Do šotora

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Do šotora.
Matija Malešič
Izdano: Ilustrirani glasnik 3/6 (1916)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

V dokolenskem snegu smo naskočili dobro zakopanega sovražnika in bili odbiti. Stotnija je bila zdesetkovana, zato so nas vzeli iz prve bojne črte in poslali nazaj v malo, revno vasico.

Pobiti, topi in mrki smo prišli v vas. Še vedno so nam zveneli po ušesih klici, ki smo jih čuli pred urami pri naskoku; še vedno so nam brneli po glavi trpki vtisi tistih trenutkov, ko so padali desno in levo ljudje ko snopje, ko so se rdečile cele plasti snega, ko so ranjenci v smrtnem boju dvigali roke s prošnjo, naj jih ne pustimo v sovražnih rokah; ali ni jih mogel nihče uslišati, ker so nas zasledovali.

Mehanično smo vlekli noge iz snega in jih zopet zarivali vanj ; snežinke, ki so padale pogoste in velike na obraz in za vrat, nam niso razburile krvi, da bi se vzvalovila in razjezila, snežni metež nam ni mogel pregnati trpke pobitosti; na oledenele noge in roke, na premočeno telo nismo mislili.

Mislim, da sploh nisem ničesar mislil, premagan od silnega telesnega napora, še silnejšega duševnega napora, ki sem ga preživel pred urami. Ta duševni napor me je potrl docela, mi izbil slednje misli iz glave — nemo, topo sem prestavljal noge; šel sem, ker so šli drugi, šel sem, ker je bilo povelje, šel sem ko živina. Zdajinzdaj se je sicer hotelo vzbuditi v glavi in mi zapeljivo šepetati: kaj bi, bodi vesel, da nosiš zdravo kožo nazaj iz tistega pekla! — Ali še ni dobro zašepetalo do konca, sem že zopet padel v topost in malomarnost za vse na svetu in za samega sebe.

Sredi vasi smo obstali in stali naslonjeni na puške do teme. Poveljnik nas je hotel menda spraviti pod streho, ali brez uspeha. Samo pet, šest koč je štela vasica, par ovčjih hlevov in dve, tri kašče. Kar ni bilo zasedeno po brigadnem in polkovnem poveljstvu in štabu, je bilo napolnjeno z ranjenci.

Določili so nam torej mesto med dvema kočama pod milim nebom, iz katerega se je sul neprestano in vedno pogosteje sneg in sedal na naše potrpežljive glave in rame in hrbte.

Nekateri so kar sedli v sneg na mestu, kjer so ravno stali, drugi so pritisnili k tistima dvema kočama, da zakrijejo vsaj glavo.

Med zadnjimi sem bil i jaz. Naslonil sem se na steno, zdrknil tesno ob njej na zemljo, vrgel plahto za šotor na noge, odpel pas, tornistre nisem vrgel s hrbta, ker sem bil prelen za to, puško sem vrgel preko nog.

Začutil sem naenkrat popolno onemoglost. Zaprl sem oči. Mislil nisem ničesar. Mir sem hotel imeti.

Ali miru ni bilo. Vkljub utrujenosti in prestanim neizmernim naporom se je eden ob steni zganil in se zaklel, da ne more zatisniti oči, ker ga zebe v noge.

Da, da, v noge že zebe, ali kdo bi bil tako neumen, da bi se ganil, če mu taka onemoglost leži v kosteh in sklepih, da bi ne odprl ust, če bi slaščice deževale iz neba. Sicer pa postaja ta onemoglost telesu skoraj prijetna. Nič se ganiti, čutiti, kako leze onemoglost od glave do nog in od nog do glave, in koder enkrat leze, ni več občutka mraza in mokrote ...

Ali tisti je le rogovilil in ni dal miru. In našel se je res eden, ki mu je pritrdil. Zedinila sta se, da postavita šotor.

In še več se jih je našlo, ki so vkljub vsej izmučenosti vstali, začeli odmetavati sneg in postavljati šotore.

Kar jezilo me je, ker nisem imel miru, morda tudi, ker bodo pod šotori na varnem pred snegom, jaz bom pa do jutra ves žameten.

Ali da bi se ganil in si našel tovariša, s katerim bi postavila šotor, nisem ni pomislil.

