Domača živina.

← Kako je nastala opica.

Sto narodnih legend Anton Kosi

Leta našega življenja. →

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Ko sta Adam in Eva pregrešila, ju je Bog pregnal iz raja, kjer se jima je bilo godilo tako dobro.

Ves pobit in poln žalosti je šel nekega dne Adam pregledovat velika polja; ali nikjer ni bilo kakor v raju videti rumene pšenice in lepe rži, povsod le plevel, trnje in osat.

»Kako neki bom rahljal to trdo in kamnito zemljo!« je dejal nesrečni Adam. »Kdo naj mi vleče težki plug, kdo nosi kamenje z njive? Ko spravim kruhek pod streho, kdo naj mi da vse drugo, česar mi je treba?«

Kar mu prirezgeta konj ter pravi: »Ne beli si glave, saj sem jaz tukaj, in lahko me rabiš za ježo in vožnje; vedno ti hočem biti pokoren!«

Nato se oglasi vol z bučečim glasom: »Gospodar moj, ne bodi v prevelikih skrbeh, saj imam tudi jaz za delo dovolj moči in pripravljen sem ti pomagati, kolikor bodem mogel in znal.«

»In jaz«, zamuka sedaj krava, »te hočem rediti z mlekom. Ako bodo ženske le dovolj spretne, ti bodo napravljale iz mleka maslo in sir, in dovolj živeža bodeš imel zase in za svojce!«

Tudi ubogi osel ni hotel zaostati. Ponižno se približa Adamu in pravi: »Ako se bodeš imel s kom voziti, samo ukaži, gospod, slušati te hočem. Pšenico, moko in druge stvari ti bodem rad prenašal na hrbtu.«

Ovca zableketa: »Da ti pozimi ne bode treba zmrzovati, daj mojo volno spresti in si napravi iz nje obleko!«

»Ako bodeš hotel imeti masten kos pečenke, me smeš usmrtit«, zakruli na to debeli prašič ter še pristavi: »Sicer pa je to vse, kar bodeš imel od mene dobrega in prijetnega.«

Kokoš zakokodaka: »Ako ti pride kdaj volja na cvrtje, ti morem pomagati. Vidiš, to-le stvar tukaj uporabi«. In zdajci znese predenj na tla jajce, velevši Adamu, naj je pobere.

»Da bodeš spal ponoči mirno in brez skrbi, ri hočem stražiti domovje, samo tega te prosim, da me ne pripenjaš!« tako zalaja pes ter zamahlja z repom.

Slednjič primijavka še dobrikava mačka ter obeta: »Delala ti bodem kratek čas; in da ti miši in podgane ne bodo snedle shranjenega živeža, ti bodem trebila iz hramov.«

S pridom se te besede utešilo dosedaj potrtega Adama. Ves hvaležen in vesel zagotovi radovoljnim živalim, da jim hoče biti vedno skrben in dober gospodar, da jih ne bode nikdar mučil, ne mučiti pustil.

Od tistega časa so te živali v službi človekovi, rabi jih v svojo korist. Sili jih, da so mu podložne, in jih izpreminja tako, kakor misli, da bode imel več dobička od njih. Živali so njegovo bogastvo, njegova sreča, brez njih bi bil siromak.

Ali pa človek tudi vedno izpolnjuje obljubo Adamovo? Žal, da ne! – Naj bi vendar vsakdo, ki ima opravka z živino, pomislil, da Bog dopušča živali priganjati k delu, ali človek jih ne sme preoblagati s pretežkim delom, ne sme jih neusmiljeno nabijati, ne pretepati in mučiti. Tudi žival čuti bolečine, katere ji zadaja brezsrčni in sirovi človek.

Žival je vsaka božja stvar,

Zato ne muči je nikdar!

Zap. A. K.