Dolenjci
| DOLENJCI Janez Trdina |
| |||||||||||||
NARODNA IN OKRAJNA IMENA[uredi]
Slovencev, ki bi se imenovali sami Dolenjce, ni menda nikjer. Na gorenji Krki, n. pr. V Žužemberku, govore ljudje : Dolenjci se začenjajo v soteški župi. Zadnje nedolenjska vas so Kotje, prva dolenjska Drenje. Soteščani trdijo, da je Dolenjsko tam pri Novem mestu, Novomeščani pa ugovarjajo, da to ni res, kajti žive pravi Dolenjci niže, v šmarješki in škocjanski župi itd. Ob sredni Krki se čuje celo: >>Ta pa ta se je primožila na Gorenjsko, tja v Trebnje!<<. Po takem so še trije Gorenjci Višenjčane, Litijci, Ljubljanjčanje in Vrhničanje. Ta zmešnjava pa nas ne sme napotiti, da bi dolenjsko ime zametavali, še manj pa nam je posnemati nemške birokrate in učenjake, ki so razdelili vso kranjsko deželo med Gorenjce, Dolenjce in nekake >> Notranjce <<. Zlasti to ime se mi zdi brezumen prevod tuje izmislice, da bi se ga morali slovenski pisatelji sramovati in ogibati. Med Savo, Gorjanci, kočevskimi hribi, Suho krajino in črto, ki gre nekoliko nad Višnjo goro proti Litiji, stanuje slovensko pleme, ki govori povsod skoraj isto narečje, ki živi do malega po istih šegah, navadah in razvadah, katero vežejo v eno skupino iste zemljepisne, zgodovinske, društvene in nravne razmere. Samo temu plemenu pripada po pravici ime Dolenjci , katerih je tedaj veliko manj, nego nam jih našteva službena statistika. Njihove tri reke so od izvora do ustja Krka, Temenica in Mirna. Ves okraj je vinoroden, razen malega oplečka (proti Višnji gori), za delo mu rabi ponajveč namesto konja vol, ki je glavna domača živina, in dober del hrane mu daje koruza, ki je Gorenjcu brez velike važnosti. Pravih mest, to je, središč žive obrtnosti in razširjene trgovine se v njem ne nahaja. Celo Novo mesto, >>metropola dolenjska<< (ha, ha, ha!), ni drugega nego uradniška in cerkvena naselbina. Da mu vzameš cesarske orle, kapitelj in samostan, bi postalo borna, prepadajoča vas. Gosto posejani gradovi, gradiči in gradički spričujejo nam strašni, v nebo vpijoči jarem, ki je tlačil, davil in s solzami zalival mnoge stotin let tudi ta lepi del slovenske domovine. Skromno se stiskajo med njimi male kmetije in kmetijice, ki nosijo ravno toliko dohodka, da se ob njem ne da lahko niti živeti niti umreti. Raztresene, neznatne vasi, nizke in tesne kočice, borno pohištvo in orodje dokazujejo silno, ali ne pozabimo, da nezakrivljeno revščino, v kateri naši Dolenjci tiče, trpe in ne – obupujejo. Dobrotljiva priroda jim je podarila lahko kri in zadovoljno srce, da ne čutijo svoje bede nikoli tako bridko kakor njihovi mnogo bogatejši gorenjski bratje. Razen prostorne krške ravnice napolnjujejo vso dolenjsko krajino zelene, z dobravami ovenčane gore, prijazni holmi in prisojni bregovi, okoli katerih se ovijajo in križajo tod grdi, blatni jarki in odrte kotanje, tam ljubki doli, pisane loke in z vsakorodnim žitom, presnino in sočivjem prelepo posejana polja. V zavetjih se skriva marsikak košat vrt, po položnih in strmih sklonih pa se spenja žlahtna vinska trta, posejana mestoma prenizko in previsoko, kjer jo poparijo dostikrat zimski in spomladanski mrazi. Sredina dolenjskega pogorja je simpatični Št. Rupert s svojo krasno okolico. Tam sva stala s pokojnim grofom Barbom v njegovem vinogradu na Debencu. Pod nama je ležala vsa dolenjska stran in nama razkazovala ponosno svojo čudovito raznoličnost in nepopisno milino. Po vseh gorskih kopicah so se lesketale okoli naju bele cerkvice; dasi je bil zapadni kraj v meglo zavit, sva jih naštela več nego šestdeset! Vsakod so se vzdigovali in vrstili griči za griči, hribi nad hribi. Višina jim je rastla od vseh strani, kakor bolj so se bližali Debencu. Grof se zasmeje in veli: >>Zdaj pa mi povejte, če ni naše Dolenjsko kakor velikanska skleda precej debelih slovenskih žgancev?<< Jaz ga vprašam: >>Kje imate pa ocvirke?<< Barbo namigne pomenljivo z očmi in obrazom in mi zašepeta na uho: >>Pozobal nam jih je – Dunaj!<< Zdaj pa poglejmo, kaka imena je dal Dolenjec svojim sosedom in drugim ljudstvom in narodom, s katerimi občuje. >>Suha krajina<< in >>Krajinčani<< pravi vasem in ljudem, ki spadajo pod hinjski, struški in ambruški zvon. Ribničani mu niso le ribniški tržani in župljani, ampak vsi prebivalci ribniške doline, torej zopet tri župe: Ribnica, Sodražica in Dolenja vas, kar je gotovo pametno, kajti se govori v vseh treh isto narečje. Kočevarjev Dolenjci nimajo za Nemce, nego za posebno svojat in pasmino, ki govori jezik, katerega >>niti vrag ne razume<<. Njihovo deželico imenujejo >>Kočevsko<<, bolj poredkoma tudi >>Kočevje<<. To ime je dobila bržkone od koč (hiš brez svoje kmetije). Ljudje bi se morali zvati pravzaprav >>Kočarji<< ali >>Kočevci<<, ali tujka >>Kočevarji<< se je v našem narodu tako globoko ukoreninila, da se ne bo dala več izruvati. Mesto Gottschee pa ne poreče nikoli nobeden Dolenjec >>Kočevje<<, nego vedno le >> Kočevsko mesto<<. Morda bi bilo dobro, da bi se poprijele teh dolenjskih nazivov tudi slovenske bukve in novine. Istega pomena kakor Kočevje so sosednje Bajte. >>Bajtarji<< so Slovenci, ki žive v dveh majhnih, jako bornih župah na Hrvaškem (blizu Prezida in Čebra). Oni so si začeli najprej iskati delo na severnem Hrvaškem, sosebno v slavonskih gozdih. Njihovo ime je prešlo tudi na kranjske drvarje. >>Bajtar<< so