Domači zdravnik/Kaj hrani človeka?

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Domači zdravnik
A. Kaj hrani človeka?
Janez Volčič
Po spisih modrih zdravnikov nabral Janez Volčič, duhoven ljubljanske škofije
Spisano: Postavila in uredila Ilona Jerič
Viri: Slovenske večernice, izdala in založila Družba Sv. Mohorja v Celovcu (31. zvezek), 1874: http://www.archive.org/stream/slovenskeveerni04svgoog#page/n115/mode/1up
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


1. Starši.[uredi]

Ako je zerno zdravo, terdno in močno, upamo, da bo srečno kalilo in obilni sad obrodilo. Ker je že Bog rekel: Rastite in množite se po zemiji! ter je v svoji vsegamogočnosti človeku dal sveto željo in moč, po kteri se ohrani in množi človeški rod, je neizrečeno veliko na tem ležeče, kakova moč življenja nam bo v delež precej v našem začetku kajti gotovo je, da se nam takrat že da podlaga, ali bomo terdni ali revni, zdravi ali bolehni bivali na tej zemlji. Vse to pa je okoreninjeno v zdravju naših staršev, v preimenitnem trenutku našega začetka, v srečnem in dobrem rojstvu. Akoravno svet na to kaj malo porajta, vendar je to perva in ena najimenitniših dobrot, kterih se človek vdeležiti zamore. Te dobrote si pa sami sebi dati nismo v stanu, vendar je pa drugim dati zamoremo; in k temu nas tudi veže ena najsvetejših dolžnosti.

Koliko je ležeče na terdnem zdravju staršev, to spozna in vidi vsak pameten človek. Celi rodovi vživajo moč svojih roditeljev. Ako so starši terdni in doživijo visoko starost, tudi otroci so navadno terdnega in čverstega zdravja. In ta dognana resnica edina že bi mogla vsacega človeka, ki želi kdaj otroke imeti, z vso resnobo priganjati, da skerbno varuje in hrani svoje moči. Saj smo mi podoba svojih staršev ne le sploh po zunajnem, ampak tudi oziroma na moč in terdnost življenja, pa tudi oziroma posebnih slabosti in napčnosti posameznih udov. Kolikokrat revni starši, zlasti kteri so vse svoje telesne moči v gerdi, živinski poželjivosti zadegali, svojim ubogim otrokom vcepijo usmiljenja vredno hiranje! Tudi premlada ali pa previsoka starost ima žalosten vpljiv na zdravje in terdnost otrok. Nespametno je, poprej v zakon stopiti, dokler človek ni popolnoma dorastel. Poznal sem ženo, ki je premlada se omožila, nesrečno ja hirala; kakove otroke je imela ne bom pravil.

Veliko imenitniši, kakor se sploh misli, in za celo življenje naše jako odločivni je trenutek našega začetka. Kako velik vpljiv ima ta trenutek na naše telo, pa še večega ima za dušo našo! Perva moč prihodnjega bivanja se nam takrat podeli. Oj da bi si vsi starši k sercu vzeli, da je to najsvetejši delo v svetem zakonu. Naj le to omenim, da otroci v pijanosti spočeti so bebeci, nesrečne reve bili. Kakošen razloček se večkrat vidi med otroci prave svete ljubezni in med otroci nevšečnega merzenja. Starši bodite trezni, bodite pametni; imejte sebe in svojega sopruga v veliki časti. Ne pozabite, da ste v sveti zakon stopili, da bi eden druzega v svetosti podpirali in da bi se v vaših otrocih kraljestvo Božje množilo! »Gospod, ti veš, da nisem svoje sestre (svoje neveste) zavoljo sladnosti za ženo vzel, ampak samo iz ljubezni do zaroda po kterem naj se tvoje ime hvali vekomaj!« Tako je molil pobožen Tobija, ki naj vam bo v prelepi zgled.

Veliko pripomore oče, še več pa pripomore mati k terdnemu zdravju vsacega otroka. Pa ne le bitje in obnašanje materno, ampak tudi ptuji koristni ali škodljivi primerljeji veliko pripomorejo ali pa opoverajo terdnost človeškega življenja. Skušnja nas uči, da zdravje otrokovo, terdnost ali slabost njegova se ravna veliko bolj po materi, nego po očetu. Spet to nas opominja, naj se moži le zdrava in terdna ženska, da bodo tudi deca terdnega zdravja. Slabe in bolehave naj ne nakopavajo sebi britkega in težkega življenja, ter naj ne množijo nesrečnih rev in ubozih sirot. Pa tudi možje naj bodo previdni, da ne snubijo navtisnjenih, jako občutljivih, nezdravih žen, da si ne napravijo sebi in celi hiši nesrečnega življenja. Kako varno, pametno, trezno in mirno mora živeti vsaka mati pred porodom svojega otroka, mislim, da vsakdo dobro ve; kajti popolnamost in nepopolnamost, dobre in slabe lastnosti duše in telesa njenega otroka so v njeni oblasti. Zlasti naj se noseča varuje nespametnega plesa, preteškega vzdigovanja, naglega skoka, vsake strasti, ktera njeno kri in njeno serce preveč prevzame; tudi močnih pijač in predolzega sedenja naj se ogiblje. Da jaz pravim: Mati, ki majhno dete ima, bi mogla res zapopadek dušne in telesne popolnamosti biti, da bi svojemu ljubčeku časno in večno srečo vcepila. Poznal sem mater, ki je imela 12 otrok; vsi so bili pohlevni, samo eden je bil ves drugač, v telesnom in duševnom oziru skoraj nič podoben drugim. Zakaj nek? Ko je mati to dete majhno imela, bila je dalje časa v sovraštvu s svojim sosedom. Da otrok ni terdnega zdravja, kríva je prav velikrat nespametna mati njegova.

Pa tudi drugi ljudje bi mogli taki ženi skasovati vso mogočo pazljivost in prisanesljivost. Zlasti še njeni mož naj bi si to k sercu vzel, ter vedno pred očmi imel, da je njegova sveta dolžnost, da po vsi moči skerbi za življenje in terdno zdravje svojih otrok še pred porodom, da bo zares vreden prelepega imena: Oča.

Zakaj toliko malih otrok pomerje?
[uredi]

Skoraj se lahko reče, da polovica ljudi pomerje že pred desetim letom. Kaj pravite, kaj je temu krivo?

Zraven tega, da marsikteri starši premalo skerbijo za življenje in terdno zdravje svojih otrok še pred porodom; torej zraven slabih roditeljev je napačna izreja v pervem času otročjega življenja kriva, da toliko otrok pomerje ali da revno in komaj životarijo.

Ni je veči napake, s ktero bi se bolj oslabilo, hitreje gnalo in tudi končalo nežno življenje majhnega otroka, kakor je mehkužna izreja. Nektera mati v prenapeti ljubezni do svojega otroka sama ne ve, kako bi ga grela in povijala, pred vsakim pihljejem zagrinjala, kakor koklja svoje piše; pa tudi ne pozabi, nezmerno ga pitati in basati njegov želodec s kavo, s sladkorom ali tudi z vinom in drugimi težko prebavljivimi jedili, kar je otroku le nagel ali tudi počasen strup. Tako bodo vsi življi otročji podkurjeni, zdraženi, prezgodaj in prehudo nategnjeni, pa tudi tako občutljivi, da se lahko reče, da tako dete bo polovico prezgodaj dozorelo, ako že poprej ne omaga. Verjemite matere! pomanjkanje čistega zraka, nesnažnost, preobilna gorkota, pretežka, za otročji želodec prezdražljiva jed in pijača; to je krivo, ne le da toliko majhnih otrok pomerje, ampak to je tudi vzrok, na kar le premalo pazite, da postavite kvas hirajočemu življenju, prezgodni smerti.

Poznal sem mater, ki je imela več otrok, pa v preveliki mehkužnosti so jej vsi pomerli; le edino hčerko je zredila, ki je prezgodaj dozorela; v devetem letu je bila izurjena, da malo ktera druga v 18. letu tako ne; ali v 18. letu je postala vsa zabuhla in nesrečna pijanka. Sosed je večkrat rekel tej ženi, ki je žalovala za umerlimi otroci: Daj meni otroka, na slami bo ležalo in černi sok bo jedlo, pa bo zdravo ostalo! in prav je imel; polno hišo jih je zredil. Ne premalo, ampak preveč je krivo, da otroci toliko hirajo in mrejo.

Kakova naj bo izreja majhnih otrok?
[uredi]

Ako hočeš otroku podaljšati življenje, uterditi njegovo zdravje, glej, kako ga boš redil perve dve leti. Pomisli, kako revno je novorojeno dete; lahko bi se reklo; da je komaj na pol razvito bitje. Vse moči, dušne in telesne, se gibati začnejo. Vse je na tem ležeče, ali bo življenje njegovo popolnoma in terdno; v kakošnih pogojih se ono razvija, ali mu te nasprotujejo, ga overajo, slabijo, ali pa so mu vgodni in ga pospešujejo. V teh pervih letih se postavi podlaga dolgemu ali kratkemu življenju; v tem času že se človeku pomaga, da ložej ali težej premaga vse nevarnosti tega časnega bivanja na zemlji.

Že to ni vse eno, kteri letni čas je dete rojeno. Na spomladi rojeni niso v toliki nevarnosti in več upanja je, da bodo dalje živeli, nego otroci v pozni jeseni ali v merzli zimi rojeni. Kajti pervi vživajo prej in več čistega zraka, starši jih toliko ne zavijajo v gorke postelje in ne tišijo v zakurjene hiše. Tudi vse prešinjajoči spomladni in letni čas množi in pospešuje moč njihovega življenja.

