Do vrha

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Do vrha
Ivo Trošt
Izdano: Slovenske večernice za poduk in kratek čas, zv. 59; V Celovcu: Družba sv. Mohorja, 1907; (COBISS)
Viri: archive.org
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Podbregom je prav čedna kapelica lurške Matere božje. Marsikdo se ustaví na razpotju, se prekriža po lepi stari navadí in počasti nebeško Kraljíco vsaj s pobožnim vzdihom, potem si pa misli: lično delce ta-le kapelica. Gotovo jo je sezidal posestnik one-le dvonadstropne hiše, ki se na nji ponosno blesti v zlatih črkah napis „Lovro Srnad“ brez vsakršnega dostavka.

Toda moti se neznani ugibalec.

Ako pogleda kapelico bliže, lahko prebere na pročelju, da so jo postavili hvaležní podbreški obdani svoji milostni Materi v petdesetletni spomin razglašenja verske resnice o brezmadežnem spočetju; nad stranskima obokoma pa mu naznanjajo uklesane črke, da so skladali za njo domači obdani z delavci iz bližnjega kamenoloma. Nikjer ni posebnega oznamenila, da bi bil kaj več dal za kapelico Lovro Strnad.

Zidava je res podobna, tudi barva in robovi ob voglih so takí, kakor jih ima Strnadova hiša; mogoče, da je obe stavil isti mojster, najbrž je bil za obe stavbeni podjetnik práv Lovro Stmad, saj je bil povsod prvi, kjer je kazal krajcar zaslužka, toda plačal je samo svojo ponosno zgradbo — mali gradič, pri kapelici je pa celo zaslúžil. Za take stvari ni imel drobiža, pa ga tudi ni nihče silil, da bi dal kaj več. Take požrtvovalnosti ni od njega pričakoval nihče. Zato so Lovru očitali pobožnjažtvo, ki se ga drži samo tam povsod, kjer mu vrže gotovega dobička.

Malo se je zmenil Stmad za take očitke.

Stalno si je bil začrtal pot, ki je hodil po njem. Iz tira bi ga ne spravil niti sam angel varih. Blesteči napis na pročelju njegovega doma je pomenil brez vsakršnega pojasnila, da je tukaj ustanovljeno podjetje in trgovina — za vse, kar pomnožuje bogatemu Lovru Strnadu itak silno bogastvo.

„Pa da se ne umiri, da ne mara pokojno uživati plodov svojega truda,“ so se popraševali ljudje in dostavljali:

„Vse je njegovo — vsa vas, malone vsa občina in obsežna okolica mu je dolžna. Njegovi so širni travniki do Ljubljanice, njegovi temni gozdovi do samega krimskega slemena; njegov kamenolom, trgovina, gostilna, žaga, mlin, skladišče lesa doma in v mestu. Hišo ima, da niti gróf ne lepše. Skozi okno pogleda, kadar hoče, in vidi, kakor daleč neso oči: vse njegovo. Vidi lahko tudi sosednjo vas in sredi vaši na hribcu župno cerkev sv. Vida s pokopališčem. Tam se mu pomudi oko med vrstami križev, med vrstami grobov onih, ki že počivajo v Bogu. Tam se spočije slednjič tudi on sam. Lahko bi pa počival tudi že sedaj v življenju. Drugim naj pusti nabiranje bogastva, sam ga ima dovolj, preveč ... Že sedaj bi lahko užival telesni pokoj in mislil in skrbel za dušni mir po smrti. Ni dobro, preveč vezati duše na posvetni mamon: pohlep oslepi ...“

Tako in še huje so zavidali sosedje Strnada.

