Doktor Karbonarius

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Doktor Karbonarius
Josip Jurčič
Spisano: iz Josip Jurčič, Zbrano delo 8, skeniral in uredil Odisejevich
Viri: Josip Jurčič, Zbrano delo 8. (Ljubljana, 1957).
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Poglavja I II III IV V VIdno

I[uredi]

Zima! Precej obilo število poetov je že bilo, ki so te s tvojo prijazno tovarišico pomladjo vred opevali, poetov največ praznega srca, ubožnega duha! Vsi ti dobri ljudje pa so gledali le manjši, veseli profil tvojega obraza; nadloge pa in težave, katere velikemu delu sveta navaljuješ, prezrli so s tisto malomarnostjo kakor učenjak, ki je, v bukve zarit, pripovedajočemu hlapcu, da hiša nad njim gori, mirno odgovoril: »Povej to moji ženi, jaz se ne pečam za gospodarstvo.«  Da, ko bi bil meni dan božji dar pesnikovanja, jaz bi te prepeval, toževaje kakor sveti Jeremija in godrnjaje po šegi nepokornega preroka Jona. Kakor se je prerok Jona jezil nad posušeno bučo, jezil bi se jaz nad teboj, da krčiš in dremotiš prste ubogemu pisalcu, kriviš vrat hitremu popotniku, siliš ga, da skriva roke in ušesa, stresaš ude ubogega plebejca prazne mošnje itd.

Huda zima je bila v Ljubljani leta 1715 meseca decembra in, ko bi bil človek, ki je pozno zvečer po Starem trgu šel, živel v današnjih časih in razmerah, morda bi bil ravno tako mislil, to se ve — če ni kaj bolj važnega imel premišljevati.

Sneg je bil debel in sv. Elija ga je še z obema rokama bil sipal z neba. Burja je brila okrog oglov in metala mrzlo sneženo zrnje poznemu mladeniču v obraz. Bil je kakih dvajset let star, čedno, pa zanemarjeno opravljen, velike, precej tenke rasti in, ko je ravno mimo slabo brleče svetilnice šel, obseval je njen svit čedno obličje. Na koncu Starega trga postane pri oknu nizke hiše. Odznotraj je bila luč. Spne se, stopi na prste in gleda v izbo. Kmalu pa ga zapazi ponočni čuvaj, ki je nedaleč proč na straži stal, in misleč, da je morda kak tat, približa se in godrnja: »Že spet ta študent. Kaj hodi sem prežat? — Alo, spat, spat prijatelj! Prehladi! se boš.«

Mladenič se malo preplašen obrne od okna, pa čuvaja spoznavši, pravi jezno: »Sova, ti pojdi spat. Ali češ morda precej tu v snegu ležati?«

»Nu, nu, le zlepo, počasi, le nikar precej rasti. Jeza škoduje. Kaj bi dejal ti, kako bi gospodje učeniki gledali, ko bi jim tako kdo povedal, da učenci ponoči okoli lazijo in na oknih ministrirajo, kaj?«

Tega se mladenič zboji. Godrnjaje se zavije in počasi odide, rekoč: »Le poskusi me tožiti! Če imaš devet kož, prišel ti bom do živega.«

Ko mladi ponočnjak za oglom zgine čuvaju izpred oči, stopi ta k oknu in pogleda v izbo. »Aha, vedel sem. Gospodku se v glavi vrti zarad tega dekleta.« Stisne svoje orožje pod pazduho in z navadnim korakom ponočnega čuvaja gre v nasprotno stran. Mi ne gremo za njim. Pogledimo rajši v ono izbo.

Dve osebi ste notri. Stara žena leži v postelji. Suha je in bleda, bolezen se ji na obličju pozna, ko bi se že ne culi pogosti žalostni zdihi in stoki.

Nedaleč od nje sedi mlada deklica in šiva. Ta šivilja je nenavadne lepote, v čarobni dobi ženskega življenja; ko devica, podobna prvi pomladni roži v svetli jutranji rosi na soncu, razvija svoje čudeže. Lice je bledo ko lilija, plave oči so solzne, zlati lasje počivajo v kitah na tilniku. Večkrat od svojega dela pogleda proti postelji in vprašuje bolnico, ali ji je česa treba, potem pa, če starka ne odgovori, zopet glavo pobesi.

»Mrzlo je,« pravi bolnica.

Deklica vstane in starko odene. Potem zakuri peč — z zadnjim polenom.

»Zdaj mi je prevroče,« toži zopet čez nekaj časa.

