Dol dol
| Dol dol Dane Zajc |
| |||||||||||
ZAPRL SEM VRATA
zaprl sem vrata zunaj je noč
korakov ni vec rosy rosi na stopinje
trava klije skoz stran obrnjene oči
zaprl sem vrata zunaj se kotali
po skalah blazni zvonec
se zunaj prikazujejo kozlovske glave
sesajo modrasi kozam vimena
zunaj ponoči
zaprl sem vrata naj se moj vreščeči
pekel razpase v noči ponoči
po meni naj razsaja naj me požirajo
za zaprtimi vrati
zublji in zubeljčki gibčni ponoči
NI
je senčnlat kraj ga sonce
ne obsije nikoli. ni sonca
ne vzhoda ne zahoda
in trava se v vetru nikoli ne premakne. ni vetra
ni trave
in ni stvari ki meče senco
in ni nikoli hladno v senci
in ni nikoli mraza ko ivje
hrusta pod koraki. ni ivja
ni korakov
ne pride noč nikoli zvezda
ne zasije poldne je senčnato.
ni poldneva
zvečer sence ne skopnijo
ni večra
nepremičnost je. stoji od vekomaj
ni vekomaja. čas se ne premakne
ni časa v senci ki leži
v senci
je senčnat kraj saj včsih
mrzlo zaveje čez srčni grob
saj včasih senčnat prst
prebode dušo
prostoren senčnat kraj a brez prostora
prostoren za vsa žživljenja. ni
življenja
najbrž da zgine vse. mogoče
samo ljubezen iskra njena ostane. ni iskre v senci
mogoč sovraštvo svoj trdi mraz
preživi. ni sovračtva ni mraza
je senca v kraju senčnatem
je senca je
če ptič jo preleti. kje pa.
ni ptiča
GRLA
So ptiči leteli visoko,
da nisem slišal kam.
Bila je grenka pomlad
v vsakem grlu,
ki je pelo višje od pomladi temne,
zaradi teme visoko navzgor,
kar je padanje navzdol pojoč.
Sem jo videl, kako v naročju razdejanem
v solzah se prebuja zaradi sveta
pa mene, ki sem bil
svet nihajoči v rokah boga,
ki ga ni, ki me ampak drži,
da delam dela brez volje, suženj,
božji človek z drnuljo v ustih.
Sem jo videl, kako so jo nesli
Ptiči na svojih glasovih
v čas pretekli:
Sem lizal njene solze, lizal
slani okus in
rekel: Pojte, ptiči, ker čas
grenkobe sestopa dol z vrha,
čas srepenja, čas ptičev,
ki me odnašajo mrtvoudnega.
A ni bilo v mojem grlu nobenega
glasu ptičjega za ptiče majske.
Ne zame, ne zanjo.
NAG
Tihoto ptičje žvrgolenje
ljubosumnost da se se je zvijala
orlovski let v indigu
zavist šibko sovraštvo
tole drobencljanje s kljuni
samoljubje kletvice kratke
zrečene v kupolo dneva
kako more kako zmore prekleti
takole drobceno žvrgoleti
zmagoslavje kilavo poraze
bose korake v rosi
vodo čisto mrzlo vodo
zamere ki so se blizu spakovale
poti vzpone plezanja
v opoldanskem soncu
kraje zraščene s srcem
ljubezni ni. Ni je odvrgel
ljubezni ni imel.
Krčme spake pijančvanje
brbotajoči mrak možganov je
zavrgel je.
Zdaj sem nag, je dejal.
In koracljal v zlatorumeno
oranžno razkošje jesenskih
macesnov.
Nič bogat nič reven
nikogaršnji. nikjeršnji.
BESEDE V DEŽ
Dež, obvaruj me pred mano.
Naj ne pridem k meni opotekav
in s cunjasto kožo.
Ne s kletvinami pod opuhnjenim
jezikom. Ne z lažmi
in ne z medenimi sladkostmi.
Ne s potoglavimi smehljaji.
Ne z obljubami.
Ne z upanji
Lažnimi. Dež, ne.
Ne pusti me ve k meni.
Ne razhojenega. Ne razgrabljenega.
Ne, ki grabi, dež.
Si razmislek. Me vklepaš
V tihoto kapelj. Kapelj.
Z vodo zalivaš poti.
Prehode delaš neprehodne.
Zgrabi ga, o katerem govoriva,
drži ga pod vodo, ne spusti ga.
Trešči njegovo dušo ob katedralo Šked.njovca.
Naj umre. Naj mu voda zalije oči.
Hudournik odplakne besede.
Naj ga ptitči in miši raznesejo.
Za razdaljo življenja stran od mene.
Mejnik med nama smrt.
Dež obdrži me v vodi.
Pokrij me s klobukom vode.
A ne daj mi govoriti.
Zakleni me pred mano, dež.
DVE POSTAVI
Še zmeraj stojita na robu.
Včasih je med njima milina
neba.
V enaki razdalji razdalja,
v enaki bližini bližina.
