Do smrti tvoja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Do smrti tvoja.
Valentin Korun
Izdano: Slovenski narod 9. marec 1907 (40/57), 1-3
Viri: dLib 57
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Hodil sem nekoč po grajskem vrtu, ko se je izprehajala po njem baronesa Urzi. Pravzaprav hodil nisem, kakor se hodi navadno, ampak postajal sem za rožnimi grmi in odondod opazoval baroneso, ne da bi ona mogla videti mene. Sicer se pa tudi Urzi ni izprehajala, kakor se izprehajajo navadni ljudje, ampak stopicnila je dvakrat trikrat, potem pa postala ter pisala in pisala na list papirja, ki ga je držala v roki. Jaz pa sem izza rožnega grma občudoval eteričnost njenega stasa, se divil njeni ženijalnosti, s katero je polagala svoje vznesene misli na papir, in v pekoči ljubezni do nje mi je tolklo srce v prsih, kakor da bi bilo zdivjalo.

Ko pa je začela z držajem svojega solnčnika začrtavati v pesek jambe in troheje ter jih vezati v stihe, stihe pa v kitice, tedaj me ni držalo več za grmom. Neodoljiva moč potegnila me je proti njej. Zahrepenel sem jo videti od blizu in zaželel, da bi tudi ona videla mene. Hoteč pa napraviti vtisk, kakor da bi slučajno šel po tisti poti, sem delal silo svojim kretnjam in srce mi je utripalo od razburkanosti, ko sem se ji bližal. Prišedši do nje jo pozdravim vsled zastale sape jedva slišno, potem pa hitim dalje, dasi bi bil stokrat raje ostal pri njej.

Moj pozdrav jo je le deloma vzdramil iz pesniške ekstaze; odzdravila mi je sicer, vendar očij ni obrnila od jambov in trohejev v pesku.

Šele ko sem se oddaljil od nje kakih sto korakov, zaslišim:

„Monsieur Omladè!"

„Prosim, baronesa!" in z lakajsko naglico sem bil v tistem hipu že tudi pri njej.

„Ali bi hoteli priti opoldne v moj salon ?" me vpraša in pristavi: „Imela bi vas nečesa prositi".

„Prosim , baronesa! Sem vam v katerokoli uslugo"; tako nekako si mislim svoj tedanji odgovor, ki pa se je izvestno glasil manj uglajeno.

„Torej au revoir, monsieur Omladè!"

Zdaj pa je bila mera moje mlade, nerazvajene sreče polna. Le pomislite: Urzi, baronesa, pesnica in pisateljica, vabi mene, vanjo zaljubljenega gimnazijca, ki se je od blizu nisem upal niti pogledati, ampak le od daleč izza rožnega grma, na pomenek k sebi v salon!

Ko potegnem iz žepa staro ankerico, ki sem jo bil koncem šolskega leta zamenjal pri neki starinarici tam za Ljubljanico za sklad starih šolskih knjig, bila je ura pol enajstih. Da bi mi torej prej minil čas, ki me je ločil od Urzi in njenega salona, sem hodil po poti ob potoku, ki teče za grajskim vrtom, in skušal misliti to in ono. Pa ni šlo; zakaj glava in srce sta bili naphani s kaosom mislij in čuvstev, ki je valovalo semintja okrog edine jasne točke, podobe Urzine.

Iz omenjenega razloga torej ne bom razkladal natančneje, kaj vse se je tekom te poldruge ure godilo v moji notranjosti. Rajši hočem porabiti to priliko, da posežem nekoliko nazaj in razberem nekaj konkretnih dejstev, ki naj služijo v pojasnjenje položaja.

Urzi je imela brata, ki je bil moj sošolec. Ker sva si bila dobra in sva med letom pomagala drug drugemu, kolikor sva baš mogla, povabil me je, da naj prebijem del počitnic na gradu njegovega očeta. Imela pa je tudi dve sestri, ki sta bili mlajši in lepši od nje, kar sem že tudi tedaj uvidel. Ker pa je imela vsaka teh dveh svojega ženina in bi bila moja ljubezen na to stran očitno brezuspešna, zaljubil se nisem v nobeno izmed njiju.

