Dolgi, Široki in Bistrooki

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Dolgi, Široki in Bistrooki
Pripovedke za mladino
Fran Hubad
Spisano: *
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Dolgi, Široki in Bistrooki

Češka.

Bil je kralj že star pa, je imel edinega sina. Nekega dne ga pokliče k sebi ter mu reče: „MiIi moj sin! dobro veš: zrelo sadje pada z drevesa, da dela prostora novemu. Tudi moja glava že dozoreva, morda je solnce kmalu ne bo obsevalo več. Ali predno me pokoplješ, bi vendar še rad videl svojo bodočo hčer, tvojo ženo. Oženi se, moj sin!" — Kraljevič mu pa reče: „Rad bi storil, oče, po tvoji volji, ali neveste nimam, nobene ne poznam." Starec seže v žep, potegne zlat ključ iz njega, in ga da sinu: „Pojdi na stolp, v najviše nastropje, oglej se in povej mi, ktero nevesto bi hotel imeti ?" Kraljevič se ne obotavlja ampak ide. Dokler je živel še ni bil nikoli tam gori; še slišal ni, kaj bi moglo tam biti. Ko pride v zgornje nastropje, zagleda v stropu male dveri kakor poklop. Bile so zaprte. Z zlatim ključem jih odpre, vzdigne jih in zleze gori. Tu je bila velika okrogla soba, strop moder kakor nebo v jasni noči, srebrne zvezde lesketale so po njem. Na tleh bilo je razprostrto zeleno svileno pogrinjalo, v steni na okolo bilo je pa dvanajst visokih oken v zlatih okvirih: na vsakem oknu bila je pa naslikana z barvami mavričnimi na kristalovem steklu deklica, s kraljevo krono na glavi; v vsakem oknu druga, v drugej obleki, ali druga krasneja od druge, da se je bliščalo kraljeviču. Ko jih ogleduje čude se, ne vede ktero bi si izvolil, začno se premikati deklice kakor žive; gledale so na njega, smejale so se, kakor bi hotele spregovoriti. Tu pa zapazi kraljevič, da je bilo zagrneno eno izmed dvanajst oken z belim zastorom. Odtegne zastor da bi videl, kaj je za njim. Bila je deklica belo oblečana, srebrnim pasom opasana, z biserno krono na glavi. Bila je najkrasnejša izmed vsih ali žalostna in bleda, kakor bi bila ustala iz groba. Dolgo stal je kraljevič pred podobo kakor v sanjah. Gledaje jo, zaboli ga srce in reče; To hočem imeti pa nobene druge." Komaj je bil izgovoril te besede, poobesi deklica glavo, zarudi kakor roža in vse podobe zginejo. Ko pride kraljevič zopet na tla in pove očetu, kaj je videl in ktero devico si je zbral, razžali se kralj, zamisli se in reče: „Zlo si storil, sin, ker si odkril, kar je bilo zagrneno; s svojo besedo si se spravil v veliko nevarnost. Ta devica je v moči hudobnega čarovnika, zaprta je v železnem gradu. Kdorkoli je poskusil do slej, da bi jo osvobodil, se še ni vrnil. Ali kar se je zgodilo, ne more se prenarediti; dana beseda je zakon. Pojdi, poskusi svojo srečo in zdrav se mi vrni domu." Kraljevič se poslovi od očeta, sede na konja ter odjaha po nevesto. Prijaha v velik gozd; jaha in jaha po gozdu, da zgubi pot. Ko blodi tako po hosti med skalami in močvirjem na konju sem ter tje, zasliši za seboj kričati nekoga: „Hej, počakajte!" Kraljevič se ozre in zagleda visokega človeka, kteri je šel za njim: „Počakajte in vzemite me seboj, ne bodete se kesali, ako me vzamete v službo." — „Kdo pa si", reče kraljevič, „Kaj pa znaš delati?" — „Imenujem se Dolgi in znam se raztegovati. Vidite li tam na visoki jeli ptičje gnezdo? Prinesem vam gnezdo pa mi ni treba plezati na