Dober dan, palčki

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Dober dan, palčki
Ivan Sivec
Spisano: Sabina Poljanšek
Izdano: Slovenija [i. e.] Novo mesto : Tiskarna Novo

mesto, Dolenjska založba, 1991

Viri: UDK 886.3(02.053.2)-34
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


(COBISS)

Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Dober dan, palčki

Slovenija je čudovita dežela, polna naravnih lepot, pa tudi palčkov je veliko vsepovsod. S to trditvijo končno lahko pridemo na dan, čeprav je na prvi pogled presenetljiva in vznemirljiva. V tej knjižici je zbranih štirinajst pričevanj o palčkih pri nas. Gre šele za prvi sodobni poskus razkritja teh malih možicljev.

Kratek pregled nam pove, da so slovenski palčki kljub nekaterim prejšnjim drugačnim pogledom med seboj precej različni. Razlikujejo se na primer po velikosti – od 7 mm do 77 mm. Imajo različno dolge brade – od 3 mm do trikrat 77 mm, seveda primerno ovito okoli telesa. Razlike so tudi v tehničnem napredku – eni hodijo še vedno peš, drugi pa se vozijo tudi z raketami, podmornicami, letečimi sanmi (vse lastna izdelava). Tudi pri nas je najbolj pogost tako imenovani gozdni palček, kajti neizmerno ljubijo čisto naravo, neonesnažen zrak, pristno življenjsko okolje. Po mestih je zato sorazmerno malo palčjih družin, kjer pa so, so na zelenih bregovih rek ali v parkih. Glede starosti se ne razlikujejo kaj dosti od drugih palčkov po svetu - ženijo se po polnoletnosti, ki jo dosežejo pri stotih letih, čas ženitve je od stotega do tristotega leta, kot pa kaže, sploh ne umirajo, kajti nikjer nismo odkrili nobenega takšnega znaka. Najbolj presenetljivo pa se nam zdi to, da so po značajih naši palčki nenavadno različni: od najbolj pridnih do najbolj razposajenih, vmes pa je tu in tam tudi kakšen takšen, ki palčkom ne more biti v ponos.
In še to. Palčki Plezalček, Nagajalček, Hihitalček, Sleparček, Zalivalček, Letalček, Sprehajalček, Zlatarček, Kovaček, Siromaček, Volanček, Menjalček, Smejalček, Pohajalček, Pogruntalček, Planinarček, Lenarček, Kapitanček, Festivalček, Vrtnarček, Prepevalček in Slikarček so samo tisti posamezniki, ki so podrobneje omenjeni, obstaja pa jih seveda še veliko več. Kje jih lahko obiščete, kaže tudi priloženi palčjevid, ki ga je slikarka Dunja napravila s pomočjo palčjeloga Navija Cevisa. Po mednarodnih pravilih se takšna mesta označujejo z mavričnimi barvami, kajti palčki imajo z mavrico to skupno lastnost, da jih zdaj vidiš, naslednji trenutek pa zginejo – kot mavrica na nebu. Zato ne bodite preveč razočarani, če jih ne boste mogli prijeti ali celo odnesti v košari domov v svojo sobo, kajti palčki so pač najraje v naravi. Že ta razkritja, ki so pred vami, so plod dolgoletnega zbiranja podatkov, seveda pa bomo vsi v založbi veseli, če nam boste sporočili še kakšno podobno sporočilo o palčkih Že vnaprej hvala!


V LJUBLJANI POZNAM IMENITNEGA URARJA[uredi]

To ni navaden urar, ki bi popravljal samo ročne ure, ropotajoče budilke in stenske ure s storži na verižicah. Če se kdaj po naključju kaj zatakne pri velikih urah na zvoniku, je mojster Janez edini, ki hitro ugotovi, zakaj se je zataknilo v velikanskem drobovju v zvoniku.
»Tisoč kolescev, kaj takega pa se mi še ni pripetilo, kot prav na naši glavni uri sredi mesta!« Veste, kadar je kaj posebnega, mojster Janez vedno reče: tisoč kolescev. »Pritrjeval sem vijake že po vseh zvonikih, mazal sem kolesja po vsej Sloveniji, naravnaval sem urni mehanizem tudi izven naših meja, a samo ljubljanska stolpna ura je šla kot ponorela. Ko bi morali ljudje nakupovati, jih je podila spat; ko bi se morali zabavati, jih je strašila z nočno uro; ko bi moralo vladati najlepše novoletno vzdušje, so se preplašeno ozirali na zvonik… In to, tisoč kolescev, samo zaradi takšne okvare, ki sploh ni bila okvara! Sama mestna mati županja je prišla k meni in me sklenjenih rok zaprosila, naj uro spravim takoj v red, drugače se bo vse življenje v mestu postavilo na glavo. In, tisoč kolescev, kaj sem odkril!«
Kaj pa? Okvaro na mehanizmu?«
»Kje pa! Če bi bilo samo to… Usedite se in mi mirno sledite. Med pripovedovanjem pa si oglejte tole malo kapico, ki je v resnici palčja kapica… Ja, ja, tisoč kolesc, prava palčja kapica…

Po mojem je palček Plezalček med najbolj navihanimi palčki na svetu. Po glavi mu rojijo takšne vragolije, da zanje ni slišala še nikdar babica palčica, pa čeprav je lani pred zimskim kresom dopolnila že devetsto devetindevetdeset let in je med tremi najstarejšimi palčicami pri nas. Svojega ljubkega vnukca pa ima vseeno zelo rada.
»Vse ti bom naredila, samo ne počenjaj neumnosti!« mu obljublja dan za dnem, samo da bi palček Plezalček ostal doma. Dom imajo nekje na bregu Ljubljanice, pod koreninami vrbe žalujke.
Palček Plezalček pa bi samo skakal in norel, plezal in se spuščal navzdol, se sprehajal po mestu sem ter tja in nagajal ljudem. Nekega zimskega dne je sklenil oditi daleč od doma, tako daleč, da bi »se mu kaj zgodilo.« Doma pod korenino mu je bilo namreč močno dolgčas in ničesar se ni zgodilo že dvanajst palčjih let.
»Igraj se z računalnikom, jaz pa bom medtem pletla…« je rekla babica palčica, ki je imela Plezalčka na skrbi v tistih urah, ko si bilo doma ata palčka in mamice palčice.
»Vse igrice znam že na pamet… Moj osebni rekord pri fliperjih na računalniku je na primer trideset tisoč… To pa je že nezanimivo…« ji je odvrnil palček Plezalček in jo hotel odkuriti ven.
»Vnukec moj, danes moraš biti ves čas v moji bližini, da ti bom lahko pomerila novo kapico, ki jo delam zate… Velika in podolgovata bo, s pisanim cofkom na koncu… Takšne kapice nima noben palček ob vsej Ljubljanici…«
Palček Plezalček je naredil tri kozolce, pokazal babici meni nič tebi nič osle in jo mahnil kar sam v beli svet na potep. Vedel je, da se je babica še tako vtopila v delo, da sploh ne bo opazila, da jo je smuknil ven.
»Hojladri, hojladra, zdaj je moja Ljubljana vsa…« si je veselo zapel in jo ubral kar po sredini ceste. Če je mimo pripeljal kakšen avto, je skočil za sedem korakov vstran, drugače pa si ni belil glave. Pa tudi za novo kapo mu ni bilo mar, saj je imel na glavici še staro, ki je bila res nekoliko premajhna, a še vedno uporabna. Babica mu jo je spletla za sedemdeseti rojstni dan. Plezalček si je tedaj močno želel motor za prevažanje gor in dol po Ljubljani, saj je bilo tako rekoč že polnoleten, babica pa kot babica: novo kapico… No, ja, da je ne bi užalil, jo je pač vzel in jo tudi nosil, dolgo časa nosil, čeprav je na dežju že močno obledela in se skrčila. Vseeno pa je Plezalček imel rad to kapico, ker ni vzbujala posebne pozornosti in se je z njo na glavi lahko sprehajal, kjerkoli, ne da bi ga kdo opazil. Najlepše je bilo v tem prednovoletnem času, ko so po Ljubljani razpostavili stojnice, ko so se iz zvočnikov glasile vesele pesmice, ko je bil na ulicah takšen direndaj, da je bilo zabave zvrhan koš.
Palček Plezalček je za šalo spustil ventilček pri nekem BMX-u – joj, kako je puhnil zrak iz zračnice, kot pravi vulkan – na stojnici je zamenjal šivanke z bucikami, na razglasni postaji pa je dal v kasetofon z Agropopom Avsenike. To je bilo zabavno!
Ko pa je v zvoniku začela biti ura, se je domislil svojega največjega podviga.
»Hihihi, seveda, nekaj je treba narediti s tole neumno uro! Kar naprej bije in bije, priganja ljudi, jih podi od stojnice do stojnice, jim nalaga nepotrebne skrbi, pa čeprav je praznovanje… »Ni si dal dvakrat reči: spretno je splezal po zidu zvonika navzgor, v pravem alpinističnem slogu, prosto plezanje, in se skozi linico potegnil v notranjost zvonika. Joj, kaj je videl! Sama velikanska kolesa, dolge jeklene vrvi, ogromne uteži… Bilo je, kot bi prišel v drobovje velikega stroja.
»Aha, že vem, kaj bom storil!« je poskočil palček Plezalček in s skrajnimi napori vtaknil med zobata kolesa kamenček, ki ga je našel na linici. »Tole bo uro zagotovo zaustavilo…«
Toda zobata kolesa so se enakomerno premikala naprej, počasi in previdno, vendar zagotovo. Čez nekaj časa so zagrabila tudi kamenček in ga pohrustala, kot da ga ne bi bilo. Le škrtnilo je, pri tem pa tako močno zacvililo, da so golobi, ki so sedeli na drugi strani line, odleteli proč.
»Morda se bo kaj zgodilo, če se grem gugat na uteži…« se je domislil palček Plezalček ter si naredil med dvema utežema lično gugalnico. Gugal se je sem, gugal tja, toda uteži so se po svoje premikale naprej, tako da bi se nazadnje kmalu prevrnil na glavo in štrbunknil v globino.
»Tukaj bo nekaj zame!« se je domislil potem in splezal prav do številčnice na vrhu zvonika, kjer sta krožila naokoli veliki in mali kazalec. Ko se je veliki kazalec izravnal na četrt, na polovico, na tričetrt ali na vrhu poti, je kladivce udarilo ob zvon in močno močno je zadonelo po vsej Ljubljani. Palček Plezalček ni okleval niti sekunde. Bil je tako pogumen, da je takoj po bitju ure skočil na veliki kazalec ter se na njem popeljal navzdol. Bilo je res srhljivo, vendar pa čudovito zabavno! Spodaj so bile stojnice kot škatlice vžigalic, ljudje kot palčki, sam pa se je vozil po kazalcih z zgornjega položaja navzdol, do skrajne spodnje meje. Ura je naenkrat začela biti vsako minuto po trikrat. Komaj je odbila polna ura, že se je zapeljal na četrt, sestopil na malega, da je takoj zatem odbila četrt čez polno uro, nato pa se je divje pognal nazaj in se zapeljal navzdol, na pol ure. Žal je moral potem kar pol ure počakati, da se je kazalec sam dvignil do polne ure, vendar mu ni bilo dolgčas: medtem se je prevračal po malem kazalcu, ki je bil pretrdo pritrjen, da bi se premikal zaradi palčkove teže.
Spodaj je nastal takšen vrvež, da ga je bilo veselje pogledati. Ljudje so noreli sem ter tja kot mravlje pred dežjem, ves čas so se ozirali na uro na zvoniku, podirali in znova so postavljali praznične stojnice; zbralo pa se je tudi nekaj uradnih oseb, ki so premlevali, kaj se je v mestu naenkrat zgodilo.
»Hojladri, hojladra, zdaj je moja Ljubljana vsa…« si je zapel palček Plezalček, zadovoljen, da je spremenil utrip mesta na tako zabaven način.
Najprej so pridrveli gasilci z dolgo dolgo lestvijo. Palček Plezalček se je skril v notranjost zvonika ter jih zvedavo opazoval, kaj bodo storili. Komaj je zadrževal smeh, tako je bilo nenavadno. Pomislite, zamenjali so kazalce, ker so bržčas menili, da so stari že preveč obrabljeni. Joj, kako lepo je bilo plezati šele po novih, ki so se svetili v večernem soncu kot zlati, še bolj zabavno pa je bilo to, da je hkrati v zvoniku bílo polnoč.
Nato sta prišla po stopnicah navzgor dva miličnika, ki sta pregledala notranjost tako podrobno, da bi našla še iglo v senu, na srečo pa je imel palček Plezalček tako sprano obleko, posebno pa kapico, da ga nista odkrila, ko se je stisnil k zidu zvonika. Takoj zatem pa je Plezalček spet skočil na kazalca in samo tri sekunde po polni uri je bílo že četrt na eno ponoči, takoj zatem pa pol enih, čeprav je bilo v resnici ura komaj pet popoldne.
Zatem je prišla vsa mestna delegacija z mati županjo na čelu. Najprej so si ogledovali zvonik od spodaj, nato pa še urni mehanizem v notranjosti… Ja, tale stolpna ura je že dotrajana in jo bo treba zamenjati… Morali bi kupiti novo, še boljšo, da ne bi bilo v mestu zmešnjav nikdar več… Morda bi poklicali kakšnega imenitnega domačega urarja, ki se spozna tudi na stolpne ure…
In tako se je v zvoniku znašel tudi znameniti urar Janez. Pregledal je najprej velika in mala kolesca, preveril, ali se niso morda raztegnile jeklene vrvi, pretehtal vsako utež posebej ter na koncu ugotovil, da je mehanizem brezhiben in da lahko deluje vsaj še sto let.
»To so ure, delane za zmeraj…« je poudaril.
Prav tedaj pa je spet bilo, četrt čez dve, nato pa pol dveh, pa komaj mrak je padal na ljubljanske strehe.
Tedaj se je mojstru Janezu posvetilo:
»Nekaj se je moralo nabrati na kazalcih…«
Seveda še zdaleč ni pomislil, da bi bilo lahko kakšno živo bitje. Ko pa je pogledal skozi lino proti številčnici, je tam zagledal pravega pravcatega živega palčka, s pristriženo bradico, z dolgo kapico, v pisanem oblačilu, v zanosnem plezanju z velikega na mali kazalec.
»Tisoč kolesc, kaj takega!« je planil proti njemu in ga hotel ročno ujeti. Kajpada tudi palček Plezalček ni bil ob muh in jo je jadrno ucvrl mimo njega v notranjost zvonika, potem pa ob stopnicah navzdol, skozi spodnjo lino, od tam pa je skočil na platneno streho bližnje stojnice in že ga ni bilo več.
Mojstru Janezu morda niti ne bi nihče verjel, če ne bi naslednjega dne pri mazanju kolesja našel palčkove kapice. Pri begu jo je namreč izgubil. Ker pa je vedel, da je šel z nagajanjem predaleč, si seveda ni upal več priti ponjo.
No, in zakaj palčka Plezalčka ni več na nobeno uro? Babica mu je v njegovi odsotnosti spletla tako veliko kapo, s tako pisanim cofom, da ga je sram pojaviti se v javnosti. Morda se bo podal na potem čez kakšnih sto let, ko bo nova kapica že izgubila kričeče barve.
»Prav mu je,« pravijo drugi, »zakaj pa ni bil doma, ko mu je babica pletla novo kapico…«
Zdaj se palček Plezalček potika predvsem po bregovih Ljubljanice, se guga na vejah vrb žalujk in skače čez korenine v bližini doma. Le kadar bije v zvoniku ura, si potegne svojo veliko kapo na oči in ušesa ter se naredi, kot da je sploh ne sliši. Pa o kakšni naglušnosti sploh ni treba izgubljati besed…


NA GORENJSKEM SEM NALETEL NA ODLIČNEGA ČEBELARJA[uredi]

Sedel je pred svojim uljnakom, kadil pipo in pregledoval satovje. Na obrazu se mu je videla skrb. Je tudi njegove panje napadla nalezljiva čebelja bolezen, ki lahko uniči družino, ali pa je na srečo še vse v redu? Seveda pa je čebelarja Anžeta tudi zanimalo, kako je z medenjem. Kot vsak dober čebelar si želi čim več pridelka, vsaj toliko, da bodo čebele lahko prezimile najtršo zimo, zraven pa bo kakšen kilogram tudi za domače potrebe, za zdravje čebelarjeve družine.
»Najbolj sem bil presenečen na pomlad, ko sem odprl sedmi panj. Bil je zelo zgodaj napolnjen s cvetličnim medom… To pa še ni bilo vse. Tisti trenutek, kosem ga odprt, so me obkrožile čebele, z matico na čelu, in poletele na drevo, od tam pa naprej daleč v gozd… V začetku sem mislil, da bodo rojile, ustvarile novo družino; kmalu pa sem ugotovil, da mi hočejo samo nekaj pokazati…«
»In pokazale so vam domovanje palčkov? Sem se še sam zdrznil ob tej nenavadni ugotovitvi.
»Res je! Kako pa veste?« je bil presenečen čebelar Anže. »Roj me je popeljal naravnost na jaso, kjer živi palček Zalivalček… Ne bi verjel, če ne bi videl na lastne oči… No, pa to je dolga zgodba in vam je ne morem povedati, če se ne usedete tu poleg mene in mi ne prisluhnete…«
Res je dolga, ampak tudi zelo zanimiva, zato sem čebelarju Anžetu še posebej hvaležen, da mi jo je odkril.
Po starem palčjem zakonu mora vsak palček, ko odraste, čimprej poskrbeti zase, za svoj dom, za svojo hrano, za svojo ozimnico. Na videz je to preprosto, vendar se tu in tam zgodi, da se kdo izmed palčkov ne zna osamosvojiti, pa čeprav ima že sto let. Včasih pa pride tudi do nasprotnega primera.

