Doživetje gospoda Kastelica

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Doživetje gospoda Kastelica
Miran Jarc
Izdano: Dom in svet 39/1 (1926), 19–29
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

1. Tujec.[uredi]

Svetal praznik v proslavo godu odvetnika in političnega vodja dr. Marcela Kastelica, petdesetletnika, v gosposki sprejemnici, ob bleščavosti razkošnega lestenca, pri dolgi mizi iz mahagonija in ob vazi orhidej, v krogu najvrlejših zastopnikov naše družbe.

V visoki temni veži stoji visok, mlad človek in prisluškuje. Skozi vrata lije oblačje vseh teh šumov, smehov, vzklikov in razgovorov kot nekaj lepljivega, ploskega, zgnetenega, drsavega, mlaskavega ... oblačje umetnih vonjev in dišav, vzduh po odličnih cigaretah, po premnogih pijačah ... Človek pri vratih se skloni niže h ključavnici in opazuje skozi drobno odprtino:

Plešasta glava z amerikanskimi naočniki prikimava samozadovoljno. »Kaka tolstost okrog te glave,« je pomislil tujec in še bolj približal oči odprtini: zasvetili so se zlati lasje in v rahlem loku se je zavila bela ženska roka, na katero so se usrepile sive oči, ki so bliskovito oživele ob tej roki. Te sive lokave oči, ki se je nad njimi bočilo nizko in široko čelo, tako polzko sveteče v blistu premočnih žarnic. Pri ustnih, ki so lahno podrhtevale, je utripal lokav nasmeh in ta lokavost je vela celo iz smokinga in orhidejinega cveta v gumbnici ... »To je torej on, Marcel Kastelic,« se je zavzel vohunski tujec pri ključavnici, »on, imenitnik in slavljenec, dobrotnik in podpornik ljudstva ...« 

»Tista bela roka in zlati lasje ... kako ... kaj ni to igralka Romanova? ...« 

Za hip se je odprtina stemnila, ker jo je zaslonil hrbet vstalega gosta. Tujec se je zdrznil. Vendar koj zatem se je spet zasvetilo: gromko smejanje je pljusnilo po sobi. Preglasili so ga poskočni zvoki iz klavirja, ki jim je pripeval ženski glas. Več obrazov se je okrenilo v ono smer, kjer je stal klavir. To je bil rdeče zalit obraz s povlečenimi brki, na mizi je ležala težka, topa roka ... to je bil spet prav tako obilen ženski obraz, ki pa se je skoro nagnil h krožniku, na katerem je bila pričeta banana. Tedaj se je stegnilo suhotno lice mlajšega gospoda s prodirnim pogledom, ki je namignil drugemu gospodu tršatega stasa in neprijazno stisnjenih ustnic in oba sta se pomembno ozrla spet v ono bitje s sivimi očmi in ploskim, kot izlikanim čelom: v gospoda dr. Kastelica. Njun pogled je bil silno lokav in zlobno raziskujoč.

Gospod Kastelic se je smehljal ... smehljal ... previdno . .. silno sladko ... a pazljivo. Bil je ves gladek, a ni mogel prikriti utrujenosti, ki ga je silila k presumljivemu podčrtavanju prijaznih kretenj ...

In spet smeh in godba in šum ...

»To je torej gospod Kastelic,« je premrazilo tujca pred vrati, ki se je zdrznil in vzravnal ter naslonil na steno. V temi je začutil grozno trpko: »To je torej moj — oče!!« 

Tujec je mislil vase in gledal kot da sanja: videl je svojo mater, predmestno perico, ki ji s težkim prislužkom v pisarnici pomaga, da se oba za silo vzdržujeta nad gladino. Videl je ozko podstrešno čumnato, nad katero ponoči plešejo podgane in miši, vztrepetal je že v sami misli na mraz, ki ga propuščajo trhle oknice in objedeni robovi dvernic. Videl je bolno mater, ki jo je bil prejšnjo noč zalotil pri pisanju ob brleči petrolejki. Začuden se je bil sklonil nad prestrašeno, ki jo je bil presenetil njegov nenadni prihod. Na ovitku je stal naslov dr. Kastelica. Ona, da piše njemu, temu velemogočniku, ona, uboga perica?!

In potem je zvedel vse. Strahotno pismo, škrtajoč krik uboštva, ihteča prošnja za milodar, za pomoč, ki jo je mogočnik stalno odklanjal. Zvedel je pretresljivo, da se je zgrabil za čelo: dr. Kastelic je njegov nezakonski oče. — — —

Tisto noč mu je mati govorila ure in ure.

Dr. Kastelic njegov oče?! On, ki ga je že prej samo njegovo ime premrazilo od studa in gneva. Velikaš je stal kot granitni spomenik nad množico, nad ulicami, nad cestami, nad hišami, v katerih je imel mladi človek priliko doživeti toliko trpljenja, dr. Kastelic, ki je bil osumljen, da tihotapi zlato ... ki je bil osumljen varljivih kupčij ... ki je dal odvesti v zapor zaradi izmišljene poneverbe blagajnika, ki je bil slučajno njegov nevaren politični nasprotnik.

Mladi človek je slonel v temi in gledal v tla. Že dvakrat je bil tu. Posrečilo se mu je, članu neodvisnih, doseči razgovor z dr. Kastelicem, o katerem je vendarle upal, da ga je bolj ljudska zagrenjenost očrnila. Toda, ko je slišal strahotno zgodbo materine mladosti, ko je v razgreti domišljiji gledal svojega očeta v vsej propalosti razsipnika, ki je že v mladih letih smatral ljudi za stvari, za igrače ... Tisto noč je dozorel v tujcu mrzel sklep, miren, določen, neomajen.

S samokresom v žepu se je napotil — baš na godovni dan ...

