Na sveti Silvester o zadnji že uri,
še nisim prav dobro zatisnil očí:
kar – „rompompom!“ strašno se stresejo duri,
in čudna prikazen pred mano stojí.
Obide me grôza in strah me spreleta;
pa migne mi, naj se nikar ne bojim;
„Jez – pravi – sim duša rajncega leta
in ključe zdaj novga tebi zročím.
Zabavljal veliko čez dneve si moje
le tiho se vé, – togotíl se molčé;
naravnost odkrij zdaj vse želje mi svoje,
kar koli tišalo je kdaj ti srcé;
nasledniku hočem te priporočiti,
da bode po volji ti vse bolj ravnal,
kar koli porečeš, ima se zgoditi,
da več ne boš režal in skoz godrnjal.“
Poslušam ga, – mislim si, striček oj zviti,
si čuden možiček, preveč si sladák;
obetaš po druzih še le zdaj storiti,
kar sam nisi sotil, ko bil si velják.
Vošíl in željá res v svoji da pratiki
začrkanih 700 košev imam;
zaupam besedi nikdar pa ne sladki,
odkar svet hinavski na drobno poznám.
Kako le nek hoče mi dobro želeti
zastaran, oholi, neusmiljeni plent,
ter srečno mi dôbo vso novo začeti,
ki vès je zaljubljen v svoj star regiment? –
Tako si le mislim, ne zinem nobene,
ker vém, da lizúnom nič upati ni;
čeravno vse moje željé so poštene,
pa v jajcu še zlodi clo dlako dobí.
Se vé, da je misel me zlo sprehajála,
da bil bi ga gorko pa krepko oštel. –
„„Da zemlja to leto je boljše rodila,
ne gré hvala tebi, to Božji je dar; –
pomanjkanje, reve, krivic brez števila,
si mislim na dalje, to tvoja je stvar!
Naj bile bi letne še 1000krat bolje,
saj tudi si 1000 zób novih rodíl!
Se vé, da nekterim si stregel po volji,
al večidel ljudem si pa fige molil;
obesel na vrata mi prazne bisage,
še vrabci, k' jih vidijo, deleč bežé.
Si strgal mi hlače, razdjal dva klobuka,
si suknjo mi, srajco, podplate predrl,
da pávec kot kušar iz škornice kuka,
in s kašte – si davno že vse mi požrl,
ni kislega zemlja, ne kaše, ne repe;
kar ti nisi snedel, naslednik bo tvoj;
izpraznil grdôba si klet mi in žepe,
in zdaj se sladkaš – in norčuješ z menoj!““ –
Tako bi bil rad mu naštel litanije:
Pa kaj? saj resnica se reči ne smé!
Pol'-tiči učijo, da solčice sije,
če tudi o črni polnoči dež gré.
Kadar sim še koli resnico govoril,
vselej še skor v kremplje opekel se sim;
zato pa že davno obljubo sem storil
pri kôzlovi bradi! da raje molčim. –
Tako sva se gledala z duhom debelo,
on nič mi ne reče, jez tudi nič ne;
pa kaj da si mislim, se mu je že zdelo,
zatoraj skesan vès prijazno začne:
„Ti vidiš, jez moram se v večnost ločiti,
grešil sem veliko, to živo spoznam,
oh, naj bi pač mogel vse prenarediti,
sramujem se, oh, in prepozno kesam! –
Pa kaj že sramota? – ta briga me malo,
saj lahko sleparček se kje še dobí
za groš, da po svetu bi trobil mi hvalo;
al uni svet, uni svet! ta me skrbí!! –
Če hočeš, me ti še zamoreš otéti,
da tam Radamant me s polenom ne bo;
al delo težavno bi mogel prevzeti,
oj prosim te, prosim daj, stori mi to!
Za leto prihodnje vso prat'ko popravi,
ker stara se prenarediti ne dá;
ter čase in dneve po volji prestavi;
zapisal kar boš, po vsem svetu veljá!