»Ali vas čem razodeti, mati?« vpraša deklica. »E, pusti. Kmalu me bo grob ohladil. Umrla bom, Lojza. Hudo mi je. Morda ne bom jutra dočakala.« Hči prime materino suho roko in joka. »Ali vam smem iti po zdravnika, mati?« »Noč je, kam?«

»Ni me strah, naj grem, saj ni daleč,« pravi hči in se ogrne.

»Ne, ne! Zdravnik se mora plačati, denarja ni.«

Deklica sili. Pravi, da bo delala in šivala še bolj, da se zdravnik plača. Starka odkima in tako zopet obe molčite. čez kake pol ure bolnica zaspi. Smrtna bledost je bila razlita po velem obličju, sapa težka.

»Ko bi nocoj umrli, križani bog! Morda bi zdravnik pomagal, ko bi precej prišel! Vse življenje bi se kesala, da nisem šla ponj,« misli deklica.

Ali zunaj je noč, sneg gre, nobenega človeka ni že na ulici. Katerega sedemnajstletnega dekleta ni strah pozne ponočne poti? Tudi Lojza se zgane, ko pogleda skozi okno. Pa otroška ljubezen je večja ko strah. »Bog me bo varoval,« pravi, ogrne se, pogleda spečo mater, potem pa odide tiho iz izbe na ulico.

II[uredi]

»No kam, kam?« vpraša ponočni čuvaj, ki je ravno mimo hiše nazaj prišel in zagledal deklico, ki je vrata za seboj zapirala. »Ov, lepe deklice ponoči okrog! Pa ne, da bi šla za prepovedanimi rečmi! Bog nas obvaruj!«

»Mati so bolni, po zdravnika bi rada šla,« odgovori Lojza boječe.

»To pa to, ne zameri. Ravno sem nekoga od okna tu prepodil, zato sem te lahko dolžil.« Deklica se ustraši.

»Od našega okna?«

»Od tegale. Pa zdaj je že spat šel, nič se ne boj.« »Spremite me, strah me je, prosim vas za boga!« pravi dekle.

»Ljubica moja,« odgovori stari, »jaz bi prav rad šel s teboj, ali od tega kraja ne smem proč. Le pojdi, nič se ti ne bo zgodilo. Ko bi kaj bilo, nu, pa zavpij in, če bom slišal, pridem ti na pomaganje. Ali pa nazaj pojdi na gorko, pa tečeš za dne po zdravnika.«

»Moram iti zdaj,« reče dekle. Glas se ji trese in čuvaj vidi solze v njenih očeh.

»Revica, smiliš se mi, ali s teboj ne smem in ne morem. Po katerega zdravnika pa misliš iti?«

Deklica imenuje ime zdravnikovo.

»Ov, ta stanuje daleč, na oni strani mesta. To ni pametno tako daleč hoditi. In jaz tudi ne vem, če bo hotel iti zdaj ponoči v burji in snegu. To so neustrezni ljudje, bogatini! Za jutri ti bo obljubil, nocoj pa ne bo šel iz postelje. Pojdi, poskusi, bog ti daj srečo!«

Rekši, ji hrbet obrne. Komaj je bila deset stopinj od njega, kliče jo nazaj: »Počakaj, rožica, počakaj! Kako da se nisem popred domislil! Po rusovskega doktorja pojdi. Ali si že slišala o rusovSkem doktorju?«

»Nisem.«

»Še ne? O jeminej, saj že vsak otrok ve o njem. Ta ti je mož, kar se pravi. On ve več, nego drugi mislijo. Precej ozdravi bolnika, če le hoče. In prav dobrega srca je mož in usmiljen do ubogih. Prav po volji božji je učeni mož. Ti kar k njemu pojdi! Ali veš, kje stanuje rusovski doktor?«

»Ne vem, prosim vas, povejte mi, mudi se!« »To je, da se mudi, to se ve! Le teci. Glej, tam za oglom se zaviješ in greš potlej naravnost. Ko prideš do mosta, pojdi še tri hiše na desno. Pri tretji hiši nad štacuno svetilnica gori, tam potrkaj in vprašaj za rusovskega doktorja. Pa ga prosi, reci, tako in tako je, prosim vas, reci, mati so bolni, na smrt bolni, reci in — —« 

»Že vem, hvala!«

»Stoj, stoj, da ti povem, kako mu je ime. Zakaj eni pravijo, da je z Rusovskega, to je tam za krvavim morjem nekje, kakor pravijo, drugi pa govore, da je Kranjec in je samo na Rusovskem bil prvi za cesarjem, ker je cesarja zdravil ...«

»Drugikrat boste povedali, jaz grem, tretja hiša pravite?«

»Tretja od mosta. Pa potrpi no, da ti ime povem; čakaj, kako se že hudimana piše? Korbo — Korbo — slišal sem, pa mi na um ne pride--«

»Pa bom zvedela,« pravi deklica.