rekli ljudje nekaj časa vsakemu, ki je delal v hrvaških šumah. Že pred leti pa je to ime popolnoma zamrlo: >>Bajtarje<< so izpodrinili >>Hrovatarji<<. Razloček je samo ta, da je Dolenjcem vsak rojak Hrovatar, ki živi v troedini kraljevini, naj bo v hosti ali kje drugje. Dokler se je kaj prida zaslužilo, so vreli Dolenjci v Hrovatarje kakor čebele na med. Zadnja leta je to potovanje nekoliko ponehalo, ker se delo ne plačuje več tako dobro kot prej in ga ni vselej niti moči dobiti. Bele Kranjce imenuje Dolenjec radi narodne, hrvaški podobne nošnje >>Hrovate<<. Samo ob gorenji Krki sem slišal, da vele Semičanom >>Beli Kranjci<<, vse druge stanovnike črnomeljskega političnega okraja pa zovo tudi tod >>Hrovate<<. Domačini se tej dolenjski zameni smejejo in čudijo: >>Kaki Hrovatje smo mi? Kaj ne čujete, da govorimo malone tako kakor vi, ali ne veste da spadamo pod kranjsko Ljubljano, ne pa pod hrvaški Zagreb?<< Bela krajina je zdrav, krepak in zaveden ud naše narodnosti. Najvažnejši kraji v njej: mesti Metlika in Črnomelj in velika vas Semič, kjer prebiva dekan, so zdaj čisto slovenski. Za Kolpo pa živi tudi dosti korenitih (štokavskih) Hrvatov, ki so mi sami zatrdili, da razumejo >>Pozor<< laže nego >>Slovenski Narod<<. Nahaja se več sledov, po katerih se sme soditi, da je bilo nekdaj v Beli krajini mnogo več štokavcev, nego jih je zdaj, in da so bili >>Vlahi<<, to je, staroverci. Jako znamenito se mi zdi, da pravijo drugi Belokranjci Semičanom Šokci (katoličani), kar kaže, da so morali biti oni sami prejšnje čase, vsaj nekaj njih, inoverci, kakor so še dandanašnji Bojanci. Veliko Belokranjcev hodi na Nemško krošnjarit. Od tod so dobili pridevnik >>Nemškarji<<, ki res da ni pravilno narjen, ali si ga treba zapomniti, ker je naroden. Za Nemce in nemško deželo so izumili Nemškarji novi imeni: Kvake in Kvakarsko, ki nista niti šala niti zabavljica, kakor nekateri mislijo. Povpraševal sem dosti krošnjarjev, kaj jih je napotilo na to preimenovanje, pa nisem mogel izvedeti nobenega verjetnega razloga. Med Savo in kočevskimi hribi se dvigujejo dolgi in široki Gorjanci. Staro, malone pozabljeno ime jim je bilo Kukova gora, Gorjanci pa so dejali Dolenjci ljudem, ki so na njej stanovali. Zdaj se zovo na vsaki strani drugače. Katoliškim Žumberčanom pravijo Slovenci Hrvatje, staroverskim pa Lahi (Vlahi). Za razloček so morali ostati Italijani to, kar so, namreč Italijani. Dolenjci ob Krki tedaj ne priznavajo laškega kraljestva, nego italijansko. Gorski kralj na dolenjski plati Gorjancev se imenuje Podgorje, ki pa ne obseza, kakor bi se lahko mislilo, vse krajine med goro in Krko, nego samo podgrajsko, stopiško in brusniško župo in orehoviško podružnico šentjernejske fare. Še Vrhpoljci nočejo biti Podgorci, dasi prebivajo na sklonu Gorjancev. Šmihelci se na to ime baš ne jeze, ali tudi njim se bolje zdi, da se jim veli samo Šmihelci ali Šmihelčani in nič drugače. Svojemu župljanu, plemenitemu Langerju, so se jako čudili, da si je dal pridevek >>Podgorski<< (von Podgoro). Ljudi, ki žive na velikem, ali nekoliko silno peščenem Krškem polju, imenujejo sosedje Poljance. Podgorci rabijo to ime tudi za Šentjerčane. Na levem bregu Krke se nahaja domovina sloveče svinjereje, mokro Zakrakovje. Tudi za druge reči je ves ta okraj močno podoben gornjehrvatskim ravninam. Zakrakovci stanujejo v Čučji mlaki, Hrvaškem Brodu, Dobravi in Mršeči vasi. Od Krškega do Škocijana gre nizko hribovje, polno vinstva in sadja, ki je vsaj mojim očem neizrečeno prijazno. Prebivalci se mu zovo Hribci. Hribski vasi in župi sta dražestna Raka in Bučka, ki je daleč po svetu znana radi velikih konjskih sejmov. Sploh pa so Dolenjcem vsi gorski ljudje hribci, kakor Gorenjcem hribovci. Po Dolenjskem se vlači mnogo Ciganov, ki so se priselili s Hrvaškega. Sami sebi pravijo Roma (v singularu: Rom). Na dolnji Krki so se udomačili najbolj Jurkoviči, na srednji pa gorenji Brajdiči. Večkrat se priklatijo tudi štajerski in ogrohrvaški Cigani, enkrat sem videl celo španjolske. Najnižja plast tega plemena so vsekako vedno blatni in razcapani Brajdiči in Jurkoviči, ki žive od malega le o beraštvu in tatvini. Ciganom višjega razreda, tistim, ki znajo lepo gosti ter se lišpajo z zlatimi prstani in srebrnimi gumbi, pijo kavo itd., pravijo Dolenjci Egiptarji. To ime so dali Ciganom razen nekaterih tujih narodov tudi Dalmatinci. Stari dubrovniški pesniki so prepevali radi o Jeđupki (Ciganki). Naposled mi je omeniti, da prosti Dolenjci svoje narodno ime dobro poznajo. >>Slovenci<< so jim vsi Slovani. Dostikrat sem čul tožbo: >>Škoda, da je slovenskih jezikov toliko. Kako močni bi bili mi, da govorimo samo enega.<< >>Slovence<< pa zovo tudi nas privržence narodne stranke, kakor da bi bili kaka posebna kasta. Kmetje pravijo: >>Mi govorimo kranjski, gospodje pa pridigajo slovenski. Razumemo jih lahko, ali zakaj zatežejo tako po hrovaški?<< Narodne pesmi in napeve imenujejo kranjske, umetne pa slovenske. One so jim ljubše, >>slovenske<< se jim zde pretežke in nekako tuje. Vedno volitve so seznanile Dolenjce tudi z nemškutarji. Pravijo jim >>meškutarji<<. Ker imajo svoj glavni brlog v mestih, misli naše ljudstvo, da so dobili svoje ime od njih. Ta sprememba naziva se mi zdi pomenljiva in vesela, ker dokazuje, da dolenjski kmet samega sebe ne šteje med meškutarje.
