Dobro delo — lepše plačilo
| Dobro delo — lepše plačilo anonimno |
Objavljeno v Domoljub 1894, št. 12 (21. junija) v rubriki Listek
| |||||||||||||
Strašno je razsajal vihar jesenskega popoludne v Nemškem morju med Francoskim in Britanijo lz daljine se čnjejo nerazločni glasovi in kriki, ki pr.baja.o iz male ladij«, katera se bon s strašnimi valovi Nekaj ribičev Hoji na obrežji ter s strahom opazuje nesrečno ladijo, ki med glasnim vpitjem mornarjev kliče z glasnim brlizganjem na pomoč. To niti na misel nikomur ne pride, da bi šel s čolnom na pomoč, kajti to bi bilo predrzno io nezmiselno. gotovo smrt bi našel v valovih.
A vendar se je našei korenjak, ki se je kaj »«f» upal. Moi srednjih let akoči v čoln ter prosi pričujoče, naj gre še jeden ž njim, ker sam ne bode mogel v taki nevihti veliko opraviti. Toda nikogar ni. kj bi se drznil kaj tacega.
Kar se prerije skozi množico dečko sedemnajstih let ter hoče v čoln. A tu stopi k njemu ženska v črnem oblačilu — njegova mati. .France«, mu jokaje reče ter ga k sebi potegne, «ne idi mi v gotovo smrt. Se ti li ne smilim jaz, nesrečna mati? Oče tvoj je že našel smrt v teh nesrečnih valovih, in celo njegovega trupla »e nismo dobili. In zdaj me hoče« še ti zapustit,?. •0 mati, pusti me, naj grem, saj bodem gotovo prišel srečno nazaj. Bog in moj ljubi angelj varuh me ne bodeta zapustila. Pomisli na nesrečnike, ki se zdaj tam-le borč za življenje s kruto smrtjo!« Ihteča ga poljubi mati in reče: -Pojdi, in angel varuh naj ti bode na strani!« Ni mogla več govonti Omedlela se zgrudi, in sosedje jo odneso v njeno hišo t rane* skoči naglo v čoln k onemu možu in precej odvrneta. Saj je Pa bil *e tudi zadnji čas. Nesrečni parobrod je že izginjal pod valovi, a se zopet prikazal videlo se mu Pa je, da se ne bode več dolgo držal na gladini, jambora so bila že vsa razlomljcna Mali čoln z našima dvema junakoma so silni valovi strahovito sem ter tja drvili - i n kmalu je i z g j k a k o r tudi ladija, gledalcem izpred oči. Drug za drug,m so počasi, z ramami majaje odha jali, in čez malo časa se ie le č..ln ^ k valov * b u m o tkanje
Drugo jutru bilo je morje že mirno, in ribiči »o zopet prihajali drug za drugim na obrežje. Od daleC zagledajo nekaj čolnu podobnega, ki ae pa vedno bolj zvekšuje, in kmalu se |iokaže včerajšni čoln z orno« korenjakoma, ki neutrudoma veslala, in kmalu je čoln na obrežju
Toda. glej' v čolnu nista sama. poleg njih sedita š« dva druga možaka. Nista šla torej zastonj, prejela sta lepo plačilo
Hrabn France pa ne hiti takoj k a«oji. željno ga nčakujoči materi, temuč on objeulje tujca in poleg n.ega veselja joka. A tudi pričujoči ribiči ostrme, se fudijo tujcu in mu roko atiakajo. Vai ga posnajo — bil je Francetov oče.
Dogovorili ao ae, da naj žaloatni materi dvojno veselje pni naznani France, ker bali ao ae. da bi alabo uplivalo na njeno zdravje, ako bi aoprog kar precej, nepričakovano pred njo atopil.
V solzah prevelikega veselja objemlje srečna mati svojega Franceta.
»Mati, vam h nisem pravil, da se bodem »rečno vrnil V (J mati, vi bi *e žalovali, zelo žalovali, ko hi ju ne šel tje! Danes bi vi gledali na obrežju utopljeno truplo očetovo, a tako jih bodete še danes lahko objemali!«
•Ka —ka —kaj?«
• Da. mati! '/. onim hrabrim možem sva * malim čolničem ravno takrat prihitela k nesrečni ladlji. ko «e ja razbila. 7. največjim naporom sva rešila dva mota. tn med njima — mojega očeta »Takrat*, je pripovedoval oče zjutraj, ko smo po dolgih blodnjah naposled po umirjenem morju proti domu vealali, »ko sem lovil rib«. I D k o je nas«al nenadoma velik vihar, se mi je čoln o prevelikem tresku velikega vala razletel, sem blizu poldrugo uro z največjim trudom plaval in blodil po morju, že bi kmalu omagal, ali od dale« zagledam ladijo, ki jadra ravno proti m e n j . Z e|0 7Jt^neni vpiti in klicati os pomoč, in res mornarji me slišijo, ladija začne iti Mi P«e«i, in z malim čolničem me na ladijo vzerob Po««01 »e odpe|jem z n j l n i i v b ) j ž n j e ^ ^ k. e r g e n o bival ravno šest mesecev. Včeraj sjutraj se pa odpeljem * ladijo, katera je bila namenjena semkaj.« Tako so pri- Tu se pa vrata odpro, in rešeni oče plane v sobo, povedovali oče. Toda, ko je nastal tako stralen vihar, in trenotje, pa se 2e objemljeta mož in žena. kakor ste videli, so je lad<ja potopila, in s njo tudi vsi Tako je Bog obilo poplačal pogumnega dečka.