»Le čakaj, že vem. Korbonariušt, Korbonarjušt, da, tako nekako mu pravijo. In prav učen je in star in dober. Le teci in prosi ga!«

»Hvala!« Deklica steče ob hišah.

»Lahko noč ti bog daj!« vpije čuvaj za njo. Sam s seboj pak se meni in pravi: »Centajme, dobre oči ima oni študent in dober nos pod očmi! Deklica je lepa, da bi sam hudiman dober postal, ako bi jo videl. In nedolžna je še kakor nov cekin. Hm, bodem gledal, da ne bo ono študentovsko seme trap lovilo tod okrog ponoči. Mlad svet, mlad svet, i jaz vem, kakov sem bil nekdaj. Vse poredno in nič prida in zapeljivo. Hm!«

Deklica je bila prišla že blizu mosta. Nihče je ni srečal, nihče došel. Luči že ni bilo nikjer videti po oknih. Strah, ki ji je od kraja stopinje pospeševal, preide ji, kolikor bliže je bila oni hiši, katero ji je čuvaj naznamoval. Bila je komaj še za streljaj daleč od te hiše.

Zdajci zagleda, da je na drugi strani ulice človek, ki jo opazuje in ravno tako hitro hodi kakor ona. In glej, v tem hipu gre čez ulico proti njej. Deklica obstane. Bežati ne more, klicati ne. Spozna človeka. Bil je tisti študent, katerega je videla, kamor je šla, v cerkvi, pod oknom in povsod. Strah se ji nekoliko zmanjša, pa vendar stopinje pospeši.

»Nikar se me ne boj! Pred se bode meni kaj zalega zgodilo kakor tebi. Kam greš? Ali te smem spremiti?« vpraša mladenič.

»Ne, ne,« odgovori deklica in jame še bolj hitro stopati. Vsiljeni spremljevalec ji je bil vedno na strani.

»Ne podi me od sebe, lepa deklica! Privošči mi neizrekljivo srečo, da sem blizu tebe.«

Obenem je kakor nehote roko stegnil, da bi jo malo ustavljal v prehitri hoji.

»Pustite me!« reče devica ter jezno pogleda mladeniča.

»Ne ene prijazne besede? Tudi če nisi dobila pisem, ki sem ti jih pisal, morala bi vedeti, da te ljubim, kakor te ne bo in ne more nihče ljubiti. In vendar mi še ne pustiš, da bi vštric tebe šel.«

Deklica ne odgovori ničesar. Prišla sta bila do prave hiše. S kladivom, ki je bilo na vratih pripeto, ona na vso moč potrka. Strast, ki je kipela iz mladeniča, ta jo je strašila — zakaj, tega ni vedela. Bil je menda tihi glas nevedne naravne nedolžnosti.

»Vsaj roko mi daj, da mi ne zameriš.«

»Pojdite! Proč! Kaj bo, če me kdo vidi!«

In ni se branila, ko ji je roko stisnil, bodisi da bi ga od sebe odpravila ali — bogve kako in zakaj. Ključ v vratih zaškriplje, mladenič tiho odskoči in odide ob zidu. Stara ženica odpre vrata na pol in pokuka, kdo je. Vidé mlado devico, vpraša jo, kaj bi rada.

»Ali ne stanuje v tej hiši imeniten zdravnik, doktor — — imena ne vem,« vpraša dekle.

»Karbonarius se mu pravi, to je po rusovsko.«

»Jaz bi rada govorila s tem gospodom.«

»Dete moje, ali ne veš, da je že prepozno! Še podnevi se ne pečajo ta gospod radi veliko z ljudmi, nikar pa ponoči. Še obgovori me ne, če mimo gre. Ne bo nič, le jutri pridi.«

»Jaz ga bom prosila na kolenih in uslišal me bo. Pravijo, da je dober gospod; lepo vas prosim, pokažite mi, kje je njegova soba.«

»I no, pa pojdi. Saj še svetijo. Prva vrata po stopnicah gor.«

Deklica pozvoni. Srce ji nemirno bije. Ali bo pač tuji človek tako usmiljen? Duri se od znotraj odklenejo in odpro. Velik mož v dolgi črni nočni halji s svečo v roki se pokaže. Deklica mu pove svojo prošnjo. Gospod odgovori, da so še drugi zdravniki. Naposled vendar, ginjen od dekličine prošnje, reče: »Stopi v sobo in majhno potrpi! Koj pojdem s teboj.«

