod tako čerto ali hodom debel otók ali gumpica, ravno počrez. Taki otok pod hodom se dobi navadno tam, kjer pas ali kaka terda zaveza kožo pritiska in pa na sedalih. Pri šugavih otrocih in ženskah se te tur jem podobne gumpice večkrat dobé kakor pri odraščenih možéh.

Človeški svrab je toraj čisto zunajna, kožna bolezen, ki človeka strašno serbi, tako da je včasih prisiljen, posebno na toplem v postelji, cele ure se praskati. In bolj ko se praska, na več krajih ga serbi in siromak si včasih svojo kožo od golega praskanja celoma razmesari. Toraj imamo zraven gor imenovanih pravih znamenj leté bolezni kakor: ogerči, mehurčki in bule, potem hodi po moljekih tudi znamenja, ki jih človeška roka z neusmiljenim praskanjem napravlja, kajti moleki, dokler pod kožo živé, neprestano serbenje budijo. Človek se bode tedaj praskal, dokler nosi svoj svrab, in marsikteri je s krastami po praskanju na celem životu le posut.

Kakor je bilo rečeno, se svrab vsakokrat naleze, nikoli pa se sam od sebe pri komu ne razvije. Ljudje, ki daleč po svetu potujejo in potovaje po vsakterih posteljih polegajo, posebno vojaki na maršu, potem krojači, perice, čevljarji; ljudje, ki imajo pogostoma s šugavimi opraviti in pri tem niso posebno snažni, dalej vsi, ki s šugavimi v enej postelji ležé, ali šugavih rokavice, obleko, obuvalo in pranje rabijo, so najbolj svrabu podverženi. Nesnažna polt lahkejše zaredi nalezan svrab kakor čista, dobro z milom omita koža; zatoraj se vidi več svrabovih po zimi, ko se malokdaj kopa, kakor pa po letu, ko je vsakemu voljno svojo kožo pod milim nebom dobro oprati.

Ker ta kožni peršaj ne prihaja iz kervi in je čisto zunajna bolezen, mora tudi zdravljenje le zunajno biti. Ni toraj potrebno zdravila in zdravilnih izvarkov proti tej bolezni piti, kakor so radi svetovali stari zdravniki, dà celo škodljivo je, tako delati, ker se skoz to želodec slabi, bolezen pa se za vse take in podobne ropotije še zmeni ne. Pri zdravljenju moramo samo na to gledati, kako imenovane živalice in njih zaloge raz kože spraviti, ali pa na koži pokončati. Če se je to popolnoma zgodilo, bodo se tudi nasledki svrabú, praskanine, posušile in izginile, posebno če je človek snažen, če se rad umiva in kopa. Kakó naj se vse to godi, hočem h koncu še na drobno povedati.

Živalice, edina pričina svrabú, se dajo odstraniti po navadnem derganju kože na dotičnih bolnih mestih z mjilom (žajfo), žveplom, ki je strup za moljeke, z drobnim peskom, ciglovim, kredinim prahom, s terpentinom, kamenim oljem (petrolejem), z mecesnovo smolo, z balsamom kopaiva, s tekočim štiraksom in mnogimi drugimi stvami, ki so otrov ali strup vsem merčesom in zajedalcem (parasitom.)

Od mnogoverstnih zdravil in načinov zdravljenja hočem samo najboljše in najgotovejše tù razložiti.

Čistenje, kopanje kože je podlaga vsega zdravljenja; toraj kopaj se po letu, največ ko moreš, v kakej reki ali v jezeru, po zimi pa doma v banici ali škafu. Pri tem ne pozabi dolgo časa dergati se z mjilom, da iz kože vso nesnago, ki živalice bolj ali menj pokriva, spraviš. Večkrat ko bodeš to storil, popred bodeš zdrav. Namesto navadnega hišnega mjila (žajfe) je veliko bolje kupiti si v ta namen v kakej lekarnici zeleno mjilo (sapo viridis), kterega dobiš za malo krajcarjev dovolj. Tudi posebna z žveplom ali pa s smolo pripravljena mjila (Schwefel-oder Harzseife) so v ta namen za malo dnarja lehko po kramah na prodaj. Dergati se moraš ž njimi kakor z navadnim hišnim mjilom, vsaj vsak dan po enkrat, več dni zaporedoma. Razun tega pa moraš tudi dobro cel život umiti in okopati. Po takem ravnanju odstraniš poveršne luščinaste verste kože in moljeki so potem bolj pri verhu in se dajo lahkejši z raznoverstnimi mazili, vodami in izvarki pokončati. Žvepleno mjilo si lahko sam napraviš, če navadno mjilo razrežeš, ogreješ in potem ravno toliko žvepla vgnjetiš in zamašiš. Ravno tako se zamore zamesiti v milo jednaka teža terpentina, ali mecesnove, brinjeve smolé ali kamenega olja. Ko si enkrat svojo polt prav dobro na omenjen način očistil, namaži se vsaki večer pred spanjem, pa tudi po dnevi, če te je volja, z mažo, ki obsega jednake dele masti in žvepla in ostani tako namazan črez noč, zjutraj pa se zopet z milom dobro odergaj in umij. To moraš delati nekaj dni zaporedoma; in še pozneje se pobrsni včasih, če te kjerkoli zopet serbeti začne.

Še bolja maža zato je sledeča: vzemi žvepla, brinjevega olja (tudi terpentinovca, če tega ni), potem zelenega mjila (je bolje kakor navadno mjilo) in svinske masti jednake dele n. pr. po eno unco vsakega, zmešaj vse vkup prav dobro in dodaj tej maži nek četerti del čisto drobnega peska ali pa prahu iz kude. S to mažo se maži kakor je bilo rečeno. V malih dneh bodeš ozdravel, če se nisi bil popred že preveč razpraskal.

Po mojih mislih bodeš še popred zdrav, če vzemeš jednake dele kamenega olja (petrolja) in lanenega olja, ju dobro zmešaš in mešanici dodaš eno dobro žlico navadnega žvepla in kapljico kake dišeče stvarice, postavim: lavandljeva, rozmarinovega olja, celo cvetú, ali kar imaš pri roci. Sam petrolej zato jemati je preostro, ker preveč peče in ogerče dela. Ravno tako si lehko napraviš mazilo s terpentinovim namesto kamenega olja potem tekočo stvarjo, ki se imenuje »vencin«; tudi teh dveh stvari ne smeš same in čiste rabiti, ker ste za kožo preostri. Dobro mazilo se more napraviti z balsamom kopaiva, kteremu se mora tudi nekaj pridati n. pr. navadnega olja; dalej je kaj dober pomoček tudi tekoči stiraks, ki se lehko dobi v vsakej lekarnici za male denarje. Stiraksu, ki kaj prijetno diši, sem primešoval trohico navadnega žvepla ali pa še bolje žveplenega precipitata in sem našel to mazilo kaj dobro in prijetno. Tudi s temi rečmi se moraš večkrat mazati popred, da si čisto zdrav, ker živalice včasih v obleko zablodijo in še le pozneje na kožo nazaj pridejo, moraš gledati tudi pranje in obleko dobro izprašiti, oprati in očistiti.

