Dneva ne pove nobena pratka

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Dneva ne pove nobena pratka: Povestica
Pavlina Pajk
Spisano: Iz spisov Pavline Pajkove. Ur. Andrej Gabršček. Gorica: Goriška tiskarna, 1894.
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII.dno

I.

Pozabi, dragi bralec, za pol urice prelepo svojo domovino, krasno zemljo slovensko. Spremlji me v sosedno, vedno cvetočo Italijo. V Iskijo te hočem voditi, na mični otok nasproti italijanskemu mestu Napolju, ki slovi po svoji prelepi legi in lepoti. Zemlje meri ta otok pet četrtin milje, jako rodovitne, posebno vina, in ima tudi gorke kopelji. Najvišja gora tega otoka je visoka 2356 čevljev. Glavno mesto otoka se tudi imenuje Iskija. Razun tega kraja je jako obiskovano bilo mestece K a z a m i č i j o l a . Štelo je nad tri tisoč prebivalcev in blizo ravno toliko tujcev. Ljudje so bili jako delavni in razumni; preživljali so se s poljedelstvom, s sadjerejo in lončarijo. V tem slednjem delu so posebno sloveli. Najukusnejša lončarska dela so tu izdelovali.

Kazamičijola ni poznala revščine in ravno v tem se je ona odlikovala pred drugimi manjšimi italijanskimi mesti, kjer ljudstvo trpi veliko po­ manjkanje. Sploh se je zdelo, da sta v Kazamičijoli mir in sreča doma. V ta rajski italijanski kotiček prihajali so leto in dan bogatini iz vseh krajev sveta, da se užijejo zemeljske milobe. Tja so bolniki pribežavali, iskajoči izgubljenega zdravja pod vedno vedrim podnebjem, v vedno cvetoči prirodi. Ne daje se tajiti, da so tudi tujci veliko pripomogli k občnemu blagostanju.

In vendar, ta čarobni božji kraj, ta blažena zemlja, ljubljena in občudovana od tisoč in tisoč ljudij, bila je blizu nevarnosti, da se ne bi zgrudila v prah in izginila v nič. Eden podzemski grom, eden strašen poriv in — Kazamičijola je bila kup prahu. Ona mogočna roka, ki je uničila Sodomo in Gomoro, pokazala je zopet tukaj svojo moč. Kratek pa grozen potres, kateri je trajal komaj petnajst sekund, uničil je mesto s skoraj vsemi njegovimi prebivalci. Le majhno število teh šest tisoč ljudij je bilo smrti rešeno; a tudi ti so bili skoro vsi več ali manj ranjeni. To se je zgodilo 28. julija l. 1883. med deveto in deseto uro po noči.

II.

Bilo je v jutro za rana onega osodepolnega dne. Solnce je ravno vzhajalo v vsej svoji krasoti in poljubovalo s svojimi zlatimi žarki temno-zelene valove morja. Polja in vrtovi, obsijani od solnca, bliščali so, kakor da bi bili posuti z biseri. Po svitlih vejah in zeleno-zlatih peresnih strehah staro­davnih oljk in lovorov skakali so veselo pevajoči brhki ptički, pozdravljaje mladi dan. Tiho je še bilo po mestu, samo tu pa tam se je kakošno posamezno okno odpiralo, iz katerega je pokukala zaspana glava.

Nekoliko proč od sredine mesta, bolj proti morju, kjer so stale samo majhne, a čedne hišice, tam pa je že vse bilo po koncu. Ni bilo čudo; tod so stanovali samo prosti delavni ljudje, kateri so z vzhajajočim solncem vstajali na delo, a še-le se povračali na dom, ko je utonilo solnce za morjem.

Zdaj se odpro duri pri eni taki hiši in ven stopi priletna ženska. Bila je prosto a snažno oblečena. Postala je pred hišo in nekolikokrati se ozirala na desno in levo stran ceste. Bilo je videti, kakor da nekoga pričakuje; skrb in nemir sta se jej brala z lica. Majala je s sivo glavo, sklepala roki in vzdihovala polglasno: »Ni ga še, Toneja! Kot neki hodi, da ga niti v jutro še ni domá? Še nikdar ni noči iz doma prebil. Oh, slaba tovaršija, ta je strup mladih ljudij!" Omolknila je in si obrisala solzo iz očesa.