»Vseeno mi je!« sem mislil v trdovratnosti in zopet zaprl oči.

Nekdo je zašel na moje noge.

Jeza je vzkipela v meni.

»Kaj si slep, teslo!« sem zavpil.

Ali tisti se ni prav nič brigal za mojo opazko in je izginil v sneženi metež in temo.

To me je še bolj razjezilo.

Sedaj sem že začel zopet misliti. Ali sama jeza in trdovratnost so bile moje misli.

Ob steni koče ni bilo nobenega več, vsi so postavljali šotore.

Ker sem se vzdramil iz malomarnosti in onemoglosti, sem začutil mokroto po hrbtu in za vratom, ozeble noge in roke.

Zaklel bi — ali ...

Ali sem smešen ! Šotor ne bo prišel do mene! Kaj mi pomaga vsa trdovratnost, kaj mi pomaga, da si prigovarjam, da sem tako izmučen, da bi ne zmagal vstati, poiskati enega, da postaviva šotor! Kaj mi pomaga jeziti se na tiste, ki postavljajo šotore in ne dajo miru, če pa imajo prav. Nekateri že leže pod šotorom in se vesele, da ne pada sneg naravnost na njih telesa.

Jezno sem sunil plahto za šotor s svojih nog, da se mi je vsul sneg z nje na noge, pustil tornistro, kjer je bila, samo zlezel sem ven iz njenih jermenov, postavil puško na njo in jo zagrnil s šotorom.

Stopil sem do šotorov in sem povpraševal, kdo še nima druga za šotor.

Nihče ni hotel priznati, da je osamljen. Tisti, ki so bili že gotovi s šotori, me niso ni poslušali; tisti, ki so jih šele postavljali, so bili nestrpni, da pridejo prej pod platno, ki jih bo branilo pred snegom; morda jih je bilo nekaj, ki še niso imeli para, ali v tej mrzličavi naglici — to sem vedel in čulil — bi bil jaz zadnji, ki bi ga vzeli za druga, zakaj vsak se je bal, da bi moral večino sam narediti. Enoletni prostovoljci niso sloveli med njimi kot ljudje , ki radi in koristno primejo kako delo vroke. V meni je kipelo, najbolj jeza nad samim seboj, da sem zamudil priliko, ko so prvi začeli postavljati šotore.

Vrnil sem se k svoji tornistri, stisnil plahto za šotor pod pazduho in se znova napotil med ljudi. Sedaj sem že prosil, da se me eden usmili in doda svojo plahto za šotor, da ga skupaj postaviva. Zastonj. Samo malo jih je še bilo zunaj, drugi so vsi že izginili pod šotori, se stisnili in globoko dihali, da razgrejejo prostor pod snegom. Obupaval sem! Po slednjem sredstvu sem segel: ponižal sem se in prosil tu in tam vstopa: da se me usmilijo, ker ne morem najti nikogar, ki bi že ne imel šotora; da nam bo topleje, če bomo trije; da se me naj za božjo voljo usmilijo, ker kaj naj začnem, revež, brez šotora v tem snežnem metežu vso noč? Svojo plahto za šotor dam, da jo razgrnemo po zemlji, da ne bomo ležali na mokrih tleh.

Ali ljudje od drugih vodov so zamrmrali, kje sem bil poprej, od mojega voda so me pomilovali, ali v vsakem šotoru — čudno — so bili že trije, ali pa pride tretji. Iz vsega pa je govorilo: Kje si bil poprej? Na gorko bi se vsak rad vlegel! Misliš, da je bilo nam lahko premagati onemoglost in izmučenost? Postavili smo šotore, udobno hočemo kraljevati v njih! Kdor ni delal, bo ostal zunaj.

Ker je ravno tedaj prišel narednik, da odvede ljudi h kuhinji, nekje na drugi strani vasi, so še slednji ljudje izginili v šotore in se potuhnili ko da že spijo, zakaj nikdo si ni želel capljati h kuhinji in vršiti tam potrebna dela.

Stiskal sem pesti in hotel vpiti od razdraženosti.

Naenkrat sem se spomnil svojih zvestih od roja, s katerimi sem nočil dosedaj vedno skupaj. Stisnilo me je pri srcu. Tisti zvesti so ležali tam gori v gozdu, kjer smo naskočili. Mrtvi, ali težko ranjeni, da niso mogli za nami, da so ostali, kjer so se zgrudili.