Nekaj dni potem, ko se čutiš zdravega, brez serbenja, se moraš še kopati in včasih z eno imenovanih masti dobro po poltu namazati. Zakaj kdor je garje imel, mora se dolgo časa dobro snažiti, sicer se iz morda zaostale zalege zopet živalice izležejo.

Kraste po praskanju pa rad maži z navadnim oljem in jih gledaj večkrat z zelenim mjilom odmiti.

Nazadnje dodám še, kakó se pri vojakih navadno garje zdravijo. Za mazilo služi tako imenovana Vlemingova tinktura, ki se takole napravlja: funt živega apna se z vodó pokropi, da v prah razpade; temu prahu se dodasta dva funta žvepla. Temu se prilije 24 funtov navadne vode, in mešanica se tako dolgo v kakem loncu kuha, da vaga vse vkup samo 12 funtov več. Ohlajeno se potem še skoz redko platno precedi. Ta precejena voda je imenovana tinktura, pa tudi ona je za kožo včasih preostra in rada pri derganju opeče. Bolje je, da se prida tej tinkturi še nekaj olja ali pa masti; ali pa da se vodi, kjer se kopati hočeš, en funt take tinkture prilije. Zdravi se pa s to tinkturo takole: šugav vojak gre v kopelj in si derga in opira skoz eno uro z navadnim mjilom svojo kožo; potem namoči v omenjenej tinkturi flanelovo kerpico in si ž njo derga bolne dele kože skoz pol ure in nazadnje vzeme zopet eno kopelj z mjilom za pol ure in se nazadnje čisto obleče. Vse terpi toraj samo dve uri. Včasih je človek res že zdrav, če je samo enkrat to storil, včasih pa mora drugi dan vse to ponavljati. Sedaj ostane črez noč prav na toplem med kocinami.

Za rahlo otročjo in žensko kožo to zdravljenje ni, ker se lehko tako opečeš, da imaš na opeklinah več dni dovolj. Paziti se mora toraj na to: bolj rahla koža ko je, menj se smejo ostra zdravila kakor imenovana tinktura, kameno olje, terpentin in vencin brez primerkov rabiti: zato pa jim je več mjila, ali masti, olja, žvepla dodati. Dalej glej tudi, da voda za kopanje ni prevroča, ki bi ti škodovala. Od mazil in maž ti zamorem po mnogih skušnjah najbolj priporočati tisto s kamenenim oljem, kterej pa moraš že zarad smradú kaj dišečega pridati; potem pa tista s terpentinom in štiraksom. Vsakej pa nekaj navadnega žvepla, kakor je bilo rečeno, ali pa žveplenega precipitata (žvepleno mleko, lac sulfaris) primesi. Za eno osebo je pol pitne čašice kterekoli maže dovolj. Po takem ravnanju se bodeš v malih dneh prav lehko brez vsakega zdravnika svoje kožne nesnage in hudega serbenja znebil.

9. Lišaji. Skrumba ali grinta.

Po glavi, v laseh se otrokom večkrat izrine skrumba, ki serbi, je nalezljiva in se ne prežene lahko. So mali mozoljčeki, ki popokajo in se s svojo smerdljivo tekočino posušé v terde kraste, ki so bolj ostudne kot nevarne. Zopet tu je snaga perva. Ne zavijaj in ne pokrivaj gorko grintave glave.

Ravno taka je z lišaji, ki se pa po vsem životu lahko izpustijo. Tudi ti so nalezljivi. Zato naj se otroci ne igrajo z lišajevimi ali z grintavimi. Da se poprej in ložej olušijo, jih malo pomaži z laškim oljem ali s sežgano smeteno; pa ne s kislo, ampak s sladko. Snaži pa lepo svoje otroke in niti grint niti lišajev ne bodo imeli.

6. Nektere nagle, nevarne bolezni.

1. Rane.

Lahko se človek hudo poškoduje na svojem telesu in nesrečen udarec ali velika rana mu zamore nakloniti naglo, neprevideno smert. Na ravnem se lahko spotakneš in se pobiješ, ali hudo raniš.

Hudo ranjenega ali pobitega prenesi na posteljo, ter ga položi z nekoliko zvišano glavo. Urno mu odveži in odpni vsa tesna oblačila. Očisti mu rano vse nesnage, peska, persti ali drugačnih smeti; kajti vsaka majhna smet v rani bi mu pozneje jako škodljiva bila. Zmivaj rano z merzlo vodo; bolj merzla ko je, bolja je. Rahlo stiskaj ranice okraje skupaj; razcufaj stare, čedne platnine in obloži s tem cufanjem rano, ter jo previdno s povojem povij.

Ako je rana na glavi in se morebiti vidijo celo možgane, skerbno glej, da jih kaj preterdo ne primeš; kajti neizrečeno občutljive so. Ako je nesrečni toliko pretergan, da so mu pluča ali čeva izlezle, morajo se z mlačno vodo osnažiti in previdno nazaj spraviti. Rane pri velikih žilah so nevarne, da bi človeku kri ne iztekla. Ako merzle obklade in vbrizgljanje kervi ne vstavijo, mora se rana skup stisniti, s gobo ali cufanjem obvezati, ali pa ranjena žila prevezati. Ako ni mogoče, da bi zdravnik urno bil pri rokah, naj pameten pa miren človek tako-le napravi: Poišči nad rano, proti sercu žilo, ki precej hudo tolče, položi na njo precej zvitega cufanja, preveži previdno s povojem ali z zravnanim oteračem ali robcem; deni v to vez mali les ali porajtel, ter privijaj počasi in previdno, da kri odjenjuje in se ustavi; in ko je žila tako zadosti pritisnjena, priveži tudi les, da ne odjenja. Ako pa rana ni posebno velika, je bolje, da na rano samo terdo privežeš zvitega cufanja. V sili zamoreš žilo tudi s palcem tako dolgo tišati, da pomoč dobiš. Se ve, da taka silna zaveza, to porajtljanje ne sme predolgo terpeti, ker bi kri ne mogla dalj časa v manjše žile, ako je veča žila prevezana.

Ko se kri ustavi in je rana osnažena, skerbno očisti vse kože okoli rane, jih previdno v poprejšno lego spravi, z zalepilom zakrij, s povoji povij, in ako se je prisada bati, dalje časa z merzlo vodo hladi. (Mizar si rane zalima.) Dobro je v tako vodo malo arnike pridjati.

Ako zavezana rana zopet kervavi, mora se preobvezati in na novo obložiti. Prisušene zaveze ali drugo nesnago z mlačno vodo omeči, da jih ložej odvzameš. Pokliči pa pri nevarnih ranah prej ko prej svojega zdravnika.

So persa ranjena in kri bruha iz tebe, pij merzle vode; tudi persa hladi si z vodo.