Je včasih med njima ostri
severni zrak,
da vpijeta drug drugemu
napomagaj.
A se ne skrajga razdalja.
Ampak se ne približa bližina.
So kriki, kriknjeni
v čase preživele.
Ki se ne vrnejo.
Razdalje, ki se ne skrajšajo.
Postavi, imenovani
v neprijazni uri.
Ena čaka.
Druga se približuje s korakom
zahtevnega hrepenenja.
Se ne približa.
GLASOVI. GLASKI
Glas useka po glavi.
Glasek zacitra pod rebri.
Kot črviček v trhlem lesu.
Mnogi glaski. Sprijeni.
Tenki kot travne bilke.
Vsi iz davnih čcasov. Vse podobe.
Vsi obrazi blizu. Oči pred očmi.
Obraz pred obrazom.
Vsi obrazi iz nikoli več skupaj časov
grejo z mano. Govorijo.
Kje prezimujejo. Kako jim je
pod belo tihoto snega?
Kako da dočakajo? Kako leta
in leta na istem mestu.
Kako shranjeni.
Pod gruščem. Zakaj jih mrčees
ne zvotli.
Name čakajo. Da me trhlijo.
Da vrtajo. Da ječrviva roka.
Da srce visoko poskoči.
Da pogled mrli.
Da gledam tja, kjer ni pogleda.
Ne oči. Ne podob.
Ne glasov. Ne glaskov, glaskov.
ORLOVSKA PERUT
Orlovska perut juga se dotika
strehe v šumnem spreletu.
Je tudi v oblakih, ki hitro zginjajo.
Se razbija ob skali. Jamra
Kot votla žival.
Kamnita usta tistega, ki spi,
izrečjo besedo.
Poližejo jo jeziki južnega vetra.
Požrejo jo kače južnega vetra.
Se valijo navzdol po žlebovih.
So črne in napete od moči.
Tisti, ki se zbudi, stopi v prostor.
V hiši, ki jo na votlih prstih drži jug.
Pod streho, na katero padajo prgišča dežja.
Kjer je v temnih kotih molk.
Je zrak, iz katerega so zginili dotiki.
TA IN TA
Dva hodita skupaj
zvezana, nerazdružna.
Eden se opoteka,
drugi ga podpira.
Ta preklinja,
ta šepeta verze
v morje lastnih verzov.
Ta pade, ta noče vstati,
ta ga vzdiguje, ta ga tolaži.
Včasih, le včasih sta eno,
takrat sijeta, takrat sije skoznju.
Ampak spet razpadeta.
Ta gleda v daljavo.
Ta šteje pošasti v svoji glavi.
Ta upa tenko upanje.
Ta trepeta od strahov.
Plavajo v temnem jezeru
in pomaljajo bradavičaste rilce
v temno noč v njegovem telesu.
Dva hodita skupaj.
Ta je drugačen.
Tudi ta je drugačen.
Morda jih je več.
Saj včsih pogledajo mednju
tuji brezčutni obrazi,
zaznamovani s krutostjo.
Takrat se objameta.
Takrat sta eden.
Z odprtimi usti hlasta eden,
kepe zraka požira,
igrča v rokah trdega vetra.
NA MESTO PRIDE
na mesto pride kjer je čas
namenoma izdan
tja pride kjer ga gledajo oči
s cvetovi vdanimi
kjer so glasovi tišinasti čisto blizu
kar poženejo se vanj kar grebejo
kar parajo s pogledi iz zvestobe zahrbtne
da ga razklenejo da ga prevrtajo
da poženejo skozenj
na mestu časa izdanega
spet poženejo spet ga razrežejo
na dele na vse strani
čez kredo dolgi meči
sonca ki zahaja sekajo dolino
na dve polovici
spet jo sekajo
ZUBLJI
se vzdigneš sedeš
v ognju čsto ognjen še zadnjič
pogledaš z očmi iz katerih sikajo zublji
z zublji pogledaš
to kar si bil
iz tega kar si bil v svet kjer to ni
in najbrž tudi tvoje telo
izvrže iz sebe kakšen glas
še zadnjič glas
žerjavica dela glaske kakor stoke
kakor vzdihe naveličanosti
in ogenj ni vesel ni radosten
ko je použil svoj vir veseija
ko je pogorel samega sebe
samo še glaski sesedanja vase so
osipanja sebe v pepel
je mislilo moje telo
pogled zagledan na ognjišče
kot da išče moje oči
razsute v pepelu
V TEMNI VOTLINI
V temni votlini plameni
leden ogenj. Ogenjči preštevajo
s srditimi prsti kosti.
Da vsaka kost posebej zledeni.
Naglo se prižigajo
mrzli ogenjčki.
Ko razprostrem prste
pred očmi,
so snežni, snežni in prosojni.
Skoznje vidim svoj obraz.
Presvetljen, kot da se gledam
z druge strani.
