Dol dol

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Dol dol
Dane Zajc
Spisano: Pretipkala iz Dol dol 1998
Izdano: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



ZAPRL SEM VRATA

zaprl sem vrata zunaj je noč

korakov ni vec rosy rosi na stopinje

trava klije skoz stran obrnjene oči

zaprl sem vrata zunaj se kotali

po skalah blazni zvonec

se zunaj prikazujejo kozlovske glave

sesajo modrasi kozam vimena

zunaj ponoči

zaprl sem vrata naj se moj vreščeči

pekel razpase v noči ponoči

po meni naj razsaja naj me požirajo

za zaprtimi vrati

zublji in zubeljčki gibčni ponoči


NI

je senčnlat kraj ga sonce

ne obsije nikoli. ni sonca

ne vzhoda ne zahoda

in trava se v vetru nikoli ne premakne. ni vetra

ni trave

in ni stvari ki meče senco

in ni nikoli hladno v senci

in ni nikoli mraza ko ivje

hrusta pod koraki. ni ivja

ni korakov


ne pride noč nikoli zvezda

ne zasije poldne je senčnato.

ni poldneva

zvečer sence ne skopnijo

ni večra

nepremičnost je. stoji od vekomaj

ni vekomaja. čas se ne premakne

ni časa v senci ki leži

v senci

je senčnat kraj saj včsih

mrzlo zaveje čez srčni grob

saj včasih senčnat prst

prebode dušo


prostoren senčnat kraj a brez prostora

prostoren za vsa žživljenja. ni

življenja


najbrž da zgine vse. mogoče

samo ljubezen iskra njena ostane. ni iskre v senci

mogoč sovraštvo svoj trdi mraz

preživi. ni sovračtva ni mraza

je senca v kraju senčnatem

je senca je

če ptič jo preleti. kje pa.

ni ptiča


GRLA

So ptiči leteli visoko,

da nisem slišal kam.

Bila je grenka pomlad

v vsakem grlu,

ki je pelo višje od pomladi temne,

zaradi teme visoko navzgor,

kar je padanje navzdol pojoč.


Sem jo videl, kako v naročju razdejanem

v solzah se prebuja zaradi sveta

pa mene, ki sem bil

svet nihajoči v rokah boga,

ki ga ni, ki me ampak drži,

da delam dela brez volje, suženj,

božji človek z drnuljo v ustih.

Sem jo videl, kako so jo nesli

Ptiči na svojih glasovih

v čas pretekli:


Sem lizal njene solze, lizal

slani okus in

rekel: Pojte, ptiči, ker čas

grenkobe sestopa dol z vrha,

čas srepenja, čas ptičev,

ki me odnašajo mrtvoudnega.

A ni bilo v mojem grlu nobenega

glasu ptičjega za ptiče majske.

Ne zame, ne zanjo.


NAG

Tihoto ptičje žvrgolenje

ljubosumnost da se se je zvijala

orlovski let v indigu

zavist šibko sovraštvo

tole drobencljanje s kljuni

samoljubje kletvice kratke

zrečene v kupolo dneva

kako more kako zmore prekleti

takole drobceno žvrgoleti

zmagoslavje kilavo poraze

bose korake v rosi

vodo čisto mrzlo vodo

zamere ki so se blizu spakovale

poti vzpone plezanja

v opoldanskem soncu

kraje zraščene s srcem

ljubezni ni. Ni je odvrgel

ljubezni ni imel.

Krčme spake pijančvanje

brbotajoči mrak možganov je

zavrgel je.

Zdaj sem nag, je dejal.

In koracljal v zlatorumeno

oranžno razkošje jesenskih

macesnov.

Nič bogat nič reven

nikogaršnji. nikjeršnji.


BESEDE V DEŽ

Dež, obvaruj me pred mano.

Naj ne pridem k meni opotekav

in s cunjasto kožo.

Ne s kletvinami pod opuhnjenim

jezikom. Ne z lažmi

in ne z medenimi sladkostmi.

Ne s potoglavimi smehljaji.

Ne z obljubami.

Ne z upanji

Lažnimi. Dež, ne.


Ne pusti me ve k meni.

Ne razhojenega. Ne razgrabljenega.

Ne, ki grabi, dež.

Si razmislek. Me vklepaš

V tihoto kapelj. Kapelj.

Z vodo zalivaš poti.

Prehode delaš neprehodne.

Zgrabi ga, o katerem govoriva,

drži ga pod vodo, ne spusti ga.

Trešči njegovo dušo ob katedralo Šked.njovca.

Naj umre. Naj mu voda zalije oči.

Hudournik odplakne besede.

Naj ga ptitči in miši raznesejo.

Za razdaljo življenja stran od mene.

Mejnik med nama smrt.


Dež obdrži me v vodi.

Pokrij me s klobukom vode.

A ne daj mi govoriti.


Zakleni me pred mano, dež.


DVE POSTAVI

Še zmeraj stojita na robu.