drevo". Dolgi se začne raztegovati, telo njegovo raste hitro, da postane visoko kakor jela; on seže po gnezdo in na enkrat je bil zopet mal in poda gnezdo kraljeviču. „Dobro umeš svoj posel, ali kaj mi pomagajo ptičja gnezda, ako me ne moreš peljati iz gozda". — „Hm, to je lehko!" reče Dolgi in se začne raztegovati zopet, da je bil trikrat tako visok, kakor naj viši bor v gozdu. Ogleda se nekoliko, pa reče: „Tamle imava naj bližo pot iz gozda." Skrči se zopet, prime konja za uzdo in gre naprej. Prej nego se je kraljevič nadal, bila sta iz gozda. Pred njima bila je dolga ravnina, za ravnino pa visoke, sive skale kakor zidovje kakega mesta in gore porašene z gozdom. „TamIe, gospod, gre moj tovariš," reče Dolgi in pokaže po strani na ravnino; ,,tega bi imeli tudi vzeti v službo, gotovo bi nama služil dobro". Zavpij nad njim, pokliči ga, da vidim, kaj je žnjim". „Malo daleč je, gospod", reče dolgi, „komaj bi me slišal, dolgo bi trajalo predno bi prišel, ker ima mnogo nositi. Raje poskočim po njega". Dolgi se stegne zopet tako visoko, da mu je segala glava do oblakov, stopi dvakrat trikrat, prime tovarša za ramo in ga postavi pred kraljeviča. Bil je okrogel fant, trebuh je pa imel velik kakor sod za štiri vedra. „Kdo pa si?" vpraša ga kraljevič, „kaj znaš delati?" „Gospod! imenujem se Široki in znam se razširjati." „Pokaži!" „Gospod, jezdite hitro, hitro v gozd!" zavpije Široki in se začne napinjati. Kraljevič ni vedel, zakaj naj odjezdi, ker pa zagleda, da teče Dolgi proti gozdu, podpode konja in dirja za njim. Bilo je res treba odjezditi, če ne bi ga bil zmečkal Široki njega in konja, tako hitro mu je rasel trebuh na vse strani. Na enkrat bilo ga je vse polno, kakor bi se bila privalila gora. Na to se jenja napinjati Široki, oddahne si in bil je zopet tak kakor prej. „Ti si me pognal!" reče mu kraljevič, „takega hlapca ne najdem vsak dan; pojdi z menoj!" Idejo dalje. Ko pridejo do skal, srečajo človeka, kteri je imel oči zavezane z robcem. „Gospod, ta je naš tretji tovariš", reče Dolgi tega bi imeli vzeti tudi v službo; gotovo bi ne jedel zastonj vašega kruha." „Kdo pa si"? vpraša ga kraljevič, „zakaj imaš oči zavezane! Saj še ceste ne vidiš." "Hoj, gospod, naopako; ravno ker vidim prebistro, si moram zavezovati oči. Z zavezanima očema vidim tako kakor drugi z nezavezanima; kedar jih razvežem, vidim povsod skoz in skoz, če pa pogledam bistro na kaj, zagori s plamenom, kar pa ne more goreti, razdrobi se na kosce. Zato se imenujem Bistrooki." Obrne se proti skali, vzame robec z oči in upre žgave oči na skalo. Skala začne praskati in kosci lete na vse strani; kmalu od skale ni bilo drugega, kakor nekoliko sipe. V sipi je pa bliščalo nekaj kakor ogenj. Bistrooki prinese to kraljeviču. Bilo je čisto zlato. „Hoho, ti si hlapec, da te z denarjem ni plačati!" reče kraljevič, "neumnež, kdor bi tebe ne hotel v službo! Ali če imaš tako dobre oči, poglej okolo in povej mi, je li še daleč do železnega grada in kaj se godi tam?" „Ko bi jahali sami", reče Bistrooki, „morda še v enem letu ne bi prišli tje; z nami pa pridete tje še danes — ravno nam pripravljajo večerjo." „Kaj pa dela moja nevesta?" „Za železno mrežo jo straži čarovnikova moč na visokem stolpu?" Kraljevič pa reče: "Kdor je moj prijatelj, naj mi pomaga, da jo osvobodim." Vsi trije mu obljubijo