OBČEVANJE IN NARODNOST[uredi]
Na svetu se nahaja malo narodov in plemen brez primesi sorodne in tuje krvi. Tudi Dolenjci jo imajo v sebi in med seboj več, nego mislijo učenjaki. Mešali so se dosti z drugimi slovenskimi in slovanskimi , nekoliko pa celo s popolnoma inorodnimi priseljenci. Najprej mi je imenovati Gorenjce. Preden so se naredile železnice, so hodili gorenjski krčmarji in trgovci mnogo bolj pogostoma na Dolenjsko nego danes. Zlasti jeseni je šel po veliki cesti voz za vozom. Tega živega in koristnega občevanja se starejši Dolenjci dobro spominjajo in ga zdaj prav bridko pogrešajo. Na potu se je seznanil mnogokateri krepki gorenjski fant z bridko Dolenjko, ki sta to znanje potrdila dostikrat s poštenim krščanskim zakonom. Tudi med rokodelci in obrtniki se je dobilo že od nekdaj obilo Gorenjcev. Zabavljivo govore Dolenjci, da so jim prišli konjederci in rezarji vsi z Gorenjskega. Najvažnejši in najboljši del vseh doselcev pa so gotovo duhovniki. Vladike so pošiljali župnike in kaplane res da iz vse svoje vladikovine, ali to je sploh znano, da je bilo med njimi največ Gorenjcev. Duhovniki so bili dolgo dolgo, več stoletij edini pravi prijatelji našemu narodu in do najnovejšega časa skoraj edini zastopniki slovenske inteligencije, naš edini izobraženi stan. Oni so ustanovili Dolenjcem prve šole na kmetih in budili in širili v njih in zunaj njih veselje za nauk in napredek. Vse, kar je Dolenjec vedel in znal o verskih in znanstvenih rečeh, je prejel od njih; ima jih torej po pravici za svoje prosvetitelje in dobrotnike. To pa se nikakor ne more trditi o gorenjskih uradnikih, še manj pa o nekdanjih novomeških samostancih, kateri so imeli v svoji oblasti razen glavne šole tudi gimnazij. Ti možje so hlapčevali do leta 1848 tako zvesto nemškemu molohu, da se niso mogli niti rojeni Nemci kosati z njimi. Trudili so se in pehali na vse pretrge, rabeč tudi najgrja in najpodlejša sredstva, da bi ponemčili dolenjsko mladino in jo izneverili svojemu narodu. Občenje z Gorenjci je bilo zmerom tako često, obsežno in jako, da se mu pozna marsikateri sled celo v dolenjskem govorjenju. Dostikrat se sliši n. pr.: >>Dobr jutr, dibr vin<< itd. Poleg prirode dolenjskega narečja bi se moralo reči: >>dobru jutru, dobru vinu<<. Mislim, da se je izpremenila po istem potu tudi črka >>l<< na konci besed in slovk v >>v<< ali pravzaprav v >>u<< (biu, namesto starejše oblike bil, katero so ohranili vzhodni Slovenci). Prav krepek in koristen kvas so neobrtni dolenjski krajini okretni, na trgovino in vsak posel in dobiček prekanjeni Ribničani in Laščani. Mnogo skupaj jih ne živi nikjer, ali posamičnih se nahaja precej po mestih in na kmetih. Brez njih ali njih naslednikov ni morda nobena večja občina. S spretnostjo in varčnostjo so si nekateri jako opomogli in obogateli. Tisti, kateri so naseljeni po vaseh, spadajo navadno med najpridnejše in marsikje tudi med najtrdnejše kmete v vsej župi in srenji. Sem ter tja so oživili kako obrtnost ali trgovino, katera je bila domačinom prej neznana. Tako n. pr. so mi pravili v Šentjerneju, da so lončarstvo v tamošnjem okraju ustanovili Ribničani. Dolenjci tudi dobro pomnijo, da so jim prinesli pred sto leti najprvi krompir ribniški lončarji. Gospodinji, ki je kaj od njih kupila, so ga dali eden ali več kosov za seme z poukom vred, kako ji ga treba saditi in gojiti. Prejšnja leta je romalo mnogo dolenjskih žen in deklet, vmes pa tudi nekoliko možakov v Ribnico in dalje na Goro, gledat in poslušat zamaknjeno Lenčko. Vsem tem potnikom se je priljubil čedni trg s krasno delanim obližjem in dostikrat sem čul iz njihovih ust resnično besedo, da bi bila dolenjska stran imovitejša in srečnejša, nego je, ko bi se delalo in živelo v njej tako pametno kakor v ribniški dolini. Dolenjci občujejo in trgujejo prav marljivo tudi z Belo krajino, dasi jih veže z njo cesta, ki je polna strahovito strmih in nevarnih klancev in gotovo ena najbolj nerodno in neumno izdelanih cest v vsem avstrijskem cesarstvu. Brez dolenjskih trgovcev bi izgubili metliški in črnomeljski sejmi več nego polovico svoje znamenitosti in brez pobožnih belokranjskih romarjev bi opešalo znatno sloveči dolenjski božji poti v Zaplaz in na Žalostno goro. Skoraj tako kakor Hrvat, ljubi naš Dolenjec v jedeh česen, še mnogo mnogo bolj pa luk (čebulo), katerega mu nosijo Belokranjci iz podzemeljske župe in obližja. Še teže nego Dolenjci brez luka pa bi prebili Belokranjci brez svojega varuha sv. Feliksa, čigar svetinje jim dele svoje neskončne milosti in blagoslove v novomeški kapiteljski cerkvi. Štajerski Slovenci na Dolenjskem niso redki, sosebno veliko jih je med romarji. Ne bodem trdil, da so iznašli oni igranje poetičnega kola, ki se vrši o ponočnem času blizu nekaterih romarskih cerkev in se zove >>vrtec<<. Res pa je, da so vodili to igro in pridigali med njo fantom in dekletom že kakih petdeset let samo Štajerci, kakor da Dolenjci do te časti ne bi imeli pravice. Trdne in blagodejne vezi sklepajo že od najstarejših časov dolenjske Slovence s Hrvati. Skupno so prelivali na sto boriščih svojo kri v ljutem boju s krvoločnimi Turki. Skupno so se dvignili za sveto >>staro pravdo<< proti peklenski svojati brezdušnih graščakov. Tudi zgodovinskih nesreč se je polastila enako mečta obeh narodov. Hrvaški vodnik kmečke vojske Matija Gubec je naš slovenski Kralj Matjaž, ki dremlje in čaka v hrvaških in slovenskih hribih (razen drugih tudi v Gorjancih) časa in prilike, da se bodo prebudili na maščevanje in osvobodil z istim mečem hrvaške in slovenske brate. Ko so se polegle vojne nevihte, jih je nadomestilo mirno trgovanje in prijazno občevanje obema narodoma na enako korist. Hrvatje so jeli prodajati našim sprednikom svoje pridelke, zlasti žito in vino, v zameno pa kupovati od Dolenjcev kuretino, sadje in presnino in dobivati ponajveč iz njihovega okraja spretnih in pridnih delavcev in obrtnikov. Glavni središči te trgovine sta bila v novejšo