Palček Zalivalček je živel v družini, ki so jo imenovali Jagodova družina in to ne brez pomena. Vsi člani so imeli najrajši jagode za svojo hrano. Tiste rdeče, sočne gozdne jagode, ki kar same kličejo na pojedino. Eno jagodo je imela vsa sedemčlanska družina dovolj za ves dan za prehrano. Zraven so popili še nekaj kapljic rose in osnovna skrb je bila pri kraju. Res pa je tudi, da je zima dolga in da je treba v dom pod starim šotorom shraniti kar precejšnjo zalogo jagod, da je lahko tako imeniten jedilnik vsak dan na vrsti. Težava je namreč tudi v tem, da je pravih gozdnih jagod vsako leto manj, vsaj v bližini Jagodove družine, kakšnega posebnega prevoznega sredstva pa nimajo.
»Nekaj mi pravi, da je jagod, tistih najbolj slastnih in najboljšega okusa, več kot dovolj tam daleč onkraj našega Gozda, na robu sosednje Jase…« je nekega večera dejal najstarejši palček, palček, ki je bil tik pred osamosvojitvijo, imena pa še ni imel. Mi ga bomo imenovali kar palček Zalivalček, se pravi z imenom, ki mu je pozneje tudi ostalo za stalno.
»Dobro veš, da je do Jase tri dni hoda… Tovornjaka pa si ne bomo hodili sposojati, ker je predrag, posebno še, ker so lahko tvoje slutnje samo privid, želja po boljšem…« je odvrnil oče Jagodovih in pri tem je ostalo. Ozimnico so si morali tako pripraviti kar v domačem Gozdu, zmenili pa so se , da bodo shranili v klet tudi kakšno borovnico, brusnico ali robidnico, če bo jagod premalo. Navsezadnje tudi drugi gozdni sadeži niso tako slabi, čeprav jih čez rdeče jagode ni.
Palček Zalivalček pa je bil po svoje tudi neposlušen in trmast, kar je še prililo olja na ogenj. Ko so drugi iskali jagode v domačem Gozdu ter jih po dva in dva na nosilih nosili v domačo shrambo, jo je sam mahnil naravnost proti sosednji Jasi. O njej ni vedel nič drugega kot samo to, da je onkraj Gozda, da ima podobno podnebje kot Gozd, da je morda še bolj sončna in da baje tam živi nobena palčja družina.
»Vse tako kaže, da je tam jagod na ducate in da je edina težava priti do tja… Če bi bil naš alta kaj bolj napreden, bi že zdavnaj kupil tovornjak ali vsaj osebni avto in bi imeli vse težave za vedno rešene. Samo eno jesen bi nabirali semena ali žir za prodajo, tako pa…«
Pot je bila resnično izredno dolga. Hodil je in hodil, tako dolgo hodil, da so ga bolele že noge na podplatih, Jase pa še ni in ni bilo. Žal mu je bilo, da doma ni povedal, da se zvečer ne bo vrnil pod domači krov, toda saj bodo vedeli, da je šel za jagodami kam daleč, ko ga ne bo. Šele tik pred večerom se je ustavil pred sosednjo Jaso in – veselje pa tako! – res je dišalo po vsej jasi samo po zrelih jagodah.
»Juhuhu, pravi raj za Jagodove!« je poskočil palček Zalivalček in se lotil obilne večerje kar na stebelcu. Jagoda je bila tako slastna in sočna, tako sladka in dišeča, da je posekala vse najboljše v Gozdu. Po bogati večerji se je Zalivalček zleknil med jagodičevje ter tako sladko sanjal o izobilju okoli sebe, da je še ponoči glasno cmokal in se oblizoval.
Za zajtrk si je spet privoščil jagodo, saj tu ni bilo treba hraniti tistih nekaj ducatov jagod za zimo, ko pa jih je bilo toliko, da jih ne bi mogel v enem dnevu niti prešteti. Potlej se je usedel pod najdebelejšo in se glasno vprašal: »Kaj pa zdaj, primojdunaj! Jagod na kupe, jaz pa sam…« Niti ene ne bi mogel odnesti domov, ker so bile pretežke, slabe pa si ni hotel naprtati na ramena.
Počakal je do kosila in do zgodnje večerje, potem pa jo je počasi mahnil proti domu. Noč ga je zalotila sredi Jase. Zdelo se mu je, da je šel preveč desno, zato je zavil levo, vendar je bilo tam še bolj temno, zato se je odločil za pot proti jugu. Trikrat je še popravil smer in proti polnoči, ko so bile vse zvezde na nebu, ugotovil, da je – zašel.
»Ko bi prišla vsaj kakšna kresnička in mi svetila s svojo baterijo… Bogato bi jo nagradil… primojdunaj!«
A kot nalašč ni bilo nobene. Zato se je ulegel pod koreninico, se pokril z listom in od utrujenosti v hipu zaspal. Zjutraj bo vse drugače, si je mislil in udi drugo noč sanjal o jagodah.
Toda zjutraj je ugotovil, da sploh ne ve več, kje je. Na levi bi morala biti Jasa, a je v daljavi žuborel Potoček, tisti veliki Potoček, ki je bil narisan na zemljevidu čisto na robu. Torej mora biti grozno daleč od doma ali pa je kje še kakšen Potoček, ki ga nimajo na karti. S severa je pihal mrzel piš, kar bi lahko pomenilo, da je ves čas hodil priti Hribu, to pa je bilo več kot tri dni hoda od doma, kar je bilo skoraj nemogoče. Če je pogledal proti desni strani, so se dvigovala navzgor takšna Drevesa z iglicami, o katerih je bral samo v pravljicah.
»Primojdunaj, kje sem?!«
Sklenil je, da bo postal bolj previden. Odslej naprej je zaznamoval vsak svoj korak, da bi lahko ugotovil, ali se vrti v krogu, ko išče pot domov ali pa se giblje v pravi smeri. Toda kamorkoli je šel, vedno se je nazadnje spet znašel na svoji stari poti, kar je pomenilo, da se ni znal znebiti svojega začaranega kroga.
»Ah, nič, kar tu bom ostal in si naredil svojo hiško… Prej ko slej bi se moral tako in tako osamosvojiti… Grdo je le to, da se nisem doma nič poslovil od svojih bratov in sester, od ata in mamice…«
Po tretjem dnevu je odkril novo Jaso, precej manjšo, vendar pa prav tako bogato z jagodami. Tako je bila vsaj skrb za hrano odveč. V bližini jagod si je naredil priročno shrambo, vanjo pa si je s pomočjo količka zvalil nekaj ducatov najlepših jagod. Pot od svojega doma do shrambe pa si je skrbno označil, tako da bi si hrano lahko našel tudi pozimi, posebno če ne bi zapadlo preveč snega.
Odveč bi bilo pripovedovati, kako mu je bilo dolgčas po domačih. Kako lepo je bilo doma, ko so si pripovedovali zgodbice; kako prijetno je bilo, ko so skupaj jedli najbolj sočnate jagode; kako prekrasno se je počutil, ko so po jedi vsi skupaj zapeli. Tu pa je bil za vse sam. Sam pri jedi in delu, sam pri zabavi in premišljevanju.
Minilo je poletje, odšla je tudi jesen, nekako je prebil tudi zimo, čeprav do shrambe večkrat ni mogel priti in se je moral zadovoljiti s sokom iz koreninic.
Spomladi pa – ohoho, spomladi! – je palček Zalivalček dobil prijatelja. Tik pod njegovo hiško je začel rasti pravi pravcati zvonček. Verjetno si je palček kje spotoma natresel v svoje velike čevlje zvončkovo seme, ki je spomladi zaradi toplote na hitro vzklilo in – ojoj! – hotelo celo prevrniti palčkovo hišico, tako bujno je rastel. Palček Zalivalček si ni dal dvakrat reči. Svojo zasilno hiško je takoj prestavil v drug kot, zvončku pa je pomagal, da je čimprej pokazal svojo belo glavico in veselo zacingljal na novi Jasi.
»Cin-cin-cin, jaz sem zvonček Bim-bam-bim- Kdo pa si ti?« je na lepem odprl usteca zvonček nekega sončnega pomladnega dne.
»Jaz pa palček Potepin…« se mu je nasmehnil prijatelj ter si brž naredil lično zalivalko iz lubja, da je lahko nosil svojemu belemu lepotcu vodo za žejo.
»Cin-cin-cin, ti nisi Potepin, ti si palček Zalivalček…« mu je odvrnil zvonček in spet zacingljal. In tako je bodil palček svoje ime, ki ga ima še danes.
Postala sta nerazdružljiva prijatelja. Palček Zalivalček se je spremenil v pravega vrtnarja. Zvončka ni samo zalival, ampak je tudi rahljal zemljico okoli njega, mu čistil listke na stebelcu ter nosil tudi hrano koreninicam.
»Zdaj se moram posloviti, cin.cin.cin…« je dejal ob poletju, »toda prihodnje leto spet pridem… Jaz in moji bratci…«
Drugo zimo je prestal palček Zalivalček veliko lažje, ker je ves čas pričakoval svojega prijatelja. Iz zemlje jih je tokrat pokukalo kar sedem in lahko si predstavljate, koliko dela je imel Zalivalček. Prihodnje leto pa že sedemkrat po sedem, kar je bilo skoraj neverjetno. Vsa jasa je bila bela od cvetočih zvončkov.
»Primojdunaj, kako hitro se prijateljstvo širi…«
Tista pomlad pa je prinesla na Jaso, na Zalivalčkovo jaso, tudi prve leteče obiskovalke, čebele Rjavke, Izvrstno nabiravko in Najboljšo pomagavko.
»Bzzz, kako lepi zvončki!« so se čudile druga za drugo. »To pa niso navadni,ampak negovani z ljubečo roko…«
Palček Zalivalček se je seveda rad pokazal, saj so bili zvončki res njegov veliki ponos in mu je hvala dobro dela. »Jaz jih zalivam…palček Zalivalček…«
»Ali nisi ti iz Jagodove družine?« je vprašala Rjavka. »Nekaj sem se učila o vas pri zgodovini. Moja prapraprapraprababica pa je osebno poznala vseh sedem palčkov… Zdaj pa jih je samo šest, prav nič pravljično število, bzzz.«
Palček Zalivalček je na kratko povedal, kako je zašel sem in tako dokazal, da je res pravi.
»Že vem, kaj bom storila, bzzz!« se je domislila Rjavka. »Povedala bom tvojim staršem ter bratom in sestricam, kje si, potem pa jih bomo mi pripeljali sem na izlet. Orientacijo imamo vse čebele čisto petko in ne more nobena zaidi… Potem pa se boste sami odločili, ali boš ostal tu ali pa odšel z njimi vred domov…«
In tako so tudi storile. Nerodno je le to, da so čebele velike blebetavke in so vse izblebetale ena drugi in tako je odšel kazat pot na Zalivalčkovo jaso kar ves panj, s čebeljo matico vred. En dan tja, vmes domov prespat, drugi dan pa kot vodiške palčkom nazaj in va panju ni bilo niti ene čebele, pa tudi medu prav nič.
»No, ja,« jih je opravičil čebelar Anže,« vzele so si pač športni dan. Kot pa poznam matico ter tudi vse druge pridne tovarišice, bodo zamujeno čimprej nadoknadile…«
In kako je bilo ob srečanju vseh Jagodovih? Seveda veselo, kar solzice so drsele od sreče po licih navzdol, povedati pa so si imeli toliko, da so vso noč prebedeli ob pripovedovanju.
»Ampak, da ne bo pomote, domov ne grem! Jaz moram skrbeti zdaj za moje največje prijatelje – za zvončke,« je odločno dejal palček Zalivalček proti jutru. »Ko pa sem bom ženil, vas bom že povabil na gostijo… Zdaj, ko imam dobro poštno zvezo s pomočjo čebel, je vse tisočkrat lažje…«
Zmenili so se za trajno sodelovanje: čebele so pokazale tudi pot do Jase z jagodami, palčki pa so doma zasadili nekaj zvončkov, tako da imajo vsi ob vsakem času dovolj dela in tudi koristi. Več zvončkov, več najzgodnejšega medu.
Palček Zalivalček ima zdaj na svoji jasi že toliko zvončkov, da ni nič hudega, če katerega utrgate in odnesete domov. Pri tem pazite le to, da ga ne boste pohodili, kajti le kdo bi jih potem zalival, primojdunaj!


V KOČEVSKIH GOZDOVIH ŽIVI SKRBEN LOGAR[uredi]

Na zunaj je nenavadno podoben vsem drugim stoterim logarjem po Sloveniji, ki skrbijo za zeleno bogastvo naše ožje domovine. Nekaj pa ima logar Milan vendar posebnega: v svojem gozdu je našel dokaz, da palčki niso več navadni pritlikavčki, ki živijo še po starem in se ne zanimajo za tehnični napredek.
Logar Milan ima namreč v svoji lesenjači spravljeno pravo palčjo raketo.
»Hja,nič kaj rad je ne kažem drugim…« pove naravnost in vas pogleda bistrih oči. Da, prav te oči so med tisočerimi storži na tleh odkrile enega, ki še zdaleč ni bil navaden storž. »Veste, lahko se zgodi, da bi se mi nazadnje kdo še smejal, čeprav sam vem, kaj sem našel…«
In res! Storž je izdolben, iz njega gleda nekaj žičk kot antene, ima celo okence in vrata, res prava raketa. Takšni storži pa ne rastejo niti na čudežni smreki, kaj šele v navadnem delu pragozda na Kočevskem.
»Hja, oči ti izostri samo zdrava narava…« doda še logar Milan, nato pa vas posedi na žametni mah ob štoru, na katerem rad poseda in razpreda zgodbice za najmlajše. In če samo malo posumite, da je storž morda ponarejen in ga je kdo drug zanesel v kočevske gozdove, vam zgodbice sploh ne bo povedal do konca.
»Jaz ji pravim kar zgodbica o palčku Letalčku… Vi pa ji lahko pravite tudi kako drugače.

Dolgčas je najbolj zoprna stvar na svetu. Za to so velikokrat krivi tudi očetje palčki, ki nimajo niti toliko domišljije, da bi zaposlili svoje malčke s kakšno prijetno igrico. Na mame tako in tako ni veliko računati, ko pa ves dan nekaj kuhajo, mešajo z velikimi lesenimi kuhalnicami ter se nasploh delajo pomembne, čeprav delajo tako, kot so pred tristotimi leti.
Tako je bilo tudi na Veliki smreki, na tisti smreki za Vodo, ki ponosno raste v nebo že trideset človeških let, na njej pa imajo svoj dom tudi palčki. Čisto zgoraj na vrhu, kjer je zabavno samo ob viharju, drugače pa noč in dan predejo dolgčas.
Najhuje pri tem je, da so bili v družini samo trije, oče palček, mati palčica in nadebudni palček Letalček. Takšno ime je namreč dobil zato, ker bi mali palček najraje letal po zraku, pa sploh nima kril.
»Jojmene, kako lepo je tebi, ptiček Kraljiček!« zavzdihne palček Letalček vsako jutro, ko ga obišče ptičji sosed, preden se odpravi na jutranjo telovadbo na Trato, spotoma pa si poišče še kaj za pod zob. »Le zakaj nočeš tudi mene naučiti letati!«
Obtožba v bistvu sploh ni na mestu, kajti palček Letalček se je letanja nekoč že naučil. S pomočjo prička Kraljička je poskusil leteti z zgornje veje do veje pod njo, vendar sta oba z grozo opazila, da je letenje brez kril nemogoče, zato si je palček Letalček polomil tri rebrca, pridobil pa si je ime – Letalček.
»Kako lepo bi bilo, ko bi imeli z Velike smreke speljano do tal vsaj žičnico… Napeljali bi tisoč komolcev sukanca, sam bi naredil gondolo in lahko bi se dnevno vozili na izlet na Trato, skoraj tako kot ti letaš…« se je pozneje domislil palček Letalček. Toda oče palček je bil strašansko starokopiten in o kakšni žičnici ni hotel niti slišati, češ da ga novotarije ne zanimajo in da je življenje na Veliki smreki dovolj lepo.
»Kaj pa, če bi vzpostavili redno letalsko linijo med Veliko smreko in Trato, ti, ptiček Kraljiček, pa bi bil stalno zaposlen pri tem letalskem prevozniškem podjetju…« je javno povedal svojo zamisel palček Letalček, a je v domačem krogu naletel samo na nerazumevanje.
»Nekaj bo treba ukreniti…« sta zvečer staknila glavi oče palček in mati palčica, palček Letalček pa se je delal, kot da trdno spi. »Najinega palčka je treba čimbolj zaposliti, drugače bova imela še hude težave z njim…«
In tako je palček Letalček dobil za svoj triinosemdeseti rojstni dan poleg torte s smrekovim prelivom in bonbonov iz smrekovih iglic tudi pravo pravcato orodje. Iz daljne dežele ga jim je prinesel ptiček Kraljiček, starša pa sta mu v protiuslugo naredila novo gnezdece, kajti Kraljiček je bil glede domovanja precej zanikrn in ni dal kaj dosti na urejen dom. Med malim orodjem ni bila samo žagica, ni bilo samo kladivce, ni samo meter, ampak tudi več komolcev žice, veliko vijakov, cela pest žebljev… tako rekoč vsega po malem.
»Jojmene, kako bogato darilo!« je poskočil od veselja palček Letalček in se takoj lotil dela. Da bi bil mir, mir pred vsemi drugimi, tudi domačimi, si je naredil lično delavnico na sosednji košati veji. Orodje si je razpostavil po robatem lubju, vejo si je ogradil z iglicami in tako je nastala tako lepa delavnica, da je niso videli še nikjer v nobeni palčji družini. Palček Letalček je skoraj noč in dan nekaj žagal, zabijal, gladil.. tako na glas in s takšnim veseljem, da se je njegovo ropotanje in žvižganje slišalo vse do ptička Kraljička. Le-ta je imel zdaj pred nadebudnim sosedom vsaj drugače mir, ker ga ni noč in dan nadlegoval s svojimi izvirnimi zamislimi.
»Jo že imam – novo zamisel!« je poskočil palček Letalček naslednjega jutra. Ko si je ogledoval smrekov storž v bližini delavnice, se je nenadoma domislil, da bi storž lahko s svojim orodjem izdolbel in iz njega napravil – raketo! »Potem pa – fijuuuu – proti tlem… To bi bil prvi palčji znanstveni vesoljski polet…«
Rečeno – storjeno! No, storjeno ni bilo takoj, kajti palčka Letalčka je čakalo ogromno dela. Ker je bil storž še nov, zdrav, je bil močno smolnat, zato je potreboval cele tri dni, da je prebil samo oklep z zunanjimi luskami. V notranjosti je napredoval bistveno hitreje. Tako je hitel, da je komajda skočil domov na kosilce ali malico, drugače pa je samo dolbel in dolbel, s takšnim veseljem dolbel, da se niti s sosedom ni utegnil več pogovarjati. Ptiček Kraljiček je videl samo, kako se je iz storža tu in tam prikazala majhna vroča glavica, vmes pa so skozi odprtino storža, kjer naj bi bila vrata in okno, leteli samo odpadki.
»Pa si res pametno ukrenil…« je rekla nekega večera mati palčica svojemu možu. »Toliko ima dela s tistim svojim orodjem, da mu po glavici sploh več ne rojijo nobene neumnosti…«
»No, saj sem ti rekel… otroke je treba zaposliti….«
Obema pa si niti sanjalo ni, da si palček Letalček pripravlja pravzaprav raketo za polet na sosednji planet – vsaj tako bi se lahko reklo – na Trato. Palček Letalček ni priplaval po juhi, kot bi si kdo mislil, zato se je takoj potem, ko je v notranjosti storža izdolbel dovolj prostora zase in za nekaj instrumentov, sklenil raketo dostojno opremiti tudi na zunaj. Zavedal se je, da bo raketa vzbudila veliko pozornosti v vsem palčjem svetu, da bo o njej pisalo v palčji zgodovini in da se bodo glede nje palčkali tudi na najpomembnejših sestankih, zato jo je začel opremljati z antenami in dodatnimi mehanizmi, ki bi zavirali polet… Leteti z Velike smreke samo dve sekundi, morda tri, je salamensko maslo, če pomisli, koliko časa bo moral še prebiti ob svojih starših. In tako je iz storža nastajala tako imenitna raketa, da je še ni videlo sonce, ptiček Kraljiček pa se je raje prikril v svojem gnezdecu, kajti očitno je bilo, da bo raketa velika konkurenca njegovim letalnim sposobnostim. Palček Letalček je tedaj odkril še eno veliko posebnost ptičev: Vsi so nenavadno ponosni, ker znajo letati, zato pa se ptiček Kraljiček niti ni pretirano potrudil, ko bi moral palčka naučiti letati. Tole z raketo pa je bilo že napredek, ki ga ptiči niso več podpirali.
»Samo še ugoden veter počakam, potem pa hajdi v storž in naravnost na Trato!« si je pel palček Letalček, ko si je nažagoval tisti del storža, ki se je držal veje. Treba je bilo natančno preračunati, koliko ga lahko nažaga, da se ne bi raketa kar sama odtrgala od veje in bi brez astronavta poletela na Trato. V tem primeru bi bil palček Letalček ob vso slavo, celo ptiči bi se mu morda smejali.
Končno je prišel dan, ugoden za polet. Vsa Velika smreka se je počasi zibala sem ter tja, velike košate veje so se nalahno upogibale v vetru, storži pa so se gugali kot velike gondole na obe strani.
»Jojmene, kakšna škoda, da me nihče ni prišel pogledat!Škoda, da je tudi ptiček Kraljiček tako nevoščljiv, da ga ni ob meni… No, ja, bodo že potem slikali posebej raketo in posebej smreko, samo da se izve po Trati… Če pa ptiček Kraljiček noče biti več moj prijatelj, tudi prav: navsezadnje je izum rakete samo moja stvar in prav nič nima zraven…«
Palček Letalček se je previdno usedel v svojo raketo, se malce zazibal sem, malce tja, prav tedaj pa se je v vrh Velike smreke uprl tudi veter in – fijuuu – je odneslo storž proti tlom. »Jojmene, kako lepo! Jojmene, kako lepo!« je vpil na ves glas med poletom palček Letalček samo zato, da bi vzbudil več pozornosti. V slabih treh sekundah je bil na tleh. Veliko veliko prehitro, da bi ga slišalo vsaj nekaj palčkov iz sosednjih dežel.
Na srečo pristanek ni bil pretrd. Raketa se je zarila v zemljo za pet palčjih prstov, nato pa se je nalahno nagnila na desno, tako da je palček Letalček ob pristanku dobil nekaj bušk, hujših poškodb pa se je obvaroval z dobrim oblazinjenjem notranjosti storža.
»Jojmene, kako lepo je na Trati!« je začel poskakovati palček Letalček kot nor, ko je stopil na tuj planet. Šele zdaj je razumel, zakaj ga ptiček Kraljiček ni hotel vzeti s seboj. In prav pošteno je bil jezen tudi na svojega starokopitnega očeta, da do Trate ni speljal žičnice ali vzpostavil redne letalske povezave.
Palček Letalček je bil po srcu izumitelj in raziskovalec, zato se je takoj lotil odkrivanja neznanega planeta. V vrečo, ki jo je imel s seboj, je nabral celo pest svetlečih se kamenčkov, dvanajst vrst različnih stebelc, vzel je tudi vzorec rose in tri lopatice prsti. Vse to bo v svojem laboratoriju na Veliki smreki proučil ter ugotovil, ali bi bilo pametno preseliti se z Velike smreke na Trato.
Ko je padla na Trato tema, se je prvič zavedel, da ima njegova raketa veliko pomanjkljivost – leti le v eno smer.
»Jojmene, na to pa sem čisto pozabil… Le kako se bom pa vrnil na vrh Velike smreke…« Za plezanje bi potreboval najmanj teden dni, povrhu pa je bil brez derez in druge plezalne opreme, kar je pomenilo, da se na Veliko smreko sploh ne more vrniti…
V začetku se je hotel potolažiti s tem, da ima vsak veliki izum tudi napako, toda kmalu se je obupan sesedel na vrečo ter začel glasno hlipati. Na Trati je lahko kakšna druga pošast, ki ga bo odvedla s seboj, na Trati ni nobenega smrekovega soka zanj…
»Jojmene!«
Na srečo so Letalčkov polet spremljali tudi palčkovi starši. Videli so ga leteti mimo domačije, spremljali so raketo, kako je padala v globino, slišali so oddaljeno hlipanje svojega edinčka.
»Dragi sosed, vse ti dam, kar imam, samo reši mi sinčka edinčka!« je prišel po pomoč k ptičku Kraljičku oče palčka Letalčka.
Ptiček Kraljiček se je izgovarjal, da ponoči ne leta, da je pripravljen le na dnevne polete, da je noč čas za počitek in sanje, toda oče prej ni odnehal, da je moral ptiček Kraljiček na pot. Seveda je ptiček palčka Letalčka takoj našel, težje pa ga je bilo spraviti nazaj na Veliko smreko. Tri ure sta skupaj pletla po palčkovi zamisli nekakšno košaro, v katero je potem sedel palček, ptiček Kraljiček pa jo je v kljunčku ponesel na vrh Velike smreke v velikem loku naokrog, da ne bi zadel ob košate veje.
Veselje na vrhu Velike smreke je bilo ob srečni rešitvi nepopisno. Proti svoji navadi se je z vsemi tremi palčki objemal tudi ptiček Kraljiček, vmes pa kar naprej naglaševal:
»Vsak naj dela tisto, kar zna… Jaz znam na primer odlično leteti… Tudi s prtljago…«
S »prtljago« je seveda meril na vesoljca palčka Letalčka, ki se kljub samo delno uspešnemu poletu ni do konca odpovedal astronavtiki. Zato, kadar greste v gozd – tudi kam drugam, ne samo v kočevski del pragozda – pazite, da vam na glavo ne pade kakšen storž, pardon, raketa palčka Letalčka. Pripravlja izboljšano raketo, vse tiste pa, ki mu ne uspejo, spušča vsakodnevno na Trato. Tudi to je eden izmed načinov, da lažje preganja dolgčas.