svojo pomoč. Peljali so ga med sivimi skalami po prelomu, kteri je bil naredil Bistrooki z očmi skoz skale, čez visoke gore in skos goste gozde dalje in dalje; kjer je bilo kako napotje na cesti, odstranili so ga trije tovarši. Ko se je nagibalo solnce na zapad, postajale so gore nižje, gozdi so prihajali redkeji, skalovje skrivalo se je med resjem; ko je bilo na zapadu, videl je kraljevič ne daleč pred seboj železni grad ko je ravno zahajalo solnce, jahal je po železnem mostu skoz vrata; ko je zašlo solnce, vzdigne se most sam, vrata se zapro na enkrat; kraljevič in njegovi tovarši bili so ujeti v gradu. Ko se ogledajo po dvorišču, dene kraljevič, svojega konja v hlev — vse je bilo že pripravljeno zanje — potem gredo v grad. Na dvorišču, v hlevu, v sobani in po sobah videli so v mraku veliko ljudi bogato oblečenih, gospodov in služabnikov; ali nikdo izmed njih se ne gane — vsi so bili okameneli. Idejo skozi več sob in pridejo v sobo za jed. Bila je lepo razsvetlena, na sredi stala je miza, na nji dosti dobrih jedi in pijač; pogrneno je bilo za štiri osebe. Čakajo, čakajo; mislijo, da pride kdo; ker pa dolgo le ni bilo nobenega, sedejo, jedo in pijo, kar jim je bilo ljubo. Ko se najedo, začno se ogledovati, kje bi spali. Na enkrat se odpro vrata, v sobo stopi čarovnik, zgrban starec v dolgem črnem oblačilu, s plešasto glavo, sivo brado do kolena, mesto pasa pa ima tri železne obroče okolo pasa. Za roko je vodil krasno, prekrasno devico, belo oblečeno; imela je srebern pas na glavi pa krono iz biserjev; ali bila je bleda in žalostna, kakor bi bila ustala iz groba. Kraljevič jo spozna koj, skoči na noge in ji gre nasproti, ali predno je mogel spregovoriti, reče mu čarovnik: „Vem, zakaj si prišel; to kraljičino hočeš peljati od tod. Dobro, naj bo, vzemi jo, ako jo moreš varovati tri noči tako, da ti ne uide. Ako ti uide, okameniš s svojimi služabniki, kakor vsi, ki so prišli pred teboj." Nato pokaže kraljičini na sedež, naj sede in odide. Kraljevič ni mogel obrniti oči od deklice, tako krasna je bila. Začne jo ogovarjati, praša jo za to in uno, ali ona mu ne odgovori, še ne nasmeje se in ne pogleda nobenega, kakor bi bila iz marmora. On sede k nji in misli budeti celo noč da bi ne ušla; da bi bilo še bolje, stegne se Dolgi kakor jermen in se ovije ob steni okolo cele sobe; Široki sede med duri, se napne in jih zamaši tako, da bi še miška ne mogla skoz, Bistrooki pa stopi k stebru na sredo sobe in straži. Ali kmalu začno dremati vsi, zaspe in spe celo noč, kakor bi jih bil vrgel v vodo. Ko se začne daniti v jutro, se zbudi kraljevič prvi, ali bilo mu je, kakor bi mu bil zabodel kdo nož v prsi — kraljičine ni bilo več. Hitro zbudi služabnike in jih praša: „Kaj bo?" „Ne skrbite, gospod", reče Bistrooki in pogleda bistro skozi okno, Jo že vidim. Sto milj od tod je gozd, sredi gozda stoji star hrast, na vrhu hrasta visi želod — ta želod je ona. Dolgi naj me vzame na ramo, pa jo prineseva," Dolgi si ga naloži na ramo, se stegne in gre vsak korak deset milj, Bistrooki mu pa kaže pot. Ni minulo toliko časa, da bi šel kdo okolo bajtice, sta bila že nazaj in Dolgi poda želod kraljiču. „Gospod, pustite jo pasti na tla"! Kraljevič jo spusti in ta trenutek je stala kraljičina poleg njega. Ko se je začelo pokazovati solnce izza gor, se odpro vrata