Dobrota Leona Pravice
| Dobrota Leona Pravice. |
| |||||||||||||
Okrajni sodnik Leon Pravica se je bil napotil med svoje hribovske kmete. Služba — to je nekaj strašnega! Toda Leon Pravica se rad žrtvuje, samo da izpolni dolžnost, ki je poglavitna reč na svetu ... In je počasi šel po ravni cesti, še zmerneje po klancih, mnogo se ustavljal, globoko dihal ter se izvrstno potil. V eni roki je vrtel okovano palico-gorjanko, s klobukom v levici si je pa pridno pahljal od službene poti razgreto lice. Gospodu se ni baš nikamor mudilo. Po vaseh, kjer je bila kaka spodobnejša krčma, je velel prinesti po pol litrčka. Toda je treba vedeti, zakaj! - Vestnost Leona Pravice namreč zahteva, da ohranja stik s preprostim ljudstvom, da se takorekoč na licu mesta prepričava o preobilnih ljudskih potrebah ... Pa se je malce pomenil s priletnimi kmeti, ki so se ponižno odkrivali pred njim ter se praskali za ušesi. Pa je tupatam poklical za kakšno plašljivko: »Hejc, lej jo no kozo!« Pri taki priliki se je gospod Leon Pravica široko razkoračil, plosknil z dlanjo ob dlan ter se velikodušno smejal, dokler ni dvonoga koza zginila za kakšnim vogalom. Dobro in pravično se mu je zdelo, da se takorekoč ves svet zanima zanj. Hm, kako neuko je še to kmetsko ljudstvo! Nič kulturnih idej ni v njem. O naj ga gledajo, njega, ki ni zgolj materija, ampak je študiral jus na dunajski univerzi in ima idej na izbero! Kajpada, kajpada ... in mimogrede povedano: zadovoljen je bil tudi s cvičkom, ki mu je prijetno plal v glavo kakor vesela, topla misel. Hejc, lej no, kako lep dan se je naredil! Nič napačno vino, to vinčece - nak ...
Tako se je zgodilo, da je prispel Leon Pravica, ne da bi vedel, kdaj in kako, na Štefinjevce. Ko je doznal, da je takorekoč, oziroma pravzaprav na Štefinjevcih, je bil vesel tega spoznanja; odpel je telovnik ter razkrečil prste na svoji prijazno beli srajčici. Nato se je razgledal po okolici, motreč bližnjo vas.
»Dober dan!« je ljudomilo pomahal starici v rdeče zakrpani jopi, ki je čepela kraj ceste in plela pšenico.
»Bog daj!« je sedla začudena ženska.
»Kaj bo to? Rž, kaj?«
»Oh, dež, dež, kar zmerom nam nagaja!« je dejala ona.
»In Pilatuž in Hovdrež,« je poonegavil gospod s povzdignjenim glasom, »se še zmerom petelinčita?«
»Oh, pa kako!« je zastokala ženska in nadaljevala šepetajoč: »Kar naprej se hočeta. Oh, vse vasi se že zgledujejo! Kaj pravijo, gospod, kaj bo? Zavoljo tiste nesrečne zemlje — pa že kličeta žolnirje in bosta dvignila celo pravdo.«
»Pa kako kažejo kamni?«
»Kamni kažejo za Pilatuža, a žolnirji pravijo, da gre pravica Hovdrežu. Kako bo imel ta pravico, če pa izpodkopava zemljo s Pilatuževe njive! Vejo, gospod, pa brez zamere, če smem vprašati: saj so morda tudi oni izučeni za žolnirja? ...«
»Jaz sem sodnik!«
»Jej,«, je utihnila ženska.
»Sodnik!« je resno in pomembno ponovil Leon Pravica. A je bil usmiljen, nenapuhnjen človek, zato je pristavil: »Mati, pa Boštjan še toči?«
»Ojaa!«
Nato se je gospod nemudoma nameril v vas. Boštjan je imel še črnine in gospod sodnik jo je izjemoma naročil dvakrat po pol litrčka. Trebalo je namreč še silno veliko prerazličnih informacij, stika z ljudstvom itd.
Ko se je pa jelo večeriti in je bil go» spod pri najboljši volji, je dal poklicati predse Hovdreža in Pilatuža. Iz zardelih, veselih oči mu je gledalo navdušenje, milost in ljubezen, nasledki temeljitih informacij ... In jima je rekel, kakor pravi prijatelj prijatelju:
»Ljubita se med seboj!« In je resen postavil prazno kupico k prazni steklenici.
A moža, kakor da nista umela njegove dobrote. O to neuko ljudstvo! Sedela sta za pečjo ter si kazala hrbet in nič ju ni ganil njegov izkušeni nasvet.
