Divji plameni

Divji plameni Tone Sališkar

Izdano:	Proletarec 1927 1008 - 1052
Viri:	dLib 83, 84, 1008, 1009, 1010, 89, 90, 91, 92, 94, 95, 96, 97, 98, 100, 101, 102, 103, 104, 106, 107, 108, 109, 110,
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

1

ZDRAVNIK RIHARD KLINGER je sedel za pisalno mizo in gledal skozi odprto okno preko nizkih hiš na delavske naselbine, katere so plezale v ravnih črtah na hrib, ki je z ogromnih, zasločenim hrbtom obdajal vzhod- no stran tega rudarskega mesta. Enoličnost teh zabojev, ki so tvorili posamezne črte, mu je rezala v oči, da ni mogel zapreti trepalnic, zakaj v večernem mraku ustvarjajo ti nestvori vsako- vrstne prikazni, boreč se z jako svetlobo obločnic, ki vise nad okolico in se odbijajo od pečin kamnolomov in dnevnih odkopov, kjer se pridigajo in vzdigujejo sence, ki križarijo s svojimi krampi po zraku. Nad njimi brne, živo skalo hrustajoč, vrtalni stroji, in brnenje se preliva v dolino, polno vsemogočne muzike zmagovitega dela.

Tujec sem in nevešč tega pogleda, si je mislil zdravnik, ko mu je bilo pusto pri srcu. Zagrnil je okno in je prižgal luč v spalnico. Vsedel se je na rob postelje in je pričel premišljevati to novo postajo svojega življenja in bi premišljeval še dolgo časa, če ga ne bi premotil bolniški strežnik, ki mu je prišel javiti telefonsko poročilo.

»Je nevarno?«

»Ženska baje umira.«

»Daleč?«

»Tretja naselbina, številka 26. Dobre pol ure.«

Opisal mu je pot, katere pa ne bi mogel lahko zgrešiti, ker je bilo vsepovsod polno ču- jočih in delavnih mravelj, ki bi pokazale smer, če bi bilo treba. Ogrnil si je plašč in je stopil na cesto. Velikanska poslopja so stala ob cesti na levi stra- ni, na desni pa je šumela reka, vsa umazana in smrdeča. Na levem bregu vode so se vlekle v nepregled podolgovate stavbe delavnic, v katerih so prepevala nakla, parni tolkači, dinami, žage in pile, dleta in sekire; pelo je vse orodje in od petja so se potresavale hiše. Pet tirov je bilo položenih po cesti in male lokomotive so se podile s svojimi vozički kakor smešne živalice z dolgimi repki. Črni kurjači, obsvetljeni od ognja teh železnih živalic, so bili podobni ognjenim jezdecem na črnih konjih.

Čudovite igračke, je bila njegova misel, toda ne vem, če so tile kurjači srečnejši, ko njihovi predniki, ki so sedeli na nerodnih vozovih in švrkali z biči po konjih?

Skozi visoka okna ogromne elektrarne so se blesketali jekleni obodi velikanskih koles dinam in votlo drhtenje je sililo v noč iz te zgrad- be, ki je bila srce vsega mesta.

Velika je svetloba teh iznajdb, ali še premala, da bi razsvetlila življenje teh ljudi, si je dejal, ko je šel mimo preklinjajočih težakov, ki so vzdigovali prevrnjeni stroj in rinili železne droge pod orjaško truplo, pritiskajoč jih potem v zboru k tlom. Na razpotju je strašila prašna tovarna z velikimi dimniki, ki so se vzpenjali v noč kakor dolgi curki težkih misli. Stroji so hreščali in vekali in transmisije, ki so bliskovito drvele mimo motnih oken, so puščale v očeh, pravzaprav v možganih senco nerazumljivega pojma, katerega naglica je bila nepojmljiva.

Ne morem doumeti, je preudarjal, hitrosti, s katero se razvija tehnika, ko je vendar ravno tako plod poglabljanja človeških možganov, kakor nauk o enakosti, bratstvu in ljubezni, ki pa ne napreduje — temveč še pada, se pretvarja, onečašča

Dva pijana rudarja sta prihrumela izza ovinka glasno pojoč. In obregnila sta se ob Klingerja, ko sta ga zagledala.

»Ho, škric, spat!«

In jo je drugi urezal s hruščem in vikom:

»Proletarcem liter vina, kapitalistom terpentina...«

Ter rodi zveri z zanikerno razsodnostjo, s katero hočejo razbiti svet in zavladati ruševinam je še nadalje mislil, ko je zavil v naselbino, ki je bila prilepljena po golem pobočju. Dolge kače pritličnih hišic so se spajale v drugo kačo visokih kasarn, ki so bile umazane in počrnele od saj. Po železnih ceveh je hrumela v reko črna voda iz rudnikov, ki so bili pod naselbinami. Železni tiri so bili speljani počez po pobočju na terasah, katere so sproti gradili z odkopano zemljo odsekanih hribov, ki so zakrivali obzorje.

Vsa ta planota, na skoraj nepreglednem griču, na katerem je čepelo mesto desetih tisočev rudarjev, je bila potisnjena pod visoke hribe, ki so zevali s svojimi prerezanimi telesi, obsevani z bledo lučjo, zaviti v brnečo molitev vrtalnih strojev in v rezke krike razstrelb, strahotno v vrvenje pod njimi. Po tirih so se prerivale šabanke in motorji, pod stenami pa so se obračala silna dvigala kakor neokretni nosači pod težkimi tovori. Po zraku so se vozili po napetih žicah železni vozički tiho in enakomerno, vendar pa je napeta žica rahlo zvenela, kakor da bi visoko nad teboj brenčala velika žuželka. V cementnih kockah so vzdihovale sesalke, sredi planote pa sta se vrtela na vrhu visoke odsekane piramide dva široka kolesa, vsak v nasprotno stran, počasi, veličastno, noč in dan — in sta posegavala z votlimi rokami v globočino zemlje ter vzdigovala iz nje kakor iz pravljice, stotnije in stotnije junakov.

Klinger je premotril z dolgim pogledom, potem ko je prišel na vrh, to življenje in to žalostno pokrajino. Posamezna drevesa, ki so štrlela iz poteptane zemlje, so bila podobna čudovitim spačkom edinega rastlinskega življenja, ki je životarilo tu gori. Ves svet pokopan, zasut in posejan z žalostnimi hišami, vse iztrgano iz prsti in pomendrano, še nebo je bilo zastrto s tančicami dima, kakor da ni od teh ljudi, in zvezde so temnele v svetlobi obločnic. Tu niso peli ptički, niso letali metulji in niso cvetele rože.

Svet je zapuščen in zapuščeno je ljudstvo, je spoznal in se je ozrl v dolino. Pod nasprotnim holmom so se bleščale palače skozi vejevje divjih kostanjev in vrtovi so jih objemali. Bele stene in kristalni vodometi so se kopali v ognju žarnic.

Tam ni svet zapuščen toda tudi tam je zapuščeno ljudstvo, je še nadalje spoznal in je stopil k hiši številka 26.

Fant in dekle sta šepetala na klopi pred hišo in sta se prestrašila visoke postave, ki ju je vprašala po stanovanju rudarja Abrama.

Dekle je vstalo in ga peljalo po lesenih stopnicah, ki so škripale pod nogami.

»Tukaj je! Čakajte, pokličem ga!«

Prav tiho je odprla vrata in odšla v notrajnost. Kmalu se je vrnila z orjaškim rudarjem, ki je pozdravil zdravnika in ga peljal v sobo.

