Doživljaj prepovedane ideje
| Doživljaj prepovedane ideje Vladimir Levstik |
| |||||||||||||
… Odzval sem se vabilu gospe Z., ki me je želela videti pri sebi, dasi sem ji bil jedva predstavljen. Njen salon je bil opremljen s povprečnim okusom, v resnih, temnih barvah. Ljudje, čudni in svečani, so sedeli v skupinah ter govorili s tihimi, obzirnimi glasovi.
Doktor in jaz sva se stiskala za kaminom; mraz je bilo, zima je grizla tiste dni kakor malokdaj.
Doktor je imel široko čelo, črne zamorske lase, bledo polt, ostre sive oči in svaljčasto brado, ki mu je obštrlevala nenaravno rdeča usta, kakor teman krater vulkansko žrelo. Govoril je čudno in učeno, in jaz sem bil vedeželjen, kakor nisem ponavadi; ugajal mi je, kajpada: saj sem bil vabljen gost in omikan človek, in doktor je bil moj sobesednik.
Toda njegove besede so bile kaj malo priljudne.
Govorila sva o spiritizmu; jedva sem se izdal, da nisem vernik, že me je pričel obdelovati z nenavadno jezo, ki pa se je skrivala za skrbno krinko družabno smehljajočega se obraza.
»Škandal!« je zaključil naposled z dvorljivim smehljajem. »Neumnost, vredna tepca, ki jo je izbleknil!«
»Kako vas more moja nevera razburjati, blagorodje?« sem se uprl s pohlevnim ukorom. »Vzemimo, da bi bil jaz prepričan o kakršnihkoli kvadratskih elipsah: še v spanju mi ne bi prišlo na um, očitati vam vaš skepticizem.«
»Oprostite! Spiritizem — ali je spiritizem elipsa ali je teorija? Teorija!« je poudaril doktor sovražno, mahoma ves srdit. »Vi ste kandidat za blaznico… Dajte, da vam potipljem žilo, ignorant, vi analfabet in piskrovezec.«
»O, jaz že vem, kaj sem…«
»Da, zdaj ko sem vam povedal. Lastnega mnenja pač niste imeli svoje žive dni, niti o velikih praznikih; še k birmi ga niste nadeli, vi zelenec! Ali se vam ne zdi, da vam predolgo odpuščam? Ah, dovolite, prijatelj, da vas osujem in obrcam…« Priklonil se mi je do tal, nenadoma ljubezniv in sladak kakor prej. »Obrcam in osujem, iz prijaznosti in požrtvovalnega prijateljstva… Ena, dve — ena, dve — in še, in še, da, da, da!«
Brcaj, človek božji; bij, suj me: evo ti onga, in zdaj še na lice, in zdaj spet narobe; od vseh strani. Nisem se razburil, ni malo ne; kajti vedel sem z nedvojljivo gotovostjo, empirsko in izračunano takorekoč, da nisem navaden človek, niti salonski malik, nego — ideja. Redkost, velika redkost, prava in pravcata ideja; edina ideja, ki so jo povabili ta večer, samo da je tu, da se skriva za kaminom in priča, da na zborovanju ne manjka ideje, in vendar ne moti obzirne zabave, niti ne smrdi v to snažno, mrzlo, rahlozaparfumljeno salonsko atmosfero. Bil sem ideja, ime mi je bilo knez Nonsens, diplomatski poverjenik ilirske republike, s tajno misijo v istem kraju; s tajno in zelo nevarno misijo — prepovedana ideja takorekoč, kar me ni navdajalo baš z majhnim uvaževanjem svoje osebe.
Brcaj, izbrcaj si suhe kosti iz mršavih kolen, ti učenjak in vtelešena omejenost… Hahaha! Kdaj na svetu se je slišalo, da bi realen čevelj obrcal nekaj take finega, nežnega, zračnega in brezsnovnega, kakor je svetlost knez Nonsens, prepovedana ideja.
Bila sva v senci, nihče naju ni videl. Iz polmraka v daljnem kotu je svetil voščeni nos stare tete, ki je spala.
»Nič več? Izvolite še…« sem dejal z zlobnim zadovoljstvom. In bliskoma mi je prišlo, da sem zapel po žalnem napevu, s tihim, jedva slišnim glasom:
»Blagor mu, kdor je ideja:
v črni zemlji v Bogu spi…«
»Kanalja«, je zahropel doktor. »Saj to sem vedel! Saj to sem vam poznal na nosu — ideja! O Sodoma in o Gomora… Ampak, ampak, ampak in še trikrat ampak v čast in slavo božjo — pri dandanašnji obsežnosti policijskih naprav ideje niso več varne kakor nekdaj: ali ste čitali, da nova zakonska naredba v Indiji Koromandiji razširja takozvani pruski paragraf in prepoveduje tudi protinaturno nečistost z idejami in z načeli ter dodaja: — Vsako nedoraslo idejo, ki se jo bode zalotilo pri izvrševanju obrti prostitucije, ne da bi bila dopolnila zakonito starost pubertete, kaznilo se bode — in tako dalje? Ideje, krive omenjenega prestopka, spoznavalo se bode v prvi vrsti po takozvanim izumu, kakoršnimi se smatrajo n. pr. : humanizem, fetišizem, sadizem, socializem etcetera... — Vedi vrag, mrcina, kakšnim izmom ste že nastavljali svojo smradljivo praznoto!«
Doktor se je prekinil in pomiril; salon je otemnel, v kotu gospodinje so pričenjali spiritistovsko seanso.
