Dočakala je

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Dočakala je ...
Lojze Golobič
Izdano: Vigred, 7/3 (1929), 60—62
Viri: dLib 3
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Nocoj, ko pišem, pod mojim oknom šumi.

Kaj?

Veter. Šeta se prek težkih, mrzlih cvetov.

Nad polji in lozami beži.

Kdo?

Srce. Ujele so mi ga bele peroti in ga neso neznano kam. Kot mehko ptičko ... Srce, oj, kje potrkaš na okno, kje obstaneš, kje se spočiješ?

Kot da se je z drugega sveta spomin utrgal in v okno dahnil, me je splašilo: Nikjer, nikoli ...

Moja mati tam za Kulpo, pod starimi Gorjanci, ali čuješ: Nikjer, nikoli.

— — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Sneži. Že dva dni in dve noči. Od vseh koncev nosijo vetri drobnih belih krpic in jih mečejo v stene in golo drevje. Jablane razkošno cveto. Od cvetja se upogibajo, lomijo. Pa enega veselega ptiča ne čujem, le tam nad belo ravan se pnè črni vran in kraka neskončno žalostno. In sosedov pes zateglo tuli.

Stara Mahdička sedi na peči in moli na lesene jagode:

Eno češčenomarijo za Janeza, eno za Tineta, eno za Toneta ... Da bi ne bilo res, kar so ljudje znesli: da se niti eden več ne bo vrnil. O, to je zlagano! Zakaj pa sem dala krvi, da se je iz nje troje sinov rodilo. In vso ljubezen sem izlila, da mi je sedaj srce prazno in mraz v njem kot zunaj. Suho drvo sem, pa živim; oni so sočne mladike — in ni jih več? ...

O, stokrat lažete ljudje, vi brezčutni, ledeni — — —

Molek ji je zdrsnil s prstov, pa nič ne ve. Njene misli so šle skozi okno in romajo v široki svet. Iščejo:

V svet so se raztepli moji fantje; pretesno jim je bilo v tej leseni bajti. Ko bodo videli, da v velikih hišah ni ljubezni, ni sočutja, ni materine roke, se bodo vrnili. Saj jih čakam vsako leto na svoj god. In pripravim vsega kot prej: Janezu čižme iz žoltega boksa, Tinetu siv klobuk, Tonetu orglice. Skuham čaja cel lonec in cvrtja napečem. Naj se najedo moji koštruni.

Oj, nocoj bi mi morali pod oknom voščiti; Janez tolče na kebljico in ob koso, Tine gode na piščal, Tone na orglice in s kozjim zvoncem lupa v zid. O, glej ga Janeza, kako s tujim glasom renči: Danes od polnoči, jutri do polnoči praznujete god svete Marije, ko ji je angel povedal, da bo Boga rodila. Naj vam ona vsega dobrega dà, po smrti pa v nebesa pripeljà ...

Ti moj Janez, kako si lepo rekel. Samo naprej, k meni, ki vas čakam že toliko let. Nič ne trkajte ...

Stari Mahdički se je srce odprlo. Tja gleda, kamor mu doslej ni bilo dano: v žive sanje. To uro so dobile telo in kri in topel dih. Čuti, kako se vrata tiho odpirajo, kljuka je brez glasu, tečaji molče. Trije vzdigajo noge, kot bi štel: eden, dva. Glave so sklonjene v ilovnata tla. Niti ena ne primakne obličja k peči, k materi. Bose noge krvavè.

O, otroci. Bog vas je prinesel, saj sem že deset godov brez vas ... Glej ga Janeza, ti si mi pil prve kaplje krvi ... Pa je priplavalo črno pismo po morju, da se je stena v jami na te porušila. Glava te še boli, v belo si jo zamotal. Te je jako udarilo?

Ho, ho, Tine! Pa se je Malenčev dušal, da so te Rusi na kolec nabodli. Vidiš, kak se je grdo zlagal. Joj, iz prsi ti kaplja črna kri. Čakaj, siromak, bom od srajce odčesnila in ti rano pokrila. Zobje ti tolčejo, zima ti je; čaja ti natočim, da se ugreješ.

