Domače novice

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
„Domače novice“
Ivan Cankar
Izdano: Zbrano delo Ivana Cankarja 23, 1975
Druge izdaje: Dom in svet 30/3–4 (1917), 133–134
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Te dni — marca meseca l. 1917. — sem bral v nekem ljubljanskem dnevniku med „domačimi novicami“ to-le zgodbo: Oče in mati sta šla z doma po opravkih; otrok, sedemleten fantič, je ostal sam. Ker je bil lačen, kakor je lačen otrok, je pojedel ves kruh, kolikor ga je bilo pri hiši. In nato je v svojem strahu vzel vrvico, je napravil zanko in se je obesil. — Vse to je bilo kar tako mimogrede spravljeno med druge „domače novice“, med tatvine, goljufije in razbojništva, in napisano je bilo z nekakšno malomarno lahkoto, skoraj s humorjem. Po mojih mislih pa ta zgodba nikakor ni končana, odpravljena in pozabljena, temveč se šele prav začne, je bila šele naznanjena ljudem.

Vidim ga. Koderkoli hodim zdaj, hodi z menoj ta nemi tovariš. Sinoči sem se vračal domov že pozno pod mrak in v samoti se mi je pridružil. Zelo tenak in majhen je bil, segel mi je komaj do komolca; stopal je sključen, s težavo je gazil globoki sneg; vso pot ni izpregovoril besede, pred hišo se je še enkrat ozrl po meni ter je izginil. Niso bile sanje, videl sem ga razločno, bolna sapa iz njegovih lačnih ust mi je žgala v lica. — Sredi neme noči sem se vzdramil, odprl sem preplašene oči nastežaj: pred menoj je stal v strašni svoji gloriji. Na belih licih, teh ozkih, izsesanih, zgodaj ovenelih, je bila napisana obtožnica. Velike otroške oči so strmele vame iz tišin trpljenja, so vprašale: »Kaj sem vam storil, da ste ravnali z menoj brez milosti?« Niso bile sanje, v tesnobi in grozi svojega srca sem ga spoznal. — Zdaj, ko sedim za mizo ob belem dnevu, sedi poleg mene. Peč je zakurjena, pa se mi zdi, da ga zebe; v život trepeče in v ustnicah ni krvi. Poleg mene sedi, umika pogled in ne reče besede. Kadar vstanem, pojde z menoj, kamorkoli pojdem.

Ta otrok, ki se je obesil, ni mrtev. Njegovo ubogo, drobno, mrzlo truplo so sneli z zida, so ga položili v rakev ter ga zagrebli globoko v zemljo. Ali mrtev ni, ta otrok, ki se je obesil, zato ker je bil lačen in se je nasitil. Živega so škropili, glasnemu so mrmrali zadnje molitve. Nihče ni zapazil, kako so se tiho in hitro zgenile trepalnice, kako je švignilo preko ustnic, kako se je stresel molek med belimi prsti, ko so mu sveče prežarko zasvetile naravnost v obraz. Ni mrtev: priča je pred Bogom, stal bo nekoč pred Njim in bo kazal náte in náme!

Povedal mi še ni, kaj da je mislil, kako je molil in koliko prejokal tisti dan do večera, predno je šel ter napravil zanko. Ali vse vem, od najtišje misli do najglasnejšega krika. Z živimi očmi ga vidim, vsak vzdih njegov slišim. Od tistega trenutka nadalje, ko je ostal sam. Spočetka se je igral, stikal je po kotih, preiskaval miznice, police in omare, da bi našel — karkoli, če drugega ne, vsaj kakšno pozabljeno vrvico, ki pride morda kdaj še prav. Kmalu mu je bilo dolgčas. Izba je bila hladna, mračna in čudno tesna; vse je gledalo temno in neprijazno vanj: miza, stoli, vlažne stene in sivi, razpokani strop. Pogledal je skozi okno; zunaj je snežilo, venomer, tiho, žalostno, da so padali veliki, mrzli kosmi naravnost na golo kožo in v puste misli. Nikogar ni bilo na cesti, še hiše so bile slepe in mrtve. Strah ga je bilo, šlo mu je na jok, tišina mu je stisnila dušo. Kakor ponevedoma je stopil v kuhinjo, morda le, da bi pobegnil strahovom, ki so bili v izbi. Na visoki polici v kuhinji je bil kruh, cel hlebček, za večerjo in za drugo jutro. Skorja je bila raskava, zapečena in tako razsekana, da bi se dala odščipniti kar z roko. Stal je na stolu, da ni vedel kdaj, posegel je na polico in je odščipnil, komaj da se je bil prav dotaknil skorje; in pokazala se je lepa rumena sredica. Takrat so ga obsenčile sanje, prevzele so mu vse misli, tako da se je šele vzdramil, ko so bile na polici same drobtine. Mrak je bil v kuhinji in v izbi, vse je molčalo, kakor da je bilo obnemelo od strahu. Skril se je v kot, ni se ganil, dihal je pritajeno, zobje pa so mu na glas šklepetali od mraza. Nekoč je bil bolan, mati je stala ob njegovem vzglavju in je jokala, da so ji kapale solze na njegova lica. Takrat se mu je milo storilo: »Jokali bodo, ko bom umrl! Tam bom ležal čisto tiho in vsi bodo jokali na glas!« Spomnil se je na tisti čas in iz grla se mu je iztisnil zamolkel, zategnjen jok, tako samoten, da ni razjasnil mraka, ne vzdramil tišine. »Saj mrtvega me ne bodo tepli!« je rekel. In je šel, Bog se usmili, in je storil, kakor je bilo napisano. — Vse to vidim, slišim, vse to vem, kakor da se je od kraja do konca vršilo vpričo mene. Pa vendar se bojim tiste ure, trepečem pred njo, ko mi bo on sam povedal, s svojimi besedami, kako da je bilo. Ker slutim, da čaka in se oznanja na dnu njegovih oči nekaj strašnejšega, kar si moja misel ne upa misliti, moj jezik ne izreči.

Kadar bo izpregovoril, ne bo sam, vsi njegovi tovariši bodo z njim. Na tisoče jih bo, ki bodo k nebesom povzdignili svoj glas; in nebesa ga bodo slišala. Trepetaje boš stal ti, bom stal jaz; in srce, z grehom obloženo, bo iskalo, kam da bi se skrilo, pa ne bo na zemlji noči tako temne, da bi ga odela očem sodnika. V svojem strahu boš vprašal ti in bom vprašal jaz, kakor jecljá z upognjeno glavo in povešenimi očmi grešnik, ki občuti, da je sojen, ker se je bil obsodil sam:

»Kdo je bil, o Gospod?«

In tisočero prič bo kazalo náte in náme:

»Ti si!« —

Ta otrok, ki se je obesil, ni mrtev. Koderkoli hodiva, hodi z nama in naju bo verno spremil do zadnje ure. —