Stanovanje naj bo snažno, zrak čist; (to bom še velikrat priporočal, kajti ena najhujših napak, da otroci niso čversti, zlasti po kmetih, je nesnažnost) dete naj bo glasno, pusti mu, naj poje po svoje, naj teka in skače, kar le more. Daj mu zdrave, lahko prebavljive, ne premočne, zlasti ne umetno štupane hrane. Perva, najbolj primerna hrana je mleko. Ne daj otroku saj pervega pol leta nobene druge hrane; zlasti ne mesa, ne pive, ne vina. Ako bi mati res ne mogla hraniti svojega otroka, naj se mu daje, ako mogoče, kozje mleko; in sicer precej presno, natorno gorko. Kravje mleko je premočno, ter se mora zeló polovica vode pridejati. Nikdar pa ne grej mleka, kajti kislato postane; pogrej vodo, ktero vselej posebej mleku prideni. Že tretji teden, po leti še poprej, ga nesi na čisti zrak. Dete je cvetlica. Najboljši je drevesni vert, kjer trava raste.

Eden najbolj zdatnih pripomočkov, da bo dete terdno in zdravo, je kopel. Skerbna mati koplje svoje dete vsaki dan v hladni vodi, ktero je iz studenca ali če tudi iz kapnice prinesla. Voda ne sme dalje časa v posodi stati; kajti naglo izpuhti svojo okrepčevalno moč. Perve tedne je prav, da prideneš malo mlačne vode; poznej naj bo le merzla. Omivaj z merzlo vodo pa urno; počasno polivati to mrazi, urno ribati greje; zato naglo posuši ali oteri dete. Nikdar pa ne smeš kopati precej iz postelje vzetega; nikdar ne, ako je potno; tudi ne, ko se je ravno nahranilo. Dvakrat na teden ga vendar v mlačni vodi kopaj; toda prideni merzli vodi toliko gorke, da bo mlačna. Ni ga sredstva, ni ga pripomočka, ki bi bolj pospešil terdno in dolgo zdravje, nego je kopel.

Ne vadi otrok na pregorko. Vse pregorko, hiša, postelj, obleka, draži v prezgodnjo razvijanje, pa slabi potrebne moči, napravlja pot in omehkuži telo, da se kaj lahko premrazi.

Obleka naj bo široka, da nikjer ne tiši. Nespametna navada je po kmetih, da majhne otroke terdo povijajo. Naj se revče še tako brani, joka in vpije, nič ne pomaga. Mati ga povije, kakor bruno. Siromak ne more mahati z nogami, ne se igrati z rokami. Kolena so zategnjena, da se vse življenje več ne zravnajo, in tako matere velikrat švedre napravijo. Zdravniki svetujejo, naj se otrokom malo in rahlo trebuh povije; pa ne pretegni ga tako, da revče sopsti ne more, da se čreva gibati niso v stanu. Kaj bi dejala mati, ako bi njo kdo tako povil?

Zibele so otrokom nevarne in in nepotrebne. Nevarne, ker se lahko prekucnejo in otroka zadušé, kar se je že večkrat zgodilo. Nepotrebne so pa tudi; kajti otrok zdrav in nasiten rad spi. Vse kaj bolj potrebnega pa je snaga. Zakaj otrok vpije in veka, pa tudi boleha? Zato ker v nesnažnih plenicah, kakor v luži tiči. Z malim trudom se plenice izplaknejo in posušé! Ktera nesnažne ima in v nje otroke povija, ni mati — še mačeha ni. Kolikorkrat so omazane, osnaži jih in dobro posuši. Ne suši pa pri peči in ne terpi v hiši nobene nesnažnosti, ki skruni zrak, za dihanje toliko potrebni. Snaga je otrokom pol življenja. Bolj jih snažiš, terdnejši, lepši in bistroumniši ti bodo. Sama snaga, z zmerno hrano, bo čverste in zdrave ohranila; nesnažnost pa jih bo shujšala, obledeli ti bodo tudi pri najboljši hrani.

Ne pušaj malih otrok samih, da svinje ne pridejo do njih. Večkrat sem že slišal, da je svinče malemu otroku roko odtergalo ali ga celo umorilo. Pa tudi odrašene pesterne so lahko take svinje, da se Bog usmili. Mislim, da mi ni treba po vseh ustih praviti, kako? Le to rečem: Starši! imejte bistre oči, imejte tanjka ušesa in nikdar preveč ne zaupajte! Kteri ptuje pesterne imeti morate, zlasti po mestih, glejte, da so pametne, sramožljive, da vam nedolžnih otrok ne pohujšajo, jih časno in večno nesrečnih ne napravijo. Kolikor je le mogoče, bodite pazljivi! Ložej je, jame se ogibati, kakor iz nje se izkopati. Že neverniki so pravili, da pri morskih bregovih deve prebivajo; ki mornarje s sladkim petjem k sebi vabijo; pa kedar jih objemajo, jih podušé ali pa v prešiče spremené.

Otrok, ako ne spi in je zdrav, nikdar ne miruje. Pusti mu, pomozi mu, da si uri dušne in telesne moči, da bo vedno terdnejši in močnejši prihajal. Kakor riba v vodi mergoli, kakor zver po gojzdu dirja in tica po vejah skače, tako se tudi človeško telo vedno giba. Kri se iz serca v truplo, iz trupla v serce vedno preliva; kosti in meso se vedno prenavljajo in želodec neprenehoma mele. Otroci, še tako majhni, se trudijo z rokami in z nogami; in kedar se drugače gibati ne morejo, pa kríčijo na vso moč ter si napenjajo persa in vse žilje. In prav je tako. Kdor se ne trudi in svojih udov ne vadi, bo sperhnil kot žito, kterega nikdar ne prevejaš. Zato že male otroke vadi k delu: kajti Bog je človeka za delo vstvaril. »Če otrok le poseda, ali se le igra, tudi mož dela ne ljubi, ga tudi ne zna«, so dejali naš nepozabljivi škof Slomšek. Dete naj nese bližni siroti košček kruha, naj pokliče družino k obedu, naj kokoši iz škode odganja, naj blizo doma živino pase, naj kako sočivje zbera ali kaj druzega dela. Tako si bo urilo vse svoje moči. Ga z delom pregnati, je neusmiljeno, pregrešno; ga vedno v hiši imeti, je nezdravo. Najugodnejša opravila so kmetijska dela; kajti urijo roke in noge, čistijo kri in meso; ali vendar naj bo vse zmerno. Človeško telo veliko prenese, ako ga umno vprežeš; če ga pa presiliš, si bolezen in terpljenje nakopavaš. Struna merno napeta, lepo brenka; če jo pa pretegneš, počila ti bo.

Še to naj tu omenim: Matere majhnih otrok nikdar ne jemljite v svoje postelje; raji vstanite in jih potolažite. Marsiktera mati je v spanji otroka svojega zadušila. — Babice, dedji ljubijo svoje vnuke, ter jih celo po noči pri sebi imajo. Veste, kakovo dobrote jim tako storé? Poslušajte! Pri bolehavi babici je mali Tonček več tednov ležal. Babica se okrepča, omladi, Tonček pa hira in obledi. Starši se poprašujejo, kaj Tončeka gloda? kakova mora ga tlači? Bila je mora, bila; vsi so jo poznali, pa nihče je ne vidi; druge so iskali ter jo krivo dolžili. Mati gre gospoda župnika vprašat, kako bi ventali moro, ki Tončeka tlači in mori. Ko pa gospod zvedó, da vnuk pri stari babici leži, ukažejo ženi, naj mu posebej posteljo pripravi, in more ni bilo več; Tonček pa se urno popravi.


2. Zrak[uredi]

Zrak, kterega dihamo, je človeku tako potreben, da brez njega živeti ne more. Brez jedi in pijače še preživimo nektere dneve, brez dihanja pa ne ene ure ne. Otroci, tudi še čisto majhni, pričujejo, da jim zunanji, čisti zrak bolj tekne, nego hišni, že pokvarjeni, zato proti oknu z ročicami kažejo in kako, veselo zunaj na zeleni trati poskakajejo! Kako se zjoka dete, ko ga v hišo neseš, naglo pa vtihne, ko mu na vert pustiš. To nam že kaže, da zrak ni povsodi enak, ne povsodi ugoden človeku. Naj čistejši je po vertih in poljanah; še čistejši po planinah. Zato svetujejo zdravniki zabuhlim, bedastim otrokom na višavo, da bi v čistem zraku lepši rastli, umniši postali. Najslabejši zrak je tam, kjer veliko ljudi na kupu prebiva, in to je po velikih mestih, med visokim zidovjem, po zapertih in ozkih ulicah, kjer sapa ne prepihava. Kako neprijetna, ostudna je sapa, s ktero drugi v te dihne! Pravijo, da štirikrat zavžita sapa je človeku strupena, jako škodljiva. Toraj lahko vsak preračuni, kakovi zrak je v hiši, kjer prebiva več ljudi dalje časa! Videl si morebiti že, da v natlačeni hiši je luč začela pešati, počasi berleti, akoravno jej olja ni manjkalo; zmanjkalo jej je pa zraka, kterega so ljudje z dihanjem spridili; in kako lahko si se odsopel, ko si iz take gnječe na prosto stopil! Čisti zrak je ravno tako gotovo najimenitniši, najboljši pripomoček dolgemu in terdnemu zdravju, kakor gotovo je zapert in spriden zrak moriven, strašen strup.

O koliko srečnejši ste zato kmetje in vsi prebivavci po planem, kakor so v tesno zidovje zaperti meščani! Koliko bolezen imajo po mestih, kterih na kmetih še ne poznate ne! Kmetiško dete hodi boso, skače in se meče po snegu in nič mu to ne škoduje; gosposkega pa še majbna sapica opihati ne sme, že je nahodno, pa ga po vseh udih terga, da je joj. Zakaj tako? Uno je vajeno čistega tudi ojstrega zraka, telo ima uterjeno, čversto; to pa v pretoplo obleko vedno povito, je omehkuženo kot ptuja cvetličica, ki slane viditi ne sme. Zato, kdor mora v tesnem mestu prebivati, naj stanuje, kolikor le mogoče na prostom kraju, ne v tleh ali zapertih luknjah; naj večkrat odpera okna svoje spavnice, da ga okuženi zrak ne zaduši. Vselej je bolj zdravo prebivati, zlasti še spati v bolj hladnom kakor v pregorkem. Zato še ponovim: Srečni ste vi kmetje na planem! Nobene ulice vam ne zaperajo prekrasnega pogleda na premilo nebo; nobeno zidovje vam ne zakriva prijaznih gričev in dolin. Memo vas šumlja kot srebro bister studenec; prosto se ozira oko po zlatem in bogatem klasovju. O veselje, kterega daje prežlahtno cvetje raznih dreves; kterega množi toliko ljubo žvergoljenje prelepih tičic! Vsega tega meščani nimajo, nekteri še ne poznajo ne. V prostem, čistem zraku, na planem se strinja vse, kar človeku življenje slajšati, podaljšati in uterditi zamore. Vživanje zdravega, bistrega zraka, zmerna, priprosta hrana, bivanje in oziranje po čisti naravi, notrajni mir, zadovoljnost in veselje, ktero ravno vtem občuti serce, vse to so oživljajoči studenci srečnemu življenju. K temu pripomore še, da je tako življenje sicer polno raznega veselja, upanja in radosti, pa vse priprosto, odkritoserčno, nič ni prisilenega, nič prenapetega; in vse to pospešuje naše zdravje. O blagor mu, kdor vživa čist in bister zrak!