Na postelji je ležala Abramova žena. Jetika jo je udarila po licu in obrazu, da se je mrtvaška belina njenih lic spajala z belino sten. Nepremično je ležala na hrbtu in gledala v strop s steklenimi očmi.

Zdravnik se je vsedel kraj postelje, Abram pa je odšel v kuhinjo in se vsedel k ognjišču in nemo sta se spogledala s hčerko, ki je sedela ob nasprotni steni.

Čutila sta smrt. Naenkrat, mogoče še ta trenutek bosta začutila njeno bližino. Iz ne- znanih pokrajin se bo privlekla, tiha in strašna in bo zapustila praznoto in bolest. Kje si? bo spraševala srce in stene ne bodo odgovarjale.

Abram se je obrnil k hčeri.

»Kaj bo, Pavla?«

Trepetala mu je siva brada in je bil mehak kakor otrok.

»Smrt. Po smrti pa bolečina in trpljenje.«

Razumel jo je: Hči njegova — otrok črnih revirjev in trdih dni.

Tedaj je stopil zdravnik v kuhinjo in se je razgledal. Na Pavlo je krenil pogled, potem ob stenah na sključenega starca. In vsa ta trojica, ki je za hip živela skupaj, je mislila na smrt: zdravnik z blagodejnimi očmi, Pavla s črno lepoto, Abram starec in mož.

Klinger se je vsedel kraj starca in ga nagovoril:

»Abram, ali verujete v večno življenje, v radost in trpljenje po smrti?«

»Ne verujem, gospod! Samo eno življenje poznam. Samo to življenje, ki je v naših telesih in v radost, ki jo je malo v življenju in v trpljenje, ki je preveliko, da bi se nadaljevalo še na onem svetu.«

»Vi pa?« je vprašal Pavlo.

»Samo to življenje je. Smrt je konec in potem nič več.«

»Je konec in ni,« je izpregovoril zdravnik.

»Je!« mu je ugovarjal Abram.

»Smrt je odrešenje za telo in dušo. Tako se mi zdi, da ne more zapustiti duša telesa, če se je z njim rodila.«

»Verujeta torej samo v to kar je?«

»Da je dejala Pavla. Vse drugo je nič. In čemu bi človek veroval v nič?«

Abram pa je zaslutil smrt. Preplašen je pogledal zdravnika in ga vprašal:

»Gospod, zakaj vprašujete tako?«

Klinger ga je pogledal v izmučene oči. Pogledal je še Pavlo in odgovoril:

»Smrt je v hiši!«

Vzdignila sta se onadva, Abram je odprl vrata in izginila sta v sobo.

»Dopolnjeno je,« je vzdihnil zdravnik in je šel iz hiše.

Ko je stopil iz veže je obstal in se je zamislil:

»Bolest, ki jo občuti človek ob smrti svojega najdražjega je silna pri onih ki verujejo, patudi pri tistih, ki ne verujejo. To je znamenje, da živi v vseh, tudi v najvernejših nezavestna slutnja, da je smrt konec in nič več. Če bi jim bilo dokazano in jasno, da je snidenje po vseobčem koncu resnično, ne bi jim bilo tako hudo kot sicer. Ali pogled na voščeno truplo, ki se sicer samo izpreminja in ki je zopet osnova za milijonsko žjvljenje, je tisto, ki prevrta žalujoče srce in položi v izdolbino zaključek: Nikoli več! Je tako pri črnih rudarjih in je tako v dolini v palačah in je tako pri vseh.«

Obrnil se je v dolino in ogledoval. In je res bilo to mesto ponoči slikovito. Po holmih gorijo lučke, same svetle sestrice. Cel kos neba jih je. Velikih in majhnih, belih, rdečih, zelenih. Rdeči zmaji se pehajo po pobočjih z ognjenimi perjanicami in njih žvižgi kolebajo po ozračju kakor zamrli bojni kriki, dokler se ne razčesnejo ob strmih hribih. Polovica oken rudarskih domov je razsvetljenih in veš: tam za tistim ga pričakuje vsa v trepetu, tam za tistim je vzdih porodnice — tam je pijana kletev in zopet za onim steklom je pesem in upanje. Rihard Klinger je ugasnil luč in je zaspal. Na mizi pa je bila odprta knjiga, pisana od dneva do dneva. In je bilo zapisano tam na prvi strani:

»Prebiram svoj krstni list in nič drugega ne vem, kot to, kar je zapisano tam, Richard Klinger, nezakonski sin. Mati: Marija Klinger, natakarica. Oče: Karl Hess, rudar. Boter: Josip Glazner, rudar in njegova žena Frančiška. Essen, dne 2. januarja 1888.«

Za nekaj listov naprej:

»Sam, praznota okoli mene. Ne matere, da bi me poljubila na čelo predno grem spat in ni očeta, da bi mu voščil lahko noč. Življenje je prazno, kadar mislim na vaju. Toda ni kadar mislim na druge. Kdaj že sem spoznal, koliko je nas takih, ki smo spoznali življenje že v mladosti, ki smo ga takrat živeli, da nam ga bo zmanjakalo za starost... Mati, oče! Da bi bila pri meni, kadar ornagujem pod težo krivičnosti našega življenja. Da bi bila pri meni mati, četudi si se vlačuga spečala z vlačugarjem!«

In veliko listov naprej:

»Ojoj, kaj se godi z menoj! V nožnici mi tiči krvav nož, roke so krvave in krvavi so obrazi okoli mene. Kje smo? Kaj se je zgodilo z nami? Rohne- nje okoli nas, streli, eksplozije, bojni klici, rjovenje blaznežev, stokanje ranjencev, preklinjanje sifilitikov... O, moje krvave roke! Človeška kri, omadeževana po človeku. Doba prekletstva naše zemlje, doba zveri, doba mesarjev — Hijenam se kolca po človeški krvi. Pred Verdunom.«

In potem še dalje:

»Dospel sem med vas, moji dragi! Da vam slu- žim, da vas pomilujem, da z vami trpim in se pri- pravljam za čase našega upanja. Povsod samo mi — mi žalostni, mi trpeči, mi zaničevani, mi upajoči — — Čital sem nekoš o nas v knjigi, ki ji pravijo sveto pismo: Vi ste sol zemlje. Če izgubi sol svojo moč, s čim naj solimo? Za nič je, za drugega ni, kakor da se zavrže in po človeku potepta. — Krist je bil pameten človek!«

In na zadnjem popisanem listu:

Visoki dimniki nalikujejo dimnikom mojega rojstnega kraja. Tu sem kakor doma Nad mesto pa se je dvigala pesem ustvarja- jočega dela. Trkala je na okna, trkala je na srca. In še predno je zaspal, si je sam sebi oznanjeval:

»Povsod, kamorkoli sem prišel, sem videl enako. Ni je dežele, ni ga kraja, da bi bilo drugače. Povsod samo delo, delo, delo. Delo — Edino, kar je velikega na svetu, ki bo dvignilo zemljo iz njenih tečajev in jo približalo solncu! Toda, kakor da ni tako! Če bi veroval v sveto pismo, bi dejal, da je Satan vsemogočnež na zemlji, Bog pa njegov vazal in pokorni hlapec — zakaj vse dobro, kar imamo od dela je nič, če primerjam rudarje in one, ki si laste zemljo — in vse to kar se pridela. Je nič! Slavospevi o delu se pretvorijo pri tem premišljevanju v strahovito ironijo, ki udarja s svojim hripavim smehom na naše duše, da prično besneti.

2

Abram jg slonel pri mizi in se je zamislil v praznoto, ki je zagospodarila v njegovem do- mu po ženini smrti. In ko mu je bilo mučno od tihote in tesnobe, je spregovoril in Pavla ga je poslušala.