Včasih je med njima milina

neba.

V enaki razdalji razdalja,

v enaki bližini bližina.


Je včasih med njima ostri

severni zrak,

da vpijeta drug drugemu

napomagaj.


A se ne skrajga razdalja.

Ampak se ne približa bližina.

So kriki, kriknjeni

v čase preživele.

Ki se ne vrnejo.

Razdalje, ki se ne skrajšajo.

Postavi, imenovani

v neprijazni uri.

Ena čaka.

Druga se približuje s korakom

zahtevnega hrepenenja.


Se ne približa.


GLASOVI. GLASKI

Glas useka po glavi.

Glasek zacitra pod rebri.

Kot črviček v trhlem lesu.

Mnogi glaski. Sprijeni.

Tenki kot travne bilke.


Vsi iz davnih čcasov. Vse podobe.

Vsi obrazi blizu. Oči pred očmi.

Obraz pred obrazom.

Vsi obrazi iz nikoli več skupaj časov

grejo z mano. Govorijo.


Kje prezimujejo. Kako jim je

pod belo tihoto snega?

Kako da dočakajo? Kako leta

in leta na istem mestu.

Kako shranjeni.

Pod gruščem. Zakaj jih mrčees

ne zvotli.


Name čakajo. Da me trhlijo.

Da vrtajo. Da ječrviva roka.

Da srce visoko poskoči.

Da pogled mrli.


Da gledam tja, kjer ni pogleda.

Ne oči. Ne podob.

Ne glasov. Ne glaskov, glaskov.


ORLOVSKA PERUT

Orlovska perut juga se dotika

strehe v šumnem spreletu.

Je tudi v oblakih, ki hitro zginjajo.

Se razbija ob skali. Jamra

Kot votla žival.


Kamnita usta tistega, ki spi,

izrečjo besedo.

Poližejo jo jeziki južnega vetra.

Požrejo jo kače južnega vetra.

Se valijo navzdol po žlebovih.

So črne in napete od moči.


Tisti, ki se zbudi, stopi v prostor.

V hiši, ki jo na votlih prstih drži jug.

Pod streho, na katero padajo prgišča dežja.

Kjer je v temnih kotih molk.

Je zrak, iz katerega so zginili dotiki.


TA IN TA

Dva hodita skupaj

zvezana, nerazdružna.

Eden se opoteka,

drugi ga podpira.

Ta preklinja,

ta šepeta verze

v morje lastnih verzov.

Ta pade, ta noče vstati,

ta ga vzdiguje, ta ga tolaži.

Včasih, le včasih sta eno,

takrat sijeta, takrat sije skoznju.


Ampak spet razpadeta.

Ta gleda v daljavo.

Ta šteje pošasti v svoji glavi.

Ta upa tenko upanje.

Ta trepeta od strahov.

Plavajo v temnem jezeru

in pomaljajo bradavičaste rilce

v temno noč v njegovem telesu.


Dva hodita skupaj.

Ta je drugačen.

Tudi ta je drugačen.

Morda jih je več.

Saj včsih pogledajo mednju

tuji brezčutni obrazi,

zaznamovani s krutostjo.

Takrat se objameta.

Takrat sta eden.

Z odprtimi usti hlasta eden,

kepe zraka požira,

igrča v rokah trdega vetra.


NA MESTO PRIDE

na mesto pride kjer je čas

namenoma izdan

tja pride kjer ga gledajo oči

s cvetovi vdanimi

kjer so glasovi tišinasti čisto blizu

kar poženejo se vanj kar grebejo

kar parajo s pogledi iz zvestobe zahrbtne

da ga razklenejo da ga prevrtajo

da poženejo skozenj

na mestu časa izdanega

spet poženejo spet ga razrežejo

na dele na vse strani


čez kredo dolgi meči

sonca ki zahaja sekajo dolino

na dve polovici

spet jo sekajo


ZUBLJI

se vzdigneš sedeš

v ognju čsto ognjen še zadnjič

pogledaš z očmi iz katerih sikajo zublji

z zublji pogledaš

to kar si bil

iz tega kar si bil v svet kjer to ni

in najbrž tudi tvoje telo

izvrže iz sebe kakšen glas

še zadnjič glas


žerjavica dela glaske kakor stoke

kakor vzdihe naveličanosti

in ogenj ni vesel ni radosten

ko je použil svoj vir veseija

ko je pogorel samega sebe

samo še glaski sesedanja vase so

osipanja sebe v pepel


je mislilo moje telo

pogled zagledan na ognjišče

kot da išče moje oči

razsute v pepelu


V TEMNI VOTLINI

V temni votlini plameni

leden ogenj. Ogenjči preštevajo

s srditimi prsti kosti.

Da vsaka kost posebej zledeni.

Naglo se prižigajo

mrzli ogenjčki.


Ko razprostrem prste

pred očmi,

so snežni, snežni in prosojni.

Skoznje vidim svoj obraz.