dobo razen Zagreba Karlovec in Sisek. V Sisek je šlo tudi blago iz Bosne in drugih turških pokrajin in se pošiljalo od tod na Novo mesto, v Ljubljano in dalje. Brez števila zatiranih slovenskih tlačanov in vojaških begunov si je iskalo zavetje in nove domovine in našlo oboje v hrvaških gozdih, mestih in gradovih. Dobršen del hrvaškega meščanstva je slovenske, zlasti dolenjske kvi, kar je velika blagodat in sreča za hrvaški narod, ki v svojem zadružnem življenju ni čutil in uvidel potrebe, da bi se selil s prostega deželskega zraka v tesno ozidje zaduhlih mest. Ne brigaje se za ostre zakone, vohunske iblajtarje in oborožene stražnike, je hodila predrzna mladina do leta 1848 čez strme Gorjance na Hrvaško po duhan in sol in nosila to blago rojakom, ki so ga dobivali na tak način za nekoliko krajcarjev ceneje nego v domačih prodajalnicah. Naših fantov ni gnalo v nevarnost koristoljubje, nego hrepenjenje po junaški slavi in zlasti prostosti. Spremenjene političnogospodarske so ustavile in odpravile to prepovedano hojo in tažbo, tem jače pa je oživelo nezabranjeno preseljevanje dolenjskih težakov in rokodelcev, ki so dobrodošli hrvaškim graščakom, meščanom in veletržcem. Petnajst let je vse mrgolelo naših drvarjev po slavonskih gozdih, iz nekaterih žup jih je šlo tja vsako leto po dve, tri stotine in še več. Vsak, kdor je potoval po Hrvaškem, se je čudil velikemu številu naših delavcev, poslov, krčmarjev in drugih obrtnikov, katere je našel po vsej deželi razen Zagorja. Brez njih bi se bil ugnezdil in razpostrl po troedini kraljevini nevarni >>Švaba<< mnogo bolj na gosto. V edinem Zagrebu se je naštelo o zadnji popisnji skoraj 4000 Slovencev! Jezik ne dela našim ljudem nobene težave in zapreke. Govoril sem že z mnogimi Hrovatarji in vsi so mi potrdili, da so se hrvaški v dveh mesecih prav lahko toliko naučili, da so zdelovali. Nekateri, ki so bili dalj časa v Slavoniji, so znalo štokavsko narečje jako dobro. Pravih Hrvatov se je tega stoletja na Dolenjskem za stalno le malo doselilo. Meni so znani samo trije. Za turškega divjanja pa jih je dosti prišlo. V naših Podgorcih teče nekatera kaplja hrvaške krvi. Tistim mnogim Slovencem, ki se pišejo za Hrovate (>>Hrovat<<), so pripotovali spredniki brez dvojbe iz hrvaških krajev. Tudi ne ravno redki priimek >>Turek<< so dobili najbrž Hrvati, ki so pribežali s Turškega na Kranjsko. Na osmanske Turke ali na poturčene Bosnjake (poturice) se ne more misliti, ker si oni nikoli niso iskali niti trebali pribežišča v krščanski deželi. Ko sem potoval po Dolenjskem, sem se nameril večkrat na hrvaške zidarje, dogarje in tesarje. Ljudje so jih sploh hvalili zaradi njihove odlične spretnosti, pridnosti in poštenosti. Zidarji so bili Vinodolci, imeli so jih povsod rajši nego Italijane, ker so zidali trdneje in niso nikoli skušali, da bi gospodarja osleparili. Tudi tesarji (sami Kastavci) so bili izvrstni delavci; s svojimi velikimi sekirami so obsekali hlod trikrat prej nego naši. Dolenjci so tem Primorcem samo to očitali, da se bahajo preveč s svojo domovino, trdeč da rastejo v njej smokve in oljke. Dejali so: >> Ko bi imeli take dobrote doma, ne bi si hodili k nam kruha iskat.<< Izobraženi bralci vedo, da se Hrvati niso lagali. Oljke in smokve rastejo res v Primorju, ali samo ob njih se ne da živeti. Narodno gospodarstvo na Dolenjskem je prijelo marsikak važen napredek in pripomoček od hrvaških bratov. Lahki, žilavi in vztrajni dolenjski konji spadajo k hrvaški pasmini. Kakor na Hrvaškem , ne rede se tudi ob Krki in Temenici prasci samo za dom, ampak se tudi prirejajo in z lepim dobičkom na vse strani razprodajajo. Kakor hrvaški poljanci, pitajo tudi dolenjski razen kuretine obilo rac, gosi in puranov. Po hrvaškem zgledu so začeli Dolenjci že pred mnogimi desetletji sejati debelozrnato koruzo, ki se zove debeljača. V dolenjskih vinogradih je jela izpodrivati slaborodne trte čedalje bolj plemenita hrvaška kraljevina in mestoma tudi že primorščina. Sosedstvo hrvaške zemlje in vedno občevanje z njenimi prebivalci je imelo jako dobre nasledke za dolenjsko slovenščino, ki je ostala mnogo bolj čista in bogata nego gorenjska. Posredujoči člen med našim in kajkavskohrvaškim narečjem je rodoljubna, prekrasen jezik govoreča Bela krajina. V dolenjskih nravih in navadah, mišljenju in življenju se nahaja marsikatera reč in prikazen, ki se ne da lahko pojmiti in razjasniti brez korenitega poznavanja hrvaške narodnosti in hrvaških nazorov in običajev. Jako nepovoljne in neprijazne so bile razmere, v katerih so živeli Dolenjci skoraj do leta 1830 z žumberškimi staroverci, kateri so prišli iz Bosne in jih imenujejo učenjaki Uskoke, naši ljudje, kakor sem že povedal, pa Vlahe. Na Gorjancih so jih naselili nemška gospoda. V last so jim dali zemljo, ki je bila od njih prihoda slovenska. Gospoda so si hoteli postaviti s to naselbino čvrst branik z ene strani proti Turkom z druge proti upornim dolenjskim kmetom. Svoje podložnike, ki so jih pregnali s prisojnih sklonov vzhodnih Gorjancev, so zapodili in poselili na zapadu te gore pa brezvodnih rebrih z gostim gozdom in grmovjem obraščenega južnega Podgorja. Večjim turškim kardelom sami Uskoki niso mogli dosti škoditi , ker jih je bilo premalo. Z ženami in otroki vred jih je še zdaj, ko so se gotovo namnožili, komaj osem tisoč. Tem nevarnejši in pogubljivejši pa so bili orožju in vojskovanju malo vajenim dolenjskim kmetom, ki so hoteli razbiti težke spone, v katerih so jih zakovali nemški graščaki. Brez pomoči bojevitih Vlahov gospoda kmetiškega punta ne bi bili mogli tako hitro zadušiti. Pa tudi ob mirnem času so bili ti na pol divji hribovci silno nadležni dolenjskim Slovencem. Neprenehoma so jih napadali in jim kradli in grabili. >>Turški hajduki<< ponajveč niso bili pravi Turki, nego po turško preoblečeni Uskoki. To se je zvedlo natanko po njihovem naskoku na brajtenovški grad leta 1827. Preiskava je dokazala, da so bili skoraj vsi razbojniki