Dobri svèt

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Dobri svèt
J. C. Peščenikar
Izdano: Slovenske večernice, „Izdala družba Sv. Mohora“, Celovec (16. zvezek), 1867, 76-79
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Neki kmet, — Verbač se mu je reklo, — je prignal voliče v mesto na semenj. Predno je še poldan odzvonilo, spravil jo je že v denar. Okrepčavši se v gostilniei, zdelo se mu je še malo pre-zgodaj, da bi se proti domu spravljal; vendar pa ni vedel, kaj bi v mestu počel. Kar na enkrat mu prešine lepa misel možgane ter reče sam proti sebi: “Lej Jaka! v mestu si, pa ne veš, kdaj boš spet tako srečen. Ne zamudi tedaj priložnosti iu stopi k tistemu jezičnemu dohtarju po dober svet, saj pravijo, tla je že marsikomu dobro svetoval.“ In res Verbač te priložnosti ni zamudil; kmalo je našel pravdnika. Prišedši pred njegovo pisarnico, moral jo dolgo čakati, predno je stal pred gospodom, ker se jih jo bilo mnogo tu zbralo, ki so po Verbačevem mnenji morda vsi dobrega sveta iskali. Urno so se verstili in versto je prišla tudi na našega kmeta. Sto-pivši pred gospoda, pripogno se globoko ter reče: „Močno vas, gospod dohtar! ljudje hvalijo; torej si nisem mogel kaj, da ne bi bil prišel vas za dober svet poprašat, ker sem ravno v mesto prišel.“

„Že dobro prijatelj! Imate li kako pravdo? “ vpraša dohtar.

„O Gospod tega pa že ne. Kar je mladi Verbač gospodar, ni bilo pravde pri hiši in je tudi ne bo.“ bil je odgovor poštenega kmeta.

„Kaj ne, podedovati imate kaj po kom, pa ste se prišli posvetovat, ali ne? “

„Ne zamerite mi gospod dohtar, da vam sežem v besedo. — Vsa moja družina je pod eno streho in je iz ene sklede; kar je moje, to je vseh, in nihče ne more komu kaj zapustiti.“

„Ali ste pa kakšno kupčijo sklenili?“

„Tudi tega ne, gospod! odgovori mu Verbač; „nisem namreč toliko bogat, da bi mogel kupovati in ne tako reven, da bi prodajal.“

„I kaj pa iščete pri meni,“ zavpije nejevoljno dohtar nad kmetom.

„Ne bodite hudi, gospod! saj sem že povedal, čemu da sem prišel,“ Reče plašno Verbač, „dobrega sveta bi rad ... Ker sem že tukaj, oglasiti se moram pri vas, sem si mislil, kajti ne vem, kdaj bom zopet priložnost imel.“

Pravdnik se pri teh besedah nasmeje, vzame pero in papir ter vpraša kmeta: „Kako se pišete?“

„I za Jaka Verbača se pišem, gospod!“ odgovoril mu je prav veselo, ter si je mislil, zdaj bo pa že nekaj.

„Koliko ste stari?“ vpraša ga dalje dohtar.

„O sv. Jakobu jih bom trideset.“

„Kaj pa počnete?“

„Orjem, sejem, žanjern, pa za živino in otroke skerbim.“

„Že dobro!“ pravi dohtar ter zapise dve verstici na papir, potem ga zgane in kmetu poda.

„Tete šencaj, kako ste pa urni!“ začudi se Verbač.

„Koliko sem pa dolžen za ta dobri svet, gospod dohtar!“

„Štirnajst grošev!“ reče mu pravdnik.

Z veseljem jih je plačal in potem sel iz pisarnice. —

Kmalo se je spravil iz mesta in ob petih je bil že domá. Truden od pota se je vlegel pred svojo hišo pod staro tepko, da bi se malo počil. Ali kmalo pride hlapec ter ga vpraša, ali hočejo še danes seno pod streho spraviti, ker je že suho in se ne ve, ali se vreme ne bo spremenilo.

„Danes bo že prepozno; saj imamo jutri dosti časa,“ oglasi so Verbačevka iz veže.

„Mati, verjemite mi, da se bo vreme spreverglo, kajti že ves dan je grajski pav vpil po dežji,“ pregovarja hlapec, „pripravljeni so že vozovi, samo rok je treba; delavci pa sedaj tako nimajo tacega dela.“

Verbač ni vedel zdaj, koga bi poslušal, ali hlapca ali ženo. Kar na enkrat se je spomnil pisma, ki mu ga je bil dal pravdnik. „He, kaj bi ugibali, kaj je nam storiti, dokler imam jaz dober svet v mavhi; štirinajst grošev sem moral za-nj dati; preberi ga, preberi Rezika, saj praviš, da si hodila v šolo,“ reče gospodar in pomoli papir Reziki, sosedovi hčeri, ki je bila ravno zraven prišla. Rezika vzame pismo, razgerne ga ter jame brati: „Ne odlašaj na jutri, kar danes storiti moreš.“

„Res je taka“, zavpije Verbač, „gospod imajo morda prav. Hoj, delavci, le vkup še danes moramo seno spraviti.“

Vsem je bilo to všeč, samo Verbačevka je še nekaj ugovarjala, kar jej pa ni obveljalo, ker se je gospodarju dohtarjev svet le malo predrag zdel, da bi se ga ne bil deržal.

Vse je hitelo na travnik ter krepko prijelo za delo, še gospodar sam je pristopil k delavcem, akoravno je bil počitka v resnici potreben. Kmalo so spravili seno pod streho. Po noči se je bilo pa vreme res spremenilo, kakor je bil hlapec prerokoval. Jel je liti dež, ki je vse seno spridil po travnicih. Škoda je bila kmetom velika, ker skoraj vsi še so imeli seno po travnikih; samo Verbaču se ga ni bilo nič spridilo. To ga je pa tao izučilo, da je terdno sklenil, pri vseh svojih opravkih ravnati se po dohtarjevem svetu. Kakor je sklenil, tako je tudi delal; zato je pa tudi pri njem bogastvo vidno naraščalo. V kratkem je bil najpremožniši kmet cele okolice. Večkrat se je pobahal, da se ima za svojo srečo le dohtarjevcmu svetu zahvaliti; zato pa tudi pravdnika ni pozabil, ampak mu je vsako leto kaj v dar poslal.

Kmet! stori tudi ti tako:Kar danes storiti moreš, tega ne odlašaj na jutro.