"Ah Tonček, Tonček!" začne kmalu potem znovič tugovati in zopet se ozira po cesti; »tvoj oče ležijo na smrtni postelji, a ti se menda še zdaj veseliš v razuzdani družbi. Ali tvoje srce ne želi si zadnjega blagoslova od umirajočega očeta?" Povzdignila je rosne oči proti nebu, usta so jej natihoma šepetala, potem pa je vsa pobita in žalostna se povrnila v hišo.

Stara ženica je bila ribičeva žena. Njen mož bil je najbolj znan ribič v Kazamičijoli. Le ribič Tomaž, tako mu je bilo ime, znal je loviti najboljših in najdragocenejših rib. On je preskrboval z ribami najimenitniše gostilne in je bil dobro plačan. Dobro se je tedaj godilo ribiču in njegovi ženi; a bila sta tudi blagostanja vredna. Bila sta ponižna, mar­ljiva, poštena, bogaboječa in pomagala sta revnim, kakor sta le mogla. A vendar nista bila srečna. Bog jima je bil dal edinega sina, kateri jima je delal več žalostnih, kakor pa veselih ur. Tonček, nju sin, sicer bistra in razumna glava in tudi izvrsten izdelavec lončarskih del, bil je zapravljivec prve vrste. Kar je zaslužil, vse je zapravil. Bil je petindvajset let star, zaslužil je vsaki teden skoro toliko, kakor oče s prodajanjem rib, a vendar še nikdar ni krajcarja prinesel domú. Roditelja sta ga še vedno morala preskrbljevati z obleko in drugimi potrebami. Nič ni pomagalo svarjenje in žuganje očetovo, nič niso izdale prošnje in solze materne; Toneta ni bilo mogoče spreobrniti.

Ker ni mogel pred enim letom vsled bolezni več tednov iti na delo in ni tedaj nič zaslužil, upali so starši, da se zdaj odvadi nočnemu po­ hajkovanju po krčmah, kjer je s kvartanjem in pijančevanjem zapravljal ves zasluženi denar. Skle­nila sta celo, da ga obdržita tudi, ko ozdravi, doma, samo da ne bo imel več prilike, zahajati v slabo tovaršijo. Saj lehko pomaga očetu ribe loviti in sam postane enkrat ribič.

A komaj je bil Tone nekoliko ozdravel, ni mogel doma strpeti. Ko ga starši niso videli, zbežal je vsak večer iz hiše. Ker pa denarja ni imel, prodal je svojo obleko, denar pa zapravil.

Starši so z spoznali bridkim srcem, da ni v njih moči, preobrniti sina. Nosila sta križ, kateri jima je bil Bog naložil, in če tudi sta vedela, da je vsaka beseda zastonj, vendar nista ponehala svariti ga in prigovarjati k dobremu.

K tej nesreči prišla je nenadoma še druga. Očeta je enkrat ulovila nevihta na morju in on se je pri tej priliki tako močno prehladil, da je nevarno zbolel. Zaslužka ni že več mesecev bilo pri hiši in slabo bi se bilo rodbini godilo, ko ne bi bila varčljiva zakonska vsako leto nekaj malega na stran devala.

Tudi zdaj, ko je hiši pretila revščina, ni se sin spametoval. Hodil je rajše v oglodani obleki, kakor da bi si sam nove kupil.

»Čemu se trudim celi dan z delom, če ne bi se potem zvečer veselil?" odgovoril je sin materi, ko ga je ta zopet enkrat prosila, naj ne hodi vsak večer z doma, temveč da naj daruje vsaj eden del svojega zaslužka za hišne potrebe, ker oče ne morejo več zaslužiti. Človek je le enkrat mlad, menil je dalje sin, in škoda je za vsak prosti trenotek, katerega ne bi uporabil v svoje razveseljevanje. To malo pa, kar si sam zaslužim, mi lahko pri­voščite v svoje razvedrenje. Saj kedar se enkrat oženim, bode vsega veselja in prostosti konec; takrat Vam pa obečam, mati, da hočem postati pameten.

Kaj je na to hotela storiti uboga mati? Da bi s prepirom dosegla svojo željo, zato je bila preblaga. Molčala je in uporabljala sproti s tolikim trudom in v tolikih letih prihranjeni denar. S strahom se je ozirala v prihodnjost. Prihranjena matica naglila se je vedno bolj h koncu, a žena je slutila, da njen dobri mož ne ozdravi več. Kaj bode potem ž njo in ž njenim razuzdanim sinom?

III.