In da boš verjel, da resnica je gola,
ti moč dam prečudno, le skušaj magár,
storiti zdaj znaš tud kar črna ne šola,
pa hitro – dokler sim še jez gospodar.“
Ahá! – te prignala tedaj je le sila,
si mislim, da tiček poboljšan si vès! –
Al moč, – privilegij bi dobra le bila,
če tudi na repu prinese ju pès. –
Poskušam moč svoje prečudne oblasti,
ker rad imam rečem: „klobasa naj bo!“
In z mize začela klobasa je rasti,
oj moje veselje je vrhano b'lo! –
Še skušam in rečem: „Naj bo kùp denarjev!“
In kar sem govoril, se v hipu zgodí.
Se vsulo je bankovcev kakor komarjev,
le škoda, da tolsti preveč so že b'li!
In kaj še? – Sem bil še kot deček poreden,
in drugim sem rad že klofute dajal; –
dolžan ni ostal mi se vé da nobeden,
nekteri nazaj mi je trikrat več dal.
Ker vendar pa treba je včasi kloftati,
zdaj ukažem: „mašin nevidna naj bo,
ki znala bo včasi koga naklepati,
da sam ne bo vedel od kod je prišlo.“
In, – hij buškarona! – mašina je bila,
ter udriha! – pa nihče ne vidi od kod?
Oj pač bi b'la včasi ta dobro služila
na lévi posebno, pa tud še drugod.
Zdaj za me je ura se vé da b'la prava,
da srečo bi utrdil za vselej si bil; –
pa moja je taka že muhasta glava,
da raji kot srečo sim burke lovil.
Še hotel sem gósle na méh narediti,
pa duh me preganja: „dovolj je za zdaj!
Moj čas že poteka, le hiti! le hiti!
Prestvari mi pratko, da rešen bom prej!
Le čakajte, zdaj vam jo bom pa naredil!
Si mislim, se vsedem, pa smejam se v pest,
vsem pratkarjem letos bom rajtengo zmedil,
razdelil bom leto zdaj v mescov le šest.
Oj to pač ti bodo vsi pratkarji vpili,
ki prat'ke imajo že tiskane vse!
To bodo rjuli, kot poljski kdaj judi,
ko s teslom so strigli jim dolge brade!
Tako-le bo pratika nova nar'jena:
da mesec najprvi ni januar več,
december pušobni, ta reva ledena,
in februar mrzli odpade naj preč,
september, – pa tudi avgust je že dober,
oba naj imata po 60 dní!
Ostane naj tudi pošteni oktober,
ki sladko nam grojzdje pa vince rodí!
Se vé da nekteri spet bodo pa vpili:
„Glej osla! kaj mesec po 60 dni!!
Pol leta prezgodaj smo tak se rodili,
trinajsti dan mesca že v žepu nič ni!“
Pa jez se ne zmenim za dve al tri srake,
tud ne za tri vrabce, in tud ne za pet;
če vrabec tud' misli: da za-nj in za teake
je vstvaril Bog črve, ljudí in vès svet.
Jez raji le splošne in silne potrebe,
ter obči korist le v čistil imam;
ne delam nikoli razločka osebe,
ker se prekstiti nikakor ne dam.
Zatoraj sem pisal: Jesén naj bogata,
in ljuba pomlad naj vse leto cvetè,
nemarna, ledéna pa zima osata
iz časa in pratike spravi naj se!
Se vé, da spet drugi se bodo jezili,
ker zime in toraj tud pusta ne bo,
pa naj bi se taki vsaj s tem tolažili,
da pust je vès svet in da vse je pustó.
„Prav dobro bo to!“ – mi duh kima in pravi,
al moja s tem ni vpokojena še vest,
da rana se stara vam čisto zazdravi,
le piši, kar bom ti diktiral še jest.“
Naznani zdaj svetu le v mojem imenu,
kako da me zguba dni mojih bolí.
Res dragi so bili prav v dvojnem pomenu,
pa, – šli so, – zgubljeni so – vekomaj vsi!