Za gnojne rane je dobra lipova spodnja koža na sladkem mleku kuhana. Največ bo pomagala pa snaga; zato zmivaj tako rano večkrat z mlačno vodo.

Za prisadno oteklino priporočajo poparjeno krompirjevo zelišče, večkrat ponovljeno, zavito in gorko pokladano.

2. Spečenine.

Najhujo spečenino napravijo oljnate, smolene ali druge razjedljive reči. Spečenina je trojna: Zarudeči ti kožo; napravi ti tanke mehurje; ali pa seže še globokeje. Zrak in voda pa pomnožita njene bolečine; toraj je pervo, da obvaruješ spečenino zraka in vode.

Namaži urno čedno staro platno z mjilom ali z žajfo in obeži s tem rano; precej v začetku te bo peklo, ali kmalo bolečina jenja. To mazilo ponovi, ako ni pervo zadostno. Pokrij precej na debelo vso opečenino z reženo moko, ali tudi z drugo, ako režene ni pri rokah. Tudi kuhinjska sol je dobra. Cveteče koprive v vinskem cvetu namočene (kakor se namoči arnika) so prav koristne, ako le nekterikrat pomažeš spečenino ž njim. Tudi bata ali pavola je kaj dobra. Urno ovij z bato vso spečenino ter jo obeži. Pusti pa bato na rani in je ne tergaj proč, dokler ti sama ne odpade. Ako se skozi bato sokrovca prikaže, deni na to drugo bato in obeži zopet.

Ako je pa rana ne le spečena, ampak globokeje seže in je vžgana, potem je voda na versti. Moči rano ali če je mogoče, derži jo v merzli vodi, da perve bolečine pojenjajo; potem pa stepi srovo jajce, prideni polovico toliko čistega olja, in ako imaš tudi nekoliko terpentinovega olja, in s tem mazilom rano maži. Nikdar pa ne predergaj mehurjev. Pij čisto vodo, kterej prideni na noževi špici malo salpetra.

3. Kile.

Kedar čeva ali drugi drob iz trebuha pod kožo zleze, imenuje se to kila. Ako se čeve kmalo nazaj spraviti ne morejo, je nevarno, da bi se kila ne vnela in to vnetje zamore človeka umoriti.

Ako si se pretergal, nosi dober pas, kterega ti bo svetoval in opasal pošten zdravnik. Varuj se, in ne pretegaj in ne jezi se, kajti lahko ti taka prenapetnost čeve izžene in kila se ti všipne. Ako pa čev ne moreš lahko nazaj spraviti, vlezi se na hrbet, da bo glava in persa nekoliko višej, trebuh pa nižej in vpognjen; tudi kolena privzdigni, na kilo pa neprenehoma merzle ovitke pokladaj, dokler zdravnik ne pride, po kterega urno pošlji, da se ti kila ne zategne in ne vname. Ako nesrečnež stoka, se mu riga, postane merzel, se mu žila komaj čuti, ga obliva merzel pot in mu obraz hudo vpade, je hudo vnetje gotovo; in le izurjen zdravnik mu še pomagati zamore.

4. Padeče ali božjast.

Večkrat napade človeka siloviti kerč, da ga celo omami, da nič ne ve in nič ne čuti. Neka hladna sapa prepiše tacega in revež se zgrudi ali telebi na tla, začne se zvijati, kerč ga lomi in mu palce skupaj vleče; pene tiši in škriplje z zobmi; pa se ne zavé. Po nekterih minutih vse to pojenja in revež se prebudi, po trebuhu mu kruli, začne zdihovati, se zopet zave, kmalo vstane in gre svoja pota. Le malokdaj ga božjast zaduši. Lahko se pa s svojim padcem udari; celo ubije, ako nesrečno pade.

Varuj toraj, da se taki revež kam ne udari; položi ga na čisti zrak, z glavo malo višej; urno mu odpni in odreži oblačila; ako ga kerč v ustih hudo ima, mu spravi kak les ali kaj usnjatega med zobe, da si jezika ne ogrize in počakaj, da mu odleže. Nikdar ga pa ne polivaj nespametno, in ne dergaj, ne steguj mu palcev; ker to mu ne hasne nič; kolikor ga pa nateguješ, toliko bolečin mu napraviš, lahko mu palec celo vlomiš; ali s premerzlim in silnim polivanjem ga lahko mertvud udari, in umoril bi ga.

Tak nesrečnež naj popraša zdravnika, pa naj se varuje vsake strasti, še posebno vsega oslabljenja samega sebe.

5. Grizenje ali klanje po trebuhu.

Vsaki bol po čevah in trebuhu, tudi želodčni kerč navadno imenujemo klanje. Dolenci pravijo, »madron ga ima.«

Razni uzroki razdražijo ali tudi vnamejo čeva. Predolgi mraz ali mokrota te lahko prevzame in viti te bo začelo. Zguba svojih moči po gerdem življenji, zadušeni serčni vtisi, prevelika jeza ali žalost, ali kaka druga strast, ki se v sercu kuha, zamore napraviti hudo grizenje po trebuhu.

Ako je grizenje nepretergano, te zaboli, ako se potiplješ po trebuhu, se raztegne po vsem trebuhu, ga napne, da je vroče in občutljivo, ti žila naglo bije, je voda temna, kalna; vse to je znamenje, da je drob ali čeva vnetje napadlo. Hitro pokliči zdravnika. Med tem pij mlačni čaj ajbišev, mandelnov, lanenega semena ali ječmenove kaše, ali samo vodo. Grej si trebuh s segretim ciglom z obkladki v gorko vodo pomočenimi ali kakoršno koli gorkoto. Nastalo je pa grizenje po kakem zavžitem strupu, ravnaj se kakor pri ostrupenji.

Ako pa grizenje pojenja in te le zópet napada, te trebuh ne boli, ako ga potiplješ, te kerčovito zavija, da obraz spremeniš, je voda čista, žila majhna, potem se ni vnetja bati. Grej si trebuh, vendar le suho. Se ti vzdiguje, imaš gerde in grenke usta, pij mlačne vode; prideni malo kameličnega čaja, in iz sebe boš vergel škodijivo, in odjenjalo ti bo. Ako se vetrovi podijo po tebi, pij kumininov čaj in si dergni trebuh s segretim otiračem. Hudih, zdražljivih, žganih pijač ne jemlji brez zdravnikovega sveta. Ako bi bilo grizenje vnetljivo, bi si z njimi lahko smert podkuril.

Kogar večkrat grize, ima vedno občutljivo drobovje in slabo prebavo. Zato naj bo tak človek še posebno zmeren; naj ne pije nobene močne pijače, in naj se premerzenja skerbno varuje, trebuh naj ima dobro ogernjen s širokim pasom.

6. Požerte terdine.

Lahko se pripeti, da človek kaj terdega ali celo ojstrega in špičastega pogoltne. To zamore biti jako nevarno. Lahko ga zaduši ali smertno rani.