Pred eno uro se je izmuznil na mogočnikovo stanovanje, kamor so prihajali povabljenci. Deseti brat je čakal, skrivajoč se kot tat. Ni pomislil, da je bila njegova namera blazna. Kakor v kletko je bil zaprt. Brez izhoda nazaj. In čakal je le ugodnega trenutka. Prižgal si je cigareto. Ob zapaljeni vžigalici je videl svoje tanke, blede prste in rob ogoljene suknje. Komaj je zadrževal kašelj ...

Tedaj je začul svečano govorjenje. Spet se je sklonil h ključavnici. Premikale so se močne ustnice in vrsta pozlačenih zob se je svetlikala kot konice bodal. Govoril je tolsti obraz z amerikanskimi naočniki.

»Ti ljudje samo jedo,« je pomislil vohun, ko je zagledal svetlikajoče se zobe in mesnate ustnice. Nehote se je bil spomnil na obličje nilskega konja.

»Ti ljudje samo jedo ...« In ko je še tako gledal skozi špranjo, ga je obšel nepoznan strah: kaj, če se tudi med sabo ne sovražijo ... niso jim te črne obleke, ta pisana svila, te bele roke, ti odišavljeni lasje le varovalna krinka?

V premišljevanju ga je zmotil govornik, ki je proslavljal gostitelja in njegovo ženo, velezaslužno pokroviteljico plesov in raznih društev.

»Ali njegova žena ve, da mi je on nepriznani oče?« 

In ob misli, kako obširno bo v javnosti odmel ta družinski in družabni polom, se je vzradostil.

In spet se je zamislil: pred tednom dni se je njegova mati skrivaj napotila k odvetniku po skrajno pomoč. Gospodar je pretil, da jo zapodi iz stanovanja. Šele na sinovo prošnjo je obljubil, da počaka še nekaj dni.

Gospod Kastelic pa ji je ves divji velel, naj se pobere in naj se nikoli več ne prikaže, sicer jo zapove izgnati iz mesta kot sumljivo potepuhinjo.

Opazovalec je čakal, čakal ...

Hotel je samo eno: razbiti lažnivo veličino tega večera, zdrobiti napihnjeno kroglo te gladke zadovoljnosti ...

Tedaj so se nenadoma začuli koraki. Iz predsobe je stopila kuharica. Veža se je razsvetlila. Mladi človek in ženska sta obstrmela. Žvenket čaš, ki so se razbile ob tleh, in steklenic, ki so rdeče oblile preprogo ... Ženska je kriknila. Mladi človek je skočil k njej in jo prijel ter ji položil dlan na usta. V tistem hipu so se odprla tudi sobna vrata. Silna svetloba, v kateri so kolobarili oblaki dima, toki vonjev in gorkote, je vzvalovala in obrizgnila rdečo mlako, ob kateri sta stala oba človeka kot okamenela. Na pragu vrat se je nenadoma pojavila visoka gospa.

Mladi človek je opazil njeno tanko, dolgo zlato verižico, ki se ji je vila okrog vratu po vpijoči rdeči obleki. Prišli so še trije. Razvnel se je nerazločen hrup. Nekdo je zaklical na pomoč. Tedaj je tihotapec kot skozi meglo zagledal, da je stopil k njemu gospod s sivimi očmi in z orhidejo v gumbnici. Kot besen se je zravnal in z votlim glasom zaklical: »Pozdravljeni, gospod doktor, tudi jaz, vaš nezakonski sin, vam čestitam! Perica Marta vam pošilja pozdrave!« Vse je onemelo. Sin pa se je dostojanstveno priklonil. Gospod doktor je stopil korak nazaj, ves trepetajoč je klical: »Kdo je to ...? Na pomoč, na pomoč, blazen človek ...« Tisti hip se je zasvetila jeklena cevka in po veži je odmel strahovit pok ...

Pol ure kesneje je redarstvo odvedlo nasilneža, ki je bil čudovito miren in vdan.

Krogla je prasnila samo ob zid. Gospoda doktorja Kastelica so onesveščenega položili na zofo ...

2. Samotar.[uredi]

Po tistem usodnem dogodku je minilo več tednov. Takrat se je kakor dvignilo zagrinjalo, ki je doslej ločilo dvoje svetov: mogočnika Kastelica in njegovo okolico. Ta okolica je bil ves svet izven njega, njegovi pristaši, družba, v kateri je blestel, njegovi prijatelji, njegovi sorodniki, njegova žena. Zagrinjalo se je dvignilo in igre željna množica, zavistni znanci, obrekljiva družba, vetrnjaški prijatelji in spogledljivi sorodniki so se zavzeli, zakaj pok tistega samokresa je odmel na široko in ogenj je posvetil daleč in globoko, ... in potem so se vsi oddahnili, potem, ko se je v burno bežnem plesu odigral finale igri, ki se je pričela v visoki temni veži, spočela pa že davno prej na križišču tistih dveh skrivnostnih sil, ki sekajoči se, povzročujeta vse burno dogajanje na zemlji, na križišču zakona in človeške volje.

Obtoženi je mnogo izpovedal. Govoril je mirno in odločno. Ne samo, da je nezakonski sin, pripovedoval je tudi o nerednostih in goljufijah, o vtihotapljanju in izsiljevanju in podkupovanju dr. Kastelica. Obtoženi je razgrnil pisano podobo življenja, po katerem brodijo civilizirani zločinci, obdani s sijajem junaštva in narodnega očetovstva, priznani po nemi, neprostovoljni vdanosti množice, ki so jo pobrezumili vrtinci in zmede povojnih strahot. Oblast je seveda strogo pazila, da ni javnost zvedela za te klevete, toda zaman. Obtoženec je postal tožnik in nasprotna stranka je umela to priliko izvrstno uporabiti zase, dokler ni vsa zadeva zavzela tako široke oblike, da je oseba dr. Kastelica tonila že v meglenost povesti. In iz vseh govoričenj in pleteničenj, iz vseh časniških vesti in presenečenj, ki so se grnila in grmadila pred nenasitno množico, je kratko in suhoparno odmelo dejstvo, da se je dr. Kastelic umaknil radi bolezni na svoje posestvo v Zalesju. Napadalca pa so oddali v opazovalnico za toliko časa, dokler se ne bi vse pomirilo in spet uredilo.