Kakor temen, dušeč oblak mi je legel ta spomin na glavo in srce. Klonil sem glavo in odšel do svoje tornistre, sedel nanjo, zavil noge v zasneženo plahto za šotor, potegnil kapo na ušesa in vtaknil desno roko v levi rokav premočenega plašča, levo v desni, se pritisnil k steni, stisnil zobe in zatisnil oči.

Moj Bog, ta vojna ...

Pa zakaj sem se le dvignil in šel okoli beračit, da pridem pod šotor! Sedaj sem na tistem ko če se ne bi dvignil, ne na tistem, na slabšem, zakaj prvič me strašno peče, ker so bile vse prošnje zastonj, drugič so mi prišli na misel tisti grozni trenutki pri odbitem naskoku.

Trdovratno sem se skušal ubraniti vsem drugim mislim, samo tej ne: Vseeno mi je, kar se zgodi z menoj. Ali še ta misel ni hotela biti iskrena, da bi se potolažil in ogrel pri njej. Tuja in neprijazna je bila ta misel.

Poslušal sem, kako je klel in razgrajal narednik, ker ni spravil ljudi skup; poklical je vse podčastnike izpod šotora — jaz sem ravnodušno preslišal svoje ime — in jim bral levite; potem so morali podčastniki takorekoč vleči navidezno speče ljudi izpod šotorov in jih voditi k naredniku, s katerim so odšli h kuhinji, da prineso menažo na stotnijo.

Da, tako izmučeni smo bili, da ni niti beseda menaža več privlačevala.

Samo mir smo hoteli imeti.

In sklenil sem, da ne vstanem, ko pride menaža, in ne grem po svojo jed. Sicer bi po vseh človeških postavah že moral biti lačen, ker nisem dobil že štiriindvajset ur ničesar v želodec, ali kaj mi to mar! Samo da bom imel mir in mi ne bo treba vstajati in odpenjati od tornistre jedilne skledice in iti do kuharja in tam čakati in se vrniti in jesti začinjeno s snežinkami, ki bi padale v menažo.

Mir, mir ...

In mir je zavladal pri ostanku stotnije, dasi so vedeli, da pride v kratkem menaža, in je bil ob takih prilikah šum in pričakovanje veliko. Sedaj se ni nihče ganil.

Mrzlo mi je bilo po hrbtu, noge so pekle od ozebline, ali krčevito sem stiskal zobe, da niso šklepetali, trdovratno sem se oklepal sklepa, da se ne ganem, pa naj pride, kar hoče ...

Mili Bože, ta vojna ...

Polagoma sem zopet začel čutiti onemoglost v udih in zaspanost, tudi oči ni bilo treba več šiloma zatiskati, same so lezle skup in ostale zaprte ...

Menda sem malo zadremal ...

Naenkrat sem čul, da me nekdo kliče.

Aha, sem pomislil, ne da bi se ganil, ali odprl sem oči, bo že zopet treba na kako patruljo. Ali ne najdete me, ne prikličete me! Nisem iz železa, da bi mogel po vseh teh naporih še kaj storiti.

Ne odzovem se!

»Enoletni prostovoljec, enoletni prostovoljec ... enoletni prostovoljec ...«

Le me kliči, dnevni desetnik! Ne dam ti odgovora!

»Pa le kje ste ? ... Ali je pod tem šotorom enoletni prostovoljec? ... Ali je pod tem? ... Vraga vendar, kje je? V bitki ni padel, videl sem ga, da je prišel nazaj! He, ali je pod tem šotorom enoletni prostovoljec?«

»Kaj nam ne daš miru! Ni ga tu!«

»Ali veš morda, kje je?«

»Kaj me briga, kje je, mir nam daj!«

»Ali jaz ga moram najti, k računskemu podčastniku mora!«

Že prav, sem mislil in niti odprl oči.