TUKAJ SI
si rekel ki ležiš kot veva
samo midva
pred pragom v ta visoki prostor
si zašepetal glavi moji
kot da je kakšna tuja glava
da prideš si šel skoz misel
z glasom ki ga nimaš
sem delal tvoja dela
uničeval krhke dragocene reči
z rokami ki so podivjale
po tvojem naročilu
po tvoji kazni
brez volje po tvoji volji
sem v velikem prostoru
visoko zgoraj strmim nase pod sabo
na telo sključeno v embrionalni legi
pokrito z mrzlo kožo telo
na koži v srhu naježene vse dlake
tukaj si plešeš okoli mene
migljaš senca ki si brez telesa
z ledom me krščuješ
z novo hudobijo mi žuugaš
PRELEPA SRNA
ti boš sedel tja na rob
se boš naslonil kost na kost
s komolci na kolena
ti boš padal v satje misli
lepljivih ki brenčijo druga čez drugo
zlepljene v medu
gledal boš kako odhaja neslišna srna
angel trpljenja ti bo pritaknil
na usta kupo
gorjupo kupo saj to bo od nje spreletel roj razuzdanih nakan
nestrpno zaščemele blazinice
na koncu prstov
boš videl rjavkasto
jaso ki jo grabijo večerne sense
da vzkalijo iz tal ostre
zimske zeli
moral boš čeznjo čez mrzloto
skoz gozd ledenih sveč
kje je zdaj prelepa srna boš rekel
naredil prvi korak in se smejal
se spotoma smejal hudobno
PASTIRJI
Pastirji so odgli čez rob.
Črede glasov so odgnali,
nagnetene glasove po žlebu.
Vrata v goro so se zadrlesnila
s snežnim zapahorn.
Pride Orion zjutraj.
Orion, velik in trdno pribit
z zvezdami med zvezde,
na tiho nebo pripet.
Ne zgane se bilka,
ne sproži se veja,
noben ptj.č ne odpre kljuna.
Pribiti žeblje, razžagati, razsekati,
pomesti, pospraviti stopinje
na meliščih, na vrhovih.
Zapahniti vrata. Prišle bojo miši
Gledale bojo v dolgih nočeh v nebo.
Od tam se bo v okroglih mišjih očeh
svetlikal Orion pozimi.
Žrle bojo tvoje delo.
Raznesle ga bojo po kotih,
po luknjah.
Odšli so pastirji po žlebu.
Pojdi za njimi navzdol,
ujemi čredo glasov.
Vpij klice kletvinaste.
NEFRETETE
ko sem videl da prihajaš
sem rekel nefretete
in mislil zakaj prihajaš nefretete
v ta blodni dom brez svita
saj sem odsanjani sanjavec nefretete
in nisem od tam kjer vaša drevesa
po temnem ukazu rasejo z vejami v zemljo
sem iz senčnih krajev nerazumevanja nefretete
kjer je vse zmerjeno in zamejeno
ki sem videl svoj prvi dom v žerjavici
in tavam po domovini pasji nefretete
beden človek sem ki piše pesmi nefretete
ti ne bom dal zaščite v deželi izumirajoči kraljica
kjer je grabežljivec grabežljivcu brat in podpornik
dar bogov si nefretete
rad bi počasi umiral v tvojih očeh nefretete
SREČA SAMOTA
sreča samota drugo samoto
in reče samota druigi samoti
pojdi na moj dom samotni samota
in druga samota vstopi v dom samotni
in prva samota vstopi v drugo samoto
sta dve samoti ena v drugi
sta dve samoti zlepljeni v samoto
in reče ena samota drugi samoti
si mi dala vse kar si imela samota
zdaj se born odlepila zdaj bom sama samota
počakaj ji reče druga samota
počakaj preden postaneš sama samota
in se uleže nanjo prva samota
se uleže kot da se še ni nikoli ulegla nanjo
jo stisne samota v objem iz plamenčkov
iz plavih plamenčkov kot da gori samota
jo stisne jo valja zažiga pod sabo
zdaj pa le pojcii ji reče le bodi lastna samota
le pojdi le bodi govori pepelu pod sabo
pepelu ki več ne odgovarja in ne vzdihuje
saj je pepel razgrajena samota
S KATERIMI USTI
s katerimi usti naj ti spregovorim
iz katere glave naj te gledam
v katere prsi naj te spravim
s katerim nožem naj zrezljam
tvoje telo
v katero vdolbino iz katere
kože naj položim
tvojo mehko soho
v katerih besedah naj ti šepetam
iz katere govorice naj puhaste
pomene položim na tvoj
trebuh
pod katero streho naj te pokličem
nobenega šepetanja ni
v lesenih ustih
je tujek moj jezik
Z RUMENIM MAKOM
z rumenim makom sem si natrl kožo
z milim vonjem
da bo dim med dvema sklenjenima telesoma
gada sem ubil na stezi po kateri boš prišla
da bi ne zmotil skladnosti tvoje hoje
šel sem na goro da bi bil moj dih čist
umrli materi sem pripovedoval o tebi da bi te spoznala
krivdo ki je počelo vsega sem potlčil v globočine
polnoč gre skoz noč in je pustinja pod zvezdami
konec je prazničnega lišpanja
bilke ki sem jih všče podpiral zate
tam zunaj lezejo nazaj v korenine težke od temne rose
KRIž NA TRAVI
Roki, razprostrti v križ na travi,
sta se skrčili v pesti,
ki sta mleli nič bolečine.