Dekle se domisli, da je mater pustila doma brez postrežbe. Rada bi se bila vrnila pred zdravnikom, toda morda bi se skesal, morda bi ne našel hiše. Ne reče ničesar, stopi v sobo. Tukaj ji gospod da stol in ona se usede. Ko je nekaj pisanj pospravljal z mize in potem iz velike omare razne steklenice iskal, izpraševaje, kako bolezen ima mati, utegnila ga je deklica opazovati. Zdel se ji je kakih šestdeset let star. Lasje so bili sivi, nad visokim čelom precejšnja pleša, čez ves obraz je bil razlit mir, kateri znači moža, ki je popolnoma ukrotil strasti in si določen namen postavil v svojem življenju. Ko je doktor oblekel svoj kožuh, zdravila spravil in palico dobil, dejal je deklici: »Zdaj pojdiva.«

Poprej ni bil deklice v obraz pogledal. Ko ji je zdaj z lučjo nasproti stal, obstrmel je. Nekaj sekund je deklica zastonj čakala, da bi odprl duri.

»Kako ti je ime?« vpraša jo naglo.

»Alojzija.«

On zmaje z glavo, pa jo gleda neprenehoma. »Čudno,« pravi in vrata odpira.

»Kaj so tvoji starši?« vpraša jo čez nekaj časa zunaj na ulici.

»Oče so umrli. Kupec so bili — pa v zadnjem času nesrečni.« Zadnje besede je govorila bolj tiho. Težko je človeku svojo revščino razkladati.

Bolnica se je bila ravno zbudila, ko je hči z zdravnikom prišla. Izprašal jo je natanko, potem dal nekaj zdravil in obljubil, da bo jutri zopet prišel.

III[uredi]

Karbonarius je bil eden tistih mož v zgodovini vedno više hrepenečega človeštva, ki se povzdignejo vkljub neugodni usodi, katera jih po rojstvu postavi v najnižje ljudstvo in jim v ozkih mejah odmeri m odkaže krog njihove delavnosti, na perutih svojega duha in uma do višjega stanja v človeški družbi; eden tistih mož, ki z neutrudijivo pridnostjo in srečnim naravnim talentom otresejo verige trdega pomanjkanja in ubožnosti ter priplezajo v jasnejšo višino bogastva, iz temote in neznanosti stopijo v sijajnost časti in veljave.

Rojen s pošteno plebejskim imenom Gregor Voglar od kmečkih staršev v Naklem na Gorenjskem leta 1651, ni pač v Ljubljani pri patrih jezuitih učeči se mladenič mislil, da bode kdaj kakor zdravniški doktor prišel na dvor ustanovitelja velikosti ruske države, cesarja Petra Velikega. Za njegove zasluge ne samo v zdravništvu, temveč tudi v državnih rečeh mu je bil car podelil plemenitaštvo in prestavil je svoje ime v latinsko: Karbonarius, s pridevkom: de Wieseneck.

Ena največjih idej, za katero je hotel carja pridobiti, bilo je zedinjenje pravoslavne s katoliško cerkvijo. Ni naša naloga, na tem polju Voglarjevo delavnost preiskovati, povemo le, da je na starost, ko je zastonj s severa na jug v Rim potoval, obupal nad svojim prizadevanjem in ostal v svoji domovini, kjer ga najdemo.

Zgodaj zjutraj sedi Karbonarij v svoji sobi na stolu. Strežaj njegov, ki je ravno zajtrk zanj pripravljal, se je čudil, kako je to, da je gospod danes nekako žalosten in zamišljen, tem bolj, ker to ni bilo navada. Ko tudi zajtrkoval ni toliko ko po navadi, bil je služabnik preverjen, da mora stari gospod kaj bolan biti.

»Če je toliko drugih ozdravil, menda bo še sam sebe,« misli si, ko po opravljenem poslu sobo zapusti. Doktor vstane s stola in hodi gor in dol.

Ljudje, ki so ga poznali, imeli so tega moža za srečnega. In kako ne bi? Bil je zdrav, krepak starec, brez skrbi je lahko s svojim bogastvom živel, kakor se mu je najbolje zdelo, povsod je bil čaščen in spoštovan. Toda sreča! Ima jo morda med devet sto devetindevetdesetimi eden in še pri tem najraje stanuje nepoznana in šele, ko ga zapusti, spozna človek, kaj je imel. Tudi sam je živel zadovoljen s svetom in sam s seboj. V svetnem hrumu in zvestem spolnjevanju dolžnosti, ki si jih je sam nakladal, pozabil je bil želj in teženj, ki so mu v mladih letih srce polnile in težile. Deklica pa, katero je videl sinoči, zdela se mu je kakor prikazen iz nekdanjih časov, kakor opomin, da njegovi sreči glavnega manjka, da je v starosti sam.