Ako kaka terdina, koščica, šivanka, glažovina ali druga ostrina v gerlu obtiči, in je z roko ne moreš izpuliti, dobro je terkati s celo dlanjo po herbtu; vendar previdno, da prehudo nabijanje človeku ne napravi druge škode; s presilnim butanjem ga lahko toliko pretreseš, da ne bo več gladko govoril, da bo jeclal. Ako gerlo ni po vsem zamašelo, deni na noževi špici nekoliko bljevne soli v vodo in nesrečnež naj to popije, potem mu daj pa surovih jajc, in terdina se v to povije in navadno lahko izmeče. Morebiti pomaga pošnofati malo tobaka, da kihne in tako pretrese gerlo, in nazaj verže terdino. Ako le mogoče, naj urno pride zdravnik.

Prišlo je pa kaj tacega nevarnega že v želodec, naj človek je dobro zabeljeno sočivje, žgance, kislo zelje, sirova jajca, da se terdina tako zavije v ta jedila in potem naj vzame bljevne soli na gorki vodi stopljene, da vse skupaj izmeče. Včasih take terdine dalje časa ostanejo v želodcu ter ga tako dolgo večkrat nadlegovajo, da se izmečejo.

Pazi na otroke, da fižola ah drugih reči v nos ali drugam ne vtikajo. Tako stvar z oljem namaži, da jo ložej vun spraviš, ako je kmalo ne moreš odpraviti, pošlji po zdravnika.

7. Neprevidene nesreče.

Pri najboljem, najterdnejem zdravju se nam vendar lahko nit življenja hitro preterga. Mnogotere so nevarnosti, mnogotere so sile, ki prežijo na nas, ko se najmanj kacega napada nadjamo. Te naše moči uničijo, da niso več za rabo; ali celo nam življenje končajo, ali pa nam odtegnejo k življenju bistevno potrebne tvarine.

Zoper te sovražne sile nam je mogoča, kakor zoper vse nasprotnosti, dvojna pomoč: Da se jih obvarujemo, ali pa, da jih premagamo, ako nas napadejo.

Pervo je, da se jih obvarujemo. Da bi vsem takim silam odšli, da bi nikdar v nobeno tako nevarnost ne padli, to, se ve da, ni mogoče, dokler smo na svetu. Mi pa zamoremo tudi za take sile svoje moči tako izuriti, da nam nič ali le malo škodovati zamorejo, če nas zadenejo. In to izurjenje je jako potrebno za vterjenje in ohranjenje človeškega življenja.

K temu pripomore veliko, ako človek od mladosti vadi in uri svoje telesne moči na vse strani, da zna dobro leteti, plezati, plavati, hoditi po ozkem plotu in druge vaje. Ako bi se tega otroci pod modrim vodstvom bolj urili, gotovo bi toliko ljudi ne potonilo in se ne pobilo. Ravno tako bi pomagala prava izobraženost in vednost škodljivih reči, kakor so strupi, ali vednost natornih moči: bliska, strela, mraza, spridenega zraka in takih drugih reči. — Veliko nesreč si odverne ali saj polajša človek, ki ve svojega duha ohraniti terdnega, mirnega, neboječega, modrega in razumnega, da ga vsaka stvar ne omami. Tak človek tudi pri navalu naglih sil samostojen ostane ter si ve urno pomagati. Tudi ne škoduje vse tako naglo človeku, ki je svoje telo uterdil zoper vročino in zoper mraz. S takimi lastnostmi oborožen bo velikrat smerti odšel, ko bo drugi propal. Ako pa nesreča prihromi, kaj je početi?

So pripomočki, s kterimi je bil že marsikdo srečno rešen, ki je bil na videz že mertev, in ti pripomočki bi mogli pač bolj znani biti. Kajti slehernemu se lahko pripeti neprevidna nesreča, in drag, neizrečeno drag je vsaki trenutek v taki nevarnosti. Mala reč zamore nesrečnega koj rešiti, ko pozneje vsa učenost zdravnikova nič ne izda. Vsak bi mogel pomniti, da v taki nevarnosti je življenje nesrečnega morebiti na eno minnto navezano.

Take neprevidene, nagle nesrečne sile se razdelé v trojno versto, in so: 1. Zadušeni, to je: obešeni, utopljeni, v spridenem zraku zamorjeni in od strele zadeti. 2. Zmerznjeni. 3. Otrovani ali zavdani.

1. Zadušeni. Pervo, naj potrebniše je, da se odstrani uzrok smertne nevarnosti; toraj, obešenemu urno prereži verv ali s čemur je obešen; utopljenega izvleci iz vode; v slabem zraku ali od strele zadušenega spravi na čisti zrak.

Urno, pa vendar previdno mu odpni, odveži ali izreži obleko, da je prost vsega tiščanja. Nikar ga ne tresi; nikdar na glavo ne postavi, kajti s tako silo mu prav lahko odpihneš zadnjo iskrico komaj telečega življenja. Res je, kolikor hitreje pride pomoč, toliko gotovejši bo nesrečni rešen; ali vendar je treba mirne previdnosti, da se v naglici več ne škoduje, nego koristi.

Dobro ga posuši ako je moker, ter ga skušaj ogreti. Zavij ga v suho, gorko odejo, osnaži mu usta in nosnice, glavo in persa mu za kake minute nagni malo naprej. Pogreta oblačila, najbolja so suknena, mu deni okoli nog, na trebuh, na serce, pod kolena, pod pazdho. Grej še druge, da jih nadomestiš, ko so perve že hladne. Na stopala mu deni dobro razgrete, zavite opeke ali kamenje; tako tudi na serce. Dergaj mu vse ude z gorkim suknom ali tudi s kertačo, in to delaj cele ure. Vendar naj bo telo, kolikor mogoče, zagernjeno.

Ako to ne izda, kani mu precej visoko merzle vode na persi in na serce, ali mu z brizgljo močno verzi vode na serčno stran; to pa urno zopet posuši in ga le še ribaj.

Ako tudi to ne pomaga, ne smeš še odjenjati. Ojstreje ga dergaj in kertači; tudi po sencih in za ušesmi ga dobro dergni, ako se tudi koža načne, nič ne de. Vzemi majhno kurje pero, pa ga pošegetaj po ustih, ali v nos. Namoči robec v žganje, ali v hudi jesih, ali v salmijakovec, pa mu mahaj z njim okoli nosa; skušaj mu vpihniti malo tobaka v nos, kterega si že poprej dobro osnažil.