Je kar hlipal. Kar iz tujega telesa.
Je kar bruhal iz sebe zvoke.
Kot da jih meče v veter, hlipce.
Kot da bi bib() grlo luknja vetra.
Je ležal tam v travi.
Se ni mogel vzdigniti.
In tisti njegovi zvoki,
besede iz slovarja bolčine:
kmalu se bojo zlile v veliko sapo.
V jezik tistih, ki so umrli.
V kolobarjih ga obkrožajo. S sapami.
Mednje se bo zamešalo njegovo hlipanje.
Bo tenko piskalo jok nezadoščenosti.
Zgubljenosti. Zgube. Čiste zgube.
GADJE
Kako se sušiš,
kako si obseden, kako
samemu sebi nisi kos,
kosec oberočni.
Ne upaš se ozreti,
nočeš se videti osvetljenega
s sramotnim ognjem, v katerem gorijo
pokošeni travniki.
Gadje so na tvojem ležišču
sprijeni in sprijeti za čas, ko se zbudiš
sredi noči, nedolžien od spanja,
brez spomina na sanje: čiste oči, ki se odprejo.
A že jo vrtijo v krogu, nedolžnost,
jo že cefrajo gadje,
že polnijo prostor s sikanjem.
Iz tvojih ust.
Skoz tvoje zobe.
VEČERNA KRI
kako so te nosile noge
kako so se polnila pljuča
s studenčnico zraka
kako ti je špricalo popoldne
spod stopinj svetlo na vse strani
kako je bil blizu svet kako se te je dotikal
in ti sveta za zmeraj
kako se ti je razmikal svet
kako si šel vanj ki te ni več
si šel v visoko avgustovsko popoldne
ko je čisti duh vodil pogled
ko je tisto kar so videle
gledalo tvoje oči in skoznje
si stal pod curkom da je voda
posvetila golo telo
te gledam kako si zginjal
v modrino zmeraj bolj
steldast
si padel da te je pobočje
opraskalo po boku kakor sveto zver
te je zaznamovalo
na zahodu visoko v dolgi svetlobi
si obstal se dotaknil rane
si prinesel krvave prste pred oči
si jih nastavil soncu:
Glej, sonce
si obliznil kri enako krvi večerni
ko to gledam iz tega
v čas ki ga ni več
si slika ki jo gledam
ohranjena v meni
ki si šel v temle telesu
v vedrino ki je ni več
Z MANO GRE
Z mano gre ta, ki ne gre.
Stopa za mano v moje stopinje.
Moje telo je njena navzočnost.
Ko grem po žlebu, po previsu,
ko se iz obraza v obraz spogledam
z jamo pod mojim razkorakom,
je zraven.
Da ne padeš, pravi.
Da ne padeš, ki je ni zraven,
saj je drugod.
Je bogvekje.
In je sonce za hrbtom. In veter.
In so zastave iz megle na vrhovih
in ni nobenega zvoka.
In je zraven. In je ni.
Njen glas je zaupljiv
šepet vetra v uho.
SKOZ TEBE DEŽ
Kako prihaja? Zakaj prihaja?
kdo jo je ki je ni klical
v raztreščeni dokončni svet
Prihaja tako da loči od prej
naenkrat zažge da plamenijo skoz oči
da iz vode po kateri brede
z neznosnimi nogami naredi vodo lastnega odseva
da si dež skoz katerega hodi
mokrih las mokrih oči mokrega telesa nagega
da jo pričakuješ dež da jo oblivaš dež
da padaš vanjo ko gre skoz tebe dež
da vstopi v tvoj prostor njen prostor
da piješ kaplje z njenih las
kaplje ki hlapijo iz njenih oči
in tiste iz molčečega popka
ji spet pogledaš v oči
in vidiš kako z milo roko v polju
zažiga ognje v katerih plamenijo
obrazi davni ki jih mečeš vanje
ti s svojo roko hudodelsko
kaj zmoreš z roko ubijalsko
Kako prihaja? Zakaj prihaja?
ŽEBELJ PTIČJI
Kot žebelj je ptičji glas,
kot svetel žebelj smrti,
zabit v mrak.
Razbežijo se postave,
še pravkar zaupne v soglasnem šepetu,
razbežijo se z bledimi obrazi
po prostorih, kjer sijejo kamni
v mrak.
Od njega se razpoči nebo,
modro in visoko
se raztrga.
Ko utihne ptičji glas,
ko se razsuje med drevjem,
se nazaj zgosti nebo, a je drugačno,
a pritepene postave se vrnejo. Tuje.