Pred kakimi petintridesetimi leti — morda še nekaj prej je v Ljubljani bogat meščan imel sina in mlado hčer. V njegovi hiši je bil za učitelja učenec poslednje šole jezuitovskega kolegija, ljubljen kakor domač. Meščanova hči, deklica z vsemi ljubeznivimi lastnostmi, katere morejo navdušiti mladeničevo srce, vnela se je za tihega, dobrodušnega Voglarja, v katerem je videla zedinjene vse moške kreposti, in on jo je ljubil s prvo sveto ljubeznijo, kar more ljubiti vročekrvna mladost. Ko je bil zapustil mesto domače dežele in šel v daljne tuje laške šole dopolniti svojih vednosti in ustanoviti si lepo bodočnost, nesel je s seboj zagotovljenje od deklice, da mu ostane zvesta. Vendar, ko je čez leta prišel nazaj, ko je kot mož stopil pred očeta, ni dobil kmečkorojeni sin drugega kakor ošaben odgovor, zaničljivo odbitev. Bogat kupec je nekaj tednov potem peljal nevesto pred oltar.

On pak je zapustil kraj svojega prvega upanja, potoval je v mrzli sever, da bi si ohladil srce. In našel je hladila v Rusiji. Drugo in drugačno hrepenenje je izpodrinilo prvo, in počasi se mu je bila izgubila podoba iz spomina, ki ga je najprvo navduševala.

Danes se mu je povrnila; česar ni kot mož poznal, obhajalo je starca: otožnost. Deklica, ki jo je sinoči videl, bila je živa podoba njegove prve ljubezni. Na prvi pogled je menil, da ona pred njim stoji. In vendar je bila le hči siromaške bolne žene.

Domisli se zdajci, da je obljubil danes zgodaj to bolnico obiskati. Bolna je bila na smrt, kakor je sinoči videl. Njegova dobrosrčnost, ki mu je velevala povsod pomagati, kjer je mogel, priganjala ga je tudi v tem hipu tja. Zatorej pokliče strežaja, da bi mu pripravil in pomagal obleči se. V tem trenutju zapoje zvonec. Nevoljen ukaže služabniku, naj pogleda, kdo je, in ga, če je mogoče, s kakim izgovorom odžene.

Že po glasu spozna moža in, ko koj potem v sobo stopi in pozdravlja doktorja kakor prijatelja, odloži palico in pokrivalo in se usede k njemu.

IV[uredi]

Po dolgi črni kuti, širokem klobuku in drugem opravku je bilo lahko spoznati v tem možu jezuita. Po starosti z doktorjem enak, bil je ta pater, zdaj predstojnik ljubljanskih latinskih šol, nekdaj vrstnik Karbonarijev in, ko je le-ta s tujega povrnil se v domačo deželo, ponovilo se je bilo tudi nekdanje prijateljstvo med njima.

»Povedat sem ti prišel, da nisem z mladim človekom, ki ti je v rodu in ki si mi ga osebno priporočal, zadnje dni nič posebno zadovoljen v šoli,« pravi jezuit.

»Kaj je, da ne?« vpraša doktor.

»Razen tega, da se zadnji čas slabše uči kakor prej — talenta mu zares ne manjka — tožil mi ga je ravnokar neki star mož, ponočni čuvaj, da ponoči okoli hodi in neki eno deklico zalezuje. Zarad tebe ga nerad kaznujem. Zatorej ga ti malo v roke vzemi in opominjaj! Škoda bi bilo, ko bi se spridil. Veliko zmožnosti ima m jaz bi vesel bil, če bi pristopil v naš stan. Ti si njegov stric, ne?«

»Moje sestre sin je, edini, kar jih je ostalo iz moje rodovine. Težko slišim, kar si mi povedal, če učenje zanemarja, to ni dobro. Vendar preostro take mladostne norosti ne smeš soditi. Mislim, da ne bo hudega.«

»Ni tako, ljubi prijatelj! Kaznovati, ne zagovarjati. Jaz sem skušen v tej reči, vem, kam človek pride, sosebno mlad. če se ne varuje ženstva.«

»Zvedel bom, kaj je in kako, in storil po tvoji volji.«

»Ti si nemara zato pri volji zagovarjati také mladostne norosti — kakor ti greh imenuješ — ker si bil sam tak,« pravi duhovnik smeje se. »Ali se še domisliš, kaj ti je tačas po glavi rojilo?«