Zadnjo noč njen mož ni več tožil o bolečinah, kakor sicer. To je bilo sicer dobro za bolnika, a nesrečna žena je žalostna sprevidela, da ravno to je znamenje bližnje smrti. Dala ga je tedaj ono jutro prevideti.

Oče je umiral, a sina že štirindvajset ur ni bilo domú. Vedel je predobro, ko je učeraj v jutro šel na delo, da oče visijo med življenjem in smrtjo. Ko bi vsaj zdaj prišel doimi in videl, kako mirno in udano pravičnik umira! Menda bi ta pogled pretresel njegovo dušo in ga nagnil k dobremu. Tako je vzdihovala mati in šla pogledat na prag hiše, ali morda že gre. A kakor smo videli, čakala je zastonj.

»Lucija!" rekel je slaboten glas, ko se je žena povrnila v hišo, »kje je naš Tone ? Zdi se mi, da ni klečal pri moji postelji, ko sem prejel sveto popotnico. Ali morda je?"

»Ne govori", prosila je žena skrbno; »govor­jenje te preveč slabi. Toneta sem poslala po zdra­vilo, kmalu bode tu", pristavila je s trepetajočim glasom.

Usta, ki so vajena govoriti vedno samo resnico, kako težko spregovorijo še tako majhno laž.

Milosrčna žena ni hotela možu ogreniti zadnjih trenotkov življenja. Saj je vedela, koliko bi bolnik trpel, ko bi zvedel resnico.

Bolnik ni na to nič odgovoril, a majal je z kakor da ne verjame besedam svoje žene. Ure so prešle počasno, žalostno. Sina ni bilo še doma; očetu pa je življenje vedno bolj ugašalo. Ravno, ko je zvonilo poldan, izdihnil je ribič svojo pošteno dušo.

Ženi je tedaj žalost prikipela; glasno plakajoča nagnila seje k mrliču, objela ga in močila ga s svojimi solzami.

Zdaj se pred vežo čujejo težke stopinje. Žena se zgane; spoznala je sinovo hojo. Hitro spusti dragega mrliča in.gre sinu nasproti.

»Ali je obed že gotov?" popraša sin z malo­marnim glasom, stopivši v kuhinjo. »Volčji glad sem prinesel domú. Kaj še zakurili niste?" začudi se slabe volje, ko ne vidi ognja goreti na ognjišču niti loncev z obedom. »Ali ste pozabili, mati, da davi še zajtrkoval nisem!"

»Kjer si celo noč prebil, tam bi bil moral tudi zajutrk dobiti!" reče mati s strogim glasom.

"Ha, ha", smeje se sin. »ali mislite, da znajo žabe kavo kuhati? Kajti nocoj sem spal v blatnem jarku, kamor sem po noči bil padel, a vzdigniti se nisem mogel. Poglejte, kako sem ves raztrgan in blaten. Ne bode drugače, mamica moja", pri­ stavi prilizljivo, »glejte, da si denar priskrbite, kjer morete; novo obleko mi morate kupiti. Čemu me pa tako čudno gledate?" popraša nenadoma ves začuden in njegova nagajivost nenadoma izgine. »Pa jokali ste se tudi, mati? oči imate še solzne. Menda zato, ker nocoj nisem spal doma? Ali mati, jaz nisem več otrok, da bi me vi v spanje zazibali. Verujte mi, da sem v jarku prav dobro spal, četudi sem si glavo nekoliko pobil".

Mati je ves čas pustila sina govoriti, ne da bi ga motila. Med tem pa je molče vzela iz shrambe nekaj mrzlih jedil. »Za danes se moraš zadovoljiti z mrzlim obedom" , rekla je potem resno in pred sina posta­vila jedilo. »Jutri, pojutranjem in prihodnje dni pa dobiš obed takošen, kakoršnega si boš sam služil. Ko pa poobeduješ, pridi za trenotek k očetu v izbo", pristavi še odhajajoča.

IV.

Črez kake pol ure res pride sin v izbo. A kako osupne, ko zagleda nenavadni prizor v sobi! Okna so bila siroma odprta, očetova postelja je bila pokrita z belim prtom, na katere desni strani je gorela blagoslovljena sveča, na levej pa je klečala mati in skrivala lice v dlani, kakor dela človek, ki iskreno moli, ali bridko joče. Srce mu za trenotek zastane; vedel ni, a slutil je koj, kaj se je tu notri zgodilo.

„Mati, ali so oče — oče — " jeclja v po­sameznih stavkih, a več ne more iz grla spraviti. Neznan nemir, bolest in neki očitajoč glas vesti ga tako presune, da omolkne in uspehan se vsede na stol. Koga ne gane nepričakovana podoba smrti?

