Dom (Anica Černej)
| ← Tebi, mati | Dom Anica Černej |
Pomlad (Anica Černejeva) → |
| |||||||||||
Nekega dne je utihnil
škrjanček na polju,
dom se je zgodaj jeseni
v čudno tišino odel.
V vrtu so rože zaprle
trudne cvetove.
Mrak je drhteče njive
ajde objel.
Nekega dne smo strmeli
v praznino ob mrtvem očetu,
ki je še ljubil življenje
in cvetje in sonce in nas.
Drobne čebele bile so v ajdovi paši,
ko se je tiho iztekel mu čas.
Nekega dne
smo v dnu srca začutili,
ko da je dih življenja
ustavila smrt,
ko da so v cvetju umrle
ajdove njive,
v pričakovanju čebele
in panji in trte in vrt.
Mati je ostala sama in tiha
ob zadnji resnici.
Ni nas prosila niti bližine
niti ljubezni niti moči.
"Moji otroci,
saj bom molče nosila,
le da vam v meni,
samotni, spet dom oživi."