»Ravno danes sem premišljal. In povem ti, da so bili tisti dnevi najlepši v mojem življenju,« reče doktor. »To ni vse nič! Le eno je potrebno,« odgovori pater. »Ali ni bolj prav zate, da se je bila reč tako razšla? Glej, zdaj si sam in skrbi nimaš druge kakor pripravljati se na srečno smrt. Bodimo bogu hvaležni!«

»Ne moreš tajiti,« pravi doktor, »da nas vendarle nekaj čudnega veže na to zemljo. Neko soglasje duše s telesom je potrebno, vsaj za nas nekatere ljudi, da smo srečni; in če upamo neumrljivost svoje duše, pač je naravno, da želimo tudi telesu neko neminljivost. Človek je smrten po telesu, človeški rod pa ostane. Vesel je človek, če na robu svojega groba, ko je namenjen posloviti se od sveta, za seboj sina pusti in vidi, da bo v njem nekako naprej živel.«

»Tega si se šele na starost domislil? Saj si imel priliko ženiti se. Zdaj je prepozno,« pravi smeje se doktorjev prijatelj. »Vem, da je prepozno, in tudi ne mislim. Smeha bi bilo vredno v mojih letih take namene imeti. Govorim le tako, ker me domišljaš mladosti.«

»Pomniva, kaj pravi sv. Pavel o tej stvari, in ne govoriva tega. Za naju oba ni. Sicer te pa vendar moram še enkrat opomniti, da moraš bogu hvaležen biti za tako lepo starost. On ti je dal časti in bogastva. Uživaj darove, ki ti jih je obilo dal in, če se primerjaš s tisoč drugimi, moraš reči, da si srečen.«

»Res je, kar praviš. Toda starost se z uživanjem ne strinja,« pravi doktor.

»Uživanje imaš tudi, če drugim pomagaš. Imaš sveto cerkev in uboge. Prva ti je mati, ti so ti otroci. Ker veliko zanje storiš, to ti mora veselje biti.«

»Zdravnik, ki je sam bolan, ne more pri zdravljenju svojih bolnikov takega veselja imeti kakor zdrav.«

»Misliš, da človek ljubezni do samega sebe ne more popolnoma zatreti? To je res, ali ... «

»Sam ne vem, kako je, da danes tako govorim. — Večkrat sem te hotel že vprašati, ali veš, kje je zdaj tista ženska, katero sem prej v mislih imel, in kako se ji godi. Ali je še tu v mestu?«

»Tvoja nekdanja ljubezen?« vpraša pater.

»Da.«

»Meni se sicer prav ne spodobi, da se o tej reči menim, vendar, ker nisi ravno več mlad in pa še posebno ker tukaj svojo znano dobrotljivost in pravo ljubezen lahko skažeš, je moja dolžnost. Ženska je vdova in prav v veliki ubožnosti živi. Njen mož je umrl že pred več leti potem, ko je svoje in njenega rajnkega očeta premoženje zapravil.«

»V nadlogi živi? In tega mi nisi prej povedal?« pravi doktor in naglo vstane.

»Zares na misel mi ni prišlo. Ni mi bilo mar in mislil sem, da si ti take reči že pozabil. Da, tukaj lahko kaj dobrega storiš in, če hočeš, opravim to jaz zate prav iz srca rad. če se ne motim, je ženska celo bolna in nima drugega tolažila kakor pridno hčer.«

»Kje stanuje?« vpraša Karbonarij hlastneje, kakor bi bilo njegovi stari krvi prisoditi, da bi se prepričal, ali je misel, ki mu je v tem hipu zbudila se, prava.

»Nedaleč od naše cerkve, v majhni hiši ravno na oglu,« odgovori pater.

»Jaz moram tja,« pravi doktor.

»Menda se ne bo tako mudilo. Sicer te pa moram opomniti, da bi bilo bolje, da meni izročiš to reč. Ko bodo stari ljudje počasi pogodili, da je doktor Karbonarius neki Gregor Voglar in druge reči, utegne se kaka govorica raznesti, ki bi bila neprijetna. Ali vsaj skrbi, da te ne bo spoznala. Če sam ne poveš in ne razodeneš se, ni mogoče, to je gotovo --«

»Ne zameri, drugi pot bova govorila,« pravi Karbonarius in pater ostane sam v sobi.

V[uredi]

Dejalo bi se lahko, da svet v svoji vesoljnosti ni dober niti slab, ni gorak niti mrzel, temveč posameznim stvarem nasproti malomarno mlačen. Toda bog mlačnega ne ljubi in, ker se ne smemo predrzniti reči, da sveta, ki ga je v svoji ljubezni ustvaril, ne ljubi, morda ne bi bilo prav, ko bi se tako dejalo. Vidimo, da se večno suče kolo časa, potare, kar se je rodilo, in se ne zmeni ni za veselje na desni ni za žalost na levi, ki se razvijata ob enem in istem času, sosedi, pa neznani druga drugi.