Danes je že tako, da zavidamo vsakogar, ki ima groš več od nas. Strnad je pa imel mnogo, da, veliko grošev. Ko bi tudi ne županil že celo vrsto let po deželnih in cesarskih postavah, je bil takorekoč mali bog vsi širni okolici z ličnimi cerkvicami na hribcih, s snažnimi vasicami ob vznožju; po Ljubljanici vozijo njegovi čolni les in kamenje v mesto, do Ljubljanice prevažajo po železnem tiru les in kamenje. Pri njem je sleherni dan kakor živ semenj. Stanovalci domačih in sosednjih vaši vozijo k njemu na prodaj les, drva, žito, živino; od njega pa jemljejo štacunsko blago, železnino, orodje, vino, apno. Hodijo na posodo po denar in donašajo obresti v denarju ali poljskih pridelkih. Ker se mu boje zameriti, pijo črez mero. Tedaj se jim razveže jezik, da hvalijo Lovra, kakor najeti; na- slednji dan pa zabavljajo, da je oderuh, ki ima za nič vino, da je dovolj bogat in bi lahko posojal kar tako. Kmalu jih pa zopet obide potreba, da prídejo ponižni, skesani prosit podaljšave, potrpljenja ...

Pravcati semenj dan za dnem. Strnad zapisuje, računa, se pogaja, kupuje, prodaja — večinoma sam. Drugim ne zaupa mnogo. Vendar ga hvalijo v lice in trde, da ga ni blizu ne daleč človeka, ki bi mu mogel očitati nepoštenost. On molči in dela ter prejemlje po isti ceni hvalo in grajo.

Takšen je bil Lovro Strnad, takšen ostane. Kjer čuje, da je na prodaj košček zemljišča, gozd, les, hiša, kdo drugi je kupec kot Strnad?

„Še to mora biti moje — vse moje prav do vrha na Krimu,“ si je mislil. „Potem bom lahko izpregel. Počival bom ter gledal skozi okno na vrh Kríma. Še to in to moram doseči, moram ...“

Da je le došel prodajalec, gotovo sta se pogodila.

Zato so ljudje, ki jim je bolj mar tuja sreča kot lastna, že dvomili, da bi bili pošteni viri Strnadovih dohodkov. Trdili so, da je najbrž v zvezi s samim rogačem, ki mu donaša denarje.

Strnad šteje že nad šestdeset let svojega dobičkonosnega življenja. Še vedno je priden kot mravlja in živahen kakor pred četrtstoletjem. Život mu je postal nekoliko obilen, ne preveč, a lahna rdečica na licu je zanesljiv dokaz, da je Stvarnik možu poštenjaku ohranil trdno zdravje.

Oni dan je šel na Krim in se prehladil.

Danes upira pomladno solnce svoje žarke v visoka okna, kakor da pozivlja hišnega gospodarja: „Ej, Lovro, pridi v božjo naravo! Veseli se življenja, budečega se vsepovsod. Dovolj si skrbel za pokoj na stara leta!“

Prav izzivajoče se je upiralo solnce v kapelico in strmo pečino nad kamenolomom. Morda bi bilo rado pokukalo v Lovrovo sobo in poprašalo, kaj misli o njegovem zdravju tam se mudeči zdravnik. To radovedno solnčece! Ali se mu smili bolni Lovro?

* * *

Malega posestnika sin, si je mislil Lovro Strnad, ko je dovršil ljudsko šolo, da je človeku še najbolje, ako je zadovoljen z malim. Želel si je skromne sobice, nič večje kakor tako, da bi lahko stala v nji njegova postelj in bilo bi dovolj. Dela se ni strašil. Kjer je pa delo, je tudi jelo, je ponavljal in se v svoji skromnosti ni bal bodočnosti. Delal je in varčeval za lastno sobico. Neki trgovec je videl njegovo marljivost, varčnost in sposobnost sploh, pa ga je povabil k sebi, da se izuči v trgovini. To je dobro došlo razumnemu dečku, ki je uganil, da se po tem potu še najlažje postaví na svoje noge: svojo sobico bo imel in svojo streho.

Gospodar ga je čislal in zelo cenil njegovo marljivost. Leto za letom mu je zviševal plačilo. Denarje je pa deček zopet dajal v — kupčijo. Tako je rastel njegov kup kar obenem na dveh straneh, zakaj gospodar je delil ž njim potem čisti dobiček. Skromna sobica se je ob tem razširíla najprej v veliko sobo z mnogimi okni, pozneje celo razdelila v več sob in kuhinjo, jedilne shrambe, kleti, hleve — skratka v mogočno lastno hišo. Tam bo užival sadove svojega truda v miru in pokoju.