ŽENSKA IZ PUŠČAVE
Ženska iz puščave
ima prsi iz peska (rdečega)
popek je vdolbina v pesku
kot da bi jo zvrtal volkec
je med nogami koža
mokri pesek: ven rasejo
spreminjaste puščavske rože
se v pesek odpirajo
z mokrimi usti
ko se dotakne ženske iz puščave
je iz rdečega ognja
ji plamenijo lasje plavo
se rdeče vrtiči iz popka
a med nogami orhideja ne gori
rase samo rase
ga objame vsega s cvetnimi ustnicami
z usti usti povsod
ko krikneta opečena
se razsujeta v rdeči pesek
v pesku zgine ženska iz pščave
v pesku jo išče
je ne najde v peščenih rjuhah
KRILATEC IN GORA
Iz molka si. Težka ponoči pritiskaš
na globočine, kjer teče voda.
Svetla teče. Svetlo se svetlika. Tiha
včasih zašepeta.
V globočinah temnih pod tabo voda
svetli. Pod skalnim molkom živi
Telo je zmečkano
od teže, ki leži čisto zraven,
od neznosnosti, ki gleda telo,
slečeno, nebogijeno pred pogledom.
Saj kdo gleda.
Samo krilatec pod rebri krili.
Prazni so tvoji oltarji. Ni
obrazov, ki jih je kazal njen beli prst
v senčnatem večeru, ko so butali
oblaki v čelo, ki ga nimaš. Zdaj ne.
Ni angelov. Ni svetnikov. Bogov ni.
Ni spakedranih oči.
Sarno globočine za padec globoko
dol dol z oltarjev so.
V krušljivi molk, ki si gora molka.
Po žlebovih,
previsih, nad stenami, v luknjah,
v glasu, ki ga ostri veter ob kamnitih
špicah, sem mislil, da je skrivnost.
Razkrita, zrečena
v zasoplem dihanju.
Krilatec pod rebri trepeta. Je metulj,
ki ne bo večzletel.
Sanjam o gori, ki odpre mokra vrata,
z glasovi v kite spletenih voda.
Pijano frfota srce.
Žlebovi, skale, ostrine.
Ostrine, ki cefrajo krila.
GORI POEZIJA
Ogenj prebira pesmi.
Ogenj postavlja ločila.
Hitri ogenj z zoglenelimi očmi
lista liste z zubljastimi prsti.
Kdo bo bral verze,
zapisane v žerjavici.
Pregorele besede. Razpadle zloge.
Zverižene črke.
Na kol nataknjena glava
pesni pod zaprtimi vekami.
Črno pesem nam poje glava,
jo poje nesišnoo iz odsekanega grla.
Gorijo svetlolase pesmi z ognjem v laseh.
Gorijo slavci nad mestom slavcev
z ožganimi krili, s pregorelim
gostolenjem v kljunu.
Gorijo vrtnice v obzidanih vrtovih.
Gorijo beznice, palice minaretov se lomjo.
Cerkve gorijo.
V ognju je zoglenelo vprašanje,
kaj je pesem.
Gorijo obrazi ur,
vsi naenkrat zažgani.
Čas pretekli, čas prihodnji
frlita iz plamenov časa sedanjega.
Na vprašanje, kaj je smrt,
kaplja kri
iz smrtne rane pravkar rojenega.
KAMEN
V sanjah mi je pripovedoval kamen,
kaj misli kamen.
V enem samem dolgem stavku mi je pripovedoval
v sanjah kamen.
Če bi se spomnil, kaj mi je povedal,
če bi se spomnil besed, ki jih je govoril
v mojih sanjah,
ko se mi je sanjal kamen.
STOPINJA
Zaskrbelo me je zate, ko sem videl
tvojo stopinjo, zasukano
v to smer.
Obrnjeno meni nasproti.
Tja, od koder sem prihajal.
Tja, kjer sem še pravkar bil.
Kot da si hodil z mano.
In kot da si mi hitel naproti.
Obenem.
Ta stopinja, nasprotna meni.
Kot da si pravkar
odlepil podplat. V bližini.
S tal. Kot da me še gledaš.
Kot da bi šel skozte.
Ali kot da si pravkar
švignil skoz moje čelo
Zaskrbelo me je zate.
Še bolj me bo.
Zamešal si sledove.
Prepletel hojo.
Srečuješ se na čudne viže.
Še bolj, ker noč tihotna
na tihoti prihaja.
In spanec ne bo prinesel
brezskrbnosti vesele.