NA NOTRANJSKI PLANOTI SEM POKRAMLJAL Z IZKUŠENIM POLHARJEM.[uredi]

Bil je eden izmed tistih, ki na jesen vneto lovi kosmate debelokožce, veliko tudi zato, da se lahko do zadnjega diha naužije lepot narave. Med številnimi kožcami mi je pokazal tudi bel kožuh ujetega polha, kar je velika redkost. Kot strokovnjak za male gozdne živali pa je imel za bregom še nekaj. Iz žepa je izvlekel male sani na jadra.
»Kaj takega še nisem videl…« sem priznal.
»Menim, da sani na jadra nimajo niti v bloškem muzeju, pa čeprav je tam zibelka slovenskega smučanja… No, saj niti ne vem, ali bi tele sani spadale tja ali ne… O smučanju in sankanju palčkov v znameniti Slavi vojvodine Kranjske ni nič napisanega… Morda slavni baron Valvasor palčkov zaradi naglice pri delu niti ni opazil…«
Nič hudega, pomislim sam pri sebi zadovoljno, bom pač zapisal še eno popolnoma novo poročilo o palčkih pri nas. Poprosim polharja Franca, naj me vzame s seboj na polharsko noč. In tako tudi stori. Ko nastaviva pasti, si zakuriva ogenj, ob prasketanju plamena pa je dovolj časa, da mi pove vse podrobnosti o tetki Betki in dveh palčkih, palčku Pohajalčku in palčku Pogruntalčku.
»Veste, tudi palčka nista navadna palčka, ampak palčka izumitelja, zato bi jima morali posvetiti v kakšni knjigi kaj več prostora. Ne gre samo za radoživa palčka, ampak tudi za zelo pametna…«

Na Krtini je bilo vedno najbolj živahno, ko je zapadel prvi sneg. Takrat so takoj v palčji šoli ukinili pouk in razglasili neomejeno število športnih dni.
»Prvo in glavno za palčka je zdrav duh v zdravem telesu,« je dejala palčica ravnateljica in se tudi sama odšla smučat.
Tako so se palčki lahko nasmučali in nasankali do sitega, seveda pa takšno zimsko šolanje postane tudi dolgočasno – kot vse drugo – če se preveč ponavlja eno in isto. To sta kaj kmalu ugotovila tudi palček Pohajalček in palček Pogruntalček, ki nista bila preveč zadovoljna z navadnimi sankami. Navzdol je že šlo, navzdol, navzgor pa jih je bilo treba vleči, kar se jima je zdelo sila zoprno.
»Ko bi bila tu vsaj tetka Betka z one strani Velike reke!« sta si zaželela. Tetka Betka jima ob obisku ni prinesla samo koš čokolad, ampak jima je na primer na Krtini po ves ljubi dan vlačila sanke gor, včasih kar z njima vred, tako da se njima ni bilo treba pretirano truditi.
»Predlagam, da greva na izlet k k tetki Betki!« je poskočil palček Pohajalček.
»In to s sanmi na vetrni pogon!« je dodal palček Pogruntalček.
Dogovorjeno! Na snegu sta našla odvrženi bukov list, ga privezala ob količek na sani kot jadro, jadro obrnila tako, da se je veter lahko uprl v list in hajdi na pot.
»Juhuhu, kako odlično gre!« sta se razveselila palčka zastonj vožnje. »Če tetka Betka noče priti k nama, bova pa pač midva k njej. Upajva vsaj, da ima doma kakšno večjo zalogo čokolad…« Vozila sta se in vozila, od Krtine do Velike reke je bilo več kot pol dneva vožnje, pri tem pa nenavadno uživala. Kako malo je treba, da si palček popestri vsakdanjik!
Sredi najlepše popevke o vetriču, ki se zaganja v jadra, se je jambor naenkrat močno zašibil, reklo je resk in meni nič tebi nič se je prelomil na dvoje, bukov list pa se tako grdo natrgal, da ni bil več uporaben.
»Do Velike reke bo treba peš, tam pa bova že kaj pogruntala…« si nista delala skrbi palčka in jo mahnila do vode. Na srečo še ni bilo tako daleč, kot sta si mislila. Toda, ojoj! Velika reka ob prvem mrazu sploh še ni zamrznila in nista mogla čez.
»Predlagam, da si narediva čoln iz lubja…« je poskočil palček Pogruntalček, ki je imel vedno kakšno pametno za ušesom.
»In to vsak svojega, da ne bo treba delati prevelikega…« je dodal palček Pohajalček, kateremu je bilo več do potepanja kot do izdelovanja čolnov iz lubja.
Preprosto sta odlomila od drevesne skorje nekaj lubja, si napravila iz smrekovih iglic nekakšne pahljače kot vesla in hajdi v vodo. Ker je bilo vse izredno lahko, palčka pa tudi nista tehtala veliko, ju je Velika reka nesla na svojih rokah kot puhek.
»Juhuhu, kmalu bova pri tetki Betki jedla čokolado!« sta se veselila palčka sredi vode in samo toliko odrivala svoja lahka čolna proti drugemu bregu, da ju ne bi preveč zaneslo navzdol. Toda – ojoj, spet smola! – sredi Velike reke se je naredil vrtinec in oba palčka čisto preprosto pogoltnil.
»Na pomoč! Utonil bom! Nimam še plavalnega tečaja!« je vpil palček Pohajalček in se šele tedaj zavedel, da pretirava v svojih dogodivščinah.
»Jaz tudi ne…« mu je odvrnil palček Pogruntalček. »Da pa ne boš utonil, mahaj z rokami gor in dol, sem ter tja, in bo že nekako šlo… Plavanje spet ne more biti kakšna posebna stvar…«
Za silo je kar šlo. Tako sta mahala z rokami sem ter tja, da sta se obdržala na gladini, vmes pa vpila in kričala tako na glas, da so ju slišale vse ribe v Veliki reki.
»Tega cviljenja že ne bom prenašala!« je šlo najbolj na živce Ščuki, ki je domovala ob levem bregu, na istem kot tetka Betka, seveda Ščuka v vodi pod korenino, tetka Betka pa v hišici za Veliko reko.
»Rešila ju bom samo zato, da mi bosta hlapca…« si je rekla Ščuka in se zapodila po palčka sredi Velike reke. Palček Pohajalček si je v začetku mislil, da ga je zagrabil sam morski pes, tako se je ustrašil, ko ga je Ščuka zagrabila s svojimi zobmi, hitro pa je spoznal, da mu res hoče pomagati in se je brez odpora prepustil njeni pomoči.
»Tu imata potapljaški obleki in bombici s kisikom, ker tako in tako vem, da ne znata dihati na škrge…« jima je v svojem domovanju razdelila obleki Ščuka ter ju podučila, kako naj dihata, da bosta preživela tudi pod vodo.
»Juhuhu, kako je to zabavno!« sta poskočila palčka in kar v potapljaških oblekah zaplesala pod vodo. Ščuka res ni bila pretirano prijazna, ampak raziskovati Veliko reko po dnu tudi ni bilo od muh. Zanju pa je bilo glavno, da sta zanimivo porabila čas, ki jima je bil na voljo.
Odkrila sta tisoč skritih kotičkov pod vodo, našla sta neskončno lepih kamenčkov, dobro sta si zapomnila, kje ležijo neuporabne školjke.
»In da se razumemo! Poti iz vode za vaju ni več! Sta moja hlapca do konca življenja… Velika reka ima pozimi in poleti stalno temperaturo. Če se v teh oblekah pokažeta iz gladine ven, bosta takoj zmrznila… Zato bodita raje poslušna in nabirajta vodne bisere zame še naprej…« Ščuka je bila namreč prepričana, da je v Veliki reki polno biserov, ki bi jih rada imela za poroko.
Po nekajdnevnem raziskovanju je postalo palčkom tudi tu grozno dolgčas. Potapljanje in raziskovanje je zanimivo samo tedaj, če se vsak trenutek naleti na kaj novega, tu pa se je grozno ponavljalo.
»Zbeživa!« je predlagal palček Pohajalček. »Na zadnji raziskovalni poti sem odkril veliko školjko, ki leži na dnu Velike reke. To bo najina ladja…«
»Da pa res ne bova zmrznila, ko odvrževa potapljaški obleki, bova smuknila Ščuki tisto rezervno obleko iz lusk, ki jo ima spravljeno v omari za čas, ko Velika reka zamrzne…«
In tako sta tudi storila. Dvignila sta polovico školjke in jo na hitro predelala v veliko varno ladjo, pod potapljaški obleki pa sta oblekla Ščukin plašč in vse se je srečno izteklo. Še preden je sitna Ščuka opazila, kaj se je zgodilo z njenima hlapcema, je bilo že prepozno. Palček Pohajalček in palček Pogruntalček sta medtem že srečno prikrmarila na levi breg Velike reke, zmrznila pa tudi nista, ker sta bila oblečena v Ščukin plašč, povrhu pa sta ves čas še dodatno telovadila.
»Juhuhu, pa sva rešena!« sta se na kopnem veselo objela in se peš napotila naprej. Po nekaj tisočih korakih pa sta se spet ustavila in začela premišljevati, kako bi najhitreje in predvsem lažje prišla do te presnete tetke Betke. Res je stanovala gromozansko daleč. Povrhu tega na levem bregu Velike reke sploh še ni bilo snega, tako da tudi sani z jadrom ne bi prišle v poštev. Le veter je nosil listje sem ter tja in napovedoval, da prihaja zima.
»Že vem!« je poskočil palček Pogruntalček. »Zveživa skupaj nekaj najbolj lahkih hrastovih listov, nato pa se usediva na sredino in veter naju bo kar sam odnesel z listjem vred proti tetki Betki. Če pa malce zaideva, nič hudega. Toliko časa se bova vozarila sem ter tja, da bova pristala čim bližje njenemu domu.«
Tako sta tudi naredila. Vse do večera sta se vozila na treh listih sem ter tja, v loku, kot se je pač poigraval veter z listjem, zvečer pa sta s svojim vesoljskim vozilom na zračni pogon treščila naravnost pred tetkino hišo na tla. Brž sta izskočila in potrkala na vrata, saj sta bila že takooo lačna, žejna in zaspana.
Tetke Betke pa sploh ni bilo doma. Sosed je povedal, da je šla – smola presneta! – na obisk k nečakoma onkraj Velike reke. In s seboj je nesla koš čokolade…
»O, kaj takega!« sta zajokala palčka tako razočarana, da bi najraje kar umrla. »Nobene čokolade ne bo, nobenega toplega čaja, nobene mehke posteljice…«
Noč sta prebila na njenem hišnem pragu, drgetajoča od mraza in lačna kot še nikdar v življenju. Zjutraj sta bila brez moči. Komaj sta se še odvlekla do letališča in zaprosila upravo, naj ju prvo letalo popelje nazaj na desni breg Velike reke, na postajo v bližini Krtine.
»Plačal pa bo ata… po povzetju…«
Vozovnici sta bili gromozansko dragi in zato ni nič čudnega, da ju je ata dal malce čez koleno. Starinski način prepričevanja; toda kriva sta bila sama, zakaj pa se nista samo doma sankala kot vsi drugi. Povrhu pa se je zgodila še ena nesreča: njuni bratci in sestrice so pojedli medtem že ves koš tetkine čokolade…
»Takole se godi izumiteljem…« je z grenkobo ugotovil palček Pogruntalček, ko sta delala s palčkom Pohaljalčkom nove sani na veter, samo za domačo uporabo na Krtini. »Ko bom sam ata, bom že poskrbel, da se ne bomo samo sankali…«
Do tedaj pa je še več kot tristo palčjih let…

OB REKI IDRIJCI SEM SE POGOVARJAL S SPRETNIM RIBIČEM.[uredi]

Pozornost je pritegnil s tem, da ni govoril samo o ribah in vabah, ampak je pripovedoval tudi o tem, da poseda na bregovih svoje reke predvsem zaradi sprostitve, lepe narave in uživanja njenih lepot.
»Med mojimi ribiškimi trofejami pa je tudi ena takšna, ki je ne pokažem vsakomur…« mi je dejal, ko sem se ustavil pri njem tretjič, zato pa mi je tudi več zaupal.
»Pa ne, da ste ulovili vodnega palčka…?« sem se mu zasmejal.
»Pssst!« si je dal prst na usta, naj molčim, previdno pogledal okoli sebe, nato pa šepnil: »Naj ne bom znani ribič Tone, če ni res, kr vam bom zdajle povedal, zgodbico pa potrjuje tudi najmanjši srebrni prstan na svetu…«
Iz žepa je izvlekel lično škatlico, v kateri je imel shranjen tako majhen srebrni prstanček, da ga še nisem videl.
»To je prstan za palčjo kraljično! Globoko sem prepričan, da bom nekega dne našel tudi zlatega. Kjer je srebro, je tudi zlato, to je rekel že naš praded…«
Dal mi je v roke ribiško palico, da ne bi tjavdan sedel na bregu Idrijce, nato pa mi začel natančno pripovedovati zgodbico o treh palčkih, ki so se ženili. Priznam, da sem do sedaj mislil, da se palčki sploh ne ženijo, vendar pa me je ribič Tone prepričal na hitro o nasprotnem. In tudi na drage kovine se dobro spoznajo, bolj kot je bilo doslej zapisano o tem »Gre za palčke Zlatarčka, Kovačka in Siromačka… In o treh prstanih za palčjo kraljično Lepotičko…

Kralj Kristijan je sklenil poročiti svojo hčerkico palčico Lepotičko. Premišljeval je in premišljeval, kako bi izbral zanjo pravega palčka, a mu ni padlo na pamet nič posebnega. Vsi palčki v njegovi deželi bi bili primerni ženini, dober ducat bi se jih rado potegovalo za ročico kraljeve palčice. Izbiranje je bilo res težavno.
»Kaj pa je drugo bolj pomembno pri poroki, kot so prstani?« je nekoč glasno pomodroval palček Modrijanček, ki je bil na palčjem dvoru samo zato, da bi dajal modre nasvete kralju Kristijanu. »Ker smo nasploh umetniška palčja državica, predlagam, da naredite izbor po tem, kdo bo prinesel kraljični Lepotički najlepše umetniške prstane. Menda ne bo naša državica zaman slovela po vsem širnem svetu po zlatih kovačnicah, sami pa na to ne bi smeli biti ponosni…«
In tako je dal kralj Kristjan razglasiti po vsem svojem velikem palčjem kraljestvu, da bo dobil palčico Lepotičko za ženo tisti, ki ji bo prinesel najlepši prstan.
»Pametna odločitev, zelo pametna…« se je strinjala tako lepa palčica kot vsi delovni palčki, ki so se v pretežni meri od rojstva naprej ukvarjali s kovanjem zlatih predmetov za okras.
Na dan poroke je bilo vse palčje kraljestvi na nogah. Večina predvsem iz radovednosti, koga bo dobila Lepotička za moža, nekaj za poroko godnih palčkov pa je bilo še posebno na trnih, kajti ne ponudi se ti vsak dan priložnost, da bi dobil kraljevo palčico za ženo, pa čeprav ti tudi doma nič ne manjka.
Po ogledu kraljevih zastopnikov po vsej širni državici se je nazadnje izkazalo, da bodo poprosili za ročico Lepotičke trije palčki: palček Zlatarček, palček Kovaček in palček Siromaček. No, resnici na ljubo je treba povedati, da je imel zadnji res najmanj možnosti, toda da bi bila izbira bolj pravljična, so se tudi vsi na dvoru odločili za tri kandidate. Tako se lepše sliši in tudi več časa bo trajalo izbiranje.
Palček Zlatarček je vso noč pred poroko sedel v svoji zlatarski delavnici in s posebno iglico risal po debelih zlatih prstanih takšne okraske, da jih niso videli še nikdar na nobeni zlatarski razstavi, čeprav so jih imeli vsako leto vsaj po tri ducate.
»Vsaki palčici so všeč okraski iz rožic, zato mora biti prav teh največ…« je bil prepričan palček Zlatarček ter tako okrasil prstan za kraljično, da je bil kot venček iz zlata.
Tudi palček Kovaček se je zavedal, da gre za resno stvar in je prebil v svoji zlati kovačnici vso noč in še vse jutranje ure. Prepričan je bil, da je vsaka stvar najlepša, če je narejena po vzorcu narave, zato mora biti tudi prstan kovan iz samega zlata, vanj pa je vkoval lep okrasek iz srebra v obliki bršljana in njegovih lističev.
»Nekaj kovaških mojstrov je res še po naši deželi, ampak takšnega prstana ni skoval še nihče… Palčica se dobro spozna na zlatarske kovaške umetnine in zagotovo bo vzela mene…« se je veselil palček Kovaček, ko si je ogledoval prstana, kakršnih ni bilo še nikdar na nobenem sejmu, pa čeprav so jih imeli v vsej palčji deželi vsaj po tri ducate na mesec.
Najslabše je šlo od rok še palčku Siromačku. Ker ni bil tako bogat kot njegova velika tekmeca – vedel pa je , da se bosta onadva tako in tako postavljala z zlatimi prstani – se je sam raje odločil za prstana iz srebra. V domači delavnici so imeli srebra na pretek, najbolj je bil vajen delati s to žlahtno kovino, povrhu pa se mu je zdelo tudi neumno razkazovati s samim zlatom, saj so tega na dvoru imeli tako in tako preveč in je bila Lepotička zagotovo naveličana od vsega zlata, ki jo je obkrožalo.
»Le kakšen drag kamenček bi moral dati še vanju…« se je zjutraj, po neprespani noči, domislil palček Siromaček in odbrzel k Reki, kjer je bilo na Peščini toliko dragocenih kamenčkov, da si jih lahko nabiral ure in ure, vsak pa je bil posebej lep in primeren tudi za palčje prstane.
Zvonovi v palčjem dvoru so že klicali vkup palčke in ženine, ko se je ob Reki zgodilo nekaj nepredvidenega. Palček Siromaček je našel lep bleščeč kamenček prav v trenutku, ko je na drugi strani Reke nekdo zaklical na pomoč.
»Joj, padel sem v vodo, pomagajte! Utonil bom, ne znam plavati!«
Palček Siromaček si je dal prstana za palčico s kamenčki vred brž v vrhnji žep srajce ter hitro odšel po brvi na drugo stran, da bi pomagal neznancu. Nav veliko začudenje je palček Siromaček odkril, da takšnega prebivalca Gozda še ni videl: bil je precej podoben palčkom, vendar veliko bolj kosmat in zaraščen, tako da so se mu komaj videle živahne oči izpod las.
Dolgo dolgo se je mučil palček Siromaček z njim, da mu je lahko ponudil dolgo vejo, za katero se je čudni palček prijel in nazadnje srečno rešil iz Reke.
»Na poroko grem… Seveda samo gledat… A še vedno ne znam plavati, smola presneta! Veter me je pahnil v vodo, pa bi kmalu za vedno končal v njej, če me ne bi ti izvlekel…«
Palček Siromaček je bil že tako in tako v zamudi, zato mu je dejal, da se bosta kaj več pogovorila po poroku. Kot so ju nesle nožice, sta odhitela na palčji dvor, kjer je bila zbrana že vsa palčja srenja.
»In zdaj naši trije ženini… Prvi bo pokazal prstane kraljični Lepotički palček Zlatarček…« Palček Zlatarček se je globoko priklonil, izvlekel iz škatlice čudovite prstane in jih dal na blazinico pred palčico. Vsi so glasno zaploskali, zraven pa močno zavzdihnili, saj takšnih prstanov res še niso videli.
»Lepi so…« je priznala tudi palčica Lepotička.
Nato je poljubil roko palčici drugi ženin, palček Kovaček, ter položil na blazinico svoja kovana prstana. Množica je zaploskala še bolj navdušeno, palčica pa je vidno zardela. »Ti se mi zdijo še lepši, ker so bolj naravni…«
Palček Siromaček najraje sploh ne bi stopil pred kraljično. Njegova obleka je bila še vedno mokra, v žepu je imel samo srebrna prstana, zamudil je tako močno, da se ni mogel niti pošteno oddahniti… Povrhu pa niti ni imel časa, da bi vgradil kamenčka v prstana, kar je lahko pomenilo, da je že vnaprej pogorel pri izbiri.
Toda pogumen je vendarle bil. Ponižno je stopil pred kraljično, se ji spoštljivo odkril in vkljudno priklonil. Mislil je draga kamenčka kar povrhu položiti na srebrna prstana, toda – o, groza! – kamenčka je med reševanjem izgubil, prstana pa sta tudi dobila čuden lesk, kot ne bi bila več srebrna.
Množica je onemela. Kralj Kristijan bi zlahka mislil, da se palček Siromaček norčuje iz kraljične in ga dal morda celo za kazen zapreti.
»Oprostite… Nisem utegnil urediti za vas… Nekaj je prišlo vmes…«
Kraljična Lepotička se je najprej namrdnila, češ, saj ti prstani se sploh ne lesketajo, toda prav tedaj se je zgodilo še nekaj nenavadnega: srebrna prstana sta se naenkrat spremenila v zlata, hip zatem v diamantna, kmalu zatem v platinasta… Vsak trenutek sta bila videti drugačne barve.
»Joj, kako razburljivo!« je plačnila palčica Lepotička k palčku Siromačku in ga vpričo vsega dvora – objela! Jasno je bilo, da bo za moža vzela prav njega, bržčas zato, ker ji ob njem ne bo dolgočasno.
Tako se je končala najbolj razburljiva poroka za časa palčka kralja Kristijana.
»Hejeje, si videl presenečenje!« je pocukal po poroku neznani palček z drugega brega eke palčka Siromačka. »Da ne boš preveč ugibal, ti lahko povem, da sem vso zmešnjavo naredil v bistvu jaz. Tvoja srebrna prstana sta še vedno v Reki, če ju ni odnesla že kakšna požrešna riba, ta prstana pa sta moja čarobna prstana, s katerima ne vem, kaj bi počel. Saj nista veliko vredna, edina prednost je v tem, da se kar naprej spreminjata… Ko sva šla sem, sem ti ju vtaknil v žep, da bi se bolje odrezal… Jaz tako in tako ne bi smel prositi za roko palčico Lepotičko, ker sem z drugega brega Reke, pa tudi prekosmat sem, hehehe, me ne bi marala…«
Ostala pa sta velika prijatelja, kot se tudi za takšna dva prebivalca Gozda, ki si medsebojno rešujeta kožo, spodobi. Palček Siromaček pa je odpeljal kraljično Lepotičko raje v svoje domovanje, kjer je res vse samo iz srebra, a je njegovi ženi tu veliko bolj všeč. Je že tako, da ni vse samo zlato…

NA DOLENJSKEM JE DOMA EDEN IZMED VNETIH GOBARJEV[uredi]

Pa ni samo vnet za nabiranje gob, ampak se nanje tudi odlično spozna. Na vse vrste. Od daleč zna povedati, katera je užitna in katera strupena, dobro ve, kdaj je dovolj vlažno za rast gob, ima pa tudi dober nos za mesta, kjer jih nabere polne košare.
»Nekaj bi vam rad položil na srce…« mi je dejal gobar Lojze lanske jeseni. »Osnovno pri nabiranju je vendarle previdnost, previdnost in še enkrat previdnost…« Nato se mu je vsula na dan ploha besed o tem, da tudi vsi priročniki niso najbolj zanesljivi, še slabše pa je z osebno presojo, ki nabiralca gob lahko hitro močno unese.
»Ne gre samo zato, ali si odtrgamo užitno ali neužitno gobo, pač pa je treba biti pozoren tudi na to, da v gozdu prebivajo različni prebivalci, tudi takšni, ki niso vedno navdušeni nad našimi obiski…«
»Hočete reči, da ste pri nabiranju naleteli tudi na palčke?« vprašam kar naravnost.
Gobar Lojze se po dolenjsko na široko zasmeje, mi pomenljivo pomežikne, češ tudi glede teh ni previdnost odveč, nato pa mi pokaže majhno lestev in vedrce z rjavo barvo.
»Naj vam bo, razkril vam bom veliko skrivnost… Sedem gobarskih sezon sem potreboval, da sem prišel resnici do dna… Res je vmes posegel palček, palček, ki sem ga sam imenoval kar palček Sleparček… Vedeti morate, da vsi palčki niso dobri, pa naj bodo na zunaj videti še tako simpatični…

