Dogodba iz življenja
| Dogodba iz življenja Neznan avtor |
| |||||||||||||
Hud vihar razsaja in tuli zunaj ter meče visoke morske valove na breg. Stari ribič in njegova žena sedita v varnem poslopji in poslušata, kaj se na morji godi. Sliši se znamenje na pomoč! – Ribič skoči ter si mane roke od veselja, in peklenska zlobnost se mu razodeva na obrazu. »Izmetine, starka, izmetine bo dans obilno«.
»Krištof, moj mož, če le ne bode šlo za življenje komu!«
»Bah, kaj to, človeka življenje! Na širokem morji se vsak dan več ljudi potopi; ali kje drugje ali tukaj, je enako. Ako se barka ne razbije, ni izmetine. Ali mož, prepasan z rumenjaki, ki ga je lansko leto semkaj na breg morje vrglo, kaj ni bil masten in dober plen?« Starka globoko zdihne.
Zopet se sliši znamenje na pomoč!
»Prav, le streljajte, pri takem vremenu se ne upa noben mornar vam na pomoč«. – »Vi ste naš plen«, pristavi na tiho. Stopi k oknu in gleda na šumeče morje. Presunljiv blisk razsvetli noč in strašen grom se zasliši.
»Ako čutim, da je kaka barka v nevarnosti – reče starka – se vedno spominjam najinega sinu; vtegne biti na potu k nama.«
»Najin sin? Sin je na Amerikanskem pri svoji kmetiji in se ne zmeni za svoje starše. No, starka, tega si le iz glave izbij; sin se pač ne bode več k nama vrnil.«
»Tako praviš ti – pristavi žena –; meni je obljubil, da se bo vrnil, kadar si bo kaj pridobil, in sin drži in spolnuje, kar obljubi. Včasih se mi dozdeva, da bo kar zdaj najin prag prestopil.«
»Nespametna žena – godrnja ribič. Izbij si take domišljije iz glave. Ko bi bil tako dober sin, kot si domišljuješ, bi nama bil že kterikrat kaj poslal.«
»Ako nima nič – ugovarja žena –, ne more nič poslati.«
Ribič spozna nedoslednost ugovora.
»Kako zopet govoriš! Prišel bo, ker si je kaj pridobil; pa zopet ne piše, ker nima nič. Sin ne piše in ne pride, ker na naji ne misli več; in dosti tega.«
Strel se glasi prav blizo bregovja. »Jezus in Marija!« vsklikne starka, sklene roke ter poklekne in moli.
Ribič pa se steguje kot ptica ujeda, ako iz svojega gjnezda plen sluti in se pripravlja ga vjeti. Vihar prinaša glasove obupajočih ljudi na ušesa obeh, in ko starka moli in zdihuje, se poda ribič na prosto med vihar v temni noči; splazi se na kleč, od koder se ozira na morje, ktero sem ter tje luna izmed razburjenih strganih oblakov obseva in blisk posveti, zapazi barko na visokem valu, ktera se podi proti skalovji, ki ga je dosti okoli otoka. Naenkrat zasliši ribič grozoviten pok, in presunljivo vpitje se razlega po zraku; pa kmalo vse potihne, nič več ne sliši nego bučanje viharja in butanje valov ob skalovje.
Ribič se sklone nad skalo in gleda po morji z očmi, ki iščejo plena; morje podi val za valom ter ga buta ob suho zemljo; kar na enkrat prešine ribiča satansko veselje; vidi vkljub temi nekaj na bregu ležati, kar je ravno val tje vrgel. Prežé na vse strani se previdno hliža in najde moža, ki stegnjen na bregu leži; se sklone ter preiskuje njegove žepe in najde dobro napolnjeno listnico.
