Dogodek na Sv. večer

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Dogodek na Sv. večer.
Izdano: Amerikanski Slovenec 38/245 (1929)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Med Slovenci je menda že od nekdaj navada, da hodijo na vse kraje po svetu za kruhom. Menda je taka usoda zadela oni lepi košček zemlje, kjer biva naš rod, da je bil stoletja in stoletja v sužnosti tujcev, katerim je sužnoval in delal za druge. Sam pa propadal in ni mogel gospodarsko nikamor. Zato so naši ljudje hodili v tujino za zaslužkom. Ko še ni bilo Amerike in drugih krajev, so hodili slovenski delavci in rokodelci, na Ogersko, Bavarsko in druge kraje. Dogodek, o katerem bom govoril to pot se je resnično dogodil v bližini Blatnega jezera na Ogrskem. Pripovedoval ga je pred kakimi 25 leti pri nas neki sodar, ki je bil v mladih letih na Ogrskem kot sodarski pomočnik. Dogodil se je tako-le:

V okolici Blatnega jezera so tiste čase okrog 1850. v veliki množini sekali smreke, ki so jih rabili za izdelovanje razne posode, kot škafov in drugih takih predmetov. Neki lesni magnat je imel tiste čase zaposlenih nad 200 delavcev v tamošnjem gozdovju. Tiste čase delavcev niso plačevali vsako soboto, kakor dandanes. Pač pa o Božiču, za Velikonoč in vmes pa so delavci na posebno prošnjo dobili kak goldinar predplačila — ali kakor so nazivali tako plačilo p. d. "foršus." O Božiču pa je prišel gospodar z denarjem in je plačal svoje delavce, kakor pač so se dogovorili, ko jih je sprejel v delo.

Železnice po tistih krajih takrat še niso vozile. Ves promet se je vršil s konji. Daleč na samoti, kake tri ure hoda od najbližnje vasi, pa zopet kake tri ali štiri ure hoda do gozdov, kjer so podirali in obdelavah les se je nahajala obcestna gostilna, kjer so lesni vozniki, katerih ni bilo malo tiste čase, krmili konje, se sami okrepčali itd., kar je bila v tistih časih splošna navada in potreba. Konji, ki so štiri ure vlekli težki voz iz gozda so bili zdelani, in tudi "furmani" sami so si privoščili kak poliček vina on kos kruha, in so si, kakor so rekli stari slovenski furmani — vozniki, malo "dušo privezali." Potem so pa veselo furali naprej, pokali z bičem, da se je pokanje njihovih bičev razlegalo daleč na okrog.

V tisti gostilni, je pripovedoval sodar, se je dogodil na neki sveti večer sledeči dogodek:

Dan pred Božičem je navadno lesni trgovec prišel vsako leto z denarjem, da je plačal svoje sekače, tesarje in druge delavce. To leto pa je več dni pred Božičem silno medlo in bili so taki sneženi zameti, da je na cesti zaostal ves promet. Zato je sporočil gospodar, da pride še le na Božični dan v jutru in sicer do omenjene gostilne, tja pa naj se potrudijo priti delavci in bodo dobili svoj denar. Ta vest se je raznesla med drvarji in gozdarji kake tri ali štiri dneve pred praznikom.

Življenje med drvarji je potekalo mirno. Vsi so se veselili plačilnega dneva in sklepali, kako si ga bodo privoščili za praznike tu in tam. Kajti navadno je v gozdu delo med Božičem pa do Novega leta počivalo. Gozdarji so se porazgubili po tamošnji okolici po gostilnah, pili in bili veseli, tako da so nekateri s suhim žepom prišli nazaj v taborišče. Drugi pa so zopet ravnali drugače, kakoršni so pač ljudje vedno na svetu.