In tako je prišlo, da sem si iz ­ bral izmed treh barones tisto, ki je bila še prosta, in to je bila ravno Urzi. Priznati pa moram, da ta izbira ni bila samo drzna z ozirom na mezalijanso, ki je pretila na ta način nastati, ampak je bila tudi dokaj čudna glede okusa, ki me je pri tej izbiri vodil. Ne govoril bi namreč resnice, ko bi trdil, da je bila Urzi mlada, grdo pa bi lagal, ko bi pravil, da je bila lepa. Prav nasprotno je bilo res. Videla je kakih petnajst spomladi več ko jaz, in ker sem imel jaz tedaj ravno šestnajst let, je stala torej z eno nogo že globoko v srpanu. Sicer pa moram pripomniti, da me njena starost še ni tolikanj motila Mislil sem si: Ker si ti precej vihrast fant, nič ne de, če je Urzi nekaj starejša; zato je pa tudi pametnejša in te bo laže vodila.

Ampak tudi narava je skoparila pri lepotičenju njene zunanjosti, da bi jo bil moral, ko bi jo bil gledal z nemotenim očesom, smatrati najmanj za nelepo. Seveda se mi je zdela tedaj, ko jo je obdajala svetla glorijola moje ljubezni, precej drugačna. Vendar pa bodi povedano v čast mojemu prirojenemu okusu, da mi tudi ljubezen ni mogla pokvariti estetičnega čuta tako zelo, da bi jo bil smatral za izvanredno krasotico. Zdela se mi je vse predolga, presuha in preploska. Pa tudi njeni zobje mi niso ugajali bogve kako. Tako čudno so se svetlikali, kakor da bi bili zaliti z zlatom. Sicer so res bili, česar pa tačas nisem razumel. In kakor mi je ugajalo zlato že tedaj kjerkoli drugje, zlasti pa v denarnici, tako malo prikladno se mi je zdelo v čeljustih, kar se mi zdi, mimogrede povedano, tudi še dandanes.

Pa vse te — napake, tega ne smem reči, ker za take jih nisem smatral — temveč, recimo nekam učeno, manj ugodne telesne kakovosti, odtehtovale so se v obilni meri od vrlin njenega duha. Seveda, da sem odkritosrčen, nekoliko tudi od njenega blestečega rodbinskega in eksotičnega imena. Vendar pa ker sem bil precej demokratičnega mišljenja in čisto demokratičnega pokoljenja, zato na take in enake slučajnosti nisem dajal ravno toliko. Pač pa mnogo na vrline duha. In teh pri Urzi ni bilo treba iskati. Ležale so ti kar vidno na dlani. Saj je bila Urzi pesnica in pisateljica in sicer med pesnicami in pisateljicami tiste vrste, katerih spisi se tiskajo. Založnika ji res ni bilo treba iskati, ker je bila v srečnem položaju, da je svoje spise lahko sama zalagala. To je že bilo res, pa tega tedaj jaz nisem vedel, in ko bi bil tudi vedel, ne bil bi razumel. Merodajno je bilo zame dejstvo, da so bile njene pesmi in novele natisnjene in da jih tako razen nje bral lahko tudi kdo drugi, če jih je hotel.

Kaka razlika je bila potemtakem med njo in menoj! Sicer sem bil tudi jaz pesnik in pisatelj, česar, mislim, mi ni treba še posebej poudarjati. Tisti čas na primer sem po Pindarjevem zgledu pesnil odo, v kateri sem z vznesenimi epiteti opeval baroneso Urzi in katere vodilno misel sem izpeljal nekako takole: Kakor si ti Pigoklej bil vreden Pindarjevega opevanja, ker si v olimpijskih igrah zmagal nad vsemi svojimi tekmovalci, tako doni večna slava baronesi Urzi, ker si je vspričo tolikih tekmovalk ona edina znala pridobiti moje srce in ljubezen. Kakor torej vidite, pesnik sem bil vsekako in ne med zadnjimi, ampak sitnost je bila ta, da moji spisi niso še bili zagledali belega dneva. To pa zaradi tega ne, ker so mi bili uredniki naših listov slave tako zavistni, da jih niso hoteli natisniti. Pa ne samo zavistni, temveč tudi skrajno nevljudni so bili. Zakaj niti odgovarjali mi niso na moje drezanje, čeprav sem svojim pismom prilagal desetvinarske znamke. Pač, eden je odgovoril, ko mu nisem dal prej miru ; sicer ne v pismu, ampak na platnicah svojega lista, da je kar ves svet lahko bral njegove grobosti. Pa kako je odgovoril? Tako, da se Bog usmil! Mislil sem si: Očividno je, da mi hočeš moj talent naravnost ubiti! Pa ne boš! In še z večjo vnemo sem pesnil na svoji odi.