Skušaj mu, ako to vse nič ne izda, vdihniti čistega zraka, da mu napraviš nekako umetno dihanje, in tako pljuča oživiš. To pa tako-le napravi: Najbolje je majhen ročen meh, kakoršne čebelarji imajo, tega ovij na cevi z mokro čedno cunjo, ter ga rahlo v usta nastavi. Ako ni meha, vzemi kako snažno cev, ali v sili mu vdihni lastne sape, ki se ve da ni tako dobra, ker je že spridena, zlasti če ti še iz ust smerdi; zato je najbolji mali meh. Nos mu zdaj rahlo stisni, da sapa skozi nos nazaj ne more. Polahkoma pritisni na meh, da mu malo sape v pljuča spraviš; pa ne presilno, da mu pljuč ne pretergaš. Med tem položi roko na persi in ako čutiš, da se persi malo vzdignejo od vpihnjene sape, pusti, da sapa sama nazaj izteče. Ako se pa to ne zgodi, napni čez persi suho oteračo ali velik robec in kedar mu malo sape vpihneš, naj drugi s to oteračo nekoliko na rahlo na persi pritisne; in to večkrat polahkoma ponavljaj, da napraviš tako umetno dihanje. Pazi pa, ako nesrečni sam dihati začne, da odjenjaš z mehom in mu pahljaj z robcem ali kako drugače čistega zraka proti obrazu.

Ako se življenje pokaže, najpoprej začnejo, seveda komaj vidno, obervi migljati, potem nastanejo po ustnicah čisto majhni migljeji, kmalo prihajaje ustnice bolj rudeče, serčna stran je gorkeja in tudi drugi udje jamejo se gibati in zaslišijo se rahli zdihljeji. Zdaj smeš senca njegova z vinom malo zmočiti; tudi mu daj, pa le po kapljici, malo dobrega vina v majhni žličici. Poprej ne smeš nikakor nobene reči vanj vlivati; kajti sapnik je odpert in prav gotovo bi ga zadušil.

Od strele zadetega spravi prej na čisti zrak, vun na plano. Ako strela v hišo vdari, hodi previdno v tako hišo, ki je polna žvepljenega duha; dobro je, da se deržiš pred usta v vodi namočeni robec. Hitro odpri okna in vrata, da pride čisti zrak v hišo. Skopaj v zemljo jamo, položi od strele zadetega va-njo ter ga zakrij vsega z zemljo; le samo obraza ne; vendar ga tako položi, da je glava malo viša. Brizgni ali verzi mu merzle vode ali jesiha v obraz in obkladaj glavo z merzlimi ovitki. Hudo od strele zadeti malokdo oživi. Vendar pomagaj, kar moreš.

2. Zmerznjeni. Največ upanja take nesrečne oživeti je z zmerznjenimi. Ako je tak nesrečnež tudi že več dni v mrazu zmerznjen ležal, je le še mogoče, ga oživeti. Ravnanje z zmerznjenim je pa vse drugačno kakor z drugimi na videz mertvimi.

Zmerznjenega prenesi na pod ali v merzlo hišo; delaj pa previdno, prav rahlo ž njim; kajti lahko mu zlomiš kak ud, ker je vse kerhko, kakor steklo. Nikakor pa ga ne smeš nesti na gorko; nagli spremen zmerznine na gorkem bi ga gotovo umoril. Spravi ga toraj v hladno zatišje, kjer sapa ne piše. Izsleci ga, ali izrezaj mu vse oblačilo in golega položi v sneg, ter ga čez in čez vsega za dobro ped s snegom obloži ali zakidaj; samo nos in usta naj bodo prosta. Ako bi snega ne bilo, položi ga v korito, ki je napolnjeno s koliko mogoče merzlo vodo, kteri prideni še stolčenega ledù. Ako bi tudi to ne bilo mogoče, zavij ga v rjuhe ali koce v ledeni vodi namočene; vendar vselej tako, da ima prosta usta in nos. Ako se sneg tajati začne, prideni urno druzega, ali prilivaj merzle vode ali namoči rjuho zopet v ledeni vodi, da kolikor mogoče hladno ostane.

Telo se kmalo z ledom natanko prevleče, in ako se ta ledena skorja topiti začne, je to znamenje, da se je telo samo že nekoliko ogrelo. Potem ga vzemi iz snega ali iz snežene vode, ter ga s snegom ribaj po vsem životu in ga z merzlimi rjuhami posuši. Položi ga v merzlo postelj in ne na gorko; kajti le sam se mora ogreti. Ribaj ga še s suhimi, merzlimi oteračami, in ako še dihati ne začne, napravi mu umetno dihanje, kakor bereš spredaj pri zadušenih. Pokladaj mu z jesihom ali kafrovcem namočene robce na žličico. Zaperte čeljusti mu s kafrovcem maži. Ako že diha in kaj požreti zamore, daj mu nekaj žličic černe kave, ali mlačnega čaja z nekterimi kapljicami vina zmešanega.

Ne oplaši se, če tudi se nesrečni kmalo ne oživi. Več dni ponavljaj oživljenje. Kedar se pa revež že zave, mu nobene močne pijače dati ne smeš, ako bi je tudi poželel. Kakor se zmerznjen navadno gotovo reši s snegom ali z merzloto sploh, tako gotovo pa ga umoriš, ako zmerznjenega na toplo prineseš. Še celo, ko bo že okreval, mora se gorke peči ogibati, da si terganja po kosteh ne napravi.

Tudi ako ozebeš v noge ali roke, je dobro, da v merzli vodi namočeni robec položiš na zmerznino, predenj se zvečer vležeš. — Za tako zmerznino je tudi dobro, ako jo mažeš s prešičjo mastjo, kteri si pridjal nekoliko kafre in malo kamnenega olja ali pretroleoma.

3. Otrovani ali zavdani. Povžiti strupi mnogotere bolečine, velikokrat hude in nevarne človeku napravijo. Nekteri strupi po gerlu, po želodcu in po čevah žgejo, da zavdani ali otrovani terpi hude bolečine. Drugi ga omotijo, da se ne zavé. Nekteri pa žgejo in omotijo.

Dvojno je potrebno, da se otrovanemu pomaga. Pervo, da se strup odpravi, in to se zgodi z bljevanjem. Drugo pa, da se strupova moč zmanjša ali pokonča.

Da se strup odpravi, in si otrovani človek želodec izčisti, naj urno pije mlačne vode, kolikor le more. Naj si gerlo šegeta s peresom. Če se mu še ne vzdigne, naj dene malo šnufnega tobaka s krušno serdico zmešanega na jezik. Ako to ne pomaga, naj dene pol žlice ženofove moke in pol žlice soli v kozarec vode in naj to izpije.

Da se pa strupova moč zmanjša, ako se strup ne pozna in dela otrovanemu hude bolečine, naj pije vodo, v kteri je stepen jajčni belak; ako je omoten, se ne zave, daj mu černe kave, če mu kri preveč ne sili v glavo; drugače je voda z jesihom zmešana bolja.