3. Voda.[uredi]

Voda ni nam le dana, da jo pijemo in si pripravljamo potrebno hrano. Voda ima še drugi preimeniten namen. Njena pametna raba neizrečeno veliko pripomore, da si uterdimo in daljšamo naše zdravje. In to s tim, da se omivamo, kopamo.

Poslušajte, zakaj, po čmu nam je Bog kožo dal?

Marsikdo še tega morebiti nikoli pomislil ni; ali pa ima svojo kožo le za plajš, ki ga varuje dežja in vročega solnca. Koža je eden najimenitniših del našega telesa; in le premalo sploh skerbimo za njo. Ako koža svojega posla prav opravljati ne more, napadejo človeka razne bolezni, in on ne bo terdnega zdravja, pa tudi dolgo živel ne bo.

Koža čisti naše telo najbolj. Tisuč malih luknjic ima vsak pavec tvoje kože; iz njih neprenehoma puhti vse nekoristno, sprideno, že porabljeno, akoravno tega ne čutimo. To čistenje je našemu življenju bistveno potrebno, in največi del vsega spridenega in nepotrebnega gre po temu potu iz našega telesa. Ako je toraj koža oslabljena, medla, zamazana, nedelavna, da hlapiti ne more, ima gotovo žalostne, nevarne nasledke za naše zdravje.

Koža je splošni čut ali tip, to je tisto čutilo, ktero nas sèznani ali sklepa z vso zunajno natoro, ki pa našemu zdravju ni vselej ugodna. Da nas napade kaka bolezen, je prav velikrat bolj ali manj kriva naša koža. Ako je koža oslabljena, medla, je večidel tanjko občutljiva, in vsaki vremenski spremen, vsaka sapica človeka že neprijetno prešine.

Koža je nekaka tehtnica, ki ohrani ravnostanje vseh telesnih moči in njegovih dejanj. Bolj čista, bolj delavna je koža, ložej se človek obvaruje mnogoterih bolezen. In kakor neizrečeno veliko nepotrebnega izpuhti, tako pa tudi veliko koristnega iz zraka poserka, in nas krepča in poživlja. In ravno tako je gotovo, da ako bolezen pride, poprej in ložej ozdravi človek s čisto, dostojno živo kožo.

Zato bi jaz dejal, da koža je imeniten steber našemu življenju in našomu zdravju; in vendar kako nespametno jo večidel zanemarjemo! Ne le, da za njo premalo skerbimo; še le sploh se na to dela, da se koža le maši in slabi. Veliko ljudi je, ki svoje kože nikdar ne omijejo, z vsakdanjim potom in prahom pa jo vedno bolj zapehtajo, s pregorko obleko in kožahovino slabijo in s spridenim zrakom in s preobilnim sedenjem otumpijo.

Zares čadno, prečudno je, da navadno za svojo kožo tako malo skerbimo! Kako se živina snaži. Dober hlapec si spanja priterga, da konja oštrigla, večkrat tudi omije ali skopa. Ako živina hira, hitro gospodarju na misel pride, da je premalo snažena. Ako pa sam, ako njegov otrok hira, pa misliti nikakor ne more, da nesnaga je temu kriva. Poprej bo mislil na moro, narejenje ali Bog zna na kako bedarijo, le pravi vzrok — preslaba snaga kože — mu nikakor ne buti v glavo.

In zdaj boš vedel, čemu nam je voda. Umivaj se vsak dan z merzlo vodo, pa ne le samo nosa ali čela in lic, ampak celo telo ter si tako ribaj kožo, kar jej da neizrečeno veliko živosti in čednosti. Odverni pa vse, kar bi bilo škodljivo telesu. Zato večkrat premeni perilo; postelja naj bo snažna, rjuhe oprane, zrak v spavnici čist. Noge se veliko poté, se lahko omažejo. Snaži jih pridno, in marsiktero bolezen si boš odgnal.

Kopaj se večkrat. Kako dobro de kopelj našemu telesu, ti pokaže dete, ki navajeno, rado gre v kopel ter se lepo nasmehuje svoji materi. Bodi pa pameten in previden pri kopanji. Ne hodi v vodo, ktere ne poznaš in ne veš kako globoka je. Ohladi se prej dobro, preden skočiš v vodo. Pomoči si glavo, persa, roke in trebuh. V merzli vodi ne sedi in ne počivaj; ampak gibaj, ter trudi roke in noge in ves život. Niti s praznim niti s polnim trebuhom ne hodi v vodo. Posebno o mlatvi, ko se potiš in v vednem prahu živiš, ti je kopanje jako koristno, da celo potrebno.

Tako bo voda hranila, uterdovala, krepčala in daljšala tvoje življenje.

4. Stanovanje.[uredi]

Naša domača hiša je čedna, prostorna, svetla. Nihče ni smel v hiši ležati; posebej so spavnice. Pred hišo lepo ravno, posnaženo; hlevi, dvorišče in stranišče toliko proč, da nikdar nobenega smradu ni bilo v hišo. Prišel sem na Dolensko; šel sem v marsiktero hišo; ali prečuditi se nisem mogel, kako morejo ljudje prebivati v takih kočah, bi rekel v repnih jamah; pa so še naše gorenske repne jame dosti lepši, kakor marsiktera dolenska bajta. Mar ni to nesrečna lenoba, da imaš pred hišnim pragom velik kamen, kterega se si že sto in stokrat ognil, na kterim se tvoje dete lahko glavo razbije? Zakaj si gospodinja na hišnem pragu derva seka, da je že ves izdobljen? Mar nimaš toliko časa, da bi zagernil jame po veži in celo po hiši? Gnoj in vsa nesnaga gnije okoli stanovanja. So pa tudi otroci bledi in meršavi, da Bog pomagaj! Z malimi stroški, z zdravo pametjo pa z dobro voljo se veliko lahko popravi.

Pripravna in snažna in čedna stanovanja so znamnja ljudske izobraženosti. Zato naj bo tvoja hiša svetla, na solncu, suha, snažna, prostorna; da bo zdravju koristna in prijetna.

Žalostna, nekako sumljiva se mi zdi hiša v samotni grapi, zlasti še kje pod osojem ali tik gostega boršta, ali v močvirni dolini; v tacih krajih, kjer malokdaj dobrotno solnce sije, malokdaj prijetna sapa pihlja, je večidel nezdravo. Naj bo hiša, ako je le kako mogoče, na solnčnem kraji, proti poldnevu obernjena; da solnce, poleti preveč skozi okna ne pripeka, po zimi pa v svojem nižjem teku vendar hišo ogreva. Kleti, stranišča in jame, ki smrdljivo puhté, naj bodo napolnočni strani, da se nesnaga ne pari in ne smerdi okoli ogla, in da se ptujemu človeku ne gnjusi.

Suha naj bo hiša, že postavljena iz tvarine, ki ne moči. Soba, v kteri prebivaš, naj bo nekoliko vzdignjena od tal in s suhimi doskami položena. Okna naj bodo tako postavljena, da se lahko hiša prezrači; pa zadosti velika, da bo obilne svetlobe v hiši. Ako imaš vlažno hišo, kar je prav nezdravo, morebiti, ako je v močvirnem ali zatišnem kraji, bo dobro, da okoli hiše potegneš grabne, da se nadležna moča odteka; ali odbij stari in plesnjivi mort in napravi si novega, v kterega prideni namesto peska, drobnega žaganja in vnovič ometaj stene. Ne imej prevroče v hiši; kajti jako nevarno je, iz pretople hiše na mraz, ali iz velicega mraza v hudo zakurjeno hišo stopiti.

Gnojišče, stranišče naj bo na zavetni strani. Prav žalostno je, da gospodarji še zdaj sploh ne spoznajo vrednosti in koristi gnojnice, ter jo pustijo, da se odteka kamor more, po potih in okoli hiš, da se je toliko pogubi in zraven še zrak spridi, ko vse smerdi okoli stanovanj. Nobene luže naj bi ne bilo po vaseh, zlasti ne blizo kapnic. Koliko otrok je že žalosten konec vzelo v takih mlakužah. Vse groblje in dračje potrebi, da se ti kače in drugi merčesi ne vgnjezdijo blizo hiš. Vem za hišo, v kteri so kače mlade zlegle. Kar ti voda nanese blizo poslopja, urno odpravi, da vsaktera šara gnjiti ne začne in ti bolesni ne nakopa.

V hiši, kjer prebivaš, ne terpi nobene reči, ki bi se parila in škodljivo hlapila. Jedila, persnina, svilni červi, perutnina in druga žival naj ne prebiva s teboj. Posebno škodljivo je perilo, gnjila tla, omazane, mokre cunje. Ako otroci kaj ponesnažijo, urno pospravi; ako je hiša smetna, pometi jo, ali naj to delo tvoja hči prevzame, da se snage privadi; in ako se hiša devetkrat nasmeti, naj jo desetkrat pometa. Tudi klopi in mize omij, kolikorkrat so kaj omazane. Nesnažna hiša kaže in toži nesnažno, zanikerno gospodinjo. To po pravici vsak sodi. Nobena stvar pa toliko ne škoduje zdravju, kakor nesnaga; nasproti pa čedna snaga najbolj pospešuje življenje in zdravje.