In tako je dr. Kastelic bival že več tednov v gradiču podobni hiši, ki si jo je bil kupil za letovišče.

* * *

Gospod Marcel Kastelic gleda svojo roko. Prsti so mu stanjšani in zelo bledi, dlan je potna. Če stisne dlan, ima vtis lepljivosti in po prstih mu ščemi. Podoben občutek ga je vselej mučil po neprespani noči, ki jo je bil preživel v kakem zabavišču. Spomnil se je, s kakim strahom je tedaj vsakokrat legel ob zgodnji jutranji uri, ko ga je rezala in premraževala zavest, da bo moral čez nekaj ur spet vstati. Ob takem jutru se je delj časa mudil v kopalnici. Ostra voda, eau de Cologne, vazilina in brilantina — to ga je navidez osvežilo. Prav tako je vedno takrat oblekel sveže perilo. Tudi sadje pri zajutreku ga je poživljalo. Ljudem, ki so prihajali v njegovo pisarno, je z izbrano zunanjostjo spretno prikrival svojo zaspanost.

Toda zdaj ...

Gospod dr. Kastelic gleda svoje trudne roke. Zdaj je sam. Mož svetovljan se je bil kot puščavnik zaprl v preprosto sobico na svojem posestvu.

Zdaj se mu ni treba pred nikomer skrivati. Pa baš to vznemirja. Doživetja, ki jih doslej niti poznal ni, valujejo skozi njega in ga oblikujejo, da se samemu sebi dozdeva tuj. Tesnobnost, ki se veča v strah, ga okleplje. Postaja pred zrcalom in se gleda. Ko je pred nekaj dnevi prvič tako obstal pred svojo podobo, se je razžalostil: »Ali sem res bolan? Star sem, star ...« Lica so mu bila nabuhla. To ohlapno okroglost je še bolj povečalo široko nizko čelo. Da bi se razvedril, se je začel smejati. Zrcalni mož se mu je v odmev spakoval. Ta igra ga je začela kratkočasiti. Kakor igralec je poskušal različne kretnje ličnih mišic, usten in oči. Slednjič se je zgrozil pred samim seboj: »Joj, če me kdo vidi?« Začel se je samemu sebi dozdevati otrok. V vedno pogostejših trenutkih je imel čudno občutje nekega povsem novega življenja. Kakor da leži od njegovih otroških let do sedaj — široko gosto meglovje, po katerem je taval v mrzličnem pogonu. Vse bolj pa je živo občutil bližino otroške dobe. Vmišljal se je spet, v igre, v »tolovaje in orožnike«, v »vojake«, v »skrivanja«, ki so bile tako polne zavzetij in kipenja, nasprotij in pričakovanj, vročih prehitevanj in nemirov, — a na večer se je vse spokojilo v zdravo utrujenost.

Te »zdrave utrujenosti«,[editorial 1] tistega živega nestrpnega pričakovanja prihodnjega dne, ko se spet zbero »razbojniki in orožniki«, »vojaki « in »sovražniki« — ni nikoli poslej več doživel. Zakaj ne, se je spraševal. Toda široko, gosto meglovje se je vleklo od takrat do sedaj ... do onega hipa, ko je počil strel ...

Gospod Kastelic gleda svoje trudne roke in se smehlja. Okrog usten se mu brazdita v lice dve zakrivljeni črti zadovoljnosti, ali oči so napeto uprte v nedoločene, v neznane daljave.

* * *

Tako minevajo ure in dnevi. Čudno se je porazširil čas. To ni več brezdelje. To novo, ogromno zevanje neke praznote!

Dr. Kastelic gleda na dolino, ki se prebuja iz kadečih se megla.

Po cesti mimo gradiča stopajo ljudje. Stara ženica se muči z butaro drv ... otroci se z vriščem spešijo v šolo ... sosedov hlapec priganja konja samozavestno in oholo poka z bičem okrog sebe ...

Kako mogočni so ti ljudje! V vsaki njihovi kretnji, besedi in v pogledu: samozavest, prezir, pomembnost.

Gospod Kastelic bi se ne upal stopiti med nje in jih ogovoriti.

Nekajkrat jih je srečal na sprehodu. Tuje jih je ošinil s pogledom, tuje so mu vrnili pogled. Tako so si nemo razodeli, da ni med njim in med njimi ne besede, ne misli.

Kako, gospod Kastelic, tudi brez tebe živijo, tudi brez tebe izpolnujejo ure, dneve in tedne ...

Kakor da sije solnce samo njim, kakor da so ceste in pota potrebna samo njihovim vozovom in samokolnicam, kakor, da je ves svet samo njihovo orodje ...

Kaj ni sijalo tudi njemu, kaj niso bili poslušni tudi njegovim poveljem, kaj se ni ves svet kretal v smeri, ki jo je nakazoval on, bodoči vodnik ... samo, da bi ne bilo tistega dogodka, tiste črne ure v toku njegovega življenja ...

Premišljam, ugibam, tehtam ... Ha, kaj črna ura. To je privid bolne domišljije, ki so jo razvneli razdraženi živci.