tiste dobe žumberški graničarji, njihovi vodniki (harambaše) pa graničarski častniki!!! Vojna sodnija je krivce grozovito strogo kaznovala, kar je pomoglo. Od takrat so >>turški<< hajduku izginili. Vojni ustroj je graničarje sploh silno razvadil in izpridnil. Pomenil je sužnost, ki ne rodi nikoli dobrega sadu. V drugi polovici našega veka so se preinačile tudi v žumberškem okraju politične, vojaške in društvene razmere. Stara sovražnost je med Uskoki in Dolenjci popolnoma zamrla , nadomestila jo je blagodejna vzajemnost in sloga, ki je povsod potrebna, najbolj pa med bližnjimi sosedi. Vlahi si hodijo pod naše Gorjance iskat dela in v hudi sili in stiski tudi miloščine, katere jim nobeden le količkaj premožen Poljanec in Podgorec ne odreče. Dolenjci pa kupujejo prav radi od žumberških trgovcev, česar potrebujejo n. pr. izvrstno hrvaško vino in prasce. Mnogi Vlahi znajo prav dobro naš jezik. Večkrat sem jih vprašal, s katero deželo bi se rajši združili, s Kranjsko ali Hrvaško. Vselej so mi odgovorili, da s Kranjsko, >>ker na hrvaškem ni reda<<. Sosebno so se togotili na hrvaške >>sudce<<. Ali takim besedam ni dosti verjeti. Da ji vpraša kak Hrvat, bi mu rekli bržkone, da Kranjcev ne marajo in da žele ostati pri hrvaški kraljevini. Glavna središča občevanja z domačini , rojaki in tujci so na Slovenskem trgi, sejmi, božja pota in cerkveni shodi. Razen omenjenih dveh slove v Dolenjcih najbolj romarske cerkve na >>svetem<< Kumu, na Veseli gori, na Krki, kamor hodijo tudi Gorenjci, sv. Petra na visokem hribu pri Žužemberku, Matere božje pri Kostanjevici , kjer se ima človek priliko nagledati zanimivih obrazov in nošnje vlaških in katoliških Žumberčanov in Žumberčank. Poglavitno tržišče za blago in govejo živino, zlasti pa za prasce, je Dolenjcem Novo mesto, kajti tu je trgovina z njimi tako velikanska kakor nikjer drugje na Slovenskem, za prasce Šentjernej, za konje Bučka in Stična itd. S Kočevarji in Krajinčani se shajajo sosebno na mnogobrojnih žužemberških sejmih, z Gorenjci pa seveda najbolj v Ljubljani. Belo stolico naše slovenske domovine imajo tudi oni za svoje glavno mesto, ne zategadelj, ker prebivajo v njej najvišji deželski oblastniki in uradniki, ampak zato, ker jo ljubijo in časte bolj nego vsa druga mesta, ki so jim znana na božjem svetu. Kadar se vrnejo iz nje prvikrat domov, pripovedujejo po celi dni imenitnostih in novicah, katere so v njej videli in slišali. Zlasti ne morejo prehvaliti ljubljanske gospode, kako neizrečeno so prijazni in postrežljivi, da pokažejo neznanemu človeku, če jih prosi, pot in mu razlože vse natanko, česar koli jih vpraša. Vse znanke zavidajo dekli, ki si dobi službo v Ljubljani. Večkrat sem čul iz ust starih ljudi, ki niso prišli dosti od doma, kako radi bi videli pred smrtjo Ljubljano. Izmed gorenjskih božjih potov se je priljubilo Dolenjcem, še bolj pa Dolenjkam, Brezje. Na stotine jih gre vsako leto tja peš , na vozu ali z železnico. Gorenjci bi bili gotovo zadovoljni, ko bi slišali, kako oduševljeno hvalijo ti romarji njihove velike in čedne hiše in vasi , košate vrte, prostorno, ravno polje, sosebno pa tudi njihovo lepo in krepko rast in možato vedenje. Izmed hrvaških mest in tržišč pomiče Dolenjce najbolj,to seveda v Zagreb in Karlovec. Marsikomu se zdi Zagren lepši in ugodnejši od Ljubljane,ker je bolj raznesen in prostoren. O zagrebški gospodi pa govore sploh, da so ravno tako napušljivi kakor novomeška. Brez Dolenjcev in Belih Kranjcev ne mine noben tržni dan v Karlovcu in noben zagrebški semenj. V ti dve mesti je šel že marsikak slovenski Savel in se vrnil kot Pavel. Siromak prej še tega ni vedel, kaka kri se mu pretaka po žilah; še manj pa je poznal svoje slovanske brate in zlobne nakane naših sovražnikov. V zagrebških in karlovških kavarnah in krčmah pa je čul tako čudne in krepke pridige, da je zijal kakor kapelj in se tako razvnel, da bi se bil šel tisti trenutek tepst z vražjim >> Švabom<< za svojo teptano domovino in narodnost. Za vzbujanje narodnega duha in ponosa je občenje in družba z rodoljubnimi brati Hrvati neizmerne vrednosti Slovencem. Potrebo in korist te prijaznosti in vzajemnosti so že zdavnaj spoznaline samo modri in učeni gospodje, ampak tudi najprostejše stare babe. Vsako leto gredo kresni večer zborovat na Klek vse dolenjske in hrvaške coprnice. Na teh shodih se godi marsikaj nerodnega, ali to pa se ni menda še nikoli pripetilo, da bi si bile skočile babnice v lase in razdrle svojo starodavno slogo. Pregovor ni prazen: >>Od vsakega človeka se naučiš lahko kaj dobrega, še od cigana.<<
III[uredi]
Minilo je že več nego tisoč let, kar je padla slovenska domovina pod težki jarem nemške države in narodnosti. Nemogoče je našteti vse nadloge in bridkosti, katere so prebili pod to samosilno in dostikrat nečloveško oblastjo naši nesrečni spredniki. S hvaležnim srcem in oduševljenjem se spominjajo drugi narodi tiste slavne dobe svoje zgodovine, ki jih je privedla v sveti hram krščanske vere in prosvete. Mi Slovenci pa smo taki milovanja vredni reveži, da ne moremo pozdravljati niti pokrščenja svojih očetov z neskaljeno radostjo. Kristovo vero so nam prinesli naši sovražniki iz odurnih, političnih razlogov, zato da bi Slovence razdvojili, premagali s pomočjo krščanskih poganske in nadvladali oboje. Začetek krščanstva je na Slovenskem tudi začetek politične in narodne sužnosti! Prvi dar novih gospodarjev je bila cerkvena desetina. Že to breme se je zdelo slovencemneprenosno, kmalu pa so se mu pridružile tudi vse druge stiske in bede, ki so odločene zasužnjenim narodom. Čašo zemeljske nesreče so morali izpiti Slovenci do zadnje kaplje. Staro nemško pravo (v tem hujše od turškega) je ustanovilo divjaško pravilo, da vsa zemlja podjarmljenih inorodcev lastnina nemškega cesarja, ki jo upravlja po svoji volji in da, komur hoče. Po tem pravilu so ugrabili in ukradli Nemci vso deželo našim očetom, ki so živeli na njej svobodno že toliko stoletij, obdelujoč