5. Obleka.[uredi]

Obleka varuje naše telo škodljivih vpljivov. Navada, zlasti nespametno posnemanje ptujih šeg pa vpelje celo škodljivo ovijanje našega telesa. Prave spake vidimo dan današnji zlasti pri gosposkih ženskih! Primerjena obleka je tista, ki naše telo spodobno zagrinja, ga mraza, vročine, moče, in druzih škodljivih napak varuje; pa prostemu gibanju in telesnemu razvitku opoverati ne sme.

Vročina žene kri proti glavi, zato se glava najpoprej poti. Da nam solnce, mraz in dež ne škoduje, nam je Bog dal lase, ki ne potrebujejo druge postrežbe, kakor le snago. Pridno jih češi in z merzlo vodo omivaj; vsa mazila in dišila so škodljiva; pristriži jih, ako so ti predolgi o mlaju, pa vendar ne prečisto, da se glava ne premrazi. Plešo si zagerni, pred solncem zakrij in potno oteri. Ne podkurjaj si pa glave z nepotrebne obleko ali z neslano, kupljeno grivo, kakor delajo gosposke ženske, ki druzega dela nimajo in skoraj ne poznajo, nego nespametno in gizdavo lišpanje.

Vendar ne zanemarjaj čednih las, ki so lep kinč pošteni ženski, pa tudi jih v preterdo kito ne povijaj. Ne nosi pretežkega pokrivala. Nizke kape, ki tik na glavi ležé, naj bodo suknene, usnate ali kosmate, so napačne in nezdrave; pa branijo, da se glava izkaditi ne more, in napravijo mnogotere bolezni. Kapo pod klobukom nositi je pa le slepa ošabnost. Mar bi še nosu napravil kapo s cofom. — Pod streho ne bodi pokrit; kaj čedniši je dekle gologlava, pa pametno spleteno! Na solncu pa, zlasti poleti, imej slamnik s precej širokimi okraji; posebno v času žetve, da te solnčni žarki ne prevzamejo, ali celo ne umorijo. Zato se pri žetvi večkrat po koncu zravnaj, da ti kri preveč v glavo ne sili.

Čemu je zavratnik; tega ne vem. To pa vem, da imajo meščani veliko vratnih bolezen, kterih kmet ne pozna. In vender gospoda toliko zavija svoj vrat, kmet pa golega nosi. Ni pa bolj bedastega in smešnega, kakor je kmetiški fantič z debelo ruto za vratom. Tako okomatan se na nobeno stran ozreti ne more; oči ima zabuhle, da sterganih hlač na kolenu ne vidi; obraz višnel, da se mu v glavi verti.

Srajca in krilo, ki zagrinja imenitna dela našega telesa, persa in trebuh, mora biti pripravno, kakor gre, ter tako narejeno; da svoj namen doseže, pa nikakor prostemu gibanju opoverati ne sme. Srajca platnena je najbolj zdrava; naj bo tanika ali debela, da je le snažna. Zamazana, kot ciganska plahta, ta gerdi, pota ne pije, ga le zaderžuje. Po zimi dve srajci več izdate, kot dve suknji, ki težite in prosto gibanje opoverate.

Hlače morajo biti široke skozi in skozi; širji so, menj te nadlegovajo; poleti naj bodo pertene, po zimi suknene. Težaki, ki velike teže vzdigujejo, naj nosijo široke pasove, da se ne pretergajo; tudi o času griže je dobro, si trebuh široko prepasati. Nobenega oblačila pa nikdar nikoli terdo ne privezuj; marsiktera reva se s takim bedastim privijanjem hudo pokvari.

Noge si pokrivamo z obujo. Ta naj bo mehka, zadosti šroka, da ne tišči. Neumnež si da tesne čevlje naredit; pa kmali čuti svojo nespamet; kurja očesa ga kot žeblji bodejo. Le verjemi, da zdrava noga je boljša, nego švedrasta. Kdor si nogovic napraviti ne more, naj po zimi noge ovije v smečkano slamo, ki gorkoto dobro derži. Premočeno slamo si namesti z drugo, saj ni tako draga.

Nikdar ne obleci nobenega oblačila, kterega je nosil bolnik, ki je imel nalezljivo bolezen. Boljši je tako obleko sèžgati, kakor se v nevarnost podati.

Marsikdo se lišpa s perstani ali uhani; ako nimaš zlatih ali srebernih, ne nosi nobenih. Pretežki uhani ti uho spačijo. Preozki perstani meso režejo, da jih odpiliti moraš ako hočeš, da ti perst ne segnije.

Ponočna obleka nam je postelja; vendar se ne spodobi človeku golemu ležati. Vsa ponočna obleka naj bo suha, široka, mehka, da nikjer ne tiši; odpni si vsa zapetja, vse zaveze. Odeja ne sme izpuhtenja braniti. Slama, zlasti turščenih strokov, mah in žima je najbolj pristojna postelja; perje je pregorko, seno predišeče. Koci in kotri s predivom ali pavolo obšiti so najboljša odeja. Terda klop ni zdrava, ker žile preveč pritiska, da kri ne more po njih. Postelja naj bo vselej v ravnolegi, da glava ne bo nišej, kakor herbet, da te kri ne zalije.

Spalnica naj bo zračna; ne pregorka, hladna je bolj zdrava. Ako se potiš, se počasi ohladi in preobleci. Dišečih cvetlic ne imej v spalnici. Ne pušaj po noči odpertega okna, da mačka ali druga žival noter ne prileze, in da se ne premraziš, ako bi se po noči razodel.

Po hlevih in skednjikh ležati se nikakor ne spodobi za ženske. Tudi hlapce to velikrat popolnoma spridi. Kdor pa nima druge spalnice, naj hlev dobro prezrači; na skednji naj si izvoli raj slamo, nego predišečo mervo.

Po vertih na golih tleh ležati, je jako nezdravo. Tla so merzla; trebuh se lahko premrazi. Od trave nezdrava sapa hlapi in rosa te moči. Kača ali druga golazen, ki gorkoto ljubi, se ti lahko približa. Če merčesa v spanji kako pritišneš, vgriznil te bo.

Postelja naj ne bo previsoka, da se lahko vležeš; pa tudi ne na tleh. Naj bo tako dolga, da se lahko raztegneš, tako široka, da se ne zverneš. Kdor je truden pa zdrav, bo lahko spal. Vender imej snažno posteljo ter jo večkrat prezrači. Preperi ali premeni si slamo; saj še živini vsaki dan popraviš; tudi sebe ne zanemari, ne zamudi.

Posamezno ležati je zdravo za dušo in telo. Starši so dostikrat prepozno objokovali, ki so svoje otroke pri poslih ležati pustili. Saj se še les vname, kaj bi se meso ne?

Leži v postelji ne preveč sključen, da se želodec na slabi. Roke deni križema čez rame ali jih poleg života položi. Na trebuhu ležati je nezdravo in nespodobno. Zaspi v svetih, poštenih mislih.

Ne hodi v ptujo posteljo, kedar ne veš, kdo je v njej ležal. Lahko si bolezen nalezeš; vselej rjuhe premeni, preden se v ptujo posteljo vležeš. Še bolj nevarno je, vleči se v gorko posteljo ali celo k bolniku, ki ima nalezljivo bolezen.

6. Hrana.[uredi]

a) Jedila.[uredi]

Ker naša natora neprenehoma dela in vsaki migljej veliko razdere in izmeče, končila bi se v malih dnevih, ako ne bi hrane imela.

V to hrano nam pa služijo jedila in pijača.

Jedila ražločimo v dvojno versto: 1. rastljinska in 2. živalska.

1. Rastljinska jedila so na niži stopnji ter potrebujejo močnejega prebavljenja, da se spremenijo v živalsko tvarino. Naj menj hranijo zelišča, sočivje in kisline; zato ne teknejo oslabelim ljudem, ki prebavljati ne morejo, kakor so bolniki sploh. Boljši so sladke in močnate korenine in sadovi, ki imajo v sebi kaj moke, beljaka in sladkora. Pa tudi te zahtevajo močno prebavljanje ter rade napenjajo. Dober ržen ali pšeničen kruh je najboljša rastlinska jed.

Sok, iz moke in mleka, je steber Slovencem.

Ješpren, ječmenova kaša, dobro kuhana, je najložej prebavljiva rastlinska jed, tudi bolnikom zdrava.

Prosena kaša se zdravim prileže.

Sočivje je tečno kmetom pri težkem delu, ter jih dobro redi.

Krompir v oblicah je bolj zdrav, nego olupljen, ki ga odcediti ne moreš.

Repa je vodena, malo tekne; se bolnikom prileže.

Korenje je zdravo.

Kislo zelje je za tistega, ki terdo dela. Kislo repo ložej prebavljaš; tudi bolniki jo smejo jesti. Ako kislina smerdeti začne je ne jej.

Sadje najbolje je grozdje, ktero tudi bolnikom večidel smeš dati.

2. Živalska jedila pa so bolj tečna in ložej prebavljiva; pa iz njih pridobljena tvarina se tudi ložej in hitreje razpusti.

Mleko je sredina rastlinskih in živalskih jedil.

Jajca so mleku najbolj podobna, toda veliko bolj redivna, ako se vživajo sirova ali mehko kuhana.

Mast, zlo podobna rastlinskemu olju, je sama na sebi težko prebavljiva, se primeša le drugim jedilom.

Zulca ali lim, ki se izkuha večidel iz vseh živalskih delov; napravi mesno juho, se lahko probavi in oslabljenemu človeka hitro pomaga ter ga okrepča.

Belak, tekoč, je jako rediven, lahko prebavljiv, terdo kahanega pa le močen želodec premele.

Sadje je toliko tečneje, kolikor bolj je dozorelo; je pa težko prebavljivo.

Školjke, polži, raki imajo večidel zulco ali lim in belak: so toraj sirovi lahna, kuhani pa teška hrana.

