Dobri Peter

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Dobri Peter
Anton Adamič
Izdano: Prosveta, 1943, letnik 35, številka 52, 55
Viri: dLib 52, 55
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Tako so mu dejali, ker je pomagal vsakomur, kolikor je mogel, četudi je bil sam revež in vedno bolehen. Iz njegovih ust nisi čul žal besede. Celo golobom se je izogibal v velikem loku, da jih ne vznemiri, kadar so zobali pred hišo. Kadarkoli je šel po vasi, so izpred hiš klicali za njim otroci: “Peterček, kam greš?” Vedno ga je spremljal tudi največji sestradanec, vaški pes. Obrnil je vse žepe, da mu je stresel drobtin.

Stari in mladi, krepki in slabotni, dobri in hudobni, prav vsi so morali v vojsko. V Bukovini je zateklo Petra, krogla mu je zdrobila desnico. Živo meso in kosti so mu nadomestili s protezo, s surovo obdelanim kolom z gibljivim komolcem in s škripajočimi prsti. Dlan so mu pokrili z rjavo rokavico. Težka je bila ta proteza, ki si jo je moral pripenjati z jermenjem; vezi so mu stiskale suhljata, šibka prsa.

Toda bilo je že prepozno. Hodili so ga gledat in pomilovat. Tudi župnik je bil pri njem in neko popoldne je ostal pri bolniku do mraka. Najstarejša gospodarjeva hčerka se je priplazila pred čumnato in je prisluškovala. Čula je nekaj krst župnika, ki je bolj šepetal: “Tvoj oče ...” Več ni razumela.

Po tem obisku ni izpregovoril Peter druge besede, kot hvala in zbogom.

Tri tedne kasneje je ležal Peter med svečami. Možje, žene in otroci, prav vsi so šli za belo krsto.

In ko je župnik izpregovoril: “Lahka ti zemljica, dobri Peter, zlati sin ...” je vsa soseska zaihtela na glas. Župniku so zamrle besede na ustih, piskanje ljudstva je preglasil stok brona iz lin.

Vaški klicar je pozneje pripovedoval, da je videl tisto noč po pogrebu črno, nepremično senco na pokopališču. Skrivaj se je približal in je videl globoko nad Petrovim grobom sklonjenega moža, ki je tiščal obraz v sklenjene roke. Vzdihovalo je kakor iz groba. Klicar se je prestrašil, pobegnil je, ne da bi spoznal nočno prikazen.