Nato je vstal in velel, naj mu pokažeta svoje njive in mejo med njimi, in naj mu razložita od kraja do konca, kar jima leži na srcu, kar pa on že vse ve, ker je sodnik. Ter so molče šli: spredaj spoštovanja vredni Leon Pravica, za njim Hovdrež in Pilatuž, daleč vsaksebi, uboga in v nejasnih skrbeh. Gospod je premišljal medpotem: »Dobra je bila ta starina in napak bi storil, če ne naročim še pol litrčka.« Kmeta sta se pa ozirala nanj, tolažeč se z mislijo: »Saj so videti dobrosrčen, pravičen gospod!« Ko so prišli do njiv in pogledali mejnike, je izpregovoril sodnik:
»Krivica je prepovedana reč. Zatorej vaiu vprašam: čigava je ta lepa, rodovitna žemljica in čigava je pravica?«
»Moja!« je odgovoril Hovdrež.
»Lažeš, moja!« je zakričal Pilatuž.
»To ne gre vkup,« se je začudil Leon Pravica. Pomahal je s palico in kmeta sta se umirila. »Jaz, c. kr. sodnik, predlagam, da vso reč bratovsko razdelita. Z menoj govori paragraf. In paragraf je naša najvišja postava. Prijatelja, bojta se paragrafa! Ti, Hovdrež, praviš, da je pravica tvoja —«
»Moja!« se je oglasil Pilatuž.
»Naj bo!« je razsodil sodnik. »In po tvojem prepričanju, Pilatuž, naj bi bila zemlja tvoja?«
»Nak, moja!« je protestiral Hovdrež.
»Naj bo!«
»Gospod!« sta kmeta zaupljivo gledala vanj.
A gospod je nenadoma sodbo zaključil.
»Basta! Stvar je torej opravljena in rešena. Pomnita pa, da je ni sile čez paragraf, da je sleherna krivica prepovedana reč in da je cel svet postavljen na zapoved: ,Ljubite se med seboj!' Ljubezen = to je poglavitna reč — ljubezen ...«
Leon Pravica se je navdušil od lastnih besed, lice se mu je smejalo in smejal se mu je glas od same ljubezni. Tako se je zgodilo, da je njegova velika prijaznost zmehčala srce pravdarja Pilatuža. In je pristopil ter sta šla malo vstran, da bi ju ne opazil radoznalica Hovdrež ...
»Gospod, naj ne zamerijo, če nisem dobro razumel! Čigava je torej pravzaprav pravica in zemlja?«
»Tvoja, kakor sem rekel!« je potolažil gospod.
»Hvala, gospod,« se je razveselil kmet. »Vejo, gospod, in pol mernika fižola bi imel še odveč. Lanski ribničan, fižolček, da ga je škoda pojesti ...«
»Prav, prav! Kar pripelji!« Par minut pozneje se je pa zgodilo, da se je gospodu sodniku odvezal čevelj in da se je pravdar Hovdrež domislil: »Nož sem izgubil!« Tako je pristopil Hovdrež h gospodu ter sta šla malo vstran, da bi ju ne slišal nadležni Pilatuž.
»Naj ne zamerijo, če imam tako slaba ušesa! Gospod, kako ste rekli, čigava je pravica in zemlja? Slabo slišim, vejo ...«
»Tvoja, kakopak!« je potrdil sodnik.
»Aha!« se je oddahnil Hovdrež. »Vejo, slabo slišim in ... in sem že zadnjič rekel deklini, da bi Vam nesla one, tisto pšenico ...«
»Prav, prav, naj le kar prinese! In radi pravde — kar nič strahu!« —
Ko so pa bili vsi trije skupaj, je iznova menil gospod s sila prisrčnim glasom: »Ljubezen, to je poglavitna reč. Ljubimo se, prijatelji!«
Kmeta sta se preudano poslovila ter odšl, vsak zase. Praskala sta se za ušesi in cmokala z ustnami, ker so se jima krivenčile na smeh. In najbolj smešno se jima je zdelo, da se smejeta oba ...
Za njima se je pa prestopal spoštovanja vredni Leon Pravica, ki je bil od vseh treh gotovo najbolj zadovoljen. Pa je treba vedeti, zakaj! Prvič: on se ne praska za ušesi, kakor ti zahrbtni kmetje, marveč on je pošten, kulturen človek. Drugič, in to je poglavitno: Leon Pravica je pravkar izpolnil požrtvovalno službeno dolžnost. Kajpada, kajpada! Hejc, kmalu bi bil pozabil na,črnino! In ker ni maral delati krivice svojemu prazničnemu razpoloženju, se je vrnil k prijatelju Boštjanu, da se pri vinu informira še o par kočljivih zadevah in da ohrani stik z ljudstvom ...