Žabe in želve imajo rahlo, lahko prebavljivo meso.

Ribe mehkega mesa so lahne, debele in terdomesne pa težijo.

Tice so boljši tiste; ki rastlino vživajo. Golobje in kokošje verste so lahne; gosi zlasti stare, in race so teško prebavljive.

Meso sesavnic je človeku najboljša hrana.

Dobra govedina je v pervi versti. Teletina ne sme biti premlada; svinina ne prestara, ne premastna.

Posušena svinina je težka.

Divjačina je bolje mlada in nepreležana, nego stara ali že smerdljiva. —

Vsa ta jedila, rastlinska ali živalska, pa le takrat redijo in hranijo; ako jih želodec dobro premele in prekuha, dobro prebavi.

Rastlinska jedila tirjajo močno prebavljenje, redijo zmerno; človek jih več potrebuje, nego mesenih jedi: pa vterdijo in krepčajo telo; tolažijo nezmerno občutljivost in razdraženost; žlahtnijo serce ter omirijo vse strasti in se priležejo najbolj delavnemu človeku.

Živalska jedila ložej prebavljamo, ona delajo človeka terdnega pa občutljivega, ter ga gonijo k hitrejšemu dozorjenju, serce postane silno in strastno in duh bolj živ; priležejo se človeku, ki malo ali nič telesnih opravil nima.

Najboljši, najkoristnejši je za človeka zmešana — rastlinska in živalska jed, ter mu najbolj pristoji in naj bolj hasni.

Ni je pa nobene jedi, ktera bi se prilegla vsem ljudem. Temu je govedina pretežka, unega grize po mleku; meni zelje dobro ne stori, tebe kisla repa napenja. Želodec kmeta, ki se pod milim nebom, v čistom zraku ves Božji dan peha in suče, vse bolj melje in kuha, kakor želodec gospoda, ki v sobi tiči in si z globokimi misli glavo beli. Vsak pa naj pazi na se, ter naj ne sili v želodec, kar mu ne tekne; pa naj ga ne baše; kedar je že poln.

Veliko ljudi požrešnost umori. Kdor ima prevelike oči, njega rad trebuh boli. Preobila jed vselej škoduje našemu življenju. Pervič presilno napne prebavljajoče moči, ter jih tako slabi; opovera prebavo, da želodec prevelicega kupa premleti in prekuhati zadostno ne more, in srovina in slabi sokovi se napravijo po čevah. Potem množi neprimemo kri in tako hitreje goni življenje; zraven pa večkrat zapre človeka, da se mora z zdravili čistiti, kar ga pa zopet slabi.

Kdaj pa je preveč?

Preveč je, ko ne moreš več jesti, in po jedi čutiš, da je želodec prenapet, te teži, se ti zdeha, riga, si zaspan, imaš bi dejal, debelo glavo. Zlata mera je zdravju perva podpora, in ta neoveržljivo zmiraj ostane, da »vživaj vsega le zmerno; odjenjaj, ko bi še nekoliko rad in lahko povžil!«

Da navadno preveč jemo, tega je prav zelo kriva premetena kuharica. In to moram takole tožiti, če se tudi zamerim; kar je res, je res! Največi umetnost kuharčina je v tem, da zna vsako jed prav mikavno in zdražljivo napraviti. Taka jedila, zlasti pri gospôdi, so z zdražljivimi in rázgrevajočimi dišavami in Bog zna, s kakovimi štupami, vsa prenapolnjena, in namesto, da bi človek jedila s potrebnimi slinami zadost namešal in prežvekel, da bi tako dosegel s tem prav namen, kar je hrana in nadomestilo, veliko bolj draži urno povživanje, ter doseže ravno nasprotno. Po takem obedu se čuti vselej neka ko umetno napravljena merzlica, da se po pravici tako nabasanemu reče: Z jedjo sam sebe je.

Največi hudo premetene kuhinje je to, ker človeka zapelja, da preveč jé. Z gerlom se zna tako sprijazniti, da vse nasprotovanje želodčevo nič ne izda, in ker se gerlu vedno z novim šegetanjem prilizuje in ga tako le še draži, dobi želodec trikrat štirikrat več, kakor revež zmleti in prekuhati premore. In ako se to večkrat zgodi, zgubi človek eno največo brambo svojega zdravja, eno najlepšo lastnost, da ne ve, kdaj ima dost.

Ena največa umetnost kuhinska je, da iz nenaravnih, različnih, popolnoma nasprotnih in premnogoterih jedil napravi novo jed, novo dražilo. In tako napravi iz jedil, ki so same na sebi nedolžne in neškodliive, s takim umetnim gnetenjem novo in škodljivo jed. Sladko in kislo, na primero, vsako posebej ni škodljivo; ob enem zavžito prav lahko škoduje. Jajca, mleko, sirovo maslo, moka; kdo ne ve, da so to same na sebi lahko prebavljive reči: ako pa vse to skupaj zgneteš in napraviš premastno in terdo cvertje, imaš prav težko jed. Lahko so reče: kolikor bolj zagnjetena in speštana je jed; toliko težej se prebavi, in kar je najhuje, toliko slabejši so sokovi, kteri se izčimžijo iz nje.

Največa slava (pa tadi največa zapravljivost) kuhinske umetnije je pa menda v tem, da se veliko mesenih in kostenih reči stiska in prekuhuje v malo in močno juho; da se kot oživljajoče jedro na enkrat v kri verže ter oprosti zobe vsega žvečenja pa tudi želodec njegovega delovanja. Taka premočna jed je prava železnica, ktera urno goni vse žile našega telesa. Poglej svoje telo! Moder Bog ga je tako vstvaril; da naj povživa hrano počasno in v malih in večih koščekih. Koristno; bistevno potrebno je, da se jed v ustih z žvečenjem razpusti in s slino pomeša, in da je dalej časa v želodcu, da ga k natančnemu obdelovanju vabi, da se počasi naši natori enači in v telesne moči spremeniti zamore. In ravno v tem je naše ohranjenje; kajti vsaka hrana nas še le potem krepčati zamore in nam je zares koristna, kedar jo želodec predela in naši natori pripravno stori. S premočno; preveč zdražljivo jedjo se pa vse to preskoči in telesu se posilijo sokovi; ki mu niso ugodno pripravljeni, ki ga pa tudi krepčati ne morejo, ga neprimerni le dražijo ter ga bolj morijo, nego hranijo.

In tako mislim, da je moja pritožba opravičena, če terdim, da preumetna kuhinja ni prijateljica našemu življenju, ampak je naša sovražnica, ker našemu ohranjenju opovera, ko nas z neprebavljivimi sokovi baše, ter nam tako propad koplje. Človek bi dejal, da ona je zato znajdena, da nam imenitne darove Božje v počasni strup spreminja.

No, če se bo pa zato ktera prebrisana kuharica preveč vnela, naj se pa vender potolaži, ker ta zaslaga spet ni vsa njena. Smo tudi drugi krivi, ker tako imeti hočemo; in je prav gotovo, da večidel ljudi več in boljši je, kakor je potrebno. Tega so pa vender le zopet matere največ krive, ki že majhne otroke bašejo, da je kaj; pri tem pa svoje natorno čutilo zgubimo, da ne vemo, kdaj imamo zadosti.

Kako toraj jejmo?

Ne to, kar pojemo, ampak kar prebavimo, nam koristi, nas hrani, kar večkrat ponavljam, dasi vsak zapomni. Toraj kdor hoče dolgo živeti, naj jé počasi; kajti že v ustih mora biti jed predelana, in to se le zgoditi zamore, da vsako jed dobro prežvečeš in s slino zmešaš. Za to pa potrebuješ dobrih zob, pa ne postavljenih, kakoršine današnja gospoda nosi. Zakaj neki imajo kmetje bolj terdne in lepše zobe? Zato ker imajo bolj rastljinsko hrano. Meso se rado med zobe potakne ter se s svojo gnjilobo tudi zob loti. Največ zob si pa pokvari, kdor prehitro vroče z merzlim meša. Vsak zob je oblečen s svetlo glaževino, ktera prav lahko poči, ako jo prehitro pregreješ ali pa premraziš. Zopet tu dela gospoda bolj napačno, kakor kmet. Gospoda med vročo jedjo merzlo pije; kmet pa ali pred jedjo ali pa še le po obedu verč nagne, kar je veliko bolje. Velikrat so zopet slabih zob matere krive, ker malim otrokom sladkarije dajejo, da si zobe pokvarijo.

Kedar ješ, ne beli si glave z globokimi mislimi, ne beri in ne napenjaj dušnih moči. Čas jedi je želodcu posvečen. Ne jej leno, ne posiljen, ampak bodi vesel. Nedolžna šala in smeh naj ti soli tvoj obed.

»Nikar ne jej toliko, da bi te želodec težil.« Kdor manj dela, manj nateguje in manj peha svoje moči, tudi manj hrane potrebuje.

Jej v gotovem času. Otročje, pa tudi nezdravo je, vedno kaj žvekati. Tudi želodec naj malo počiva, da je včasih spraznjen in si k prebavljenju potrebne sokove nabere, da tako z novo močjo prične svvoje delo. Zato včasni post veliko k zdravju pripomore.

Segaj raj po rastlinskih jedilih, ne toliko po živalskih. Mesojedci nikdar ne pridejo do one starosti, ktero so doživeli, ki se hranijo bolj s sočivjem in sploh z rastljinsko hrano.

Zvečer jej malo, ako hočeš mirno počivati.

Ne pozabi pijače; vendar ne pij za vsako žlico, kar ti zobe pokvari in želodec slabi. Kakor potrebna ti je jed, tako potrebna je tudi:

b) Pijača.[uredi]

Najbolj naravna in najbolj zdrava pijača je voda. Vendar da bo res koristna, ne sme stati v odperti posodi, da ne zgubi svoje moči. Najbolja je koj iz studenca ali tudi iz kapnice zajeta, ker ima v sebi ogelno kislino, ki je našemu zdravju toliko potrebna in koristna, da brez nje bi živeti ne mogli; toraj kedar vodo pijemo, si pijemo novo življenje. In kdor svoje otroke navadi na vodo, jim preskerbi dober želodec za vse žive dni. Vendar tudi vode s silo ne pij. Med jedjo ne pij, ako niso jedila bolj suha, raj po obedu. Nikdar pa naglo ne pij, kedar si spehan, vroč; kajti taka nespamet te lahko na posteljo spravi ali pa še celo umori; zlasti ne, ako se ne pehaš urno naprej. Bolje je bistra, terda voda, to vsak ve; ako pa le mehko ali stoječo moraš piti, prideni jej nektere kaplje jesiha.

