Divji vitez

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Jari junaki
Divji vitez
Rado Murnik
Besedilo iz Luinove knjižne zbirke se ravna po Zbranih spisih Frana Milčinskega (Prežihova knjižnica) in je daljše od prve objave besedila v Ljubljanskem zvonu in na nekaterih delih tudi vsebinsko drugačno.

Povezava na besedilo objavljeno v Ljubljanskem zvonu: Ata Žužamaža (LZ)

Spisano: 1900, popravljeno in izdano 1952
Viri: http://www.omnibus.se/cgi-bin/eKnjiga.pl?eK=242-4
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Kdor zna količkaj brati, mora takoj spoznati, da je nasprotno zgodbico spisal sam Primož Trubar. Izredno srečen slučaj je pomagal - kakor nalašč prav zdaj ob štiristoletnici Trubarjevega rojstva - najti letos dragocen rokopis prvega pisatelja slovenskega, in sicer ne v cesarski dvorski knjižnici na Dunaju, niti v biblioteki sv. Marka v Benetkah, ampak v prašnem podstrešju stare ljubljanske hiše. Rokopisek je 20,8 cm visok pa 17 cm širok in obsega šestnajst posameznih, nevezanih listov, popisanih samo na eni stranici kakor natis. Na vsaki ima poprek po petnajst vrstic. Na desni zgoraj so arabske številke. Pisava ni dokaj lepa, pač pa čedna, razločna; ne kaze je nobene skrivnostne zavojkaste čačke, kakršne ljubijo nekateri prismojeni pisatelji in kakršne sovražijo vsi pametni stavci.Papir je močan in jako dobro ohranjen: nesramni molji in literarni črvi ga niso mogli nikjer nič načeti pa pokusiti, ker diši že oddaleč po kafri. Vsebina je kaj zanimiva. Kratka povest.humoreski bolj podobna nego satiri, pripoveduje prav živahno, kakšne nerodnosti je okoli leta 1101. uganjal gospod Železnik, krvavi vitez z zlato klobaso, v trdi temi svoje zarobljenosti in kako čudno so ga sodili modri sodniki. Čitatelj nahaja v tem mikavnem rokopisu stare, zelo redke oblike in izraze, tem zanimivejše zato, ker je Trubar pisal tako, kakor je govoril on sam; tako večinoma govore še dandanes na Dolenjskem, zlasti v njegovem rojstnem kraju, na Rašici pri Laščah. Zanimivo je pa tudi to, kako so stoletja izpremenila nekaterim besedam prvotni pomen. Akotudi ne bi bilo narobe podpisanega imena in letnice, bi moral vsak še tako sitni učenjak veselo priznati, da je ta spis res Trubarjev, ne pa Dalmatinov, Kreljev ali celo Bohoričev. To kažejo najbolje izrazi in rekla, kakor: z anem korcem, v sercej, po tim morjej, timu zlejgu, nee, samopravičar, od vzhajane do zahajane, ti ne imaš, vsem zapuvidom subper, skerbeiti timu trebuhu ... in vse polno drugih. Tako piše samo Trubar. Zlasti mu delajo sičniki in nebniki mnoge preglavice; rabi jih nedosledno, vse križem, zdaj tako , zdaj drugači. Sploh ima v pravopisu svoje posebne muhe, kakor vsak boljši pisatelj. Glede časa je vse jasno kakor božji beli dan. Rokopisek sam vpije na glas, da je pisan l. 1561. Takrat se je Trubar drugič vrnil z Nemškega v Ljubljano. Kranjski stanovi so ga že meseca junija leta 1560 prosili, naj pride za predikanta v Ljubljano. Drugo leto so mumeseca aprila poslali denar in slugo Stotzingerja, da ga spremi na Kransjko. Trubar je prebival takrat s vojo ženo, hčerko in obema sinovoma na Virtemberšekm v Urahu, koder je župnikoval in obenem pomagal v tiskarnici. Odondod je srečno dospel v Ljubljano in začel pridigati. In takrat je spisal pričujočo povest. Najbrže je hotel ž njo podražiti višjo gosposko, ki je preganjala poštenjake, kakor njega, Julija Kobiolo, Gašperja Rokavca, dr. Lenarta Mertlica, Jurija Dragolica in druge, dočim je prave hudodelnike pitala v Tranči. Naši strokovnjaki, veščaki in učenjaki bodo brali ta rokopis seveda z nepopisnim veseljem. Zanimati utegne pa tudi vsakega drugega Slovenca, ker jasno priča, da Trubar ni bil samo prvi pisatelj slovenski sploh, ampak da je bil tudi prvi slovenski humorist. Rokopis slove brez nespodobnih popravkov natanko po izvirniku takole: TV RISNIZHV PRAVLENE OLI DIANE TIGA GOSPVDI SHELEISNIKA tiga Vitesa ito slato klobailo.