Presvetljen, kot da se gledam

z druge strani.


TUKAJ SI

si rekel ki ležiš kot veva

samo midva

pred pragom v ta visoki prostor


si zašepetal glavi moji

kot da je kakšna tuja glava

da prideš si šel skoz misel

z glasom ki ga nimaš


sem delal tvoja dela

uničeval krhke dragocene reči

z rokami ki so podivjale


po tvojem naročilu

po tvoji kazni

brez volje po tvoji volji


sem v velikem prostoru

visoko zgoraj strmim nase pod sabo

na telo sključeno v embrionalni legi

pokrito z mrzlo kožo telo

na koži v srhu naježene vse dlake

tukaj si plešeš okoli mene

migljaš senca ki si brez telesa


z ledom me krščuješ

z novo hudobijo mi žuugaš


PRELEPA SRNA

ti boš sedel tja na rob

se boš naslonil kost na kost

s komolci na kolena


ti boš padal v satje misli

lepljivih ki brenčijo druga čez drugo

zlepljene v medu

gledal boš kako odhaja neslišna srna


angel trpljenja ti bo pritaknil


na usta kupo

gorjupo kupo saj to bo od nje spreletel roj razuzdanih nakan

nestrpno zaščemele blazinice

na koncu prstov


boš videl rjavkasto

jaso ki jo grabijo večerne sense

da vzkalijo iz tal ostre

zimske zeli

moral boš čeznjo čez mrzloto

skoz gozd ledenih sveč


kje je zdaj prelepa srna boš rekel

naredil prvi korak in se smejal

se spotoma smejal hudobno


PASTIRJI

Pastirji so odgli čez rob.

Črede glasov so odgnali,

nagnetene glasove po žlebu.

Vrata v goro so se zadrlesnila

s snežnim zapahorn.


Pride Orion zjutraj.

Orion, velik in trdno pribit

z zvezdami med zvezde,

na tiho nebo pripet.


Ne zgane se bilka,

ne sproži se veja,

noben ptj.č ne odpre kljuna.


Pribiti žeblje, razžagati, razsekati,

pomesti, pospraviti stopinje

na meliščih, na vrhovih.


Zapahniti vrata. Prišle bojo miši

Gledale bojo v dolgih nočeh v nebo.

Od tam se bo v okroglih mišjih očeh

svetlikal Orion pozimi.


Žrle bojo tvoje delo.

Raznesle ga bojo po kotih,

po luknjah.


Odšli so pastirji po žlebu.

Pojdi za njimi navzdol,

ujemi čredo glasov.

Vpij klice kletvinaste.


NEFRETETE

ko sem videl da prihajaš

sem rekel nefretete

in mislil zakaj prihajaš nefretete

v ta blodni dom brez svita

saj sem odsanjani sanjavec nefretete

in nisem od tam kjer vaša drevesa

po temnem ukazu rasejo z vejami v zemljo


sem iz senčnih krajev nerazumevanja nefretete

kjer je vse zmerjeno in zamejeno

ki sem videl svoj prvi dom v žerjavici

in tavam po domovini pasji nefretete

beden človek sem ki piše pesmi nefretete

ti ne bom dal zaščite v deželi izumirajoči kraljica

kjer je grabežljivec grabežljivcu brat in podpornik


dar bogov si nefretete

rad bi počasi umiral v tvojih očeh nefretete


SREČA SAMOTA

sreča samota drugo samoto

in reče samota druigi samoti

pojdi na moj dom samotni samota

in druga samota vstopi v dom samotni

in prva samota vstopi v drugo samoto

sta dve samoti ena v drugi

sta dve samoti zlepljeni v samoto

in reče ena samota drugi samoti

si mi dala vse kar si imela samota

zdaj se born odlepila zdaj bom sama samota

počakaj ji reče druga samota

počakaj preden postaneš sama samota

in se uleže nanjo prva samota

se uleže kot da se še ni nikoli ulegla nanjo

jo stisne samota v objem iz plamenčkov

iz plavih plamenčkov kot da gori samota

jo stisne jo valja zažiga pod sabo

zdaj pa le pojcii ji reče le bodi lastna samota

le pojdi le bodi govori pepelu pod sabo

pepelu ki več ne odgovarja in ne vzdihuje

saj je pepel razgrajena samota


S KATERIMI USTI

s katerimi usti naj ti spregovorim

iz katere glave naj te gledam

v katere prsi naj te spravim

s katerim nožem naj zrezljam

tvoje telo


v katero vdolbino iz katere

kože naj položim

tvojo mehko soho

v katerih besedah naj ti šepetam

iz katere govorice naj puhaste

pomene položim na tvoj

trebuh


pod katero streho naj te pokličem

nobenega šepetanja ni

v lesenih ustih

je tujek moj jezik


Z RUMENIM MAKOM

z rumenim makom sem si natrl kožo

z milim vonjem

da bo dim med dvema sklenjenima telesoma


gada sem ubil na stezi po kateri boš prišla

da bi ne zmotil skladnosti tvoje hoje

šel sem na goro da bi bil moj dih čist


umrli materi sem pripovedoval o tebi da bi te spoznala

krivdo ki je počelo vsega sem potlčil v globočine


polnoč gre skoz noč in je pustinja pod zvezdami

konec je prazničnega lišpanja

bilke ki sem jih všče podpiral zate

tam zunaj lezejo nazaj v korenine težke od temne rose


KRIž NA TRAVI

Roki, razprostrti v križ na travi,

sta se skrčili v pesti,

ki sta mleli nič bolečine.


