Doktor Strnad
| Doktor Strnad. Spisal Fr. G. Kosec Fran Govekar |
| |||||||||||||
| Poglavja | I. II. III. IV. V. VI. VII. • dno |
I.
[uredi]„Gospod doktor, kako strašno ste dolgočasni! — Mi li nimate ničesar novega povedati? — Da me obožavate, da sem najdivnejša vila ob Vrbskem jezeru, da Vas odmakne že jeden moj pogled v deveto nebo itd. itd. — oh, doktor, to vem predobro, saj sem jednake neslanosti čula že neštetokrat, — in ne samo iz Vaših ust! — Ali pa res ne veste drugega? — Oh, bože mili, — ta dolg čas!“ —
In zazdehala je glasno ter stegnila obe nogi krepko od sebe, da se je zazibala vrvena mreža, v kateri je ležala vznak. Lepa ni bila gospica Marta, a — kakor pravimo — interesantna. Bled obrazek z ogljenočrnimi, širokimi obrvimi, ki so se nad malim, nekoliko podvihanim noskom skoro zraščale, temnih očij, malih ust, — život vitek, majhne noge in ozke roke, — taka je bila Marta.
Včasih je bila igralka, — menda v ogerski metropoli — a sedaj jej ni tega treba več, dasi je še mlada. Govorilo se je marsikaj, odkod zavzemlje one velike svote, katere porablja že skoro pol leta, stanujoč potratno v najkomfortnejši vili poreški.
Imenovalo se je ime nekega budimpeštanskega bankirja, zatem ime nekega poljskega grofa, — celo neki amerikanski žid je bil nazivan Martinim protektorjem. — Gotovega ni vedel nihče; — povedala ni nikomur ničesar.
Koliko pomladij šteje njeno življenje, — tudi tega ni vedel živ krst; — morda dvaindvajset, morebiti petindvajset, mogoče celo sedemindvajset; — saj je znano, kako umetno in premeteno umejo ženske posebno pa še igralke, prikrivati svojo starost!
Pa to nič ne dé! — Resnica je, da je bila gospica Marta najzanimivejša ženska prikazen ob slovitem koroškem jezeru v letni sezoni. Živahna kot veverica, pikantna kot Ticijanova Venera, pogumna kot Amazonka, a frivolna kot najslabše plačevana baletka ...
Jahala je vsakega konja, dirkala za stavo na biciklju, bila prva veslalka in plavalka kluba „Albatros“ — celo boriti se je bajè znala. — Bila je središče ondotnega športnega sveta.
Neka menda prirojena eleganca ‚chic‘ v kretanji, v konverzaciji in toileti sta ji pridobivala splošno občudovanje in simpatijo.
Marta je smela biti nesramna, rekali so: ‚Ona je divnodražestna!‘ — smela je klepetati nalik sraki, rekali so: ‚Ona je amusantna, duhovita! — Marta umé zabavati družbo briljantno kot nobena druga!‘ — Njej je bilo dovoljeno hoditi po promenadah in javnih lokalih v najnedostatnejšem, najdrzovitejšem krilu, rekali so: ‚To je ukus!‘ — —
Toda gospica Marta se je začela dolgočasiti in danes je že uprav neznosna. — Moj Bog, kolikokrat pride človeku neka čudna muha, da mu ne ugaja nič, da ga ne zanima nič, — da se mu zdi vse tako pusto, neslano, bedasto!
Danes je odklonila že povabilo petorice najčilejših husarskih častnikov, ki so jej privedli saboj tudi iskrega angleškega vranca; — zavrnila istotako odločno preuljudno povabilo podnačelnika celovškega bicikliškega društva, da bi se soudeležila društvenega izleta v St. Vid; — parnika ‚Neptun‘ in ‚Loretto‘ odpeljala sta zopet nazaj lepo število laskavih gostov, katerih ni marala sprejeti, — zakaj danes jej pač ne prija ni jeden obraz!
Stotnik K., ki je siloma vdrl v njen boudour s prekrasnim šopkom tej in kamelij, slišal je toliko prekrepkih izrazov divje razkačene Marte, da je, ne vedoč si sicer pomagati, padel pred njo na levo koleno ter dejal v tresočim glasom nalik golobrademu gimnazijcu na prvem rendez-vouau s kratko krilo pripravnikarico: „Gospica, jaz Vas ljubim, obožujem Vas!“
„Nič — — nočem ničesar slišati, — poznam Vas; — vùn, tukaj vùn! — Gospod stotnik, obrnite se in — marš!“
„Grom in strela, sam vrag je šinil danes v to dražestno opico! Popolnoma je pozabila menda, da mi je sinoči še obljubila poljub!“ — jezil se je poparjeni stotnik. — „Izvestno se jej je izneveril kak posebno priljubljen čestilec! — Hm! — se že potolaži, in zopet bom njen ‚arkadski princ!“
Odšel je v kazino v jezujitski vojašnici ter z dvema buteljkama zadušil svojo slabo voljo.
Marta pa je mej tem ležala vznak v lahni, ohlapni domači haljini na verandi svoje vile v gugalni mreži, ki je bila privezana mej dvema stebroma. Pušila je cigareto za cigareto, grbančila svoje gladko čelo, pretegovala svoje lepe, a tudi močne ude in — zdehala.
„Gospod doktor, ne bila bi niti Vas sprejela, če bi bila vedela, da ste tudi Vi takov pustež!“
„Gospica Marta!“
„Se li ni zgodil noben nov škandalček v našem kopališči? — Jeli došel kak zanimiv tujec, — kak parček mladih poročencev? — Nič? — Ah, pojdite še Vi, odkoder ste prišli! Spala bom.“
In prekrižala je pod svojo črnolaso glavico svoji roki, da sta pala nazaj ohlapna kineška rokava ter sta se pokazala dva polna bela lakta.
Doktor, vojaški zdravnik Strnad, ki je dotlej slonel na nizkej zori ob verandinem robu ter pušil smodke sanjavo zroč preko jezera, po katerem so švigale ladjice z raznobojnimi zastavicami, ozrl se je po zadnjih Martinih besedah plašno po njej.
„Domov me podite?! — Kakó ste kruta! — Saj vender veste, da me osrečuje že Vaša bližina, — ako vidim vsaj rob Vašega krila, O, le molčite, spite, — a jaz naj ostanem tukaj! — Naj Vas li gugljem? — naj Vam zaigram na kitari in zapojem uspavanko?“
Nobenega odgovora. Vrvena mreža ziblje se komaj vidno sem ter rja.
Doktor se dvigne raz zofo in pristopi tiho k mreži.
Tu leži cvetoče žensko bitje v vsem svojem priprostem, a tem dražestnejšem čaru.
Počasi se je sklonil doktor preko njenega obrazka, da bi pritisnil nanj vroč poljub, a v istem hipu se odpro dolge Martine trepalnice in zadene ga osoren pogled.
„Pfuj! — gospod doktor!“
„Marta, Marta, — kako Vas ljubim!“
Zopet se je sklonil, ljubkujoče objel njeno golo ramo ter pritisnil na njo svoje trepetajoče ustnice, in ni jih odmaknil, dokler ni planila pokonci ter mu iztrgala svoje rame.
„Ti ropar, — Ti okrutnež!“ — vikala je gladeča z dlanjo boleče mesto. „Tu glejte, kako strašno poljubljate!“
Skočila je iz mreže ter mu kazala rdeč krog, vidni odtisek njegovih ustnic. In zopet ga je bliskajočih očij koketno zmerjala: „Ropar, — silovitež!“
On pa jo je potisnil poleg sebe na zofo, prijel jo za obe roki ter ju poljubljal ... divje, neutrudno ...
„Dosti, dosti!“ — vzkriknila je končno Marta smejé se mu puleča iz rok. In ko se ga je rešila, ovila mu je nakràt obe roki okoli vratu, privila ga na svoje prsi ter mu pritisnila na usta dolg, dolg poljub ...
Nato je planila na noge.
„Sedaj pa pojdite, gospod doktor! — To Vam bodi v plačilo za Vašo prijateljstvo, — ne, za Vašo ljubezen.“
Strnad je zrl molče v njene ogljenočrne oči in ni se ganil. Bil je bled.
„Takoj pojdite, — sicer ...!“
Ponudila mu je svojo ozko rokico s tistimi dolgimi, rožnatimi prstki.
„Marta, zopet me odpuščate brez nade, da bodete kdaj moja, vsa moja? — Ne obljubite mi, da Vas smem jedini ljubiti?“
Ustnice so mu bolestno trepetale. Ona pa se mu je zopet približala ter mu z obema rokama pobožala lici.
„Ti ubožec!“ — je dejala pomilovalno, na to pa pritisnila svoje gladko lice k njegovemu, katerega je obkrožala lepa polna brada. — „Želiš si ognja, s katerim se do smrti opečeš! Ti veliko dete! — Tudi jaz Te ljubim danes, — nò, jutri mi boš morda že zoprn, — saj si ne morem pomagati! — Izprememba, novost je moj uzor. Soproga, zvesta, jedino Tebi udana družica skozi celo življenje bi menda ne mogla biti. Ti pa zaslužiš takega bitja, katerega si tudi vreden, Ti dobri Janko! — Pozabi, izbij si misel na mé, — jaz Ti trajne sreče ne morem dati, ker je sama nimam ...
Ali si mi pa zató vsejedno dober? Dà? — Nò, reci da, pa roko mi daj kot prijatelj svojej prijateljici, — tako ... Sedaj pa pojdi, — do svidenja!“
„Do svidenja, Marta! — — —
Večerilo se je; na jasnem nebu se je pokazal zadnji krajec meseca, užigale so se zvezde in hladen veter je pihljal preko jezera ter se poigraval z valovi.
Ondi od brega Poreč, kjer je promenovala gospoda, začul se je zdaj pa zdaj koketen ženski smeh, važno govoričenje nadutih kavalirjev in ne prisiljen vik in krik otrok, ki so se podili za obroči. — In zopet je popihnil veter od druge strani ter prinesel iz dalje zvonkljanje govedi, pasoče se na bližnjem hribu, don večernega zvona, zatem pa rakordov strastne laške popevke, spremljevane na glasovirji — in zopet je bilo tiho in mirno, samo vali so šepetali ...
Iz Poreč proti Celovcu je dričala po sredini jezera lahka gondola; v njej je sedel dr. Strnad.
„La donna e mobile ...“
tako je pela Marta za odhajajočim doktorjem; še
mu doné po ušesih tisti sentimentalni akordi, ki zadajajo
njegovemu srcu globoke rane.
„Kot list v vetru! — poje ženska, katero ljubi ... in ona, ki ljubi njega? —
Ob oknu čedne predmestne hiše v Ljubljani sedi deklè; — prisodil bi jej osemnajst let. V naročji jej leži zvezek pisem, v rokah pa drži fotografiško sliko. Nepremično zrè v to sliko, ki jej kaže lepega, vitkega moža. Njene kakor spominčice plave oči upirajo se z nepopisno milino, z neko ginljivo zamaknjenostjo v njo, okoli ust pa jej igra ljubk, srečen nasmehljaj.