Nasledniku mojemu toraj sporoči:
Naj rajši le svoje posluša srcé,
da s tako praznoto kot jez se ne loči;
za to naj tud zbori deželni skrbé!
Zapiši nasledniku mojemu dalje,
naj blagor narodov pri srcu mu bo!
Naj kupí si rajši še veče očale,
da gledal bo vse, in ne enih samó!
Da več mu pa bote kak meni verjeli,
z domačo besedo naj vse vam pové:
Pravica, bogatsvo cvetè naj v deželi,
vse moje napake se naj prenové!
Jez mogel sicer sem vam davkov dodati,
ker sila, potreba velika je b'la,
naj on pa zato vas takó obogati,
da nikdar ne bo več noben'ga dolgá.
Zaklade pred Turki še skrite v temine
naj vrže iz zemlje globoke na dan,
da bote imeli spet cvenk in cekine,
in ažjo na veke naj bo pokopan.
Potem pa hranite zaklade v deželi,
ne dajte na ptuje srebra in zlatá,
gorjé vam, če bote le judom verjeli,
iz enega vraga vam bodeta dva!
Tud piši ravnalo za vse gospodarje:
da varčno in pametno sploh naj živé!
Že prav, da pri krajcarjih malih se varje,
pa veči naj luknje se tud zamašé!
Zapiši nadalje, goveje da kuge
naj v vašo deželo nikoli ne bo!
Pa lakota huda, nesreče vse druge
naj deleč v deveto deželo gredó!
In vojska krvava naj večno pogine,
naj delajo rajši junaki domá;
to v prid bo pohištva in vse domovine,
če prav razumete, dobička sta dva.
Tud bolj kakor lani Bogá se držite,
njegove postave, sicer bo gorjé!
Če vragi pa brali vam bodo levite,
potem po pravici hudó naj vam gré!
Gorjé in gorjé oj nesrečni deželi,
kjer vira modrosti ni, svet'ga Duhá!
Gorjé vam, če bote dost' tacih imeli,
ki iščejo sebe in križ brez Bogá!
Pogine naj toraj vsa gadja zaléga
sebičnih lizúnov, krivičnih ljudi!
Da s tem korenina vsakterega zlega
usahne, pogine, se večno zgubí!
Povésijo naj se goljufi vsi zreli,
tatje, potepuhi in figamožje,
lažnjivi časniki pa naj bi zgoreli,
že tri dni napreden se z birse rodé;
ne dajajte toraj za vraga denarja,
ki zlasti Slovenca kot gada črtí.
Ker ljubi Slovenec svoj dom in cesarja,
to, to prav hudobi pod nós se kadí!
Zato pa mu roka tud Božja bo mila,
mu blagodarila pohištvo, poljé! –
Tud piši: naj trta bo več mu rodila,
zato ker on nósi pošteno srcé!
Za šlape in šleve pa česna, čmerike,
za pujse želoda prestrašno naj bo!
Solí bolj po ceni pa kupe velike,
pa piče in klaje za drugo blagó!
Veliko naj kruha bo, sira in bôba,
vse z eno besedo po sreči povsod!
Pri priči začne se vam rajska naj dôba:
In – z mirno vestjo se bom ločil od tod!“
Tako mi je hotel še več naročiti,
al ura je bíla prebrž polnočí. –
„Oh zdaj se pa moram za večno ločiti!
Oj z Bogom!“ – izdihne – več bilo ga ni!
Le pojdi, si milsim, če češ zastran mene,
saj srečo bogato za rep zdaj držim! – –
Al joj! – joj! sanjé ve goljufne, peklene!
Nič sreče ni bilo več, ko se zbudím.
Poštenim se listom sicer gole resnice
pošiljajo, ne pa laži, to se vé;
pa vendar, sem rekel, naj dam to v „Novice“,
gredó naj pod štempelj enkrat tudi sanjé!
Res smešna je logika zgodbe te cele,
pa vendar tud dobrega kaj je le vmes;
Bog daj, da bi vse vsaj pametne želje
spolnile v življenji se tudi zares!