»Čujete, ljudje, ali je pod tem šotorom enoletni prostovoljec?«

»Hudiča, ali bo že enkrat mir! Kaj vpiješ okoli ko da se svet podira, če ga ne moreš najti! Mir nam daj!«

»Ravno sem zaprl oči, pa me prebudi s svojim vpitjem!«

»Moram ga najti! Ali ga je kateri videl, ko je postavljal šotor?«

»Le išči ga v snegu, pod šotorom ga ne najdeš! Gospod je prišel prosit, da ga vzamemo v šotor, ko smo bili gotovi! Da bi pomagal pri delu, a, tega ne, bi dobil žulje na rokah.«

»Išči ga po hišah, gospodu je gotovo preslabo spati pod šotorom na mokri zemlji!«

Stresel sem glavo, jo dvignil in naslonil na steno, odprl oči in zastrmel v gluho temo in sneg.

»Pošta je prišla zanj! Kje ga le dobim?«

»Išči, samo ne vpij!«

Le naj čaka pošta do jutri! Moje razpoloženje ni, da bi vzel pismo od dragih v roke in si še bolj grenil trpke trenutke.

»Išči — kdo ga naj najde v tej temi in snegu! Zavojček je dobil po pošti, pa mu ga hoče računski podčastnik osebno izročiti! Moram ga najti!«

Zanimalo me je. Zavojček ...

Ali nočem! Naj čaka do jutri, preutrujen sem, preveč slabovoljen, da bi me i zavojček spravil na noge in do drugih misli.

»Enoletni prostovoljec ... hola ... enoletni prostovoljec ... Pošta ... Zavojček ...«

»Tu blizu mora biti! Videl sem ga, ko je slonel ob hišni steni! Morda je še zmeraj tam, ker ni dobil mesta pod šotorom.«

»Kdo me kliče?« sem rekel malomarno.

»Dnevni korporal! Koliko časa vas že iščem! Dobro da sem vas našel! Mal zavojček ste dobili po pošti!«

»Kje je?«

»Hotel sem vam ga prinesti, ali računski podčastnik ga mi ni hotel dati, rekel je, da morate priti sami ponj!«

»Jutri, danes ne, preizmučen sem!« 

»O, prav gotovo je kaka cigareta notri! Kam bi šel jaz sedaj za eno pošteno cigareto!«

»Ako so cigarete, bodo i jutri prav prišle!«

»Kaj, vi si ne želite v tem snegu potegniti par krepkih dimov vase, da se razlijejo po vsem telesu in store bolje ko peč in jed? O, da sem na vašem mestu!«

»Ali je daleč do kuhinje?«

»Ni! Na drugi strani vasi takoj izza zadnje hiše je kuhinja! Ni dvesto korakov ni do tam!«

Vrgel sem plahto za šotor z nog na tornistro in puško in mu sledil.

Ali bilo je do tam i čez tristo korakov, ne dvesto, po debelem snegu gaziti je bilo mučno in neznosno.

Skoro sem se že kesal, da sem se dal pregovoriti, ali korporalu nisem mogel reči žal besede, ker je bila sama sladkost in gostobesednost. Kam vse to meri, bi lahko mislil, če bi ne bil tako prokleto slabe volje, da sem bil zadovoljen, če on govori, in me pusti z vprašanji na miru.

Ko sva prišla do ognjev, je bilo že kuhano, kuharji so že odstavljali tiste kotle, ki jih imajo gorske čete, par ljudi okoli ognjev je že jedlo vročo menažo. Sredi ognjev je stal šotor, v katerem je gorela sveča.

Pod tem šotorom je kraljeval računski podčastnik.

»Gospod računski podčastnik!« sem rekel ob šotoru.

»Kdo je?«

»Enoletni prostovoljec!«

»A, vi ste! Dober večer, oprostite trenutek, takoj sem gotov s pisarijami!«

Ako bi ne bil preizmučen, bi se moral čuditi prijaznemu tonu.

Par trenutkov pozneje je nekoliko razkril odprtino na šotoru in rekel: »Vstopite!«

»Ves sem moker, sneg se me drži na vseh koncih in krajih, samo zmočim vam vse, če vstopim!« sem se branil, ali vseeno je bilo povabilo tako vabljivo, ker mi je zavel gorak zrak iz šotora po obrazu.

»Tak vstopite! Moj Bog, kdo ni moker! Vojna! — Vstopite, drugače mi sneg pada noter ! Alo, hitro!«

Splazil sem se skozi ozki vhod, previdno in v svesti si pred koga pridem, kdo je tako velikodušen, da me sprejme v mirno zavetišče.