»Trideset let sva živela skupaj z ženo. Veliko let, sedaj pa je ni več. Ali si žalostna, Pavla?«

»Žalostna sem.«

Ko se je zmračilo, se je pričel pripravljati na delo. Imel je nočno službo ta mesec v šestem rovu. Obul si je težke škornje in strgano delavno obleko. Kos kruha mu je zavila Pavla v papir in mu ga stlačila v žep. Nabasala mu je še kratko pipo, ki jo je prižgal predno je odšel v zemljo. Potem se je žalostno nasmehnil svoji ubogi edinki, ki je stala pred njim kakor poosebljen izraz velike zapuščenosti.

Hudo mu je bilo. Pograbilo ga je za srce in stopil je k nji ves izmučen v očetovski bolesti. Stisnil jo je k sebi in ovila se ga je kakor dete.

»Oče, kako je to hudo!«

Tako sta bila objeta dokaj časa sredi tega siromaštva, ki ju je obdajalo. Žarnica je obsvetljevala skoro prazen prostoi med štirimi stenami, na katerih je viselo nekaj loncev in ponvic in ob kateri je stala dolga miza in klop.

Abram, ki je le malokdaj pokazal svoje genotje in ravnotako Pavla, ki je bila vendar njegova hči, sta se začudila temu svojemu početju, ki ga nista bila vajena. To je tako pri večini trpečega ljudstva. Ne pokaže svoje notranjosti do vseh nežnih občutij, v srcu pa je mehak in dober, najsibo njegova govorica še tako trda.

Abram je rudaril že od štirinajstega leta pa do sedaj, sam, potem z ženo in otroci, ki jih je bilo petero. In je prepotoval s svojim težkim bremenom sila dolgo pot in je počival v trpljenju v Leobnu, v Hambornu, v Ameriki in zopet potem v Idriji, v Trbovljah — in sedaj že nekaj let v tem kraju. Trije sinovi so v Nemčiji, eno izmed punc je pokopal v Leobnu — Pavlo najmlajšo pa je sedaj negoval ob svojem srcu, ki je bilo veliko in prostorno za ljubezen do edinke in za vse svoje sodruge, ob katerih je živel in umiral. Velika postava tega bradatega rudarja je bila veličastna, kadar je stal med njimi.

V Nemčiji je spoznal socializem, in to naziranje je razširjeval v domovini s tako vnemo in s tako vero, da je postal voditelj svojih prijateljev. Pošten in pravičen je vodil delavstvo proti kapitalizmu. Toda tega naziranja ni sprejel preje, dokler ga ni do dobrega spoznal. Mnogo je bral, sam se je izobraževal in velika delavska prosvetna organizacija, ki je delovala v tem kraju, je bila njegovo delo. Pavla pa je bila povsem njegova hči.

Skozi večer je zasikal turoben glas centralne sirene.

Iti bo treba, je dejal Abram in se je oprostil njenih rok.

Lahko noč, je vzdihnila Pavla in ga je spremila do vrat. Šla je v sobo, kakršnih je bilo veliko število v delavskih kasarnah. Moč- no pa so se razlikovale te sobe med seboj. Nekatere so bile mrtvašnice, druge zopet skladišča slamnic, smrdeča po potu in vinu in tudi mnoge so bile snažne in lepo opremljene z najpreprostejšimi sredstvi. Ponajvečkrat pa so bile obljudene do zadnjega kotička s številno družino, premnogokrat še s tujimi sostanovalci. Pogostokrat pa sta se stiskali v enem samem stanovanju dve družini. Družba je bila skopa za delavce kakor so vse družbe in ni zidala stanovanjskih hiš.

Mnoge teh stavb so bile razdeljene v vse polno majhnih lukenj in so imele nekatere kar skupna ognjišča za posamezna nadstropja v veži, kjer so se gnetle ženske in vreščale, se pre- pirale in obmetavale z grdimi psovkami. Otroci so se pojali po vežah, po stopnicah, se skrivali in kričali, se pretepali in lasali, stikali po velikanskih smetiščih za hišami in metali v prešernosti prevelike svobode kamenje v lesene drvarnice in kurnice, ki so bile raztresene po dvoriščih, napol podrte od vetra in snega.

In v teh delavskih kasarnah je živelo veliko tisoč ljudi. Med prevladujočimi Slovenci je bilo mnogo Nemcev in Hrvatov — pa tudi Madžari, Italijani in Poljaki so bili med njimi. Še celo Cigani so se prikazali za kratko dobo..

Ali med tem ljudstvom je bilo toliko različnega življenja, da si lahko videl: rudarje, ki so služili svoj kruh za svojo družino, na katero so bili navezani, ki so se ljubili med seboj in ki so si uredili svoje klaverno življenje najbolje, kakor so si pač mogli — videl si pridne in delavne žene, marljiva in lepa dekleta in prid- ne otroke. Veliko je bilo takih. Videl pa si tudi rudarje, ki so bili nerazsodni, pojmeč življenje po znanem izreku "življenje je samo eno — in to naj bo veselo!" Ti so polnili gostilne in beznice ter javne hiše, peli in popivali v plačilnih dneh, v ostalih pretepali žene in otroke, ki so se po vse dneve klatili po hostah in sadnih vrtovih.

In tako si lahko razločeval med vsemi temi ubogimi prav lahko kaj je dobro in kaj slabo, to se pravi, si lahko razločeval one, ki so se junaško borili za pošteno življenje in one, ki so omagali pod težo goljufive civilizacije, ki so se potapljali v njenih lažnih dobrotah — v koncesioniranih zastrupljevalnicah in okuževalnicah, zakaj ta ne pozna drugega ko delo in delo. Pij in se napij, samo da izkoplješ kar ti je določenega, stradaj in se valjaj, po blatu, samo da mi daš, kar mi gre po božjih in posvetnih postavah.

Abram je šel po cesti, ki je peljala v dolino. Na pobočjih holmov so se svetlikale jamšarice rudarjev, ki so šli na delo, kakor da bi plavali po zraku duhovi. Posamič in v skupinah so ro- mali po cestah in stezah. Abram se je pridru- žil glasni gruči, ki ga je sprejela z burnimi vprašanji.

»He, Abram, no kako?«

»Bo kaj?«

»Kaj ste sklenili?«

»Daj, daj, govori, starina!«

»Dober večer, sodrugi, je dejal in govoril: Na shod bi prišli popoldne. Zakaj vas ni bilo?«

Zamrmrali so in se izgovarjali:

»Ta je spal, ta je bil v novi krčmi, ki jo ima sodrug Poljanec, drugi je sekal drva, in nekaj jih res ni moglo priti.«

»Saj vas je bilo dosti tam. Nič zato, če me ni bilo! je zabrundal paznik Maček, ki je bil zaposlen v istem rovu kakor Abram. Sicer pa itak ne bomo ničesar opravili!«

Vsi so potem molče nadaljevali pot spregovoril je paznik, ki ima dolga ušesa in moker nos. Povečini so to bili ljudje, ki so se s svojo hlapčevsko udanostjo in lakomnostjo prerinili do take službe. Rudarji so jih črtili, četudi so bili marsikateri organizirani v njihovih vrstah, Maček pa je bil velik lopov. Obregnil se je ob Abrama:

»Ni res, sodrug, da niste ničesar opravili?«

Ta ga je preslišal in je dejal vsem:

»Prijatelji, premalo zavednosti je v vas! Če bi vam bilo kaj do tega, da stradate, kakor vedno vpijete, zakaj vam je potem delavska solidarnost deveta briga?«

»Saj smo pri stranki, so odgovorili nekateri.«

»Saj vas je bilo dosti na shodu, saj vam zaupamo! so pridejali nekateri.«

»Toda če hočete stavkati, morate vendar vsi izjaviti svoja mnenja, ne samo nekateri. Saj vendar veste, da je le masa vse in ne poedinci, se je hudoval Abram, dasiravno sam ni bil za to stavko.«

Tedaj je prvi v vrsti pritajeno zaklical.

