Dnevnik življenja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Dnevnik življenja.
N. K.
Izdano: Slovenec, 30/200 Ljubljana, 1902.
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Na večer je bilo, in mož je zrl srepo v knjigo svojega življenja. Pred davnim časom mu jo je bil izročil Bog — pred davnim časom, ko je objemala še nežna jutranja zarja obronke gričev, in ko so še ptički ljubeznivo prepevali v jasni, topli tišini.

Lep dar je bila ta knjiga s svojimi bogato okrašenimi platnicami, s svojimi čistimi, nepopisanimi stranmi.

»To ti izročam«, je dejal Bog, »lepšaj jo vedno zame. Vsakemu tvojih otrok dam tako-le knjigo v zastavo. Glej, ti listi so še vsi beli in prazni. Piši na-nje lepe povesti in krasne pesmi, ozalšaj jo tudi s prijetnimi podobami! Zvečer jo bom tirjal od tebe nazaj.«

In zdaj je bil večer in mož je zrl v delo, ki ga je bil ravnokar dovršil; in ko je obračal liste, ni bral niti lepih zgodb, ne krasnih pesmic, ni gledal prijetnih, pisanih slik — samo grdi madeži so bili notri, vse je bilo zamazano, vse v neredu.

In vendar je bil sklenil, da bo ravnal s knjigo drugače.

Njegove misli so se vračale k oni uri, ko se mu je prvič razlagalo, kaj bo opravilo v njegovem življenju. Kako ponosen je bil na izročeno mu knjigo in kako resno je bil sklenil, da jo izpolni! Nato je kmalu vtihotapil vanjo prvi pregrešek pri pisanju, zatem drugi, zatem tretji.

Polagoma je izgubil ves ponos na svojo knjigo, vse upe, vse želje, da jo ohrani čisto in lepo. Nekoč bi jo bil že kmalu vrgel nazaj v roke Onemu, ki mu jo je bil podaril, pa neviden prst se je dotaknil njegove roke ter jo potegnil nazaj.

Skrbno je pokrival skrivnost svojih napak, opazovaje, kako se vedno večajo in množe. Čemu bi pač morali drugi pisarji zvedeti kaj o tem? Prizadeval si je, da ohrani platnice kar se da čiste, brez vsakega najmanjšega madeža; njegovi prijatelji so mislili, da je knjiga znotraj prav tako snažna in lepa. Samo enemu bitju je razkril svojo skrivnost, neki ženski. Upal je, da ji gane srce k usmiljenju in pomilovanju, da mu pomagala očistiti, izboljšati njegovo delo; toda, ko je odločno, neustrašno obračal zaporedoma zamazane, raztrgane listke, neusmiljeno ji odkrivaje vse madeže, ga je pogledala z vso zaničlivostjo in nevoljo ter mu s studom za vselej obrnila hrbet.

In zdaj je bil res večer in zadnja stran knjige lahkomišljeno počečkana in zamazana. Ene same besede je še manjkalo, pa bi bila nesrečna knjiga popisana do konca; le duh je stal potrpežljivo zraven njega, čaaje, da primei padlo možu v roke pero, kadar bi padlo možu iz utrujenih rok, in zapiše še osodepolno zadnjo besedo: »Finis — konec«.

Oh, noben sled žalosti in sramu ni ublažil možu potez in gub na obrazu, ko je zrl temnega pogleda v svoje delo.

»Saj jaz nisem nikdar zahteval te zastave«, je rekel »po sili sem jo dobil. Zakaj bi bil žalosten? Drugi mislijo, da se mi je dobro posrečilo, jaz edini vem, da sem grešil. Zdaj je noč tu, in delo, naj je dobro ali slabo, je dovršeno. Kaj bi se tedaj žalostil?«

Kakor prodresolnčni žarek gosto senco, tako se prikaže nenadoma majhno, živahno dete valovitih las, prepreženih z zlatimi nitkami; očesci sta mu zrli v svet kot dva cveta vijolic, ki sta se napila sladke jutranje rose. To detece je zrlo v svoji nedolžnosti in preprostosti brez vsake bojazni možu v obraz. V rokah je držalo snežno belo knjigo.

»Potrebujem vas, da mi pomagate«, je zaklical otrok možu. »Glejte, jaz sem dobil knjigo, da jo popišem za Boga, pa se tako bojim, da jo zamažem in da prevarim Boga v njegovih upih. Ali bi mi hoteli pokazati, kako se dela ta stvar? Bi mi-li hoteli pokazati vašo knjigo, da se naučim iz nje?«

»Jaz — da bi jaz tebe učil?« Mož je drgetal in tiščal svojo knjigo tako trdno, da maliček ni mogel videti njenih strani. Povesil je oči k tlom, v strahu — krepak mož, kakršen je bil, — da se srečajo njegve oči z nedolžnim, čistim pogledom detetovim. »Jaz te znam poučevati.«

»Oh, vi bi pa res morali znati, ko je vaša knjiga videti tako krasna,« je rekel otrok in ogledoval rdeče platnice. »Vi ste tako stari in izkušeni, vi ste morali pač pisati in slikati vanjo vse mogoče krasne stvari. Dajte pokažite mi jo, da jo pregledam in kakšno stran iz žnje prepišem v svojo, ako tudi slabo.«