Dogodivščine štorklje Štefanije

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Dogodivščine štorklje Štefanije
Olga Gutman
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Nekega dne, ko je bil močvirni travnik v prvem cvetju in ko so metulji veselo letali s cveta na cvet, je na močvirni travnik priletela tudi štorklja Štefanija. Bil je njen prvi dan v domačem kraju. Bila je srečna, da se je vrnila v rodno gnezdo. Srce ji je bilo prepolno radosti, da bi lahko ostala sama v gnezdu. Zato je odletela na travnik, na katerem je vedno bilo veliko živali.

Obstala je sredi močvirnega travnika in živalskemu svetu pripovedovala zgodbo o svojem potovanju. Mirno je stala na eni nogi in pripovedovala, pripovedovala:

"Sonce je že zgubljalo svojo moč. Oblaki so se začeli kopičiti na nebu in zaveli so hladni jesenski vetrovi. Iz dneva v dan je postajalo hladneje in iz dneva v dan smo našli manj hrane. Prišel je čas, ko je bilo potrebno pripraviti kovčke in odleteti. Z družino smo se začeli pripravljati na potovanje. Nekega dne, ko smo bili že vsi pripravljeni, smo se navsezgodaj zjutraj vse štorklje iz občine Visoki dimnik zbrale na najbolj močvirnem travniku ob potoku Žuboraču. Družini sem za popotnico pripravila sendviče iz žabjih krakov. Za pijačo pa je poskrbel mož. V čutaro je natočil vode iz potoka Žuborača. Potem je prišla na vrsto poslednja jutranja toaleta pred odhodom: poravnale smo si krilna peresa, sedemkrat smo dvignile in spustile levo nogo in sedemkrat smo počepnile na desno nogo. Nato je prišel na vrsto kljun: pretegnile smo ga in še zadnjič zaklopotale. Potem smo se razvrstile po štiri in štiri v vrsto in jata se je dvignila visoko v nebo. Še enkrat smo zakrožile nad domačim krajem, s pogledom objele svoje gnezdo in adijo do pomladi.

Pot nas je vodila čez devetkrat devet planin in devetkrat devet dolin. Videle smo različne kraje in različne ljudi. Letele smo nad morjem, nad katerim so se kazali drobni temni valovi popoprani z belo peno. Ladje pod nami so bile videti malo večje kot žabe v domačem močvirju. Dolga in težka je bila naša pot. Veliko jih je omagalo na tej poti in ni prišlo na cilj. Tudi moj najmlajši - Klepetec. Kar naenkrat je začel izgubljati višino in še preden sem ga utegnila prestreči, je treščil v valove. Nismo ga videle več. Najbrž so ga pogoltnili valovi ali morski psi.

Ko smo bili že skoraj na koncu moči, je zrak postajal toplejši, vedno toplejši in kmalu se je prikazal rob temnih, nepreglednih gozdov. Zavile smo malo na desno in zagledale srebrno gladino Toplega jezera. Tu smo se ustavile. Toplo je bilo in hrane smo imele dovolj. Pa vendar sem se počutila nesrečno. Komaj sem čakala, da poletimo nazaj, v kraje, kjer so naša gnezda.

Minilo je nekaj mesecev in spet smo se odpravile na pot, tokrat domov. Spet smo letele nad morji, gorami in dolinami. Tako se pač to nam ponavlja leto za letom, do konca življenja. Pot nazaj se mi vedno zdi krajša in lažja, saj letim domov.

Ja, lepo je tam v južnih krajih. Toplo je in hrane je dovolj, pa sem kljub vsemu najrajši tukaj, kjer je moje gnezdo, na starem grajskem dimniku. Saj poznate pregovor: "Ljubo doma, kdor ga ima".

Oh kaj pa klepetam tako dolgo! Iti moram. Delo me čaka. Popraviti moram gnezdo, ki mi ga je razdrla burja. Moram ga mehko nastlati. Potem bom morala poskrbeti za zarod, da se čim prej izvali in odraste. Da bo dovolj krepak, ko bomo poleteli na dolgo pot. Da bodo moji mladiči zmogli to pot. Adijo!"

Štorklja Štefanija se je dvignila visoko nad travnik. Nekajkrat je zakrožila nad njim, potem pa je z vejico v dolgem kljunu odletela proti dimniku na starem gradu. Spustila se je na gnezdo in ga začela popravljati.