Malo pred večerom svete noči, prižvončklja voznik s sanmi, ki ga doslej še niso videli v tisti gostilni, o kateri se je prav kai; govorilo. Vpraša za gospodarja in ko gospodar pride, mu voznik pove, da ima na saneh dve mrtvaški krsti, v kateri sta dva mrtva drvarja, ki sta za pljučnico tekom dveh dni umrla in da jih želijo poslati domov. Ker so pa zameti veliki, prosi, da bi mrtvaka smel dati na pod, pod streho, konje v hlev, sam pa bo prespal v gostilni. Izjavil je, da sam mrtvake nerad vozi ponoči in pa tudi tako slaba pot je, da se boji, da bi morda ostal v zametih. Nič kaj veseli niso bili mrtvakov, ne gospodar, ne gospodinja, še manj služinčad. Pa kaj so hoteli, upoštevali so voznikovo prošnjo in dovolili, kar je prosil. Hlapec je vozniku pomagal zanesti krste na pod in sta jih tam zaprte pustila in odšla v gostilno.

Neznani voznik se je vsedel za mizo, poklical steklenico vina ter nekam čudno zrl predse. Gospodar ga je popraševal odkod pride, kdo je in kaj, pa nič kaj gotovega odgovora ni dobil. Ko se je malo ogrel sleče težki površni kožuh in ga odloži na klop. Gospodinja je prinesla na mizo večerjo in okrog mize so posedli gospodar, gospodinja, hčere in edini sin, ki ga je imel gostilničar ter hlapec. Povabili so neznanega voznika, naj prisede in zajame. Mož prisede, seže po žlici, ki mu jo je gospodinja prinesla ter jame jesti.

Nekam čudno je zgledal ta neznanec vsej družini. Svoje oči je nekako zavijal in metal semtertja po hiši in domačih, da je to jelo vzbujati v srcih sumnjo, da to ne more biti kaj prida človek. Zlasti gostilničarjevemu sinu Štefanu se je zazdel tako sumljiv, kakor da vidi v njem roparski značaj. Ko ga je sin ogledoval po strani ga je med tem neznanec tako sumljivo pogledal, da se je sinu ta pogled zapičil globoko v srce. Takoj po večerji je v veži dejal materi, da je to silno čuden človek, ki se ga je za bati. Tudi hlapcu je pozneje razodel to misel v hlevu.

Hlapec Januš je štel nekaj nad 50 let. V službi pri gostilničarju je bil nad 25 let. Marsikaj je že videl in skusil med drvarji in imel v tem svoje skušnje. To kar mu je povedal Štefan o neznancu, namreč, da se mu zdi sumljiv, je spoznal tudi sam, ko je neznanca ogledaval. Premišljeval je, kaj ako je ta človek res to, zakar se ga sumi namreč slab, kaj naj je njegov namen. Mrliča je pripeljal, hm, menda ne misli nič slabega, če tudi zgleda kot slab človek. Premišljuje in premišljuje pa vse zastonj, do kakega sklepa ni prišel.

* * *

V kotu na mizici sta hčeri postavile štalico, prižgali svečke, ki sta jih kupili v Veszprimu, med tednom. Bil je svet večer in njen blaženi upliv se je čutil tudi v tej samotni obcestni gostilni. Domači so se pogovarjali o tem in onem, neznanec pa se je spravil za peč in tam navidezno dremal. Sin, ki je sedel pri mizi je parkrat opazil, kako je neznanec odprl oči, pa jih zopet hitro zaprl. Vedno večja sumnja mu je vstajala v srcu, da nekaj ni prav s tem neznancem in da človek mora imeti neke zlobne namene za ta večer.

Začulo se je lahko zvončkanje, ki se je vedno bolj približevalo. Znamenje, da prihajajo kaki vozniki ali potniki. Pa kdo naj bi bil, vpraša oče, v tem poznem času.

"Nihče drugi, kakor Uzcgay, lesni trgovec, saj so povedali, da pride nocoj, da jutri zjutraj plača drvarje," je rekel sin. Med tem se je slučajno ozrl na neznanca in zopet ujel njegov bister pogled, ki pa takoj zopet zamižal, kakor bi dremal.