Je kar hlipal. Kar iz tujega telesa.

Je kar bruhal iz sebe zvoke.

Kot da jih meče v veter, hlipce.

Kot da bi bib() grlo luknja vetra.


Je ležal tam v travi.

Se ni mogel vzdigniti.

In tisti njegovi zvoki,

besede iz slovarja bolčine:

kmalu se bojo zlile v veliko sapo.

V jezik tistih, ki so umrli.

V kolobarjih ga obkrožajo. S sapami.


Mednje se bo zamešalo njegovo hlipanje.

Bo tenko piskalo jok nezadoščenosti.

Zgubljenosti. Zgube. Čiste zgube.


GADJE

Kako se sušiš,

kako si obseden, kako

samemu sebi nisi kos,

kosec oberočni.


Ne upaš se ozreti,

nočeš se videti osvetljenega

s sramotnim ognjem, v katerem gorijo

pokošeni travniki.


Gadje so na tvojem ležišču

sprijeni in sprijeti za čas, ko se zbudiš

sredi noči, nedolžien od spanja,

brez spomina na sanje: čiste oči, ki se odprejo.

A že jo vrtijo v krogu, nedolžnost,

jo že cefrajo gadje,

že polnijo prostor s sikanjem.

Iz tvojih ust.

Skoz tvoje zobe.


VEČERNA KRI

kako so te nosile noge

kako so se polnila pljuča

s studenčnico zraka

kako ti je špricalo popoldne

spod stopinj svetlo na vse strani

kako je bil blizu svet kako se te je dotikal

in ti sveta za zmeraj

kako se ti je razmikal svet

kako si šel vanj ki te ni več


si šel v visoko avgustovsko popoldne

ko je čisti duh vodil pogled

ko je tisto kar so videle

gledalo tvoje oči in skoznje

si stal pod curkom da je voda

posvetila golo telo


te gledam kako si zginjal

v modrino zmeraj bolj

steldast


si padel da te je pobočje

opraskalo po boku kakor sveto zver

te je zaznamovalo


na zahodu visoko v dolgi svetlobi

si obstal se dotaknil rane

si prinesel krvave prste pred oči

si jih nastavil soncu:

Glej, sonce

si obliznil kri enako krvi večerni


ko to gledam iz tega

v čas ki ga ni več

si slika ki jo gledam

ohranjena v meni

ki si šel v temle telesu

v vedrino ki je ni več


Z MANO GRE

Z mano gre ta, ki ne gre.

Stopa za mano v moje stopinje.

Moje telo je njena navzočnost.


Ko grem po žlebu, po previsu,

ko se iz obraza v obraz spogledam

z jamo pod mojim razkorakom,

je zraven.


Da ne padeš, pravi.

Da ne padeš, ki je ni zraven,

saj je drugod.

Je bogvekje.


In je sonce za hrbtom. In veter.

In so zastave iz megle na vrhovih

in ni nobenega zvoka.

In je zraven. In je ni.

Njen glas je zaupljiv

šepet vetra v uho.


SKOZ TEBE DEŽ

Kako prihaja? Zakaj prihaja?

kdo jo je ki je ni klical

v raztreščeni dokončni svet


Prihaja tako da loči od prej

naenkrat zažge da plamenijo skoz oči

da iz vode po kateri brede

z neznosnimi nogami naredi vodo lastnega odseva

da si dež skoz katerega hodi

mokrih las mokrih oči mokrega telesa nagega

da jo pričakuješ dež da jo oblivaš dež

da padaš vanjo ko gre skoz tebe dež

da vstopi v tvoj prostor njen prostor

da piješ kaplje z njenih las

kaplje ki hlapijo iz njenih oči

in tiste iz molčečega popka

ji spet pogledaš v oči

in vidiš kako z milo roko v polju

zažiga ognje v katerih plamenijo

obrazi davni ki jih mečeš vanje

ti s svojo roko hudodelsko

kaj zmoreš z roko ubijalsko


Kako prihaja? Zakaj prihaja?


ŽEBELJ PTIČJI

Kot žebelj je ptičji glas,

kot svetel žebelj smrti,

zabit v mrak.


Razbežijo se postave,

še pravkar zaupne v soglasnem šepetu,

razbežijo se z bledimi obrazi

po prostorih, kjer sijejo kamni

v mrak.