Medtem ko sta se doktor in pater v gorki sobi pomenkovala o veselih in neveselih spominih in navadnih rečeh, bil je v borni stanici na Starem trgu ves drugačen prizor. Deklici, katero iz začetka povesti poznamo, trgala je srce ena največjih bolečin, ki človeka zadene — mati ji je umrla.

Nekaj sosed iz obližja je stalo v izbi, ki so bile prišle ali iz dobrosrčnega usmiljenja do nesrečne hčere ali pa iz navadne radovednosti k mrtvaški postelji. Ene so skušale ubogo deklico od mrtve matere odtrgati in utolažiti jo, druge so roke pod pazduho sklenile in hvalile čednosti, potrpljivost rajnice in sklepale, da je gotovo goika v nebesa šla, tretje so zopet, odmolivši, milovale siroto.

»Nikar se tako ne jokaj, bog jo je k sebi vzel,« pravi ena deklici, ki je strastno oklepala mrzlo mrtvo mater.

»Pusti jo, naj se zjoka, sirota, potlej ji bo bolje,« pristavi druga soseda in sama solze briše.

»Revica, kako se mi smili! Ko bi svojih otrok ne imela, precej bi jo vzela k sebi,« reče tretja.

Zdajci stopi doktor Karbonarius v izbo. Ena izmed žensk, ki ga je poznala in vedela, da je bil sinoči tu, rekla je: »Ni nič več za vas tukaj, gospod! Prepozno je. Sinoči bi bili pomagali, če kaj znate.«

Tudi deklica ga zapazi. Hoče k njemu, pa onemogla se zgrudi na stol. Doktor se ustopi k postelji. Prime mrtvo za velo roko in zre v suho obličje. Več trenutkov tako stoji. To je bil drug obraz, kakor ga je on nekdaj poznal: leta in skrbi so nagubančile nekdaj gladko in lepo lice, vendar nekatere poteze so ga domišljale, kaka je bila ta podoba.

Žene so strme gledale starega gospoda, ki je srpo zrl v mrliča.

»K življenju jo bo obudil,« šepeče ena.

»Glejte, solze mu v oči prihajajo, to mora dober gospod biti,« pravi tiho druga. Zdajci se stari obrne in prosi ženske, naj gredo za nekaj časa iz sobe, ker ima z deklico govoriti. Čude se zapuste sosede stanico.

Doktor prime deklico za roko in jo vpraša: »Ali imaš kaj sorodnikov?«

»Ah, nobenega človeka na svetu,« odgovori dekle in se zopet začne jokati.

»Imaš kaj premoženja?«

Nekaj časa dekle ne odgovori, potem nalahko z glavo odmaje in morda misle, da jo to vpraša iz nekega vzroka, pravi: »Prosim vas, gospod, da nekaj dni potrpite, ker …«

»Ne umeš me, ljubo dete, tiho! Poslušaj me, kar ti bom povedal. Jaz sem tvojega deda po materi poznal in se mu imam veliko zahvaliti. Skrbel bom za pogreb tvoje matere.«

Neverjetno ga deklica pogleda. Zdaj ji šele v glavo pride, da nima denarja za materin pokop. Ali je to angel iz nebes v podobi zdravnikovi? Prime starčevo roko in, poljubivši jo, pravi: »Mati bodo za vas prosili pred stolom božjim.«

»Zarad tvoje prihodnosti se bova še pomenila; za zdaj bom naročil, da se pripravi, kar je treba. Popoldne te bom obiskal.« Rekši, doktor odide. Zunaj pred hišo dobi svojega stricnika, našega ponočnjaka iz prvega odstavka, ter ga vpraša, kaj tu dela. Drugo pot bi bil opazil, da je bil mladi človek osupnjen in je nekaj nerodnega odgovoril. A zdaj je bil stari stric sam zmešan in je šel svojo pot v nasprotni samostan svojega prijatelja iskat.

VI[uredi]

Pokopališče pozimi, dvojno žalosten kraj! Malo ljudi — uboštvo nima obilega znanja — je stalo v snegu okrog groba ravno v mrzlo zemljo zasute žene s Starega trga. Znanci iz nekdanjih časov, ki bi bili gotovo spremili hčer bogatega kupca na poslednje ležišče, kjer mir in pokoj kraljuje, niso utegnili pogrebovati po obubožani vdovi, katera jim je bila že davno iz spomina. Le eden izmed teh, stari doktor, je razoglav molil za krdelcem pobožnih žena in peščico mož, ki so kot sosedje nesrečne umrle storili ji poslednje — morda tudi prvo dobro delo.