s strašnim pokom, čarovnik stopi v sobo in se smeje porogljivo. Ko pa zagleda kraljičino, se mu zmrači čelo, nevoljen zamrmra in — tresk! železen obročna njem poči in odskoči. Jezen prime deklico za roko in jo pelje proč. Celi dan kraljevič ni imel posla, hodil je po gradu in gledal je, kaj je bilo čudnega. Fovsodi je bilo, kakor bi bilo zginilo življenje na enkrat. V eni sobani je videl mladega kraljeviča, z obema rokama je vihtel meč, kakor bi hotel presekati koga na dvoje, ali ni mahnil, okamenel je bil. V eni sobi je stal okamenel vitez, kakor bi se skrival v strahu pred kom, kakor bi se bil spodlaknul na pragu in bi hotel pasti, ali ni bil še padel na tla. Pri ognjišču je sedel mlad služabnik; v eni roki je držal kos pečenke od večerje, z drugo jo je hotel deti v usta, ali ni je prinesel v usta; ko mu je bila roka že ravno pred ostmi, bil je okamenel. Še mnogo drugih je videl okamenelih. vsakega ravno takega, kakor je bil, ko je rekel čarovnik: „Okamenite se!" Tudi mnogo krasnih konj je videl okamenelih; okolo grada je pa bilo vse pusto in mrtvo: drevesa so bila, ali brez listja; travniki pa brez trave, reke so bile a niso tekle; nikjer ni bilo tiče pevke, niti cvetke, ni ribice, ki bi bila plavala po vodi. Zjutraj, opoldne in zvečer najde kraljevič s tovarši v gradu dobro, bogato pojedino; jedila so se nosila sama, vino se je nalivalo samo. Po večerji se odpro duri same, čarovnik pripelje kraljičino, da bi jo čuval kraljevič. Pa, akoravno so se bili zmenili vsi, da se bodo branili spanja, jim vendar ni pomoglo nič, zaspali so. Ko se prebudi rano o mraku kraljevič in vidi, da kraljičine ni, skoči na noge, zgrabi Bistrookega za ramo: „Hej, ustani Bistrooki! Vidiš li, kje je krahičina? — Ta si zmane oči, pogleda skoz okno in reče: „Jo že vidim! dve sto milj od tod je gora, v gori skala, v skali drag kamen, ta kamen je ona. Ako me nese Dolgi tje, dobiva jo." Dolgi ga vzami hitro na rame, se stegne in gre — vsak korak po dvajset milj. Bistrooki pa upre svoje oči v goro, gora se razspe in skala v nji se razdrobi na tisoč kosov, med njimi pa zaleskeče dragi kamen. Tega vzameta in ga prineseta kraljeviču. Komaj ga spusti na tla, stala je kraljičina pred njim. Ko pride čarovnik in jo zagleda, zasvetno se mu oči od hudobe in — tresk! železen obroč poči na njem in pade na tla. On pa zamrmra in odvede kraljičino iz sobe. Ta dan bilo je zopet vse tako kakor prejšnji dan. Po večerji pripelje čarovnik zopet kraljičino, pogleda kraljeviču ostro v oči in reče posmehljivo: „Pokazalo se bo, kdo je močneji; ali premoreš ti ali jaz!" S tim odide. Tedaj so si prizadevali vsi še bolje, da bi se ubranili spanja; še sesti niso hoteli, celo noč so hoteli hoditi sem ter tje; ali vse ni pomoglo nič, drug za drugim zaspe hode, kraljičina pa zgine. Rano zbudi se kraljevič in zbudi Bistrookega, ko ne zagleda kraljičine: "Hej ustani, Bistrooki! Glej, kje je kraljičina!" Bistrooki gleda dolgo skoz okno. Na enkrat zavpije: „Hoho, gospod, daleč je daleč! tristo milj od tod je črno morje, sredi morja na dnu leži školjka, v školjki zlat prstan, — ta prstan je ona. Ne skrbite, kmalu jo dobim. Ali danes mora vzeti Dolgi tudi Širokega seboj, treba ga bo!" Dolgi vzame na eno ramo Širokega na drugo Bistrookega, stegne se in gre — vsak korak po trideset milj. Ko