Po očetovi smrti je prejel nekaj dote in jo vestno priložil vidno se zvišajočemu kupu prisluženih in prihranjenih denarcev. Slednjič ga je povabil gospodar, naj bo njegov drug v trgovini. Skupno hočeta deliti ves dobiček. Tudi to se je zgodilo, in sicer ne na škodo Lovra Strnada. Njegovo premoženje se je množilo od dne do dne, kakor da počiva na njem poseben blagoslov božji.

Ko je umrl gospodar, se ni mogel več sporazumevati z njegovim sinom. Ločil se je od njega, prišel Podbreg in začel samostojno trgovino. Marljivost in varčnost in sreča ga niso ostavile več. Sezidal je ogromno poslopje za trgovino in gostilno, kupil mlin in žago, trgoval na drobno in debelo, da je slednjič skoro nehote ugnal nasprotnika — sina nekdanjega gospodarja. Vsi so mislili, da sedaj ustaví pridobivanje bogastva, kupičenje vrednosti ter pojde zares uživat zaslúžení pokoj. Nič. Lovro Strnad je poiskal v okolici najbogatejšo žensko, jo zasnubil in prípeljal na svoj dom kakor pravcati podbreški grof. S tem je pomnožil svoje bogastvo in prikúpil več travnikov in gozdov. Sosedje so začeli strmetí ob njegoví sreči. Tudi njegova ženka ga je občudovala ter tiho opravljala gospodinjske pošle v hiši; svojega moža pa ni umela, čemu si kupiči toliko imetja. Vedno je snoval kak nov načrt.

„Še to moram izvršiti. Kri in meso mora postatí moja misel, potem pojdem počivat.“

„Saj je že vse tvoje od Ljubljance do Krimskega vrha,“ mu je ugovarjala žena.

„Miruj, Anica,“ ji je rekel „Kako sladko bova počivala potem, le pomisli!“

Anica je slušala; verjela mu pa ni.

Otrok tudi niso imeli pri Strnadovih.

Lovro je ostal starí Lovro in vedno starejši Strnad: vse je hotel kupíti in vse imeti. Oni dan je slišal, da je na prodaj tisti mali košček zemlje na vrhu Kríma, ki je stala na njem lesena piramida. Mnogo ni vreden tisti svet in veliko ga ni, toda Lovro si je mislil : „Potem bo zares vse moje — do vrha in še na vrhu. Ko bom doslužen trgovec v pokoju, mi bo uhajal pogled kar s postelje skozi okno na oni košček zemlje, na tratico in skalovje na vrhu v sladki zavesti, da sem jih pridobil jaz, da so moje.“

Došel je prodajalec in Lovro se je dvignil ž njim po dolgi strmi poti, po topečem se pomladnjem snegu na vrh Krima. Ob vznožju so ju že pozdravljali kimajoči zvončki in ob prisojnih rebrih trobentice, gori višje pa samo še pomladanski teloh in zimzelen. Proti vrhu sta gazila po snegu. Tedaj se je prehladil Lovro Strnad.

Danes gleda zlato solnčece skozi na pol zastrta okna v njegovo spalnico, da bi zvedelo, kaj meni zdravnik o njegovi bolezni. Že tretji dan ga drži v postelji; bolezen se pa preminja, pravijo, na tretji, sedmi in deveti dan — na bolje ali na slabeje, kdo ugane?

Kakor senca je hodila Strnadovka k bolniku in od bolnika. Zdravnik je preiskoval bolezen, sestavljal diagnozo, si popravljal naočnike in nabiral obraz v zelo resne poteze. Strnadovka se ga je bala.

No, solnce je bilo poštenejše od zdravnika. Uganilo je pa tako-le : Zdravnik iz same ozirnosti ne mara razodeti skrbni ženki resnice. Bolnikovo votlo hropenje, pojemajoča telesna moč, njegovo mrtvaško lice, ali ne pomení vse to, da je blizu konec? Ko dospe potnik do vrha, stopa navzdol.