»Tako! Samo še nekaj malega napišem, pa sem gotov! Potem se bova kaj pomenila!«

Prijetno je bilo pod njegovim šotorom

v veliki skledi je tlelo oglje in razlivalo

po vsem prostoru prijetno, rahlo božajočo toploto, po tleh je bil razgrnjen debel konjski koc, skozi katerega ni prodrla mokrota zemlje, zakaj i med kocem in zemljo je bilo nekaj razprostrtega, menda slama.

Nehote sem stegnil roke do sklede z žerjavico in jih držal v toploti. Vse v kosti in sklepe sem začutil prijetno toploto, le noge so začele protestirati proti tej nenadni spremembi. »Da, da, ta vojna! Te težave, ti napori! Le pomislite, koliko pisarjenja me čaka sedaj s seznamom izgub, ker je stotnija pri naskoku imela take izgube! Kar ne smem misliti na to! Pisarjenja čez glavo! Piši, piši in piši, pa nisi nikdar gotov, vedno več imaš pisanja!«

»Piši in sedi na gorkem v svojem šotoru ...« sem mislil, rekel nisem ničesar.

»Skrbi za kuhinjo, tekaj okoli, da sploh kaj dobiš! In če ni vse v najlepšem redu in o pravem času, pa dobiš dolg nos! In v tem snegu pod šotorom!«

»E, da sem jaz na tvojem mestu ...« sem mislil in gledal v živo žrjavico.

»Tako, sedaj sem za danes gotov!« Odložil je pisarjenje, »Ali veste zakaj sem vas klical?«

»Čul sem nekaj! Menda sem dobil po pošti zavojček!«

»Zavojček! Človek božji, zavojček, v katerem je najbrž tobak — in vi rečete to tako ravnodušno ko da bi vam bilo vseeno, kaj je v njem, vi, tako strasten kadilec, sedaj, ko nima pri vsej stotniji nihče trohice božje travice, v razmerah, ko bi dali nekateri za en dober dim krono!?...«

Posegel je naglo v košaro za svojim hrbtom in izvlekel mal zavojček, dobro zamotan v žolto platno, skozi katero ni mogla mokrota.

Pogledal sem naglo naslov.

»O, Janez ...«

Veš, Janez, da si fant od fare sem vedel že davno in sem te rad imel in spoštoval, ali da si videl v tistih trenutkih v moje srce, bi majal z glavo in rekel: »Kako ga le more taka malenkost tako prevzeti! Kaj bi, saj ni vredno govora!« In vendar bi me bil vesel in se veselil mojega veselja in bi podil s svojo prijateljsko besedo te trpke misli, ki so v teh trenutkih odbežale v temo in sneg čez deveti hrib.

Štiri različne vrste božje travice so se mi smejale nasproti, poleg njih cigaretni papirčki in vžigalice. Janez, pozdrav in iskrena zahvala ti! Okoli vratu bi ti padel, da sediš na mestu računskega podčastnika.

»Ali nisem imel prav, da bo tobak?«

Tuje mi je zvenel glas.

»Izvolite!« sem mu ponudil. Zdelo se mi je, da je nekoliko debelo pogledal, ker mu nisem ponudil vsaj enega celega paketa, nego samo, da si zvije eno cigareto. Na žrjavici sem prižgal prvo cigareto in vlekel, ne, požiral sem s slastjo in naslado zopet enkrat po tednih prijeten dim dobre cigarete, po dnevih zopet enkrat sploh dim, dim dobre cigarete, ne dim tistega tobaka, ki je za pipo, pa je moral v potrebi biti dober za cigareto.

»To se prileže!« je rekel računski podčastnik.

»Meni tudi!« »Pisal sem že parkrat domov svoji ženi, da mi pošlje kaje, pa nisem dosedaj ničesar dobil! Vse bi človek še prestal, če bi le imel vedno pri roki dobro cigareto, da si z dimom prežene neprijetne misli in lajša težave!«

Pritrdil sem mu, vesel, da me je privedel na take misli. Kaj mi odslej težave, če jih bom pa lajšal s kajenjem, kaj glad, če ga bom tolažil s kajo. kaj zima, če bom grel roke na cigareti! Ako mi bo vsega manjkalo, kaje bom imel dosti in tolažil se bom s tem.