Vendar pa z Urzi se le nisem mogel meriti, ker, kakor rečeno, ona je bila tiskana, jaz pa ne. In prav to dejstvo, da je bila Urzi pisateljica po glasu, jaz pa rokopisnik brez imena, vzbudilo je v meni do nje najprej visoko spoštovanje, iz katerega se e izlegla tekom nekaterih dni globoka ljubezen. In da je bila ta ljubezen platonsko idealna, mi boste verjeli, ako vam povem, da dotlej nisva izpregovorila vsega skupaj niti petnajst besed drug z drugim in da sem se jaz zadovoljeval zgolj s tem, da sem jo opazoval izza rožnega grma, kadar se je izprehajala po grajskem vrtu.

In tako je bilo tudi tisti dan, ko me je povabila v salon.

Jedva se je kazalo moje stare ankerce pomaknilo na dvanajst, sem že stal pred salonom in trkal na vrata. In ko vstopim, sedela je Urzi pri mizi ter pisala in pisala, da je od peresnega skrtanja kar odmevalo po dvorani. Pa ščipalnik je imela na nosu! Lahko si torej mislite, kako se mi je zdela učena. Skoraj tako, kakor naš razrednik, ki nam je že v prvi šoli predaval zemljepisje po škriptih. Lepa pa še bolj. In ker je to učenost v tistem trenutku združevala tudi z neobičajno ljubeznivostjo, kakoršne na njej dotlej še nisem opazil, vdahnila mi je novega navdušenja zase in za odo.

„Tres bien, monsieur Omladè!" me je nagovorila; potem pa nadaljevala: „Prosila bi vas, ko bi mi hoteli na čisto prepisati tole novelico, da bi jo lahko poslala v tiskarno. Jaz nikakor ne utegnem s prepisovanjem izgubljati časa, ko mi vrši vse poluo sižejev po glavi. Ali bi hoteli?"

In pri tej priči se mi je tako ljubko nasmejala in me tako milo pogledala — ščipalnik je bila že prej odložila —, da sem bil pripravljen ji prepisati kar cele foiijante, pa ne samo ene kratke novele, akoravno se je pravzaprav že tudi meni mudilo, da bi skoraj dovršil svojo pindarsko odo, ker sem hotel še v tistih počitnicah vreči na knjižni trg neko tragedijo v verzih, za katero sem imel načrt že izgotovljen in v kateri sem namenil sebi vlogo junaka, baronesi pa vlogo junakinje .

In ko mi je pokazala rokopis ter mi to in ono razložila, izročila mi ga je in jaz sem ga začel prepisovati.

Naslov tej noveli je bil „Do smrti tvoja". V njej je avtorica v fantastnih bojah in prekipevajočih besedah opisovala nekakega imaginarnega ljubčka svojega, mu z brezštevilnimi ohi in ahi razodevala svoja ljubezenska čuvstva, katerih refren je bila prisega, da hoče ostati do smrti njegova.

Ko sem jaz tole stvar prečital in si jo od vseh strani natančno ogledal in dobro premislil, osamosvojila me je ženijalna, pa kakor boste vi ­ deli, usodepolna ideja. Domislil sem si: Omlado, zdaj je prilika, kakor nikdar več! Glej, tole novelo lahko uporabiš, da odkriješ baronesi Urzi svojo ljubezen.

In takoj sem uravnal po tem na­črtu svoje prepisavanje. Torej pazite!

Epiteta, katera je Urzi dala svojemu imaginarnemu ljubčku, ki pa očividno niso bila meni lastna — tako n. p. on je imel dolge navzgor zavihane brke, jaz pa tedaj še nisem imel niti njih sence; je imel on oči črne kot oglje jaz pa plave kot nebo itd. — sem nadomestil s takimi, ki so se lahko nanašala name. Sicer pa moram reči, da mi v tej točki ni bilo treba mnogo izpreminjati; zakaj ker je bil Urzin domišljani ljubček lep kakor Adonis, jaz pa kajpada tudi, se je pretežna večina tega, kar je bilo njemu lastno, mogla prenesti tudi name.