»Še je nesrečnež živ – jeclja ribič – bi se vtegnil zavesti; pa mogoče, da bo mislil, daje listnico na morji zgubil in morje je široko«. – Še preiskuje ležečega nesrečneža, in dotiplje, uro na verižici. Zlobnost se ga loti, vzame uro in verižico, zadene ležečega na rame in ga nese na skalo, od koder je poprej razbito barko zagledal.
»Ako bi se zavedel nesrečnež, bi videl uro pri meni, me naznanil kot tatu v vasi, ko vendar veljam za poštenega moža; in ko bi ure tudi ne nosil, bi se sumičilo, da sem si jo prilastil; ravno tako z listnico. Doli toraj v morje s teboj, vsaj ti ne boš prvi.«
Nesrečnež je visel na skali nad prepadom, ktere strmo steno peneče se morje obliva; sune ga in nesrečnež telebi v globočino in ob skalo butajoč se val ga pokoplje v moker grob, v svoje naročje.
Po stranskih potih se verne ribič domu; dozdeva se mu, kot da ga čaka doma kaka nezgoda.
»Bedarija – se osrčuje, vsaj ni prvokrat, da sem koga v morje vrgel.«
Hodi po potu, od kterega misli, da bo najhitreje doma; pa hodi nevedé po veliko daljem; slednjič vendar domu dospe. Žena je v molitvi in branji sv. pisma zaspala; molitev ji je skrbi olajšala. Ribič ne pregleda svojega ropa; boji se, da bi se starka ne prebudila in vganila, kar se je zgodilo. Tudi ni imel navadnega poželjenja, ogledati si vpljenjen zaklad; bilo mu je še nekako ložje iti spat, ko ni prinesenih reči si ogledal. Svoje žene ne zbudi, se poda v sobico, ker bal se je vprašanj svoje žene.
»Nespamet, čemu tako«, si misli, ko se hoče ravno sleči.
Mislil si je gotovo nekaj tolažljivega, ker se naglo obleče in v sobo svoje žene poda. Potegne uro iz žepa in si jo pri luči ogleda in »Jezus in Marija« zavpije. Bila je ura njegova, tista ura, ktero je svojemu sinu na pot dal. Žena se zbudi. Pred njo stoji njen mož, bled, preplašen, z velikimi očmi in razpršenimi lasmi. S tresečo se roko premetava zlato in papirje, in zavpije s presunljivem glasom.
»Krištof!« zakliče starka.
»Tvoj sin, starka, se je vrnil, bojuje se z valovi. Na pomoč, na pomoč!«
Česar nesrečna mati ne vgane, jeclja ribič v pretrganih besedah, potem hiti na breg, kamor za njim tudi njegova žena pride. Splazi se na skalo, s ktere je sina v morje vrgel; žena gre za njim. Pa ko žena do vrha pride, ribiča, njenega moža, ni nikjer več; s tistega kraja je padel v razburjeno morje.
Med mrliči, ktere je morje na suho vrglo, bil je tudi ribič in njegov sin. Skupen grob je bil za oba skopan, pa starka je razglasila svojega moža za samomorivca, ker je dobro vedela, kaj se je zgodilo. Mnogo let potem obiskuje še gomilo svojega sinu, polaga na-njo vencev, vsaja cvetlic in jim priliva, in moli za sina, kedar koli se približa kraju, kjer počiva njen ljubljeni, nesrečni sin; mnogo vročih solz polije na suhi grob; mnogo zdihljejev se njenemu srcu odtrga. — Groba svojega moža, ki je bil ob strani za samomorivca odločen, ne obišče nikoli; tudi njegovega imena nikoli več ne izreče; vsak spominj na-nj v svojem stanovanji uniči. Dasi tudi ni nikoli s kterim človekom od tega zločinstva govorila, se je vendar zvedelo in razširilo; in ako se morski valovi ob skalo butajo, in vihar tuli in nad otokom buči: ondaj – pravijo ribiči – kliče stari ribič na pomoč, in se prekucuje v morje s skale, od koder je sina va-nj vrgel.