Koga ne boli prepričanje, da je nehalo biti srce, ki je njega vselej ljubilo, zanj vselej se žrtvovalo? — Naj bo človek še tako poln slabosti in lehkih mislij, vendar bode imel še iskrico blagočuvstva v sebi, ktero o posebnih prilikah, če tudi le za trenotek, vendar le v njem zažari.

Da so oče hudo bolni, to je sin dobro vedel, a mislil ni, da utegnejo še umreti. To je, ni hotel na to misliti, ker je vedel, da z očetovo smrtjo mora tudi njegovo lehkomiselno življenje konec imeti. Vse, kar so oče za-nj storili, vso njih lju­bezen, vsako njih opominjevanje in potrpljenje ž njegovimi slabostmi, mu je še enkrat stopilo pred oči. Milo se mu stori pri srci in nekaj kakor sram ga obhaja, da se je po noči tako dolgo veselil iz doma, da celo domu ni prišel, med tem, ko je oče umiral!

Zdaj vstane mati. Molče privzdigne mrtvaški prt z dragega mrliča in med solzami reče s slovesnim glasom: »Tone, dobro poglej ta mrličev obraz in njegove črte si globoko v srce utisni! Tako mirno spi večno spanje samo ta, ki je hodil pota od Boga naznanjena. Tvoj oče, kar pomnim, ni nikdar posedal eno celo noč po krčmah, ni nikdar, razun če je bil bolan, opustil sv. maše ob nedeljah in praznikih, kakor delaš ti. On se je vselej ravnal samo po božjih zapovedih, in vedi, da kakor človek živi, tako tudi umrje. Dobro si zapomni, Tone, moje današnje besede! Zdaj pa idi naznanjat v farovž očetovo smrt".

Med tem, ko je mati govorila, poskočil je sin kvišku in je spremenil barve na obrazu. Hud je bil, to se mu je poznalo, in hotel je materi nekaj odvrniti. A pri tem se je njegov pogled nehote zadel v bledo očetovo lice. S silo obrnil se je v stran, potem pa, ne da bi zinil besedice, šel iz sobe.

V.

Zmračilo se je in v zvonikih so zvonovi, ker je bila sobota, praznično zvonili angeljsko češčenje. Iz ribičevega stanovanja so odšli zadnji obiskovalci, kateri so celi popoldan prihajali blago­slavljat rajnkega ribiča. Ribičeva žena zaklene zdaj hišne duri, prižge luč, potem sebi in sinu pripravi nekaj malega za večerjo. Sin ni bil šel popoldan na delo, temveč pomagal je devati očeta na pare. Po večerji povabi ga mati, da bi molil ž njo poleg mrliča rožni venec. Ni se branil sin, a med tem, ko je odgovarjal materi, ki je molila naprej, uprl se je njegov pogled poželjivo v odprto okno, iz katerega se je videlo na glavno cesto. Od tam pa je prihajalo veselo petje in vriskanje delavcev, ki so se vračali z dela. Mati je spoznala takoj, da sinove misli, njegovo srce, nič ne vedo o molitvi, temveč da tavajo daleč proč v kaki veseli družbi.

Po končani molitvi reče mati: „Idi spat, Tone, ako želiš, jaz bom sama bedela in čuvala očeta".

Na to vstane sin in začne hoditi gor in dol po sobi. Zdaj pogleda skoz okno, zdaj na cesto, zdaj se ozre na nebo, kot bi hotel poizvedeti, kakšno vreme bode. Poznalo se mu je, da želi nekaj storiti ali poprašati, pa da ne ve ali da se ne upa izreči.

Zdaj se mu mati približa in tudi ona gleda zamišljena nekaj trenotkov na gore, na morje, ki je v nočni tihoti skrivnostno šumelo.

„Jaz slutim nekaj hudega v zraku; nesreča nam preti", reče zdaj mati počasi. „Gore so se davi tako čudno kalile in morje je bljuvalo iz sebe bele pene. Pred dvema letoma, ko je potres uničil en del Kazamičijole, zapazila sem ravno ta znamenja".

„Vi vedno vidite sence, mati", odvrne sin ošabno, »lepšega dneva, kakoršnega smo imeli danes, in lepše noči od nocojšnje, si človek ne more želeti".