Od njega se razpoči nebo,

modro in visoko

se raztrga.


Ko utihne ptičji glas,

ko se razsuje med drevjem,

se nazaj zgosti nebo, a je drugačno,

a pritepene postave se vrnejo. Tuje.


ŽENSKA IZ PUŠČAVE

Ženska iz puščave

ima prsi iz peska (rdečega)

popek je vdolbina v pesku

kot da bi jo zvrtal volkec


je med nogami koža

mokri pesek: ven rasejo

spreminjaste puščavske rože

se v pesek odpirajo

z mokrimi usti


ko se dotakne ženske iz puščave

je iz rdečega ognja

ji plamenijo lasje plavo

se rdeče vrtiči iz popka

a med nogami orhideja ne gori

rase samo rase

ga objame vsega s cvetnimi ustnicami

z usti usti povsod


ko krikneta opečena

se razsujeta v rdeči pesek


v pesku zgine ženska iz pščave

v pesku jo išče

je ne najde v peščenih rjuhah


KRILATEC IN GORA

Iz molka si. Težka ponoči pritiskaš

na globočine, kjer teče voda.

Svetla teče. Svetlo se svetlika. Tiha

včasih zašepeta.

V globočinah temnih pod tabo voda

svetli. Pod skalnim molkom živi


Telo je zmečkano

od teže, ki leži čisto zraven,

od neznosnosti, ki gleda telo,

slečeno, nebogijeno pred pogledom.

Saj kdo gleda.

Samo krilatec pod rebri krili.


Prazni so tvoji oltarji. Ni

obrazov, ki jih je kazal njen beli prst

v senčnatem večeru, ko so butali

oblaki v čelo, ki ga nimaš. Zdaj ne.

Ni angelov. Ni svetnikov. Bogov ni.

Ni spakedranih oči.

Sarno globočine za padec globoko

dol dol z oltarjev so.

V krušljivi molk, ki si gora molka.


Po žlebovih,

previsih, nad stenami, v luknjah,

v glasu, ki ga ostri veter ob kamnitih

špicah, sem mislil, da je skrivnost.

Razkrita, zrečena

v zasoplem dihanju.


Krilatec pod rebri trepeta. Je metulj,

ki ne bo večzletel.

Sanjam o gori, ki odpre mokra vrata,

z glasovi v kite spletenih voda.

Pijano frfota srce.

Žlebovi, skale, ostrine.

Ostrine, ki cefrajo krila.


GORI POEZIJA

Ogenj prebira pesmi.

Ogenj postavlja ločila.

Hitri ogenj z zoglenelimi očmi

lista liste z zubljastimi prsti.


Kdo bo bral verze,

zapisane v žerjavici.

Pregorele besede. Razpadle zloge.

Zverižene črke.


Na kol nataknjena glava

pesni pod zaprtimi vekami.

Črno pesem nam poje glava,

jo poje nesišnoo iz odsekanega grla.


Gorijo svetlolase pesmi z ognjem v laseh.

Gorijo slavci nad mestom slavcev

z ožganimi krili, s pregorelim

gostolenjem v kljunu.

Gorijo vrtnice v obzidanih vrtovih.

Gorijo beznice, palice minaretov se lomjo.

Cerkve gorijo.

V ognju je zoglenelo vprašanje,

kaj je pesem.


Gorijo obrazi ur,

vsi naenkrat zažgani.

Čas pretekli, čas prihodnji

frlita iz plamenov časa sedanjega.


Na vprašanje, kaj je smrt,

kaplja kri

iz smrtne rane pravkar rojenega.


KAMEN

V sanjah mi je pripovedoval kamen,

kaj misli kamen.

V enem samem dolgem stavku mi je pripovedoval

v sanjah kamen.


Če bi se spomnil, kaj mi je povedal,

če bi se spomnil besed, ki jih je govoril

v mojih sanjah,

ko se mi je sanjal kamen.


STOPINJA

Zaskrbelo me je zate, ko sem videl

tvojo stopinjo, zasukano

v to smer.


Obrnjeno meni nasproti.

Tja, od koder sem prihajal.

Tja, kjer sem še pravkar bil.


Kot da si hodil z mano.

In kot da si mi hitel naproti.

Obenem.


Ta stopinja, nasprotna meni.

Kot da si pravkar

odlepil podplat. V bližini.

S tal. Kot da me še gledaš.

Kot da bi šel skozte.

Ali kot da si pravkar

švignil skoz moje čelo


Zaskrbelo me je zate.

Še bolj me bo.

Zamešal si sledove.

Prepletel hojo.

Srečuješ se na čudne viže.


Še bolj, ker noč tihotna

na tihoti prihaja.

In spanec ne bo prinesel

brezskrbnosti vesele.