„Janko, li slutiš kakó Te ljubim? — Tvoja, večno vsa Tvoja ...“
Takó šepečejo njena usta, ki se hipno približajo fotografiji ter jo poljubijo ... Nakrát se jej stemni jasno čelo: „Zakaj takó dolgo molčiš, Janko? — — Že tri pisma sem Ti pisala, a ne odgovoriš, in tolažiti se moram s Tvojimi starimi listi! —
Kakó čudna, zmedena ... nekako nervozna so ta poslednja pisma! — — Moj Bog, tako sem nemirna ... skrbi me mučijo, dasi ne vem zakaj! — Si li bolan? — O Bog, ne hoti tega, saj molim vsak dan k Tebi za svojega miljenca! — Danes je že deseti dan, da sem brez obvestila ... in vender si mi obljubil, da mi pišeš vsak dan!“ —
Solze jej žalijo oči. Hitro vstane, zloži zopet pisma ter spravi sliko. „Čemu jokam!“ — se nevoljna vpraša. „Kako sem otroška! Sam mi je pravil, da je zdrav in trden, da ni bil še nikdar bolan; — bolan ni! — Sem li v skrbeh radi njegove zvestobe ... oh, ne, ne ... kako razžaljen bi bil, ko bi vedel, da se mi je sploh porodila taka misel!
Ne, zaupam mu, saj mi piše vedno, da hrepeni po uri, ki naju zveže za življenje; — kako bova srečna!“
Nasloni se tik okna, zapre oči ter se zamisli; blažen nasmeh se razlije po njenem nežnem obrazku, saj se vidi že soprogo poleg njega, črnolasega, ponosnega Janka! — Kako je že dejal, ko jo je poljubil v slovo? — „Samo še šest mesecev, Rezika, potem pa ...“ — Oh, potem ... potem ...!
„Rezika, dve pismi!“ — V sobo stopi gospa dolgega obraza, milo plavih očij in suhljate postave.
„Sedaj boš menda mirna; ej, Ti zaljubljenka!“ —
Smejé jej izroči pismi.
Hlastno odpre Rezika prvo pismo, ki je njegovo — „Revež, toliko ima opravka ... zdelo se mi je!“ — dé tiho. Ko pa prečita drugo, prebledi, krčevito ihtenje jej prodre iz prs in preko sobe hiteč se z grudi glasno plakaje ob postelji ...
„Moj Bog, kaj se je zgodilo?“ vzklikne gospa preplašena. „Rezika, dobro moje dete, čuj me in ne joči!“
A Rezika je ni čula. Glasno plakanje je stresalo njeno telo, ki se je vilo na tleh tik postelje kot v najhujših krčih. Gospa se je sklenila preko nje ter objemši jo dvignila. Smrtno bled je bil hčerkin obraz in okoli ust jej je legla neka tuja potega, ki jej je podajala izraz obupanke.
Ovivši obe roki okoli materinih ramen, skrila je svoj objokani obraz na njenih prsih ter ihtela:
„Oh, mamica, mamica! — Zapuščena, ji ozabljena ... druga v njegovem srci, — oh, mamica ... Umrla bom, umrla ...“
„Doktor Strnad? pozabil ... zapustil Tebe, svojo javno zaročenko! Saj ni mogoče, ni mogoče!“ — v divji bolesti objela jo je mati in položivši svojo sivo glavo na njene kodre nenadoma še sama britko zaihtela.
Tako sta stali in plakali srcé na srci — mati in hči. S solzami pa se je počasi izgubljala njuna vznemirjenost in obupnost. Razklenile sta roki.
„Čitaj!“ — dejala je Rezika ter sedla na stolec ob oknu; zdelo pa se jej je, da ne more ni misliti ni čutiti več ... Mati pa je čitala:
„Draga prijateljica! Morda ni prav, da Ti pišem, a čutim, da je sedaj moja dolžnost, obvestiti Te brez prikrivanja o onem, kar moraš vedeti. Tvoja žalost in bolest bi bila pozneje gotovo še hujša!
Rezika ne vstraši se preveč; bodi trdna in ponosna, kakoršna si bila tedaj, ko sva še skupno obiskovali šolo! Ali boš, dragica? Pa moli k sv. Devici za moč in tolažbo!
V Porečah ob Vrbskem jezeru, v neki prekrasni vili — nastanila se je neka bivša igralka Marta Sch ..., ki meša že več mesecev glave vsemu celovškemu mlajšemu moštvu. Marta je rafinirana koketa in ljubiteljica vseh (tudi za žensko nedostojnih) športov. Tvoj zaročenec je postal tudi strasten častilec njen in Marta ga baje izmej vse legije svojih oboževalcev odlikuje najbolje. Uverjena sem, da ne ljubi doktorja, kakor sploh nobenega, zakaj ljubezni ta ženščina niti ne more poznati!
Doktor Strnad je njen stalni spremljevalec na sprehodih, v čolnu, na konju, na biciklju, na lovih, v koncertih; — povsod in vedno je pri njej.
Moj bratranec, ki je, kot veš, nadporočnik pri domobrancih, mi je povedal vse to. Tako torej. — Ravnaj sedaj kot veš in znaš, a ponižuj se nikar! — —
Zdravstvuj! — Poljublja Te Minka.
P. S. Še jedenkrat prosim, nikar preveč ne žaluj! Pozdrav Tvojej g. mamá!“ —
Drugo pismo pa se je glasilo:
„Ljubljena Rezika!
Oprosti, da Ti ne morem več in redneje pisati! Opravila imam čez glavo, prost nisem nikoli; celo Tvojih listov nimam časa čitati. Zato oprosti! — Pozdrav g. mamici in Tebi!
Tvoj Janko“
Globoko je vzdihnila mati — in poljubivši hčerko na čelo tiho dela: „Ti ubogo, ubogo dete!“
II.
[uredi]Bilo je nekako pred dvema letoma. — V odlični ljubljanski rodbini so praznovali zaroko domače hčerke z nekim profesorjem. Poleg sorodnikov je bilo povabljenih nekaj najožjih prijateljic in prijateljev zaročencev. Mej temi je bila tudi doktorica udova Račičeva z Reziko in tedanji drd. med. Janko Strnad.
Po obligatni večerji z brezkončnimi nagovori in proslavljanji zaročencev in njunih roditeljev priredili so mlajši gostje v salonu improviziran ples.
In tedaj sta se seznanila mladi medicinec in še mlajša Rezika.
Prvikrat je bila takrat Rezika v večji ptuji družbi, saj je bila komaj leto dnij doma izven samostana.
Po smrti očetovi, ki je bil okrajni zdravnik in ki ni zapustil svojcem ničesar razven dobrega imena, sla je Račičevka po hčerko, da bi se ž njo tolažila ob nenadomestljivi izgubi. Skromno je živela ob pokojnini, ob dohodkih male podedovane glavnice in nekoliko denarjih ostale svoje dote. Vso svojo ljubezen pa je prenesla na hčerko in sina Vladka, ki je začel obiskovati realko. Kot razsodna žena vedela je, da more otrokoma jedino s primerno izomiko omogočiti v bodočnosti dobro življenje, ličila je torej Reziko gospodinjstva, navajala jo v šivanji, kuhi in vsem, česar rabi vrla gospodinja in mati; sina je pa resno priganjala k učenju.
Ker je bila Rezikina odgoja v samostanu in doma pobožna in resna, razvili sta se v njej zlasti dve čednosti, blagosrčna zaupljivost in odkritosrčna priprostost. Njena duša je bila še otroška, njeno srce prazno vsake strasti. Dom in cerkev sta bila torišče njenih mislij in čutov; ugajati Bogu in razveseliti svojo mamico, to je bila njena jedina želja.
Tudi nocoj bi ne bila prišla v družbo, da jo ni skoro prisilila srečna zaročenka, njena najboljša prijateljica izza samostanskih let.
Kakor lilija mej vrtnicami se je pojavila nežna Rezika mej tovarišicami: tako priprosta, prikupljiva ni bila nobena. Je li čudno, da jo je opazil tudi drd. Strnad?
Strnad je bil tak, kakoršna je večina mladeničev devetnajstega stoletja, ki so iz boljših, imovitih rodovin. Lehkomiseln in domišljav, površno izobražen, ki jo pa znal govoriti v visokih, gladkih frazah o vsem in vsakem, misleč na resnost življenja le tedaj, kadar je izginila iz žepa zadnja krona. Narava ga je vrhu tega obdarila še z elegantno vitko zunanjostjo, črnimi brki in kodri, pa z modrimi očmi. Nenavadni barvni kontrast las in očij je delal njegov lepi obraz še posebno zanimiv in prikupljiv.
Svoja mladeniška leta je vžil Strnad na Dunaji v polni meri; kot vesel in zabaven družabnik bil je dobrodošel in vabljen povsod, in tako se je sukal danes v parfumovanem boudoirju živahne udovice, — naslednji dan je bil eleganten plesorednik — akademiškega plesu pri Ronacberji, — malo dnij zatem pa se je sukal sam na kakem najbolj razupitem kostumnem, kmetiškem balu dunajskih predmestij. — Povsod je bil „cel mož“ in povsem na pravem mestu. Življenje je užival — rekel bi — z veliko žlico; ni si odrekel nobenega užitka ter poznal vsako zabavo.
Naveličal pa se je nazadnje vsega in postal torej „pameten“. Posvetil se je izključno svojim študijam in jih dokončal z dobrim uspehom; le za končni rigoroz se mu je bilo še praktiško pripraviti, za kar si je odločil kot najpripravnejše mesto — ljubljansko bolnico.
Kot profesorjev pobratim prišel je nocoj i on na večerno zabavo. Kakor po navadi dolgočasil se je silno v tej filistarski družbi, ironiško se smejal bahatosti dveh kupcev z debelimi zlatimi verigami pri ari in z dvema, tremi prstani na vsakem prstu, — zeval pri pesniški napitnici mladega gospodiča ter obžaloval prijatelja profesorja, ki je moral s hvaležnim nasmehljajem poslušati neslanosti različnih tetk in strijčkov, dočim je sedela tesno tik njega živahna zaročenka.
Strnad je sedel mej profesorjevo sestrici no, ki je bila mestna učiteljica in gospo Račičevo.
„Da bi se vender že začel ples!“ — vzdihnila je nakràt učiteljica polglasno obrnjena k molčečemu Strnadu.
„Vi rada plešete, gospica?“
„Oh, za življenje rada! Ples je moja najljubša zabava. ln Vi, gospod doktor?“ „Pred dvema letoma sem plesal veliko, sedaj pa ne ... naveliča se človek vsega.“
„Oh, moški ste čudaki, — vsi jednaki! Takó mladi, pa ste naveličani že vsega! Nestalnost, vihravost, nagla prenasičenost je pač glavna lastnost moška.“
Strnad se je nasmehnil učiteljičini razgretosti ter malom imo spregovoril: „In vendar so ti nestalni, vihravi moški uzor ...“
„Oh, kako grdo, gospod doktor! Tak napad! — Res žal, da še vedno nimajo ženske takega socijalnega stališča, da bi bile proste v vsem, da bi bile jednakopravne i v sklepanji zakona z moškimi!
„Da bi hodile ženske pod okna svojih Ijubčekov in jih snubile? Ha, ha! To bi bilo istinito krasno! Torej celo v Ljubljani ima sloviti Bebel pristašinje; — ej, ne bi slutil!“
„Taki ste vsi! Ako spregovori ženska le besedico o osamosvoji, o razširjenji pravic zatiranega ženstva, ki naj bi bila samo igrača moževa, pa stroj v raznih tovarnah in delalnicah, o, takoj začnete vpiti: emancipacija, socijalna demokratka! Pa k am sva zašla od plesu? A vender bodete plesali z menoj, gospod doktor?“
Pogledala ga je koketno po strani; bila je sloko dekle bledih, upadlih lic, a prikupljivega obraza, temnoplavih očij in rmenih las.