»Tiho! Podgana voha.«

3

Utihnili so. Mimo je prišel inženjer Horwath, ki so ga imenovali rudarji podgano. Zamolklo in malomarno so ga pozdravili in samo Maček se je odkril. Inženjer ga je spoznal in ga poklical k sebi.

»Kaj novega, Maček? Bo stavka?«

»Ne bo nič, se boje.«

»No, je dobro! Javite pa mi takoj, če boste slišali kaj posebnega.«

»Brez skrbi, gospod!« mu je zatrjeval Maček in hitel za ostalimi.

Na glavni cesti so še stale šarabanke. Množica delavcev je bila zbrana na tem čakališču. Gruče mladih delavk, ki so se pripeljale z dela so žuborele v živahnem razpravljanju in smehu. Na glavi so imele rute, tesno zavezane nad tilnikom in iz sajastih obrazov so gledale v svet svetle oči. Mladi rudarji, ki so se muzali okoli njih, so jih nagovarjali z okornimi besedami in polzkimi dovtipi. Odgovarjale so jim z enakimi. Sramežljivost jim je bila po veliki večini tuja, zakaj zanje ni bilo nikoli nobenih skrivnosti; življenje doma in v delavnicah jim je bilo vedno razgaljeno pred očmi. Besede so bile trde že od rojstva in premnoge teh je takrat namesto veselega krika sprejela tiha kletev ožuljenega očeta, pritajen vzdih zgarane matere in jok otrok, ki so vpili po kruhu.

Med množico je prehrumel mlad delavec. Zaletel se je naravnost v Abramovo skupino. Ne da bi vedel, o čem se pogovarjajo, je prekinil njihov pogovor z glasno novico.

»Stavkali bomo! Je že sklenjeno!«

Vsi so se začudili. Abram se je zavzel — saj je vendar bil popoldne na shodu in je predsednik "Rudarske zveze".

»Kako? Kdo je sklenil,« ga je vprašal razburjeno in ni pomislil na nasprotno stranko, ki jo je šele pred kratkim ustanovil Guzej, ta mladenič, in jo krstil za "Boljševiško udruženje rudarjev", je pridobivala vedno več članov.

»Mi smo sklenili, sodrug Abram! Zakaj pa ne bi stavkali — mi smo za to! Ni res, so drugi?«

Rudarji, ki so se zbrali okoli novega govornika so z navdušenjem sprejeli te besede. Samo nekateri so mu ugovarjali.

»Kdo je sklenil—? Kdo pa stevi—?«

Abram je spoznal sedaj, da je boljševiška grupa veliko močnejša, kakor pa si jo je predstavljal — in da so že tudi na shodu bili na tihem skoraj vsi na oni strani.

»Če ste vi sklenili, je dejal, še niso sklenili vsi. Vi še nimate večine.«

Guzej se je zmagoslavno nasmejal in se zravnal:

»Da nimamo večine — ? Čakajte, vam takoj povem, če jo imamo ali ne.«

Potegnil je iz žepa debelo popisno knjigo in mu jo pomolil odprto pred oči.

»Tu, Abram, do danes imamo 7,500 članov in jutri jih bo že 8000 in konec tedna ne bo nobenega socialista več. Kdo ima sedaj večino? Ha?! in mi bomo stavkali! Zahteve so upravičene in če nam ne ugode jih prisilimo! Zakaj pa bi čakali?«

Prezirljivo se je nasmehnil in se obrnil k tovarišem:

»Pravi in vedno govori o socializmu, o boljši bodočnosti sedaj vidite!«

Nekateri so se zasmejali, drugi pa so molčali zaradi njega, četudi niso verjeli več v njegov socializem. Spoštovali so ga kljub temu in ga niso pričeli zaradi tega črtiti. Vendar pa je Abram glasno zaklical v množico.

»Sodrugi! Deputacija je prišla s prazni- mi rokami nazaj. Družba nam daje samo deset odstotkov poviška. Za draginjske doklade, za zboljšanje stanovanjske bede in varnostnih naprav je gluha. Res da bi bila stavka najboljši odgovor na to — ali, sodrugi, pomislite da je zima! In pomislite na našo nesložnost v organizacijah. Družba je trdovratna in stavka bi trajala mesece. Kam brez denarja z našimi družinami? Na kmetih nas nočejo pozimi krmiti zastonj — organizacija pa nas zaradi nereda in razkola ne bi mogla podpirati. Naša stranka je zato sklenila, da bomo stavko preložili na ugodnejši čas.«

»Dobro, dobro, počakajmo malo, so pritrdili nekateri okoli njega.«

Guzej pa je skočil na lokomotivo in pričel ugovarjati.

»Lažete, socialisti! Podrepniki ste in ničesar se ne upate. Zanalašč ste poslali take od- poslance k pogajanju, ki so vsi mevže! In kdo pravi, da nima naša stranka denarja? Za vse leto ga ima, če bi bilo treba. Pojutrišnjem ob 6. zjutraj bomo pričeli stavkati. Kdor ne bo stavkal je stavkokaz. Živijo proletarska soli- darnost! Dol s kapitalizmom.«

»Živijo! Dol s socialisti, s stavkokazi!« je kričala gruča, ki je bila večja od Abramove.

Med tem je sirena vnovič zavekala. Delavci so poskakali v vozove, lokomotiva je zahropla in se pognala v tek. Vozovi so ječali in se majali na desno in na levo, na čakališču pa je zavladal mir, kakor da bi bil kdo prepodil jato kričavih ptic. Šarabanka je skakucala od ovinka do ovinka kakor glasna nemirna senca, dokler ni izginila v daljavi. Nasproti pa je zopet drdrala druga, polna delavcev in delavk, ki so se vračali od dela. Iz vozov so planili zdaj pa zdaj, od hrupa koles pretrgani glasovi popevke deklet, ki so veselo poskakale na tla, ko se je ustavila ta železna ciza.

Glasno poslavljajoč so se razšli na vse strani. Na ovinku pa so se ustavili pred velikimi letaki z rdečimi črkami. Brali so jih glasno.

»Sodrugi, sodružice! Trpini! Proletarci! Ne poslušajte svojih starih, podkupljenih voditeljev, ki vas hočejo prodati kapitalizmu. Sodrugi, socialisti so izdaljalci! Pljunite nanje in pristopite k nam s tem, da ne boste šli v sredo na delo! Socializem je mrtev. Pokopali so ga vaši lastni generali. Edino v stavki je odrešenje. Ne odlašajte! Zmagali bomo! Ne bojte se; mi bomo skrbeli za vse! Boljševiško udruženje rudarjev.«

Pritrjevanje, norčevanje in smeh – vsega je bilo dosti pod temi plakati. Še prepir se je vnel za hip tu pa tam.

»Ti si že zraven, so nagajali drug drugemu.«

»Ti, ti, ko tako študiraš tole cunjo!« je menil eden.

Ta pa se je obrnil k njemu in ga vprašal.