Gospod Kastelic se tolaži z razdraženimi živci. Tudi zdravnik je tako tolažil. Toda, čemu ga spokojnost te čiste pokrajine ne ozdravlja? Menil je, naseliti se tu za nekaj tednov, kjer bi živel v slogu baročnih plemičev ob priklonih pokornih podložnikov. Kolika prevara. Med njim in to okolico zeva prepad, da ga ne premosti še tako zveneče preteklosti ime. Kakor da je zazidan v temnici. Oči vidijo, uho sliši, roka otiplje ... pa vse je izven njega in ne zanj. Sovražno se razprostira pred njim. Kdo je ta sovražnik?

* * *

Gospod Kastelic je prejel pismo. Ko ga je prečital, ga je obšla še večja tesnoba. Znanec mu je odsvetoval povratek v mesto, ker bi bilo vsako opravičevanje pred javnostjo brezuspešno; ljudstvo, da je pod vtisom onega dogodka, nasprotniki, da so ga razkričali kot največjega škodljivca naroda.

Stara, obledela pesem, je ponavljal in zmečkal pismo. Ljudstvo, množica: nestvor, stroj. Poznati moraš njegov mehanizem, pa te uboga, sicer jo izkupiš.

Toda spet se je zavrtal v misel, ki mu ni dala miru, ki ga je nenehoma obletavala: sovražnik vse okoli ... Kak je njegov pravi obraz?

Pa je videl samo svoje trudne oči, ki so blodile iskajoč odpočišča.

Zdaj tudi ni več tako skrbno pazil na svoje kretnje, na svojo obleko. Čemu, saj ni bilo obiskov, ni bilo vernih gledavcev, pred katerimi bi uprizarjal svoje igre. Ali naj igra pred samim seboj?

To je bolezen. Razkrajajoči se živci. Bivanje tu ga ne ozdravi. Odkod ta praznota v tej starinski sobici z baročnimi omarami, mizami in stoli, s pokrajinskimi slikami Claude Lorrainskih idil v zlatih okvirih, z bogato knjižnico dekameronskih pustolovščin. Kot da je vse onemelo. Kot da je nekdo umrl.

Brezdelje se je večalo v moro, ki mu je vezala kretnje in besede in ga kovala na eno in isto mesto.

V nočeh ni mogel spati. Da bi se nasiloma utrudil, je segal po knjigah in praznil škatle cigaret. Sredi noči je prižgal svetiljko in listal stare zbornike. Toda prevzemala ga je omotica, da je moral čtivo odložiti in luč upihniti. V temi pa je bil spet čisto zdramljen. Izmišljal si je vse mogoče načine: skušal je šteti, ponavljati eno in isto besedo, dokler se ni začudil nepojmljivosti njenega zvoka, ki je prazno odmeval ... In je spet prižgal luč in si zapalil cigareto ... Šele z jutrom je zasnul in prebudil se je proti poldnevu. Stregla mu je stara ženica, ki se je z vidno skrbjo zanimala za svojega gospoda. Popoldne se je odpravljal na sprehod. Toda tudi ti sprehodi so mu postajali prazen zvok besede, ki jo je stokrat že ponovil. V rastoči otopelosti je izgubljal zmisel za vse. Počasi je prilikoval tudi svoje bivališče temu razkroju. Knjige so ležale vsevprek, obleko je razmetal po vseh kotih, po tleh je puščal liste papirja, ogorke cigaret in vžigalic. Ta nered mu je začel prijati. Strežnico je odurno posvaril, ko mu je popravljala stole, knjižnico, obleko. Začudena in brez besed ga je ostavIjala. Po več dni se sploh ni bril. Pustil si je rasti brado. Glava je prehajala v vrat skoro brez ostre razlike. Neka tolstost je silila v izraz, neka nabuhlost, ki je še bolj podčrtala videz bolezni.

Slednjič se je zavzel: to je poginjanje! Kot iz somraka zavesti ga je prešinilo: Kaj se res bližam koncu. Konec?! To ga je zdramilo! Kot potapljajoči se je oklenil tega klica. Ne, ne, živeti, živeti! Pa ga je spet vrglo nazaj: vsi so te zapustili, vsem si v zakrneli, v svarilo, v sramoten zgled. Kdo to trdi? Mar oni poblazneli potep, ki se je upal streljati nanj? Mar oni hinavski prijatelji, mar njegova žena, ki se je odvrnila od njega. Ljudje, množica: stroj. Če poznaš njegov mehanizem, ti bo pokoren ... Prekmalu sem se vdal, prezgodaj sem se ošibil. In gospod Kastelic se je skušal zravnati.

Roke so se okorno razmajale, telo se je sunkovito streslo in oči so se skušale prodirno usmeriti v izraz jasne misli. »Ne smem se končati. Še enkrat morajo videti moj vzgon, še enkrat moram zavihteti nad njimi svoj bič, še enkrat moram stopiti med nje, jaz, dr. Marcel Kastelic!« 

* * *

Kolika moč je skrita v samoljubju! Kadar meniš, da je človek že popolnoma odmrl družbi in se ves predal brezbrižnosti, ga moraš poklicati samo po imenu, — zakaj zvok lastnega imena je čudotvorna palica, ki obuja v življenje — in bitje, ki je nalikovalo mrliču, se predrami in dvigne.

Prav tako se je dvignil Kastelic. Takorekoč čez noč se je spremenil. Neverjetna svežost je vlila njegovim nogam spešnost, njegovim rokam urnost, njegovim očem oster sijaj.

Bitje, ki se je že razlezlo, se je v podzavestnem strahu zbalo uničenja in s poslednjim naporom vseh sil, ki jih izžareva samoljubje, skušalo ohraniti prejšnjo obliko, okrepiti zvok imena. Zakaj strah pred razpadom izziva blaznost ...

Gospod Kastelic se je gledal v spominih bivše slave. Trpko je občuteval žejo po mrežospletalstvu. Kaj ni omamno užival, kadar je v svojo pajčevino zapredel dva, tri, štiri odposlance raznih udruženj in jih z obljubami izvabljal v svoj tabor. Ali pa, kadar je poskušal kako nevarno podjetje kot je bil n. pr. tisti uvoz svile. Kaj je poštenje? Ni li samo privzgojena in priučena lastnost slabičev in duševnih omejencev? Pa ti pride nenadoma tak vsiljivec in izstreli ...