NIČ

Včasih zgine v oblakih

In je ni

V jasnih nočeh požira zvezde

Velikega voza

Z ostrim robom

Takrat vem da je za robom

Neskonno Brezdno


Nič


ČREDA

gre zjutraj z mukanjem meketom

in zvončkljanjem in vpitjem

pa prigovarjanjem pastiričinim

gre čreda v breg jutranji


a ne gre po rosi lesketavi

rosa je črna

ne gre po zlatu sonačnem

žarki so mrzli


gre v breg v jutranji mir

z zvoki ki se poslavljajo

in so večeri zadaj so na nebu

okrašenem z girlandami

te blestijo a so zadaj


so že v drugem času

(ko se noben čas ne vrne)

čreda gre se kotali navzgor

kjer je jama

vanjo se bo usula

med mukanjem meketom

zvonci zvonci (ministrantski)

in zdaj že molitev pastiričina


a že pod zemljo že v jami

že onstran že v času kise več

ne vrne že zamolkli zvoki

že ki padajo v globino že

v mrak časa že v čeljusti njegovi

v jami kjer trohnijo kamni

in čredo glasov lišaj prerašča


0ČETJE MATERE

ko mi ližeš bradavice moške

zakrnele na prsih

se zbudijo pod kožo vse moje matere

da sem struna davnih materinskih naslad


ko greš naprej s svojim strašnim jezikom

prelistavaš moje telo

iz knjige sprhnele stopijo možje pokopani

v stoletnih oddaljenostih

in so v tvojih ustih naenkrat vsi

enakih vzdihov enakih krikov neznanih

naenkrat v kepi zvokov vrženila

v težko noeč mrtvih očetov

belih mater


ZLATI KLOBUKI

narahlo se dotikaj

mojih ustnic da ne počijo

nabrekle od poželenja

(zlati klobuki dišijo v tihem soncu


ostro dišijo po semenu

po kaplji ki je kanila

v vonj dekliškega telesa)

samo s konico jezika


se dotikaj mojih bradavic

tako živih neučkakanih

bradavice bi zgorele

prižgane s tvojimi ustnicami

(zlati klobuki v globokih grlih


temno pohoto skrivajo

v slike onkraj se cvetne krone sklanjajo)

samo s tipalkami se dotikaj


tam kjer si kjer sem

da v glavi rdeče zažari

ves utripaj vse daj vse popij

zdaj te stisnem zdaj te zmečkam te

pijem te pijem

(zlati klobuki so sklonili


kronane glave

vonj semena pomešan s sladko kapljo

dekliško diši

v samotno popoldne)


KAKO OGENJ

kako ogenj zažiga poleno

kako ga prosi naj traja


in pride noč grozi ogenj

in prikazni pridejo nočne

kako dolga bo noč

pravi ogenj v kakšno noč

bo padla noč brez mene

govori ogenj prežganemu polenu


jaz pa o upepeljevanju

jaz pa da je pepel najbolj dokončna reč

tega sveta kjer živimo ogenj


žerjavčasto poleno in jaz

v tihem soglasju požiranja

mene in ognja ki žre

mene

jaz ogenj pepel se kopiči

v stegnih (se sesipajo vase)


CE JI NE PRIDEŠ NAPROTI

Če ji ne prideš naproti,

bo misel zašla, ko te bo iskala,

potolkla se bo, si porezala glavo,

misel, poslana k tebi,

zgubljena v zgubljenosti

z brlečo lučko v sebi,

ki je ljubezen,

bo črna v črnem misel

v gomazeči deželi zgubljencev,

se bo ciparila po zloveščih kotih,

zgrešila bo hišo ljubezni ljubezen,

prodajala se bo na potih brez kažipota,

vdajala se bo temnemu drsenju

v korita, ki nič ne vrnejo,

misel, poslana k tebi,

če ji ne prideš naproti,

če nisi tam, kjer te išče.


ŠUM ŽALOSTI

dnevi ko kroži sonce okoli

s trobentami svetlobnimi tam zgoraj

kjer je svetloba glas

ki plapola v modrini


čas ki je bil

močnejši od tega časa

besede zdavnaj zrečene

okamnele režejo

šum žalosti so koraki po travi.


dnevi kot da jih ni biblo

in že pride voda blizu

večerna

svetloba na obrazu naslikanem v skalo

žari


tihotna trobenta


JUZNI TREBUH

Razparan je trebuh južnega vetra.

Iz njega se usipljejo

voli in Hamlet z roko, ki je zletela v nebo.

Razuzdani bogovi.

Perverzne device.

Ostriženi Kristus. Na balin.

Angeli, črni angeli, ki grejo v nič.

Čeljusti velikanke, ki žre nebo.

V šumečem plaza se valijo po pobočjih.


Zapreden born v bubo samega sebe.

Poslugal glasove. Znane. Neznane.

Krike. Skriveneno petje.

Klice, ki me ne kličejo.

Besede blizu, besede daleč,

razpotegnjene, ki se kotalijo,

sprijete v mrgoleče kepe.

Iz moje glave vržene.

V praznoto. Iz praznega

v drugo praznoto.


Novi južni trebuhi bojo hiteli

čez moj pogled.