Življenje v Širnem gozdu je potekalo leta in leta mirno, brez posebnih pretresov, za kar je skrbel tudi umni palčji zbor, s palčkom Modrijančkom na čelu. Ker je bilo palčkov vedno več in več, se je palčji zbor nekega sončnega dne, zasedajoč na orjaškem štoru, odločil, da bo dal za svoje potrebe v visoke šole v bližnjo deželo Gobarijo dva palčka, palčka Pomagalčka in palčka Sleparčka, ki pa tedaj še ni imel tako neuglednega imena.
»Eden izmed njiju bo že opravil vse študije…« je upal palček Modrijanček, vsi drugi pa so bili pomirjeni, da bodo lahko s pomočjo zdravnika preživeli tudi čudodelnih sedemsto let.
Prvi se je vrnil domov palček Sleparček. Modrijančku je pokazal diplomo, pohvalil se je z dolgo sivo brado ter si takoj izprosil tudi dovoljenje, da si je odprl zdravniško postajo.
Nemalo so bili drugi palčki začudeni, ko smo morali vsak pregled pri zdravniku plačati. Celo palček Modrijanček, oče vseh palčkov v Širnem gozdu, je oral odšteti za zdravniške usluge cel palčji cekin.
»Časi se spreminjajo… tako je pač…« se ni dal kaj dosti pregovarjati novi zdravnik. »Včasih je bilo zdravljenje zastonj, zdaj pa so tudi na visokih šolah ugotovili, da je zdravje naše največje bogastvo, ki nekaj stane tudi vsakega posameznika.«
Kaj so hoteli drugega: za vsako najmanjšo stvar so mu plačevali in tako se je palčku Sleparčku na hitro nabralo veliko cekinov.
»Hojojo, kako malo je treba, da pretentaš neumnega palčka…« se je režal palček Sleparček, ko je prešteval cekine.
Kmalu pa se je močno zataknilo. Na zdravniški postaji se je znašel palček Zdravček, znan po tem, da ni še nikdar zbolel, imel pa je najhujšo palčjo bolezen – kihanje. Kar naprej je kihal in kihal in to tako glasno, da je obstajala resna nevarnost, da bi odkrili tudi druge palčke celo Ljudje. Prav zato je bila ta glasna bolezen tako huda za palčji rod.
Palček Sleparček je poskusil vse, kar se je spomnil, vendar pa Zdravčkovega kihanja ni znal preprečiti. Spet se je sestal palčji zbor in ukazal zdravniku, naj Zdravčka vendarle pozdravi, pa naj stane, kolikor hoče. Tako ogroženi niso bili še nikdar, posebej tudi zato, ker je v deželo prihajala jesen in je bilo vse več Ljudi v Širnem gozdu, kihanje pa je odmevalo prav do Gobarije.
Zdravnik je naprej pobral od vsakega palčka po cekin, potem pa se lotil zdravljenja z zdravilnimi rastlinami. Toda noben čajček ni prav nič pomagal, o drugem pa ni imel kaj dosti pojma.
»Prinesi pokazat svojo diplomo!« je ukazal palček Modrijanček. V pičli uri do ugotovili, da je ponarejena in da palček Sleparček sploh ni zdravnik, ampak navaden mazač, ki je predčasno končal šolanje. Zato pa tudi palčka Pomagalčka še ni bilo domov, ker je pač resno študiral.
»Študij so mi preprečili Ljudje,« se je zlagal palček Sleparček. »Po ves dan so hodili prav okoli naše šole po Gobariji, tako da sem jim komajda ušel in sploh nisem mogel študirati…«
Nič ni pomagalo, palček Sleparček je bil spoznan za prevaranta, po sklepu palčjega zbora pa je bil tudi izgnan in Širnega gozda.
»Še dobro, da niso zahtevali nazaj še cekinov…« sije rekel in odhitel raje v Gobarijo, kjer mu je bilo življenje nasploh bolj všeč, že zaradi gob, ki jih je bilo na pretek ob vsakem koraku, Sleparček pa jih je imel najraje za hrano.
Na začetku je premišljeval, da bi morda odprl zdravniško postajo v Gobariji, vendar je pozneje sklenil, da je to nepotrebno, daj je bilo hrane na pretek, za zabavo si je pisal pesmice, drugače pa je tako in tako najraje poležaval po kakšnim klobukom gobe in se predajal sladkemu brezdelju.
Eno pa je bilo vendarle res: po Gobariji so se ves čas sprehajali Ljudje, brskali po listju, odkrivali praprot, brcali v korenine, na kratko: nobenega pravega miru ni bilo za palčke. Obstajala je res velika nevarnost, da ga prej ko slej odkrijejo in odnesejo celo v košarici domov. Bolj ko je premišljeval, bolj je ugotavljal, da so vsega zla na svetu krivi prav gobarji.
Nekega jesenskega dne, ko je narahlo rosilo, se je palček Sleparček zavlekel pod debelo korenino, si za blazino dal pod glavo pet bukovih lističev ter sladko sladko zaspal. Spanje je bilo zanj tako in tako najslajše opravilo, zato ga je tudi najbolj redno opravljal. Požvižgal se je, da mu je spodletelo v šoli, saj je tja odšel tako in tako samo zato, da bi imel mir pred domačimi deli, vseeno pa mu je tudi bilo, da so ga izgnali kot lažnega zdravnika, ker je imel svojih palčkov že vrh glave.
Tistega deževnega popoldneva se je zgodilo nekaj nenavadnega. Ko se je palček Sleparček prebudil, ni imel več sive brade, ampak na lepem lepo rjavo, tako svetlo rjavo , kot mladeniči pri sedemdesetih.
»Ohoho, narava je na moji strani!« je veselo zazehal in brž začel premišljevati, kako bi to izkoristil v svoj prid. Jasno je bilo, da mu je brado prebarvala deževnica, ki se je v korenini obarvala in so mu na brado padale že obarvane kaplje.
Ko so ga naslednje jutro spet prepodili zoprni Ljudje, se je domislil: »Že vem, kaj bom storil!«
Naredil si je lestev iz dveh paličic, napravil si je nekaj vedrc iz zavitih lističev ter začel načrtno zbirati vodo pod koreninami. In res! Ponekod se je natekla čez noč rjava voda, drugod rdeča, spet drugje bela, odvisno od tega, kakšno drevo je bilo. Palčku Sleparčku je bila seveda najbolj všeč rjava barva. S to se je takoj lotil barvanja mušnic po klobukih. Pa ne samo mušnic, vseh neužitnih gob, ki so bile že na zunaj sumljive barve.
»Ljudje bodo mislili, da rastejo v Gobariji sami užitni gobani, trgali jih bodo in jedli… Potem pa… potem pa ne bodo več prihajali sem… Če že ne bodo vse odpeljali v bolnišnico, jih bom vsaj tako močno zmedel, da ne bodo več prihajali sem…«
Čeprav pridnost ni bila nikdar Sleparčkova vrlina, se je tokrat tako močno zagnal na pleskanje klobukov, da je delal od zore do mraka, niti za hip ni počival, celo jedel je izredno malo. Hodil je od neužitne gobe do gobe, prislanjal lestev in barval, barval… Največkrat je naredil kar tako, da je barvo iz vedrca zlil po klobuku gobe, nato pa jo je samo razmazal in goba je bila prebarvana. Tako je zakril vse rdeče in zelene pike, bele in vijoličaste lise, črne in modre krogce, tako da so bile nazadnje vse gobe podobne druga drugi, vsa Gobarija pa jurček¨pri jurčku.
Prišli so Ljudje, bili navdušeni nad tako bogatim darilom narave, odšli in… Res jih je bilo vse manj, kot bi postajala Gobarija vse bolj zakleta dežela.
Po napornem delu si je palček Sleparček dal duška in se za teden dni zavlekel v svoje zasilno bivališče ter se predal spancu. Po sedmih dneh pa je postal sredi noči tako lačen, da ni mogel več živeti in se je z velikim tekom lotil kar prve užitne gobe, ki mu je bila pri roki. Slastno je hlastnil v mehko gobo, pojedel en zalogaj in še en… Nato pa…
»Joj, saj ta pa je strupena!« je ugotovil, ko je bilo že prepozno. Bil je premalo pozoren in se je v polmraku lotil kar prebarvane mušnice.
Poskusil je grižljaje izbruhati, a ni šlo. Ulegel se je pod mušnico in se začel v strašnih bolečinah tako zvijati, da bi se smilil še drugim, če bi ga videli.
»Joj, umrl bom, zaradi neprevidnosti bom umrl…« je tarnal na ves glas.
Vedel je, da je edini, ki mu lahko pomaga, palček Pomagalček, ki je verjetno medtem v resnici že doštudiral v Gobariji in doma odprl v Širnem gozdu zdravniško postajo. Z zadnjimi napori se je privlekel do njega in ga prosil za pomoč.
»Da, nobenega dvoma ni – zastrupitev! Le kako si mogel spregledati, saj smo imeli v prvem letniku vsi tudi gobe v predmetniku. Tista predavanja si menda še obiskoval…«
»Pomagaj, pomagaj, dam ti sto palčjih cekinov, samo pomagaj mi!«
Palček Pomagalček mu je hitro razrezal posebno zel, ki povzroča bruhanje, potem pa mu je dal popiti še čaj, imenovan protistrup za mušnice. V treh dneh je bil palček Sleparček spet zdrav ko dren.
»Tu imaš cekine… Kar sem rekel, sem rekel…« Prinesel mu je polovico zakopane zaloge cekinov, ki so jih palčku Sleparčku nanosili palčki v času, ko je še on zdravil.
»O, to pa ne! Niti enega ne vzamem. Palčji zbor me je šolal zato, da bi pomagal drugim, ne pa, da bi se okoristil s svojim znanjem. Ti bi to že moral vedeti…«
Palčka Sleparčka je bilo močno sram, tudi zaradi cekinov, ki jih je zahteval od svojih najbližjih. Na prvem palčjem zboru jih je slovesno razdelil palčkom, vse do zadnjega, ob tem pa se je tudi javno opravičil:
»Zdaj šele vem, da z zlobo ne moreš spremeniti sveta. Odslej bom prostovoljno nabiral zelišča za našega zdravnika palčka Pomagalčka, samo če mi napako oprostite in me sprejmete spet medse…«
Palčji zbor ga je sprejel v svoj Širni gozd pogojno, če se bo res poboljšal. Ker pa nikdar ne vemo, kaj se plete v glavici palčka Sleparčka, priporočamo previdnost pri nabiranju gob tako v Širnem gozdu kot v Gobariji. Za vsak primer…

OB KOLPI RAD POSEDA IZVRSTNI MLINAR[uredi]

Njegov mlin se je že zdavnaj ustavil, še vedno pa rad pripoveduje o starih časih, ko se je vrtelo vzdolž reke na ducate mlinov. Mlinar Anton pa rad pove tudi o življenju v teh krajih pred desetletji, izpred oči pa mu niso ušle niti vse druge podrobnosti, ki delajo vsakdan prijetnejši in lepši.
»Poglejte tistile mlin ob leki, ki so ga pred časom postavili otroci, ko so se igrali… otroci so pozabili nanj, spretni palčki pa so ga znali lepo uporabiti v svojo korist… Če se ne bi spoznal na mlinarstvo, niti ne bi opazil, da so palčki izgubili tri velike vreče posebne žirove moke, tako pa jih imam še danes spravljene doma in jih lahko vsakomur pokažem…«
»Pomeni, da so palčki sami tudi mleli?« poskočim od radovednosti, saj do tedaj še nisem srečal palčkov – mlinarjev.
»Tako je, » zadovoljno prikima Anton. »Mleli in svojo žirovo moko tudi na veliko prodajali po vsej deželi ob Kolpi navzgor in navzdol. Vse pa ni šlo tako brez zapletov, kot je videti od daleč… Če se vam ne mudi preveč, se usedite z menoj vred tjale na klopico pred moj mlin in povedal vam bom zgodbico o palčku Lenarčku… Res je, tudi takšni obstajajo… V družini palčkov Mlinarčkov so bili v si pridni, le enemu ni bilo do dela…«
Ker so mi bili mlinčki ob vodi vedno všeč, posebno pa takšni, ki so jih znali izkoristiti tudi palčki za pogon svojega mlina, se ve, da rad prisluhnem pripovedi.

Palčki, ki so jim pozneje rekli palčki Mlinarčki, so bili navadni potujoči palčki, ki so se priložnostno preživljali zdaj s tem, zdaj z drugim, kar jim je pač prišlo pod zob in na kar so pač naleteli v svoji deželi. Radi so imeli vse štiri letne čase, saj so bili vsak posebej lepi, radi so imeli vse dele narave, ker je bilo povsod kaj posebnega, radi so odkrivali svet in se veselili življenja.
»Ko bom dopolnil sedemsto let, se hočem ustaliti,« je dejal oče palček svoji družini, le-ta pa mu sploh ni verjela, ker so bili noč in dan, leto za letom na poti.
Najlepše se je vsem dvanajstim palčkom zdelo jeseni, ko so se ustavili kje pod razkošnim hrastom in se do sitega najedli žita. Posebno takšnega žira, ki ni bil pretirano trd in so ga lahko hrustljali s svojimi mlečnimi zobmi. Vedeti je pač treba, da tudi oče palček še ni bil star in še ni imel drugih zob.
Pod velikim drevesom so se navadno ustavili kar čez vso zimo. Najprej so jeseni uživali v izobilju žira, prirejali piknike na travi in se predajali zadnjim sončnim žarkom, pozneje pa so se zavlekli pod korenino in pod snegom delali rove do žira, ki je ležal pod belo odejo. Narobe pri vsem tem je bilo samo to, ker je žir s časom izgubljal na kvaliteti, nič več ni bil tako sladak in hrustljav, vse bolj je postajal grenak in neokusen.
»Ko bi ga le mogli zmleti in spraviti v vreče!« je vedno vzdihoval oče palček, drugi pa so mu prikimavali, saj so vedeli, da je to samo neuresničljiva želja.
Neke jeseni pa… Hoj, kako se je vse lepo zasukalo njim v prid! Ob neskončni Reki so naleteli na pravi pravcati mlin. Videli so, da so ga postavili Otroci, morda na nedeljskem izletu, potem pa ga pustili, da se je vrtel v prazno in premetaval lopute samo v svoje veselje.
»Odlično! Tu si bomo postavili dom…« se je razveselil oče palček, ki je bil navdušen nad mlini, kajti neko zimo so prebivali tudi v enem izmed starih mlinov ob Kolpi, pa so mu bili vsi tisti vzvodi in rešeta, korita in stope, vreče in nosila tako všeč, da si je za življenjsko željo izvolil prav mlin. Na njihovo veliko srečo je stal mlinček ob vodi v bližini velikega Hrasta, pod njim pa je bilo na koše in koše žira.
Oče se je takoj vrgel na delo. Podaljšal je os mlinčka, ki so ga postavili tik ob njem tako spretno, da se je znotraj lahko ves čas vrtelo veliko kolo, ob tem kolesu je postavil še drugega, ob njem pa tretjega in četrtega, vsi pa so bili med sabo tako čudovito povezani, da so premikali velike lesene valje, kamor si dal plod žira, izpod njega pa se je počasi vsipavala drobna žirova moka.
»Uspelo je!« je objel od neskončne radosti vse svoje palčke in seveda tudi ženo palčico oče palček, ki se je zdaj že upravičeno imenoval palček Mlinarček.
Palčkov delovni dan je tako postal sila zabaven. Kadar niso spali, so vsi do zadnjega hodili po žir pod bližnje veliko drevo ter ga nosili v mlin, oče Mlinarček pa je mlel in mlel, tako rekoč noč in dan ter spravljal čudovito žirovo moko v posebne vreče.
»Ko ne bo več žira pod drevjem, bomo imeli toliko zaloge v vrečah, da ne bomo niti v najhujši zimi nikoli lačni…«
Oče palček Mlinarček pa ni pozabil tudi svojega dobrotnika mlinarja Antona, ki jih ni podil iz svojega mlina, ko so se eno izmed zim nastanili pri njem, in je velel svojim sinovom, da so mu v zahvalo odnesli tri največje vreče žirove moke v njegov mlin. Tako je poravnal tudi ta dolg, čeprav to sploh ni bil dolg.
Do sem je telo vse tako, kot bi moralo in kot je tudi prav. Celo več! Za dobro žirovo moko so kmalu izvedeli tudi drugi palčki ob Reki in so jo hodili sem kupovat ali pa so nosili v vrečah druge jesenske sadeže v mletje, od lešnikov do orehov. Oče Mlinarček pa je s pomočjo svoje družine mlel in mlel…
Turi mati palčica Mlinarčkova ni bila od muh in je nekega dne napol za šalo napol zares primešala žirovi moki nekaj kapljic brezovega soka. Hoj, kako okusna zmes je nastala! Tudi drugim palčkom je bila všeč, čeprav mati palčica ni hotela izdati svojega recepta in je moko poimenovala kar Mlinarčkova. Promet v njihovem mlinu je zrastel za trikrat, tako da so Mlinarčkovi v nekaj letih močno obogateli, popravili mlin, povečali hišico in se nasploh lepo imeli.
Tedaj pa se je izkazal palček Lenarček Izkazal v slabem pomenu besede. Kajpada je bilo treba skoraj noč in dan delati, palček Lenarček pa je bil prepričan, da je palček ustvarjen predvsem za spanje in je moral v svoji puhasti posteljici prebiti vsaj pol dneva, drugače je bil zaspan in je zehal tako močno, da mu je v mlinu moka kar sama letela v usta, toliko časa jih je imel odprta. Delo in spanje pa navadno ne gresta skupaj, posebno če je nekdo močno delaven ali velik zaspane.
V mali Lenarčkovi glavici se je kmalu porodila zamisel, kaj bi storil, da ne bi hodili v njihov mlin palčki iz sosednjih dežel.
»Hihihi, pokvariti moram ta presneto dober okus žirove moke…« se je domislil nekega večera, ko je moral namesto na spanje spet na delo v mlin.
Najprej je poskusil tako, da je moki dodajal čisto malo brezovega soka. Moka je bila res precej slabša, še vedno pa so jo drugi palčki imeli nadvse radi, kajti bila je vsaj drobno zmleta in odišavljena z brezovim sokom.
Nato je pripravil ducat ducatov takšnih vreč žirove moke, ki niso imele v sebi niti kančka brezovega soka. Palčki so to moko kupovali precej bolj neradi, češ ni takšna kot včasih, toda ker so spoštovali palčka Mlinarčka in ga razumeli, da mu pač vsak dan ne uspe tako čudovita mešanica, so jo nekaj le pokupili. Navsezadnje tudi sama žirova moka, zmleta na drobno, ni bila slaba.
Ker se je očetu Mlinarčku zazdelo sumljivo, da ima lahko prste vmes palček Lenarček, ki se mu je od vseh najmanj ljubilo delati, ga je prestavil na delo v Gozd, na prinašanje brezovega soka. Moral je vzeti velik sveder, z njim nalahno zavrtati v skorjo in iz nje je tekel okusni brezov sok. Vse seveda v omejenih količinah, toliko da Breza ne bi shirala. Zato so morali po jemanju soka luknjico zamašiti in jo premazati z zemljo, tako da Breze ne bi bolelo.
Palček Lenarček je na prostem bil manj zaspan in je nekaj dni opravljal delo pošteno, pozneje pa se je tudi tu naveličal, posebno še, ker je bilo do Breze sto devetindevetdeset korakov, do Hrasta pa samo sedeminsedemdeset. Žira v mlin sicer ni želel nositi, pač pa se je domislil, da bi preprosto s svojim velikim svedrom zavrtal raje v Hrast, na tisi strani, od koder se ni videlo v mlin. In tako je tudi storil.
Namesto brezovega soka je začel nositi v mlin hrastov sok…
V palčjih deželah ob Reki je nastal preplah. Najprej so zboleli Kamenčkovi, nato Žvižgalkovi, zatem Podkoreninčkovi, kmalu nato tudi Malčkovi in Zalčkovi… družina za družino… na koncu pa tudi Mlinarčkovi sami. Vsi, razen palčka Lenarčka, ki ni jedel domače žirove moke, ampak si je na skrivaj privoščil kar nezmlet žir.
»Hoj, kakšna nadloga pa je zdaj to!« ni mogel razumeti oče Mlinarček. »Čez noč bomo propadli, če bomo sploh ostali pri življenju.«
Obležala je vsa Mlinarčkova družina, zdravnik pa je imel toliko dela drugod, da k njim ni utegnil hoditi večkrat kot enkrat na dan, kajti bil je prepričan, da bolezen izvira prav iz njihove moke, zato je bil še toliko bolj vznemirjen.
»Le kaj je bilo narobe, le kaj…« sta se spraševala oče in mati Mlinarčkova na postelji ter se zvijala v takšnih bolečinah, da je palčka Lenarčka postalo grozno srama.
Ko tudi bratje in sestrice po treh dneh niso ozdraveli, sam pa je bil edini zdrav daleč naokrog, je javno priznal:
»Jaz sem bil tisi, ki sem zamenjal sok… To svojo veliko napako hočem rudi popraviti… Raznosil bom pravo mešanico vsem našim kupcem in to zastonj, najmanj po tri vreče.
Oče palček Mlinarček, ki mu je bilo do dobrega hišnega imena največ, je bil seveda takoj za to. Žalostno je skomignil s svojo sivo glavo, češ le takšnega lenuha imam v hiši, nato pa pojedel na silo tri skodelice prave žirove moke in kmalu mu je šlo na bolje. Tako je bilo tudi z vsemi preostalimi družinskimi člani. Slabše pa je bilo s strankami, saj palčku Lenarčku niso kaj dosti zaupali in so zelo nezaupljivo sprejeli tudi darilo. Toda sčasoma se je vendarle vse lepo uredilo in mlin spet uspešno obratuje po starem naprej.
In palček Lenarček? Ko je raznašal vreče vsem njihovim strankam, se je tako utrdil, da ne potrebuje več dvanajst ur spanja na dan, ampak samo še devet, deset… Podatek, da so vsi ostali živi, ga je tako razveselil, da zdaj žvižgajoč dela tudi kakšno uro čez tisti čas, ki ga mu določi oče. Napaka je bila res velika, veliko prevelika, da bi jo lahko popravil v enem letu. Ugled dobrega mlina je pač dolgotrajna stvar, ki ga pridobiš samo z dolgoletnim pošteni delom.
Mlinar Anton pa še danes ne ve, ali so tiste tri vreče žirove moke tiste od zahvale ali darilne po zastrupitvi. No, pa to niti ni tako hudo, damo da mlin spet uspešno melje…