To je vendar žalitev! Ali ni nepričakovana bolezen prav tako užaljiva, ali ni trenutna smrt sredi dela ... naravnost posmeh, porog redu, ki si ga je bil človek razpredel?

Gospod Kastelic je že dva dni preživel v okolici svojega posestva. Ko je bil sredi obširnega gozda sam, je začel mahati z rokami in klicati na ves glas kot brezumen. Poskušal je tekati po strmini, mučil se je s plezanjem, oprezno je stikal za vevericami in iskal zajce v skrivališčih. Ta razgibanost mu je očividno koristila.

* * *

Vračal se je celo dobre volje.

Ko se je tako nekoč spet vrnil h kosilu in prigriznil kos kruha, ga je nenadoma zabolel kočnik, da mu je kar kri šinila v lice. Ta bolestni očutek mu je precej skalil dobro voljo.

Bolečina pa ni ponehala. Oprezno je srebal juho, toda v razbolelem zobu je še bolj kljuvalo.

Skušal se je omamiti z dimom cigaret. Zob je bil videti popolnoma zdrav.

»Ali sem se morda prehladil?« 

Kot v potrdilo mu je odgovorila bolečina na zgornji nasprotni strani čeljusti. Trganje! Hišni je naročil, naj sobo zakuri in segreje plenico. Trganje je naraščalo in popolnoma osredotočalo vso njegovo pozornost. Postajal je nestrpen.

Spomnil se je davnih let, ko je še otrok trepetal ob misli, da bo moral stopiti v ordinacijsko sobo zobozdravnika. Rajši bi pretrpel vse bolečine, samo v tisto sobo ne. Najstrašneje je vplival nanj vzduh po jodu. Nekoč se mu je pripetilo, da je baš v hipu, ko bi morala priti vrsta nanj, zbežal iz čakalnice ...

Ta strah mu je ostal.

Spet se je prijel za razboleli del čeljusti.

»Trga me,« je olajšano vzkliknil, v zavesti, da bo toplota vsekakor pregnala to neznosno kljuvanje.

Ko je bila soba že nekoliko razgreta, je primaknil mizo k peči in si ovil glavo s toplo plenico. Trenutno je čutil, da je trganje prenehalo.

Zunaj je bil deževen dan. Vsled zgoščajočega se oblačja se je zgodaj temnilo.

Kastelic je pregledoval predale in izvlekel iz ovoja šop pisem. Bili so stari dopisi, ki so mu svoj čas povzročili dokaj nemira. Takrat je bil predsednik neke posojilnice, ki je propadla. Z neprevidnimi podjetji, ki so izvirala iz njegove vsepohlepne osvojevalnosti, je bil največ on sam vzrok poloma, ki je odjeknil daleč naokoli. Dočim je v tistih dneh, ko je šlo za njegov obstoj, živel kakor v mučilnici in pretrpel vse strahote pričakovanja in negotovosti, se je zdaj ob teh orumenelih listih samo smehljal ...

Spomnil se je tudi dijaških let neprestane negotovosti, omreženosti, nestrpnosti. V velikih počitnicah se je oddahnil, kot da je šele zdaj zaživel. Solnce je vse drugače sijalo, pokrajina je kar bleščala, da je jemalo vid in neka brezčasnost je dihala iz vseh stvari. Tudi ljudje so bili videti prenovljeni: njihova hoja je bila lahna in igrava, tudi v obraz so bili vedri in dobre volje ...

In tako bo vse vedro in dobre volje, kadar bo za vedno konec šole, je takrat mislil. Tisto veliko doživetje neke nepopisne vseradosti pa se ni nikoli izpolnilo. Celo nasprotno: življenje je obnavljalo »šolo« v najpestrejših oblikah, v najneverjetnejših podobah, ki so bile včasih krutogrozne, ki so se rogale predstavam o dostojanstvu in nedotakljivosti človekove svobode. In kako so se vrstili »učitelji«. Učitelj je ostal v spominu, ki se je obnavljal često še v snu. Dolga vrsta učiteljev: hitro so se menjavali, toda vsak naslednji je bil ostrejši, neizprosnejši, vsak naslednji je gledal globlje, je pazil bolj tenkoslušno, — ravnatelji, politiki, upniki, zaupniki, tudi ženske so bile vmes ... perica Marta ... in poslednji je bil oni ... ki je streljal nanj.

Kakor da so bili vsi med sabo dogovorjeni, kakor da so si, menjajoč se, poverjali strašen, rabeljski posel ... kakor, da so bili vsi ti različni obrazi, glasovi in pogledi — en sam obraz, nikoli viden, pa vendar vedno pričujoč, strahoten, vohunski obraz, pred katerim ni bilo mogoče ubežati ...

Premišljujoči se je predramil.

Mrazilo ga je. Zavedel se je v trdem mraku. Bolečine v zobeh so naraščale. Brez večerje je sklenil odpraviti se spat ...

* * *

In potem je sledilo sedem dolgih noči, v katerih se je bolni človek dvobojeval z rabeljskim obrazom.

3. Noči.[uredi]

Plahutajo pošastne sence po stropu, po stenah ... odsvit ognja v peči se pretvarja v žareči se obraz ... soba se zgrinja v vročo temo, se pozibava v kolobarje plešočih zaves, ali skozi vso to motnjavo reže, reže venomer nekaj ostrega, zdaj ledeno, zdaj razbeljeno, zdaj nalikujoče brezkončni srebrni niti, zdaj široki jekleni ploskvi, zdaj tankemu svedrcu.