Opoldne so mu že peli vsi štirje zvonovi pri sv. Vidu. Peli so pa tudi po vseh podružnicah in naznanjali žalostno novico, da je Lovro Strnad nastopil zasluženi pokoj. Dosegel je počitek, ki je stremil po njem vse življenje, a ne na kupu pridobljenega bogastva, marveč na hribcu pri župni cerkvi sv. Vida — na pokopališču.

Ali je ob koncu spoznal grozno prevaro, ki ga je mamila od prve zavednosti pa do smrti? Morda.

Kakor v prešerni samopašnosti so se poigravali solnčni žarki na steni poleg mrtvaške postelje Lovra Strnada. Najbrž bi bili radi pisali na njo njegovo dosedanje življenje in beležili s tresočimi rokami — neizogibni konec, obenem konec grozne prevare. Saj je bilo življenje Lovra Strnada ena sama prevara.

Ob zahajajočem solncu se je samotno blestel „Lovro Strnad“ na pročelju lepe gosposke hiše, gradiča, a med živimi je ostal samo njegov spomin. Ljudje so obžalovali njegovo smrt in njegovo vdovo. Tako bogat in tako sam, ona pa tudi nič manj osamljena na stara leta. Njegovi sorodniki jo bodo sovražili, ker jim bo na poti zaradí bogate dedščine, ki bi jo bilo itak vsem dovolj, ali človeški pohlep je kakor volk: večja kakor je staja, ki je zašel vanjo, tem huje trga in davi. Saj se tudi Strnadu ni godilo bolje, ko se je hital za dozdevno srečo.

Danes se je na pokopališču sv. Vida njemu odpiral grob in grob njegovi dolgi prevarí. Ječé so peli vsi štirje zvonovi. Njih glas je tužno donel tudi po daljnjih hribih, odmeval iz nižave celo na vrh Krima, na on košček trate in skalovja, ki ga Lovro Strnad vendar nikdar ni mogel nazvati svojega skozi okno zaželjenega počivališča.

Iz groba pri cerkvi sv. Vida ga ni mogel videti, ko se je zgrnila nanj zemlja ob velikanski udeležbi sorodnikov. Ljudje so opažali, da jih je vedno več — kakor gob po dežju.

* * *

Še danes se ustavi marsikak popotnik Podbregom pred kapelico lurške Matere božje. Mogoče je tudi, da si misli: Ta-le zidava hiše in zidava kapelice svedočita enega mojstra, enega gospodarja. Toda nad velikimi vrati, ki je nekdaj skozi nje vrvelo bučno življenje, ni več blestečega napisa v zlatih črkah. Sorodniki so še pravdali z vdovo za bogato dedščino, slednjič s kladivom odpravili zlati napis raz zid in prodali lepo hišo-gradič v tuje roke.

Mnogo je bilo dedščine in dolga pravda.

Črno oblečeni vdovi niso mogli prikratiti v hiši dosmrtnega bivališča, kakor bi ga bili radi, da bi imela hiša višjo ceno. Kakor senca hodi po stopnicah, iz sobe v sobo, kakor duša pokojnikova iščoča še vedno mini in pokoja, ki ga ni mogla najti v življenju. Sedaj šele se včasih dozdeva vdovi, da pomalem umeva njegovo usodno prevaro ter moli za milost njegovi duši. — Solnce pa upira svoje žarke kakor nekdanje dni v okno dvonadstropne hiše in spominja vdovo boljših časov, ko ni vedel Lovro Strnad, ni vedela ona sama, kako bridko se varata v življenju. Mlin ropoče in žaga bobni ob vodi, kamenje in les vozijo po železnem tiru k Ljubljanici, v kamenolomu odmeva sleherni dan dleto in kladivo. Dohodek in dobiček seveda spravljajo drugi. Tudi ljudje ne prihajajo in odhajajo več z denarjem, z obrestmi: vse so izterjali dediči, nekatere dolžnike zarubili, pregnali v Ameriko z rezkimi kletvicami na ustnih.

Pomladi vendar prepeva v vrbju ob vodi slavec in v gozdu si šušte smreke v vrhovih na glas povest o izgubljenem življenju.