NIČ
Včasih zgine v oblakih
In je ni
V jasnih nočeh požira zvezde
Velikega voza
Z ostrim robom
Takrat vem da je za robom
Neskonno Brezdno
Nič
ČREDA
gre zjutraj z mukanjem meketom
in zvončkljanjem in vpitjem
pa prigovarjanjem pastiričinim
gre čreda v breg jutranji
a ne gre po rosi lesketavi
rosa je črna
ne gre po zlatu sonačnem
žarki so mrzli
gre v breg v jutranji mir
z zvoki ki se poslavljajo
in so večeri zadaj so na nebu
okrašenem z girlandami
te blestijo a so zadaj
so že v drugem času
(ko se noben čas ne vrne)
čreda gre se kotali navzgor
kjer je jama
vanjo se bo usula
med mukanjem meketom
zvonci zvonci (ministrantski)
in zdaj že molitev pastiričina
a že pod zemljo že v jami
že onstran že v času kise več
ne vrne že zamolkli zvoki
že ki padajo v globino že
v mrak časa že v čeljusti njegovi
v jami kjer trohnijo kamni
in čredo glasov lišaj prerašča
0ČETJE MATERE
ko mi ližeš bradavice moške
zakrnele na prsih
se zbudijo pod kožo vse moje matere
da sem struna davnih materinskih naslad
ko greš naprej s svojim strašnim jezikom
prelistavaš moje telo
iz knjige sprhnele stopijo možje pokopani
v stoletnih oddaljenostih
in so v tvojih ustih naenkrat vsi
enakih vzdihov enakih krikov neznanih
naenkrat v kepi zvokov vrženila
v težko noeč mrtvih očetov
belih mater
ZLATI KLOBUKI
narahlo se dotikaj
mojih ustnic da ne počijo
nabrekle od poželenja
(zlati klobuki dišijo v tihem soncu
ostro dišijo po semenu
po kaplji ki je kanila
v vonj dekliškega telesa)
samo s konico jezika
se dotikaj mojih bradavic
tako živih neučkakanih
bradavice bi zgorele
prižgane s tvojimi ustnicami
(zlati klobuki v globokih grlih
temno pohoto skrivajo
v slike onkraj se cvetne krone sklanjajo)
samo s tipalkami se dotikaj
tam kjer si kjer sem
da v glavi rdeče zažari
ves utripaj vse daj vse popij
zdaj te stisnem zdaj te zmečkam te
pijem te pijem
(zlati klobuki so sklonili
kronane glave
vonj semena pomešan s sladko kapljo
dekliško diši
v samotno popoldne)
KAKO OGENJ
kako ogenj zažiga poleno
kako ga prosi naj traja
in pride noč grozi ogenj
in prikazni pridejo nočne
kako dolga bo noč
pravi ogenj v kakšno noč
bo padla noč brez mene
govori ogenj prežganemu polenu
jaz pa o upepeljevanju
jaz pa da je pepel najbolj dokončna reč
tega sveta kjer živimo ogenj
žerjavčasto poleno in jaz
v tihem soglasju požiranja
mene in ognja ki žre
mene
jaz ogenj pepel se kopiči
v stegnih (se sesipajo vase)
CE JI NE PRIDEŠ NAPROTI
Če ji ne prideš naproti,
bo misel zašla, ko te bo iskala,
potolkla se bo, si porezala glavo,
misel, poslana k tebi,
zgubljena v zgubljenosti
z brlečo lučko v sebi,
ki je ljubezen,
bo črna v črnem misel
v gomazeči deželi zgubljencev,
se bo ciparila po zloveščih kotih,
zgrešila bo hišo ljubezni ljubezen,
prodajala se bo na potih brez kažipota,
vdajala se bo temnemu drsenju
v korita, ki nič ne vrnejo,
misel, poslana k tebi,
če ji ne prideš naproti,
če nisi tam, kjer te išče.
ŠUM ŽALOSTI
dnevi ko kroži sonce okoli
s trobentami svetlobnimi tam zgoraj
kjer je svetloba glas
ki plapola v modrini
čas ki je bil
močnejši od tega časa
besede zdavnaj zrečene
okamnele režejo
šum žalosti so koraki po travi.
dnevi kot da jih ni biblo
in že pride voda blizu
večerna
svetloba na obrazu naslikanem v skalo
žari
tihotna trobenta
JUZNI TREBUH
Razparan je trebuh južnega vetra.
Iz njega se usipljejo
voli in Hamlet z roko, ki je zletela v nebo.
Razuzdani bogovi.
Perverzne device.
Ostriženi Kristus. Na balin.
Angeli, črni angeli, ki grejo v nič.
Čeljusti velikanke, ki žre nebo.
V šumečem plaza se valijo po pobočjih.
Zapreden born v bubo samega sebe.
Poslugal glasove. Znane. Neznane.
Krike. Skriveneno petje.
Klice, ki me ne kličejo.
Besede blizu, besede daleč,
razpotegnjene, ki se kotalijo,
sprijete v mrgoleče kepe.
Iz moje glave vržene.
V praznoto. Iz praznega
v drugo praznoto.
Novi južni trebuhi bojo hiteli
čez moj pogled.
Nove skremžene obraze bojo deževali
name. Ki sem tih. Ki sem majhen.
Ki sem sključen v rogovilah svojih udov,
stisnjen od težkega južnega pogleda
brez oči. Povsod z očmi.
Votlo grlo južno. Grlo razparano.
Kako poje.
Pesem brez odpuščanja.