OB ZGORNJEM TOKU SAVINJE BIVA V LESENJAČI MARLJIVI DRVAR[uredi]

Čez poletje tudi spi v njej, pozimi pa ima v svoji hišici spravljeno samo drvarsko orodje. Vanjo se zateče pred dežjem in snegom, včasih pa si skuha tudi kaj za pod zob. Kar na ognju, sredi lesenjače. In komajda boste verjeli, da ima drvar Joža najraje polento. V gozdu resnično tekne tisočkrat bolj kot doma.
»Stopite noter, imam žlico tudi za vas!« me je zadnjič povabil na polento, v očeh pa se mu je svetil skrivnostni ogenj. Takoj sem vedel, da ne gre samo za polento…
Pokazal mi je kopico nenavadnih predmetov, počakal, da sem si jih vse natančno ogledal, nato pa vprašujoče dvignil pogled:
»No, kaj mislite, od kod je vse to?«
Kajpada nisem imel pojma.
»Iz medvedjega muzeja, ki sem ga odkril tam gori v gozdu pod planinami…«
»Iz medvedjega muzeja? Kaj takega pa še nisem slišal…«
»Ja, ja, pa prav iz njega. Med najbolj zanimivi razstavljenimi predmeti pa sta ta dva mala količka, ki sta služila palčkom, ki so v naših krajih nenavadno veliki, za odkrivanje na ledenih splavih.«
»Kaj? Palčki? Ledeni splavi? Količka?«
»Postrezite si s svojo leseno žlico polento, kolikor vam je volja, sam pa vam bom medtem povedal nekaj podrobnosti o palčkih Nagajalčku in Hihitalčku… Zgodbico mi je zaupal eden izmed zadnjih medvedov na Savinjskem, medved Samotar…«

Palčka Nagajalček in Hihitalček sta bila daleč naokrog znana po predrznosti in pretiravanju. Drugače sta bila prijetna palčka, le pri igri nista imela prave mere. Ko jima je mamica rekla, naj se nehata škropiti z vodo. Sta se še toliko časa obmetavala z vedri vode, da sta bila oba mokra kot miši. Ko jima je očka dovolil sankati se samo za četrt ure, se nista prej vrnila, da nista imela bradi trdi kot ledeni sveči in so jima ju morali odtajevati po cele ure sila previdno, da se jima ne bi preprosto odlomili. Ko sta si izprosila izletek do bližnje smreke, sta se podala na pot za teden dni in ju je samo srečno naključje ponovno pripeljalo domov. Nekaj podobnega se je dogajalo tudi tisto zgodnjo pomlad, ko sta prebudila strica Medveda Samotarja.
Nedaleč od njihovega domovanja je živel tudi stric Samotar, ki se ni brigal za nikogar na svetu. Močno je užival v svoji neskončni samoti, rad je hlačal po gozdu sem ter tja in si ogledoval stotere zanimivosti, predvsem pa je bil hvaležen Materi Naravi, da ga je ohranjevala pri življenju zimo za zimo.
»Hm, presneta stvar, saj niti ne vem, koliko sem star…« si je navadno zadovoljno zabrundal, ko se je zbudil iz zimskega spanja, ponovno ga je klicalo na sprehod toplo sonce in vse je kazalo na najlepše. »Ko bi bil kot medved vsaj toliko opremljen, da bi imel kakšen koledar ali vsaj uro, takšno veliko budilko, potem bi bilo marsikaj lažje…«
Palčka Nagajalček in Hihitalček sta vse to dobro slišala ter sta sklenila, da se bosta s svojim sosedom ponovno malce pošalila. Budilke, ki bi naznanila novo pomlad, mu nista mogla prinesti, ker jih niso izdelovali niti v palčji niti v medvedji deželi, lahko pa sta mu jo sama nadomeščala.
Ko se je nekega februarskega dne sonce močno uprlo na jasico pred medvedji brlog, sta palčka, skrita za veliko korenino, na ves glas začela vpiti:
»Stric Medved, vstanite, pomlad je tu!«
»Brrr-brr,« je Hihitalček hotel oponašati uro, ki naj bi naznanjala pomlad, vendar ga je prehitro premagalo lastno hihitanje in Samotar je že v polsnu ugotovil, da gre za neslano šalo.
»Presneta stvar, sončni žarki so res že topli, ampak nekaj mi pravi, da še ni priplesala Vesna prek trat do nas… Salamenski slabo sem se naspal… Gotovo mi nagajata tista dva nagajivca izpod korenin…«
Toda kar je storjenega, je pač storjenega: Samotar se je napol že prebudil, bila pa je velika nevarnost, da se bo vsak čas prebudila tudi njegova druga polovica.
»Skobacajte se vendarle na plano, zaspanec brez primere!« mu je oponesel palček Nagajalček. »Zunaj dehti že na tisoče rož, Mati narava se je odela v zeleno ogrinjalo, Ptički vabijo na vsakodnevne koncerte Za vodo, Ribe prirejajo plesne vaje v Tolmunu, vse je oživelo, vi pa dremljete, stric Medved! Mene bi bilo na vašem mestu sram, da sem takšen zaspane…«
»Hihihi, povedala bova vsem po gozdu, da vstajate zadnji, da ste najbolj počasni in da tudi Matere Narave ne ljubite, hihihi,« se mu je posmehoval tudi palček Hihitalček.
Medveda je takšno govorjenje sila podražilo. Saj veste, kako je s tem, četi hodi nekdo po živcih še v polspanju. Odprl je še desno oko, zaprl za četrtino levega in osebno stopil iz brloga na plano.
»Presneta stvar, ali sem se res zaležal…« si je glasno zabrundal in bil močno nezadovoljen s samim seboj. To zimo se je naspal slabo, povrhu pa se je še tako pozno odpravil gledat tisočera čudesa Narave, ki jih je drugače tako zelo ljubil, od spomladanskih cvetlic naprej. Golo natolcevanje je bilo, da Medvedje ne ljubijo cvetlic. Samotar je bil naravnost nor nanje, res pa je bilo, da ni imel nobenega koledarja v svojem brlogu in ni vedel natančno, kdaj kakšna cvete. Drugače pa si je vse natančno ogledal in tudi ovohal od blizu, od spomladanskega teloha naprej.
Ko je stopil na plano, ga je objel mrzel piš. Zazeblo ga je prav do globine kožuha, ki mu je bil na pomlad res nekoliko prevelik, a še vedno je bil uporaben tudi za slavnostne priložnosti.
»Presneta stvar, po mojem je šele februar… Ne morem s točnostjo trditi, da je tako, ampak veliko se nisem zmotil… Saj ni nikjer še nobene rože… niti teloh še ne sili izpod snega… Presneta stvar, tako zgodaj nisem še nikoli vstal od zimskega spanja…«
Bil je tako siten, da bi zmlel v prah vsakogar, ki bi mu prišel na pot. Palčka Nagajalček in Hihitalček sta to dobro vedela, zato sta stekla na vrh Medvedjega brloga in mu od tam – nagajiva kot sta bila – kazala osle.
»Pa sva vas nafarbala, stric Medved!«
»Hihihi, tako velik Medved, pa tako malo soli v glavi…«
To je bilo pa že preveč. Medved Samotar si je dal marsikaj reči, vnemar je pustil čivkanje po vejah o svoji nerodnosti in počasnosti, ampak da bi ga kdo žalil, da nima soli v glavi, tega pa ni prenesel.
»Kje pa sta, frkolina… presneta stvar!« je jezno pogledal okoli sebe in do konca odprl obe očesi. Sonce je bilo tako močno, da je komajda gledal vanj. Toda ko si je nekoliko natančneje pogledal okoli sebe, je videl, da tik pod brlogom leži še sneg in da bi lahko še sladko sladko spal. Še najmanj mesec dni nepretrgoma. Tole z zgodnjim toplim soncem je bila navadna zimska prevara. O, Medved Samotar se je dobro spoznal na to, da ni pametno preveč hiteti!
»Tisoč rož cveti že vsepovsod!« se je režal palček Nagajalček na vrhu brloga in stricu Medvedu še vedno ni dal miru.
»Hihihi, saj ste tako neumni, da vas lahko potegne za nos vsak bedak…« se je od smeha zvijal po tleh palček Hihitalček.
Tedaj je bilo Samotarju dosti. Kljub zaspanosti je osebno stopil za njima in ju sklenil enkrat za vselej podučiti, morda malce tudi na silo, da se tako ne dela s sosedi. Doslej so živeli v miru in medsebojnem sožitju, zdaj pa tole neslano nagajanje, ki presega vse meje, presneta stvar.
Palčka sta hitro spoznala, da jima gre za nohte in sta jo jadrno ucvrla pred njim po bregu navzdol. Medved Samotar pa za njima. Če že ne more spati, bo naredil vsaj mir pred svojim brlogom. Enkrat za vselej…
Palčka sta imela pravzaprav srečo, da je v Gozdu ležal še sneg in da Medved ni bil nič kaj spreten hoditi po snežnih zaplatah. Tu in tam se je celo tako nespretno zadrsal po njem, da bi kmalu padel, a palčkoma tokrat ni bilo do smeha, saj sta reševala svojo kožo. Vsi trije so se ustavili šele pred veliko ledeno skorjo, ki je pokrivala Potok ob strani, na sredini pa je bila že prelomljena in je voda brez ledenih spon skakljala navzdol.
»Le čakajta, presneta stvar, zdaj vaju pa imam!« je hlastnil Medved s tacama po palčkih, ta pa sta se sunkovito rešila na led. Trenutek zatem se je nudil zanimiv prizor. Stric Medved je s tacami razbil ledeno ploščad ob strani Potoka, palčka pa sta se kljub temu obdržala na enem izmed ledenih splavov, ki se je v razburkani vodi že peljal po Potoku navzdol.
»Stric Medved, rešite naju! Na pomoč!« sta prosila palčka, vendar je bil Medved tako jezen, da je samo zamahnil s taco in odhlačal nazaj domov, v svoj brlog. Tadva sta že dobila svoje, presneta stvar, si je zabrundal sam pri sebi pomirjujoče.
Palčka Nagajalček in Hihitalček sta se na svojem ledenem splavu hitro znašla. Ujela sta še dva količka, ki ju je nosil Potok z ledenimi ploščami vred ter s pomočjo njiju spretno krmarila po vodi navzdol. Vozila sta se in vozila, vse tja do večera, ko se je Potok umiril in sta lahko pristala ob bregu.
»Kaj pa zdaj? Daleč je nazaj, pa še stric Medved naju bo požrl, ko se mu pokaževa pred očmi…« Prvič v življenju jima je bilo žal, da sta ga tako nesramno izzivala. To res ni bila več nedolžna šala.
Na srečo sta nedaleč stran odkrila velike cvetoče telohe. Bilo je toliko nižje, da so tu že resnično cveteli in so jima nudili tudi zavetje za čez noč. Drugače bi zmrznila.
»Že vem, kaj bova naredila!« je zjutraj poskočil izpod velikega teloha palček Hihitalček. »Enega izmed teh lepotcev bova odnesla stricu Medvedu pred brlog, da bi za vse nadaljnje življenje vedel, kdaj se tudi pri nas začne prava pomlad. Teloh je najboljša ura budilka, hihihi…«
In tako sta naredila. Na količka, s katerima sta se odrivala po Potoku navzdol, sta naložila enega izmed neodprtih telohov, ga z velikimi težavami nosila tri dni in tri noči prav tja gor do Medvedjega brloga, ga tam previdno posadila, nato pa se potuhnila vse do prave pomladi v svojem domu.
»Stric Medved, vstanite!« sta v en glas zaklicala, ko se je teloh čez tri tedne ob močnih sončnih žarkih vendarle prebudil iz spanja. »Vse rožice že svetijo…«
Medved Samotar se je prebudil šele tretjega dne, tako močno se je predal spanju po tistem neprijetnem februarskem pripetljaju. Prvi hip je mislil, da ga spet izzivata nagajiva palčka, toda ko si je močneje pomel oči, je v resnici zagledal pred brlogom pravi pravcati teloh, ki mu je takoj dal ime Budilka pomladi.
»Ali sanjam ali je res?!« je komajda verjel svojim očem. »Presneta stvar, včasih se pa medvedu vendarle uresniči kakšna srčna želja…«
»Presneta stvar, včasih se pa medvedu vendarle uresniči kakšna srčna želja…«
»Posebno če sta zraven palčka Nagajalček in Hihitalček…« sta mu iz varne razdalje sporočila soseda.
»Aha, že razumem…« se je naredil stric Samotar pametnega. »Vidva sta tista dobrotnika, ki sta mi ga priskrbela za bujenje… No, če je pa tako, potem smo pa spet prijatelji… nič več me ne bosta mogla nasmukati… Če povem čisto po pravici, presneta stvar, sem tudi sam že pred časom premišljeval o takšni modernizaciji bujenja, a telohov jeseni ni, zgodaj spomladi pa jih nisem utegnil prestavljati pred svoj brlog, ker imam tedaj preveč opraviti s svojim zimskim spanjem. Vajino dobro dejanje pa zasluži takšno pozornost, da bom količka oziroma nosila prej ko slej odnesel v sam Medvedji muzej…« Bil je mož beseda in je tako tudi storil. Ker pa je vsak drvar tudi splavar ali se vsaj nekoliko spozna na splavarjenje, je drvar Joža hitro odkril, za kakšna pomagala gre.
Iz enega teloha se je razraslo v nekaj pomladih toliko cvetov, da Medved Samotar nikdar več ne zgreši glede vstajanja, palčka Nagajalček in Hihitalček pa tudi ne moreta kar tako, brez vzroka, vpiti pred brlogom, da je že pomlad, ko pa telohi še spijo skupaj s stricem Medvedom spanje pravičnega.

POD TRIGLAVSKIMI STRMINAMI SVA SE DOLGO MENILA S PRVOVRSTNIM PLANINCEM[uredi]

Med drugim mi je potožil, da večina ljudi misli, da hodi v planine samo zaradi pečatov, ki si jih pritiska v planinsko izkaznico. Resnica pa je čisto drugačna: Pravi planinec ima rad hribe zaradi neokrnjene narave, čistega okolja, planinskega zelenja in cvetlic, zaradi vsega tistega, kar v dolini ni v izobilju.
»In tudi zaradi pravljičnosti, ki zaživi šele nad tisoč metri,« je poudaril planinec Miha, pri tem pa me ošinil s tako zgovornim pogledom, da sem bil takoj prepričan, da ve nekaj tudi o palčkih.
»Hočete reči, da obstaja v triglavskih strminah tudi kakšen palček, recimo palček Planinarček…?« sem ga vprašal previdno.
»Kako pa veste, da je prav Planinarček? No, pa mu recimo tako… in kar me najbolj vznemirja pri tem, je to, da je planinski palček precej večji od tistega, ki sem ga videl v gozdu. Preseneča pa me tudi njegov značaj, ki ni prav nič planinski pošten in trdoživ… No, morda nisem naletel na pravega planinskega palčka… Imam pa trden dokaz, da obstaja…«
Pokazal mi je vrv, spleteno iz treh niti, in sidro, narejeno iz bucike.
»Zdaj mi morate povedati do konca, preveč sem radoveden…« sem priznal, planinec Miha pa mi je velel, naj se usedem na štor ob planinski poti.
»Malce je zapleteno, a se tako samo zdi…

Palček Planinarček je po ves ljubi dan plezal po skalah gor in dol, sem in tja, po razpokah in po gladkih stenah, po melišču in po velikih kamnih. Plezanje ga je tako prevzelo, da ni utegnil misliti niti na hrano, kaj šele, da bi si pripravil nekaj zaloge za čez zimo. Tako se je pripetilo, da je čez noč vrglo sneg. Palček Planinarček pa je ostal brez ozimnice v svojem domovanju. Pojedel kljub velikosti res ni veliko, toda kakšen lešnik je moral imeti na teden za dostojno preživetje.
Ko mu je po treh dneh začelo tako kruliti po želodčku, da se ni dalo več prenašati, je sklenil oditi po pomoč k sosedi Veverici, ki je stanovala nedaleč stran, na Macesnu. Veverica je bila znana po vseh Triglavskih strminah, da je bila skrbna gospodinja. Navadno si je nabrala takšno zimsko zalogo lešnikov, da se jih je na pomlad nekaj zagotovo skvarilo ali zgnilo. Prav to pa je najbolj motilo palčka Planinarčka.
»Le zakaj bi se ji po nepotrebnem kvarili, ko pa ji jaz osebno lahko pomagam…«
Vse bi še šlo, če bi bil palček Planinarček toliko pošten, da bi preprosto potrkal pri sosedi Veverici in zaprosil za premostitveni lešnik. Vzel bi ga na posodo tja do naslednje jeseni. Veverica bi ga morda grdo pogledala izpod čela, mogoče bi v navalu jeze vrgla vanj celo kakšno iglico, nato pa bi mu lešnik kar tako, na lepe oči, zagotovo posodila. Planinarček pa se je lotil druge poto. Ker je bil izvrsten plezalec, imel pa je tudi dobro plezalno opremo, se je zavihtel po Veliki skali navzgor, vrgel sidro na vejo Macesna, nato pa po vrvi splezal prav do Veveričinega skladišča.
»Če ji odtujim en sam samcat lešnik, se ji še poznalo ne bo…« Prepričan je bil, da Veverica lešnikov nima preštetih, povrhu pa je preveč zaljubljena vase, da bi pričakovala, da bi kdo drug lahko sploh priplezal na Macesen. Po značaju je bila namreč precej samotarske narave, redne stike je imela le s Sovo, s katero sta poklepetali vsak večer in vsako jutro. Po pravici povedano: Sova je zvečer pravila Veverici pravljice, da je lažje zaspala, isto pa se je zgodilo zjutraj, le da je takrat pravila pravljice Veverica Sovi, ko je odhajala spat.
Palček Planinarček je spretno priplezal prav do Veveričinega skladišča, odvalil najlepši lešnik toliko na rob, da je sam padel dol, med razpoke v skali, nato pa je brž pohitel za njim, da mu ga ne bi pobral kdo drug.
»Ga ji bom že vrnil, pošteno… Zaenkrat pa bom raje tiho, če bi se morda pripetilo, da bi moral še po kakšnega…« si je zabrundal sam pri sebi, kot da bi šlo za najbolj pošteno delo na svetu.
Veverica, ki je dremuckala na drugem koncu Macesna, je slišala, da je padlo med skale nekaj podobnega kot lešnik, a sama sebi ni verjela, da bi bilo to mogoče. Skladišče je imela tako lepo urejeno, da mu niti veter ni mogel do živega. Palček Planinarček se je spretno zavihtel na drugo stran veje, tako da ga ni mogla opaziti in tako je bilo na zunaj vse v redu.
»Aha, sanjalo se mi je…« je zazehala Veverica in šla v sanjsko knjigo pogledat, kaj pomeni, če se ti sanja o ukradenih lešnikih. Nič hudega, le pretirana skrb za lešnike, je pisalo tam.
Palček Planinarček je pospešeno pohitel navzdol. Če ga odkrije, je lahko hudo jezna, če pa se vse dobro izide, ji bo jeseni lešnik vrnil in bo vse prav. Tedaj pa…
Preveč je hitel, premalo je bil pozoren na vrv, preslabo je pritrdil sidro na skalo in … drrr… sidro se je speljalo, vrv je zabingljala v zraku in palček je začel prosto padati… Padati in padati… naravnost proti velikanskemu breznu…
Ko se je ustavil, ga je grozno bolela noga, po rokah je bil ves potolčen, pred očmi se mu je meglilo, vrvi in sidra pa ni bilo nikjer več.
»Ali sem sploh še živ? Ali sem sploh še živ?« se je glasno spraševal, presenečen, da je preživel tako gromozanski padec v globino. »In kje je moja oprema, moja plezalna oprema? V tem groznem breznu bom v nekaj dneh umrl…«
Jokal je in jokal, stokal in tarnal, se smilil sam sebi, pomagalo pa ni nič. Veverice si ni upal poklicati na pomoč na ves glas, kajti takoj bi odkrila, kaj se je zgodilo, drugega prebivalca pa na tej višini ni bilo. To je konec palčka Planinarčka…
Ko so se prižgale na nebu zvezde, se je vzbudilo v Planinarčku upanje. Vedel je, da gre zdaj od doma na nočni potem Sova. Prej ko slej bo priletela tudi do tega brezna in tedaj jo bo poprosil za rešitev.
In tako je tudi bilo. Izšlo pa se je zelo na tenko. Sova je mislila, da leži v breznu miš in bi palčka Planinarčka skorajda požrla.
»Ne, pusti me pri miru! Hočem reči, reši me! Jaz sem palček, tvoj sosed… Ne požri me!«
»Huhu, kakšen čuden stvor!« se je začudila Sova, ki je bila ena izmed najpametnejših živali daleč naokoli, takšnega majhnega možiclja pa še ni videla. »Kaj pa delaš ob tej uri v tej luknji?
Vprašanje je bilo res na mestu. Palček Planinarček se je hitro znašel:
»Bil sem na reševalni akciji v sosednjem Skalovju, pase mi je pripetila nesreča… Pretrgala se mi je vrv in zgrmel sem v tole razpoko…«
»Huhu, saj si ranjen… Čakaj, ti bom pa res pomagala… Za večerjo si bom raje privoščila kaj bolj kosmatega…«
Palček si je brž skril brado pod hlače, da ga ne bi po naključju zamenjala z miško, nato pa se je oprijel Sovinih nog in viseč na njih ga je Sova odnesla v svoje gnezdo na Skalnati polici. Tam mu je najprej s kljunom naravnala poškodovano nogo, nato je na rane kanila nekaj zdravilne rose, nazadnje pa mu je dala priti še smrekov sirup ZA VSE RANE, kot je pisalo na steklenički.
»Hvala, velika dobrotnica!« ji je bil iz srca hvaležen palček Planinarček. »Vidim, da si prav tako dobrega srca kot ja, ki sem reševal druge…«
Palček Planinarček je prebil v bolnišnici pri sosedi Sovi kar sedem dni in sedem noči. Na hitro mu je šlo na bolje, imel pa je tudi dovolj časa, da je premislil svoja dejanja nekoliko podrobneje. Presneto ga je začelo peči v prsih: tako zaradi kraje kot zaradi laganja.
Pa tudi soseda Sova ni bila navadna neumna sova. S svojo najboljšo prijateljico sta že naslednje jutro ugotovili, da palček ni reševal druge palčke ali živali, kajti bili so sami trije daleč naokrog. Čez dan je šla Veverica pogledat v svoj zapisnik, koliko lešnikov mora biti v skladišču. Zazdelo se ji je, da eden manjka. Radovednost jo je tako razganjala, da ji ni dala prej miru, da je vse lešnike meni nič tebi nič preložila in spotoma preštela. Da, res je eden manjkal. To je tudi povedala prijateljici Sovi, ki je bila po značaju pravi detektiv. Šla je po palčkovih sledeh in odkrila – ničesar ne ostane skritega! – sidro in vrv. Tedaj je postalo obema jasno, da je sosed kradel in zraven še močno lagal.
»Huhu, če bi to vedela, bi ga pustila kar tam doli,« se je jezila Sova sama nad seboj. Plezalno opremo je pustila Veverici na domu, da bi mu jo le-ta lahko pokazala kot dokaz, če bi se še kdaj motovilil okoli njenega skladišča. Sova pa je palčku Planinarčku v obraz povedala, kako je nesramen.
»Saaj se bom poboljšal, saj se bom poboljšal…« je obljubil palček Planinarček. »Samo ne požri me… Vsaj še tristo let bi rad živel v sožitju z vama…«
»Dobro, dam ti priložnost… Toda že pri prvem naslednjem ukradenem lešniku ne bova več pogledali skozi kremplje…«
In res se je palček Planinarček nenavadno hitro poboljšal. Kljub temu, da ni imel več svoje plezalne opreme, je šel naslednjo jesen nabirat lešnike tudi sam, nekaj zase, največ pa jih je znosil sosedi Veverici v skladišče. Šele po stotem lešniku ji je upal povedati, kaj dela. A ne bi bilo treba: Veverica je že sama videla, pa tudi prijateljica Sova ji je povedala, kaj je novega v Triglavskih strminah.
»Spomladi bom oba povabila na Pomladno pojedino, toliko jih je…« je sklenila Veverica. »Všeč mi je, da smo vsi trije prijatelji… Tudi palček bi nama lahko pripovedoval pravljice… kaj misliš, draga moja Sova, ali sploh kakšno ve?«
»Po mojem ima dovolj časa, da bi si kakšno spomnil… Na Pomladno pojedino pa bom prišla samo zaradi druščine, do lešnikov mi ni veliko… Prosim te le, naj bo zabava ponoči, ko nisem zaspana…«
Zabava je čudovito uspela, vsi trije so sklenili prijateljstvo do zadnjega diha, veselje pa zagotovo še vedno traja, če se še ni končalo…