jo s krvavimi žulji in napajaje jo z vročim svojim znojem. Nemški vladarji so razdelili Slovenijo med svoje posvetne in cerkvene velikaše in ti so razdali svoje dežele nemškim plemenitnikom s pogojem, da jim v potrebi služijo. Hrvaški istrski >>Razvod<< (spis iz 14. Veka) veli torej po pravici >>Lehensmannu<< sluga. Jedro stare Slovenije, Koroška, dobi nemške vojvode in poleg nje se osnujejo razne marke s slovenskim prebivalstvom in nemškim poglavarstvom. Kakor vlada in uprava, se ponemčijo tudi sodnije in zakoni. Vse staroslovenske razmere, šege in ustanove javnega življenja nam razbijejo in potepajo neusmiljeni nemški hercogi, markgrafi, grofi, baroni in vitezi. Slovenec, obsojen na politično in narodno smrt, postane tujec v svoji domovini, berač in suženj v svoji dedini. Njihovih kmetij so si polastili nemški graščaki, ki zapovedujejo z njim po svoji volji in ga obtežujejo z davki in delom, preseljujejo, pretepajo, strahujejo brez zapreke in brambe. V nekem šolskem poročilu sem bral: >>Die Umgegend von Rudolfswert schmucken viele Schlosser.<< Ne morem dopovedati, kako globoko so se mi vrezale v spomin te besede. Napisal jih je vse časti in hvale vreden dostojen učenjak in ne da se tajiti njih resničnost, ako sodijo samo oči. Če pa pomisli slovenski opazovalec na preteklost, mora ga groza stresti o tem pogledu in silno mnoštvo dolenjskih gradov mu ne bode več ugajalo. Da so se zapisale te besede pred slavno vlado Marije Terezije in nje sina Josipa II., bi se bile morale preložiti po svojem zgodovinskem smislu na naš jezik po priliki takole: >>Novomeško okolico polepšujejo premnoge ječe, brezštevilne, na slovenskih hrbtih padajoče šibe in palice, grabež po belem dnevu, ki se zove desetina, v nebo vpijoči greh tlaka, skrajna nevednost, žalost in revščina, ovsen kruh, tulove srajce, bičkasti plašči, teptanje vseh prirojenih pravic, preziranje človeškega dostojanstva, nemška brezsrčnost in surovost in slovensko robovanje.<< Ta prevod bi bil ostal po večjem pristen in resničen tja do leta 1848. Nemški plemenitaši, ki so se preselili na Slovensko, so privedli s sabo razen svoje rodovine, bližnje in marsikdaj daljne, tudi svoje oborožene nemške hlapce in druge služabnike, da jim strežejo in jih varujejo v tuji deželi, ki se ni mogla nikoli z njimi sprijazniti. Sem ter tja so nastanili med Slovenci v isti namen tudi nemške kmete. Vasi n. pr., ki se imenujejo nemške (>>Nemška vas<<), so imele od brez dvojbe tuje prebivalce. Najmočnejša naselbina te vrste in za Dolenjsko najvažnejša so Kočevarji, o katerih bom pozneje govoril. V starih listinah in knjigah se omenjajo premnogi duhovniki na Slovenskem z nemškimi imeni. Tej prikazni se ni čuditi. Zatiralci našega naroda so nujno potrebovali takih pomočnikov, da so jim krotili in ublaževali razkačene podložnike z verskim orožjem, ki je stokrat jačje in zmagovitejše od jeklenega. Jemali so torej na svoje graščine nemške duhovnike, na katere so se mogli trdneje zanesti nego na slovenske. To možje so oznanjevali slovenskemu kmetu, da je njegova glavna dolžnost pokorščina gospodi, katero jim je postavil sam Bog za poglavarje in svoje posvetne namestnike. Neposlušnikom so se grozili z vsemi strahotami večnega pogubljenja. Ustanovljenje (ali ponovljenje) ljubljanske vladikovine je imelo gotovo ta blagodejni nasledek, da se je pomnožilo število domačih duhovnikov. Ali ne sme se pozabiti, da so ves srednji vek in še novi do 18. stoletja močno silili duhovski stan plemenitaši, ki so učili narod seveda v istem duhu kakor ravno prej omenjeni z Nemškega došedši duhovniki. Med škofi, prošti in opati nahajamo razmerno prav malo slovenskih rojakov v starejši dobi. Tudi imamo dokaze, da so dajali graščaki naše župe trdim Nemcem še v celem 16. stoletju. 1593. leta je ukazal Viljem Auersperg topliškemu župniku Jarneju Vidmanu, ki ni znal nič slovenski, da si mora dobiti domačina za pomočnika, da bo mogel ljudstvu pridigati in poučevati. Osnova kranjske vojvodine je kasneje mnogo koristila naši narodnosti, prva tri stoletja pa ji ni prinesla nikakega napredka. Reformacija nam je rodila resda slovensko književnost, katero so pospeševali tudi plemenitaši. Ali ta pismenost je ostala čisto cerkvena in bogoslužna; narodnega duha ni mogla zbuditi. Gospoda so ji bili prijazni samo iz verskih razlogov, ne brigaje se za našo narodnost, katero so še vedno črtili in zaničevali. V Rimu se je bil ustanovil zavod sv. Hijeronima, v kateri so se sprejemali >>ilirski<<, to je, jugoslovanski romarji brez razločka plemena in narečja. V nepravilni italijanščini se je velelo, da uživajo to dobroto >>tutti poveri infermi di da natione ilirica, cioe, Schiavonia ( po domače takrat: >>slovenski orsag<<), Crovatia, Zagrabia et Glubliana, bosna, servia<<. Ker se je jelo proti ilirstvu naših sprednikov ugovarjati, 1651. leta ravnateljstvo tega zavoda Kranjce (to je deželne stanove, v katerih je bilo največ Nemcev), če se smatrajo za Ilire ali ne. Gospoda so odgovorili (1652), da je Kranjska dežela nemška, ne pa ilirska! Ta nesramna laž je bila na videz resnici močno podobna. Kakor z drugimi slovenskimi, gospodarili so Nemci tudi s kranjsko deželo in zemljo popolnoma samolastno. Slovenec je bil njihov delavec, človek brez imetka in pravice. Učenjaki so očitali našim sprednikom nesposobnost, da bi bili razvili svoje narodno meščanstvo. Kako, za Boga svetega, bi bilo to mogoče siromakom, ki so bili priklenjeni h graščini čvrsteje nego grajski, ki se niso smeli brez kazni nikamor premakniti z zemljišča gospodovega brez njegovega dovoljenja! V meščane se je prišlo le po dolgih ovinkih in z največjimi težavami. Grajskega jarma se je rešil samo tisti, ki je pobegnil čez deželne meje na Beneško ali na Hrvaško. Sužnost je zaprla Slovencem vse poti do napredka, blaginje in omike, v njej so pozabili celo to, kar so znali in razumeli v poganski dobi. Vzhodni Slovani, Rusi, Bolgarje, pa tudi Srbi in Hrvatje se