Nebo je bilo megleno, zrak mrzel. Otožno nagrobno petje dveh duhovnikov, jok zapuščene hčere, kateremu so nekatere mehkosrčne stare sosede bolj iz dobre volje in v domišljanju lastne minljivosti pritrkavale, slovesno zamišljeno molčanje drugih pogrebnikov: vse je bilo v sorazmerju z naravo tem žalostnejše. Na svojo palico naslonjen se je stari zdravnik zamislil, da ni videl, kdaj so se jeli ljudje po dokončanem pokopu razhajati.

Deklica je klečala tik groba na mrzlih tleh; dve sosedi ste jo zastonj priganjali, naj vstane in ž njima odide. Temnook grobar je prebiral lopate, vrvi in drugo svoje orodje, njega tuja smrt in tuje bolečine niso bolele. Tam pri zidu od daleč je stal in gledal mladenič, skrival se malo pred doktorjevim očesom in vide, da ga je ta naposled vendar zagledal, obrnil se in odšel.

»Jokati ni pametno. Mati ne bo vstala, če do sodnega dne solze točiš, če hočeš, pojdi z nama domov, če ne, te pustive,« pravi ena žena, že nevoljna, da vse tolaženje in prigovarjanje ne pomaga.

»Pustite me tukaj!« odgovori dekle.

»Pa zmrzni!« pravi žena in se od nje obrne. Zagledavši starega doktorja, reče:

»Gospod, recite vi dekletu, naj gre z nami domov. Menda ne ve, da moramo vsi nekoč umreti.«

»Pustite jo, naj se zjoka in pojdite domov, žene,« pravi stari.

»Tukaj v snegu sirote ne smeve pustiti,« reče druga žena.

»Z menoj pojde.«

Sosedi se spogledate. Odhajaje pa si šepetate skrivnostno na uho. »Kaj bo z njo? Ko ne bi bil star, ne bi se jaz umaknila od nje. Veliki gospodje so z revščino kar tako, to jaz vem,« pravi ena.

»Morda je ta doktor Jud, saj pravijo, da je na Ruskem bil; bogve kakšni ljudje so tam,« reče druga.

»E, menda ni hudoben. Ljudje ga hvalijo. Pravijo, da je današnji pogreb plačal.«

»Pa zakaj? Jaz sem slišala, da Judje mladega deteta ali dekleta iščejo in mu srce iz telesa vzemo. če je pa ta Jud!«

»V klošter zahaja, pravijo. Torej gotovo ni.«

»Ali si ga videla, da bi bil molil?«

»Razoglav je stal za nami in duhovni gospodje so mu pokimali, ko so mimo njega šli.«

»Tako ni nič hudega. Pa vendar postojve tamle za zidom; bove videli, kaj bo, če pojde dekle ž njim ali ka-li.«

Tako ste ugibali sosedi. Stari zdravnik je bil medtem pristopil k deklici, prijel jo za ramo in dejal: »Vstani, deklica! Tvoji materi je zdaj dobro. Od tam, kamor smo namenjeni vsi in kjer mine vsa nesreča, te bo blagoslavljala, če boš živela, kakor te je učila. — Mrzlo je, prehladila se boš. Pojdi z menoj.«

Deklica vstane ter vidi, da je že sama s starim gospodom. Obriše oči in, kakor da bi šele zdaj spregledala, kje je, ozira se okrog: križi in kamni so ji kazali se okoli in okoli.

»Greš z menoj domov?« vpraša stari prijazno, primši jo pod pazduho.

»Domov? Kam? Matere ni več; kjer so mati bili, tam je bil dom. Zdaj sem sama. Zakaj pa jaz pred nisem umrla ...«

»Sama nisi. Ljudje so, ki bodo skrbeli zate. Ali zaupaš meni ?«

»Vi ste moji materi dobro delo storili, gospod. Zahvaliti …«

»Zahvaljevati se imam jaz tvoji materi več, kakor morem tebi povedati. In tukaj na grobu tvoje matere te vprašam: ali hočeš ustreči prošnji starega moža, ki ti je pripravljen biti drugi oče in skrbeti zate in ljubiti te kakor lastno hčer? Mlada si, brez sveta in podpore med svetom. Treba ti je človeka, na katerega se boš naslanjala. Pojdi z menoj! Zmenila se bova drugje.«

Rekši, se stari obrne in deklica je morala ž njim. Zdelo se ji je, kakor da bi bila materina smrt, dobri stari tujec, ki jo pelje od materinega groba, vse le podoba v sanjah.