„Hm, kako naj Vam od rečem, ko me tako fino, a vender prav odločno prosite? — Vi ste zares prikrita emancipovanka! Bojim se vas. A povejte mi, prosim Vas, kdo je ona-Ie priprosta blondinka poleg profesorja v tistej beli, do vratu zapetej obleki in z rokavi prav do zapestnic?“
„Ej, gospod doktor, vender se še niste vsega naveličali!“ — rogala se je učiteljica. „Torej ona Vam ugaja? Nimate slabega okusa. Pridna, lepa, pobožna, zadostno izobražena, pripravna v kuhinji in za šivalnim strojem ... prav primerna gospodinja baš za Vas zdravnika!“
„A prosim Vas, gospica, zakaj baš za-me?!“ — smejal se je Strnad.
„Ker kot dunajski razvajenec pač niste imeli še prilike občevati s tako nedolžno, tako nepokvarjeno devo, kot je gospica Rezika Račičeva, hčerka pokojnega zdravnika.“
Nagnila se je naprej in poklicala doktorico, ki je kramljala s svojim postarnim sosedom, magistratnim uradnikom.
„Gospa Račičeva, doktor Strnad se želi seznaniti z gospico Reziko!“
Živahna učiteljica se je poredno nasmejala ter popustila Strnada doktorici. Tu je naznanil profesor, da mogó mlajši gostje v sosednjem salonu improvizirati ples, ako jim drago, na kar je mladina seveda mej glasnim odobravanjem odšla od mize na zabavo.
Tudi Račičevka se je dvignila ter se napotila v salon; spremljal jo je Strnad.
Nasproti jima je pritekla Rezika. „Mamica, ali smem plesati? — Zardela je videč, da ima mati spremljevalca.
„Rezika, moja hči,“ predstavila jo je doktorju.
„Gospa mamá pač dovoli, da Vas poprosim za prvi ples, gospica?“ — odgovoril je Strnad naglo na njeno prejšnjo prošnjo. Račičevka je prikimala smeje se.
„Baš sem zalotila gospico učiteljico in gospoda Strnada, ko sta se opravljala,“ je dejala na to.
„Nikar, gospa, črniti me pri gospici hčerki!“ prosil je galantni Strnad. „Gospica učiteljica mi je mogla povedati o Vas same laskavosti.“
„Ste li pričakovali kaj drugega!“ — zavrnila ga je Rezika z lahno koketnostjo. „Sicer so pa nazori različni o pojmu ‚laskavost‘. Kar se zdi jednemu hvalevredno, kot priprosto, naravno, zdi se drugemu ‚najivno, neumno‘; kar je Vam ‚prav dobro, prelepo‘, je morda meni ‚komaj zadostno, zoprno‘.“
„Torej se bojite, da so bile učiteljičine ‚laskavosti‘ za Vas morda celo nepovoljna sodba“!“
„Morda. — Ne prašam Vas po njih, ker menim, da si skušaj pridobiti vsak pametnik o vsaki stvari lastno sodbo! Gospod doktor, ne poznam Vašega značaja, niti Vaših nazorov in uzorov, in nespametna, neprevidna bi bila, ako bi komu verjela, ki bi mi rekel: „Doktor Strnad je popoln mož!“ — ali pa celo: „Doktor Strnad je lopov!“
„A Rezika!“ — vzkliknila je doktorica pri zadnji hčerkini besedi meneč, da bo Strnad užaljen. „Vidi se Ti, da si danes prvič v tuji ...“
„Nikakor, milostiva!“ — branil je Strnad Reziko, kateremu je odločna in odkritosrčna govorica Rezikina ugajala izredno. „Popolnoma se zlagam z izjavo gospice hčerke. Vsakdo proučavaj po možnosti vse sam, da si more vstvariti lastno, nezavisno sodbo! Tako je prav. Veseli me le, da čujem iz tako lepih ust tako nenadno odkritosrčne besede.“
„Gospod doktor, ste pač vajeni poslušati iz ženskih ust je gladkoopiljene fraze in le časih ljubeznivo prikrito resnico! — Hm, glejte, moj oče in mati sta me naučila govoriti vsikdar naravnost, brez prikrivanja lice v lice!“
„Gospica, uverjam Vas, da sem in bodem Vam le hvaležen, ako ostanete i napram meni vedno taka. Priznavam, da sem privajen po svojem velikoletnem občevanji v najrazličnejših krogih dunajskih skoro samo galantnih fraz in ljubeznivih komplimentov, kakor ste dejali sami, a v istini Ijubim resnico in priprostost.“
„Torej sprava!“ — je dejala posredujoča doktorica.
V tem hipu je zadonel po salonu valček in Strnad je odvedel Reziko na ples. In plesal je neumorno cel večer z Reziko, z učiteljico in z vsemi gospicami tako srečen in dobre volje kot pred leti v Ronscherjevi dvorani.
Največ pa je kramljal z Reziko.
Dasi komaj dobro odrasla kratkim krilcem, imela je Rezika vender že dosti trezne misli o svetu in življenji; odločno je zavračala vsako laskanje in konvencijonelno hvalisanje kot smešno in pametnika nedostojno laž ter povdarjala skromno, a resno povsod potrebo naravnosti in odkritosrčnosti. Zaman je skušal doktorand obuditi i v njej žilo nečimernosti in koketnosti, zaman jo je napeljeval celo na sklizko pot opravljanja in samohvale, na kateri navadno, a vender le nehoté izdadó ženske svoj pravi značaj. Ostala je trdna, kakor je neomajna bila podlaga njeno dobre, pametne odgoje ...
Ko je bila zabava pri koncu ter so se razšli gostje, povabil je Strnad dami v svoj voz ter ju peljal do njihovega doma. Ta ljubeznivost doktorandova, ki pa nikakor ni bila usiljiva, ugajala je gospej izredno ter ga jej prikupila še bolj. Povabila ga je na poset.
Ni čudno, da je postal Strnad v Račičevi rodbini kmalu stalen gost. S kakimi nameni je hodil v to rodbino, ne vem, — vem pa, da je na pravila nanj velik utis solidnost te obitelji, ki je bila v tolikem nasprotji z rafiniranostjo, z navidezno fineso, a istinito podlostjo dunajskih znanih mu rodbin.
Zahajal je tjà skoro vsaki dan, kramljal z gospo o tem in onem, kar mu je bilo tem lažje, ker je bila izobražena in skušena žena; igral čveteroročno na glasovirju z Reziko, spremljal jo pri njenih samospevih, ali pa popeval sam slovenska narodne pesni in poskočne dunajske kuplete ter si brenkal na kitari, — potem je prisedel k Vladku ter mu pomagal pri izdelovanji nalog; — sploh, bil je kmalu kakor domač. Neprisiljenost njegovega občevanja združila jih je še tesneje in simpatija je rasla na obeh straneh: gospej je bit duhovit družabnik, Reziki zabaven prijatelj, Vladku pa prijazen učitelj.
Čudom je spoznal skoro Strnad, da je mirno, priprosto življenje in ljubeznivost Račičevih izvršila v par tednih na njem velikansko spremembo; pozabil je na vse svoje prejšnje razdevajoče strasti, zadobil je neko duševno harmonijo ter se polagoma popolnoma iznebil svojega pesimizma in cinizma, ki je bil le sad nezdrave okolice in prenasičenja. Čutil je, da je zopet pristopen blagim čutom in vzvišenim mislim; zopet so se mu porodili jasni uzori, katere je nekdaj kot frivolen blaziranec zasmehoval in tudi zatiral.
Opazujé, kako skromno, a vender kako zadovoljno živé ti dobri ljudje, videč, kako zelo se ljubijo mej saboj, kako dele skrb in radost, kako so brez sebičnosti in zavisti, — občudujoč njihovo vodno jasno čelo, veselo srce in tiho srečo, zaželel je i sebi takega zadovoljstva in blaženosti ...
In kar čez noč se je zavedel, da ljubi, kakor še ni ljubil nikdar — s čistim, svetim ognjem, — da mu more le Hezika vstvariti ono srečo, po kateri hrepeni kot mož že dolgo ...
Ko pa je povedal Reziki, da jo ljubi ter da jo izprosi pri materi, ako se mu sama ne odreka, tedaj se je zgodilo, česar ni pričakoval.
Mej solzami se smehljajoč skrila je svoj obrazek na njegovih prsih šepetajoča: „Ljubim Te, odkar Te poznam!“
Radosten jo je poljubil Strnad in peljal k materi. —
In od tistega dne so se začeli za mlada zaročenca dnevi največje sreče.
Kakor čolnič brez krmila je bilo prejšnje Strnadovo življenje; živel je samo zabavi in svojim počutkom, brez višjih vzorov, trudeč se jedino za dosego dostojnega socijalnega stališča in preganjajoč puščobo svojega nerednega žitka. Dočim so ga obiskali prej često trenutki, ko ga ni veselila in zanimala nobena stvar več, ko je občutil v svoji notranjščini nekak kaos, v srci sušo, — oživela mu je sedaj zopet kri, vzbudile se v njem vse življenjske moči, — in radosten bi peval sedaj s ptiči v logu in skakal z otroci po trati ...
In Rezika? — Iz tihe grlice postala je živahna, neugnana veverka, ki se je smejala, vriskala in plesala ves božji dan, vsa življenje in blaženstvo. Kakor hrast bršljanu pojavil se je v njenem žitji Strnad in ona se ga je oklenila z vso silo svojih čutov, z vso gorkoto svojega čistega srca. Njegova izobraženost, moško dozorela mirnost v vedenji, njegova lepa zunanjost bile so vezi, ki so jo tesneje in tesneje privezovale na tega lepega, ljubljenega moža.
Z navdušenjem se je lotil Strnad priprave za končni izpit ter ga napravil z najboljšim izidom. Potem pa je bil promoviran doktorjem vsega zdravilstva.
Žal, da je moral kot medicinec takoj odslužiti še drugo polovico svojega vojaškega leta, sicer bi se bil poročil takoj. Pokojni oče je zapustil veliko imetja svojim trem sinovom, s katerim je gospodaril sedaj srednji brat ekonom, dočim je najstarejši služil kot nadporočnik pri nekem Ogerskem polku v Pešti. Lahko bi bil dobil takoj svoj delež, da si ustanovi lepo eksistenco celo na Dunaju, tako pa je moral odriniti v Celovec k svojemu polku.
„Piši mi vsaki dan, da veš ... vse me zanima, kaj počneš, k am boš zahajal, s kom boš občeval, vse, vse! Ali boš?“ — prosila ga je solznih očij, ko se je poslavljala od njega v čakalnici južnega kolodvora, kamor ga je bila spremila z materjo.
„Bom, obljubljam Ti, Rezika. Niti trenotka ne pozabim na Te. — Samó šest mesecev le potrpiva!“
Zunaj je zapel zvonec, še jedenkrat in poslednjič je poljubil svojo nežno zaročenko na rubinski ustnici in solz polni očesci, poljubil doktorici roko in — odvedel ga je vlak.
Na peronu je stala Rezika z materjo in mahala z robcem v zadnji pozdrav svojemu miljencu, solze pa so jej šiloma vrele preko bledih lic; srce jej je bílo tako tesnobno in duša jej je obupavala, kakor da bi bila izgubila baš vse, vse ...
III.
[uredi]Bilo je že po polnoči.
Sama sva sedela v celovški kavarni. V štirinajstih dneh svojega bivanja v koroški metropoli vžila in ogledala sva vse, kar naju je moglo vsaj malo zanimati. Družbe nisva imela, niti je nisva iskala; častniška družba s tistimi neslanimi pogovori nama ni ugajala, zato sva se jej po možnosti odtegovala ter bila navezana le bolj drug na drugega. Ob nedeljah in praznikih na Vrbsko jezero, v židovskonemško kolonijo Poreče, na Otok ali pa k knežjemu stolcu sredi Gospesvetskega polja, — to so bili najini izleti.