ponašajo po pravici s svojo čudovito domačo obrtnostjo. Znana je bila brez dvojbe tudi starim Slovencem, ali zamorila jo je sužnost, v kateri so delali to, kar so morali, ne pa, kar jih je veselilo in zanimalo. Tako so izgubili sčasoma vsak čut za umetnost, vsako hrepenenje po udobnosti hišnega življenja. Poklapljeni in zbegani duh jim ni mogel braniti in varovati čistosti domačih nravov in običajev. Kakor rodoljubje, narodni ponos in mestoma celo narodno ime, so zamrla v njih še mnoga druga plemenita čustva in svojstva. Tuji zakon o dedini in nasledstvu nam je porušil zadruge in ustrupil rodbinske razmere z zavistjo in mržnjo. Po zgledu okrutnih gospodarjev je jel tudi Slovenec zlasti na zapadu nemilo trpinčiti živino in postopati surovo celo s svojimi otroki. Po istem zgledu in vplivu se mu je pokvarila narodna pesem in govorica. Kakor grozovita nevihta nam je povaljala, oklestila in stolkla nemščina čudovito krasno, bujno cvetoče in bogato polje staroslovenskega jezika. Zarinile so se vanjo brezštevilne tuje misli, besede in pritikline. Na svetu je gotovo malo tako nesrečnih narodov, ki ne bi imeli svoje besede za sladki in častiti pojem: roditelji. Slovencem so pregnali roditelje nemški Altern --- starši! Veliko stoletij so napovedovali grajski biriči in podrepniki posilno delo debelo poleg prirode svojega bavarskega narečja: dons bo tlaka! Po potu se je ukoreninil ta grdi dons tudi v narodu. Tak spominek in ostanek tlačanske dobe je tudi dolenjska utojiti, namesto utajiti, kajti je bilo utajevanje desetine in drugih davščin tisti >>prestopek<<, ki se je kmetom najrajši očital, ker se je največkrat ponavljal in kaznoval. V isti razred spada beseda grob, ki ne pomeni zdaj Dolenjcem rudis, nego: imeniten, važen, bogat, obilen in dober, in gotovo tudi hiža, iz katere so nam Nemci, ki ne poznajo >>ž<<, naredili hišo. Rok za pobiranje raznih davkov, za pogodbe in sploh za vse dolžnosti je bil navadno god kakega svetnika. Nemški graščak, obrtnik in uradnik, ki so se malo brigali za naše padeže, so ukazovali kmetu: >>To pa to boš dal o sveti Mihael, po sveti Martin, do sveti Jurij<< itd. Tudi ta pošastna napaka se je v narodu prijela in se govori na Dolenjskem še danes. Duh in jezik se nahajta v tesni zvezi. Potujčeno mišljeno nam je izpridilo do zla boga čisto slovansko sklanjo in nekdaj tako jedrni slog. Sijajen dar govora priznavajo po tujstvu nepokvarjenim Slovanom vsi razumni opazovalci. Na svoja ušesa sem se uveril, da je do malega vsak štokavski Hrvat in Srb rojen govornik. Beseda mu teče gladko, pravilno in logično, da bi se moglo, kar pripoveda, brez sramote natisniti. Med nami pa se prikazujejo prav poredkoma taki umetniki. Slovencu se okorni jezik neprenehoma zapleta, zadeva in spotika: pripovedovanje mu je nekako stokajoče in jecljajoče, polno anakolutij, slovniških in drugih zmot in pregreškov. Od kod izvira ta ogromna razlika? Zastavni in glavni vzrok ji je brez dvojbe zmešnjava, katero je naredila v slovenskem duhu in obenem v jeziku sovražna nemščina. Če pomisli človek na neskončno vrsto krivic, ki so jih storili našemu narodu Nemci, se mora silno čuditi, da jih ne črti. Ostre zabavljice, ki lete v >>Kvake<<, so se rodile šele zadnjih trideset let. Zložili so jih belokranjski in podgorski >>nemškarji<< ali pa glasoviti burkeži Meglič, Bernardelj in Opalček. Ta krščanska krotkost in oprostljivost je itak le navidezna. Slovenec ne sovraži Nemcev zato, ker je pozabil že zdavnaj borbe, katere je imel z njimi pred tisoč sto leti za svojo prostost in samostojnost. Pozneje ga nemški narod ni tlačil z vso silo svojo, nego samo po svojih zastopnikih: grofih, baronih in vitezih. Jeza naših sprednikov se je torej najbolj proti tej nečloveški gospodi, ki ga je trpinčila, mora se reči, brez presledka od zibeli do groba. Svoje mržnje proti njej ni izgubil popolnoma niti v 19. stoletju; prejšnje čase jo je razodeval tudi dejanski v krvavih puntih in naskokih na gradove svojih krvnikov. Sovraštvo proti Nemcem tedaj ni nikoli zamrlo, ali izpremenilo je obliko, iz narodnega se je izprevrglo v stanovsko in društveni, ki traja še dandanašnji. Nabral sem dolgo vrsto pregovorov, pričic, psovkin kletev, ki dokazujejo in spričujejo srditost dolenjskih Slovencev na >>gospodo<<. Šele pametni zakoni Marije Terezije in Jožefa II. so začeli podsekavati globoke korenine temu opravičenemu sovraštvu. Slovencu se je povrnila z njimi vsaj osebna svoboda, da se je smel seliti v mesta ali kamor je hotel, poprijemati se trgovine, rokodelstev in obrtnosti in udeleževati se z eno besedo po svoji slabi moči vsakega napredka evropskih narodov. In mora se mu priznati, da je znal novo prostost izvrstno rabiti na čast ion korist sebi in svojim naslednikom. V gospodarstvu in v vseh razmerah kranjskega plemstva se je dovršil obenem prevrat, ki ga tako hitro nihče ne bi pričakoval. Mnoge stare nemške rodovine so zamrle ali pa se preselile v druge dežele. Na njih mesto so prišli Italijani in drugi tujci, čedalje bolj pa domačini, Slovenci in drugi Slovani. Novi gospodarji so prinesli v gradove nov, bolj človekoljuben duh; bili so vsaj toliko pošteni in izobraženi, da niso zaničevali slovenskega kmeta. Znamenit graščak našega rodu je bil Janez Jurij Jelovšek. Rodil se je na Vrhniki 1745. Leta 1780 si je kupil zaloški grad (Brajtenov9 in 1792. leta je bil povišan v plemstvo s pridevkom >>von Fichtenau<<. Umrl je 1818. Jelovšek je spadal med najprve umne kmetovalce na Slovenskem. V pismu, s katerim mu je podelil vladar plemstvo, pa se hvali drugo, še veliko več vredno svojstvo: njegova prijaznost in dobrotljivost proti podložnim kmetom, ki niso imeli nikoli vzroka, da bi se tožili nanj ali na njegove pomočnike. Jelovškova rodbina je postala ena najbolj uglednih v krški dolini. Razen več velikih hiš v Novem mestu si je pridobila sedem graščin in drugih velikih posestev. Prvak vseh Fichtenauov je bil Janezov sin Anton, ki je nadaljeval z