»Lepa noč, da, lepa!" mrmra mati za-se, »a kdor je že prestal strahove in grozo potresa, ta se ne more tako hitro iznebiti žalostnih utisov. Ravno tako lepa, kakor je nocojšnja, je bila tudi pred dvema letoma noč pred potresom in nihče bi ne bil sodil, da v oni lepoti se skriva poruševalna pošast. Ali ne tiči večkrat v najlepši jabelki ostudni črv?"

»Babja domišljija, drugo nič", odvrne sin zaničljivo. »Ker so oče umrli, ste Vi žalostni, pa menite, da se mora ves svet z vsemi prebivalci porušiti in pokopati. Mene celo nič ni strah in da Vam to takoj pokažem, se grem nekoliko sprehajat po mestu. Tako zaduhlo je tu notri, da komaj diham". Rekši, sname klobuk s klina in se pripravlja, da bi odšel.

A mati ga hitro in trdo prime za roko ter reče ukazovalno: »Dokler še oče niso pokopani, njegov sin ne bode skrunil s pohajkovanjem po krčmah očetov spomin; kajti predobro vem, da si tja namenjen. Doma ostani, da še nekoliko pomoliva za blago dušo rajnkega in pa za najino. Kdo ve, ali ni ta noč tudi najina zadnja!"

»Izpustite me!" upije sin ves togoten in se jej iztrga iz rok; „jaz se ne dam voditi, kakor majhen fantalin. Hočem iti z doma in tudi pojdem. Obetal sem tovarišem, da gotovo tudi nocoj k njim pridem. Molil? že zopet naj bi molil?" nadaljuje vedno bolj ognjeno in srdito udari s pestjo ob mizo; „ali nisem zdaj več kot eno uro z Vami blebetal? Kaj zahtevate več od mladega človeka? Molitev razvedruje in tolaži le stare in bolne ljudi, ki se že dotikajo groba, a ne čvrstih veseljaželjnih mladeničev. Le molite Vi , kolikor se Vam ljubi, jaz Vam tega celo ne branim; a tudi Vi nimate meni ničesar braniti, niti ukazovati. Me niso rajnki oče mogli spreobrniti, tem manj me boste Vi. Ko bo­ dem imel Vaša leta, takrat si bodem sam želel mirú, ter hočem potem celi dan moliti in premišljevati smrt. Do ondaj pa imam še časa dovolj. Prej pa me niti Vi ne spokorite, dobro si za­pomnite".

Potisnil si je klobuk na glavo, zakuril si pipico in odšel.

„Tone!" zakliče mati za njim, na pol proseča, na pol grozeča, „pri očetu ostani, dokler ga nama ne odneso, potem stori — "

A sin je že zapiral za seboj hišne duri, nekaj si pevajoč. Zastonj bi bila mati govorila za njim, on ne bi je več slišal.

„Oh! — Oh! — " začuje se zdaj zaporedni obupni klic. Zemlja se nenadoma potrese — zidovje poka — grozni odmev in ropot napolnuje zrak — potem mahoma nastane tihota . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Mrtvaška tišina in strašna tema vladata nad porušenim mestom Kazamičijolo. Tam, kjer so se pred nekoliko trenotki povzdigovale krasne hiše in ponosna poslopja, vidite zdaj kupove porušenega, kadečega se zidovja. Morje se je v trenotji nazaj skrčilo za pet ali šest metrov, in tuli, buči in se peni, kakor v najhujšem viharju. Polagoma se tudi ono pomiri; druzega ni čuti, kakor vzdihovanje umirajočih in stokanje ranjenih. Ono majhno šte­vilo rešenih tava kakor v sanjah po razvalinah nesrečne zemlje, na pol blaznih od strahu, nemih od groze.

Dve uri, dolgi kakor večnost, ste prešli, predno je svet zvedel strašno nesrečo, predno je prišla pomoč iz bližnjega Napolja.

VI.

In zopet je solnce vzhajalo, kakor včeraj, nad mestom Kazamičijolo. A danes ono ne poljubuje polja in cvetja posutega z roso; danes pošilja svoje rmene žarke na krvave razvaline, ki se zdijo po­sute z rubini. Danes solnce ne pozdravlja s svojim bleskom veselega delavca na delu. Sto in sto delavcev je sicer našlo v Kazamičijoli, največ voja­kov poslanih iz Napolja, da izkopljejo ranjene in mrtve, ki so bili živi pokopani; a ti delavci niso veseli; bledi, presunjeni, z mrzlim znojem na čelu, pazljivo kopljejo, da ne bi z motiko zadeli v kako človeško truplo. Kličejo v razvaline, ali ni kdo po­kopanih še živel; poslušajo, od kod prihaja zdihovanje, da rešijo, ako mogoče, umirajoče strašnih muk.