Navadno pa sva sedela pri časnikih v kavarni, razgovarjala se, pila kavo in pušila časih pozno v noč. Saj trudna nisva bila in najina služba v vojaški bolnici je bila zelo lahka.
Tako tudi nocoj. Prebravša večino časnikov tudi slovenski dnevnik je bil mej njimi — kramljala sva zopet o važnem in nevažnem, o Ircih, Srbih, o anarhistih in klerikalizma, vse vprek. Končno pa je pričel govor tudi o zasobnih rečeh. Strnad mi je pravil o načrtih svojega bodočega zdravniškega delovanja, o svojem bratu nadporočniku, ki mu je baš danes pisal, da je zopet pobil v dvoboju nekega zagrizenega Madjara, zatem o svoji zaročenki, o svoji poroki ter o svoji preveliki sreči, katero vživa v ljubavi do te nežne, blage, udane golobice.
Z demostensko zgovornostjo mi je slikal njen lepi značaj, odkritosrčno narav, opisoval vse njene čednosti ... saj zaljubljenec ne prehvali nikdar svojega uzora dovolj temeljito!
„Ne moreš si misliti, koliko sem pridobil s to ljubeznijo!“ — mi je pravil. „Vsa moja notranjščina se mi je ublažila, oplemenitila; — postal sem tako miren, sočuten, dočim sem bil prej tako nezbran, hladen in sebičen.“
„ln si li preverjen o neomahljivosti svoje zvestobe? — usodil sem se ga vprašati.
„Popolnoma. Nobene ženske ne vidim, za nobeno se ni malo ne zanimam; zdi se mi, da sem odmrl za ves ostali svet, zakaj vse moje misli, moji čuti in strasti strinjajo se le v njej, moji dobri Reziki!“
„Čudovito si se spremenil. Ko sva bila še na Dunaju ...“
„Veruj mi, da nisem bil tedaj v istini nikoli srečen! A sedaj je moja jedina želja še, da si ustanovim čim lepše in ugodnejše domače ognjišče, kjer bom osrečeval in osrečevan v tihem rodbinskem krogu.“
V tem trenotku je prihrumela v kavarno družba že precej razvnetih častnikov raznih regimentov in šarž. Prihiteli so k nama; nekateri so bili nama že znani, drugi so se predstavljali, pa že klicali tarok karte.
Samo jeden, vitek gospodič postal je za trenotje kakor neodločen mej vrati, a samo za hip, takoj na to je bil pri naši mizi, kjer so mu tovariši uslužno prepuščali najugodnejše mesto.
„Mon Dieu,“ — je vzkliknil — „s tema gospodoma se še ne poznamo. Privatist Sch ...“ Predstavila sva se. — Zapazil sem pa takoj, kako je uprl vitki gospodič začudeno svoje oči v lepi obraz mojega prijatelja, kako je švignil njegov pogled parkrat gori in doli po njegovi elegantni postavi, ki je bila v tesni uniformi z dvovrstnimi gumbi še simpatičnejša.
„Gospod doktor, igrate biljard? — Jedno partijo!“
Strnad je prikimal in šla sta po svoje kêje, on in ona, k i je bila samo sedaj privatist Sch ..., sicer pa Marta Sch ...
Strmela sva oba, a molčala, ker se je i ostala družba vedla, kakor bi jej bil ta njen nastop že znan in navaden.
Družba častniška je zasedla dve igralni mizi deloma k taroku, deloma k šahu; kot nasprotnik vsake igre ostal sem sam ter opazoval igralce.
Marta, katero sva že parkrat videla na konji ali biciklju v družbi različnih gospodov, bila je nama že precej časa znana po obrazu in po govorici. Slišala sva zlasti v oficirski menaži marsikaj o njej. Sešla sva se pa ž njo osebno nocoj v prvič.
Oblečena je bila prav drzno, originalno: nekaka ruska moška obleka s tesnim, dolgim jopičem, s širokimi dokolenskimi pantaloni in visokimi lakiranimi črevlji; na prsih pod vratom je imela veliko zavosljano kravato temne barve, na glavi pa okroglo čepico, koketno pomaknjeno na desno uhó, katere ni odložila tudi pri igri. Barva baržunaste obleke je bila rujava.
Gracijozno se je kretala mej vso igro; lahnih korakov je tekala sedaj na to, sedaj na ono stran, legla na rob mantinela ali pa spretno suvala kroglo za svojim hrbtom.
Vihteča svoj kej, je z neko rafinirano koketnostjo, kateri pa je znala nadeti značaj priprotosti, razvijala vse čare svojega života. Njeno živahno črno oko pa je časih zažarelo, kakor se o poletnih večerih pobliskava nad gorami iz elektrike polnih oblakov.
Strnad je ostal, vsaj navidezno, popolnoma hladen in miren; zdelo se mi je celo, da je nevoljen in da mu le šiloma prihajajo iz ust redke laskave besede. A kadar ga je naglo, z odprtim očesom pogledala, tedaj je hipno pobledel in vztrepetal.
Dasi je sicer veljal za dobrega biljardista, vender je igral nocoj zelo slabo, morda iz galantnosti, ali pa mu je v resnici izginila poleg Marte iz rok vsaka gotovost.
Marta pa se je zvonko smejala in porogljivo so se jej vsikdar zakrožile bujne ustnice, kadar se je oglasil stotnik K., ki se je bil naveličal kibicirat pri kartačih in šabistih, s hreščečim glasom: „Hej, krasno! — Elegantna buzara je bila to!“
Stotnik, ki je popil v naglici pet konjakov, se je že komaj vzdrževal na nogah; stekleno je gledal in se topo smejal butajoč s sabljo ob tla ter kričal in hreščal kakor sita doga v jeseni.
Prisedel je k meni ter govoričil: „Ej, to Vam je ženska, da bi se hotel za njo tri dni mrcvariti na dnu pekla! — Poglejte jo, divna, kaj? — In močna Vam je, ta igralka ... tu, švrk! — in dobil sem jo po črepinji, da sem menil, da igra godba paradni marš; — kvarta, elegantna, visoka kvarta, pobila bi me bila kot vola, da jej nisem vsaj s sabljinim koncem odbil vdarca!“
In zopet je zahreščal: „Izvrstno, divno, — to je bila kvarta, to!“ — Potem pa je nadaljeval: „Bili smo že v hotelu ... ej, pili smo trojno vino, — pa le poglejte, igra Vam, kot bi bila baš vstala iz pernic ... brez sledu! — Divna ženska to, a nevarna kot nabita puška. Moj Bog ...!“
Menda se je nečesa spomnil; vstal je, stopical k blagajničarki in zapored spil še dva konjaka.
Marta in Strnad, k i je partijo zgubil, sta končala.
„Steklenico šampanjca!“ — ukazala je Marta ter prisedla k mojej mizi. Tudi stotnik K. se je približal; sedaj pa je že trobil samo: „Ho, ho ...!“
Častniki pri taroku in šahu so postali zelo glasni in prepirljivi. Prižgali smo si cigarete ter pili.
„Gospoda doktorja, nadejam se, da me tudi kmalu posetita v mojej vili“, — je dejala buršikozno.
„Čast nama bode, gospica!“ — odgovoril sem za oba. „Pridruživa se o prvi priliki ...“
„Gospod doktor, ali jahate?“
„Jaham“, — odgovoril je Strnad.
„In Vi?“
„Ne“, — sem odgovoril.
„Škoda. A vozite se pač na biciklju?“
„Tudi ne, a prijatelj se vozi ...“
„Oh, to je lepo! Delali bomo skupno izlete!“
„Čast mi bode!“ — odvrnil je Strnad, a videlo se mu je, da mu je nevšečno to povabilo, ter da nekako zavida mene, ki ne znam ničesar.
„Pa gotovo pridita, gospoda!“ — je dejala, potem pa pristavila: „Izvestno me obsojata radi moje obleke in mojega nastopa ob tej uri ... toda obljubila sem storiti to gospodu nadporočniku pl. Zs ..., ki mi je podaril čisto belega, komaj dva decimetra dolgega pinča“.
„No, kdo Vam more kaj očitati! Prosti ste!“ — odvrnil je Strnad nekam cinično pristavivši:
„Odkar se je neka ruska knjeginja vozila v gigerlski opravi na strehi pariškega omnibusa, je postalo tako kostumiranje itak skoro modno pri damah, ki se hote pri jednakih odnošajih zabavati; igralke so začele, aristokratke pa jih seve posnemajo i v tem!“
Govoril je z malomarnim glasom, kakor bi jo hotel tako še bolj užaliti. — Marta je najprej osupnila in lahno se zardela; stisnila je dolge trepalnice ter ga hipno pomerila od nog do glave, v kotu ust pa se jej je zopet zazibal tisti porogljivi nasmeh, kakor bi hotela reči: „Ti? — ti?!“
A le za trenotje; potem pa se je ozrla molče na cigareto, k i jej je bila ugasnila. Brzo se je nagnila k Strnadu ter prižigala svalčico ob njegovej, pri tem je pa globoko upilila svoje žarke oči v njegove; — črni njeni kodri, ki so gledali izpod gracijosno nazaj pomaknjene čepice, so mu pobožali čelo.
Stotnik K. je potihnil tudi s svojim ho! ho! in sedaj je že smrčal z vsemi registri.
Marta je potegnila iz svojega žepa uro: „Dve že, — treba iti!“
In vstala je, šla k blagajničarki ter vrnivši se dejala glasno: „Lahko noč, gospodje!“
Častniki so planili na noge.
„Gospica, že odhajate?“
„Vas li čaka voz?“
„Ali ste ga naročili?“ — zarogala se je ona. — „Ko pridete do kart, pozabite celo na svojo kavalirsko ...“
„Pardon, pardon!“ — In vsi so hiteli opasovat sablje, da bi šli iskat voza za njo.
„Hvala, gospodje! Voz me čaka pred hotelom in gospod nadporočnik pl. Zs. bo tako uljuden, da ...“
„Takoj, gospica!“ — odgovoril je nadporočnik ter zginil v temi.
Častniki so jo obdali ter se poslavljali od nje vse vprek.
„Nadejam se, da me kmalu posetite; sicer pa se vidimo pri regati na jezeru; na svidenje! — je dejala nudeč posamezniku svojo ozko ročico, katero so poljubljali. Potem se je obrnila k nama: „Torej do svidenja v mojej vili!“ — še jedenkrat je ponudila prijatelju desnico, njen pogled pa se mi je zdel fascinujoč nalik gadovemu pogledu, s katerim omami svojo žrtvo.
„Gospica, Vaš ukaz sem izvršil“, — sporočil je tedaj nadporočnik pl. Zs., ki se je bil vrnil z vozom.
„Hvala!“ — koketno je pokimala z glavo na vse strani, poklonila se in zavrtivši se na desni peti brzo odšla iz kavarne. Častniki so drli k vratom in še ondi vikali: „Klanjamo se! Poljubljam roko!“
Odpeljala se je. Tudi midva sva se poslovila od tovarišev ter šla.
„Interesantna ženska!“ — zinil sem, ko sva stopala že par minut nemo roka v roki.
„Nesramna Kirka!“ — siknil je prijatelj.
„Ti ne pojdeš?“
„Nikdar! — Moj Bog, kak razloček mej to zapeljivo koketo in mojo nedolžno, blago Reziko! Ona je angelj! — Lahko noč!“
„Lahko noč!“
Ločila sva se vsak na svoj dom.
IV.
[uredi]Jasno poletno nedeljsko popoludne plelo je svoje gorke solnčne žarke nad Vrbskim jezerom.