Mleko je tečno. Siratka je bolj razdeljiva. Kislo mleko kri čisti in hladi; v gorkem poletji ni boljšega.

Pivo ali ol, dobro napravljen je zdravim, delavnim ljudem redivna pijača. Sprideno ali premlado pivo je jako škodljivo; zato ga vselej poprej počasi pokusi, preden ga naglo piješ.

Vino je starim in delavnim ljudem zdravo, ako ga zmerno pijo. Kdor ga pa preveč pije, sam sebe zalije ter si zdravje in premoženje potopi. Ako te po vinu glava boli, želodec tiši, trebuh skup vleče ali te zabaše, varuj sa ga; kajti strup je za te. Dolenec misli, pa tudi Gorenec ga posnema, da je vino zdravilo, dejal bi, vsaki bolezni. Mlade matere ga hočejo imeti. (Ko neki hribovec ni hotel ali ni mogel, ne vem vina kupiti, mu je žena rekla: Drugoč pa ti rôdi!) Marsiktera pa tudi noče vedeti, zakaj jej je vroče in spati ne more, in zakaj otroke grize, da noč in dan prevekajo. Kar se zdravemu prileže, bolehnega lahko umori. Vino je koristno sicer zdravim, kterim pa moči manjka; v vročinskih boleznih je pa gotov strup.

Kavo so arabski duhovni pili, da pri ponočnih molitvah niso bili zaspani. Močna kava napravi hude navale razdražene kervi. Otrokom bi je že celo ne smeli dajati. S sladkorom in mlekom se njena strupena moč sicer za nekaj potolaži, ali vendar nedolžna ni.

Čaji, ki so v nekteríh boleznih dobro zdravilo, tudi niso za navadno pijačo; saj ne redijo in žeje ne gasijo. So le novošegno dražilo hitrejšega življenja.

Kaj hočem reči od žganja? Od tega strupa sem že napisal cele bukve, pa ni nič pomagalo. Zato le toliko: Z žganjem si piješ tekoči ogenj. Nobena stvar tako strastno ne goni človeških moči in jih tako naglo ne zaduši, kakor ta nasrečna strupena pijača. Ono prav v pravem pomenu kuri človeško življenje. Zraven neštevilnih in hudih bolezen napravi človeka na duši in na telesu tumpastega; tako da žganjepivca nobena stvar več ne gane. Nasledek tega je, da ako tak nesrečnež zboli, se kaj težko ozdravi, ker njegovo na najhujšo zdražljivost navajeno telo je neobčutljivo za vsako zdravilo. In ravno tako je na duhovno stran; niti čast niti sramota, niti sreča niti hudo ga ne zdrami, njegov duh ni več občutljiv. Jaz ne vem, da bi kaka druga stvar tako živinsko potumpila človeka ter ga tako globoko ponižati zamogla, kakor nesrečno žganje. Pri drugih hudobijah ni zginilo še vse upanje poboljšanja, ta strup pa spridi človeka skozi in skozi brez vsega rešenja ravno zavoljo poterte uničene občutljivosti. Pač nas osramoté Amerikanski divji narodi. Tam je ostro prepovedano vsako žganje; pri nas se pa na široko odpirajo in podpirajo nesrečne žganjarije. Cele sode tega strupa se popije po mili Sloveniji. Naši otroci, naši unuki bodo nosili žalostne nasledke tega strupa. Kjerkoli so začeli žganje piti, zginile so vse lepe čednosti, dušne in telesne. Kdor ni slep in gluh, lahko to poterdi. Preljubi Slovenci! mili bratje! pustite ta strahoviti strup!!

Še od tobaka naj v misel vzamemo, kterega se tudi popije, da so v Ljubljani prav veliko novo tobakarijo napravili. Nerazumljivo je, naj pravijo tobakarji kar hočejo, da ta nesnažen in skleči smrad zamore biti človeku tolika potreba, da ni poprej niti vesel niti zadovoljen, da še misliti in delati ni v stanu, dokler ne požene praznega dima skozi usta in nos. Od Švesdkega stotnika v sedemletni vojski berem, da si je, ko ni imel tobaka, slame nabasel, ter je dejal, da le dim pod nosom vidi, pa je dober. Ne vem kakovo korist ima tobak; to pa mislim, da k srečnemu življenju in terdnemu zdravju vendar ni ravno potreben, ker vidim in poznam srečne, vesele, zdrave in terdne tudi one, ki tobaka ne rabijo. Pa tudi to vem, da tobak spridi zobe, suši telo, ga stori bledega in meršavega, slabi oči in spomin, vleče kri proti glavi in kašelj in jetiko lahko napravi. Pri vsem tem pa postane človeku potreba; kolikor več potreb pa človek ima, toliko bolj je ograjena njegova prostost in tudi sreča njegova.

Noslanje tudi nič bolje ni; samo da je še bolj nesnažno. Draži pa čutnice tako dolgo, da jih oslabi, ter nektere bolezni glavi in očem nakloni. — Ne vadi se nobenega tobaka.

7. Delo.[uredi]

Vse življenje cele narave je v vednem delu, v vednem boju, ki zmiraj rodi novo in staro končuje. Tudi človek se ohrani le z neprestanim pehanjem svojih moči zoper nasprotnosti, ki ga pogubiti žugajo. Obsojen je, v potu svojega obraza svoj kruh jesti. Telo in duša pa se uterdujeta v zmerni vaji svojih moči. Pokoj, ali prav za prav lenoba je najhujši sovražnik človeški. Telesno gibanje in delo je zdravju bistevno potrebno. Delo vadi vse telesne moči ter jih uterduje in krepča; delo goni in spravlja kri po žilah, pospešuje prebavljenje in poživljenje. Ne misli, da bogatin je srečen in zdrav, ki dolgo spi, pojeda in popiva; po zimi pri poči sedi, poleti pa po sencah čas prodaja in lenobo pase. Ne zavidaj ga; in verjemi mi, sedaj mu je dolgi čas, sedaj mu jed ne diši; telo ima zabasano; karkoli pogleda, ga togoti. On le žitovari; on ne živi.

Zdrav in srečen je, kdor se od mladih nog dela pridno vadi; in on tudi najdalje živi. Le tak si postavi podlago terdnemu in dolgemu življenju; kajti ondi si uterdi in okrepča telesne moči in prihaja vedno k boljšemu in prijetnejšemu, kar ravno dela dolgo in srečno življenje. Kdor v mladosti nič ne terpi pa vsega v obilnosti ima, ne more nič boljšega pričakovati. Ako ga pa v letih nadloga obišče, je ves pobit, ter je prenašati ne zna in to mu greni in krajša življenje. Kdor pa napreduje iz slabega in težavnega na bolje, ta ima pa vedni studenec novega veselja, novih moči, novega življenja.

Naj tu zopet staršem eno povem. In ta je: Ne mehkužite svojih otrok! Ne poravnajti jim vseh potov. Nespametno je, ako otroku polajšuješ življenje nezmerno, kolikor in kakor veš in znaš; ga skerbno varuješ vsega nasprotnega, vsega vtisa, vsega terdega; mu rahlo postiljaš, ga gorko ogrinjaš, že napol prebavljena jedila napravljaš; mu vse po njegovi volji pustiš; se mu nikoli ne vstaviš, ga nikdar ne kaznuješ; bi ga rad vse le igraje naučil. O slepa ljubezen! Taka izreja izredi le slabost, ga nikdar ne kreposti: kajti nasprotnost uzrokuje pravo moč, le premaganje britkosti in težav pripelja k samostalnosti in rodi terden značaj. Mar nas ne uri ravno delo, britkost in težava! Težko težko bo srečen, kdor v mladosti nič ne poskusi, nič ne terpi.

Mislimo si mladega človeka, tako mehkušno izrejenega, ko pride med svet, ki se mu ne vda, mu le nasprotuje, vse ogreni, vse najsladkejše želje uniči in mu stotere opovere stavi. Kaj bo počel? Goljufan, prevarjen je; nezadovoljen sam s seboj in nezadovoljen z vsem svetom, britko čuti nesrečo, pa nima moči, jo odverniti, in revež — obupa. — Zakaj je toliko mladih postopačev in nadležnih beračev? zakaj toliko nezadovoljnih ljudi?

Veste, da železo rija sne, lenoba pa mlado telo; stoječa voda se osmradi, telo pa le slabi, ako se pri delu ne poti. Znano je, da ko je največ dela, na kmetih malokdo zboli; po zimi je največ merličev. Vem pa tudi, da Gorenci tudi po zimi veliko več delajo, kakor kje drugod. Kedar Gorenke pozno v noč in zgodaj v jutro pridno svoje kolovrate vertijo, in možaki tkajo ali si marsiktero orodje napravljajo; marsikje radi polegarje majijo; ali pa gredó na Nemško in Ogersko, kjer sicer kaki krajcar vjamejo, pa se tudi piti in postopati navadijo, če se kaj slabšega kje ne poberejo. Kdor hoče delati, ima vedno dosti dela. Brez dela pa tudi ni jela. —

Najsrečnejši; tudi oziroma na delo, je pa le zopet kmet, ker ima vedno spreminljivo opravilo. Težje je rokodelcu, ki pri svojem delu vedno v eno mero trudi svoje moči. Zato naj nihče ne naklada preveč svojim močem; pri enakomernem delu naj časih, če tudi le za trenutek, počije; telo naj nikdar dolgo v nadležni legi ne bo, delavnica naj bo vedno snažna, zračna in svetla; pred jedjo in po jedi se nekoliko sprehodi zlasti, ako svoje delo sede opravljaš. Ob nedeljah in praznikih zapusti svojo delavnico, da se v čistem zraku, zunaj na planem ali v prijazni družbi zvedriš.