Ker so se začele buditi v meni pri kajenju in prijetni toploti zopet misli, ki jih misli človek, kadar se zaveda, da vkljub vsej revščini le ni popolnoma zapuščen in osamljen na svetu in da še bijejo srca zanj, sem lahko uvidel, kam meri nenavadna in več ko nameravana prijaznost računskega podčastnika. Posegel sem v vsak pakljič od štirih vrst in mu podal tobaka, da bi moral biti zadovoljen, če ne bi pričakoval, da bo dobil cel pakljič. Ali v meni se je naenkrat vzbudila ekonomska misel, kako treba gospodariti s tobakom, da ne bom čez par dni zopet gledal, kako puham oblake gorke sape v zimski dan, in ne oblačkov dišečega dima.

Računski podčastnik se je zahvalil in začel zopet s svojimi pisarijami. Poslovil sem se. Neprijetno me je streslo, ko sem stal zopet v snegu, ali hipno sem se potolažil: Pod plaščem sem stiskal tobak! S kajenjem si bom lajšal mrzloto!

Dnevni desetnik je očividno čakal name, zakaj komaj sem prilezel iz šotora, je bil že pri meni.

»No, ali se kesate, da ste prišli sem?

Vedel sem, da se ne boste kesali, zato sem vas toliko časa iskal in se trudil v tem snegu in mrazu!«

»Zvijte si cigareto!«

»O, hvala! Stopite k ognju, da si malo ogrejete ozeble noge!«

Pri ognju so mi prostovoljno, skoro spoštljivo dali mesta, najboljše mesto, da sem se mogel razkošno zlekniti. Kuharji in trenski vojaki so sedeli okoli ognja, zabavljali čez zimo, tožili, ker ni od nikoder dobiti tobaka, pa če bi ga plačal s srebrom. Le kako sem ga jaz mogel dobiti po pošti! Ali je dovoljeno, da se pošilja? In koliko se sme poslati? O, ko bi vedeli, da je dovoljeno, kdaj bi že pisali! Ali takoj jutri pišejo vsi, vsi brez izjeme! In tedaj ... O, tedaj mi da vsak rad deset cigaret za eno, če mu je dam sedaj, ko je tako potreben, željan dobre kaje ... Srečen jaz, ker imam tobak!

Pakljič je romal od rok do rok.

Naenkrat sem postal dober človek, ki bi dal menda plašč se sebe za svojega bližnjega, človek, ki ni kar nič nadut, dasiravno je enoletni prostovoljec, ki bo postal v kratkem častnik. O, vsi mi privoščijo in žele, da postanem čim prej kadet! Dobro tistim, ki pridejo pod moje poveljstvo!

Zoprno mi je bilo to govorjenje, ker sem vedel, da bi ga ne govorili, če bi ne pušili mojega tobaka.

Ko sem se dvignil in odhajal, je stopil dnevni korporal par korakov z menoj.

Službo ima, je menil, službo v taki noči! Ne sme spati, dasi je tako izmučen, da komaj stoji na nogah! Ne sme spati, ali kako se obdržati čuječega?! O, če bi bil tako dober, da bi mu dal malo božje travice, da bi si preganjal spanje! Bog obvaruj, da bi hotel zastonj od mene! Ne, samo na posodo! Takoj jutri bo pisal domov, gotovo mu pošljejo, in tedaj mi bo vrnil desetero! Sam lahko vem, kako težko je v takih nočeh imeti službo!

Posegel sem z dvema prstoma v pakljič in mu podal tobaka za par cigaret.

Zahvala in da mi ne bo tega nikdar pozabil.

Medpotoma sem srečal kuharje, ki so že razdelili menažo na stotniji. Eden mi je povedal, da je nekdo prejel zame menažo. Zaupno je pristavil, da mu je on svrhal jedilno skledico, da je nalašč ulovil v kotlu najboljše kosce mesa in mi jih dal.

»Kaj ta tudi že ve?« sem pomislil. In stisnil sem mu v roko malo tobaka.

Eden je res prejel zame menažo. Ko je prišla kuhinja, so se v prvih hipih ljudje obotavljali, ali pozneje je le premagala čarobna beseda »menaža« vso utrujenost, zlezli so izpod šotorov in se zgrinjali h kuharjem. Tisti, ki je prejel zame menažo, je vedel, da sem odšel k računskemu podčastniku, vedel je pa tudi, kje sem pustil tornistro, zato je odvezal od nje jedilno skledico in prejel zame jed. — In — je rekel — ako ne bi hotel postaviti z njim šotora, ker je z dvema skupaj, pa je trem pretesno.