Vse drugo se utaplja v nezavest, samo ta vrtajoči občutek gori, narašča, pojema in se spet razpalja ...

Vsa čeljust gori ... težka je glava ... kot da so od podočnikov do oči napete svinčene žice ... tiho, tiho, tiho, da se ne razljuti oni tanki svedrec ...

Vrta, vrta, vrta ...

Zdaj je iz ceste lopnil ropot ... O, kako je oživela bolečina! Z divjim zanosom se podijo trzavice. .. neki kovinski ton pripeva tej zmagoslavni orgiji bolečin ... Iz ceste je vrisnilo razklano petje in vriskanje ... O, kot bi tolkel po glavi ... Premalo toplote ... plenica se je shladila. Treba jo je tesneje privezati, tako tesno, da bi strl to peklensko bolečino ... Za hip je odleglo ... Odeja je vsa prepotena, tudi blazina je znojna ... lasje so sprijeti ... kako težko je čelo ... nad levim očesom leži obroč, ki se vse bolj tesni. Spati ... spati ... veke so se zaklopile ...

O, zdaj je zaščemelo, zasvistelo, da bi se trgal in zakričal ...

Trpeti, trpeti. In spet to naraščajoče vrtanje, vbadanje, sekanje ...

Proti jutru, ko se je od okna že pojavljalo svitanje, se je vse zmedlo v gosto nezavest.

* * *

Malo pred poldnem se je prebudil. Začudil se je doslej nepoznanemu občutku nenavadne svežosti in ostroumnosti, dasi je istočasno imel vtis, da mu je vsa glava prevezana z jeklenimi žicami. Lica so mu bila topla. Ta toplota je spominjala na neko zatohlost in uležanost. Ko si je prižgal cigareto, je postal za hip celo odobrovoljen. Potem pa se s strahom zamislil: koliko časa še ... slutil je, da bo naslednja noč prav tako strašna. Zdelo se mu je, da je prišel v doslej tudi nepoznano mu odvisnost neke vesoljne volje ali česa. Kdo na pr. mu je dosedaj zabranjeval karkoli. Ali ni bila vsakomur njegova želja ukaz, njegov denar vstopnica. Na bolezen ni nikoli mislil. Bolezen? Ali je to nenadno trganje bolezen? Saj niso prav za prav zobje, po ušesih me trga, se je zavzel.

Kako čudna je ta zagonetna odvisnost od — enega zoba! Vse mišljenje se ti začne usmerjati drugam ... misli nastajajo, ki prej še slutnje niso bile ... Spomnil se je bolnišnice, kjer je nekoč — samo enkrat v življenju posetil svojega bratranca, ki je nekaj dni nato umrl za pljučnico. Bil je pri njem komaj pol ure. Še tedaj se mu je mudilo. Imel je sestanek s slovito igralko. Ko je odhajal iz hrama tihote, je bil ozlovoljen. Še vedno ga je dražil rezki, živce vznemirjajoči vzduh po jodu in kloroformu ... vmes drsava hoja usmiljenk ... vmes topi, trudni pogledi bolnikov ... ti bolniki, kot da niso več posamezniki, svobodni državljani, temveč samo še orodje zdravnikovih poskusov ... Morda se taki ljudje sami zavedajo, da niso več svobodni, skratka, da niso več ljudje v običajnem zmislu te besede. Kako pritajeno šepečejo. Če jim pripoveduješ karkoli iz zunanjega sveta, recimo o gledališču, o potovanjih, o dnevnih dogodkih, o visoki politiki, karkoli ... se jim širijo oči, kot da jim pričaruješ neverjetne skrivnosti, jim vztrepeče kako vprašanje, ... toda slednjič je ves njihov odgovor topo molčanje, ki te jezi, ki te izziva. Kakor da jim je vse bujno dejanje in nehanje ogromnega vrtiljaka, ki je še malo časa prej tudi nje poganjal v mrzličnem diru, nekaj povsem tujega, nekaj, kar sploh ni bilo nikoli njihovo. Čudno, da bolezen človeka tako zmrtviči ...

Takrat se je tudi zbal, kot da se je okužil. Kajti v vseh teh sobah in odmevajočih vežah je vela omotična tišina, neka stroga tišina, v kateri je človek posameznik izginjal. In secirsko orodje, operacijska dvorana ...

Zdaj se je gospod Kastelic začudil. Kaj ni on samega sebe ulovil v isti otopelici, ki se mu zdaj dozdeva izraz novega življenja, izraz zmagovitega brezčasja?

Ni vedel.

»O, da se nisem prej bavil z medicino. Kako zanimivo je proučavati ustroj človeškega telesa. Koliko zagonetnosti bi mi bilo umljivih ...« 

Toda spet se je zavzel ob novi misli: »Saj sem vendar govoril z marsikom, ki je bil kedaj bolan, pa nisem na njem opazil nikake spremembe. Toda, je li moja bolezen — hm, trganje, bolezen druge vrste? Sta morda sploh dve vrsti bolezni? Bolezen telesa, ki ne ostavi nobenega sledu, in bolezen, ki človeka spremeni, bistveno spremeni ...« 

Kastelic se je spomnil svojega bivšega prijatelja, ki se je po treh tednih vrnil iz bolnišnice (imel je tifus) ves drug med ljudi. Začel se je ogibati svojih prejšnjih znancev in tovarišev, opuščal je obiske k družinam, kjer je bil nekoč čisto domač, spremenil je celo svoje navade, svojo hojo, celo svojo pisavo.

Kastelic je mislil dalje: torej je to druge vrste bolezen, bolezen ... duše?

* * *

Na večer so se bolečine v zobeh razbesnele. Kastelic se ni upal iti ležat. Naglo je stopal iz kota v nasproten kot sobe ... enkrat, dvakrat, dvajsetkrat. Prižigal si je cigareto za cigareto, dokler ni bil že ves omotičen od tobakovega dima.

