Dogodek v Mestnem logu
| Dogodek v Mestnem logu Helena Kraljič |
| |||||||||||
Jutranje sonce je pokukalo v duplino veverice Vike in jo zbudilo. Pomencala si je oči, pomolila smrček iz svojega doma in se zgrozila. Zagledala je zajca, kako maha s tacami, sosed medved pa leži na tleh in stoka. Prijela se je za glavo in si tiho zamrmrala v brk: »Groza. Ubogi Brund. Zajec ga bo ubil.«
Potihem in previdno, ker se je bala, da bi jo zajec opazil, je odskakljala do polha Sivka in mu začela razburjena pripovedovati: »Ne boš verjel, medveda Brunda je napadel velikanski zajec, z vso silo tolče po njem, Brund pa se ne more več braniti.«
»Česa ne poveš?« je bil začuden polh. »Naš Brund da je v nevarnosti?« Vika je pokimala: »Zajec ga bo ubil, če takoj nečesa ne ukrenemo.« »To moram povedati lisici Rdečki, ona bo že vedela, kaj nam je storiti,« je dejal Sivko in stekel do lisičinega podzemnega brloga.
Še preden pa je pritekel do vhoda, je lisica Rdečka zaslišala glasno vpitje: »Rdečka, Rdečka, si doma?« »Kaj pa kričiš, Sivko? Kaj je narobe? Se je odtrgalo nebo?« se je pošalila lisica. »Medveda Brunda bo ubil velikanski zajec. Revež z razbito glavo leži pred svojim brlogom. Zajec pa še kar udriha po njem. Prišel sem k tebi. Ti boš zagotovo vedela, kaj naj storimo,« je lisici hitel razlagati polh. Lisica je od presenečenja široko razprla oči: Ubogi Brund. Moramo mu pomagati. In to čimprej.« Polh Sivko je pokimal, lisica pa nadaljevala: »Zberi gozdne živali in se oborožite! Počakajte me pred votlim hrastom! Jaz stečem še po volka. Njegova moč na bo zagotovo prav prišla.«
Lisica je tekla, kolikor hitro je mogla. Kmalu je našla volka, kako se je sončil na gozdni jasi. Že od daleč je vpila: »Črnogled, Črnogled, hitro na noge, takoj morava do votlega hrasta.« Volk je zaspano dvignil pogled in vprašal lisico: »Kaj je Rdečka? Kje gori?«
»Še huje od požara, volk. Hitro, mudi se nama. Brunda je ubil ogromen zajec. Mrtev leži pred svojim brlogom, v mlaki krvi, z razbito glavo. Zajca moramo pregnati, preden nas vse pobije.« Volk Črnogled se je takoj spravil pokonci.
»Joj, Rdečka, to je pa grozna novica. Ti kar teci k votlemu hrastu! Hitro, preden zajec še koga ubije. Jaz grem še po divjega prašiča Čekanka. Takoj prideva za tabo.«
Volk je utrujen pritekel do divjega prašiča. Postavil se je predenj in lovil sapo: »Pohiti, Čekanko, pohiti, živali smo v nevarnosti! V gozd je prišel ogromen krvoločen zajec. Ubil je medveda Brunda. Revež leži mrtev in razmesarjen, v mlaki krvi pred svojim brlogom.« Čekanku ni bilo treba dvakrat reči. Z volkom sta oddirjala do votlega hrasta, kjer so bile že zbrane gozdne živali.
Veverica Vika je imela v rokah ogromno vejo, polh je na ramenih nosil majhno sekiro, lisica pa je nekje našla celo drvarjevo žago. Volk je pogledal Čekanka in mu predlagal: »Najbolje, da si še midva najdeva nekaj, s čimer se bova branila pred krvoločnim zajcem.« Čekanko se je ozrl okoli sebe in pobral dva debela hloda. Enega zase in enega za volka. Živali so se počasi ter zelo previdno premikale k zajcu.
»Še vedno je ta,,« je šepnila veverica Vika in pokazala k Brundovemu brlogu, kjer je pred medvedom stal zajec in še vedno krilil s tacami po zraku. »No, ni ravno velik,« jo je očitajoče pogledal polh. Vika je zamahnila z roko: »Saj ni pomembno. Velik ali majhen. Vsi vemo, da je grozno krvoločen.«
Tiho so se pomikali proti zajcu in ga obkolili. Lisica je pogledala medveda, potem se je obrnila k polhu in ga vprašala: »Kaj nisi rekel, da ima razbito glavo?«
Polh je namenoma preslišal njeno vprašanje. Oglasil se je volk Črnogled: »Rdečka, kaj nisi trdila, da Brund leži v mlaki krvi?« »No, tako sem sklepala,« se je opravičevala lisica. »Polh je rekel, da ima razbito glavo. In če imaš razbito glavo, je zagotovo blizu tudi kri.«
»Jaz pa sem še slišal,« je rekel divji prašič in izpod čela pogledal volka, !da je Brund čisto razmesarjen.« Volk ni hotel poslušati očitkov, zato se je zadrl: »Prepodimo ga! Kaj ne vidite, da je nevaren? Poglejte, kakšne tace ima!« Vse živali so se pognale k zajčku, ki je preplašeno zavpil: »Volk je! Volk je!« Razgrajanje in vpitje je prebudilo medveda Brunda. Jezen je pogledal okoli sebe in zarenčal: »Da mi pustite zajca pri miru! Sicer boste imeli opravka z mano!« Živali so se presenečene spogledale.
»Mar nisi mrtev?« je medvedu postavila neumno vprašanje lisica. »Mrtev?!« jo je medved začudeno pogledal. »Kaj pa blebetaš?« »Lisica te je videla, kako ležiš v mlaki krvi,« mu je razlagal volk. Čekanka pa je zanimalo: »Mar te ni napadel zajec?« »Joj, prejoj, kaj se je napletlo v vaših glavah! Zajec, da bi me napadel? In ubil, pravite?«
Medved je nekaj časa zmajeval z glavo, potem pa se glasno zasmejal in jim razložil: »Danes ponoči nisem mogel spati. V moj brlog so se naselile čebele im e celo noč pikale. In to le zato, ker sem jim včeraj izmaknil panj. Tako sem prosil zajčka, da bi jih odganjal, zato da bi si jaz lahko vsaj malo odpočil.« »Aha, zato je zajec krilil z rokami,« je na glas ugotavljala Vika. »Da bi prepodil čebele.«
Živali so nekaj časa molčale, nato so se spogledale. Najprej jim je bilo nerodno, ker so napletle takšno zgodbo, potem pa so se do solz nasmejale. Ugotovile so, kako daleč je lahko resnica od govoric. Zato so si obljubile, da bodo drugič prej prepričale, preden bodo razširile govorice.