»Kaj pa je tole pravzaprav —?«

»Ne veš? Boljši biki!«

Mlad fant je stopil pred njega in mu zabrusil v obraz:

»Če smo mi boljši biki, ste pa vi socialbarabe!«

»Drži gobec, sem te kaj vprašal!« mu je odvrnil ta in nastavil pest. Dekleta so ju ločila in pomirila.

Ko se je približala rudarjem orožniška patrulja, so molče odšli po poti. —

Tako je bilo razpoloženje med delavci v tistih dneh. Zamajali so se stebri starih socialistov od orkana, ki je divjal v Rusiji, podrli pa so se od kapric domačih političnih velmož, ki niso bili niti najmanj proletarski še manj pa marksistični. Vodili so to maso, neuko in navihano od poraza do poraza, ki so jih imenovali velike zmage, učili so jih sloge in pokorščine, sami pa so se davili med seboj z najgnusnejšimi sredstvi prekletstva umazane politike. Desetletja obljub in samih zlatih prispodob – to je bilo vse, kar so dali ti volkovi svojim ovcam. Če pa se je pokazal pred delavstvom kak zmožen in nadarjen politik, so ga še v istem hipu oblatili in prepodili. Kapitalizem pa se je seveda smehljal nad takim početjem. Navil je še huje svoje natezalnice in popustil, kadar so zatevali ti politični prilizavci za kako majhno spoznanje, da ni bil prav nič odškodovan zaradi tega. Tak hipen uspeh pa je zadoščal, da se je skromni proletarjat še močneje oprijel svojih voditeljev, ki so vsako najmanjšo pridobljeno drobtinico obesili pod sonce, da se je v varljivi svetlobi videla kakor velik hleb.

Zato jim pa vsekakor ne smemo odrekat bistroumnosti, zakaj skoraj vsak človek je takrat najbolj pameten, kadar dela zase – za svoj trebuh in za svojo slavo. Zviti in spretni so bili kakor judovski kramarji. Delavstvo je včasih hotelo spregledati — pa so ga vedno prepričali, vedno — do tedaj, dokler se je Rusija pordečila. Takrat je bilo konec.

Naenkrat, z enim samim mahom je bilo načelo starih socialističnih organizacij uvrženo in poteptano. Evolucija, po ne zmožnosti voditeljev napačno pojmovana od večine, je bila samo še star dokument, nevreden in puh el in malo je bilo takih, ki so z lastno voljo poiskali vrednote te teorije in ki so se jo še tesneje oklenili, četudi so zavrgli voditelje.

Večina delavstva pa se je udala dejanski revoluciji, ki je kakor svetoven potres majala in prevračala staro Evropo. Pravzaprav je bil en sam sunek, ki je tako silo zagnal os človečanskega planeta, da se še sedaj giblje in nikakor ne more ustaviti. To pa zaradi tega, ker je bilo svetovno klanje kakor ogromen podstavek, na katerega so postavili stebrovje, ki še nima kupole, dasi jo že dolgo časa skušajo postaviti v ravnotežje. To stebrovje namreč, na katerem bo stala kupola miru in sprave, enakosti, svobode in ljubezni, je tako čudovito storjeno, da nikakor ne morejo najti sredine, nad katero bi jo postavili.

Tudi Abrama je zgrabilo, ko je čul prvo novico o ruski revoluciji. Slonel je nad časopisom in je strmel. O svobodi je bilo tam pisano, o enakosti, o bratstvu — da je vse to že res ...? Temne črte so mu izginile s čela, pomlajen in ves junaški je stopil v dolino in je nagovarjal srečujoče.

»Revolucija! Si slišal? Proletarci zmagujejo.«

»Slišal sem. Toda, če je le res?«

»Je! Vidiš, tu beri! Ha, Rusi! To so ti!«

In v proletarskem domu je bilo živahno. O Leninu so pravili navdušeni.

»Par sto ljudi je imel okoli sebe, samo par sto! Pa ti je pometel cara, vso ministrsko bando in vse kar je bilo krivičnega. Tovarne so last delavcev! Navaden delavec ravnatelj!

Vse je govorilo o njem, o razlastitvi lastnine — vse je zasanjalo o teh rečeh. Abram je stopil na oder, pozdravljal odrešenje in ljudstvo je vzklikalo rdeči armadi, kakor da že stoji pred mestom s svojimi rdečimi prapori ... In po dvorani je zaplapolal mogočni vzklik maršaljze, ki je butal ob stene in širil ven v prostranost...«

»Klinger pa je premišljeval v svoji sobi:

»Ali je to kaj čudnega, če je tudi to ljudstvo zasanjalo o skorajšnji revoluciji; da bi zagospodarili nad to zemljo, ki so jo sami kopali, da bi si razdelili bogastvo, ki so ga sami nakopičili posamezncem? In je le čudno, da se tega že niso prej spomnili, da že niso prej spoznali, da je masa morje proti edincem...«

Toda že so bili tu voditelji, zviti in tudi neumni, pa tudi taki so se pritepli, ki so v resnici verjeli v preobrat — in ker so se bali maščevanja. Zapiti politiki, ko so se zbali pušk in vislic, ki so po njihovih mislih bile neobhodno potrebne pri preobratu. In so zatorej uskočili iz starih delavskih strank in so bili silno bojeviti. Tudi so prišli mnogi, ki so še pred kratkim hejslovanili po gostilnah zgolj iz mode in so seveda tudi zgolj iz mode postali klepetavi anarhisti. Veliko pa jih je prišlo takih, ki so hlepeli tuji lastnini, ker so jo sami sproti zapravljali.

Taki pa, ki so imeli na svojem bogastvu pripeto rdečo kravato, so se seveda silno upirali takemu početju in so, ne zaradi svojega pregrešnega bogastva, ki ga nikdar niso imeli, temveč zaradi bojazni za svoje bogastvo govorčili o zrelih in nezrelih narodih in poveličevali socializem zgolj zaradi tega, ker sami niso verovali vanj. In vedno so končevali svoj govor:

»Ne bojte se, ko pride čas tudi za nas — vas pokličemo!«

Ko je slišal Klingar takega govornika se je pomilovalno nasmehnil in mislil:

»Kakor ruski narod bi bil tudi ta narod zmožen kaj takega vsak hip. Zakaj treba je samo enih možgan, za genialno idejo. Masa tvori samo potrebne sestavne dele, da se more ves ta novi stvor gibati. Samo dele! Možgani genija pa so tisti skrivnostni vzvod, ki hoče ali pa ne, hoče. In se nikakor ne more drugače gibati, kakor diktujejo možgani. Je pa to zopet nasilje, samo da je to nasilje usmerjeno v nasprotno stran.«

4

Inženjer Horwath, ki so ga rudarji imenovali »Podgana«, je postal lani glavni obratovodja vseh rudnikov. Njegovo stanovanje je bilo v prvem nadstropju velike palače upravnega sveta. Celo vrsto sob je imel opremljenih z razkošnim pohištvom. Dragoceni kosi čistega germanskega sloga so stali med posnetki baroka in slogi različnih narodov so se brali med seboj: kakor hitro je zagledal kje kako posebnost, takoj jo je posnel in jo pustil izdelati v centralnih delavnicah, kar ga ni nič stalo.

Uporabljal pa je samo nekaj sob. Jedilnico, delavnico, spalnico in potem še eno sobo, v kateri je preživljal noči z naročenimi ženskami. Ta soba je bila najbolj razkošna. Težke vijoličaste zavese so visele z okna, mehke preproge so prekrivale tla in lep gobelin je visel nad posteljo, ki je bila oblečena s svilnenim perilom. Na stolpjalih so stali marmornati kipci Vener in Dian, po stenah pa so viseli v bogatih okvirjih posnetki Makartovih aktov. Bronast lestenec z vijoličastim senčnikom je visel nad okroglo mizo, na katerih so resnobno umirale rumene krizanteme.