Trumoma so hiteli ljudje od vseh stranij peš, v kočijah, omnibusih in tramvajih k temu biseru koroške zemlje sredi hribov in logov. Kakor brušen kristal se je svetila jezerska površina, po kateri so se podili z zastavicami odičeni lahni čolni; v njih pa so sedele svetlo oblečene gospice v širokih slamnikih z vihrajočimi trakovi in gospodiči nagih rok in meč, v tesnih belih ali marogastih plavalnih kostumih.
Sedaj pa sedaj je prihropel in prišumel parnik, na čegar krovu se je kar trlo izletnikov in pred katerim so se razbegnile ladjice in čolniči kot piščanci, kadar se pojavi nad njihovimi glavami ujedna ptica.
Veslaški in plavaški klub „Albatros“, ki ima poleg „vojaškega kopališča“, služečega splošni porabi, svojo kolibo, priredil je danes regato. Tekmujoče ladjice so švigalo sèm ter tjà varno in oprezno se izogibajoč druga drugej.
Na obrežji in na pomolu je gomazelo veselo kramljajočih radovednežev; po strehah in ograjah kopališča pa je kričala in vikala razposajena dečad v tankih plavalnih hlačicah ter grela svoje začrnele sloke ude v blagodejni toploti solnca kakor kušarji po razkopanih ozidjih vaških pokopališč.
V ženskem oddelku je bilo nenavadno živahno. Na terasi proti jezeru odprti, promenirale so skupine glasno čebljajočih dam, koketno se ogledujoče v svojih pikantnih kostumih, ki so tesno objemali njihova polna telesca, dočim so se svetila njihova gola ramena in prosta bela meča nalik mramornim udom altarskih kipov.
Tudi damam je izredno godila prijetna, ne prežgoča gorkota, in le one, katerim je neprijazna usoda naklonila medlo, suhotno telo ali pa jih je oblagodarila z negracijozno bujnostjo, zavijale so se v široke rjuhe ali do tal segajoče plašče.
Kakor na mravljišči so tekala sem ter tja; nekatere so se zverale in pretegovale po terasnih drogih nad vodo, — druge so skakale raz prožnih desk na glavo ali na noge v vodo, vriščeč in kričeč nalik vrabcem v prosu; tretje so plavale, da se je videla le čipkasta čepica ali pa širokokrajni, fantastiško zvihani slamnik nad vodo, dočim so se četrte potapljale ali pa jahale na plavajočih hlodih ter se mej krikom in vikom dražile ter preobračale druga drugo; nekatere pa so nemarno ležale na tleh ob robu terase ter izpostavljale svoje ude solncu, hoteče dobiti temno polt.
Bil je pač gorak, svetal dan poln življenja in radosti. Kamor je pogledal človek, vrvelo je nadičenih ladjic, čolničev, plavajočih ljudij, ob obrežji pa so migale legije solnčnikov, kril, klobukov, uniform v najrazličnejših bojah. Tu se je govorilo nemško, laško, francosko, ogersko, — pa tudi slovensko, češko, celo rusko, — in nad vsemi temi različnimi šetalci in izletniki razpenjalo se je isto vedro nebo ...
V ozkem, dolgem ‚potapljaču‘ sedeča, veslala je Marta Sch ... kot najspretnejša veslalka. V svetlem pisanem krilu, ki jej je segalo komaj do kolen in v širokem čipkastem klobuku na glavi bila je najdražestnejša mej veslalkami. Na dolgi palici konci potapljača je vihrala krvavordeča zastavica z belo zvezdo. In zato zvezdo so se podili skoro vsi čolni ter jo obkroževali kakor sokoli golobico. Ona je pa izbegavala pred njimi in čolniči in ladjice so vršale zanjo kot bi bila ona darilo, za katero jim je tekmovati.
Zvonko je odmevalo po jezeru koketno izzivajoče Martino smejanje, — veselo so vihrale raznobojne zastavice, frleli trakovi na damskih klobučkih in daleč so se svetile bele čepice Albatrošanov.
Tedaj pa je prihropel ponosni, ‚Neptun‘, boreč se s penečimi valovi in zibajoč se pod velikansko množico svojih izletnikov. Krov je bil dubkom poln in iz vseh oken so molele glave radovednežev, ki so z zanimanjem sledili tekmovalnemu preganjanju potapljača z rdečo zastavo in belo zvezdo.
Parnik je uravnal svojo smer baš v pristan ‚vojaškega kopališča‘.
Marta, katere močne roke so v tej divji gonbi začele že omagovati, hotela je vender le uiti preganjalcem in prispeti do onstranskega brega; to pa je hotela doseči z drznim manevrom. Sklenila je preiti ‚Neptunovo‘ pot baš pod njegovim rilcem in upala, da bodo morale ostale ladjice, hiteče zanjo komaj sto korakov, čakati, da se jim ‚Neptun‘ zopet umakne dočim bode ona mej tem časom že daleč spredaj.
To namerjajoča napela je vse svoje moči, da je letel ‚potapljač‘ kakor bliskavica vrhu valov. In baš pred rilcem parnikovim je švignila njena ladjica, dočim so preganjalci mej krikom zaustavljali svoje v polnem diru hiteče čolne. Tedaj pa se je zaplelo nekaj vêsel preblizu brzečih ladjic, da so trčile druga ob drugo in v naslednjem hipu se je preobrnilo troje čolničev.
Nastalo je veliko vpitje, a ponesrečenci — trije Albatrošani — so priplavali takoj na površje ter ročno zlezli v druge čolne.
Na parniku pa je nastalo splošno razburjenje; čuli so se ženski kriki, otroško plakanje in moški vzkliki: Na pomoč!
Vender tega vznemirjenja niso provzročili oni prekopicnjeni čolni Albatrošanov, ki so vzbudili celo trenotno veselost in smejanje, ampak — potapljač onstran ‚Neptuna‘.
Marte ni bilo več v njem! —
Jedno veslo je plavalo po vodi, „potapljač“ pa je kazal svoj ozki trebuh.
Samo jeden hip še in Marta bi bila prekrižala srečno parnikov tek, tako pa je butnil njegov rilec baš v zadnji konec „potapljačev“, da je odletel v polkrogu, trčil s prvim koncem ob parnikov bok ter se prevrnil.
Marta ni niti zinila, ko so jo zagrnili valovi. S krepkimi rokami je poskušala plavati, česar je bila vrlo vajena, a „Neptunovi“ vali zagrnili so jo popolnoma in jo obrnili parkrat okoli njene osi, da je izginila.
Ko je odpihal parnik s prostora nesreče, zagledali so izletniki zopet dvoje belih rok, ki s ta krčevito pluskali po penastih valovih. Po jezerski gladini pa je plaval širok, čipkast klobuk.
Predno pa so razumeli preplašeni Albatrošani vso situvacijo, skočil je raz „Neptunov“ krov na pol razpravljen vojak v jezero ter prišel na površje držeč z jekleno roko Martino glavo nad vodo. Marta je bila že v nezavesti.
„Pomoč!“ — je zaupil pogumni rešitelj, Albatrošani pa so bili v istem hipu že pri njem ter mu odvzeli rešenko, potegnivši še njega v čoln.
Bleda in brez diha ležala je Marta v čolnu vznak; črni lasje so jej padali po čelu in licih in premočena obleka se je ovijala njenih udov.
„V kolibo!“ — velel je rešitelj, kar se je pobliskovo izvršilo.
Regata je bila skažena in nenadejano skončana; vsi čolni so hiteli v pristan, kjer je nastala silna gnječa.
Ljudstvo je bilo vznemirjeno; jedni so glasno izražali svojo nevoljo nad preganjajočimi čolni, drugi so pomilovali ponesrečenko, nekatere ženske so celo plakale, ko se je raznesla vest, da je Marta utonila; večina pa je radovedno pozvedovala ime pogumnega rešilca.
„Častnik je“, dejali so jedni.
„Ne, jednoleten prostovoljec“, — trdili so drugi.
Tedaj je prinesel nekdo raz „Neptunov“ krov, ki se je ondi vsidril, častniško sabljo in višnjevo suknjo z dvovrstnimi gombi ter izginil v kolibi.
„Vojaški zdravnik — prostovoljec!“ — dejali so tretji, prepričani, da sodijo jedino prav.
V kolibi pa je položil rešitelj Marto na zobe ter pokril s plahtami. Odpravivši vse radovedneže, pridržal je samo dve dami, katerima je velel Marto sleči ter jo drgniti po udih s platnenimi cunjami, — Nato je začel z umetno respiracijo in po nekolikih minutah je začela Marta pravilno dihati. Mej tem je poslal jedno gospico v sosednji hotel po sveža krila.
Kmalu na to je Marta spregledala, a zopet zamižala.
„Nobene nevarnosti več“, — dejal je tedaj ter pristavil: „Izvolite ostati še toliko časa tu, da se vrnem s kočijo“.
Oblekel je svojo uniformo, opasal sabljo ter šel iz kolibe po voz.
Zunaj je blo še vedno polno nestrpnih radovednežev.
„Oprostite, gospod doktor, ali živi gospica?“ — drznil se ga je vprašati star gospod.
„Živi in se že zaveda!“
Tedaj pa sta se prerila skozi množico stotnik K. in nadporočnik pl. Zs. ...
„Torej ste jo rešili?“
„Junak ste, gospod doktor!“
Stiskala sta mu roke, z obrazov pa jima je zginjala bledota in plašnost.
„Po voz moram, dasi sem sam moker ... „O, voz imava ... pripeljala sva se baš, — — v Celovci že vse govori o nesrečni Marti in o srečnem dr. Strnadu!“ — govoril je nadporočnik pl. Zs ..., ter pomignil fijakarju, naj se z vozom približa kolibi.
Prinesli so spečo Marto, katero je premagala utrjenost, in jo položili v kočijo.
„Ko prespi, bo zopet zdrava. — Klanjam se, gospoda!“ — dejal je Strnad, hoteč zapreti kočijo, kamor sta že zlezla stotnik in nadporočnik.
„Vi ne greste z nama, gospod doktor?“ — začudil se je stotnik.
„Ni me treba več! — Hiteti moram v Celovec, preobleč se, da se sam ne prehladim!“
„Torej do svidenja, gospod doktor!“
Kočija je naglo oddrdrala proti Porečam, Strnad pa se je oziral, kje je kak voz, da bi prišel čim preje domov.
Ljudstvo, ki je bilo priča zadnjega prizora ter je čulo vsako besedo, umikalo so je spoštljivo Strnadu; sem ter tja je začul glasno priznalno besedo in nekateri moški so se mu odkrili.
Tedaj pa je pristopil k njemu znan celovški meščan.
„Gospod doktor, mokri ste ... ako Vam drago, popeljite se z manoj domov!“
„Z radostjo!“
Pred hotelom je stala dvouprežna kočija, v katero sta stopila ter se odpeljala.
V.
[uredi]Minula sta za temi dogodki že skoro dva meseca.
Marsikaj se je spremenilo, a gospica Marta Sch ... je še vedno bivala v svoji vili, v tisti židovski koloniji poreški.
Nadporočnik pl. Zs ... in stotnik K. pa, ki sta si bila, odkar pomnijo njuni tovariši, dobra prijatelja in neločljiva delilca lepih in čmrnih dnij, sta se bila hudo sprla in prav grdo stepla.
Kako se je to zgodilo?
Že dalje časa sta tekmovala mej seboj nevede za večjo Martino naklonjenost in ne da bi zaupala drug drugemu odkritosrčno svoje namere in uspehe. Skupno sta jahala navadno v Poreče, prinašala jej najdražje cvetke, spremljala jo povsod in vedno kakor senci.
Kmalu pa sta opazila, da imata iste nakane, ker se njune želje združijo v istej osebi: da sta oba zaljubljena v isto Marto.