Nove skremžene obraze bojo deževali

name. Ki sem tih. Ki sem majhen.

Ki sem sključen v rogovilah svojih udov,

stisnjen od težkega južnega pogleda

brez oči. Povsod z očmi.

Votlo grlo južno. Grlo razparano.

Kako poje.

Pesem brez odpuščanja.


NEIZGOVORLJTVA NEZAPISANA

neizgovorljiva nezapisana

zakamnjena v skrivnost sveta

bližina njenih oči


ki naenkrat pride

ki te pije

ki srka tvoje

ki ti njene oči


v razpotegnjenem trenutku

ko zgine kar je bilo

kar bo

kar si delalkar videl


pride puščava

pride opotekanje

naenkrat plane

naenkrat se razprostre

mrtvaški prt dokončnosti


veš da je ne smelš poklicati

tudi ne zagešetati

veg da jo boš ubil

da boš unial besedo


rekel zapisal izrekel sem jo

ki je spomin na bližino končnosti


ČAS TVOJ

Pride čas, ko ni več časa.

Se stopinja ustavi in ne more naprej.

Se oči zazrejo v lastne oči,

s pogledom, nalitim z očitkom.

Kam si me pripeljal, pravijo.

Zakaj si trd od strahu.

Zakaj si ledeno nepremičen.


Pride čas, ko je čas krut.

Jje neizprosen.

In so ustnice zamrznjene.

V točki, ko ni premikanja.

In je jezik suh od spoznanja,

ki kačasto plane v odprtino

grla.


Čas, ko se ustaviš.

Ko si led samega sebe.

Čas tvoj.


BELO PETJE

h glavi v spanju pozabljeni ob stezi

zasuti glavi zametani skamenjem

zavračanja


h glavi po kateri so se hitro razraščali

mahovi in bedno cvetje sanj

se razraščali umirali

osuti v nič


h glavi pozabljeni od sebe

ki ni bila srečna v tesnem žlebu počitka

ki ni bila nesrečna ko jo je stiskala

noč


je prigla žival s pesmijo na ustih

ki niso bila človeška

ki niso bila živalska

s pesmijo v gobcu


s pesmijo ki ni bila lajanje

in ni bila petje

je prigla žival porasla

z belo dlako


in ni prišla po potih žival bela

je prišla po gmotah teme

kot bi hodila po travi

po črni travi noči


je zapela žival belo

belo petje glavo je zbudilo

ko je raslo na njej kamenje

in mah in črno spanje


kaj mi poješ to belo petje

kaj me budiš iz spanja trdega

je zavpila glava padla je nazaj

na zglavnik iz mrčesa


ODSEV

Ponoči skoz vrata bleda senca,

odsev telesa, ki ga poznam,

vstopa ponoči skoz vrata.


In je, kot da obtožuje

tistega, ki je šel na to stran gore.

In je, kot da se slači za tistega,

ki mu glava visi v spanje.

Globoko dol.


Kot da se smeje, kot da vzdihuje

vzdihe in izdihe, ki jih pomnim

iz objemov.

Vso noč ali samo trenutek.


Odide skoz zaprta vrata,

da se ne zgane noben cvet mraka.

Z bosimi nogami zabrede v roso.

Vdihne tihoto. Jo votlo vdihne.

V votlino.


OSTRINE

naj traja noč naj se ne jenja

naj ogenj plapola naj greje

naj v krogu tesnem govori

naj ogenj dolgo dolgo

naj sam bom s sabo

naj s pijač-o rdečo sam

naj sebi točim pijem


in kri naj svojo žrem

in sebi nož na vrat naj

in sebe gledajoč skoz dolgo noč

čitke recitiram


pa naj pričujčnost vsa bo tu

ob ognju naj se greje

in naj ostrine vse

namerja vame


in vednost naj ho tu

s pokljanjem ognja prepojena

da ni prihodnosti

pesem je iz molka v molk

požrtna grlasta zadirčna


naj traja tale noč naj se ne jenja

ko slečenega gledam

sam sebe sebi nož

naci telesom lastnim sklonjen


DOL DOL

ko mislim na vse tvoje upe

ki so vtisnjeni v stopinje tvoje

jih sledim

stopinje ki se naenkrat

ugreznejo v meglo in blato

in mraz mokrotni


ko te pričakujem ko prideš

in tiho sedeš zraven mene

in vprašam A vse a vse je šlo

V trenutku, rečeš, v trenutku

neprištevnem je padlo dol dol

je zginilo


mislim kako si prišel z nogami

razžrtimi od zavratne poti

kako ti vidim brlijo oči brez odseva

in gledam kako padajo težki oblaki

čez ostrine sten

in sligim kako prebadajo smrekovi vršički

trebuhe temnega vetra


MLADIC

dva krokarja sta priletela zjutraj

in hitro vdrla skoz teneko dremeža

sem sligal kako crna perut reže

bledično spanje in krika

dva naenkrat tesno

drugega ob drugem


dva naenkrat sta zletela

skoz moj napol v sanjah život

sem zletel z njima skoz veter

v tihi zrak in so pred nami

utihnili ptiqi 2vagi se je

Mebetanje znitkalo v drobnih vratovih od strahu zadrgnjenih


sem bil zdaj z njim zdaj z njo

sem krakal z obema tretji krik


ko sem se opotekel v jutro sem imel v gnu

krokarskega mladiča

s strupeno slino

ga bom pital


LISJAK

Lisjak, ki laja vkopan

pod Kredo iz divjosti,

ki je tako velika, da se splaši

bitje mojega srca.