Varuj se vsake strasti, ki ti življenje greni, dušo in telo pa mori!

Nespametna ljubezen, ljubosumnost, strah, nezmerno žalovanje, serd, prevelike skerbi, dolgi čas glodajo telo in dušo kakor počasni strup; slabijo želodec, opoverajo prebavljenje, uzrokujejo kerč ter napravijo bledo obličje, hujšanje, tudi plučnico in vodenico.

Presiljena pobožnost vse čutnice prenapne in naredi serčne bolezni ali tudi lahko možgane zmeša.

Nepričakovano veselje, velik strah bliskoma prešine vse žile in kite, in to včasih tako silno, da človeka v omedlevico verže, ali tudi celo umoriti zamore.

Vkoreninjeno merzenje, staro sovraštvo, nevošijivost so strupeno zelo v serce, da beži spanje in ti jed ne diši; telo hira, postaja bledo-rumenkasto: kali ti vsako dobro misel in zamori vsako blago čutilo.

Jeza razdraži vse moči, množi žolč, napravi merzlico, ti nakopa zlatenico, mertud, blaznost, celo ob pamet te lahko pripravi.

Napuh, častilakomnost človeka hudo nadlegova, da nima ene mirne ure. Celo vojsko raznih strasti za seboj vleče, da glodajo zdravje človeku.

Skopost in lakomnost, ta gerda, nikdar sita hudobija, terpinči najbolj že postarele ljudi, z vednim hrepenjenjem po posestvu, kterega mu pa nikdar vživati ne pusti.

Koliko požrešnost in pijanost, in pa nečistost človeškemu zdravju škoduje, sem deloma že omenil. Žalostnih naslednikov s temi hudobijami poživinjenih ljudi imamo le preveč.

Kdor hoče, da mu sovražne strasti ne bodo rušile zdravja in krajšale življenja, naj zmerno pa pridno dela, in razdražena duša se mu bo zvedrila, kajti priden in skerben delavec nima časa, da bi pasel strupene in nadležne muhe po svoji glavi, in saj vemo, da lenoba je začetek — mati vsem strastim.

Mirno serce, pa zmerno delo najbolj zagotovlja srečno in dolgo življenje. Blagor človeku, kdor to ima. Tak človek ljubi čisto veselje, ljubo prijateljstvo; skerbi za svoje, jih resnično ljubi, je vsim pravičen, pošten in pobožen. S premislikom se vojskuje z nasprotnostmi, odvračuje in zaverže vse hudo in slabo, hrepeni le po dobrem in prijetnem, prevdarja razumno kaj mu je storiti; izpeljuje svoje sklepe z modrostjo in prepričanjem, pa samovoljno in brez vse razdraženosti in brez vsake strasti. O srečen, presrečen, kdor ima tako serce.

8. Počitek.[uredi]

Struna zmiraj napeta ne brenka lepo — slabi. Tudi človek vedno vprežen biti ne more; onemogel bi. V vsi naravi se versti delanje s počitkom. Dnevu sledi noč; za poletjem pride zopet zima, da vsa zemlja počije. Saj tudi Bog pravi: Šest dni delaj, sedmi dan pa počivaj! Vendar oddihljej pa ni smertni pokoj, je tudi nekaka delavnost, ktera zapusti za čas prejšni predmet, ter se loti drugačnega v kterem duša in telo počivata, pa si naberata novih moči za vsakdanja opravila.

Ta počitek alí oddihljej je pa dvojin: Razveseljevanje in spanje.

a. Razveseljevanje je pravo, resnično zlajšanje in podaljšanje našemu življenju. Ni ravno treba iskati posebnih prilik ali srečnih primerljejev; dober človek ve povsodi naiti pošteno in koristno vedrilo. Saj je življenje že samo na sebi veselje. Ni pa lepšega ne koristnejšega veselja kakor je veselje domače, obhoja z dobrimi in veselimi ljudmi in resničnimi prijatelji, ali sprehajanje po zeleni trati, po prijaznem logu, kjer nježne cvetlice vanjajo in urne tice žvergolijo in skakljajo. En dan na kmetih, v čistem zraku, v prijazní družini je meščanu najboljše vedrilo, ki njegovo zdravje jako pospešuje in krepča.

Kmetu pa ne vem lepšega vedrila, kakor je ta, da ob nedeljih ali praznikih po končani službi Božji obhaja svoje polje v družbi svoje ljube žene in svojih ljubeznjivih otročičev, ali da se pod košato lipo s svojimi sosedi kaj poštenega pomenkova, ali da s poštenimi prijatelji tudi kozarec vina popije, ako mu to njegov stan pripusti. Saj on vživa največ in najlepšega veselja ves teden v prezali naravi, v toliko različnih delih, ktera njegovih moči nikdar le na eno stran ne nategujejo, kakor se to pri rokodelcih in pri gospodih godi. Največ nedolžnega in resničnega razveseljevanja gotovo le kmet vžiti zamore.

Tudi smeh je koristen in pospešljiv našemu življenju; on je izraz našega veselja in je zmed vseh telesnih gibanj najbolj zdrav; on prijazno prešine dušo in telo ob enem in množi in pospešuje prebavljenje, tek kervi in izhlapenje ter poživi vživljajočo moč po vseh udih.

Tega vedrila ali razveseljevanja pa se nikakor poslužiti ne more hinavski človek; ki ni odkristoserčen. Tudi ta, našemu zdravja jako škodljiva napaka, se večkrat nahaja med gospodo, nego na kmetih; akoravno ima to šemo tudi marskteri kmet, ki je šolo zgodaj na kol steknil. Ni ga bolj nenaravnega stanja, kakor je taka vedna laž, gerda hinavšina, ki človeku življenje bolj krajša, kakor marsikdo misli. Saj je kaj sitno in nadležno, nositi obleko, ki ni po našem telesu narejena, ki nas povsodi tiši in dergne in pa vsako gibanje opovera. Kdo lahko hodi v tesnih čevljah, v preoski suknji? Kakovo pa mora biti življenje, ki je vse presiljeno; ko besede, obnašanje, vse dejanje in nehanje nasprotuje notrajniin mislim in željam, ko človek svoje najmočnejše natorno nagnjenje zatajuje in se vsega drugačnega, ptujega hlini; da vsako žilo in sleherno kitico skerbno napenja, da bi hinavsko zakril, kar je, in hudobno kazal, kar ni; to je laž. Tak neresničen stan je silno težak, je vedna vojska, grozoviti boj, notrajni nemir in bojazljivost, ki napravi nereden tek kervi, ustavlja delovanje želodcu ter se kerčevito ustavlja vsem natornim močem duše in telesa. Kdo bo rekel, da je tak človek kdaj vesel? in ker nima nobenega resničnega vedrila, je njegovo življenje zares žalostno, zoperno ter si v taki zopernatorno napeti vojski svoje zdravje tako dolgo podkopuje, da se v zgodnji grob pogrezne, kjer mora vendar izsleči svojo šemo.

b. Splošni počitek je spanje.

Ako z vozom navzdol hitiš, vedno močnejši dere in težko ga boš ustavil; nevarno je, da se ti ne zruši v grapi. Ako ga pa včasih ustaviš; boš srečno dospel v nižino. Tudi naše telo je voz, ki vedno dirja naprej, ter goni in povživlja sam svoje moči. Ako se neprenehoma 12 do 16 ur peha, se v tem svojem tiru toliko povživlja in speha, da kri hitreje teče žila bolj urno in močneje bije. Ako ne verjameš, potipaj svojo žilo za pestjo in boš čutil, da ti je na večer veliko hitreja. In ako bi to dalje čaša naprej šlo, bi moglo biti naglo konec tvojemu življenju, tvoj dereči voz bi se razrušil. Glej in občuduj modrost Božjo. Spanje ti pride na pomoč, te postavi v mirni stan in po takem 7 ali 8 ur dolgem oddihljeju se dereče poživljenje tako rahlo in dobro ustavi in vse zgubljeno tako lepo nadomesti, da se kri počasno in redno zopet sprehaja, vse gibanje omiri, da je vse zopet v starom naravnem stanu. Zato stari ljudje manj časa spé, ker manj oddihljeja potrebujejo, zato ker njihovo življenje ni več tako živo, ne toliko občutljivo.

Spanje nam toraj preurno dirjanje našega življenja ustavi, vredi. Ono nam napravlja postaje, da smo z vsakim dnevom ponovljeni. Kako žalostno bi bilo življenje naše brez tega prenovljenja! Res je, kar pravi neki modrijan: Vzemite človeku upanje in spanje, pa je najnesrečnejša stvar na zemlji. Ni toraj nespameten človek, ki meni, do bo dalje časa živel, ako si spanje nezmerno priterguje? Morebiti bo nekoliko ur več prebil, ali pravega življenja ne bo vžil, in presilno priterganje potrebnega spanja ga bo naglo postaralo.

Vsaka reč ima pa svojo mero. Tudi predolgo spanje ti življenja slajšalo in podaljšalo ne bo; napravi in nabere ti nepotrebne in škodljive sokove, ki pešajo moči in ti naredijo telo okorno, težko, da ti življenje greni in krajša. Sploh se lahko postavi pravilo: Navadno spi ne manj kot 6, pa tudi ne čez 8 ur.

Da ti bo pa spanje res koristno in da bo svoj imeniten namen doseglo, naj ti to le svetujem:

1. Kraj tvojega počivanja naj bo tih in temen. Kolikor manj nas zunajne reči dražijo ali motijo, toliko bolj se duša in telo upokoji. Ako si zdrav, naj luč ne gori, ker ti je treba ni.

2. Spalnica je kraj, kjer največi del svojega življenja prebivaš. Veš pa, da za dihanje potrebuješ veliko zraka. Skerbi toraj, da boš imel dost čistega zraka v spalnici. Ne kuri zvečer, ne terpi nobenih dišav ali škodljivih, nesnažnih hlapenj. Naj bodo okna čez dan odperta, da se spalnica prezrači, na večer pa jih zapri, kakor sem že povedal.