Vidiš ga, Toneta, kak se je vzdignil; od Soče greš? Pismonoša Mate mi je čital, da te je kamen ubil. Bled si kot stena. Čakaj, pri meni boš zopet kot ona–le roža na oknu: rdeč nagelj ...

Oj vi ovniči kuštravi, kaj ste vedeli, da so mi oči skoro slepe od solz: ponoči jih točim, po dnevu jih točim; že bi vode stekle iz te hiše, morje bi naraslo ... Sama sem bila, ko so volčje na vrtu tulili in je čuk na okno kljuval. Kdo jim je razodel, da vas ni ... O, vedeli ste za mojo strašno samoto, zato ste prišli. Čakala sem pisma iz Amerike. A Janez ti molči, molči. Hotel si me nocoj iznenaditi, o koštrun Janez! — Vsak torek je šel kraj mene Mate: Je kaj od Janeza, od Tineta, od Toneta? Drhtela sem, srce mi je hotelo iz prsi. Rekel bo: Mica Mahdič! Sinovi pišejo ... Pa nič, nič. Štela sem dneve do torka. Ko je torek sinil, sem se pred solncem vzdignila, pa hajd k oknu. Čakam, čakam desete ure, takrat pride Mate do mene. Šel je, še ozrl se ni na moje okno. Nekoč pa me je udaril, da od takrat nisem več okna odprla: Kaj čakaš, Mica: mrtvi ne pišejo ... O Mate, ne boš me več: namesto pisem imam koštrune, Janeza, Tineta, Toneta — — —

Joj, kako nam bo zdaj spet solnce sijalo; skozi orehe in slive bo obžarevalo našo streho, do zdaj pa se je vstavilo v listju; na stare dni solnce. Trhlena jablana sem, pa cvetem: tri lepe cvetove imam ... Oj otroci, kako bomo zopet skupaj molili na Marijin molek tu na peči. Večeri mi bodo kot sen, sekunda — do nocoj pa so mi bili večnost ...

Evo darov! Žolte čižme, siv klobuk, orglice; in čaja, cvrtja, cigaret — malo prej sem jih iz škrinje vzela. Že deset let čakajo. — Pa ne jeste? Sedite okrog mize kot prej, le glave so vam trudne in molčite. O, dolgo ste potovali, širok je svet; in od ganotja vam ne gre beseda na jezik. Jutri, o jutri bo v naši hiši, kot bi pomlad vzcvela in bi se škorci vrnili ...

Glejte, polnoč je udarila. Moja ura je nocoj spregovorila. Umolknila je oni dan, ko se je Tone, zadnji, poslovil. Mrtva je bila na steni kot v grobu. O, ti starka, tudi tebe je dirnilo, da so se vrnili moji fantje ... Kaj vstajate! Pa niste pili čaja, niste ugriznili v cvrtje, niste zapušili. Hej, stojte, deca, pogovorimo se. Še nič niste povedali, kako ste živeli, kod ste hodili ...

Kot so prišli, gredo drug za drugim, počasi, molče. Vrata se odpro brez glasu in zopet zapro za Tonetom, poslednjim — — —

Mati udari za njimi:

Otroci, kam se mi izgubljate? Ali ne čutite moje ljubezni? Zunaj je mraz, zunaj je laž, samo v lesenih bajtah je resnica ... Hoj, Janez, Tine, Tone, počakajte, trudna sem.

V gosti snežni metež zove. Pa že ob njej klic umre, nihče je ne čuje. Sope, brodi v visoke žamete, tone, vstaja, širi roke; viče:

»Samo minuto postojte, da vas v poslednje vidim, ker duša mi je v ustih; še malo — in zletela bo ...«

Oni gredo naprej, naprej. Niti eden se ne okrene, eden ne obstane.

Tone, nà roko, drži me, vleči me za sabo. Samo, da občutim tvojo roko, pa ako te nikdar več ne vidim v obraz, pa ako me vlečeš na konec sveta. S teboj grem, ti moje bledo dete ... O, Tone, čul si me, počasneje speš, čakaš me, roko mi nudiš. O moj poslednji, ki si mi zadnjo kapljo krvi in ljubezni izpil. Oj, Tone, Tonče, že sem pri tebi. Nà — — —

Čof, čof ... Jezus! — — —

Strašno žalostno je viknilo iz široke vode.

Sneg pa nocoj pada, pada, pada — — —