Iz sebe pogilja

krik za krikom,

temen Zivalski strah,

iz jazbine v temni nocni zicl,

sezidan iz grozeClh kamnov.


Gori,

gori poleno, ki sem ga vrgel

v ogenj zate.


Lisjak je padel v molk

brez dna.

V špranjo zemljino,

v strah in stisko,

zvita v klobčič.


Molk bo jutro in dan, ki pride,

bo pepel zgorelega dneva.


KDO

ko so vsi potopljeni

v nič spanja

v vodo sanj v tolmun mrmranja


ko nobeden na svetu spečem

ne misli name me ne sliši

v kraju črnega pozabljenja


ko je Rimska cesta prepotovala

polovico neba in je Veliki voz že zdavnaj

utonil za Debeli vrh

ko so vse povezave zamrznjene

ko so vse glave pokrite cez glavo

in edino jaz


še bedim in sem sam samcat

tako kot v resnici

kot je bilo in bo


vem da bo nekoč narobe čisto narobe

ampak kdo bo takrat bedel in kdo spal

ljubezen moja. Kdo?


TRETJI

Ki stojita enako oddaljena

ki se ne približata ki ne gresta narazen


A tretji je na begu

je sklonjen nad globočino

si je zatisnil ušesa

da bi ne slisal glasov

za sabo


Ki je med njima kos neba

zmeraj enako velik

vsako uro drugačne barve

Ki zasije zvezda med njima


Med njima in tretjim poševna črta

zdrsljiva ostra črta obzorja


Kdaj se prelomi črta

kdaj na prelomnici zazija brezno

Bo pogoltnilo tretjega

Se bosta skotalila za njim


Ali bosta kar stala in stala

s kosom neba med sabo

z zvezdo na preseaku


USTA BREZ UST

ležiš visoko čisto bela

rahla kot sneg

s spodvitimi nogami


visoko v črni rebri

si vhod na drugi svet

si odprtina bela v snežno deželo

samote in soglasja


pot k tebi je visoka

vijugasta

ostra je pot

z vzdignjenim pogledom gledam

da te ne zgubim iz oči


popil te bom belo

legel born nate belo

jedel te born sneženo

ko born padal s tabo v sneg

brez konca


usta odprem da bi pila

jezik da bi lizal

telo približam da bi odprlo

bela kolena


usta so brez ust

jezik trda suha riba

telo se seseda v luknjo telesno


drsim navzdol

navzdol po ostrem žlebu

tja dol v dolino

priklenjen born na skalo

trhlega trajanja


TIHOTE

ko zabredeš nag

v mehko šipo jutranjega morja

ko so oblaki vseh obrazov

in so med njimi visoke globočine


v pokrajini kjer si bil prisežeš

se naglo spreminja rase hlapi

dežela na nebu


tam ptič zacvrči

pod veliko goro

tam zvezda zamiglja in ne zgine

tam letijo netopirji v opotekavi lov


zvečer poslušaš

pridušeno dihanje in ga šteješ

in greš v dolino kjer še nisi bil


dih za dihom šteješ

in padaš

mehko kot izdih


KROKAR

Požira

naysezgodaj zvezdne oči.

Najbolj slastni del nočnega obraza,

ki se ohlaja na visokih vzglavnikih.

Nanjo se spusti, na posteljo nočno,

in kljuje, kljuje.


Kadar leti, leti skoz samoto.

Kakor skoz votlino v votlini,

ki gre z njim in se sproti obnavlja.


Kadar se spusti nizko,

perutnice oponašajo

glas vetra. Kose.

Kakor da je veter planil z gore.

Kakor da kosa kosi zrak.


včasih leti v dvoje.

Tudi takrat je njegov let

padanje v kroge samote.

Tista, ki jo spremija,

je v tihi razdalji.

Ne dotikata se s perutnicami.

V prostorih iz dveh kolobarjev

letita.


Poje na tri načine.

V treh različnih govoricah.

Vse so sebi namenjene.

Za lastno uho, za pogovor s sabo.


Ni oponašavec, ptič kijukasti.

Če oponaša, tedaj sebe,

tedaj svoje glasove, zapleteno

govorico vijugastih klicev.


Ko leti nizko,

se mu na perutih lesketa

črno kljubovanje kraljestva

skrivnosti.