Skoraj zoper vse strupe je mleko in olje, naj si bo kakoršno koli, da le žavtovo ni. To dvoje opravi večidel vse, kar premore zdravilo zoper strup, izčisti namreč želodec in oslabi ali konča strupovo moč. Naj toraj otrovani pije, kolikor more, mleka; ako ga morebiti nazaj verže, je toliko bolje. Vsako četert ure pa mu še daj kake tri žlice olja. Ako bi za gotovo vedel, da je zavdani povživ arzenika, je dobil živega srebra ali kaki drug rudni strup, daj mu žajfence piti. —

Ker je pa ložej se jame ogibati, nego izlezti iz nje; zato je potrebno, da vsaki pozna saj bolj navadne strupe, da se jih ložej obvaruje in ogiba.

a) Spriden zrak je lahko tako strupen, da te zamore umoriti. Tak spriden zrak je po sekretih ali drugih dalj časa zapertih krajih, kjer vsaktera nesnaga gnjije. Tako spriden zrak se izčisti s klorovim apnom; kterega na tak smradljivi kraj postavi ter mu malo vode ali jesiha prilij. Tudi že navadno apno nekaj pomaga, če ga večkrat potreseš po takem kraju. Ako komu slabo de v takem spridenem kraju, hitro ga spravi na čisti zrak; pokropi ali polij ga z vodo in jesihom. Ako je na videz mertev, delaj z njim, kakor z zadušenim.

Ogljeni sopuh je že marsikoga zadušil. Nikdar ne imej žerjavice v hiši, da bi te grela. Bolje je na podu v slamo se zariti, kakor v pogreti hiši se zadušiti. Tako omamljenega hitro na čisti zrak spravi ter ga skušaj oživeti, kakor zadušenega.

Globoke jame, kapnice, dolgo zaperti hrami, ali kjer mošt kisa, imajo vsi spriden zrak. Kjer luč ne gori, tudi človek ne živi; zapomni si to dobro. Tudi gobe, ki po stenah rastejo, ti lahko hišo otrovajo.

b) Rudni strupi. Zoper ta strup sta najbolja mleko in olje. Najhujši rudni strupi so: arzenik ali mišica, kobalt zelen volk (to je neka zelena rija, ki se napravi po kuprastih, svinčenih in slabo lošanih posodah) živo srebro, s kterim bedasta in nesnažna mati (ki tega imena ni vredna) otrokom hoče uši zatreti, pa jih nevarno otrova. Tudi apno in gips sta strupena, zlasti njuni prah. Fosfor, ki se najde na žigicah ali klinčekih, ktere imamo, da si luč napravimo, je jako strupen.

c) Rastlinski strupi. Zoper ta strup je černa kava. Ako te grize in vije, pij žajfence in mleka; omotičnemu daj jesiha. Ti strupi so: kafra, žitni rožički, mah, uranica ali lesjak, pasja ali volčja jagoda, kakor černa lepa češnja, podlesek, zobnik, svinska dušica, trobelika, mišje zelice, pasji peteršil, čerlenka, omotičica in druge strupenice. Tudi gobe so večidel strupene; ako jih dobro ne poznaš, nikar jih ne jej. Tudi plesnjev kruh, ki so le male gobice, te umoriti zamore.

d) Živalski strupi. Ako te piči majhna strupena živalica: pajk, škorpijon, čebela, osa ali seršen; izderi želo, ako ga je živalica pustila, dergni rano s slino in obkladaj jo s hladno perstjo; pomaži jo z oljem, s slano vodo ali z medom. Vendar te taka živalica umorila ne bo.

Hujši pa je kačji pik. Med našimi kačami sta gad in modras jako strupena. Svoj hudi strup imata pod žlezo na vsaki strani zgornje čeljusti, kjer stojita dva kakor igla špičasta, velika, zakrivljena zoba. Ako gad vgrizniti hoče, zine prav široko, hlastne in zasadi z vso močjo ta dva strupena otla zoba. Pri vgrizu pritisne zob na strupeno žlezo, kapljica strupa se pocedi v zob, in po otlem zobu v narejeno rano, kjer se primeša kervi ter jo otrova ali ostrupi.

Ako hočeš, da ti ta strup ne škoduje, ga moraš prej ko prej odpraviti, da se s kervjo ne zmeša; zato je najbolje, da ga, ako le moreš; iz rane izserkaš; kar smeš storiti, ako imaš zdrava usta in ustnice; kajti kačji strup ne škoduje, dokler se s kervjo ne zmeša; vendar ga ne požiraj, ampak pljuni ga iz ust.

Drugo, bistevno potrebno je, da hitro rano izrežeš, kolikor le mogoče globoko. Ako nimaš nobene ostrine pri sebi (najbolje so škarje), položi kamen ali drugo terdo stvar na rano, ter jo dobro pritiskaj ali čversto priveži, dokler dobiš kako ostrino. Izrezano rano izperi z vodo, še bolje z lugom, ali žganjem; vendar zastonj boš izperal, ako rane ne izrežeš.

Tudi zamoreš rano z razbeljenim železom, z živim ogljem ali s tlečo gobo izžgati; toda to ni precej pri rokah, pozneje pa bi ne pomagalo.

Za notrajno zdravilo se priporoča izleček astremontane. Po novejših skušnjah pa je še bolje: amonijak ali salmijakovec, in pa žganje in vinski cvet. Z amonijakom se mora prej rana dobro dergniti ali vribati; bolnemu pa daj popiti vsako uro malo žličico amonijaka, pomešanega z vodo, ali še bolje z žganjem ali močnim vinom, da se dobro spoti. To se ponavlja tako dolgo, da minejo vse bolečine. — Tudi žganje ali vsaka pijača, ktera ima dosti vinskega cveta, je zoper kačji strup. Pičeni naj pogostoma pije žganje in odleglo mu bo. Opazili so, da od gadovega pika otrovan človek se ne vpijani, če tudi čez mero pije.

Steklina. Hud, grozovito morilen strup je steklina, ki pa je škodljiva le, kedar se s kervjo zmeša. Pasja, mačja, in lesična rodovina je steklini podveržena in ako tako bolna žival človeka rani, je silno nevarno, da bi ga ta strup grozovito ne umoril. Stekel pes ni več prijazen, ne pozna domačih, potohnjeno se vlači ali po kotih polega, ne je in ne pije, rep pod se vleče, jezik mu omazan in zatekel visi iz gobca, dlaka mu je šetinasta, grozan in ostuden je njegov pogled. Ako je privezan, grize, kar zadene, zlasti svetle reči; tudi samega sebe. Prost teče v eno mero le naprej in kar mu naproti pride, popada. Včasih ima pa gobec vedno odpert in grizti ne more. To terpi 2 ali 3 dni in poslednjič omaga in pogine.

Varuj se ga in pobij ga, če le moreš. Dobil boš zato 10 gld. od svoje gosposke. Ne imej pa nobenega nepotrebnega psa; kajti gospodar steklega psa je odgovoren za škodo, ktero stori tak pes. Ali, kdo bo povernil življenje človeku, če ga ta grozoviti strup umori?