3. Po dnevu pridno delaj, zvečer ne baši želodca, in lahko boš spal. Kdor se pa preveč nameče, ali na večer po voglih postaja, kot volk tuli in trudnim nagaja, bo seboj v posteljo vlekel neumne želje, da ga bodo v sanjah nadlegovale in bo vstal s kalnimi očmi.

4. Odloži z obleko vred vse skerbi in dnevne teže. Ni zadosti, da bi počivalo le telo, tudi duša potrebuje pokoja. Boš li dremanje na vozi spanje imenoval, če tudi duh počiva, pa se telo vedno trese? Tako je nasprotno, kedar telo počiva, duša pa vso noč miru nima, ako si skerbi in želj ne odložiš.

5. Kedar se v jutro zbudiš, urno vstani in nikdar ne polegaj. Lenoba ti kri kali, meso pa topi. Kdor brez potrebe v postelji leži, dušo in telo mori. Posteljna gorkota poželjenja vnema; kdor se pa temu vda, sam sebe konča. Le nikdar, nikjer in nikoli ne pozabi Boga.

6. Ni pa vse eno, kdaj da spiš. 2 uri pred polnočjo ste boljši, tvojemu telesu koristnejši, nego 4 ure po dnevu. Gospôda, ki marsikaj napačnega ima, skoraj bi rada ves natorni red preobernila, ki ima noč za dan, dan pa za noč. Po mestih ni zvečer nikoli konec rogoviljenja; v jutro pa marsikdo še smerči, ko ga že solnce ogreva. To je narobej svet. Noč ima svojo moč, pravimo Slovenci. Vsa natora se zvečer k počitku poda. Cvetlice na polji se stisnejo, tice v logu potihnejo; mirna noč tudi človeka vabi k počitku. Posebno izpuhtenje ima vsak človek v ponočnem času, kar terdijo vsi izurjeni zdravniki. Kar je človek nepotrebnega, škodljivega po dnevu povžil, to v ponočnem miru odloči, odpravi; zato se čuti zvečer neko malo mrazenje, ktero pospešuje to prevažno izpuhtenje. Kdor se pa še le proti jutru vleže, zamudi ta čas, ki je že od natore v to odločen.

Tudi očem se dela krivica in škoda. In mar ni zjutrajni čas najlepši, najprijetniši čas? Vsaki dan je človeku novo življenje, jutrajna ura pa je zlata ura. Vsaki dan se mi zdi podoben celemu človeškemu življenju, jutro je mladost, opoldne odrašen človek, večer pa je podoben starčeku. Kdo pametnih ne bo opravljal svojega posla v mladosti, zakaj bi ga odlagal na starost, kedar pojemajo vse moči njegove? Zjutraj je vse na novo oživljeno, tudi človeški duh je čist in bister, ni omrežen z raznimi, neprijetnimi vtisi, prost je in sam sebi najbolj podoben. In tu je čas bistrih misel, čistih in visocih zaumenov. Nikdar človek ni tako popolnoma in tako pripraven za vsako delo, kakor v prijaznem jutru. Kdor ta čas zamudi, ga prespi, zamudi in zapravi mladost svojega vsakdanjega življenja. Zopet v tem so meščanje na slabejem. Kmetje, ne posnemajte jih nikdar. Rajsko veselje obdaja tvoje serce, ko zgodaj v jutro slišiš, kako te kliče visoko žvergoleči škerjanček na polje, čisti zrak vživajo tvoja pljuča, veselo se poprimi svojega dela. Vsega tega nima meščan, veliko jih je, ki te radosti še ne poznajo ne; zato pa po mestih žalostno životarijo, ko se priden kmet prijaznega jutra raduje in s tem življenje slajša in daljša.

9. Zadovoljnost.[uredi]

Mirno serce, dobra volja in zadovoljnost so prave podlage vsi sreči, terdnemu zdravju in dolgemu življenju. Pa bo kdo mislil: »Da, to je lahko rečeno, ali to si predočiti, ni v naši moči, vse to je odvisno od raznih primerljejev, kako bom mirnega serca, dobre volje in zadovoljen, ko se mi hudo godi?« Ako bi to vse res bilo, kaj ne? Bi bili v tvojih očeh posvetni velikaši in bogatini najsrečnejši, reveži pa obžalovanja in le milovanja vredni. In vendar je prav gotovo, da je veliko več zadovoljnosti, veliko več prave sreče pri revnih in priprostih, nego pri bogatih in visocih.

Toraj vir prave sreče ne more biti v nečimernosti tega sveta; studenec prave zadovoljnosti in srečnega življenja je v nas, mi ga moramo le poiskati in ga prav rabiti.

Ker zadovoljnost jako uterduje naše zdravje in prav močno pospešuje naše življenje, je toraj eden najimenitniših pripomočkov ohranjenja našega, zato naj omenim nektera pota, po kterih si zamore vsak pridobiti to preimenitno in ljubeznjivo tovaršico našiega bivanja tukaj v tej solzni dolini.

1. Premaguj svoje strasti. Dan današnji vse slavi in tirja svobodo in prostost, pa ravno največi kričači so večidel najmanj prosti, kajti sužnji so svojim strastim. Ako te le ena strast oklenjenega ima, ki te semtertje peha, si revež v vednem boju, ves razborjen nimaš nikoli tistega miru, ki je k ohranjenju življenja bistevno potreben. Vsaka strast gloda neusmiljeno tvoje moči in prezgodaj so končane. Bodi resnično prost in resnoben gospodar vseh svojih strasti.

2. Ne pozabi, da si ptujec tu na zemlji, in vedno imej pred očmi, da to življenje in tvoj namen je le pripomoček k vedno višji popolnomosti; pa tudi bodi terdno prepričan, da vse tvoje bitje in vsa tvoja zgoda je podveržena višji moči, ki vedno čuje nad teboj. Terdno se okleni previdnosti Božje, to ti je palica, na ktero operaje prideš iz zmešnjav tega življenja, ti je ključ, ki ti odpera temno nerazumljivost viših namenov, to ti je najboljša bramba zoper vse napade dušnega miru.

3. Živi, to da v pravem pomenu, le za en dan, to je, vsaki dan tako oberni, kakor da bi bil le ta edini tvoj, in ne skerbi za jutrajšni dan. Nesrečen je človek, ki vedno verta in grebe v prihodnost: kaj bo? kaj bo? kako bom živel? kaj bo še z menoj? s takim britkim tuhtanjem in vednim ziganjem prihodnega človek sedanje zgubi. Sedajnost je mati prihodnosti, in kdor vsaki dan in vsako uro prav porabi; se zvečer lahko mimo vleže z neizrečeno tolaživno miseljo, da ni le dneva prav preživel, ampak da si je ž njim tudi srečno prihodnost uterdil.

4. Bodi moder in vselej se vseh dogodkov do kraja prepričaj, kolikor le premoreš, ter jim sledi do pravega vira; in prepričal se boš, da večidel vsako zlo se rodi v nerazumnosti, v napačni vdeležbi ali v nepremišljeni naglici, in da ni ravno na tem ležeče, kaj nas zadene; vse pa na tem, kako mi sprejmemo. Kdor ima ta preimeniten zaklad v sebi in ga zna prav rabiti, njega ne bo lahko kterakoli nevihta vznemirila. Res je, da le modrost je vir veselja, neumnost pa začetek nezadovoljnosti. Modrost pa je popolnoma vdanost v voljo Božjo, terdno prepričanje, da je vse nam v korist, zadovoljnost s svetom in zadovoljnost s stanom svojim; vse drugo pa je neumnost, ki napravi nezadovoljnost in življenje greni.

5. Uterduj tudi zaupanje v svojega bližnjega, ter se prizadevaj za čednosti, ki iz tega zaupanja izhajajo, to je, za dobrovoljnost, ljubezen, prijaznost in dobrotljivost. Imej slehernega človeka za dobrega, dokler nisi popolnoma nasprotnega prepričanja; pa še potem ga imej za zmotenega, ki ga le miluj, nikdar pa ne sovraži. Saj bi bil dober, ako bi imel več razumnosti in bi delal s premislikom in ne s sebičnim dobičkom. Gorje človeku, ki nikomur nič ne zaupa. Njegovo življenje je vedni napad in vedna vstava — grozovita vojska. Nikdar ni zadovoljen, nikoli ni vesel. Kolikor bolje druge sodiš, kolikor bolj jih osrečuješ in blagruješ, toliko srečnejši boš sam.

6. K zadovoljnosti in k dušnemu miru je neobhodno potrebno tudi upanje. Kdor upati zna, si daljša in slajša življenje v miru in pokoju, ktero mu ravno upanje daje. Pa ne le upanje sedajne sreče, ampak upanje, ki seže čez grob, to upanje pospešuje zadovoljnost našo. Vera na neumerjočnost naše duše in upanje večnega plačila, to je edino, ki daje vrednost našemu življenju, in nadloge njegove prenesljive, lahke stori. O vera! o upanje! ve veliki Božji čednosti! kdo bi brez vaju prenašal življenje, ki je sama prevara in zmotnjava, ki se začne in konča v neznani, černi temoti, in ki je le sedajni trenutek, kteri je komaj iz prihodnosti zmuznil, pa ga je že preteklost požerla! Ve ste edina podpera omahljivemu, vsega krepčanja potrebnemu popotniku! Ako bi vaju tudi ne častil kot višjih, Božjih čednosti, se moram vaju okleniti kot bistevnih potreb tega življenja, in to iz ljubezni do samega sebe, ako ne iz ljubezni do višjega bitja!

— In v tem oziru je naša sveta vera tudi imeniten pripomoček terdnega zdravja in srečnega in dolzega življenja, in to, kolikor bolj nas uči in nam pomaga zatirati strasti človeške ter nam pripomore k zatajevanju samega sebe in k dušnemu miru — k zadovoljnosti svojega stanú. ——

Tu je v kratkem naznanjeno, kaj človeku vterduje zdravje, kaj mu slajša in daljša življenje — kaj človeka hrani.