Koraki so se mu opotekali. Omahnil je v naslanjač pri peči.

Pomočil je svežo bombaževino v olje in si znova zamašil ušesa. Potem si je glavo obvezal s toplo ruto. Bolečine so naraščale. V glavi mu je gorelo. Skozi žgočo, rdečo motnjavo, v kateri je otopel sleherni občutek, sleherno čuvstvo, najrahlejša misel, je rezalo, sekalo, kljuvalo, da bi kričal in bíl okrog sebe. V taki neznosni muki se mu je izruval krik, kot da se je odprlo žrelo razpaljene podzavesti: »Moj Bog, kaj sem zakrivil! …« 

* * *

Sredi noči, ko je bila v sobi tišina zmrznjena v gosto neprodirnost, se je pred izmučenim človekom nenadoma, brez navideznega vzroka pojavila čudna podoba:

Nad njim se je sklanjal bled obraz ... vse niže se je sklanjal ... počasi, obotavljaje se je padal ... mislil bi, da se ga že dotakne ... pa se je spet odmaknil ... in nemudoma je bil viden nekje v črnem kotu ... majhen kot lutka ... pa je spet naraščal, bledota se je oblikovala v vse zaslanjajočo steno ... in ni bila več stena ... že je butalo kalno valovje z žvižgajočimi penami in kačastimi vodnimi grebeni ... in prav daleč nekje v tej vihri se je spet pojavil: droben, vitek človek v črni suknji, blodeč, kot da išče nekoga ...

Bolnik je pridržal dih. Groza mu je mrtvičila telo. Vse njegovo bistvo je trepetalo: »O, če me zagleda ... o, če me zdajci zaloti ...« Vitki človek iz sna je kolobaril zdaj sem, zdaj tja, nenadoma je njegova podoba utonila v razbesnelem orkanu padajočih dreves, gorečih hiš, pokajočih čolnov ... In, čudo: zdaj je tisti človek sedel miren in potrpežljiv na stolu pri postelji in vprašujoče zrl v bolnika.

»Sin moj!« je kriknil Kastelic in ves vztrepetal. Segel je z roko v nočno praznino ...

Samo ura je tiktakala. — —

Kastelic se je predramil.

* * *

Potem ni zasnul vse do jutra.

»Kaj se godi z menoj? Ali blaznim, ali so to dogajanja pred koncem?! Pred koncem jaz, doktor Marcel Kastelic? Ali sem sploh še? Tu v tej strašni ječi: sem še to, kar sem bil tam ... tam ... nekoč v sejnih dvoranah, v bleščečih sprejemnicah, na govorniških odrih ... ? Kaj sem še? Zlomljen stroj, ki poka in hrešči ... Kaj mi še moje ime v tej minuti, v tej noči, ko ni ne odmeva ne odziva ... kje je orožje, da se branim? Pred kom? Pred kom?« 

Misli so se vrtale z neizprosno doslednostjo. »Kje je moč od nekdaj? Odkod je zrastla samozavest, če je bila le laž. Odkod ta strah, ki veje od vseh strani, brezobličen, neprijemljiv, vesoljni?« 

Segal je z mislijo nazaj, vse globlje, vse usodneje. Kaj ni bila moč samo krinka, samo beseda, samo tolažba pred — strahom. Dokler so pritrjevali besedi, je rastla moč ... zdaj, ko ni nikogar, zdaj, ko se stresa v tisočerih preobličenjih lastna zavest, zdaj — — ni nič ... nič ... nič ...

Vse je strašna bolečina, obraz samote, klic resnice. In človek se vije neskončno majhen, ponižan, osramočen ... Vse je breznadejna praznina ...

Praznina, samota. Ali ni že davno začutil njen mrtvaški dih? Ali ni bilo morda vse njegovo hrupno življenje preglaševanje te predsmrtne tišine, beg pred samoto? Ali ni bilo vse njegovo dejanje in nehanje — beg pred samoto?

Kaj sedaj, ko ni nikogar pri njem, ko se je izobčil iz človeške družbe, ko so celo stvari utihnile, ko je sam, sam pred ogromnostjo spoznanja?

»Tedaj konec,« ga je streslo. Koj za tem se je čudno ovedril: »Da, torej: konec ...« 

Imel je čuden nasmeh, kot tisti, ki je pravkar učinil zločin ali pa kot blaznež.

Ozrl se je po sobi, ki se je odevala v prvi svit jutranjega solnca. Vedno ostreje so rastli predmeti iz somraka. Iz ogledala se je smehljal človek, ki ga doslej ni nikoli videl. Ali je bil to on, ali ni bil nekdo drugi; okamenel obraz svinčeno blede barve, stisnjene ustnice, in vdano mirne oči. Toda oči so govorile, ne več o kupčijah in spletkah, ne več o zmagoslavju ljudskega voditelja, ne več o mrzličnosti slavohlepja, ampak o vsepokoju, o mirovanju in brezčasnem brezbolju ...

* * *

Svita se.

Človek se ozira okrog sebe. Tam zunaj prebujajoča se pokrajina ... Ljudje ... Spet bodo šli na delo, spet se bodo prepirali, razvnemali, bodo žalovali, obupavali, hranili se in omamljali. Koliko igračkanje vse skupaj! Kako puhla ničevost iznajdb in izsledb, kaka brezpomembnost vseh naših željâ in hotenj. Večen vrtiljak suženjstva ... In zdaj: z enim zamahom zdreš to glupo igro in se izločiš ... Konec? Konec? ——

Svita se v polni dan ...

Pokrajina se je prebudila ... kot včeraj, kot predvčeraj, kot se bo jutri ... dan za dnem ... večno ...