Ako človeka stekel pes vgrizne ali mu svojo strupeno slino na telo ali obleko verže, naj takemu pomaga urno urno vsak, kdor le kaj premore in zna. Ako ni rane, odpravi hitro strupeno slino. Rane, praske, plaze in oslinke speraj in umivaj z mlačno vodo, ali z mlačnim lugom, z apneno vodo; preostri prideni še vode. Ako ni druzega pri rokah, speri jih s scavnico. Dobra je mlačna, slana voda. Speraj pa tako dolgo, dokler kri ne jenja in se rana nič več ne solzi. Vbodi pa še okoli rane z ojstnm nožem, da rana bolj in dalje kervavi. Potem skerbi, da se rana začne gnojiti. Zato skuhaj slan lug, namoči v njem perteno cunjico, v štiri gube dejano, deni je na rano in zaveži jo mehko. Vsako jutro in vsaki večer ponovi to obezo; in tako delaj saj 6 tednov. Tako namočeno cunjo še vselej poštupaj s stolčeno soljo ali jo namaži s sirovim česnom ali z nasoljeno čebulo. Če se napravijo mehurčeki, jih prepusti. Pokliči in poprašaj urno modrega zdravnika.

Ako bi te prezgodaj zacelena rana serbela in bi zatekla, tebe pa preletava mraz, strah in žalost, moraš rano prerezati in vnovič jo gnojiti.

Čisto izprano rano je dobro s hudičevim oljem ali z razbeljenim železom izžgati.

Akoravno je ta strup zares grozovit, vendar ne šine hitro v kri, ampak ostane dalje časa le tam, kamor pade; zato je vse na tem ležeče, da se odpravi s tem, da rana vsaj 6 do 7 tednov gnoji in nesrečni strup izmeče. Za notrajno zdravilo je beladona, kar naj ti pa zdravnik napravi.

8. Na videz mertvi.

Kakor se pri neprevidenih nesrečah lahko zgodi, da v taki silni naglici ali z nevednostjo se več škoduje, kakor pomaga; ali pa se vsa pomoč opusti v nespametni misli, da bo ves trud zastonj, da nesrečnega oživeti ni mogoče; tako se zgoditi zamore, da bi na videz mertvega tudi v jamo pokopali. Vsak, ki umerje nagle smerti, zlasti še zavoljo vnajnih vtisov, ali noseče in porodnice, je lahko le na videz mertev, in še le umreti mora, ker ga drugi za mertvega imajo in kot z merličem ž njim delajo. Edino, gotovo znamnje resnične smerti je le trohnoba, ki od znotraj toliko žene, da se tudi zunaj pokaže saj s svojim posebnim smradom. Vselej toraj, ako bi se kaka negotovost sumila, zlasti pri naglih smertih, se ne sme nič početi, kar bi vtegnilo resnično smert nakloniti, in s pogrebom se more počakati, tudi več dni; in ako se trohnoba še ne razodeva, mora se le še čakati, če bi tudi celi teden bilo; kajti pripetilo se je, da še le čez več dni je taki na videz mertev zopet oživel. Zlasti se mora vse poskusiti k oživljenji pri tacih, kteri so s kako silo v tako videzno smert pogreznjeni. Zato je nespametno merliča prezgodaj pokopati, dokler se postavne ure niso iztekle in se trohnoba še ne kaže.

9. Kako se pri bolnikih obnašati.

Bolnike obiskavati je eno najlepših in najboljših dobrih del. To obiskovanje pa ne sme biti nam v zabavo, ali pa bolniku morebiti še škodljivo. Prava sveta ljubezen naj vsacega pelje k bolniku.

Pervo, da pokažeš bolniku resnično ljubezen, je, da imaš ž njim pravo sočutje. Kolikor težav ž njim občutiš, toliko mu jih polajšaš; kajti dobro se mu bo zdelo, ko vidi, da se ti smili, da bi mu rad pomagal, ako bi mogel. Zares hudo mora biti revežu, ki nima sočutnega serca, ktero bi še bilo za-nj. Še bolj žalostne pa mora deti bolniku, ako ga zapustijo celo oni, ki so mu v rodu ali v žlahti. Gorje pa mladini, ki svoje starše le tako dolgo lepo imajo, dokler jim zastonj delajo ali se še na njihovo premoženje zanašajo! Gorje takim, kterim so oslabeli in bolehavi starši le na potu, ki jim ne postrežejo po dolžnosti, ki komaj čakajo, da bi oči zatisnili. Dostikrat se takim nečloveškim otrokom otepa, da brez pomoči stokajo v tistem kotičku, v kterem so težko gledali svoje obnemogle starše. — Gerdo dela tudi gospodar, ki koga od svoje družine hitro od hiše spravi. — Svojemu živinčetu postrežeš in pomagaš, kakor veš in znaš, ako ti oboli; svojemu sorodniku, svojemu bratu pa ne. Je-li to človeško? — Ne govori tudi neslano, da se ti bolnik preveč smili, da ga zato ne obiščeš. Pravo usmiljenje iz ljubezni izvira in prava ljubezen se v dejanji pokaže.

Obišči bolnika, ki morebiti ves teden ne vidi prijaznega obraza; pogovarjaj se prijazno ž njim; vendar predolgo ga ne nadlegovaj; zlasti ne govori preglasno ž njim; posebno, ako je slab in pokoja potrebuje. »Čast Bogu, da te še enkrat vidim!« zdihne marsikteri bolnik svojemu prijatelju, ko ga obišče.

Tolaži bolnika, spomni ga na neskončno dobrega Očeta v nebesih in na njegovo, nam nezapopadljivo previdnost, ki človeku vse prav oberne. Voljna vdanost v voljo Božjo in mirna vest veliko pripomore k ozdravljenju. Ako vidiš, da je nevarno bolan, mu z vso ljubeznivostjo prigovarjaj, da se da prevideti s sv. zakramenti.

Ako je reven in ubožen, in ti je mogoče, ponudi mu, kar mu služi; preskerbi mu pravega zdravila. Poglej, če je dosti osnažen; in če nima nobenega, ki bi mu postregel, postrezi mu ti; prestelji, osnaži mu posteljo, prinesi mu hladne vode, ali kar veš da potrebuje in bi rad imel. Vendar mu ne dajaj kaj tacega, kar zdravnik prepove in bi mu le škodovalo.

Ne grozi se njegovi slabosti, ne odrekuj mu zdravja; raj povej ali v misel vzemi kacega druzega, ki je tako bolezen imel in je zopet ozdravil, ako ti je res znan. Ker mora bolnik imeti čisti zrak, nikar zraka ti ne kuži. Gerdo in škodljivo je pri bolniku tobak piti, predolgo v noč žlobodrati in mu spanje kratiti.

Tudi tebe zna enaka zadeti; kar toraj želiš, da bi tebi drugi storili, to tudi ti drugim.

10. Domača lekarnica.

Bog je vse za človeka vstvaril in vse mu služi v prid, ako se človek le ve vsega prav poslužiti. Veliko zdravil ima vsaka, tudi uboga in revna hiša; le da jih malokdo pozna in prav rabiti zna. Zato pa marsikdo dalječ gre po zdravila, kakoršnega ali saj enacega doma pod svojo stroho ima; in predolga pot zamore toliko zamuditi, da zdravilo pride prepozno, ko bi bilo se bolniku z domačo rečjo lahko pomagalo. Pa tudi marsikteri zdravnik bi mogel svetovati domače zdravilo, ki bi ubozega kmeta nič ne stalo in bi si ga lahko sam pripravil; pa raji napiše list v lekarnico, kjer zdravila kuhajo in na dolgo pripravljajo, pa še drago zarajtajo, ko bolnik morebiti težko čaka, pa še težej plača.