Hudo jima je bilo, ker sta bila vedno dobra prijatelja; vender sta molčala ter še bolj prikrivala svojo srčno skrivnost.
Mej njuno prijateljstvo se je utepla nezaupnost in ljubosumnost. — —
Nekega opoludne sta sedela v častniški menaži sirotnišniške vojašnice — bila sta pri različnih bataljonih — ter pila vino. In tedaj je zinil stotnik: „Popoludne pojašem v Poreče. Pojdeš li z manoj?“ —
„Žal, ne morem!“ — odgovoril je nadporočnik.
„Povabljen sem drugam.“
Nato sta molčala misleča in ugibajoča, koga vidi gospica Marta rajša v svojem boudoirji. — Stotnik se je v duhu ponašal s svojo višjo šaržo, ki se bode spomladi povišala že v majorsko; — nadporočnik pa si je domišljeval, da mora imeti na Martino srce gotovo večji vpliv, ker je mlajši, lepši, najboljši jezdec svojega polka in — plemenitaš.
Oba pa sta bila jednaka v tem, da sta imela velikanske dolgove, katere sta hotela pokriti z Martino doto; saj se je splošno govorilo, da je bogata, da jej ni para v Celovcu. —
Ko je pa prijahal popoludne starikavi stotnik na svoji beli kobilici „Vandi“ pred Martino vilo ter jo oddal hišniku, da mu jo drži in vodi, opazil je v veži eleganten, pnevmatiški bicikelj.
Kri mu je šinila v glavo. Torej je že nekdo pri njej? — In vender je upal, da ga vsaj današnje popoludne ne bo nihče motil, da bo sam ž njo preživel nekaj lepih uric. — Kdo bi neki to bil? — Nadporočnik Zs ...? — Ej, ta je na veliko njegovo veselje odklonil povabilo, da ga spremi! — Naj se li vrne? „Ah kaj! — Najnevarnejšega tekmeca ni tu, si je mislil stotnik, drugega se mi pa niti malo ni bati!“ —
Pogumno je torej potrkal ter vstopil. V salonu ni bilo žive duše. Odložil je svojo čepico in sabljo, stopil pred do tal segajoče zrcalo, popravil skrbno nazaj počešljane lase, ki so postajali vrhu temena že opasno redki, pokrtačil še jedenkrat svojo dolge, rmene brke, odpihnil dva tri praške s svoje suknje, pokašljal, potem odgrnil tapetne duri v sosednjo sobo; a tudi ta je bila prazna.
Ahà, v boudoirji je! — Približal so je po prstih vhodu, katerega sta zastirala dva debela zastora ter vlekel na uho. Razločno je čul vsako besedico. Zdaj se je glasno zasmejala Marta; obisk valeč jej je moral nekaj pošepniti, česar stotnik ni čul.
„Ah, Vi pretkanec, Vi pretkanec!“ — slišal je reči Marto mej smehom. „To ni bilo lepo, gospod nadporočnik! — Kaj si bo mislil, ko Vas nenadoma zagleda?!“
„Malo me briga! — Veste gospica, — ljubosumen je na-mé in to me zabava!“
Bil je glas nadporočnika pl. Zs ...! Ta se je torej delal odkritosrčnega prijatelja, — a v resnici se mu laže v obraz ter se iz njega pri tej ženski celo norčuje! — Kakor ris je hotel planiti mej ona dva ter se ljuto maščevati nad tolikim izdajstvom, a tu je začni zopet Martin glas.
„Ljubosumen, na Vas?“ — se je začudila. „Saj nima vzroka!“
Stotnikovo srce je veselja poskočilo.
„O, gospica, dajte mu ta vzrok, saj jaz Vas ljubim, tako ljubim!“
„To ste mi že večkrat povedali in še mnogi drugi!“
„Tudi stotnik K.?“
„Tudi. Ha, ha, ha!“
„ln Vi gospica, me ne morete ljubiti? Vaš suženj ...“
„Dà, dà ... tudi drugi tako govoré! — Gospod nadporočnik, bodite pametni! — Ostanite mi še dalje naklonjeni, hvaležna Vam bom, — a sedaj me zapustite takoj, če hočete, da ostaneva ...“
„Vi pričakujete gospoda stotnika, gospica?“ — prašal je z bolestnim naglasom nadporočnik.
„Ne, gospoda stotnika ne morem danes sprejeti; še Vi mi niste bili dobro došli! — Z Bogom!“
„A kdo je, kogar ...?“
„Ej, sedaj je pa gospod nadporočnik ljubosumen! Ha, ha!“ — rogala se je Marta.
„Da, divje sem ljubosumen, gospica! — Kdo je oni?“
„Moj rešitelj, g. dr. Strnad. — Sedaj pa pojte, ne bodite več ljubosumni, pa recite gospodu stotniku, ko ga srečate, da me ni doma!“ — Stotnik K. je v tem že sedel na svoji Vandi ter drl proti Calovcu nazaj. Ko pa je prispel do obcestnega loga, skočil je s kobilice ter počakal svojega tekmeca. Razkačen, užaljen do dna svoje duše je bil po tem, kar je ravnokar slišal; po maščevanji ja hlepel, pozabil bil je, da je bil pl. Zs. njegov prijatelj; — ljubezen je slepa, kruta! —
In kmalu je pridirkal po beli poti sem doli nadporočnik pl. Zs. Začudil se je, videč svojega prijatelja mirno stoječega poleg kobile Vande, skočil z biciklja ter se mu s prijaznim nasmehom na ustnih približal.
„Odkod? Nisi li povabljen nekam drugam?“ — nagovoril ga je stotnik navidezno miren.
„Odpovedal som. Bil sem že v vili gospice Marte, misleč, da Te najdem ondi, a ...“
„Nò, nò ... in si se zabaval dobro, prijatelj?“ —
Starikavo lice stotnikovo je bilo jeze kar zeleno, in razkačeno je vlekel svoje dolge rumene brke.
„Kako čudno vprašuješ! Ali si hud? Oprosti, mislil sem, da Ti bo celo drago, če se Ti pridružim ... na vso srečo ni bilo gospice Marte doma.“
„Ne doma?!“ — vzkipel je K. ter pogledal tako divje nadporočnika, da je kar obstal.
„Odpeljala se je z vlakom v Beljak,“ — dejal je še pl. Zs., a toliko nesramnih lažij je bilo stotniku konečno preveč. Razkoračil se je pred prijateljem, zapičil pesti v svoja boka ter zatulil; „Lažnjivec!“ —
Nadporočnik je odskočil kot bi ga pičil modras in jecljal: „Kaj, kaj? — Ponovi!“
Stotnik pa je vpil:
„Dà, nesramno lažeš! — Nikamor drugam nisi bil vabljen, pač pa si me zalezoval, slinil se okoli one igralke, ki Ti pa je dala zasluženo košarico ... vse sem čul na lastna ušesa!“
„Ti si me zalazoval in posluškoval si kakor radovedna baba? — Pfuj!“
Nadporočnik je skočil na svoj bicikelj ter oddirjajoč zavpil še: „Naprej bomo pa govorili o tem še kako drugače!“ —
„Da, in premlatim Ti kosti, da Te bo za večno minulo veselje igrati izdajalsko ulogo!“ — vpil je za njim stotnik. — Potem pa je zajahal Vando ter počasi jezdil v Celovec.
VI.
[uredi]Ležala je na nizki, rdečebaržunasti chaiselongue s prekrižanimi nogami; levico, ki je bila tja preko komolca, je imela pod črnolaso glavico, z desnico pa se je igrala z vonjavo cigareto in pušila. Zavita je bila v temnozelen svilen nočni plašč.
Poleg nje, v širokem naslonjaču pa je sedel dr. Strnad.
Molčala sta. — V boudoirji, čegar visoka okna sta skoro popolnoma zastirala dva težka zastora, je bila na pol tema. Le dvoje troje solnčnih žarkov se je prikralo v to skrivnostno sobico, zatrepetalo ondi na širokem okviru velikega zrcala, preskočilo na ono perzijsko mizico s celo množico tistih drobnjav in priprav, ki razveseljujejo žensko srce, od ondi pa je palo na Marto poljubljuje njeno razkrito, okroglo ročico in alabastrovo čelo, pa prešlo na snežnobelega pinča, ki je ležal liki svitku na mehki, pisani preprogi na tleh.
Molčala sta še vedno. Strnad je občudoval njen vitki stas ter bil — srečen.
Sam ni videl, kako je prišla nadenj ta silna, uničujoča strast, ki ga je storila sužnjem ženske, ki ga odbija in privleka, za katero pa bi dal zadnjo srago srčne krvi.
Bal se je je kot demona, bežal pred njo, odklanjal vsa povabila odločno. A vender! Sedaj je njen, ves njen ... Kolik o se je boni zoper to svojo blazno ljubezen, pomagalo ni vse nič; k njej ga je vodila vsaka pot, tudi tista, po kateri je bežal prvič, prvič od nje ...
Spočetka, ko se je začela porajati ta strast, zatekal se je k prijatelju ter mu britko tožil, kako slab postaja, kako sanja po noči in po dnevi vedno le o njej, o Marti. Pisal je vsaki dan svoji zaročenki v Ljubljani najljubeznivejša pisma, prebiral vedno in vedno njena ljubka pisemca, ki so dehtela najnedolžnejše, najčistejše ljubezni in hrepenenja. Zaman! — Pisma, namenjena Reziki, govorila so le o ljubezni, ki je izvirala v Martinih ogljenočrnih očeh; — njo je prosil srca, njej obljubljal svojo zvestobo, svoje žitje in bitje, svoje vse! — In zgrozil se je pri tem početji ter prenehal s pismi, ki so le varala najblažje bitje ter onečaščala njegov značaj z vedno novimi madeži.
Spomin na oni trenotek, ko je držal v svojih rokah njeno onesveščeno telo, privijajoč je kot največji zaklad, katerega je otel valovom, na svoje prsi, ta spomin ga je z vsakim novim dnem močnejše prikoval na njeno družbo.
Le v njenem boudoirji, ko je plula razburkana kri po vseh njegovih žilah, dočim je bila pred njim ta divna ženska hladna kot led, le tedaj je bil srečen. Zdelo se mu je, da dihi v Martini prisotnosti vsaka stvar ljubezen in srečo.
Povsod je bil ob njeni strani, i n tudi ona je ljubila njegovo spremstvo, saj je bil lepši, elegantuejši in prikupljivejši od vseh drugih: on pa jo je tudi jedini resnično ljubil brez sebičnih namenov in nakan.
Dolgo časa i njemu ni zaupala popolnoma; igrala se je ter se zabavala ž njim kakor z ostalimi, dajala mu kratke sestanke v svojem boudoirji, dovolila mu, da jej pomaga na konja ali pa spremlja sam na biciklju po izletih v lepi celovški okolici.
Ko se je pa pridružilo k osebni simpatiji in hvaležnosti za rešitev življenja še trdno uverjenje, da je Strnadova strast tako globoka, da zavzemlje vse njegovo čutenje in življenje, da se ne zadovoljuje samo s hipnim potolaženjem vzburjenih čutnic, s poljubom in objemom, pri katerem ni sama občutila ničesar razven zadovoljstva, da se je ž njim zopet odkrižala vse nadaljne hvaležnosti, ko se je preverila o tem, tedaj se je začelo gibati i v njenem srci nekaj, česar do tedaj še ni poznala. Je li bila ljubezen? — Morda, ona si celo sami ni verovala in zaupala takoj, ampak je hotela šele počasi in previdno preiskati ta čut in potem šele odločiti se.