Horwath je sedel v delavnici pred kupom papirja. Čital je poročila vrhovnega direktorija iz Pariza, podčrtal važna mesta in se zamislil. Potem je stopil k telefonu in poklical orožniškega majorja.

»Gospod major, oprostite! Ali je vse zastraženo?«

»O, klanjam se! Vse, vse! Dobili smo ojačenje. Tudi vojaštvo je pripravljeno, če bo treba. Je kaj posebnega?«

»Ne! Mislim, da ne bo prehudo. Saj vam je znano, da so razbili najmočnejšo delavsko stranko. Pravzaprav jo še le bodo. Jutri, ko bodo imeli zborovanje, bodo nastopili proti staremu vodstvu komunisti. Tako sem zvedel.«

»Ali naj prepovem zborovanje? Želite, da zaprem voditelje?«

»Hvala, gospod major! Ni potrebno. Prepričan sem, da jih bomo ugnali tudi brez tega. Ali imate kaj časa?«

»Bom prišel, seveda! Nasvidenje!«

Prižgal je luč v obednici in naročil služkinji, da pripravi mizo. Potem se je pogledal v visoko zrcalo in se sam sebi nasmehnil.

»Za vas vedno, gospod obratovodja!«

»Pridite k meni. Povabil sem tudi ravnatelja in milostljivega novega zdravnika. Ga še nisem videl.«

Bil je močan in velik. Obriti obraz je bil zelo oduren. Vendar pa ga je lahko spremenil vsakičrat v hinavsko potvorjeno prijaznost in dobrodušnost.

Prižgal si je cigaro in razpravljal sam s seboj.

Danes torej sem štirideset let star... In sem dosegel kar sem želel! Zadovoljno je pogledal po svojem bogastvu. Skozi vrata se je zagledal v knjižnico, kjer so stale na vrhu dolge steklene omare lepe vezane knjige. Na hrbtiščih je razbral: Schopenhauer. Veselo jim je pokimal in jih nagovoril:

»Kaj ne, predragi Schopenhauer, dobro sem jo privozil do sem. Glej, in nikdar nisem razmišljal vprašanja čemu da sem. E, česa ti vsega ne poveš v učenih svojih razpravah. Ti nisi bil pameten! Glej, kako živim! Dobro, in zadovoljno sem. Denar in ženske — vidiš to je ves svet. Ti si jih pa zametaval — Toda, veš, ženske samo za kratek čas. Nič otrok!«

Nekdo je pozvonil. Služkinja je privedla v sobo Klingerja. Horwath mu je hítel nasproti in mu segel v roke.

»Ah, to me veseli, gospod doktor, prav zelo me veseli, da ste prišli! Sedite, prosim!«

»Hvala, gospod inženjer!«

»No, vidite, to je lepo, da ste prišli. Izvolite cigarete — cigare —? Ah, veste, dolgčas je pri nas, pa se takole snidemo včasih, da postanemo dobre volje in da pozabimo za hip na to črno sodrgo, ki jo je polno povsod kakor nadležne mrešce.«

»Kako sodrgo mislite?«

»No, rudarje! To je namreč ona vrsta delavstva, ki je najbolj predrzna.«

Klinger se je udobno zleknil v naslanjač in je, kakor da bi preslišal te zadnje besede, začel ogledovati sobo. Na sredi je stala velika miza, pregrnjena s svetlim prtom, okoli nje z usnjem preoblečeni stoli, ob sprednji steni omara z brušenimi stekli, za katerim so bili shranjeni srebrni podstavki in v srebro okovana posoda, na steni pa so visele ogromne slike prestavljajoče prizore iz Wagnerjevih oper.

»Potem se je okrenil k inženjerju.

»Gospod inženjer, vi se motite!«

»Nikakor ne! Vi jih še ne poznate. Le počakajte, kmalu se vam bodo odprle oči.«

»O, prav gotovo se motite! Ali ste že kdaj pomislili, kdo vam je kupil onole zlato uro?«

»Kako mislite to? Kdo—? Jaz sam!«

»In zopet se motite!«

Horwath je pogledal osuplo v zdravnika in občutje neprijetnosti ga je obšlo.

»Ne vem kaj mislite. Ali je mogoče kaka dvoumna šala tole vprašanje?«

»Ne! Tiste zlate ure niste kupili vi, temveč jo je kupila črna sodrga, o kateri ste govorili.«

Horwath se je presrčno zasmejal.

»E, to je stara bajka! Pravijo, da je tako.«

»Ali gospod doktor, vi vendar ne mislite tega resno?«

Tedaj se je ustavila pred hišnimi vrati kočija in ravnatelj Karl von Rosenstein s svojo ženo Heleno je odšel počasi po stopnicah. Trenutek pozneje se je pripeljal v eraričnem vozu major Završnik.

Ko so se izmotali iz kožuhov, jih je peljal Horwath v sobo. Predstavil je zdravnika Heleni in majorju. Z ravnateljem sta se že spoznala.

»Lepo toplo je tukaj, je dejala Helena, ko se je vsedla za mizo.«

»Je mraz zunaj, kajne milostljiva?« se ji je nasmehnil Horwath, in jo pritajeno pogledal v oči.

Toda ona ni spremenila svojega obraza. Obmolknila je in se zagledala v sliko. Čez hip pa je vstala in šla v knjižnico. Ko pa je bila miza pripravljena, je stopil za njo in Klinger je videl v steklu nad sliko, da jo je objel...

Med večerjo jih je ves čas opazoval. Velika svetloba lestenca je tako močno obsvetljevala obraze, da je videl vsako najmanjšo spremembo in vsak blesk njihovih oči. Med večerjo so se pogovarjali o vsakdanjih rečeh. Klinger jih ni poslušal, tembolj pa jih je motril in jim gledal v duše.

Karel von Rosenstein je bil petdesetletnik. Značilenega judovstva ni imel na sebi, dasiravno je bil potomec stare judovske rodovine. Obraz njegov je bil zalit z mastjo in slan, nos majhen, nos orla je zdel, brada pa se je maščobi skoraj smukala z vratom. Trebuh mu je zibal na majhnih nogah in je bil ves zelo smešne zunanjosti. Sorodniki, ki so posedovali veliko delnic so ga potisnili na ravnateljski prestol. Hudo je bil zabit, imel je slabo voljo — in delal je tako, kakor mu je svetoval Horwath. S Heleno je bil poročen že dvanajst let. Ta pa je bila nenavadno lepa ženska, z dostojanstvenim pogledom, za katerim pa ni bilo ne vlažnosti ne domišljavosti — in njen smeh je razodeval, da ni veselja ne radosti v njem. Svojega moža ni nikdar ljubila. Čim dalj časa je živela pri njem, bolj se ji je studil. Iskala je zato utehe pri drugih moških. Pri nobenem pa ni našla tistega, za katero je vedela, da mora nekje biti: ljubezni. Za nobenega moškega je ni občutila, to je spoznavala bolj in bolj, zato je bila nesrečna in je svojo nesrečo potapljala v spolnosti.

Major Završnik, bivši avstrijski stotnik, ki se je včasih pisal Sawerschnigg, je bil petoliznik. Brez vesti bi postreljal cele kolone rudarjev, če bi vedel, da ga potem povišajo v generala. In ravnatelju bi brez sramu polizal podplate, če bi vedel, da dobi za to lepo nagrado.

