Doživljaj ob nastopu novega leta

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Doživljaj ob nastopu novega leta.
Januš Golec
Izdano: Amerikanski Slovenec 39/251 (1930), 39/252 (1930)
Viri: dLib1, dLib2
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Po maturi me je uprašal oče: "Kaj in kam se boš odločil sedaj?" "Za slikarja umetnika se bom izučil na visoki šoli," sem odgovoril pohlevno. Oče je nagubančil čelo v jezne gube in me podučil s trdimi besedami: "Kaj — za malarja boš? Mar bi te bil dal v uk k Lenkinem Tonetu na Buče. V štirih letih bi že izrezaval in malal svetnike na lastno roko in brez posebnih stroškov iz mojega žepa. Le pazi, da ne boš pri višji slikariji stradal kruha in se potepal raztrganih hlač po tujini!"

Podučne besede iz očetovih ust so mi segle globoko v srce. Nisem šel gledat umetno izdelanih svetcev kam v Gradec ali na Dunaj, ampak sem začel proučavati življenje mož božjih za stenami mariborske bogoslovnice. Težnje po risanju ter slikanju nisem mogel zatreti in sem so vežbal ob prostem času sam v stroki, ki mi je bila pozneje tolikokrat v uteho ter razvedrilo.

Dobro se mi je godilo v predvojni kaplanski službi, ker sem znal potegniti s svinčnikom po papirju in s čopičem po platnu ter lesu. Nisem se povspel do umetnika, pač pa rade volje izvrševal priprošta slikarska naročila. Kolikim župnikom sem preslikal župnišča za dobro postrežbo in večerno originalno zabavo v pogovoru. Gospodinje po farovžih so me nosile na rokah, ker sem jim napleskal na stene vse mogoče kuhinjsko orodje, perutnino in dober tek vzbujajoče živali v surovem in pečenem stanju.

Kar na lastno pest sva zamenjala s kakim tovarišem, prijateljem planin, za nekaj dni kaplanski mesti. Jaz sem se čudil po opravljenem dnevnem slikarskem delu lepoti ter bogastvu ravnin; tovariš se je divil razgledu raz planinskega Radia.

Leta 1913 je bila za slikanje ugodna zima do Treh Kraljev. Gostoljuben župnik šaljivec in original v vsakem oziru me je naprosil, da bi mu oblekel v barve njegovo pravkar dogotovljeno hišo, katero je pozidal sebi in sorodnicam za pokoj. Med božičnimi prazniki in novim letom župnikov kaplan v hribe in jaz v vinorodne nižave na delo in še bolj na nikdar zabne zabavne večere pri gospodu, ki je v življenju marsikaj videl, doživel in znal tudi povedati, da je bilo zanimivo na resno ali smeha polno plat.

Na starega leta dan sem bil gotov. — Silvestrov večer in novo leto bi še naj prebil v lepem kraju in potem nazaj — med siromašni, priprosti — a dobri hribovski narod.

Župnija, kjer sem bil na celotedenski šteri, je imela grad s posestjo in seve tudi posebnega oskrbnika. Ta gospod je bil rodom nemški Čeh, vendar že dolgo med Slovenci. Za boljše — na deželi takozvane imenitne ljudi je bil dober, postrežljiv in darežljiv. Reveža ni mogel trpeti in mu je stopal na prste pri vsaki priliki. Bog varuj siromaka, ako ga je zalotil pri nabiranju malin, grabljanju listja ali trganju suhih vej po ogromnih grajskih gozdovih! Naravnost strah je bil za lovske tatove in divje lovce. Ni bilo za šalo, če se je srečal kak nepoklicani z oskrbnikom pri večernem čakanju na zajca ali pri zgodnji preži na srnjaka.

No, ta-le gospod grajski oskrbnik je zvedel za moje župnikovim novim stenam zaupane slikarske talente. Povabil je gospoda fajmoštra in mene v svoj stan na bolj slovesno praznovanje Silvestrovega večera. Sva se odzvala povabilu, ker pričakovanje novega leta je prijetnejše in mikavnejše v — večji družbi.

Oskrbnikova soproga nas je gostila, da se je šibila miza od jedi in pijače. Vino in kolobarji cigarnega dima so nas ogreli kmalu v prav živahen pogovor. Besedo je držal za vajeti skraja kajpada ^govorni gospod župnik, ki je služil pred vstopom v bogoslovje cela tri leta vojake v Trstu. Kaj vse je znal povedati v znatno raztegnjeni vsebini, kako je stražil kot prostak na skali na Opčinah nad Trstom. Grozna nevihta se je zbrala nad njim z bliskom in gromom, on pa je stal liki hrast s pušker z nasajenim bajonetom v desnici. — Naenkrat švigne na dolgo cikcakasti blisk in predno je strašno zagrmelo, je že smuknila strela v špico bajoneta in po jeklenem delu puške v skalo in med razpršenjem kamenja navzdol proti Trstu. Tak junak je bil, da niti omahnil ni pri tresku v bajonet. Osmodila ali poškodovala ga ni električna sila z neba, ker se je oklepala njegova desnica le lesenega dela orožja.

Na uprav hajduško odpornost napram siloviti vremenski nesreči smo trčili ter pili. Za tem so sledili župnikovi doživljaji iz onih mesecev, ko je že bil "pik zibner" (računski narednik).