Nadalje je prihajalo mojemu po­četju v prid tudi to, da je bilo v noveli vse polno pik in pomišljajev, ki so mestoma zavzemali kar po več vrst zaporedoma, ki so se pa lahko brez vsake škode izpustili. Te vrzeli sem potem uporabil v to, da sem mesto pik in pomišljajev, če je bilo le količkaj prikladno ostali vsebini, napisali z svojega to, kar se mi je zdelo najprikladnejše za odkritje moje ljubezni. N. pr. v rokopisu se je bralo: „Ah, ali je res, da me ljubiš, in se li smem zanesti na tvojo zvestobo ...?"

Jaz pa sem te pomišljaje in pike izpustil ter na njih mesto kratkomalo napisal odgovor na gornje vprašanje; „Ah, neznansko te ljubim in ostal ti bom zvest čez groba vrata!"

In to je šlo tako naprej, dokler nisem rokopisa po svoje popravil.

Tako popravljenega sem pa potem kar najlepše prepisal, začetne črke tudi umetno okrasil, in ko sem Urzin rokopis uničil, da bi onemogočil kontrolo, zavil sem svojega v svilen papir, povezal zavitek z zelenim, plavim in rdečim trakom ter ga oddal strežaju, da ga je ponesel baronesi.

Nato pa sem šel na vrt in sem se z utripajočim srcem izza rožnega grma oziral proti oknom Urzinega salona, koprneč radovednosti, bo li Urzi razumela sladko skrivnost, katero sem ji razodel na način, ki bi ne mogel biti bolj poetičen.

Pa nisem stal dolgo za rožnim grmom, ko pride strežaj in mi pravi:

„Gospod Omladè, baronesa Urzi Vas želi."

„Aha, hvala Bogu," si mislim, „razumela me je. Zdaj pa hajdi po odgovor."

Ko sem si nato otepel z dlanjo oprašene hlače ter pogladil lase, da je bila lisa ravno na sredi, sem stopil pred baroneso zaupnih lic in intimnih kretenj, kakor je to navada med zaročenci.

Pa lepo sem jo naletel. Premotovala je liste po mizi, da so letele kar cunje od njih, in sikala je kakor kača, ne da bi me pogledala. Slednjič se pa obrne proti meni in zahohni: „Une telle impertinence! Omladè, kje imate moj rokopis? "

„Premilostna baronesa, ko sem ga prepisoval, se mi je razlilo črnilo po njem, na kar sem ga vrgel v ogenj," zablebečem s tresočim glasom.

Zdaj bi jo pa bili morali videti! Zbežali bi bi bili pred njo, kakor sem jaz zbežal.

Že itak dolga, suha in ploska postala je še daljša, bolj suha in bolj ploska. Lica so ji ozelenela, oči pa orumenele in ulila se je iz njenih pozlačenih ust name ubogega Omladeta ploha, ki je v mojem srcu namah uni­čila vse nežne kali moje ljubezni.

Kakor polit koder sem taval nekaj časa po gozdiču ob potoku. Vendar kmalu sem se spet otresel in treno premotril novo situacijo, v katero me je pognala Urzina besnost.

„Hudič!" sem nelepo zaklel, potem pa nadaljeval: Peklensko je ta ženska grda, kadar se ujezi! In pa kako je vražje gadja! To bi bil lep zakon! Huhu! Bog me varuj in sveti križ božji! Je že prav, da se je ta zamotana zadeva tako razmotala. Zdaj bi je pa jaz ne hotel, tudi ne ko bi me prosila na golih kolenih, da bi si jih krvavo odrgnila. Maram njo in njena suha kolena!

Nato potegnem iz žepa list, na katerem sem imel napisano svojo pindarsko odo, ga važno raztrgam in pomečem kosce ribicam v vodi.

Pa tudi za tragedijo v verzih nisem imel več pravega navdušenja in tako je ostala nedovršen osnutek še do današnjega dne.

In to je v resnici škoda.