pridejo k črnemu morju, pokaže Bistrooki Dolgemu kam naj seže po školjko. Dolgi stegne roko kolikor jo more, ali ne more seči do dna. „Počakajta, tovarša! le nekoliko počakajta," reče Široki, „hitro vama pomorem." Napne se kolikor mu je pripuščal trebuh, leže na breg in začne piti. Kmalu upade voda toliko, da je segel Dolgi lehko na dno in je prinesel školjko vun. Vzame prstan iz školjke, vzame tovariša na rame in teče domu. Ali na potu bil mu je Široki vendar pretežek, ker je imel še pol morja v trebuhu. Zato ga vrže v široki dolini z rame na tla. Zabuhnelo je, kakor bi padel meh s stolpa in na enkrat je bila dolina pod vodo, kakor bi bilo veliko jezero; Široki sam je zlezel komaj iz njega. Kraljiču v gradu pela je že huda. Zarja začela se je kazati za gorami, služabnikov pa še ni bilo nazaj; čim jasneji se je kazala svitloba, tim huje mu je bilo; smrtni pot mu je tekel po čelu. Kmalu se prikaže solnce na vshodu kakor žareč trak. — V tem hipu se odpro vrata kakor bi treščilo, na prag stopi čarovnik in pogleda po sobi. Ko ne zagleda kraljičine, zasmeje se ostudno in stopi v sobo, Ali v tem hipu — crnk, zleti šipa v kosce, zlati prstan pade na tla in v tem trenutku stoji kraljičina pred njima. Bistrooki bil je zapazil, kaj se godi v gradu, v kaki sili je njegov gospod; hitro pove vse Dolgemu ; Dolgi stopi korak naprej in vrže prstan skoz okno v sobo. Čarovnik zarujove. od jeze, da se strese grad in — prask, tretji obroč poči na njem in pade na tla. Iz čarovnika pa postane gavran in zleti skoz razbito okno vun. Zdajci pa spregovori krasna deklica in se zahvali kraljeviču, da jo je oprostil in zarudi kakor roža. Po gradu in okolo grada pa oživi na enkrat vse. Oni ki je držal meč v zraku, mahne z njim po zraku, da je zažvižgalo in ga vtakne v nožnice; oni, ki se je bil spodtaknil nad pragom, pade na tla, ali ustane hitro pa se popade za nos, ali je še cel; oni, ki je sedel pri ognjišču, vtakne kos pečenke v usta in je dalje in tako dodela vsaki, kar je začel in kjer je končal. Po hlevih tolkli so konji ob tla in so rezgetali; drevesa okolo gradu zazelenela so kakor zimzelen, po travnikih bilo je vse polno pisanih cvetic, visoko v zraku zažvergoleli so škrjanci in po bistri reki splavalo je mnogo drobnih ribic. Vse živo, vse veselo. Med tim zbere se v sobi, kjer je bil kraljevič, mnogo gospodov; vsi so se zahvaljevali za rešitev. Ali on reče: „Meni se nimate zahvaljevati; ko bi ne bilo mojih vernih služabnikov, Dolgega, Širokega in Bistrookega. bil bi jaz, kar ste bili vi." Hitro po tem se odpravi domu k svojemu očetu, staremu kralju, s svojo nevesto in služabniki z Dolgim in z Bistrookim, vsa gospoda ga je spremIjevala. Na potu srečajo Širokega in ga vzamejo seboj. Stari kralj plakal je radosti, da je bil njegov sin tako srečen; mislil je že bil, da se ne vrne več. Kmalu je bila vesela svatba. Trajala je tri tedne; vsi gospodi, ktere je bil rešil kraljevič, bili so povabljeni. Ko je bilo po svatbi, oglase se Dolgi, Široki in Bistrooki pri mladem kralju, da pojdejo zopet po svetu iskat dela. Mladi kralj jim je prigovoral, naj bi ostali pri njem. Vse vam dam, kar vam bo treba do smrti, nič vam ni treba delati. Ali njim leno življenje ni bilo po volji, poslove se od njega in idejo; do današnjega dneva se potikajo, kdo ve kod, po svetu okrog.