Oskrbnik je že komaj čakal, da si je poplaknil fajmošter od pripovedovanja suho grlo in zagrabil takoj on za motvoz govora iz njegovega življenja. Kaj gromska strela v bajonet, njega je — ustrelil presenečeni in do zob oboroženi divji lovec iz pištole naravnost v čelo in od blizu. — Svinčenka se je odbila ob njegovi po češko trdi črepinji in zapustila še danes vidno neznatno brazgotino. Lovskega roparja je seve ujel in ga gnal v pest pravice.

Pri krami s takimi res mozeg pretresu jočimi doživljaji, jaz mlad, neizkušen hribovski kaplan se sploh nisem upal v štih z junakoma.

Ker se je ogreval oskrbnik vedno bolj in bolj za najostrejše postopanje napram gozdnim prestopkom, ga je začel župnik jemati na lepo, naj pokaže v novem letu nekoliko več prizanesljivosti revežem, ki vendar morajo imeti steljo in drva za zimo.

Enkrat ga je otela trda butica življenjsko nevarne luknje skozi možgane, bogznaj, če ga bo še drugih, ako bo tako strog ter neprizanesljiv.

Dobrosrčni župnik in grčaeti oskrbnik bi se bila skoro sprla pred polnočjo, da ni prinesla gospodinja čaja na mizo in opomnila na slovo od starega leta in na pozdrav novega.

Pustili smo lovske tatove, naj čakajo na novo leto, trkali in pili, ker bližala se je polnoč. Po izpraznjenem čaju je moral fajmošter ven iz sobe, oskrbnikova soproga je odbrzela v kuhinjo s prazno posodo, jaz sem se stisnil k peči, oskrbnik je pisal na podboje s kredo številke: 1-9-1-4.

Ura je bila dvanajst, oskrbnik je sedel za mizo s hrbtom proti oknu. Jedva je dvignil z mize cigaro, da bi mi jo ponudil za novo leto, ko se je zunaj pred oknom nekaj zablisnilo, in skozi dve šipi je buknil v sobo strel. Oskrbnik je telebil pod mizo, in kako je bilo tedaj z menoj, sam nisem znal.

To je bil prvi strel, kojega svinčeni izstrelki so leteli tik mimo mene, se zakopali na globoko v vrata in ranili v glavo človeka.

Junaka s strelo v bajonet ni bilo nazaj v sobo, oskrbnik je ležal pod mizo v omedlevici in jaz se nisem upal iz zapečka.

Največ duhaprisotnosti je še pokazala oskrbnica, ki je udrla v sobo in se vrgla na okrvavljenega moža. Močila mu je čelo z vinom in res, kmalu je odprl oči in se prestrašeno ozrl. Na vsa hipna ženina vprašanja je potrepal z očmi in molče odgovarjal, da razume, le govoriti še ne more. Ker žrtev nočnega napada ni bila mrtva, je bil tudi naš največji strah kmalu pri kraju. Ranjenca smo položili na posteljo, smo mu sprali glavo in ovijali z obvezami. Gospod župnik kot bivši vojak in pik zibner nama je zagotavljal, da črepinja ni preluknjana, ker sicer bi bil zadeti v najglobokejši nezavesti, če že ne — mrtev.

Prva skrb je bila: takoj po zdravnika, ker prevoz je bil preveč tvegan. — Gospa je odpravljala hlapca v trg. z župnikom sva pregledala položaj ob zločinu.

Brez dvoma je bil namenjen strel — oskrbniku, ker je porabil prežar baš ono priliko, ko je bil oskrbnik edini na pravem in gotovem cilju. Nekdo nas je moral opazovati že dolgo pri oknu. — Prestreljeni sta bili obe šipi in na nekaterih mestih so se poznale samo luknjice, skozi katere so prodrle šibre v oskrbnikovo glavo, v sobo in v vrata. Sprožen je bil zelo močan naboj, strel je bil oddan od preblizu in se je povrh še odbil ob obeh šipah. Čudno je bilo le to, da se je zaletelo precej izstrelkov globoko v vrata in da ne bi bili preluknjali veliko bližje oskrbnikove lobanje.

Tako glasno s pripovedovanjem najbolj junaških činov smo se poslovili od starega leta in kako burno, krvavo in strašno nas je pozdravilo novo leto 1914. Kljub skrajno pretresljivemu doživljaju smo bili vsi veseli, ko se je pripeljal primeroma kmalu zdravnik in nas zatrdile potolažil, da ni prodrla res prave — češke lobanje niti ena šibra. Lahka omotica se drži zadetega le radi trenutnega sunka in izrednega pretresa živcev.

Zločinca so drugo jutro sledili izpred okna po koruznici do ceste. Do danes ga kljub takrat razpisani nagradi niso izsledili. Tretji dan po krvavem novoletnem činu je prejel oskrbnik, ki je že hodil, grozilno pismo. Neznanec mu je sporočil v lepi pisavi, kar je zgrešil takrat s šibrami, bo pogodil v drugič gotovo z jekleno kroglo.

Oskrbnik se je izlizal v primeroma zelo kratkem času brez vsakih posledic. Pač pa je bil ta strel ob vstopu v novo leto 1914 resen opomin, da je pustil siromake obirati maline, pobirati suhljad in grabiti listje, ki je gnilo doslej po grajskih gozdovih. Divjim lovcem se je izogibal, ne da bi jih zasledoval ali celo preganjal ter ovajal. Cela glava je postala tudi njemu dragocenejša nego maline, suhe veje, listje, zajci in srnjaki, ki so bili grofovska last!