Ne da bi šušmarje ali mazače učil ali poterdil; ampak, da bi poznal marsiktero sredstvo v vsakdanjih primerljejih, včasih tudi v neprevidnih naglih boleznih; zato naj omenim nektera domača zdravila.

a) Voda. Merzla voda je koristna pri vseh udarcih in pri ranah precej v začetku. Té dobro izmivaj, ali z ovitki v merzli vodi namočenimi jih obkladaj. Ubranil boš zateklino in prisad.

Mlačna voda tolaži bolečine zunajne in znotrajne; zlasti je dobra, ako popariš meliso, bezgovo cvetje ali kamelice, in ta čaj piješ, ako te vije kerč v želodcu, po čevih, ali se ti vzdiguje in te glava boli po spridenem želodcu.

Velikokrat ti zamore mlačna voda pomagati, ako si noge v njej kopaš. In sicer: kedar te glava boli; ali se ti v glavi verti, po ušesih zvoni, si omotečen, te persi bolé, po želodcu grize, ko si se kaj premrazil, ti kri v glavo in na persi sili, ženske, ako jih v svojih časih hudo vije, jih kerčevito križ boli. — Pri mokrem nahodu, ko se ti iz nosa vliva, ni dobra ta kopelj.

Da ti bo pa koristila taka kopelj naj bo voda mlačna, da noge v škafu lahko deržiš, prideni pa malo soli, ali tudi pepela in senenega drobu; imej v tej kopelji noge do meč eno četertinko ure; oteri jih urno, najbolje z volnato oteračo in pojdi v postelj.

b) Mleko. Dobro pogreto mleko bolečine hladi; otekline zdravi, če jih toplo obkladaš. Je najbolji pripomoček zoper ostre, zlasti rudninske strupe. Otrovan naj ga pije, da mu zares čez gre.

c) Smetena, sirovo maslo, olje. Smetena in sirovo maslo kot zdravilo ne sme biti staro, zažarelo; tudi slano ne. Dobro omehčevalno mazilo je, zlasti silno napetim žilam, pri kerču ali druzih bolečinah. Mlačno se mora dobro vribati, in nadomestiti skoraj vsaktero mazilo. Olje, smetena in belak vsacega enako, dobro skupaj zmešaj in ti je prav koristno mazilo za spečenine. Namaži s tem mazilom platneno cunjo ter obloži spečenine, in to večkrat ponovi.

Pri strupih, že veš, da je zraven mleka najbolje pripomoček olje, ali tudi sirovo maslo v vodi raztopljeno.

Zajčja mast je dobra, ako ž njo zjutraj in zvečer namažeš svojo ozebljino. Tudi na zlomljeno roko ali nogo jo devljejo s pridom.

d) Beljak je zdravilo zoper mnogotere strupe v želodcu. Z žganjem zmešan hladi preležano kožo, ako jo ž njim omivaš.

e) Vino je krepčilen oživljajoč pripomoček oslabelim, trudnim, žalostnim. Ako se kaj pobiješ, pri silnem padu kaj poškodovaš, umij pokvarjeni del z vinom.

f) Sladkor ali cuker. Sladkor je hladiven. Ko si ves spehan, razbeljen, verzi malo sladkora v vodo, da se stopi in počasi pij. Tudi pri vročinskih boleznih da dobro pijačo; ali po hudi jezi in togoti, po silnem strahu. Sladkor je razdeljiv, zato je cukrena voda vselej svetovana pri suhem kašlju in pri nahodu. Čisti tudi želodec in čeva. Preobloženi želodec cukrena voda najpoprej potolaži. Sladkor pospešuje in polajšuje prebavljenje bolj, nego vsaka druga sol.

g) Jesih ti pomaga pri omotljivih strupih, pri omedljenju, da ga z vodo piješ, ali tudi senca in glavo ž njim močiš. Da spriden zrak pri bolniku zboljšaš, pokropi hišo z vinskim jesihom. Slabo vodo si za pijačo jako zboljšaš, če nekoliko jesiha prideneš.

h) Mjilo ali žajfa je tudi zoper strup, z mlekom pito. Ono garje najprej pomori.

i) Suho sadje, zlasti češplje, kuhano daje omečivno pijačo bolnikom.

k) Oves in ječmen, dobro pretolčen in kuhan je svetovati pri kašlju, kedar te doli ali gori goni, te vije, po želodcu kerč nadlegova; ako gre voda od tebe z bolečinami, tudi pri griži. Tudi laneno seme, kuhano, ima ravno to moč.

1) Ženof, hren, poper. Te hudo glava boli, te v persih ali v želodcu kerč vije, stolci nekoliko ženofa, malo hrena, prideni tudi toliko droži in z jesihon zamesi, in položi to zmes na meča pod kolena ter imej obezano tako dolgo, da te začne peči. Ako bi ta zmes skelečo rano napravila, pomaži jo s sladko smeteno ali s sirovim maslom. — Poper, celi, ne stolčen, ti krepča želodec. Na tešče vzemi 8 do 10 zern, in to večkrat ponovi in želodec se ti bo popravil.

Čaji: Bezgov, se rabi zoper bolečine v persih, zoper gosto slino, nahod ali premrazenje; po njem se človek poti. — Kamilčen čaj pomaga pri boleznih v trebuhu; klanje, kerč, napenjanje, merzlice, se ž njim odpravljajo. — Melisni čaj krepča čutnice, vstavlja kerč in vertoglavico. — Pelin draži čutnice, krepča želodec; njegov čaj odpravi vodenico in zlatenico. Suh, stolčen pelin, z malo sladkorjem, v jesihu popit, vstavi včasih merzlico. — Polaj odpira, vstavlja kerč. — Rman. Njegov gorak čaj naj pije kozavi, ali kdor ima ošpice; merzel je zoper kervotok. — Slez ali ajbiš. Njegov čaj pomaga zoper hripavost, kašelj, težko sapo. Na mleku kuhano perje se deva na otekline, da se izgnoje. — Svederc ali tavžentroža krepča želodec in ga čisti; zato je zoper merzlico, oslabljeno prebavljanje, zoper bedico, in zlatico.

n) Volna ali flanela je koristna, ako te po udih terga ali te protin nadleguje. Bata se tudi priporoča pri terganji. Tudi spečenino ž njo ovij; ali pri griži trebuh opaši; tudi pri ranah včasih pomaga.

1. Gospod pisatelj dr. —ž— je blagovoljno privolil, da se je ta zanimivi in podučljivi sestavek posnel po »Besedniku« IV. tečaj leta 1872.
2. Z dovoljenjem gosp. pisatelja dr. ž — po »Besedniku« posneto
3. Po »Besedniku«.