Pred hišo so se ustavile sani in v gostilno stopi resnično lesni trgovec Uzcgay, mož srednje starosti in lepe postave.

"Dober večer in vesel Božič", vošči gostilničarju in družini, nakar sede za mizo in začne pripovedovati, kako silni zameti so na potu, da na nekaterih krajih skoro ni moč skozi. "Imate kako postelj, sklenil sem, da bi pri vas prenočeval, zgodaj zjutraj pa se odpravim naprej v gozd," vpraša Uzcgay.

"Lahko boste pri nas prenočili," mu odgovori gostilničar. "Bolj domače bo, pa za eno noč bo že."

"Samo, da je pod streho, za drugo ne skrbite," se smehljaje odreže Uzcgay. Nato je odložil svoj kožuh, si naročil vina, nekaj sira in kruha ter se med tem še živahno pogovarjal z gostilničarjem.

Hlapec Januš pa je spregel konje, jih dal v hlev, nabasal v jasli sena. Šel v hišo povedat, da konji so v redu in nato odšel nazaj v hlev k počitku. Spal je v hlevu in imel skromno postelj tik stene, ki je delila pod od hleva. Nič kaj prijazno mu ni bilo nocoj, ker na podu sta bili dve krsti z lnrtvakoma. Januš je vedel marsikaj še iz mladih let, ko je cul od starih ljudi od raznih strahov, kako je prišel ta in oni nazaj, kako je strašilo tega in onega. Vse te misli so mu rojile po glavi in naravno je, da ni mogel spati.

* * *

Neznanec, ki je dremal za pečjo je glasno zakašljal, se delal, kakor bi se ravno prebudil. Vstal je in odšel ven. Štefan je zopet opazil, kako je med tem, ko je zrl na skupino pri mizi bistro ogledoval zlasti došlega lesnega trgovca Uzcgaya, Štefanu je to povzročilo nove sumnje.

Hlapec Januš, ki se je premetaval na svoji postelji in premišljeval razne strahove in dogodke je začul natančno, kako so se vrata na podu odprla in da je nekdo prišel h krstam, na katere je komaj slišno potrkal. Bila je mesečna noč in kljub temu, da je bilo oblačno in da je snežilo se je dalo malo videti. Januš prisluhne na steno in natančno je zaslišal, ko je nekdo po potrku na krsto izgovoril: "Je že tukaj in bo tu prenočeval. Predno bodo zapili, pridem še enkrat ven in bom močno zakašljal. Potem čez nekaj časa, ko vse utihne vstanita, jaz bom odznotraj vrata odprl. Uzcgaya bomo najprvo, potem ta druge. Sta razumela?"

"Ja," se je čul lahek tihoten odgovor iz krste. In oseba, ki je prišla na pod je odšla. Januš je dobro slišal, ko so se zaprla vezna vrata, vedel je zdaj, da jo to prišel povedat nekdo iz hiše.

Januš je bil pa obenem silno praznoveren. Ko je premišljeval, kaj bi to bilo so ga motile strašne misli, da je mogoče kak duh, ki je prišel mrtvaka obiskat. V tem premišljevanju začuje zopet glas. Prisluhne in sliši, da se mrtvaka v krsti pogovarjata. Po napetem prisluškovanju začuje, da sta mrtvaka se pogovarjala, da je treba Uzcgaya kar najhitreje umorit, tako, da če mogoče, da ne bi niti domači tega začuli. Potem ga zanesti v krsto in zapreti, sami pa da hitro pobegnejo s konji in denarjem, ki se ima odvzeti trgovcu Uzcgayu. —- Zopet vse tiho.