VSA ŠTAJERSKA RADA HODI K NAJBOLJŠEMU ZELIŠČARJU[uredi]

No, ne samo Štajerci, ampak tudi drugi ljudje tega imenitnega zeliščarja dobro poznajo. Zato ni nič čudnega, da sva se nekega lepega pomladnega dne srečala tudi midva. Nekaj sreče pa je vendarle bilo v tem. Prav tisto pomlad je zeliščar Franček odkril v gozdu nekaj sila nenavadnega, posebno zdravilno rožo UT.
»Kaj pa je to UT?« sem presenečeno vprašal.
»Stvar je čisto preprosta…« se je nasmehnil dobrodušni zdravnik z naravnimi zdravili. »Treba se je samo malce poglobiti v palščino in odgovor je takoj na dlani…«
S šepetajočim glasom mi je povedal, da pozna vsak delček gozda, travnika in vinograda bolj kot svoj žep, pozna čez tisoč zdravilnih rož, opazi pa tudi vse druge spremembe v naravi.
»Pri nabiranju zdravilnih zeli sem naletel na somišljenke… Ob robu gozda pa sem odkril pravo malo zeliščno postajo… Skoraj vsa zelišča sem prepoznal tudi sam, le UT mi je delala nekaj časa preglavice… Obračal sem jo sem ter tja, si z njo nazadnje po naključju podrgnil po nosu in – pomislite – v hipu zaspal! Kaj je torej UT drugega kot uspavalna travica, uporabljajo pa jo palčki, kadar hočejo premagati večja bitja od sebe…«, Tole o UT-eji je bilo tako zanimivo, da je bilo treba stvari priti do dna. Zato je zeliščar Franček pristavil za najboljši čaj na svetu, medtem pa povedal zgodbico o palčku Sprehajalčku in o treh zajčkih.

Palček Sprehajalček je bil eden izmed tistih palčkov, ki je bil po naravi izredno milega srca, ljubil je lepo naravo in sončne dni, najraje pa se je sprehajal po Gozdu in občudoval vijolice. Tiste drobne male vijolice, ki se spomladi prikažejo iz zemlje in takoj tako opojno zadehtijo, da bi ves dan stal ob njih in srkal vase neskončno opojnost.
»Kakšna škoda, da jih je v našem Gozdu vedno manj…« je vzdihoval vsako pomlad, kajti nedaleč stran se je iz visokega visokega dimnika valil strupen dim in prav zaradi njega je vsako leto vse manj vijolic pokukalo iz zemlje. Drugače je imel palček Sprehajalček svoj del Gozda rad in se ne bi rad preselil drugam, edinole spomladi je bil vedno znova razočaran, da se ne more naužiti opojnosti najlepših rožic na svetu do sitega.
»Za sedmimi gorami in za sedmimi vodami je takšna Dobrava, kjer rastejo same vijolice, vijolica pri vijolici…« mu je večkrat razlagal dedek Bradek, palček Sprehajalček pa je ob tem samo globoko vzdihoval in si srčno želel, da bi vsaj enkrat v življenju prišel do te čudovite Dobrave. Ker ni imel prevoznega sredstva, peš pa je bilo do Dobrave pol življenja daleč, je bilo to seveda neuresničljivo. Tako se je moral pač zadovoljiti z domačimi, redkimi vijolicami.
Ko se je nekoč vračal s sprehoda, je presenečen obstal. V bližini Velikega grma je slišal predirljivo cviljenje. Mislil je že iti naprej, saj Živalim ni mogel pomagati, ko ga je radovednost vendarle premagala in je stopil k jokajočemu Zajčku. Čeprav je bil Zajček Dirjalček desetkrat večji od palčka, je le-ta jokal tako žalostno in obupano, kot bi bil čisto brez moči.
»Ja, kaj pa se je zgodilo, dragi moj sosed, Zajček Dirjalček?« Palček je bil mehkega srca in bi rad vsakomur pomagal.
Zajček je presenečeno pogledal v travo, kdo ga ogovarja. Ko pa je opazil svojega malega soseda, se mu je na dolgo in široko izpovedal:
Veš, s svojima bratcema, z Zajčkoma Skakalčkom in Prehitevalčkom smo imeli prvo spomladansko tekmo, v bistvu kros čez drn in strn. Vedno ga priredimo, ko skopni sneg in se toliko osuši, da se da dobro teči. Sam sem predlagal običajno pot do roba Gozda in nazaj, Zajček Skakalček pa se je delal prevelikega junaka in je podaljšal progo tudi čez jaso prav do Dobrave. Tam pa se je zgodila velika velika nesreča… Moj ubogi bratranec Zajček Skakalček se je ujel v nastavljeno žico in bo tam umrl ali pa ga bo odnesel Človek… In to samo zaradi neprevidnosti… Joj, kako me boli srce! Le kaj naj storim, le kaj naj storim…«
Spet je planil v takšen jok, da so padale na tla tako debele in velike solze, kot bi padal slap na palčka Sprehajalčka. Med solzami je Zajček povedal tudi to, da se je drugi bratranec od žalosti zavlekel v Grmovje in da sploh ni nobenega, ki bi lahko pomagal ujetemu bratrancu.
»Ne smeš izgubiti upanja!« ga je bodril palček Sprehajalček, ki ga je pripoved tako presunila, da bi mu od žalosti skorajda razneslo srce. »Če želiš, me naloži na hrbet in pojdiva vprašat za nasvet mojega dedka Bradka…«
In tako sta tudi storila. Palček Sprehajalček se je skobacal na kosmatega Zajčka Dirjalčka in ta je kot strela odhitel k dedku.
»Hm, zamotana zadeva…« si je pogladil dolgo brado dedek Bradek in se zamislil… Nato je stopil v svojo veliko zeliščarno in prinesel neko čudežno zel, imenovano UT. »Tole bo nekaj, kar bo pomagalo, da bomo pridobili na času… Kot prvo je glavno, da Človek ne ujame ujetega Zajčka… Medtem pa si bom domislil še kaj boljšega…«
Natančno jima je naročil, kaj morata narediti. Poiskati morata tistega grdega Človeka, ki je nastavil zanko, in mu pod nos pomoliti čudežno uspavalno travico, da bo Človek zaspal, potem pa si bodo že kaj izmislili.
Tako se bojim, brrr!« je tako močno trepetal Zajček Dirjalček, da se mu je tresla vsa dlaka in se je palček Sprehajalček komajda obdržal na njegovem hrbtu, ko sta iskala Človeka po Gozdu. Na srečo in morda tudi nesrečo ni bilo treba veliko ugibati. Zanke je nastavil Človek, ki sploh ni bil lovec, ampak grd brezdelnež, potepuh, ki se je spomladi nastanil v zapuščeni, napol podrti koči v Gozdu in živel samo od tega, kar je kje kaj ujel ali ukradel. Gozdni prebivalci so ga poznali še od prejšnjega leta in so se ga vsi po vrsti tudi bali, posebno Živali, da jih ne bi ujel.
»Kakšna sreča, da spi!« je plosknil z rokama palček Sprehajalček, ko sta z Zajčkom prispela pred bajto. Dirjalček je stresel palčka na tla, nato pa jo ucvrl za prvi večji Grm, ker ga je bilo preveč strah, ga bi opazoval pogumno palčkovo početje. Palček Sprehajalček pa se je skozi priprta vrata podal naravnost v bajto, z uspavalno travico v roku. Splezal je po postelji navzgor in položil čudežno travico Človeku pod nos. Bilo je res nenavadno: Človek je takoj prenehal smrčati, pač pa je samo zadovoljno pocmokal, se obrnil naokrog in sladko sladko zaspal.
»Prvi del podviga je uspel!« se je od veselja prekucnil na glavo palček Sprehajalček, ko sta se z Zajčkom spet dobila in se zmenila, da gresta poročat dedku Bradku.
»Za ves dan smo brez skrbi… To pa je že nekaj… Zdaj pa moramo brž organizirati reševalno akcijo… Predlagam, da zbereta vse dosegljive palčke v Gozdu, ki jih naj Dirjalček znosi do svojega bratranca, potem pa… potem začnemo z reševanjem Skakalčka… Ko ga bosta prvič videla, pa mu naročita, naj zanke nikar ne zateguje še močneje, ker je to največja napaka vseh Živali, ki bi se rade rešile iz neljubega oklepa… Tako škodujejo samo sebi…«
V borih nekaj urah je bilo pri Zajčku Skakalčku zbranih čez tri ducate palčkov. Vsi skupaj seveda niso bili niti toliko močni, da bi lahko iztrgali močno zanko iz zemlje, na srečo pa je imel dedek Bradek dovolj soli v glavi, da so zadevo rešili raje s pametjo.
»Na levo stran naj gre poldrugi ducat, na desno pa poldrugi, potem pa bomo žico pregibali zdaj sem, zdaj tja, kakšnih stokrat jo bo treba, in mora popustiti…«
Tako so tudi storili. Delo je bilo sila naporno, posebno še, ker je bil zajček Skakalček ujet precej na kratko; toliko prostora pa je vendarle še bilo, da so lahko žico pregibali sem ter tja. Na koncu se je močno močno segrela in nazadnje vendarle – počila!
»Juhuhu, naš sosed je rešen!« so se veselo objeli palčki ob uspehu, posebno zadovoljen pa je bil palček Sprehajalček, kajti prav njegova zasluga je bila, da je akcija tako dobro uspela.
»Zdaj pa nas raznosi spet po starih domovanjih…« so rekli palčki Zajčku Dirjalčku. »Tudi doma je dela na pretek…«
Zajček Skakalček se je vsem toplo zahvalil za rešitev in jim obljubil, da jim bo pomagal, kadarkoli bo treba.
»Ni važno, koliko si velik, glavno je, kaj imaš v glavi!« se je na koncu postavil še dedek Bradek ter se pogladil po svoji dolgi bradi, kot bi hotel reči, da ima v njej spravljeno vso veliko modrost.
In kaj se je zgodilo s tistim grdim Človekom, ki je nastavil nedolžnemu Zajčku zanko. Tudi to je bilo zelo zanimivo. Palček Sprehajalček je bil ob tej veliki rešitvi tako opogumljen, da sta z Zajčkom Dirjalčkom še enkrat odhitela v bajto sredi gozda ter Človeku nastavila pod nos še eno uspavalno travico. Potem si je palček Sprehajalček vzel ves dan časa za pisanje velikanskih črk na velik bel papir, nanj pa je napisal:
»SPOROČILO LOVCEM. V GOZDU V BAJTI ŽIVI ČLOVEK, KI NA ČRNO LOVI ZAJČKE!«
Lista sta dvakrat preganila in ga odnesla prav do prve hiše, stricu Lovcu, ki je v Gozdu skrbel za red in Živalim prinašal tudi hrano čez zimo.
Spet se je palček Sprehajalček splazil v Lovčevo hišo, spustil svoje sporočilo na mizo, nato pa sta jo oba z Zajčkom odkurila nazaj v Gozd ter z varne razdalje opazovala, kaj se bo pripetilo v bajti. Res ni minila niti ura, ko se je pojavil v Gozdu pravi Lovec, na silo prebudil spečega grdega Človeka in ga odpeljal s seboj k sodniku.
Tako so se s pomočjo palčka Sprehajalčka in Zajčka Dirjalčka znebili v Gozdu največjega sovražnika. Lovec še danes ne ve, od kod je prišlo to sporočilo, palčka Sprehajalčka so potem še tri dni bolele roke, ker je moral napisati tako velikansko sporočilo, dedek Bradek pa bo še trem rodovom pripovedoval o svoji čudodelni travici, imenovani UT.
»Le kako naj se ti oddolžim za vse?« jer prišel nekega dne na obisk k palčku Sprehajalčku Zajček Skakalček, za ušesom pa je imel šopek svežih vijolic zanj.
»Kje pa si jih nabral… te vijolice?« je zanimalo Sprehajalčka. »Takšnih v našem Gozdu ni…« Zajček Skakalček mu je povedal, da so res nabrane tam daleč čez, na Dobravi, da bi bile pač nekaj posebnega, drugačnega.
»Pa bi bil ti tudi toliko prijazen, da bi me ponesel tja…? To je moja največja življenjska želja…« se je izpovedal palček.
»Bi, zakaj pa ne! Kadar hočeš in kolikokrat hočeš… Le preveč ne bova divjala, da bom imel čas paziti na zanke…«
Od tistega časa naprej je vzpostavljena redna prevozniška linija, imenovana Zajčji ekspres, med Gozdom in Dobravo. Palček Sprehajalček pa je med najbolj srečnimi palčki na svetu, posebno na pomlad.
»Kako lepo dišijo te vijolice! Kot v sanjah!«
Ko globoko zavzdihne opojni vonj in ga vsrka vase, pri odprtih očeh sanja. To pa pomeni, da so za palčka Sprehajalčka vijolice še bolj koristne kot čudežna uspavalna travica. Obojih pa je tako v Gozdu kot na Dobravi dovolj. Pohitite ponje!

NA TOLMINSKEM SEM SREČAL PRIJAZNEGA PASTIRJA[uredi]

Takoj, ko me je zagledal, je stopil k meni in mi pokazal orehovo lupino. Pravzaprav dve lupini, zgornjo in spodnjo, ki sta se med seboj zapirali tako natančno, da ne bi mogla priti v notranjost niti kapljica vode. Povrh pa so bili v notranjosti še nekakšni inštrumenti, krmilo, motor… Bilo ni nobenega dvoma, da je šlo za posebni orehovi lupini.
»Stric, tole je zagotovo podmornica… In poglejte, tu spodaj je močno poškodovana… Samo zaradi tele razpoke na spodnji lupini je potonila…«
In res! Bolj ko sem obračal lupini, bolj ko sem si ogledoval notranjost, bolj ko sem hotel zadevo pametno preudariti, bolj se mi je odpiralo, da ima pastir Mihec prav. Le zakaj bi si po nepotrebnem izmišljeval v samoti zgodbice, ko pa ima dosti dela s kravami, s pečenjem krompirja v žerjavici, z igricami na paši. Res pa je tudi, da navadni ljudje takšnih dvojnih lupin ne bi nikoli opazili in da je treba imeti pri tem tudi smisel za palčke… Kako, sem rekel: smisel za palčke? No, malce se mi je zareklo!
»Res, stric, to podmornico so uporabljali najmanjši palčki na svetu… o tem ni dvoma… Vso jesen sem jih natančno opazoval, da sem lahko sestavil tole resnično zgodbico o njih… Veste, glavnemu je ime palček Kapitanček, a sem mu takšno ime dal samo zaradi lepšega… Saj ni nič narobe, kaj, stric?«