Ta tudi že ve!

Ne samo ta, vsi vedo! Eden mi ponuja šotor, ker sta samo dva v njem, pa se more še tretji stisniti v njem, drugi meni, da ni pod njegovim šotorom zemlja tako premočena, ker je ležalo kamenje na njej, tretji zatrjuje, da me ni opazil, ko sem iskal druga, s katerim bi postavila šotor, korporal meni, da gre samo enako z enakim, naj se poslužim njegove gostoljubnosti, pešca, ki spi z njim pod istim šotorom, bo že kje drugje namestil.

Ciničen zavrnem nagovore in ponudbe! S tistim, ki je prejel zame menažo, sva začela postavljati svoj šotor.

Ali v ljudeh je bila prva utrujenost in izmučenost menda premagana; želja po kaji se je vzbudila zlasti sedaj, ko so nasitili prazne želodce.

Eden je priskočil na pomoč pri postavitvi šotora in mi iztrgal iz rok puško, na kateri bi imel biti naslonjen šotor. Zakaj le ne zapovem kot podčastnik ljudem svojega voda: Ti in ti bosta postavila zame šotor! Drugi podčastniki delajo tako! Predober sem, to je z mano! je govoril.

Ako bi hotel prodati eno cigareto?! Kolikor hočem mi plača zanjo! Hočem? je prišel vprašat drugi.

Ako se spominjam, da mi je dal enkrat v veliki stiski komisnega tobaka, ko je sam bil že z njim pri kraju? je spominjal tretji.

Ako še vem, kako je bilo takrat, ko nismo imeli ničesar jesti, pa je on nekje iztaknil par krompirjev in dal meni enega? je pravil četrti.

Le kako, da niso vedeli, da se lahko dobi po pošti tobak! Ne bi ga stradali sedaj, da so vedeli! Ali v par dneh ... Tedaj ga bo v izobilju, tedaj ...

Saj bi mi ponudili denar, ali ker vedo, da denar dandanes na bojišču nima pomena, naj le pomislim, kako je bilo tedaj, ko mi je ta ali oni storil uslugo ...

Srečen jaz, ker sem dobil tobak ...

Ali bi bil tako prijazen, da bi dal za eno cigareto ...

Drugi pakljič je že shlapneval. V prvih trenutkih je sicer kipela jeza v meni in trden sklep, da jim poplačam, pozneje trpek smehljaj, ko sem videl, koliko dobrot mi je že storil ta ali oni, na katere sem že davno pozabil, slednjič sem moral poseči v zavojček in poplačati enako z enakim.

Ali mislite, da sem imel mir, ko sva legla v šotor in ga zaprla? Kaj še!

Eden je prišel od nekje in potrkal na šotor in vprašal, bi li morda potreboval košček sveče, da si razsvetlim v šotoru. Z levico sem posegel po sveči, z desnico sem mu podal malo tobaka.

Nekdo je iztaknil — sam Bog ve, kje in kako — eno jabolko. Ako le hočem, rad mi je podari!

Ali potrebujeva žrjavice v šotoru, da nama bo topleje? Pred par šotori so zakurili ogenj. Deske in drva so menda izruvali iz hišnih sten, ker drugo kurivo je bilo že davno porabljeno.

»Dobili ste tobak, šele sedaj zvem! Pa mi niti ne poveste! Od drugih moram zvedeti in priti sem!« sem čul od zunaj glas četovodje od našega voda.

In že ko so lezle oči skupaj in je žrjavica razširila prijetno toploto pod šotorom in je bilo prav udobno pri svitu sveče in sem bil vesel, da govorjenje naokoli pojema in bo zdaj zdaj popolen mir — še tedaj je prišel eden od kuhinje in me zval po taborišču. Lahko mu je bilo izslediti! Kdo ni vedel, kje je moj šotor!

Od narednika je bil poslan ta slednji, prinesel je v poljski steklenici požirek slivovke, ki je ostala gospodu naredniku iz boljših časov. Obžaluje, da nima več, drugače bi več poslal, ker ve, kako dobro se prileže taka pijača v taki noči ...