Zdaj je Januš vedel zakaj gre. V krstah sta dva živa roparja, tretji pa je oni, ki ju je pripeljal ter prosil za prenočišče pri peči. Te dva vstaneta, ko zaspe v Hiši, in oni v hiši jima odpre. Izvršiti mislijo zločin, pobrati trgovcu denar in potem ubitega položiti v eno izmed krst na podu. Bilo ga je groza. Takoj naredi trden sklep, da roparjem to zlobno nakano prekriža. Sreča je bila v tem, da roparji niso vedeli, da Januš spi v hlevu in da jih je čul. Potihem se splazi z postelje in odide v hišo. Vsa družina se je živahno razgovarjala s Uzcgayem, govorili so o razni h dogodkih, ki so se dogodili ob svetih večerih.

"Štefan," je spregovoril Januš, "ali imaš še kaj tistih rož za kašelj, tako silno kašljam, da mi ne da zaspati," se je z izmišljenim izgovorom javil Januš.

"Seveda imam," odvrne Štefan in gre v drugo izbo za njim pa Januš, ki je nalašč pokašljeval. Ko sta prišla v drugo izbo, na tihem pove Januš Štefanu vse, kar je slišal v hlevu. Povedal je, kaj se namerava in da tisti neznanec za pečjo je tretji ropar, ki bo odprl onima, ki sta na podu.

Štefan, kateremu se je zdel neznanec ves večer zelo sumljiva osebnost, je bil ves iz sebe. Kaj naj storimo?

"Tiho moramo vse," opozori Januš, da ne zazna kaj ta, ki je v hiši. Januš jo nesel v roki šop suhega pelina, ko je šel skozi gostilniško sobo v kuhinjo. Za njim je šel Štefan, nekam nervozno.

V kuhinji sta naredila načrt. Januš je vzel veliko sekiro in Štefan mu je naročil, da naj pred podom čaka in za slučaj, da kdo izmed roparjev v tem času pride ven, ga takoj pobije. Sam pa je šel klicat sestro in ji dal svetilko, rekoč, da naj se nič ne boji, ampak korajžno sveti. Pred podom še enkrat naroči Janušu, da za slučaj, ako kateri ropar plane iz krste, ga takoj pobije, on pa, da bo povezal ki ste z močno vrvjo,- nakar bodo zgrabili še tretjega v hiši. Junaško stopijo na pod. Vse tiho in kar strašno je bilo videti dve krsti na podu. Štefan hitro stopi h eni in jo z vrvjo preveže čez sredo. Komaj je zgotovil se jo pokrov druge že jel prizdigovati. Štefan skoči na krsto in pritisne pokrov, tu mu pomaga že Januš in k sreči sta dobila vrv okrog in zadrgnila. Ropar v drugi krsti jo razbijal in brcal, kajti zazdelo se mu ju kaj je. Štfefan in Januš pa sta dolgo vrv tako omotala okrog krst, da je bilo nemogoče, da bi roparja ušla s krste. Ko sta tako to delo dovršila in bila sigurna, da se lahko podasta v hišo na tretjega roparja, odideta. Zdaj gresta v lopo. Tam Štefan vzame več vrvi, kajti načrt sta imela, da z vezeta še tretjega.

"Januš, ti boš stopil preden s sekiro pripravljen in kakor ne bo miroval, udari po njem," mu naroči Štefan. V tem pridejo na pomoč ostali od mize in ga zvežemo. In res Januš, kakor bi jih imel šele 24 na svojem hrbtu, stopi korajžno v hišo, za njim Štefan z vrvjo in nabasano pištolo.

"Sedi in ne gani!" zapove Štefan pri peči sedečemu možu. Ta se Kinoma stresne, pogleda bistro in skusa planiti proti vratom. V tem hipu ga Januš udari s sekiro po glavi in postavni mož se zgrudi na tla.

Izza mize plane oče gostilničar in Uzcgay, mati in drugi, vsi preplašeni in iznenadeni, kajti ti niso vedeli zakaj gre.