Marta je bila preskušena ženska, ki je poznala vse stopinje strasti ter dobro, predobro vedela, da zamrè za vselej i najhujša strast, ako ima svoj izvir le v krvi in ne tudi v duši. — Bila pa je tudi prepraktiška, da bi zamenjala za sicer prekrasni čut ljubezni svoje sedanje preugodno financijelno položenje. Hotela je biti torej pri svojem najodločilnejšem koraku previdna; za to pa je trebalo še zadostne priprave. — Prvo, kar je storila, je bilo, da se je Strnadu na ljubo po možnosti odtegnila družbi, v katerej je bila toliko mesecev središče; — potem je odbila odločno vsako nadaljno ljubkovanje z bivšimi svojimi čestilci ter se oklenila samo Strnada.
Še vedno je sicer hodila na javne zabave, a vsikdar le v spremstvu Strnadovem. Na svojo zunanjost pa je sedaj po možnosti še bolj pazila. Vedno se je umela napraviti zanimivo in pikantno, dasi je navidezno ostala vedno le v okviru svoje družbe ali svojega opravka, bodisi da je potem ž njim promenirala v francoski toileti tenka čez pas in široka čez pleča; ali naj je v klobuku z ruševskim peresom na glavi, v zelenopošitem kratkem krilci in dokolenskih pantalonih ter s puško na rami lazila ž njim preko njiv in polja z lovskim psom za jerebicami in prepelicami, — bodisi da je v vihrajoči črni obleki in s cilindrom dirjala na iskrem konji, — ali pa švigala v sivej na pol moškej obleki z bicikljem, — ali pa naj je v pisani orijentalski tuniki, z biseri v temnih laseh ležala v svojej vili na otomani; vedno je ugajala Strnadu ter množila njegovo ljubezensko strast.
Marta je bila pač nenavadna umetnica v toileti; s parom nizkih, globoko izrezanih cipelij ali pa z originalnimi gubami na svojem krilu znala je napraviti vedno novo zanimivost na sebi. — Ženska pa, ki zna biti zanimiva, je vedno lepa, sosebno za modernega pokvarjenca, kateremu je itak toileta skoro več od ženske same. Klasiška lepota in preprosta, lična obleka ga ne ogreje več, dočim ga sovje lice, s pergamentom propete kosti v novomodni toileti, ki diši po vseh cvetlicah in živalih, navdušuje in omamlja ...
Taka je bila Marta in tak je bil dr. Strnad.
„Torej stotnik K. in nadporotnik pl. Zs ... sta se dvobojevala radi mene, pravite?“
„Povedal sem Vam že. Včeraj zjutraj tik vežbališča v logu sta se pobijala, in stotnika so odnesli z nevarno rano na desni roki“.
„Tepca. Bila sta vender taka prijatelja; žal mi je, dala jima nisem povoda!“
„Marta, je li bilo treba tega! Ljubim Vas iz vse duše; vse sem Vam pripravljen žrtvovati, najkrasnejšo bodočnost Vam hočem vstvariti, a Vi nočete! Marta, Marta!“
Prijel jo je za desnico.
„Rekla sem Vam že, da še nisem nikdar ljubila resnično, da mi je do sedaj neznana zvestoba, da sem nekak ženski Ahasver, ki menja vedno svoje bivališče ter odlaga in zametava s starim krilom tudi stare prijatelje!“
„Varate se, Marta! Vaše dosedanje življenje je baš uzrok, da niste imeli do sedaj istinitega prijatelja ... ako se združiva midva ter si zgradiva stalno in ugodno gnezdeče, ko bova živela le drug drugemu in svojcem, tedaj, Mirta ...“
„In Vi ste pripravljeni za tak eksperiment?“
„Takoj, brez pomisleka, Marta!“ — Pokleknil je tik nje ter jej poljubljal roko; nakràt se je vspel in objemajoč jo z obema rokama pritiskal burne, vroče poljube na njene bujne ustnice, oči, čelo, lase ...
Ni se mu branila.
Potem pa sta se domenila, da se poročita takoj po odsluženi vojaščini Strnadovi, da se pa nastanita na Dunaji, kjer prične Strnad svojo zdravniško prakso. Tako je želela Marta, češ, da je vajena le velikomestnega življenja in njegovih ugodnostij. Strnad je sklenil, obvestiti svoja brata, da mu izplačata delež zapuščine očetove i n materine, okoli šestdeset tisoč goldinarjev. Marta pa se je takisto odločila, da uravna svoje denarne reči, ki so se tikale njenega pri dveh ogerakih bankah naloženega imetja v znesku po dvakrat štiriindvajset tisoč goltinarjev in še neke pokojnine letnih sedem tisoč goldinarjev, katero pa po sklenitvi zakona zgubi za zmeraj.
Bilo je že pozno v noč, ko je zapustil dr. Strnad Martin boudoir.
VII.
[uredi]Jesen je nastopila. Zadnji izletniki so se vračali domov in tujci so zapuščali trumoma letovišča. — Tudi v Porečah, na Otoku in v vseh onih vilah ob Vrbskem jezeri, k i so s svojimi stolpički, verandami in okraski bolj podobne hišicam, katere sestavlja bujna otroška domišljija iz pisanobarvanih koscev gline, kot resnim, trdnim stanovališčem, tudi po teh je bilo že par tednov zopet tiho in pusto ...
Tudi nama se je bližal konec vojaškega polleta. Strnad ga je že prav nestrpno pričakoval. Videl sem ga zadnji mesec kàj malo, saj je prebil večino časa v Martini vili.
Častniki so se po aferi mej stotnikom K. in nadporočnikom pl. Zs. večinema odtegnili Martini družbi, saj se je počasi zvedela po sekundantih in dvobojevnikih vsa Martina intriga.
Ko pa se je raznesla celo novica, da se je dr. Strnad zaročil ž njo, tedaj je početkom zašumelo po vsem Celovci ob tej senzacijski vesti, stranki dvobojevnikov pa sta se začeli zopet približevati druga drugej delujoč na to, da se staro prijateljstvo obnovi tudi mej stotnikom K. in pl. Zs. —
Nekega večera sedel sera s am v kavarni prebirajoč baš došle časnike. Zunaj je deževalo. Kar začujem glas Strnadov, k i je vstopil z neznanim mi ogerskim nadporočnikom. Prišla sta naravnost k meni.
„Vedel sem, da Te dobim zakopanega mej časniki!“ — dejal je Strnad veselih lic ter pristavil: „Tu — moj brat.“
Strnadov brat je bil prvi Heraklej; velik kot gora in širok čez prsi in pleča, da bi se lahko ruval z medvedom. V obraz je bil zagorel, kot bi potoval celo leto po afrikanski Sahari; črni gosti lasje, ki so bili pa na sencih že malo pomešani s sivimi, in čez mero dolgi brki pod nosom so mu dajali uprav junaško zunanjost. Prvo pa, kar sem zapazil na njem, sta bila dva obrunka zaceljenih ran, ki sta se mu vlekla po čelu in levem lici.
„Pa tako nenadejano! — Povedal mi nisi ničesar o tem!“ — obrnil sem se do prijatelja, ko sta prisedla.
„Ker sam ni vedel ničesar. Prišlo je prav nagloma,“ — odgovoril je nadporočnik. „Grom in strela, ni mi bilo več strpeti mej onimi ogerskimi divjaki!“
„Torej prestavljeni v Celovec?“ —
„K 17. pešpolku. — Prosil sem že pred dvema mesecema, naj me porinejo na Kranjsko, Koroško ali Štirsko, obupal že nad vsakim vspehom, tu nenadoma — — v oseminštiridesetih urah se mi je že oglasiti pri novem svojem oberstu. — Prav vesel sem.“
„Ali nisi dobil mojega pisma, katero sem Ti pisal predvčerajšnjim?“
„Ne. Poveš mi pa ustno. — Ej, grom in strela, tu bom imel vsaj mir pred onimi Huni! — Rečem Vama, tri leta sem služil v Pešti in zbil samo sedemnajst dvobojev — — ha, ha, ha!“
Smejal se je iz polnih pluč, da je kàr grmelo po sobani.
„ln vse sem pobil, rečem Vama, vse!“ — pripovedoval je dalje. „Ne baham se; saj vidita, da nosi zemlja malo takih velikanov kot sem jaz, da mi je bilo torej igrača pretepsti tiste širokoustneže, da je bilo veselje. Ha, ha, ha!“
Še sedaj je bil ves srečen ob spominu, kako je pobijal sovražene Ogre. Čuden človek! Vsakdo ima svoj sport! —
„A dobil si jih vender-le tudi sam!“ — podražil ga je prijatelj.
„Grom in strela, kaj dobil! — zarohnel je tedaj in obrunka sta mu postala krvavordeča; — „niti čutil nisem, a nasprotnik se je zvijal pred manoj na tleh, ker sem mu razbil črepino, da so mu jo komaj zašili!“ —
„A kdaj si dobil te rane na lici in na čelu?“ — vpraševal ga je Strnad.
„Pred šestimi meseci, — — pisal sem Ti vender! — Nò, pri streli, tedaj sem bil nespametnik, da sem provzročil tepež radi ničvredne ženske! — Žal mi je še danes, — in zato sem jo menda tudi malo skupil!“ —
„Radi ženske?“ — začudil se je prijatelj, — „naj si bil časih vender takov nasprotnik ...“
„Kakor sem še vedno!“ — pritaknil je naglo nadporočnik. „Za igračo, za zabavo jih imam sicer tudi rad, a resno ljubiti jih, navezovati se na nje — neumnost!“
„Pa kako je vender bilo tistikrat?“ — silil je prijatelj. „Vsikdar je bilo povod Tvojim dvobojem nacijonalno žaljenje, a zadnjič ...“
„Stvar je bila taka. — Neki postarni židovski bankir v Pešti, s par milijoni premoženja je imel prijateljico neko igralko, ki je tudi v njegovi palači stanovala. Moj tovariš, rojen Slovak, se je pri nekej igri zaljubil v njo tako strastno, da je skoro obolel. Kot prijatelju mi je zaupal svoje srčne bolečine, tožeč mi, da so bili vsi njegovi dosedanji poskusi, približati se jej, zaman. Slučajno sem vedel, je ljubljenec dotične igralke neki nadporočnik, ogerski grof Cz ..., s katerim sem bil nekoliko znan. Tega grofa sem pri nekej priliki v gledališči naprosil, da me predstavi svojej ljubici, ko sem jo videl v njegovej loži. To je tudi storil; — ostal sem precej časa pri njima, po tem sem se poslovil izrekajoč željo, da bi ju po gledališči še videl. Igralka, katerej sem menda poleg njenega suhotnega grofiča ugajal, povedala mi je brez obotavljanja ime hotéla, kjer bode večerjala s svojim prijateljem. Tja sem kakor slučajno pripeljal tudi svojega zaljubljenega tovariša, ki je bil zares lep dečko, da mu ga v vsej Pešti ni bilo para. Ker je bil razven tega še bolj bogat kot dva grofa Cz ... ter v ljubezenskih manevrih pravcati Don Juan, posrečilo se mu je v je dnem tednu popolnoma iz podriniti grofa Cz ..., ki se v igralkinem boudoirji niti več pokazati ni smel. Prijatelj moj je plaval v blaženstvu, grofič pa je lazil okoli kot pes brez gospodarja. — Seveda me je izredno veselilo, da se mi je intriga posrečila tako izborno. Ko pa sva bila jedenkrat z onim nesrečnim grofom skupaj v kavarni, ponorčeval sem se iz njega ter mu končno z nekim satanskim smehom — bil sem precej vinjen! — povedal, kdo ga je pravo za pravo spravil ob pikantno ljubico. Sam moram priznati, da je bilo moje ravnanje blazno, a — kakor sem rekel, — vinjen sem bil in Madjarov nisem mogel trpeti. Posledica tega je bil seveda dvoboj; jaz sem dobil od svojega nenavadno spretnega nasprotnika te dve rani, grofič pa od mene nató preko cele glave tako primo, da je ležal za njo tri tedne. — Tako je bilo.“
„In dotična igralka pa tvoj prijatelj?“
„Lehkoživček se je je v par tednih naveličal, komu je prej še mošnjo znatno zlajšala. Pustil jo je ter si poiskal drugo.“
„Ona pa seveda — drugega.“
„Ni mi znano. Njenega bankirja je zadela mesec dnij po mojem dvoboji kap. Premoženje je pripalilo njegovim sorodnikom; vender je naložil za svojo ljubico še za živega v dveh bankah menda oseminštirideset tisoč goldinarjev ter jej vrhu tega še določil penzijo sedmih tisočev, kateri pa v slučaji, da se omoži, zapadejo v korist židovskim revežem ogerske prestolice. Tako vsaj mi je pravila njena tovarišica“.