Poklicali so dušo nadebudnega slovenskega pesnika in pisatelja, ki je nedavno končal svoje življenje s samomorom, Vladimir Levstik po imenu. Tragičen, pretresljiv slučaj, vreden posnemanja in upesnitve — če gospod doktor Josip Tominšek ne ugovarjajo; s tem, da je po vrsti prečital zbrana pesniška dela Silvina Sardenka, se je omenjeni literat in požrtvovalni rodoljub zadavil v plemenito svrho, da je mogel prispevati svojo ogromno zapuščino kot eno stotinko deleža k Rosseggerjevemu skladu družbe sv. Cirila in Metoda.
Literat je prišel; celo materializoval se je, vstrežljiv in prijazen, kakor je bil že za živih dni. Najprej se je pokazala očem navpična megla; nato se je izločila v lučih in sencah vsa postava, ne da bi zato izgubila svojo prozornost. Vladimir Levstik je bil v žametasti kamžoli, z groteskno zmečkanim slamnikom in z žepi, polnimi papirja.
»Kaj pišete zdaj, gospod Levstik? — In, da ne pozabim: ali študirate za maturo?« je vprašala gospa Kotljarevskaja, točno po svoji navadi.
»Pardon, milostljiva«, se je oglasil voditelj poizkusov, Mynheer van Smeryger, »ostanimo pri programu Velecenjeni rodoljub, kje se nahajate današnje dni?«
»Literarno rečeno, pri hudiču. Znanstveno rečeno — povsod.«
»To se pravi?«
»Smola je: v življenju nisi nič, po smrti si vse. In vse je tudi fige vredno; saj sem že rekel že za živih dni: vse je en onga.«
»Pa kakšna so sicer vaša opazovanja?«
»Vso svojo analizo vidim pred seboj, in še več. Zdaj sem samemu sebi zgolj rezultanta, razcepljena v svoje komponente. Vse grehe [nejasno] študiram v njih in vse [nejasno] potomcev.«
Potomcev?! Čujmo, čujmo!« se je izpozabila suhljata dama.
»Natanko, milostljiva«, se je naslonila prikazen. »Zasluge mojih potomcev so neoporekljive, zato ker mojih potomcev sploh ni, da bi vedel…«
Izvrstno, strinjamo se z vami«, je rekel spiritist. »Povejte nam, gospod Levstik, česa želite najbolj vroče za slučaj svojega zopetnega vtešenja?«
»Tjaja!« je premislil duh. Duhovom je dolgčas; a Bože, to znaj, treba, ustvari me drugič s kopiti, to dvojega, večni, Bog očka, ne daj: Gorjancem homeriti, govnu kaditi!«
»Pa recimo, da se narodite kot človek, kot Slovenec naprimer; kaj namerjate storiti v tem slučaju?«
»Spet bi ljubil domovino in Boga in cilj življenja, slab tobak in kislo vino.«
To poslednje mnenje literata in Rodoljuba iz krtove dežele je Mynheer van Smeryger fonografski ovekovečil na novem novčkanem Edisonovem valjcu. Nato se je duh [nejasno] in priporočil.
»Ali je zdaj seansa pri kraju?« sem se obrnil k doktorju, ves osupel od reči, ki sem jih bil gledal in poslušal.
Toda doktor se je strašno izpreminjal. Glava se mu je mahoma razblinila v ogromen rumenkast mehur. Hip nato je bila podobna ostudnemu, čudoviščnemu, gnilemu embrionu. Nato se je razpočila z vlažnim pljuskom: doktorja ni bilo več.
In tudi salon je bil izginil, in družba, ki je sedela naokoli. Pred seboj sem gledal zdajci domačo sobo; in čudno, predrugačila se je bila: stena se je obračala zdaj že tik za rdečim divanom, kjer je nekdaj še stala omara. Na divanu pa je sedelo dvoje ženskih, sestričen, in bilo mi je, kakor da jih poznam že tisoč let. Prva je delala šobo ter si vlekla črne kite na nekakšen čemerikast obraz, druga, debela in plava, se je smejala izza njene rame ter kazala širok, vijoličast jezik:
»U-e! U-e!«
Razsrdil sem se: »Ali bi vas, gospodična, da bi vedeli, kako se večerja za idejne alimente!« Kajti ideja sem bil še vedno, in Nonsens, kakor prej. Toda slika je izginila, preden sem utegnil skočiti iz postelje.
— … Vse stene so bile enakomerno pobarvane. Zrak je dišal po karbolu in jodoformu. Debel, imeniten glas je dejal važno, kakor da bi človek majal z glavo, tisti človek, ki ga nisem videl v dosegu oči.
»Štiriindvajset ur, kvečjemu štiriindvajset… Agonija; ni mu rešitve!«
Glava je brnela kakor od udarcev s kladivom; da bi se vsaj spomnil, odkod! Obšla me je čudna misel: morda je razpadla čepinja na kosce, in zdaj so mi pokrili možgane s srebrno… Zato boli: tiste fine kožice, tiste mrene se še niso prirasle.
»Umrl bo!« je ponovil zdravnik.
Meni se je zdelo preneumno; nemudoma sem padel zopet v omedlevico. Slišal sem le še pritrjujoči glas sekundarija: »Umrl bo, brez dvoma…«
Quam ob rem non mortuus, qui scripsit.