Klinger je bil med temi ljudmi tujec po mislih in dejanjih. Ni se nikoli vznemiril, premišljeno je ogledoval ljudi, ki mu ni bilo do njih. Tudi ni govoril. Samo odgovarjal je na vprašanja. Včasih je zategnil svoj odgovor v daljšo razpravo in ni ničesar zakrival. Če bi ga ravnatelj vprašal:

»Povejte mi, ljubi gospod doktor, kaj si mislite o meni — bi mu takoj odgovoril, da je neverjetno velik požeruh.«

Po večerji so se vsedli v fotelje okoli majhne mizice, obložene s cigaretami in cigarami. Služkinja je prinesla nekaj steklenic vina, slaščic in likerja.

»Tako, gospoda, je dejal sedaj gostitelj, pa pokramljajmo malo. Milostljiva, predlagajte temo!«

»Kar hočete, gospodje! Jaz bom šla v vašo knjižnico, gospod inženjer, če dovolite.«

»Prosim! Ravno včeraj sem dobil precej novih knjig. Na mizi jih boste videli.«

Helena je odšla v sobo. Horwath je z dopenjem pogledal za njo. Danes je bil razposajene volje. Vedel je, da bo ravnatelj odpotoval te dni v Pariz za nekaj dni — in tedaj bosta sama s Heleno... Skoraj objel je Klingerja in ga skušal zaplesti v pogovor.

»Povejte nam, gospod doktor kaj o vaših krajih! Ali je tudi pri vas tako pusto kakor tu?«

»Kraji so različni. Tudi pri nas so žalostni koti. Toda, ljudje so povsod enaki. Povsod vidite bogate in revne, pametne in neumne in tudi črne sodrge je precej, če vam je ta izraz bolj umljiv kakor rudarji.«

»Haha, da veste, je pripomnil Horwath, gospod doktor hoče zagovarjati naše rudarje. Toda kajne, gospod major, treba jih je spoznati najprvo!«

Ravnatelj, ki si je z zadovoljstvom prižgal dobro cigaro, se je naenkrat spomnil stavke.

»Torej, kako bo s stavko? Bodo stavkali? Da bi jih vrag, umazane capine!«

»Ne bodo, je razlagal Horwath, ki je vodil pogajanja. Dajal sem jim deset odstotkov pa niso zadovoljni s tem. Jutri pridejo zaupniki še enkrat. Še pet odstotkov jim primaknem in potolaženi bodo.«

Ravnatelj se je nasmehnil in je pomežiknil Klingerju:

»Kaj ni to sodrga? S petnajstimi odstotki se zadovoljijo — mi pa bomo na ta račun podražili produkte za trideset odstotkov. Ha, mislijo nas zadaviti — pa nam sami ponujajo bogastvo!«

Major se je zasmejal in dejal ravnatelju.

»Genialno jih znate potegniti. Imenitna strategija.«

Klingerju se je gabilo to govorjenje in komaj se je brzdal, da jim ne bi razložil, da so capini ravnotako ljudje kakor oni, in da po svojem delu zelo nadkriljujejo delo teh ljudi, ki se rode in umirajo v sleparstvih. Zato je vstal in dejal, kakor da bi se dolgočasil pri pogovoru o stavki.

»Gospoda, jaz se umaknem debati o stavki, ker nisem vešč takim zadevam in si grem ogledat vaše knjige, gospod inženjer.«

»Dobro, dobro! se je nasmejal ravnatelj. Te reči resnično niso prijetne.«

V knjižnici, ki je imela bogato zbirko starih in modernih knjig je bilo tiho. Skozi zaprta vrata je komaj slišno prilezel smeh iz obednice.

»Ali motim, je vprašal Heleno, ko je zaprl vrata?«

»Ne, ne, gospod zdravnik. Kaj se tudi vi dolgočasite med gospodi?«

»Zelo!«

»Vas prav nič ne zanima stavka?«

»Vsekakor me zanima. Toda ne zanima me tisto kar gospodje o stavki govore. Vsedel se je v nasprotni naslanjač in jo gledal naravnost v oči. In zgodilo se je z njo nekaj posebnega, kar še ni nikoli občutila. Odprla je oči, toda sklonila je glavo in gledala v knjigo.«

Klinger pa je videl njen lepi obraz in njene zbegane oči, ki niso zrle v knjigo, temveč v prostranost, kakor da bi iskale resnico svojih želj, svojega hrepenenja.

Ali je vedel njen mož, česa išče njena duša? Kaj si pravzaprav misli, kadar jo objema on, ki si jih je že toliko kupil pred njo? Za drag denar včasih, včasih tudi s sladko besedo?

5

Kako nepopisno mora trpeti ta ženska, kadar se ji približujejo s pijanimi ustnicami, kadar jo objemajo pijane roke, ki trepečejo od strasti in poželenja! In vendar kakšna ženska je to, ki zahrbtno vara svojega moža in se mu ne upa pogledati v obraz, da veš ti judit! — Kaj mislite, Horwath, ki je že veliko večji podlež kakor njen mož? — Ali je samo lepa in nič drugega? —

»Gospa, tako se mi zdi, da ste žalostni, je potem neodkrit prekinil svoje premišljavanje. Ali sem se motil?«

»Gospod doktor, je dejala Helena, ki se je zavedla ob teh besedah, videli ste resnico. Toda povejte mi, če ste že ugasnili, kako ste spoznali mojo žalost?«

»To ni bilo težko. Spoznal sem vašega rablja, ki vas počasi in premišljeno muči, potem pa sem videl vaš pogled, ki se je odmikál inženirju, ki je istotako vaš rabelj, samo da je njegovo mučenje sladko dokler bo sladko, potem bo pa mučno in tega bo pričelo biti. In vem, da bo preselilo vaše srce na dvoje.«

Niti ni trenila z očmi in se ni premaknila, ko je to izgovoril. Toda je pogledela. Ni pa prikimala, ne zbežala od tega človeka, ki je predrzen dovolj, da sramoti njenega moža in njenega ljubimca... Zgodilo pa se je, da ji je zdrknila solza po licu in je gledala v Klingerja kakor v prikazen.

Ta je pobral njen svileni robec, ki ji je zdrknil na tla, sklonil se je k njej in ji z njim popil solzo. Helena pa je prijela njegove dlani in jo je pritisnila na svojo vroča lica. Samo za hip. Potem se je otožno nasmehljala. Klingerja je spreletelo. Sedel je nazaj na stol in žalostno zasopetal.

»Zakaj me ne ovadite svojemu možu in svojemu...«

Helena ni odgovorila. Sklonila je glavo in njeno telo je komaj vidno zatrepelo... Iz sosednje sobe je prodrl v to tišino ravnateljev glas in jo onečastil.

»Helena, Helena — pridi, — človeku ni dobro biti samemu!«

Horwath je odprl vrata in zaklical:

»Hitro, hitro! Vina bo ravnokar zmanjkalo.«

Nerada se je dvignila Helena. Klinger ga je za hip vjel Horwathov pogled, ki se je zdaj, ko ga je že ranilo vino, očitno zagorel v smer njenjih polnih prsi.

Vsedla sta se k mizici. Nekaj steklenic je že bilo praznih. Ravnatelj je bil pijan in se je sam sebi smehljal, major je v silnem krohotu pripovedoval neko smešnico. Horwath pa, ki ga vino še ni toliko prijelo in hotel trezno dveh je natočil kozarce.

»O, ženske! Brez teh ni življenja, je vzkliknil ravnatelj. Ni res, ženka!«

»Helena je vzdignila kozarec,« da ji ni bilo treba odgovoriti.

»Na zdravje, gospod doktor, mi smo se ga že nalezli,« je zaklical major in hotel treti z njegovim kozarcem. Klinger pa je odklonil.

