Dohtar Žlindra (Ribniška.)
| Dohtar Žlindra (Ribniška.) Anton Adamič |
| |||||||||||||
Stari Zadolnik je umrl. Sin Janez je zagospodaril, si izbral nevesto in se oženil. Pol leta je krošnjaril, pol meseca računal, dva dni je polegal pod hruško, tretji dan je poklical svojega starejšega brata Jakoba v hišo in je dejal:
“Jaz grem v Ameriko.”
“No?”
“Tebi dam generalno pooblastilo. Paziti moraš na živino, da boste za časa pospravili krompir in zrnje in da se ne bo žena zvodila s kom. Ti si učen na dohtarske bukve. Tebi izročam do spomladi vse; kakor boš ukazal, tako pa bo.”
Janez je odšel v Ameriko in zagospodaril je v hiši brat Jakob ali — dohtar Žlindra.
Kar preko noči, že pred leti se je poprijel Jakoba pomembni vzdevek doktarja Žlindre. Resnica je, da je Jakob najrajši polegal na peči in posedal za mizo s kazenskim zakonikom v roki (zlomek vedi, kje ga je staknil); kajti sicer ni bil za noben hasek ne na polju, ne na podu in ne v hlevu. Žlindra bi bil nemara lep, velik človek, če ne bi strigel z desno nogo v podobi ležeče črke S za svojo levo nogo; — toda le kadar je hodil! In le s težavo, oprt na gorjačo, se je pomikal po vasi. Učen pa je bil; vse procese in za vso vas jih je dognal. Hud je bil kot tobak za pipo, pričel je na vse strani in velesvečano; otepal se je z advokati in jih nikoli ugnan presekaval, da je bilo joj.
Brat Janez je zadel v črno, ko je pooblastil dohtarja Žlindro za gospodarja. Le-ta se je silno zazdel. Kako se ne bi, ko je smel rjuti okoli hiše, kadar in kolikor je mogel! Odvažnega obraza se je prigugal vsako jutro v hlev, zasajal je gorjačo v gumno, — li ni preveč vlažno; zibal se je okoli kozolca, podil je vrabce, da ne bi popili vsega prosa in priropotal je na skedenj, kjer je držal nevesti lestev, kadar je lezla s polnim košem sena s peter ... Točno, vedno in redno je bil tedaj bratovi ženi na uslugo. Pa tudi vesten je bil; kajti večkrat se je priplazil na izbo k novosti pogledat, če nima morda vasovalcev ... Ponoči seveda. Sedal je na postelji in zdihoval ... Kakopak. Tudi na pač je zlezel za njo. Dohtar Žlindra je bil dober varuh.
Nenadoma je šla nevesta v pustiv k svojim staršem. S hudimi očmi se je odpravil dohtar Žlindra v trg in na sodnijo — tožit. Čez par dni je morala nevesta k sodniku, kjer se je opravičevala, da je šla zato v pustiv, kar jo svak preveč nadzoruje — in je še ponoči ne pusti v miru.
“Pa kaj vam hoče?”
“Ne vem ... To morate vi boljše vedeti, gospod svetnik!” se je sramežljivo prestopala mlada žena.
Svetnik, moder sodnik, je nekaj začrkal na namizni koledar.
“Ga bomo že podučili. Le vrnite se domov in brez skrbi!”
“Oho!” se je začudil dohtar Žlindra, ko je dobil povabilo za sodnijo. Odpravil se je na pot. Sodnik mu je zapretil s prstom in ga svaril, naj ne hodi vsepovsod za nevesto, da je ona dovolj stara in da ve, kaj in kako je prav.
Vihal si je dlako pod nosom dohtar Žlindra, grabil se je v bok, postrigaval je z desno nogo za svojo levo in je izjavil kratkomalo, da je vse skupaj — pomota. In je odkrevsal in jo mahnil domov. O, on se je zavedal svojih pravic ...
Za tri tedne je bila nevesta zopet na sodniji. Jokala se je in povedala:
“Govori in ongavi se, kot da ne bi prekalil vode. V resnici mi je ta tiščinasti dedec vedno za petami. Nagovarja me in se slini okoli mene ... Uh, sram me je. Nikoli in nikjer nimam miru in nimam ... Jaz sem poštena ženska in nočem, da bi tako in tako ... Prosim, pišite možu v Ameriko, naj pride domov.”
“Oho!” se je odkašljal dohtar Žlindra, ko je tudi on dobil povabilo na sodnijo. “Ejta, zaradi Neže, saj vem! No bomo videli, kaj vse je babišče natvezilo sodnijskim.”
Razhudili so se gospod svetnik in se silno razrepenčili nad dohtarjem: zmerjali so ga s prešuštnikom, krivovercem in mu zagrozili:
“Zaprli vas bomo, da boste črni! In vsak drugi dan bo post, da se ohladi vaša vroča kri! Kaj menite, da smo na Turškem, kali, ali med divjaki?! Da vas le sram ni!”
Pod ploho si je otiral oči, lezel, strigel je vznak proti vratom, naposled, ko se je ploha izlila, je vprašal dohtar Žlindra z bedastim obrazom ječaje:
“Ja, gaspud loncrat: čemu mi je pa potem dal moj brat, preden je šel v Ameriko, — generalfolmoht?”