NEIZGOVORLJTVA NEZAPISANA
neizgovorljiva nezapisana
zakamnjena v skrivnost sveta
bližina njenih oči
ki naenkrat pride
ki te pije
ki srka tvoje
ki ti njene oči
v razpotegnjenem trenutku
ko zgine kar je bilo
kar bo
kar si delalkar videl
pride puščava
pride opotekanje
naenkrat plane
naenkrat se razprostre
mrtvaški prt dokončnosti
veš da je ne smelš poklicati
tudi ne zagešetati
veg da jo boš ubil
da boš unial besedo
rekel zapisal izrekel sem jo
ki je spomin na bližino končnosti
ČAS TVOJ
Pride čas, ko ni več časa.
Se stopinja ustavi in ne more naprej.
Se oči zazrejo v lastne oči,
s pogledom, nalitim z očitkom.
Kam si me pripeljal, pravijo.
Zakaj si trd od strahu.
Zakaj si ledeno nepremičen.
Pride čas, ko je čas krut.
Jje neizprosen.
In so ustnice zamrznjene.
V točki, ko ni premikanja.
In je jezik suh od spoznanja,
ki kačasto plane v odprtino
grla.
Čas, ko se ustaviš.
Ko si led samega sebe.
Čas tvoj.
BELO PETJE
h glavi v spanju pozabljeni ob stezi
zasuti glavi zametani skamenjem
zavračanja
h glavi po kateri so se hitro razraščali
mahovi in bedno cvetje sanj
se razraščali umirali
osuti v nič
h glavi pozabljeni od sebe
ki ni bila srečna v tesnem žlebu počitka
ki ni bila nesrečna ko jo je stiskala
noč
je prigla žival s pesmijo na ustih
ki niso bila človeška
ki niso bila živalska
s pesmijo v gobcu
s pesmijo ki ni bila lajanje
in ni bila petje
je prigla žival porasla
z belo dlako
in ni prišla po potih žival bela
je prišla po gmotah teme
kot bi hodila po travi
po črni travi noči
je zapela žival belo
belo petje glavo je zbudilo
ko je raslo na njej kamenje
in mah in črno spanje
kaj mi poješ to belo petje
kaj me budiš iz spanja trdega
je zavpila glava padla je nazaj
na zglavnik iz mrčesa
ODSEV
Ponoči skoz vrata bleda senca,
odsev telesa, ki ga poznam,
vstopa ponoči skoz vrata.
In je, kot da obtožuje
tistega, ki je šel na to stran gore.
In je, kot da se slači za tistega,
ki mu glava visi v spanje.
Globoko dol.
Kot da se smeje, kot da vzdihuje
vzdihe in izdihe, ki jih pomnim
iz objemov.
Vso noč ali samo trenutek.
Odide skoz zaprta vrata,
da se ne zgane noben cvet mraka.
Z bosimi nogami zabrede v roso.
Vdihne tihoto. Jo votlo vdihne.
V votlino.
OSTRINE
naj traja noč naj se ne jenja
naj ogenj plapola naj greje
naj v krogu tesnem govori
naj ogenj dolgo dolgo
naj sam bom s sabo
naj s pijač-o rdečo sam
naj sebi točim pijem
in kri naj svojo žrem
in sebi nož na vrat naj
in sebe gledajoč skoz dolgo noč
čitke recitiram
pa naj pričujčnost vsa bo tu
ob ognju naj se greje
in naj ostrine vse
namerja vame
in vednost naj ho tu
s pokljanjem ognja prepojena
da ni prihodnosti
pesem je iz molka v molk
požrtna grlasta zadirčna
naj traja tale noč naj se ne jenja
ko slečenega gledam
sam sebe sebi nož
naci telesom lastnim sklonjen
DOL DOL
ko mislim na vse tvoje upe
ki so vtisnjeni v stopinje tvoje
jih sledim
stopinje ki se naenkrat
ugreznejo v meglo in blato
in mraz mokrotni
ko te pričakujem ko prideš
in tiho sedeš zraven mene
in vprašam A vse a vse je šlo
V trenutku, rečeš, v trenutku
neprištevnem je padlo dol dol
je zginilo
mislim kako si prišel z nogami
razžrtimi od zavratne poti
kako ti vidim brlijo oči brez odseva
in gledam kako padajo težki oblaki
čez ostrine sten
in sligim kako prebadajo smrekovi vršički
trebuhe temnega vetra
MLADIC
dva krokarja sta priletela zjutraj
in hitro vdrla skoz teneko dremeža
sem sligal kako crna perut reže
bledično spanje in krika
dva naenkrat tesno
drugega ob drugem
dva naenkrat sta zletela
skoz moj napol v sanjah život
sem zletel z njima skoz veter
v tihi zrak in so pred nami
utihnili ptiqi 2vagi se je
Mebetanje znitkalo v drobnih vratovih od strahu zadrgnjenih
sem bil zdaj z njim zdaj z njo
sem krakal z obema tretji krik
ko sem se opotekel v jutro sem imel v gnu
krokarskega mladiča
s strupeno slino
ga bom pital
LISJAK
Lisjak, ki laja vkopan
pod Kredo iz divjosti,
ki je tako velika, da se splaši
bitje mojega srca.
