Dobro serce
| Dobro serce Črtica iz mladosti grofa Chamborda |
| |||||||||||||
Če so bližamo solnčni Gorici, že od daleč zagledamo na prijaznem hribčeku samostan očetov frančiškanov, z majhno, ali krasno cerkvico, ki jo narod imenuje »kapela«, drugim je pa ta kraj znan pod imenom Kostanjevica. Gotovo je še vsak, ki je prišel v Gorico, šel tudi k tej cerkvici, da še nekoliko pomoli, saj naš narod je zelo veren, tudi, in da se navžije krasnega razgleda, ki se tukaj odpira gledalcu. Ali ne samo to, še nekaj drugega vabi vsak k tej cerkvici, namreč krasna grobnica šesterih članov francoske kraljeve rodovine Bombonov, ki pod to cerkvico miro počivajo po trudaopolnem zemeljskem potovanju. Mej drugimi sta tukaj pokopana tudi kralja Karol X. in Henrik V. imenovan grof Šambord (Chambord).
Henrik V., grof Šambord.je bil rojen v Pariza 29. septembra 1820 po smrti svojega očeta vojvode iz Berry.
Mladi Henrik se je od začetka imenoval vojvoda iz Bordo-a (Bordeaux) ko se je pa njegov ded Karol X. odpovedal kraljevske časti, dobil je Henrik kraljevski naslov, ali prestola vendar ni nikedar zasedel. Vsled znanih političnih homatij je zapustil Francosko, ter prebival po raznih krajih, od leta 1875–1883 tudi v Gorici v Bockmannovem letovišču. Po smrti, ki ga pa ni dohitela v Gorici, bil je pripeljan nazaj v Gorico in sedaj počiva na Kostanjevici. Toliko iz življenja tega vsem priljubljenega moža, čiger dobro serce je bilo sploh znano. Da je pa v resnici tako, nam najbolj pojasni sledeča dogodbica.
Ko je bil pokojni grof star 6 let, se je že moral učiti lepo pisati. Pa sedeti pri mizi in delati črke, mu ni posebno ugajalo. Kaker večinoma vsak otrok, tako je tudi on vedno mislil le na igrače in skakanje. To pa kralju Karolu X., ki je večkrat pogledal delo svojega vnuka, ni bilo po volji in zato je moral mladi vojvoda iz Bordo-a marsikatero preslišati od deda, zraven pa še od svojega starega učitelja. Ali Henrik ju je znal pomiriti z ljubeznivim pogledom in z obljubami pridnosti, ter ju tako zopet spraviti v dobro voljo.
Nekega dne pa svojega dobrega učitelja nikaker ni mogel vdobrovoljiti, če tudi se je na vso moč trudil; učenik je bil bolj in bolj žalosten, da mladi princ je videl večkrat celo solzo v njegovih očeh. Zastonj ga je Henrik povpraševal po vzroku, učenik mu ni hotel naravnost odgovoriti. Vzrok njegovi žalosti je slednjič zvedel mali Henrik od nekega kraljevega služabnika. Učiteljev sin je namreč iz lahkomnosti naredil 1000 frankov dolga, ki ga pa oče ni imel s čim plačati. Od tod torej žalost. Ali glej, tu se je pokazalo dobro serce mladega princa. Drugi dan pri zajterku reče on z ljubkim glasom Karolu X .: »Ded, ali bi mi dal nekaj lepega, če bi jaz celi teden prav lepo pisal?«
»Da, moj ljubček!« odgovori mu ta.
»Ali mi boš dal 50 Luisdorov?«
»50 cekinov? To je mnogo! Čemu ti pa bodo?«
»Tega pa ne povem, za zdaj je to še moja skrivnost.«
Smehljaje se mu je obljubil kralj to veliko vsoto, če bo res lepo pisal.
Bilo je spomladi. Mladi vojvoda je takoj začel trudapolno delo. Sedel je pri oknu in pisal. Krasno solnce ga je milo vabilo, da bi šel na čisti zrak, ptički so krasno prepevali, slišal je veselo vpitje izgrajočih se otrok, pa za vse to se ni menil. Tiho je sedel pri zvezku in se skrbno trudil, da bi v resnici lepo pisal. Napredek je bil občudovanja vreden. Zastonj se je trudil stari učitelj, da bi spoznal, kaj navdušuje mladega vojvodo k taki pridnosti. Koncem tedna pa je Henrik hitel dedu pokazat sad svoje pridnosti. Kralj Karol X. mu da obljubljenih 50 cekinov radoveden, kaj bo Henrik storil ž njimi. Mladi princ pa teče v sobo k učitelju in mu ves vesel izroči 1000 frankov z besedami: »Tukaj, moj dobri učitelj, je plačilo za mojo pridnost. Le zato sem bil tako marljiv in pazljiv, da sem Vas mogel rešiti velikih skrbi.«
Kako je bil njegov učitelj vesel si lahko mislimo.
Tako dobro srce je torej že ko majhno dete imel knez, ki so se ga Francozi tako branili imeti na prestolu.