najboljšim uspehom delo svojega podjetnega očeta. Po njem je dobil okoli 20.000 goldinarjev, z umno gospodarnostjo, premišljeno trgovino in izredno varčnostjo pa je ta imetek tako pomnožil, da je zapustil pol milijona goldinarjev! Od podložnikov je zahteval strogo, kar mu je šlo po zakonu, ali zatiral in odiral ni nikogar. O kmetih je govoril vedno spoštljivo in občeval z njimi rajši nego z napušljivo gospodo. Marljive je podpiral dobrovoljno z dobrimi sveti in tudi z znatnimi posojili. Anton Jelovšek je bil to kar na Gorenjskem njegov vrstnik Mihael Stare. Kdor bi nam opisal natanko vso delavnost teh dveh odličnih gospodarje in zraven še Janeza Jelovška, koristil bi veš našemu narodu in si pridobil bolj resnične zasluge z naše slovstvo, nego da nam priobči životopise vseh >>slavnih<< generalov in ministrov tega sveta. Pohvalno treba omeniti, da se je začelo postopati blago s kmeti tudi na mnogih drugih graščinah. Rakovniški grof Barbo (oče prezgodaj umrlega narodnega poslanca) je pomagal v sili svojim podložnikom, še preden so ga prosili. Bolnikom in otročnicam je pošiljal najboljšega vina iz svoje kleti. Prava mati je bila kmetu gospa Folmanica (rojena Italijanka). Grdo tlako je hotela odpraviti na svoji graščini pri Novem mestu brez povračila, ali ni smela zaradi drugih graščakov, ki so se bali, da bodo zahtevali potem isto olajšanje tudi njihovi tlačani. Tudi z gracarskim gospodom (Rudežem) in s soteško gospodo so bili kmetje zadovoljni. Pravega modrijana se je izkazal preseški Andrej Smole, Prešernov prijatelj. Ko sem vprašal njegovega nekdanjega oskrbnika P-ča, kako je živel v svoji podgorski tokavi, , mi je odgovoril zaničljivo: >>Smole je bil bedak in niče. Gospodaril je tako zanikrno, da dostikrat ni imel denarja niti za sol. Če sem mu prišel pravit, da so tlačani nemarni, se je zasmejal široko, kakor da bi bil leso odprl. ,Ali bi bili osli, ko bi mi delali pridno brez plačila!` In ko sem mu povedal, da je dobil komaj pol desetine, ker so kmetje, kar se je dalo, poskrili in utajili, se je zagrohotal neumno: ,Boga hvalimo, da so nam hoteli še toliko dati; saj jim nismo nič posodili!'<< Da so se poizgubili v gospodi prejšnji nemški nravi in poročila, dokazuje nam korenita izprememba v nje nazorih naše narodnosti. Govorili so s ponosom, da so Kranjci, brez dodatka, da so nemški Kranjci: poleg nemščine so smatrali za svoj jezik tudi >>kranjski<<, to je, slovenski. Goreče je ljubil naš narod in jezik Rudež (oče našega Dragotina), dober znanec Stanku Vrazu, ki je pisal prelepo o pravem, slovenskem duhu, ki ga je našel v njegovi hiši. Anton Jelovšek je govoril slovenski rajši in mnogo bolje nego nemški. Trdno je veroval, da se bodo izpolnilo prerokovanje prvega Napoleona o bodočnosti Evrope in kozakov. Da je zvedel za njegove misli knez Metternich, bi ga bil dejal brez dvojbe pod policijski nadzor. Vprašal sem pokojnega Barba, kaj misli, če bi bil narodnjak tudi njegov oče, da še živi. Grof se zasmeje in veli: >>In še kakšen! Jaz nasprotujem nemčurjem samo z jezikom, on pa je bil tako nagle in hude jeze, da bi bil vanje bržkone tudi streljal.<< Leta 1848 so se smatrali za Slovence malone vsi graščaki novomeške okolice. Med tistimi, ki so darovali kaj za Hrvate, boreče se z Madžari, sem našel plemenitega Jan. Paviča, Marijo Pavič (Turjaško), graščaka Antona Smolo (češkega rodu) in Franja Grma itd. >>Sloveniens Blatt<<, časnik, ki je izhajal 1848. leta v Novem mestu, močno povzdiguje v enajsti številki otoškega gospoda, plemenitega Vinka Švajgerja zaradi njegove znane priljudnosti in ljubezni do naše narodnosti. (>>Vorliebe zur Nationalitat<<). V njegovem gaju so se pobratile narodne straže, novomeška, dvorska, trebanjska in mokronoška, ki so prikorakale tja s svojimi slovenskimi zastavami. Duševne hrane dolenjski gospodje niso dobivali le iz nemških romanov, prav radi so prebirali tudi v domačem duhu pisano >>Karniolijo<< in >>Ilirski list<<. Vsak se je sramoval, ki ni imel v svoji knjižnjici Valvasorjeve >>Časti vojvodine Kranjske<< in ni mu bilo žal ne truda ne stroška, dokler je zaklad zasledil in ogrenil. Ko so zagledale po težkem produ beli dan nape >>Novice<<, so se jim odprla tudi marsikatera grajska vrata. Gospoda so si naročali razen nemških bukev slovenske in take, ki so opisovale slovanske dežele, šege, reči in razmere. Najbogatejša z njimi je bila Rudeževa knjižnica. Ali brez njih ni bilo skoraj nobene. V rakovniški n. pr. sem videl napise: Pesni kranjskiga naroda, Blasius: Reisen im europ. Russland, Grammatik der Slavischen Sprache in Krain, Karnthen und Steierm., Dietionarium quatuor ling., Dalmatinova biblija, K. de regnis Dalm. Croat et Sclavon., Linhart: Versuch einer Geschichte von Krain, Linhart: Veseli dan, Ratkay historia Dalm. Croat. et Sclavon., Schonleben, Valvasor: Ehre des Herz. Krain, idem: Beschreibung des Herz. Karnthen, Vrtovec: Kemija itd. V poganški so se nahajale: Kranjska čebelica, F. Pirčev: Kranjski vrtnar, Preširnove Poezije, Devica orlejanska, Lamberg und Pegam Turnier, halb krainerisch halb deutsch itd. Spletke ustavoverne stranke so obrnile od 1860 do 1870 večino dolenjskih plemenitnikov in graščakov na odločno nemško pot. S protinarodno agitacijo se je odlikoval najbolj nemili tlačnik slovenskega kmeta in nemški pesnik in svobodnjak (!!!) Anastasius Grun. Ali njegov trud in njega tovarišev ne bode imel trajnega uspeha. V najnovejši čas so se jeli gospoda prav spravljivo bližati narodnjakom in smemo se nadejati, da bode zmagala o bodočih volitvah narodna stranka tudi v velikem posestvu. Takrat, ko se bodo tudi graščaki priznali za sinove slovenskega naroda in začeli delati v slavo in korist njemu, izginil bo globoki prepad, kijih je ločil od njega, in popravila in izbrisala se bode usodna krivica, katero so storili nemški samosilniki našim sprednikom. Šele s to slogo se nam povrne v deželo stanoviten mir, bratovska prijaznost in sreča. V to ime nam Bog pomozi!