Omolknili smo, misleč o baš povedanem. — Tedaj pa je zopet spregovoril prijateljev brat:
„Pa kaj si mi pisal nujnega v pismu, katerega nisem dobil?“
„Ženim se in ...“
„Ženiš?! — Grom in strela, si li zblaznil? — Glej mene, ki sem starejši, a vender še hvala Bogu prost! Ne bodi norec; — tako se živi lepše, ugodnejše!“
Ves je bil vznemirjen pri tej vesti. Prijatelj pa je dejal smejé se:
„Vedel sem, da mi boš odgovarjal, a veruj, da bo ugajala i Tebi, — in ljubim jo!“
„Hej, koliko si jih že ljubil, ki tudi niso bile grde! Pojdi mi, pojdi ... se že še premisliš!“
„Nikdar! Dal sem jej besedo ...“
„Lepo. A kako se zove Tvoja nevesta?“
„Marta Sch ...“
„Marta ... Marta Sch ...! Človek, ali si znorel?! — Grom in strela, Marta Sch ... Tvoja nevesta!“
Planil je pokonci ter letal po kavarni s težkimi koraki, da se je vse treslo pod njim. Plaho je zrl nanj prijatelj; — meni pa je utripalo srce strašne slutnje. Nadporočnik je obstal nakràt pred Strnadom ter z bridkim nasmehom dejal, položivši mu obe roke na ramo:
„Janko, ako si napravil kdaj v svojem življenji kako budalost, bila bi ta največja in tolika, da bi moral žal pozabiti, da si moj ljubljeni brat!“
„A za Boga, zakaj?“
„Marta Sch ... je bila baš ona ženščina, o katerej sem Ti pravil prej, — Židova „prijateljica“ in ljubica neštetih drugih!“
Nekako dve leti za temi dogodki je bilo.
Sedel sem v dunajskem mestnem parku ter opazoval toli slavljene dunajske lepotice. Nekatere so sedele v krogu jedna tik druge ob potih po tistih železnih, dvakrajcarskih stoličkih ter čebljale živahno mej seboj, — druge, katere sem po upognjenem nosku, temnih očeh z dolgimi, resastimi trepalnicami, širokimi, često zraščenimi obrvimi, po gostih, črno kodrastih laseh spoznal za Židinje, stopale so po drevorednih hodnikih z lahnimi, plešočimi korak ter koketno, izzivajoče pogledovale sprehajajoče se gospode. Po klopeh so sedele gospe in udove, vse mlade, lepe in ljubeznive, za njimi pa so stali civilni in uniformovani hišni prijatelji, zabavajoči svoje mile prijateljice s kar najdrzovitejšimi pokloni in laskanji.
Častniki najrazličnejših uniform postopali so smehljaje se za ženskimi pari in skupinami, jih ogovarjali ter se izgubljali ž njimi v stranske vrtne predele; — nekaj domišljavih kadetkov pa se je mučilo imponirati s svojimi namazanimi brčicami in opičjim oponašanjem oficirskih muh trumi kratkokrilih „goskic“. Tu pa tam so stale še trume starejših gospodov, uradnikov in dijakov. Razume se, da ni nedostajalo i kričečih in jokavih otročajev, katere so tešile in prevažale sèm ter tjà slovite Hanakinje, ogromnih životov, v komaj do kolen segajočih krilih, z najraznobojnejšimi vrbcami, trakovi in našivi odličnih, ter nagih debelih rok. Mej vso to bučno, različne jezike govorečo družbo pa so se prerivali nemški burši z belimi, zelenimi, rudečimi, rujavimi, vijoličastimi, rumenimi ter še drugačnimi čepicami in trakovi.
In v tej veseli družbi sem se sestal po dolgem času nenadejano z doktorjem Strnadom.
Nakràt sem ga zagledal sredi dveh bujnih, živahnih blondink, s katerima se je šalil, da so se vsi trije glasno smejali. Jedna se mi je zdela nekaj starejša, morda tridesetletna, dočim je bila druga komaj nekaj nad dvajset let.
Strnad je nosil uniformo; bil je že vojaški nadzdravnik. Komaj me zagleda, oprosti se od svojih dam, poljubljajoč starejši roko, dočim se je mlajši le smejé poklonil.
„Duša moja, kaj je zaneslo Tebe v to avstrijsko Sodomo!“ — ogovoril me je stiskajoč mi roko.
„Prišel sem delat fizikat“, — odvrnem mu jaz.
„Aha, aha? Torej mi res ne misliš postati nikdar kamerad? To j e pač ukus. Zobe dreti, prenapolnjene želodce izpirati, pa malomeščankam dvoraniti ... diven poklic! Prokleto, zavidam Te!“
„Glej ga čudaka!“ — odvrnem mu jaz, — „zdravniški poklic izvestno ni zabaven in poetičen na kmetih, — no, nikjer. Vsekako pa so mi moje pacijentinje hvaležnejše kot Tvoji dve krasotici, kateri si radi mene kar na lepem zapustil brez recepta ... Li ne, prijatelj?“
„Ha, ha, ti dve sta Ti zdravi kot ribi v vodi!“ — smejal se je Strnad, položivši mi roko pod pazduho, ter me peljal v vrtno gostilno, kjer sva sedla za mizo v sonci košatega kostanja. „Pa kdo sta bili onidve lepi dami? — Zopet ljubiš?“
Prebledel je za hip, po tem pa se prisiljeno zakrohotal.
„Zopet! — Ljubim! — Beži, beži, prijatelj! Jaz še nisem menda ljubil nikdar. O, domišljeval sem si, veliko domišljeval. Imel sem vzburjeno živčje! Sedaj pa sem zdrav! — Saj ljubezen je izguba pameti, kot pravi modri Seneka, — majhna epilepsija, kot uči Demokrit, — blaznost, kot trdi izkušeni Heine. Ali ne misliš i Ti tako? — Jaz sem prepričan o tem. Ljubezen je bolezen, ki zatare v človeku značaj, ponos, načela, vse, vse, — da se izneveri samemu sebi, lovi nek fantom, se smeši pred celim svetom, dokler se zopet ne zave iz svojega vročinskega agonizma. In potem ga je sram, — tako sram!“
Hitro je govoril te besede in obraz se mu je oblil s krvjo srda.
„Toda ne. Čemu — sram? Vsi ljudje smo jednaki, manj ali bolj hinavci, lažnjivci, brezznačajneži, nedosledneži ... uzorov, živih uzorov ni ! Jaz varam tebe, ti izrabljaš mene, tretji bije po naju hkratu, dočim vkrade četrti tretjemu dobiček, za kar ga ubije peti itd. Drug drugega goljufamo, vsi lažemo, vsi se izneverjamo, — eh, pa smo si vender tako ganljivo ljubeznivi prijatelji, — o, celo ljubimo se! Ha, ha?“
Tako je skakal od misli do misli nervozno, pretrgano govoreč z bliščečimi se očmi, dočim se mu je na obrazu gibala vsaka mišica. Poznalo se je na njem neredno življenje.
„Pa čemu te morim s temi starimi frazami! No, ti sam si kriv, ... spomnil si me na one dogodke v Ljubljani in Celovcu!“
„Dà, oprosti vprašanje: kako si se razšel z Marto?“ — vprašam ga.
„Razšel? — Razšla se sploh nisva. Vso stvar je rešil moj brat. Ona je bila takoj povsem zadovoljna, saj prostost, neodvisnost je njeno življenje. Sedaj je par tednov na Dunaji; v hotelu „Central“ ima svoj salon. Menda išče engagement ali pa novega bankirja! — Tudi jaz sem jo že parkrat obiskal. Zakaj bi je pa ne? Ozdravljen sem; — ne iščem več, kot morem dobiti! In Marta je še vedno lepa, pikantna in ljubezniva, jako ljubezniva ženska. Oh, njeno srcé je tako veliko! Ha, ha!“
„In kaj si bil ukrenil radi Rezike?“ — vprašam ga nadalje.
„Največjo budalost; no, ona je bila pametna, previdna, kot so naše male solidne vrle malomeščanke bolj ali manj vse! — Po onem vdarcu radi Marte zasvetilo se mi je takoj v glavi. Spoznal sem, da sem bil slep in gluh, ker sicer bi se mi tolika blamaža ne mogla prigoditi. No, preveč sem si domišljal, zato sem padel tem globočje! — Po tem pa sem hotel rešiti se pred seboj, pred svojo vestjo; hotel sem k jedni kazni pridejati še drugo, ponižanje: pisal sem Reziki, naj mi odpusti, naj pozabi, naj bo moja žena! Ona pa, ha, ha! resno, pošteno dekle! — mi je odgovorila tole pismo, katero nosim vedno seboj. Imponira mi. Pa čuj sam!
Da priznate svojo krivdo, me veseli. Zares veliko sem trpela, veliko prestala, saj sem Vas ljubila iz vse duše, iz dna svojega srca. Ljubila sem prvič! V dolgih mesecih zapuščenosti pa s m tudi veliko premišljevala ter spoznala, da je bilo bolje tako. Skromno priprosto dekle bi Vas ne mogla nikdar zadovoljiti; — nesrečna bi bila oba. Odpuščam Vam torej, gospod doktor, vse, dasi je pozabiti žal! — ne bom mogla nikdar! Vedite, da Vas nisem ljubila le zato, da bi me poročili ... Hotela sem Vas imeti vsega, vsega, za večno, nedeljeno, samo jaz. Ker to ni bilo in pri Vašem (gotovo modernem!) temperamentu in značaju menda ne bo nikoli mogoče, jaz pa tudi nimam veselja biti le objekt eksperimentiranja, vračam Vam z lahko vestjo Vašo besedo. — Želim Vam še vso srečo v bodočem življenji ter ostajam itd.
Rezika R.
V Ljubljani ....
„Vidiš, taka je moja bivša Rezika! Niti dr. Strnadu ni hotela biti več v igračo. Ha, ha, ha! Sedaj pa moram iti, prijatelj! Gospa pl. Hellmerjeva mi je dala le pol ure dopusta.“
Vstal je in položil denar na mizo.
„Ona velika blondinka?“ — vprašam ga začuden.
„Dà; — udova dvornega advokata, jako petična in življenja željna ženska. Veš, vjeti me hoče; — no, ali se podam, se še nisem odločil! Kdaj se vidiva zopet? Pridi drevi v oporo; predstavim Te Hellmerici in njeni sestrici Melaniji! Tudi Melanija bo imela nekaj nad stotisoč. — Torej prideš?“
„Gotovo pridem.“
Stisnila sva si roki ter se razšla do svidenja ...