Dolgouhec in medved

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Dolgouhec in medved[uredi]

Bili so hudi časi. Obleka se je podražila in veliko otrok je bilo nagih. Kmet je posekal gozd, drevje prodal prekupčevalcu, grmičje požgal in posejal na pogorišču oves. Oves je lepo zorel. To sta opazila tudi zajec in medved ter mnogokrat nepovabljena hodila v goste. Nekega večera sta se srečala v ovsu. Medved je zarenčal nad dolgouhcem: »Poberi se odtod, oves je moj!« Zajec je pomigal z ušesi in odvrnil: »Oves je tvoj, prav, pozobljem ga pa jaz; taka hrana mi tekne!« Tako oblastno besedičenje je debeluhu zaprlo sapo, zajec pa je nadaljeval: »Buča, meniš, da moraš vse ti požreti, ker si večji od mene. Za oves se še stepeva, da ti bodo pete žvižgale. Kar poizkusiva se! Pa Bog ne daj, da bi kateri pri tem izgubil življenje. Stisniva najprej kamen; kdor ga bo tako stisnil, da bo pritekla voda iz njega, tistega bodi oves!« Medved je zdrobil kamen v prah. Izpod krempljev so mu švigale iskre, a voda le ni pritekla. Zajec je udaril po kamnu, ga skrivaj omočil in ga ponudil začudenemu medvedu pod nos: »Vidiš, buča, ti si slabič. Če se te samo dotaknem, bo po tebi in ležal boš za onole goščo!« »Ojoj, ojoj, majhna žaba, pa tak mojster. Zbežati bo treba,« je vzdihnil medved. Zajec je strigel z ušesi in vse slišal. Debeluh je svetoval: »Utrujena sva, pojdiva na onile hribček k plotu in se spočijva.« Medved je smrčal, zajec tudi. Zajec je res spal, medved pa ne. Mislil je, da se mu nudi ugodna priložnost za beg. Pogledal je zajca in opazil, da ima odprte oči. Čakal je še dolgo, a zajčeve oči so vse bolj buljile. Naposled se je medved ojunačil in zbežal, da so pete žvižgale in mu je dlaka stala pokonci kakor petelinu perje. Ustavil ga je šele volk: »Hej, kam tako hitro, saj vendar ne gori voda!« Kosmatinec je v zadregi priznal: »Oh, oh, skoraj bi bilo po meni, skoraj bi me premagal zajec« »Dveh pa gotovo ne bo,« je menil volk. Sla sta pod klanec gledat junaka zajčka. Medved se je postavil na zadnje noge in je videl zajca, volk pa ga ni videl, ker je bil premajhen in se na zadnje noge ni znal postaviti. »Vidim, da ti moram pomagati,« je rekel kosmatinec, prijel volka, se postavil z njim na zadnje noge, ga dvignil visoko v zrak in vprašal: »No, ali ga vidiš tam za plotom? Mrcina, odgovori, ga vidiš ali ne?« Volk pa ni odgovoril, ne zdaj, ne potem, ko ga je medved izpustil iz objema: kajti tako krepko ga je stisnil, da je bilo po njem. Medved je izbuljil oči, ko je videl mrtvega tovariša: »Sam pogled ga je umoril. Moram biti pač velik junak, da še ni po meni, ko sem vendar z zajcem govoril in še celo poleg njega ležal!« Brž je pobegnil iz naših krajev in se še do danes ni vrnil, pa tudi volkov ni več v naših gozdovih, kajti poslednjega je do smrti stisnil medved, ko mu je hotel pokazati zajca. Zato pa pri nas še miga dolgouhec v ovsu, pa tudi ob plotu ga najdeš.