Kapitančkovi so prijetna palčja družina, ki živi na robu Velike luže, imajo pa to smolo, da so samo trije: ata palček, mami palčica in mali palček Kapitanček, ki je zagotovo eden izmed najmanjših palčkov na vsem planetu. Ima tako drobceno glavico kot bucika, tudi v mišice ni preveč razvit, njegova glavna strast pa so sladke stvari.
»Mami, kdaj nam boš spet skuhala medeni sok?« Tako dan za dnem sprašuje mami, ki je drugače odlična kuharica, res pa je da ne more noč in dan kuhati samo medenega soka. Kuha ga namreč po receptu svoje babice, to pa pomeni, da potrebuje zanj predvsem vedro čiste rose in nekaj žlic čmrljevega medu. Z roso nekako še gre, da se jo dobiti, čeprav je tudi res, da jo je vse manj takšne, ki bi bila čisto čista, veliko huje pa je s čmrljevim medom. Nekega dne, ko se je ata Kapitanček po naključju mudil onkraj Velike luže, si ga je odkupil nekaj velikih žlic za koš okusnih semen. Od tistega časa naprej mora kar naprej trgovati s čmrlji, k temu pa ga priganja mali palček Kapitanček.
»Vsaj petkrat na teden bi moral biti na jedilniku medeni sok,« se upira palček Kapitanček, kadar mora pojesti kaj drugega. Zmenili so se namreč, da ga prepogosto vendarle ne bo na jedilniku, pa tudi nemogoče je nabrati toliko semen in jih prevažati preko Velike luže, da bi jedli medeni sok vsak drugi dan.
Palček Kapitanček pa v jok. Po pravici povedano je pravi cmeravček in prav lahko bi mu pravili tudi tako. A naj mu bo, že zaradi ata Kapitančka, ki je dober palček od nog do glave. Tudi mali palček drugače ni slab po srcu, je pa nagajiv kot vsi otroci, kadar pa kaj ne doseže, brž potoči nekaj ducatov solzic, samo da bi njegova obveljala.
»Ata, kdaj boš šel spet k stricem čmrljem po med? Že tri dni ga ni bilo na jedilniku?« Palček Kapitanček morda ne zna šteti dnevov po vrsti, dobro pa ve, koliko dni je minilo od kosila z zadnjim medenim sokom. Ata palček se navadno malce razjezi, nato pa popusti, kaj pa mu kaže drugega, in odhiti s košem najboljših semen v svojo podmornico, narejeno iz orehovih lupin, na drugo stran Velike luže. S podmornico se vozi rad, a kaj, ko je vožnja nevarna in vsakokrat posebej tvegana, česar pa palček Kapitanček sploh ni vedel.
Tistega dne se je na podmornico splazil tudi mali palček in se zavlekel tako globoko v notranjost strojev, da ga ata sploh ni mogel opaziti. Zvedavo si je ogledoval, kako ata premika vzvode gor in dol, kako uravnava krmilo, kako gleda na nekakšne zemljevide in vožnja je bila prava šala.
Palček Kapitanček do tedaj sploh ni vedel, da si je ata naredil podmornico prav zato, da bi bila plovba varnejša in da ga ne bi kdo izmed številnih sovražnikov preprosto potopil. Pa ne samo potopil iz zlobe. Dovolj bi že bilo, da bi kdo od velikih živali, recimo konj ali krava, stopila v Veliko lužo in bilo bi konec vsega. Prav zato si je omislil plovbo pod vodno gladino. Tveganje pa je bilo še vedno veliko.
Plula sta in plula, ne da bi ata vedel za svojega sinčka, in nazadnje je podmornica srečno pristala na drugi strani Velike luže. Ata Kapitanček je odprl zgornji del podmornice – vse je bilo narejeno samodejno – nato pa si oprtal na rame koš in hajde po bregu navzgor, k stricem čmrljem. Navadno so bili čmrlji tako prijazni, da ga je vsaj eden izmed njih počakal spodaj pri podmornici ter mu pokazal pot do njihovega domovanja. Trgovina je potekala hitro in uspešno, kajti ata Kapitanček je znal res nabrati prav tista semena, ki so jih imeli strici čmrlji najraje, sami pa so bili prenerodni, da bi jih opazili.
Trenutek po odhodu ata palčka Kapitančka se je prikazal iz svojega skrivališča sinček palček Kapitanček. Veselo je poskočil naravnost k poveljniškemu pultu in najprej zaprl pokrov podmornice.
»Hihihi, saj to pa ni nobena umetnost!« se je razveselil, ko ga je ročica takoj ubogala in je naredila tako, kot si je želel. Če je tako, potem tudi krmarjenje in nasploh vodenje ladje ne more biti taka posebnost, kot pravi ata, si je mislil palček Kapitanček in meni nič tebi nič zagrabil za bližnji vzvod. Joj, kako je bilo zanimivo! Podmornica je zaškrtala, stroji so zabrneli, kazalci na poveljniškem pultu so se premaknili in že je plul nekje na odprtem morju.
»To sem pa jaz, palček Kapitanček!« se je potrkal po prsih in bil neizmerno ponosen nase, kajti vsi so ga imeli – tudi sosedje – za navadnega palčka cmeravčka.
Ker je bil prvič v svojem mladem življenju čisto sam na plovbi, se je lahko z ladjo malo poigraval. Obesil se je na ta vzvod in podmornico je zaneslo levo, obesil na drugega, pa je šla desno. Pritisnil je na zgornjo vrsto gumbov, pa je podmornica poskakovala kot ranjena riba, pritisnil je na spodnjo vrsto gumbov, pa je podmornica vijugala sem ter tja, kot bi vozila slalom med otočki.
»Smer Trije samotni otočki!« si je rekel palček Kapitanček in na pamet premaknil nekaj ročic, da bi pač usmeril podmornico proti otokom sredi Velike luže. Na njegovo veliko presenečenje je ladja res ubrala smer proti kopnem sredi vode, tako da je palček Kapitanček dobil še več zaupanja v svoje mornarske sposobnosti.
»Kopno na vidiku!« je zavpil na ves glas, ko se je na ekranu prikazal eden izmed Treh samotnih otočkov. Skočil je k vzvodu, s katerim naj bi zmanjšal hitrost, vendar se ni nič zgodilo. Bolj ko je pritiskal vzvod navzdol, bolj je podmornica hitela naravnost proti kopnem Zagrabil je drugo ročico, a vendar se ni prav tako nič zgodilo. Podmornica se je z vso hitrostjo bližala otoku.
Ni mu preostalo drugega, kot da si je dal roke na oči in zamižal, sam pa se je stisnil pod glavno krmilo.
»Kar bo, pa bo!«
Močno je zaškripalo, še močneje zahreščalo in podmornica se je ustavila. Ob trdem pristanku se je sama od sebe odprla zgornja lupina podmornice in v notranjost so posijali sončni žarki. Drugega pa se ni prav nič zgodilo…
»Hihihi, ostal sem živ!« je poskočil palček Kapitanček iz podmornice na kopno in si na hitro ogledal otoček. Bil je takšen, kot mu je pripovedoval ata: same skale, nobene hrane, nobenega živega bitja.
Strokovnjaško si je ogledal svojo nasedlo podmornico in ugotovil, da lupina sploh ni poškodovana. Nesreča je bila edinole v tem, da je nasedla na skali in da se ni hotela premakniti nikamor več, pa naj bi vzvode in ročice v notranjosti še tako premikal gor in dol, sem in tja, levo ali desno. Ležala je nekoliko nagnjena na ploščati skali kot ranjena riba in se ni hotela premakniti nikamor.
»To sem pa jaz, palček Kapitanček kot raziskovalec neznanih otokov!« se je potrkal po prsih mali kapitanček in si šel raje žvižgajoč ogledat ves otok po dolgem in počez. Vse, kar je našel na njem, je bila nekaj komolcev dolga palica, s katero je skušal spraviti proti večeru podmornico nazaj v vodo. Ker ni bila poškodovana, bi z njo lahko srečno odplul po ata ali pa domov, le da bi bila spet v Veliki luži. Toda podmornica se ni hotela premakniti niti za ped, kaj šele, da bi zdrsnila v vodo.
»O, pa še tako lačen sem povrhu!« se je začel kisati palček Kapitanček. »Mami me doma gotovo že čaka z medenim sokom…« Pri tem je seveda pozabil, da se ata sploh ni mogel vrniti domov brez ladje in da je nasploh ob Veliki luži velik preplah.
Ko je ugotovil, da si ne more prav nič pomagati, je planil v še hujši jok. Računa lahko le na čudežno rešitev. Druge podmornice, pa tudi navadne ladje, ob Veliki luži niso imeli, helikopterja niso poznali, ptiči in čmrlji so se odpravili na večer spat… Vse je kazalo, da bo moral palček Kapitanček noč prebiti na samotnem otoku. Pa ne samo noč. Tudi vse dneve, toliko časa, da bo ata naredil drugo ladjo, to pa bi lahko pomenilo tudi njegov konec, kajti prav nobene hrane ni bilo nikjer. Še močneje je zajokal in se tako cmeril, da so solze v potočkih lile v Veliko lužo. Palček Kapitanček tedaj tega še ni vedel, toda ob Veliki luži sta jokala tudi ata Kapitanček, ko je ugotovil, da se ne more vrniti, ker njegove podmornice nikjer ni, še bolj pa mami Kapitančkova, ker se možiček in otrokec nista prikazala od nikoder, vse pa je imela že pol dneva pripravljeno, da bi skuhala medeni sok.
Jokali so in jokali ter tako močno točili solze v Velik lužo, da je le-ta počasi toliko narasla, da je voda kar sama dvignila podmornico na skalo in priplavala kot v sanjah pred Kapitančka.
»Hihihi, zgodil se je čudež!« je zavpil palček Kapitanček, si obrisal solze z lic, skočil v podmornico, premaknil nekaj ročic in že je bil na odprtem morju.
Pristati spet ni znal. Z vso hitrostjo se je zaletel v kopno ter kar precej močno poškodoval ladjo.
»Nič hudega, nič hudega…« je bil ata presrečen, da je vsaj tako. »Do doma bova že prišla, drugo leto pa bom naredil novo…«
Palček Kapitanček je vso plovbo do doma moral močno pritiskati s krpo na luknjo, kjer je tekla voda v podmornico, da sta vendarle srečno priplula domov. Takoj zatem pa, ko sta izstopila, je podmornica nasedla na obrežju in jo je voda zalila do polovice.
Palčki Kapitančki so se srečno objeli, zadovoljni, da se je vse vendarle dobro izteklo. »Kje pa imaš čmrljev med?« je vprašal nato palček Kapitanček in se močno obliznil. Medeni sok bi mu prijal bolj kot vse drugo na svetu.
»Žal je ostal na podmornici… Nisem ga mogel rešiti…«
»Joj, to pomeni, da ga vse do drugega leta ne bomo jedli več!«  se je prijel za glavo palček Kapitanček in tako močno žal mu je bilo, da se je tako neprevidno vozaril naokrog z atovo ladjo, da bi najraje sam sebe ugriznil v nos, če bi se mogel.
Usedel se je poleg potopljene podmornice in se tako na glas razjokal – po mojem predvsem zaradi slastnega medenega soka – da je Velika luža spet narasla, ampak tokrat brez potrebe. In samo dobrohotnost pastirja Mihca je kriva za to, da se palček ne imenuje Cmeravček, čeprav bi se glede na svoje osnovno početje prav lahko. Mogoče bi bilo tako še bolje.


OB JADRANSKI OBALI MI JE PRIPOVEDOVAL NENAVADNO ZGODBO DOBROVOLJNI VRTNAR[uredi]

Ker je imel dela čez glavo, sva se srečala kar v njegovem rastlinjaku, ki ga ima postavljenega na gričku nad morjem. Vrtnar Pepi si je vmes ves čas požvižgaval znane popevke, presajal rožice, jih zalival in jim odtrgaval orumenele liste, vseeno pa sem lahko v njegovi pripovedi ujel veliko rdečo nit – palčke.
»Ja, ja, seveda jih poznam… kolikor hočete… Tu, na toplem, jih kar mrgoli… Veste, palčki se čez zimo drugod skoraj povsod skrijejo pod zemljo ali pa si naredijo zimsko domovanje v snegu, tako da jih težko vidimo, tu, ob morju, pa jim tega ni treba…Osebno se poznam s palčkom Prepevalčkom, vendar ta mesec še nisva spregovorila niti besedice… Sva namreč resno skregana!«
Ker mi niti najmanj ni všeč, če so ljudje in palčki medsebojno sprti, sem povrtal v vrtnarja Pepija še veliko globlje. Nalašč sem mu rekel:
»In krivi za to ste vi, ki vidite samo delo, za palčke pa nimate nobenega časa…«
Tedaj se je Pepi sunkovito obrnil in me grdo pogledal.
»Kaj, jaz naj bi bil kriv?! Kar je preveč, je pa preveč… Vsi bližnji palčki dobro vedo, da je kriv sam palček Prepevalček in nihče drug… Če pa mi ne verjamete, vam bom takoj prinesel dokaz!«
In res! Vrtnar Pepi mi je porinil pred nos razvito kaseto, oziroma zmečkan trak majhne kasete.

Tudi letos so v palčji deželi ob morju pripravili svetovno znani Festival rožic in pesmic. Na njem sodelujejo palčki od blizu in daleč, s kopnega in z morja, s te in one strani meje. Prav nobene ovire ni pri nastopu, glavno je samo to, da prinese palček na tekmovanje rožico, ki jo je sam vzgojil in zraven zapoje še kakšno lepo pesmico, Festival spremlja na ducate palčkov, ki nimajo kaj početi v tem zgodnjepomladanskem času, po svoje pa se zabava tudi posebna komisija, ki mora med nastopajočimi izbrati samo enega, ki dobi Zlato trobentico. Ta trobentica je namreč v resnici zlata, narejena pa je kot trobentica na trati in je največje priznanje za vsakega palčka, če se dokoplje do nje.
Ker imajo palčki časa ne pretek, poteka tekmovanje tudi po dober mesec dni, vse tja do prave pomladi. Gre seveda za izbirno tekmovanje, na katerem ima na začetku pravico nastopiti prav vsak palček, ki ima količkaj smisla za vrtnarjenje in prepevanje. Krog tekmovalcev se vedno bolj oži in oži, najbolj zanimivo pa je končno tekmovanje za Zlato trobentico, na katerem nastopi navadno le peščica palčkov, pet, štirje ali celo samo trije. Ker Festival rožic in pesmic prenaša tako domača kot tri tuje televizijske postaje, je zanimanje zanj tako veliko, da marsikomu delo v tem času za nekaj dni ali tednov zastane. To pa nikogar ne moti, kajti drugače je Festival rožic in pesmic ubran na pravilne strune, saj pospešuje gojenje rožic in spodbuja k prepevanju pesmic, to pa sta tisti dve stvari, ki tudi palčke samo notranje bogatijo.
Toliko iz Pravilnika Festivala za vse tiste, ki na tem tekmovanju morda še niso bili ali pa še niso opazili, da se že v poznozimskem času na Primorskem prebujajo rožice na vsakem koraku. Kajpada to ni naključno.
Na letošnjem Festivalu rožic in pesmic so nazadnje ostali samo trije palčki, ki bi se lahko potegovali za Zlato trobentico. To so bili palček Festivalček (ime se ga je prijelo, ker je nastopil doslej še na vseh festivalih, še nikdar pa ni dobil Zlate trobentice), palček Vrtnarček (ima namreč najlepši cvetlični vrt na vsem Primorskem) in nam že znani palček Prepevalček (ki ima po mnenju komisije najbolj nadarjen glas daleč naokrog). Vsaj tako je veljalo vse do zaključne prireditve.
»Spoštovane palčice, cenjeni palčki, na sporedu je zaključno dejanje našega Festivala rožic in pesmic, ki bo letos še posebno razburljivo. Ali bo zmagal nam vsem znani in ljubi palček Festivalček, ki se mu je sreča izmuznila iz rok vsakokrat samo za las? Bo navdušil komisijo ter občinstvo v dvorani in pri televizijskih sprejemnikih naš najboljši vrtnar vseh časov, palček Vrtnarček? Ali pa bo vso naklonjenost požel najbolj obetajoč pevec zadnjega palčjega obdobja, palček Prepevalček, ki poje tako lepo, da se mu še rožice priklanjajo? Odgovor na to pomembno vprašanje bomo izvedeli v naslednji uri…«
Občinstvo je zaploskalo, komisija se je resnobno posedla v bližino odra, televizijske kamere so zabrnele in začelo se je!
Najprej je prišel na oder palček Festivalček.
»Sem najbolj izkušen med vsemi. Nastopil sem že sedeminsedemdesetkrat in vsakokrat sem bil tik pod vrhom… Poleg tega imam tu s seboj tako lep moder pomladni žafran, da ga svet še ni videl. In tudi pesmico sem spesnil ob njem… prisluhnite!« »Ni slab, le malce preveč se hvali…« je staknila komisija glave že med samim petjem. Besedilo je bilo zelo povprečno, petje pa precej boljše, toda kaj, ko mu je na koncu ušel takšen glas,da se je žafran kar stresel, nato pa žalostno povesil.
»Jaz se ne bi hvalil, kolikokrat sem že nastopil in kolikokrat mi je spodletelo. Raje bi vas po Festivalu povabil v svoj gaj, kjer si lahko od blizu ogledate vse spomladanske cvetlice, ki uspevajo pri nas… Če pa bo vmes na posebnem podstavku tudi Zlata trobentica, ni odvisno samo od mene, ampak tudi od vas, če ne predvsem od vas, ki boste zagotovo glasovali zame…« je menil palček Vrtnarček. V rokah je imel nežno modro vijolico, ki je zagledala svet tik pred Festivalom, žal pa se je morala na njem zaradi pomanjkanja vode tudi posloviti.
»Vrtnar je res izvrsten, preveč se tudi ne hvali, žal pa nas lovi na poceni zadeve…« je menila stroga komisija. » Vijolice so same po sebi tako nežne in vabljive, da bi jim vsak prisodil vnaprej po deset točk, vendar je treba tudi upoštevati, da je to nežno cvetlico v tem vročen prostoru pravzaprav uničil, ji vzel življenje.«
Palček Vrtnarček je bil precej slabši pevec kot palček Festivalček, kljub temu pa je bilo občinstvo navdušeno nad njim, predvsem zaradi najlepše vijolice, ki so jo videli kdaj v tem času na tekmovanju.
»Ne bom se hvalil, kako dober vrtnar sem, še manj, kako odličen pevec, rad bi vam samo povedal, da vas vse imam rad, tako močno imam rad, kot imam rad svoje rožice in prepevanje…« je dokaj spretno zastavil palček Prepevalček in občinstvo mu je navdušeno zaploskalo.
»Če bo speljal petje brezhibno do konca, bo verjetno letošnji zmagovalec palček Prepevalček. Prinesel je lepo rožico – in to v lončku! – naravno trobentico, kar je tudi v duhu našega Festivala, povrhu pa se je tudi predstavil izredno simpatično, kar mu bo gotovo prineslo veliko točk med občinstvom…« so menili člani komisije, ki so se zavedali, da se njihovo mnenje ne sme razlikovati od splošnega okusa občinstva.
Palček Prepevalček je pel tako lepo, da je prevzelo prav vso dvorano, močno navdušeno pa je bilo tudi občinstvo doma pri televizijskih sprejemnikih. Komisijo je petje tako zapeljalo, da si je začela udarjati s prsti po mizici in ropotati v ritmu popevke z nogami po tleh, kmalu pa ji je pritegnila tudi vsa dvorana, ki je enoglasno skandirala ob pesmici.
»Očitno sva midva tokrat popolnoma pogorela…« je šepnil palček Festivalček svojemu kolegu palčku Vrtnarčku za odrom. »Navajen sem, da izgubljam, toda še nikdar me ni premagal nihče tako odločno. Tale poteza s trobentico v lončku je enkratna, glede petje pa je tako in tako neprekosljiv…«
»No, ja, pa drugič…« je skomignil palček Vrtnarček, se še med prepevanjem Prepevalčka preoblekel in odšel domov zalivat svoje rožice. Tudi Festivalček se je neopazno izmuznil domov, kajti kljub vsemu poraza ni najbolje prenašal in mu ni bilo prav nič do tega, da bi videl, kako bodo palčka Prepevalčka zasuli s cvetjem, poljubi in pohvalami.
Oba sta bila že daleč proč od dvorane, ko se je naenkrat zgodilo nekaj sila nenavadnega. Usta palčka Prepevalčka so se še naprej odpirala, iz njih pa ni prišlo nobenega takšnega glasu več, ki bi bilo podobno prepevanju, ampak je preko ozvočenja samo nekaj močno zaškripalo, nato pa zacvililo, zatem pa je bilo slišati, kot bi se ustavila pokvarjena kaseta…
Palček Prepevalček je kot brez glave stekel z odra, skočil skozi stranski izhod na plano, nato pa jo ucvrl naravnost v zavetje svojega domovanja, v rastlinjak vrtnarja Pepija, kjer se je skril v najbolj temačen kot.
Pri presajanju rož je Pepi naslednji dan odkril majhno kaseto, z razvitim in poškodovanim trakom…
»Prevara! To je velikanska prevara! Škandal! Kaj takega se še ni zgodilo na Festivalu rožic in pesmic!« so še dolgo potem govorili po sedmih palčjih deželah, palčka Prepevalčka pa je bilo tako sram, da se več ne prikaže iz svojega skrivališča, pa tudi vrtnar Pepi se ne bi hotel pogovarjati z njim.
In kaj je ugotovila posebna komisija, ki je raziskala festivalsko »kuhinjo«? O, marsikaj zanimivega! Palčka Festivalčka je podpirala vsa žlahta in mu nosila rože tudi po tri dni hoda daleč, samo da bi enkrat zmagal. Palček Vrtnarček je rožice tik pred nastopom poškropil s posebno vodico, da sobolj dišale in stale lepše pokonci, kar je bilo seveda tudi v nasprotju s Pravilnikom. Palček Prepevalček pa sploh ni imel posluha in je kasete snemal njegov prepreded, ki je bil nekaj časa operni pevec, v pokoju pa se je umaknil v mirno hišico pod skalo v Samotnem zalivu.
Torej tudi najboljši niso bili najboljši, je pisalo v časnikih, to pa je vrtnar Pepi že dolgo vedel.
»Raje naj bi delali…« se je ujezil Pepi, brcnil proti kotičku, kjer je domoval palček Prepevalček in se podal k zalivanju presajenih rožic. Koliko časa pa bo še trajala zamera zaradi kasete, še ne ve nihče. Prej ko slej se bo moral palček Prepevalaček pokazati iz svojega skrivališča, se opravičiti in priskočiti Pepiju na pomoč. Tudi stanovanje nekaj stane, pa naj bo še tako borno…


NA GORSKI KMETIJI NA POHORJU ME JE USTAVIL ZGOVOREN KMET.[uredi]

Videti je bilo, da ga že dlje časa tišči skrivnost, ki bi jo rad zaupal komu drugemu. Najprej se je opravičeval, da pač nima veliko stika z ljudmi iz doline, nato pa je hitro prišel s pravo barvo na dan.
»Poglejte tele tri želode! Posebno tale, najbolj svež, mi je padel takoj v oči… Ali opazite kaj posebnega?«
Želodov je na Pohorju seveda na mernike, zato ni nič čudnega, da je vmes kakšen tudi drugačen od drugih. Ampak tistile, ki a je imel v rokah kmet Vanč, res ni padel samo na tla in tam obležal. V rokah ga je moral kdo imeti presneto dolgo ali pa se je z njim dogajalo še kaj drugega.
»Mogoče se sliši nenavadno, ampak tile želodi so vozila palčkov. In to nenavadna vozila, ampak formula ena. In na naši njivi je bilo tudi pravo tekmovališče za ta vozila… Žal sem ga moral pred zimo preorati, avtomobile pa sem si shranil za zmeraj…«
Potem me je povabil v hišo, dal na mizo štefan tepkovca, ob kozarcu pa se mu je jezik tako razvezal, da sem mu komajda sledil.
»V moji zgodbici nastopajo kar trije palčki: palček Smejalček, palček Volanček in palček Menjalček…«
Nisem mu hotel ugovarjati, da so imena nekoliko nenavadna, posebno še, ker je kmet Vanč drugače resen človek.