Gospod Kastelic omahuje: nazaj? naprej? Nazaj: obraz sina ga motri z rabeljskim nasmehom ... Naprej: strahotna motnjava neprečutih noči ... In nikogar ni, ki mu bil prijatelj v tej uri razločenstva.

4. Konec.[uredi]

Toda štiri ure kesneje ... kako norčava spletka dogodkov.

Človek: kakor bi lutko na niti samovoljno potezal sem in tja ... kakor nihalo: ko doseže svoj najvišji vrh in najdaljšo razmahnjenost, se spet povrača nazaj k težišču ...

Štiri ure pozneje se je namreč zgodilo nekaj silno preprostega, pa vendar dovolj važnega za gospoda Kastelica.

Ko je gospod Kastelic v predjutru stal pred zrcalom, vdan v čudovito spokojnost, ki je ni prej nikoli v življenju spoznal, spokojnost popolnega brezskrbja in brezmejne neodvisnosti, ga je nenadoma obšlo občutje nekakega domotožja. Pogled mu je obvisel na komaj opazljivo zibajoči se veji pred oknom ... Samoten ptiček je obletaval gole vršiče ... Gospod Kastelic se je bliskovito spomnil davnih šolskih let, ko mu je v dijaško radost sijalo poletje in je prostost, ki jo je polnil z upi, brez ovir v brezkončnost širila svoja obzorja.

»Takrat sem živel ...,« je pomislil. »Ali ne bi mogel spet zdaj v tisto življenje.« 

Pa ko se je ozrl v hipno misel, je omahnil, zakaj videl je silno mrežo spletk, prikrivanj, laži. Na onih vozlih, ki so se gostili v somračju, so stali kot spomeniki: njegov sin — upornik — odpuščeni blagajnik, ki so ga po Kastelčevem posredovanju zavedli celo v preiskavo — obilen gospod, načelnik gospodarskega urada (vtihotapljena svila!), — trojica političnih veljakov (nočna seja v Areni. »Gospod doktor, kje je potrdilo zadnjih odplačil "Kemični družbi"?!«), — rdeča plesalka iz »Tulipana«, — izključen študent Vrtovec (»pomislite, detektiv je pri izgubljencu zaplenil album konstruktivističnega stavbarstva!« Vrtovec je bil sorodnik plesalke iz »Tulipana«, kar je dr. Kastelic mnogo prepozno zvedel!) — in spet: njegov sin, ki je nanj streljal ...

Črna mreža, razpletajoča se v brezkončnost: presekala bi jo samo — — — smrt.

* * *

Štiri ure kesneje je vstopila hišna s priporočenim pismom. »... napadalec se je včeraj zjutraj v celici obesil ... vrni se ... vse je urejeno ... javnost skoro ničesar ne ve o vsej stvari ... tvoji prijatelji te čakajo ...« Pisala mu je žena.

* * *

Tri dni pozneje je bil doktor Kastelic že spet doma. Toda koliko razočaranje! Znance in prijatelje, ki so se mu prišli poklanjat, je hladno pozdravljal.

Prvi teden se je skušal vnovič vživeti v prejšnje življenje. Toda vsaka njegova kretnja je bila omahljiva, vsaka beseda se je obotavljala in sredi pogovora so včasih oči zastrmele nekam daleč ... daleč ... Ob takih trenutkih se je mož čudno zganil, kot da ga je postalo sram pred vsemi in se je skušal skriti. Minevali so tedni, meseci ... Izprememba je postajala vedno izrazitejša. Ne samo, da se je samotar kljub prigovarjanju vnetih prijateljev popolnoma odrekel vsakemu delovanju v stranki in v javnosti, temveč tudi doma ni po ure in ure spregovoril. Žena se je zgroževala. Sprva je njenim plašnim vprašanjem odgovarjal površno. Tolažil jo je: »Živčna utrujenost ... bo že prešlo ...« in podobno. Spravljala ga je v kopališča in letovišča. On se je protivil s trudnim smehljanjem.

Neki večer ga je zalotila pri pisalni mizi. Prepozno ji je skušal prikriti naslov debelega zvezka.

»Beležke grešnika.« 

Začela sta razgovor.

— — —

»Da mi je pogledati zarjo kot nekoč in se vzradovati ob blestenju poletnih juter ... Da, sem zmeden, morda? Da se sklanjam v otročjega starca ... O, prejasno vidijo oči nazaj in naprej ... Ena sama čista radost — kako naj jo odtehta mrzlično, krivično, spletkarsko rovarjenje. Nisem takrat zaman zbežal ... Ni bila utrujenost telesa, ampak bolezen duše, ki je samo sovražila, samo mrežila in lagala. Misliš, da marsikoga od njih ne čaka ista ječa in isto samevanje? Vrnil sem se s slabotnim upanjem, češ, spet se zavrti hrupen vrtiljak in spet sem zakoprnel po šahu z živimi lutkami. Toda, ko sem prišel nazaj, sem zagledal vse drugače. Samota mi je spremenila oči, prav za prav jih je izostrila, ozdravila. Sluh se je stanjšal. Vsak zvok ima svojo barvo: ali dobro ali zlo. Vsaka kretnja ima svojo obliko: ali dobro ali zlo ...

In v tem svitu sem videl kretnje in slišal besede ... in vse se mi je zazdelo podobno ogromni zapleteni mreži, ki se je zvijala, zgibala, trzala, vezala ... a vse so bile skoro samo zleoblike in sami vrišči so sikali ...« 

— — —

»Ko pa to pišem: ali nisem šele na začetku. Zakaj raste mi nova misel: kadar bom moral zapustiti sobo in znova pričeti? Kako pričeti, da si ne bi skvaril novega vida in sluha ... Petdeset let topega, brezmiselnega životarjenja ... ali bom mogel popraviti to zlo. Kako? Kedaj? ...«

Opombe[uredi]

  1. ^ Nedoslednost pri vrstnem redu vejice in narekovaja.