Divna noč
| ← "Kje skoplješ si grob?" | Diva noč Poezije 4 Simon Gregorčič |
Spovednici → |
| |||||||
Divna noč!
Zatonila luč je dneva,
zvezd nebroj in luna seva -
božjo slavo razodeva,
božjo moč.
Ne en dih!
Ne en list ne zatrepeče,
mirno v srebru se leskeče;
ziblje stvarstvo sladko speče
pokoj tih...
Čuj, pa z višin
divni nakràt zadonijo glasovi -
to pač skrivnostni zvonovi
rajskih so lin.
Angeli tam
z zvezdami vsemi ubrano zvonijo,
jasnih svetov harmonijo
javljajo nam.
Čujem ta glas,
v slasti nadzemeljski duša mi plava,
stvarstvo in stavarnika duh občudava,
moč nju in kras.
Vrhu svetóv
Večni se krog blagohotno ozira,
roke čez meje svetov razprostira
za blagoslov.
Polno srce
svete noči razumè harmonijo,
srčne solzé se v očeh mi bleščijo,
v sólzah - zvezdé.
Borni jaz stvor
blažen sem tu na čarobni samoti;
vendar srca domotožje se loti:
"Vzplavam naj gor!"
Car svetov
z migom zniža zvezd okrožje,
dvigne zemljo, svoje vznožje; -
čutim slast že bliže božje,
dih Njegov.
Božja moč!
Ko da sem na neba pragi,
čuti vnemajo me balgi:
vsem vam, dragi in nedragi,
lahko noč!