Dolga vrsta izpod razvalin izkopanih mrličev leži po vrsti na golih tleh. Nekteri so tako razmesarjeni, da se iz njih komaj še človek pozna. Drugi zopet se zdijo, da spijo, tako mirno tu ležijo brez življenja. Onim, kterim je smrt nenadoma uga­snila luč življenja, je še poznati smehljaj na bledih ustnicah. A mnogim pozna se iz bolestno-nategnjenih črt obraza, iz betvice lasi, ktere so si v obupu iz glave pulili in ktere še krčevito drži stisnjena pest, da so se bojevali z groznimi smrtnimi težavami.

Kakor senca se tam počasi vzdiguje iz raz­valin bela prikazen, bleda kakor smrt, ter išče s preplašenimi uprtimi očmi okoli sebe po razdjanem zidovji. Bil je dvanajstletni fantek v sami srajci, iskajoč svojo mater. Pripovedal je pričujočim, da se je ravno ulegel v posteljo in je z materjo oprav­ljal večerno molitev, ko se soba nenadoma zavrti, njegova postelja se zvrne in on izgubi zavest. Ko pride k sebi, izkoplje se sam iz razvalin, a matere ne najde poleg sebe. Glasno jokajoč koplje in grebe potem ubogi dečko še celi dan z rokami, da so mu že krvavele, ne zmenivši se za glad in neprenesljivo vročino. A matere ni našel. Še le drugi dan jo delavci privlečejo mrtvo izpod težkega kamenja pri tleh hiše. Toliko, da ni znorel ubogi sirotek pri tem pogledu. Redek, ganljiv dokaz otročje ljubezni!

Med živimi zasutimi, a smrti rešenimi, bila je tudi krasna, mlada gospodičina. A njeni dolgi, gosti lasje bili so — sivi. V eni noči je od prestanega strahu osivela.

Tukaj zdravniki režejo ranjencu roko ali nogo; tam vežejo rane; zopet tam oživljajo nezavestnike. Med zadnjimi bila je tudi priletna gospa. Ko pride k sebi, ozre se željno okoli sebe, potem se glasno zasmeje, a na to britko zajoče in upije: Kje so moji otroci, moji preljubi otroci? Bila je zblaznela. Moža in petero otrok je bila zgubila.

Grozoviti prizori! Nehote človek preplašen in pretresen do dna srca vzdihuje: Zakaj toliko gorja na svetu? Kaj je človek, bogastvo, vednost, čast in veličastvo sveta? — Bog povzdigne svojo roko in ves svet se zdrobi v prah. Ura našega rojstva se na zemlji lehko izračuni, a ura naše smrti je znana samo enemu, vsemogočnemu stvar­niku neba in zemlje. Bodimo torej na njo vedno pripravljeni! Mlad ali star, zdrav ali bolan, vsi smo enako vpisani v skrivnostno knjigo smrti.


VII.

Tudi ribičevo hišo so prekopali delavci. Koj pri vhodu hiše so našli pomandrano človeško truplo s popolnoma razbito glavo. Delavci niso mogli spoznati, čegavo da je, a mi vemo, da je ono ribičevega sina.

Med hišnimi razvalinami ležala je odprta krsta in mrlič v najlepšem redu je počival v njej. Kos neporušenega stropa je čuval mrliča potresove sile; samo prašen je bil, druzega se mu nič ni zgodilo.

Ne daleč od njega je ležala njegova žena s sklenjenima rokama, med kterimi je še bil upleten rožni venec. Na čelu je imela veliko rano. Iz nje se je dalo soditi, da je, od velikega kamna ranjena, pri priči ostala mrtva.

Strašna osoda! Mrtveca je štedila potresna jeza, a ženo je pobila. Nov dokaz, da živi smo si z mrtvimi enaki, kar zadeva našo moč proti skrivni osodi, ki vlada nad nami in našim dejanjem. Samo duša nam je popolnoma dana v oblast, da jo zveličamo, ali pogubimo. Živimo tedaj pobožno, pošteno; ohranimo si čisto srce in čiste roke od vsega hudega. Naj nas potem kedarkoli hoče po­grabi s svojo koščeno roko, odvzame nam sicer telo, a duši pusti doseči določeno plačilo, kakoršno smo si namreč zaslužili v življenju.