Določila o zaznamenovanji potov »Slov. plan. društva«.

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Določila o zaznamenovanji potov "Slov. planin. društva"
Slovensko planinsko društvo
Izdano: Planinski vestnik (1895), letnik 1, številka 4, str. 58-60
Viri: dLib 1
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt
1.

Ako hoče društvo, oziroma katera podružnica njegova zaznamenovati pota, naj si najpoprej priskrbi potrebno dovoljenje od lastnikov dotičnih zemljišč, oziroma od najemnikov lova po tistih zemljiščih.

2.

Kjer v enem okrožji deluje več raznih planinskih društev ali njih podružnic, naj se glede enotnega zaznamenovanja med seboj porazumejo, ako je prijateljsko občevanje med njimi sploh mogoče.

3.

Za zaznamenovanje naj se rabijo samo naslednje barve: rdeča (minium), ki je najlepša in najtrpežnejša, zelena (cinkasto zelena), rumena (kromovo rumenilo) in modra (ultramarin).

4.

Znamenja z dvojnimi barvami naj se opuščajo ter rabijo le izjemoma za zaznamenovanje izprehodov blizu mest, trgov, kopališč in krajev, kamor zahajajo letoviščniki.

5.

Barva naj se nareja iz praška, kateri se z lanenooljnim firnežem pomeša takó, da ni pregosta in ne prečista, ker odteka. Taka sproti napravljena barva je mnogo trpežnejša, in zaznamenovalec je tudi laže večjo množino nosi s seboj.

6.

Znamenja naj se kolikor mogoče napravljajo v enolikšnih presledkih. Po gozdih in ravninah, koder je pot tak, da ni lahko zaiti, naj se delajo znamenja bolj po redko. Kjer ni potreba, naj se pregosto ne zaznamenuje, ker pregosta znamenja zoprno bôdejo popotnika v oči. Razpotja pa naj se posebno dobro zaznamenujejo: zató naj se napravi nekaj znamenj že pred razpotjem in za njim na tisti strani, koder vodi pravi pot od razpotja.

7.

V obče povsod, zlasti pa v planinah, naj se znamenja napravljajo takó gosto, da se vidi od znamenja do znamenja. V planinah je še zlasti ozirati se tudi na najgostejše megle.

8.

Med pritlikovino. po tratah in po krajih, koder ni drevja ne kamenja, naj se zaznamenujejo v to nalašč postavljeni stebrički. Stebrički naj bodo po 1∙20 m dolgi in 20 cm široki, štirioglati (pravokotni), na spodnjem konci zaostreni ter ožgani ali pa s katranom ali s karbolinejem napojeni. V zemljo se zabijejo do 40 cm globoko. Koder pa gredo po zimi plazovi, naj bodo stebrički nad zemljo le po 30—40 cm dolgi, sicer jih plazovi izrujejo in odneso ali pa polomijo. Znamenja se napravijo po vsaki širji strani na zgornjem konci stebrička.

9.

Po planinah, koder je dovolj pečevja, zazuaineujejo se trdne, nepremične in od daleč vidne skale takó, da se napravljajo znamenja ob obeh straneh, koder vodi pot. Znamenja, napravljena po skalah ob vzporedni strani pota, so brez pomena in koristi, ker jih popotnik ne vidi poprej, dokler ne stoji tik njih. Mer pota tudi dobro označujejo postavljeni kupi kamenja.

10.

Koder je drevje poleg kamenja, naj se zaznamenuje samó drevje, zlasti če je gladke skorje. Ako ni takega drevja, naj se postrga hrapava skorja, sicer z znamenjem vred kmalu odpade. Tanka debla se zaznamenujejo do polovice obsega, po debelih drevesih se napravi znamenje na vsaki strani debla. Znamenja po drevesih naj se napravljajo od tal po 1∙5—2 m visoko.

11.

Vsako znamenje naj se napravi takó, da je vidno od obeh strani, od gornje in dolnje. Zató je dobro, da zaznamenujeta vedno dve osebi.

12.

Znamenja naj se napravljajo samó z ravnimi programi, ki so do 8 cm široke in 20 cm dolge. Križe napraviti je tam, kjer je popotniku treba biti pozornemu, ali kjer je kaj posebnega, lep razgled itd. Na pečinah, ki se od daleč vidijo, je dobro napraviti večje kvadrate ali kroge.

13.

Vsak zaznamenovani pot mora imeti v začetku tablico z napisom, na katerem bodi ime pota, daljava v urah, pšica, kažoča mer pota, in barva zaznamenovanjega pota. Napise je postaviti tudi ob vseh razpotjih, kjer se križajo ali odcepljajo zaznamenovani poti. Napise dobé tudi poti od kolodvorov železniških postaj, poti k studencem, k pastirskim ali lovskim kočam. Pastirske koče. ki leže ob zaznamenovanem potu ali vsaj blizu njega, naj se označijo z napisi, na katerih jo ime planine in nje visokost nad morsko gladino, n. pr.

Klemenšekova planina
1195 m
14.

Da bodo tablice »Slov. plan. društva« glede pisave in oprave enotne, naj se naročajo samó pri osrednjem odboru »Slov. plan. društva« v Ljubljani, ki jih pošilja na račun dotične podružnice.

15.

Vsaka tablica se pribij s pocinjenimi žreblji na deščico in deščica na steber, kateri naj bo 3 m visok, 40—50 cm globoko v zemljo zabit ter na spodnjem konci ožgan ali s karbolinejem napojen.

16.

Podružnice morajo konci leta poslati natančna poročila o markacijah osrednjemu odboru »Slov. plan. društva«, da sestavi zaznamenovana pota za letno poročilo in jih vriše v specijalne karte.
Podružnice, katere imajo v svojem okoliši večjo množino zaznamenovanih potov, naj izdado posebne karte z vsemi zaznamenovanimi poti.