"Za božjo voljo, kaj je?" kriči gostilničar.

Štefan in Januš ne odgovarjata, marveč hitro zvežeta neznanega moža na nogah in rokah. Iz glave je lila možu kri. Štefan skoči po vode, mu spere rano in obveže.

Oče, mati, sestre in lesni trgovec Uszgay so bili vsi iz sebe, ne vedoč, za kaj gre. Oče je mislil, da je Januš pobesnel, ko je moža pobil s sekiro, pa je Štefan zakričal, da takoj pove za kaj gre.

"Vidite," spregovori Štefan, "ta-le tu, ki leži v nezavesti, in ona dva, katera je pripeljal ta v krsti kot mrtvaka, so trije roparji. Sreča vseh nas je, da jih je Januš cul, drugače bi bili najbrže kmalu vsi mi mrtvaki. V krsti sta ležala dva živa roparja. Ta, ki se je izdal, da jih pelje v Veszprim, je tretji ropar, ki je imel načrt, kakor hitro bi mi zaspali, obvestiti ostala dva, njima odpreti hišna vrata in nato so imeli načrt umoriti gospoda Uszgaya in še druge, oropati vse in pobegniti. Januš je to zaslišal, ko je prišel ta-le na pod obvestit ostala roparja v krsti, ko je šel pred kratkim iz hiše, da je g. Uszgay že tukaj. Slišal je natančno, kaka navodila jim je dal in potem pogovor roparjev samih na podu. Krste sva trdno povezala; tako imamo ujeta ona dva na podu in tega tu. Njihov načrt je prekrižan. Jutri pa jih odvedemo v Veszprim, da jih zapro in kaznujejo za ta grdi zločinski načrt, ki bi ga bili sigurno izvršili, da se jim posreči."

Z velikim začudenjem in strahoto so poslušali te besede gotilničarjevega sina Štefana. Trgovec Uszgay je skočil k Štefanu in ga objel in nato še Januša, rekoč: "Fanta, vama se imamo vsi zahvaliti za naše življenje, ki bi ga, kakor vidim, res zgubili, če bi se tem roparjem posrečilo, kar go snovali."

Januš je ostal na straži pri nezavestnemu roparju v hiši, drugi pa so se podali na pod, da vidijo, kaj delata roparja v krsti. Preklinjala sta in brcala, a iz krst nista mogla, ker povezane so bile premočno. Štefan, togovec Uszgay in Januš so se zmenili, da ne bodo čakali jutra, ampak, da naprežejo konje in se podajo z roparji v mesto takoj. Ni vzelo dolgo, ko je Januš uredil dvoje sani, napregel konje in na to so naložili krste z roparjema in tretjega, ki je bil še vedno v nezavesti, so položili na slamo poleg krst. Uszgay je vozil, Štefan in Januš pa sta sedela v ozadju in stražila, da bi se ne bi posrečilo kateremu izmed roparjev se osvoboditi in pobegniti.

* * *

Bilo je blizu pete ure zjutraj na sveti dan, ko so prižvončkljali konji s sanmi v Veszprim. Pred orožniško postajo so se ustavili, zbudili orožniškega stražmojstra in mu razodeli, kaj so pripeljali in povedali vso zgodbico. Orožniki so dali odpeljati roparjev ječo, tam so jih razvezali in pri njih našli dolge nože in drugo razno orožje. Roparji so izpovedali, da je res, kar se je zgodilo. Bili so pa to trije drvarji, ki so bili v službi trgovca Uszgaya, a jih je premagala sebičnost in so zasnovali, da umore lastnega gospodarja, ga oropajo in z denarjem, ki je bil namenjen vsem gozdarjem za plačo, pobegnejo.

Lesni trgovec Uszgay pa je v zahvalo nato bogato obdaril hlapca Januša in gostilničarjevega sina Štefana, ki sta ga na sveti večer rešila sigurne smrti pred omenjenimi roparji.