Iz sebe pogilja
krik za krikom,
temen Zivalski strah,
iz jazbine v temni nocni zicl,
sezidan iz grozeClh kamnov.
Gori,
gori poleno, ki sem ga vrgel
v ogenj zate.
Lisjak je padel v molk
brez dna.
V špranjo zemljino,
v strah in stisko,
zvita v klobčič.
Molk bo jutro in dan, ki pride,
bo pepel zgorelega dneva.
KDO
ko so vsi potopljeni
v nič spanja
v vodo sanj v tolmun mrmranja
ko nobeden na svetu spečem
ne misli name me ne sliši
v kraju črnega pozabljenja
ko je Rimska cesta prepotovala
polovico neba in je Veliki voz že zdavnaj
utonil za Debeli vrh
ko so vse povezave zamrznjene
ko so vse glave pokrite cez glavo
in edino jaz
še bedim in sem sam samcat
tako kot v resnici
kot je bilo in bo
vem da bo nekoč narobe čisto narobe
ampak kdo bo takrat bedel in kdo spal
ljubezen moja. Kdo?
TRETJI
Ki stojita enako oddaljena
ki se ne približata ki ne gresta narazen
A tretji je na begu
je sklonjen nad globočino
si je zatisnil ušesa
da bi ne slisal glasov
za sabo
Ki je med njima kos neba
zmeraj enako velik
vsako uro drugačne barve
Ki zasije zvezda med njima
Med njima in tretjim poševna črta
zdrsljiva ostra črta obzorja
Kdaj se prelomi črta
kdaj na prelomnici zazija brezno
Bo pogoltnilo tretjega
Se bosta skotalila za njim
Ali bosta kar stala in stala
s kosom neba med sabo
z zvezdo na preseaku
USTA BREZ UST
ležiš visoko čisto bela
rahla kot sneg
s spodvitimi nogami
visoko v črni rebri
si vhod na drugi svet
si odprtina bela v snežno deželo
samote in soglasja
pot k tebi je visoka
vijugasta
ostra je pot
z vzdignjenim pogledom gledam
da te ne zgubim iz oči
popil te bom belo
legel born nate belo
jedel te born sneženo
ko born padal s tabo v sneg
brez konca
usta odprem da bi pila
jezik da bi lizal
telo približam da bi odprlo
bela kolena
usta so brez ust
jezik trda suha riba
telo se seseda v luknjo telesno
drsim navzdol
navzdol po ostrem žlebu
tja dol v dolino
priklenjen born na skalo
trhlega trajanja
TIHOTE
ko zabredeš nag
v mehko šipo jutranjega morja
ko so oblaki vseh obrazov
in so med njimi visoke globočine
v pokrajini kjer si bil prisežeš
se naglo spreminja rase hlapi
dežela na nebu
tam ptič zacvrči
pod veliko goro
tam zvezda zamiglja in ne zgine
tam letijo netopirji v opotekavi lov
zvečer poslušaš
pridušeno dihanje in ga šteješ
in greš v dolino kjer še nisi bil
dih za dihom šteješ
in padaš
mehko kot izdih
KROKAR
Požira
naysezgodaj zvezdne oči.
Najbolj slastni del nočnega obraza,
ki se ohlaja na visokih vzglavnikih.
Nanjo se spusti, na posteljo nočno,
in kljuje, kljuje.
Kadar leti, leti skoz samoto.
Kakor skoz votlino v votlini,
ki gre z njim in se sproti obnavlja.
Kadar se spusti nizko,
perutnice oponašajo
glas vetra. Kose.
Kakor da je veter planil z gore.
Kakor da kosa kosi zrak.
včasih leti v dvoje.
Tudi takrat je njegov let
padanje v kroge samote.
Tista, ki jo spremija,
je v tihi razdalji.
Ne dotikata se s perutnicami.
V prostorih iz dveh kolobarjev
letita.
Poje na tri načine.
V treh različnih govoricah.
Vse so sebi namenjene.
Za lastno uho, za pogovor s sabo.
Ni oponašavec, ptič kijukasti.
Če oponaša, tedaj sebe,
tedaj svoje glasove, zapleteno
govorico vijugastih klicev.
Ko leti nizko,
se mu na perutih lesketa
črno kljubovanje kraljestva
skrivnosti.
 | Vsebina članka je delno ali v celoti izpeljana iz vira {{{source}}}. Imetnik avtorskih pravic je dovolil objavo gradiva pod licenco Creative Commons Attribution-ShareAlike 3.0 Unported. Dokaz za to so potrdili in shranili prostovoljci OTRS pod številko zahtevka {{{id}}}. To predlogo naj dodajajo potrjeni prostovoljci OTRS po prejemu jasne izjave o dovoljenju na naslov permissions-sl  wikimedia.org. Predloge ne uporabljajte za zahtevanje dovoljenja. |