Palčki Poljančki prirejajo vsako leto veliko tekmovanje v formuli ena na enem izmed tekmovališč, ki ga naredi posebna gradbena skupina nekaj dni pred tem. Zbere se vsa Poljana, iz sosednjih palčjih dežel pa pride tudi nekaj turistov, tako da glede obiska ni nikoli nobenih težav. Bolj so težave s tekmovalci, kajti tako drznih palčkov, da bi tekmovali s formulo ena, je vedno manj. Na začetku jih je tekmovalo po sedem, pozneje samo o pet, zadnje leto pa le trije, pa še ti niso vsi resno vzeli tekmovanja, čeprav je prva nagrada tisoč palčjih cekinov. Treba pa je tudi vedeti, da so s tekmovanjem veliki stroški, tako za organizatorja kot za tekmovalca. Vsak tekmovalec mora namreč drago plačati Polžu slino, s katero si namaže vozilo po spodnji plati, še dražje pa je gorivo oziroma moč, s katero se želodi premikajo po tleh naprej. Za to namreč poskrbi Vetrič, ki vse tekmovalce enakomerno poriva naprej, samo od njihove spretnosti pa je odvisno, kdo bo hitrejši. Od spretnosti in od izdelave vozila.
»Kam pa se vama mudi, hihihi! Do tekmovanja so še trije dnevi in lahko se še zgodi, da ga sploh ne bo, hihihi,« se je smejal palček Smejalček svojima kolegoma, palčku Volančku in palčku Menjalčku, ki sta si že sedem dni pred tekmovanjem izbrala želod, nato pa ga začela takoj obdelovati z vseh strani. Treba je namreč izdolbsti notranjost, v katero potem zleze palček voznik, še bolj natančno pa je treba obrusiti spodnjo stran želoda in jo namazati pravi čas s polžjo slino, drugače nikamor ne prideš.
Medtem ko sta se palček Volanček in palček Menjalček skrbno pripravljala na tekmovanje, gradbena skupina pa je imela tekmovalno stezo že nared za trening, je palček Smejalček pohajkoval naokoli, se šalil s palčicami in se hvalil, da je tako in tako najbolj pogumen in mu zato zmaga ne uide.
»Tako zgodaj se pripravljata samo zato, ker sta navadni revi. Jaz pa si vedno pravim: prvo je pogumno srce. Le kaj ti pomaga odlično pripravljeno vozilo, če pa si ne upaš ob pravem času drzno nagniti in pohiteti z vso hitrostjo skozi ovinek…«
Medtem ko sta si palček Volanček in palček Menjalček nabavila že vso polžjo slino ter jo tudi ustrezno prekuhala in z njo namazala vozili, se palček Smejalček še vedno ni lotil dela. Celo pogodbe z Vetričem ni šel podpisat, kot da bi bilo samoumevno, da mora porivati na tekmovanju tudi njega.
»Pih, pih, kako sem užaljen!« se je jezil Vetrič, ki je jemal tekmovanje vedno sila zares, kajti nerad bi poslušal očitke na svoj račun, da ni do vseh treh enako pozoren.
»No, ja, bo pa pač zmagal eden izmed naju dveh…« si je mislil palček Volanček in pustil palčka Smejalčka vnemar. Sam pri sebi si je sicer želel poštene tekme, pa tudi takšne, da bi bila prava paša za oči in pogumna srca, vendar se s Smejalčkom pač ni dalo sodelovati.
»Škoda, da tekmovanje iz leta v leto izgublja na privlačnosti,« se je žrl tudi palček Menjalček. Če ne bi bilo tako neresnih palčkov vmes, bi bilo tekmovanje še večja vaba za vse s Poljane in od drugod.
Končno je le napočil veliki dan. Ne boste verjeli, toda na tekmovalni stezi so vendarle stali trije lični želodi. Že od daleč je bilo videti, da sta dva izdolbena veliko bolj skrbno in natančno, tudi namazana sta bila veliko bolj temeljito. Vendarle pa je bilo tudi res, da se je palček Smejalček zadnji hip zresnil, si izbral svež želod na tleh, ga čez noč na hitro izdolbel in na spodnji strani na namazal s polžjo slino, potem pa ga s pomočjo Vetriča prav tako postavil na tekmovalno stezo kot njegova kolega.
Zbralo se je najmanj sedem ducatov palčkov od blizu in daleč, vsi močno nestrpni, kako bo z letošnjim tekmovanjem. Po časnikih in po televiziji so brali in slišali, da priprave vseh treh niso bile najboljše, čeprav Polž in Vetrič za to nista prav nič kriva. Nestrpnost je rasla iz trenutka do trenutka. Palčki Volanček, Menjalček in Smejalček so si ogledovali svoje male formule ena, se dogovarjali z Vetričem, kako naj jih poriva, hkrati pa so poprosili tudi Polža, naj bo ves čas v bližini, če bi bilo treba vozila kaj dodatno namazati. Sedemkrat po sedem krogov – to vsekakor ni bila navadna šala!
Nazadnje jih je štarter le poklical na štart, ukazal Vetriču naj zapiha, vsem trem pa z roko namignil, naj pritisnejo čim hitreje. Želja vseh organizatorjev je pač bila, da bi bila tekma čimbolj napeta, kajti drugače si prihodnje leto ne bi mogli več obetati tako velikega obiska, pa tudi nagrado bi morali bistveno zmanjšati.
Občinstvo je zaklicalo od navdušenja: takoj po štartu je povedel palček Smejalček, ki je imel ob vsem tem še toliko prisebnosti, da je lahko ves prvi krog mahal obiskovalcem, pri tem pa se tako glasno smejal, da so ga vsi razločno slišali.
»Saj divja kot norec…« je rekel na glas oče palček Poljanček, ki so ga imeli na Poljani kot nesojenega vodjo, vsekakor pa je bil prav on tisti, ki je na koncu podelil nagrado.
»Joj, kako se bojim zanj! Se je stisnila k svojemu možu mati Poljančka, nato pa se je takoj popravila, kajti lahko bi jo kdo slišal, pa bi rekel, da po nepotrebnem navija za najbolj neresnega tekmovalca: »Pravzaprav se bojim enako za vse tri… Samo da bi se srečno izteklo in da se ne bi kdo ubil…Kdo pa je prvi, je čisto vseeno…«
Palček Volanček je bil takoj po štartu drugi, palček Menjalček pa tretji, vendar le za pol vozila za palčkom Volančkom, tako da se je lahko zgodilo še marsikaj.
»Napovedi se uresničujejo…« je vpil reporter v svoj mikrofon. »Po sedmem krogu še vedno vodi tisti, ki ima v prsih najbolj pogumno srce – palček Smejalček.«
Tudi ko so tretjič prevozili po sedem krogov, je bilo še vedno isto, le da sta se palček Volanček in palček Menjalček s svojimi vozili močno približala vodečemu palčku.
»Tole bo še trd boj za zmago!« je menil oče palček Poljanček, ko je reporter za trenutek skočil do njega in za najširše občinstvo poprosil za izjavo.
»Joj, nekaj smrdi!« je dvignila nos mati Poljančka, čeprav je Vetrič sporti odganjal vse smrdljive pline.
Tja do zadnjih sedmih krogov je ostalo tako kot na štartu, le da sta Menjalček in Volanček med seboj zamenjala mesti, Smejalček pa ni imel več odločilne prednosti, ampak je vodil le za četrtino dolžine želoda.
Tedaj pa se je zgodilo nekaj nepredvidenega. Vozilo palčka Smejalčka se je naenkrat s spodnje strani vžgalo in začelo nalahno tleti. To ni bilo sicer nič posebnega, kajti zgodilo se je že, da je palček privozil v cilj, skočil iz vozila in se rešil zadnji hip pred ognjem, vendar pa se ni še nikdar kazal dim tako zgodaj.
»Dragi poslušalci, spoštovani gledalci, priča smo najbolj dramatičnemu tekmovanju v zadnjih stotih letih… Vse občinstvo je na nogah… Bo vozilo palčka Smejalčka vzdržalo ali ne? Bo vzdržal sam palček Smejalček, kajti dim mu že močno obira pogled na tekmovalno stezo? In kako bo z Menjalčkom in Volančkom, ki sta mu tik za petami?«
Res je bilo razburljivo kot še nikoli do tedaj. Izpod Smejalčkovega vozila se je vedno močneje kadilo, kljub temu pa voznik ni hotel ustaviti in si namazati ponovno spodnjega dela, čeprav je Polž ves čas čakal ob strani s pripravljeno slino.
V tretjem krogu zadnjih sedmih krogov se je zgodilo tisto, kar se ni dalo preprečiti. Prav v trenutku, ko naj bi palček Menjalček prehitel palčka Smejalčka, se je le-ta nagnil še močneje postrani, tako da bi pač pridobil na hitrosti na ovinku, vendar pa se je nagnil preveč in izletel iz želoda na tla. Palček Menjalček je silovito obrnil svoje vozilo v stran, da pač ne bi povozil Smejalčka, in kot raketa zletel s tekmovalne steze. Ko je vse to videl palček Volanček, je takoj ukazal Vetriču, naj ustavi pihanje, ker ne misli nadaljevati tekmovanja, čeprav bi lahko na hitro prevozil še preostale kroge in pobral nagrado.
Toda palček Volanček je raje brž pobral svoja dva kolega in ju kar s formulo eno odpeljal v bolnišnico. Seveda je po navadni cesti vozil veliko počasneje, še vedno pa hitreje kot rešilni avto. In kdo je bil zmagovalec?
Oče palčkov Poljančkov je razsodil takole:
»Tokrat ste zmagovalci vsi, predvsem pa palček Volanček, ki je nesebično pomagal svojima tovarišema. Zato predlagam, da damo polovico nagrade Volančku, polovico pa Menjalčku in Smejalčku, ko ozdravita…«
Poškodbe niso bile hude, vseeno pa sta morala ostati nekaj dni v bolnišnici.
»Ne maram niti cekina…« se je uprl palček Volanček. »Vsa nagrada naj gre v dobrodelne namene…«
Zanimivo pa je tudi to, da se je v bolnišnici na hitro zresnil tudi palček Smejalček, ki se ga je ime sicer obdržalo, toda vpričo vseh je že na prvem obisku palčka Volančka pri njem sklenil, da se ne bo več vedel tako neodgovorno in da bo odslej naprej pripravljal svojo formulo eno najmanj toliko časa kot drugi. Tako ne bo spravljal sotekmovalcev v nevarnost, tekmovanje v formuli ena na Poljani pa bodo lahko še dolgo prirejali.
Če vas zanima, kdo bo zmagal letos, pohitite tja gor v času, ko bodo zreli želodi.

V PREKMURJU SEM SE USTAVIL PRI ZNAMENITEM LOVCU[uredi]

Ni eden tistih, ki bi govoril veliko ali celo preveč. Pač pa je vsaka njegova beseda preudarna in ima svojo težo, pa tudi vsak kotiček na svojem ozemlju pozna do zadnjega kamenčka. Na terenu ni samo poleti in jeseni, ko je v naravi tako lepo, ampak gre rad med svoje ljubljence tudi spomladi, pa naj bo še takšno blato, prav tako pa rad pomaga vsem živim bitjem na svojem lovnem območju tudi pozimi, ko drugi pozabijo na to.
»Poglejte, kaj sem našel preteklo zimo v jami za vasjo!« Res ima v rokah precej nenavaden čopič. Na spodnjem delu je prav takšen kot vsi čopiči na svetu, držalo pa ima votlo, na zgornjem koncu pa močno odprto, tako da bi lahko pihnil vanj in na ta način metal barve s ščetin na platno.
»Pa ne gre samo za čudežni čopič, ampak sem se v zadnji zimi dokopal tudi do spoznanja, da je v teh naših mrzlih krajih doma tudi precej palčkov, med katerimi sem sam občudovalec palčka Slikarčka…«
No, pa smo tam! Spet je na sporedu zgodbica o nenavadnem palčku, to pa je tisto, kar zanima tudi mene, ne samo lovca Štefana.
»Če pa bi si rad kdo ogledal te njegove umetnine, naj pride k nam pozimi, ko jih najraje razstavlja…« Še preden vprašam, zakaj prav pozimi in kako je bilo s tem čudežnim čopičem, me že posede v mali lovski koči za mizo in začne pripovedovati o nenavadnem palčku Slikarčku iz teh krajev.

V tej palčji družini je bilo kar sedem sestric in en sam sinček. Tako je bilo že od daleč jasno, da mora biti sinček palček nekoliko drugačen od drugih. To se je tudi v resnici izkazalo že po nekaj desetletjih njegovega življenja, kajti palčku ni bilo kaj dosti do novih oblekic in igranja s punčkami, ampak se je raje zavlekel v svoj kotiček in – risal. Na Njivi, na Trati ali pa rudi v Potoku je našel kakšen takšen kamen, kakšno koščico, kakšno barvno kredo, s tem pa je naredil na lubje, na skalco ali kar na hiško kakšno zanimivo risbo. In tako se ga je že v mladih dneh prijelo ime Slikarček.
Največ je seveda risal svoje sestrice. To pa je delal tako natančno, da sploh niso več potrebovale ogledalc.
»Hvala lepa, res jih ne potrebujemo!« so zavrnile celo potujočega prodajalca, ki jih je s košem nosil naokrog in so jih povsod pokupili vsaj toliko, kolikor je bilo oseb v hiši, tako poceni so bila. »Nas raje kar bratec nariše…«
Ko si je katera izmed njih naredila novo pričesko ali sešila novo oblekco, je samo zaprosila svojega bratca, naj nariše, kako je videti zdaj, v novi preobleki, in palček Slikarček jo je narisal tako hitro in tako lepo, da so drugi samo gledali in gledali.
»Res ima nenavaden dar narave…« je povedal v mestecu tudi potujoči palček Prodajalec, to pa je nazadnje prišlo na uho palčku Starčku, ki je skrbel za kulturno blagostanje v deželi. Sam od sebe si je šel ogledat Slikarčkove umetnine na lubju in kamenju ter si med ogledom ves čas godrnjal v brado:
»Ja, nekaj posebnega pa je res v tem fantu, nekaj posebnega…«
Očetu je predlagal, da bi palčka Slikarčka poslali v šole, v tiste višje šole v mestu, kjer bi se Slikarček lahko še veliko naučil in tako postal svetovno znan.
Oče je nekoliko okleval, nato pa le privolil, posebno ker mu je palček Starček dejal, da bi Slikarčka šolali na državne stroške. Palček Slikarček pa se je nerad ločil od svojih sestric in tudi drugače mu je bilo bolj všeč, da je slikal kje v bližini doma, zato se je na dan odhoda v višje šole zatekel raje v samoto in se pred očetom skril.
»Samo smejali bi se mi v mestu…« se je ustrašil drugih palčkov in se ni hotel prikazati na plan niti tedaj, ko ga je oče iskal čisto v bližini.
»Hoj – hoj!« je zaklical oče na ves glas. »Prosim vse, ki ste kjerkoli videli mojega sinčka edinčka, da mi takoj pridete povedat in ga privedite domov…«
Med tistimi, ki je slišal te besede, je bil tudi Severni piš. Bilo je že pred zimo, vedno več dela je imel v teh krajih, zato je tudi on prisluhnil, kdo vpije proti njemu. No, izkazalo se je, da proti vetru ni imel nič, vseeno pa se je Severni piš takoj lotil iskanja skritega palčka. Malo iz radovednosti, malo pa, ker drugega velikega dela še ni imel.
»Aha, tukaj si!« ga je končno odkril v samotni votlini za vasjo. »Mislil si, da ne bo nihče pogledal v votlino, kaj? Ampak jaz prepiham vse od kraja… Votline pa so mi še posebej všeč, ker je v njih tako prijetno mrzlo…«
»Lepo te prosim, samo ne izdaj me, kje sem! Nočem iti v mesto, samo zato sem se skril…«
Severni piš ga je dobro razumel, saj tudi sam ni hodil po krajih, ki mu niso bili všeč in v kratkem času sta sklenila pravo zavezništvo. Ne samo to, ampak tudi neomajno prijateljstvo, in to takšno močno prijateljstvo, kakršnega si je želel Slikarček že od rojstva naprej. S Severnim pišem sta se pogovarjala samo o slikanju in o umetnosti, prav nič pa o pričeskah in punčkah, o čemer so kar naprej blebetale njegove sestrice.
»Že dolgo časa te opazujem od daleč…« je pozneje povedal Severni piš. »In vidim, da si res pravi naravni umetnik… Zato sem ti tudi prinesel darilo… Poglej, poseben čarobni čopič… Ti ga samo primeš v roke, jaz ti zapiham skozi držalo in videl boš, kakšne čudovite slike bodo nastajale po njim…«
Seveda je bil Severni piš tudi nekoliko zaljubljen vase in mu je bilo všeč samo tisto, kar je bilo narejenega iz ledu, sreža in ivja. Vendar je bilo res, da je palček Slikarček lahko delal s tem čarobnim čopičem takšne umetnine, da jih še ni videl svet.
»Tebe pa res ni treba dajati v nobeno šolo…« se je premislil tudi njegov oče, ko je v votlini za vasjo odkril sinčka, kako čudovito riše po zamrznjenih stenah posebno lepe risbe. Na prvi pogled so bile precej umetniške, tako da si moral vsako pogledati vsaj trikrat, če si hotel ugotoviti, kaj predstavlja. Po svoje pa je bilo to zanimivo tudi za druge obiskovalce, kajti vsakdo je videl na teh ledenih slikah nekaj drugega, to pa je bilo še bolj vznemirljivo.
»Ampak fanta morate dati v šolo!« se je razjezil palček Starček, ko si je prišel pogledat tudi umetnine v jamo. »Ne morem razumeti, zakaj mu nočete dobrega…«
Palček Slikarček in Severni piš sta se zmenila, da se bosta ločila šele pozno spomladi, ko bo moral vetrič v druge kraje. Tedaj pa naj gre palček tudi v višje šole, če hoče. S to rešitvijo so se strinjali vsi, tudi palček Slikarček, saj bi mu bilo brez Severnega piša in njegovega čudežnega čopiča preveč dolgčas doma. Do tedaj pa sta narisala še na tisoče slik, ne samo v votlini za vasjo, ampak tudi po lužah po sedmih doleh, ob prihodu strica Mraza sta se lotila tudi slikanja na led po Veliki reki, načrtovala pa sta celo risanje po zasneženih Poljih, a jima je na koncu zmanjkalo časa.
»Ne stiskaj me tako močno, saj se bom še stopil…« je zaprosil Severni piš palčka Slikarčka, ko sta se pozno pomladi vendarle morala posloviti. »Saj se zgodaj jeseni spet vidiva… Tedaj ti prinesem nov čopič, še bolj natančnega in lepšega…«
Tako je palček Slikarček odšel na šolanje v mestece, kot si je zamislil tukajšnji vodja palček Starček. Šolanje niti ni bilo tako dolgočasno, kot si je sprva predstavljal Slikarček. Res pa je bilo, da je sedelo v šolskih klopeh veliko takšnih palčkov, ki niso znali narisati niti samega sebe, kaj šele, da bi upodobili koga drugega ali narisali kakšen del pokrajine. V šoli ni nikomur povedal o čarobnem čopiču, pa tudi o svojem velikem prijatelju ne, čeprav ga je veliko sošolcev spraševalo, ali res riše sam in kdo ga je naučil.
Doma se je medtem zgodila velika nesreča. Votlina palčka Slikarčka je postala tako znamenita, da so si jo prišli ogledat palčki iz sedmih dežel, tu in tam je vanjo pokukal tudi kakšen Človek. Ker pa stalna razstava ni mogla biti zaprta za druge obiskovalce, se je nekega poletnega dne pripetilo, da si jo je prišel ogledat celo likovni kritik Južni veter. In lahko si predstavljamo, kaj se je zgodilo! Slikarije v votlini si je ogledoval toliko časa, da nazadnje ni bilo niti ene slike več nikjer…
»Eh, nič hudega… S prijateljem bova naredila pozimi nove…« si ni belil las palček Slikarček, ko mu je oče ves obupan povedal o veliki nesreči v domači vasi.
Po končanem šolanju jo je palček Slikarček že prvo uro ubral domov. Glede na to, da je bil naravno izredno obdarjen, precej pa je pridobil tudi v višji šoli, so mu ponujali z vseh strani, da bi ostal v mestecu in slikal v razkošnem ateljeju. Imel pa je tudi ponudbo, da bi na isti šoli učil mlajše palčke.
»Mi še na misel ne pride…« je povedal vsem na glas in se raje vrnil v svojo vasico. Žal Severnega piša še ni bilo tam, kar je palčka Slikarčka tako potrlo, da mu ni bilo do ničesar drugega, kot samo do risanja. Od zore do mraka je risal po stenah in drevju, po kamenju in plotovih, po skalah in jamah. Ko se je samo za malenkost ohladilo, pa je bil že v svoji znameniti votlini. Začel je znova, vse od kraja. Ker pa Severnega piša še vedno ni bilo od nikoder, mu ni šlo najbolje od rok. Pa tudi stari čopič je bil zanič.
Tri dni je risal in risal, nazadnje pa je vrgel čopič ob tla in se usedel na skalo, razočaran sam nad seboj, da se je v šoli tako grdo pokvaril, da ne zna narisati niti tistega več, kar mu je prej šlo dobro izpod rok. Naenkrat pa je nekaj zašumelo in v votlino je previdno vstopil veliki prijatelj – Severni piš. V roke mu je položil čisto nov čopič, objel palčka samo s pogledom, nato pa mu pomagal voditi roko po zaledenelih skalah.
Nastale so takšne umetnine, ki jih še ni ustvarila palčja ročica. In to ne samo v votlini, ampak tudi zunaj na ledenih lužah in na Veliki reki.
»Kaj pa rože? Menda ne bova risala samo punčke in fantke! Palčkom bi bile zagotovo všeč tudi rože… Takšne lepe ledene rože, kot sem jih videl v daljni Mrazovi deželi Lepotiji…«
Kar je poskusil, vse mu je uspelo. Čarobni čopič je deloval ob pomoči Severnega piša tako enkratno, da se palček Slikarček tudi ponoči ni mogel ustaviti. Po vseh palčjih hišicah je narisal na okna takšne vrtnice, nageljne in begonije, da so vsi samo strmeli in strmeli.
»Saj to je pa tako, kot bi bilo tudi pozimi poletje!« so se veselile Slikarčkove sestrice in začele vesti prtičke po vzorčku na oknih.
Palček Slikarček pa je šel s svojim prijateljem na dolgo pot po vsej širni deželi, tudi tja do domovanj Ljudi. Ponoči, ko so spali, sta se prikradla do oken in nanj narisala s čarobnim čopičem takšne ledene rože, da je bilo vsako okno posebej prava galerija. S Severnim pišem sta sklenila, da bosta to delala do konca življenja, zato bosta gotovo pozimi obiskala tudi vaš domek. Le zakuriti ne smete preveč, ker toplote Severni piš ne prenese in bi se lahko meni nič tebi nič na vašem pragu stopil… brez prijatelja pa palček Slikarček ne zna narisati najlepših umetnin, ker čarobni čopič tedaj niti ne deluje. Ko pa boste odpirali okna z ledenimi rožami, to storite čimbolj previdno, da ne boste priščipnili palčka Slikarčka, kajti tu in tam je tako utrujen, da se po napornem delu preprosto uleže na okensko polico in tam počaka naslednjo noč. To bi njegovih sedem sestric jokalo, če bi se bratcu kaj zgodilo, pa tudi umetnin na oknih ne bi bilo več…



V Ljubljani poznam imenitnega urarja. Ob zgornjem toku reke Savinje biva čez poletje v lesenjači marljiv drvar. Na Dolenjskem je doma eden izmed vnetih gobarjev. Na Gorenjskem sem naletel na odličnega čebelarja. V kočevskih gozdovih živi skrben logar. Vsa Štajerska hodi k najboljšemu zeliščarju. Ob reki Idrijci sem se pogovarjal s spretnim ribičem. Na gorski kmetiji na Pohorju me je ustavil zgovoren kmet. Na notranjski planoti sem pokramljal z izkušenim polharjem. Pod triglavskimi strminami sva se dolgo menila s prvovrstnim planincem. Ob Kolpi rad poseda izvrstni mlinar. Na Tolminskem sem srečal prijaznega pastirja. Ob jadranski obali mi je pripovedoval nenavadno zgodbo dobrovoljni vrtnar. V Prekmurju sem se ustavil pri znamenitem lovcu.

IN VSI: OD URARJA, DRVARJA, GOBARJA, ČEBELARJA, LOGARJA, ZELIŠČARJA, RIBIČA IN DO KMETA, POLHARJA, PLANINCA, MLINARJA, PASTIRJA, VRTNARJA IN LOVCA SO MI POTRDILI…

… DA PALČKI SO!!!

Bolj ko o palčkih razmišljava, bolj se nama zdi, da ni prišlo do naključnega razkritja. Bržčas so vmes posegli palčki sami. Res je, da so se pokazali drugim ljudem, toda nikakor ne more biti navadno naključje, da prav tistim, ki so pozneje te zgodbice povedali meni, oziroma opisali palčke kolegici Dunji, da jih je lahko narisala. Prepričana sva, da brez pomoči palčkov ta knjižica ne bi mogla nastati. Šele zgodovina bo razkrila, kaj je pripeljalo palčke k temu. Zaenkrat pa bi se vsem pripovedovalcem, posebno pa vsem dragim palčkom, oba iskreno zahvalila in jima zaželela še veliko nadaljnjih prijetnih doživetij. Kjerkoli bova, kakorkoli se bo zasukalo življenje, s komerkoli se bova še srečevala, vedno vas bova, naši ljubi palčki, nosila v svojih srcih... Še enkrat HVALA ZA RAZKRITJE IN SREČNO VNAPREJ!