»Hvala! Ne pijem!«

Vsi so se začudili. Ravnatelj se je zakrohotal, major se je jel polniti in vzklikniti.

»Neverjetno neverjetno kaj takega!«

Tedaj se je dvignil Horwath in spregovoril:

»Gospoda, dovolite, da napijem nenavadnemu dogodku in tudi nenavadnemu človeku! Slišali ste, da je gospod zdravnik abstinent. Ali, gospoda, to še ni vse. On je tudi edini boljševik. In, gospoda moja, ali ni to, da sedi boljševik v prijateljskem objemu z buržujem, tako važen dogodek, da je vreden par steklenic šampanjca?«

Ravnatelj je poskočil s sedeža, major pa je ne hote prijel za notes. Inženjer pa je nadaljeval:

»Da, da gospodar! Brez dvoma. Dejstva govore! (gospod zdravnik ne priznava, da so rudarji zelo nadležna sodrga, dalje trdi, da si nisem jaz kupil te zlate ure, temveč so mi jo kupili naši delavci. Zatorej napij živi gospod boljševik!«

Klinger je poslušal Horwathovo šalo z irončnim nasmehom. Pripravljal se je za udarec.

Ravnatelj pa je postal rdeč. Nenadoma je vstal, napravil silva resen in važnen obraz, nagnil se čez mizo in zavpil:

»Jaz vam ne napijem! Če je resnično, da to govorili — ste, ste velik osel!«

Čeravno je bil ravnatelj pijan, so se vendar vsi prestrašili teh besed. Tudi ravnatelj sam. Helena je kriknila in si zakrila obraz.

»O kako sramotno!« je jeknila.

Toda še v istem hipu je planila od svojega moža in zaklicala:

»Gospod zdravnik, jaz vam dam zadoščenje za to nizkotnost.«

Major je čudno mežikal in ni vedel kaj bi. Inženjer pa je potegnil Klingerja izza mize.

»Gospod doktor, ne zamerite, jaz sem kriv! Ravnatelj je pijan in ne ve kaj govori.«

Tudi ravnatelj je naenkrat, kakor da bi bil se streznil, začel prositi Klingerja.

»Gospod zdravnik, slišite, gospod zdravnik oprostite! Skočil je k Heleni in jo rotil.«

»Ah, Helena, preklet vino — oprosti moja neumnost! Prosim te!«

»Klinger pa je ostal miren. Zamahnil je z roko in obrnjen proti ravnatelju je spregovoril.

»Gospod ravnatelj, ne odpuščam vam tega! Ne zaradi tega, ker ste mi rekli osel, ampak zaradi tega, ker ste pijani. In tudi vam ne, gospod inženjer.«

Da pa boste lažje razumeli inženjerjeve besede, vam povem še tole: Vsi smo ljudje. Seveda tudi rudarji, čeprav jih ne priznavate za take. Toda ta črna sodrga je veliko več vredna kakor ste vi, zakaj ne samo da vi velikokrat pozabljate, da ste ljudje, vi ste tudi goljufi in roparji, hinavci in sleparji, pijanci in pohotneži — kar pa ste vsega drav lahko, ker vam plačujejo rudarji s srebrom in zlatom, vino in kruh, vaše konje in učenje, gospod inženjer, vi tega nočete vedeti in gospod major seveda tudi ne in ste me oba učila, da se motim, da jih moram prej spoznati, kakšni da so ti capini. O, predobro jih poznam — zakaj jaz sem sam sin rudarja in sem se rodil v črnem kraju. In zato vam bom jaz razodel kakšni so ti trpini, ki vas žive, ne vi, ki vidite blato na rudarskem obrazu, nočete pa videti blata svojih umazanih src. Jaz pa vam bom iztrgal iz vaših skrivnih skrinj in ga bom raztrosil med vse, da bodo pohodili vas in vaše blato!

Vzdignil se je in šel počasi skozi vrata. Vsi so onemeli in niso vedeli, kaj se godi z njimi. Samo Helena se je zavedla. Hitela je za njim in ga dohitela v veži.

»Gospod doktor — kdaj daste doma jutri?«

»Vse dopoldne. Pričakoval vas bom.«

»In boste tudi meni iztrgali blato?«

Klinger je obstal in se zagledal v njeno dušo, ki je zadrhtela v teh besedah. In se je zbal za samega sebe. Šel je mimo nje in odprl vrata.

Ko so odmevali njegovi koraki po marmornatih stopnicah, se je naslonila na zid in vzdihnila...

Kmalu za tem so ugasnile luči v prvem nadstropju palače upravnega sveta.

Debel sneg je ležal po hribih in v dolini. In ni bila ta pokrajina prav nič lepa, še pozimi ne. Po holmih so se vlekle črne črte, ravne in krive, povsod pa je bil sneg potaptan in umazan. Po strehah so ležale saje, na nasipih pa se je topil sneg od matenega vraga koksa. Hrušč, ki ga je bil ves poln ta kraj, ni poznal letnih časov. Blagopečne zimske tišine ni bilo in oko je zaman iskalo čistega prostorčka, kjer bi se odpočilo.

Tisto jutro je prišel Abram truden domov. Premražen je stopil v kuhinjo, kjer ga je čakala Pavla s čajem. Lice mu je bilo umazano, v zaspanih očeh polno skrbi.

»Pavla, zapadel sneg! — žalostni časi so sedaj,« je spregovoril, ko je popil čaj.

Prepír se je vsedel med nas, široko se je raztegnil in nas je zgrabil s silno roko. Kam, kam nas bo to privedlo?

To bo minilo, oče, je menila Pavla. Saj se tudi v kulturnih organizacijah preliči. Včeraj se je ločilo od »Prosvete« več ko polovica članov in so ustanovili »Kulturni odsek boljševikov«. Tudi Klemen je zraven.

»Klemen...« se je začudil Abram. Tega si nisem mislil!

»Da, on je govoril včeraj! Rekel je, da mora biti kulturna organizacija del one velike delavske stranke, ki hoče res osvoboditi proletarjat. Kar to ne gre brez krvavih bojev, je dejal, vas pozivljam, da pristopite k naši strani. Mi smo še sedaj močna in ki bo v kratkem najmočnejša. To pa bo zaradi tega, ker je ta stranka edina resnično revolucionarna, kar se že sedaj iz Moskve in cela Rusija — in je torej na naših že šestošestdeset milijonov sodrugega sodrštva. Potem pa je nadaljeval: Socialisti so izdali vse! Poslušajo advokate in buržujske piskce, ki pravijo, da bodo rešili svet — v resnici pa so ga že sturpnene. In ko so mu nekateri ogovarjali, ki jim je očital: Zakaj ste socialisti za stavko, sedaj, ko ste ali že najsvejša, če ste proletarci? In so odstopili kar po vrsti. Komaj sto nas je ostalo. Gabra so izvolili za predsednika, Vrečarjeve Reziko pa za tajnico.«

Abram je molčal. Hud boj je bojeval s svojim srcem. Vso dolgo noč je premišljal v jami o tem o sebi. Nikdar in nikoli poprej ni dvomil o svojem prepričanju. Sedaj pa mu je dvom nenakrat preklal njegovo trdno vero in je pričel razmišljati.

»Ali je krvava revolucija potrebna ali ni? Ali so potrebne žrtve meščanske vojne? Ali ne gre drugače? Z izobrazbo, z mogočnimi duševnimi pravami? Ali res ne bo prišel tisti zlati čas, potem ko bo ves proletarjat prišel v pravi vero in duši, sam od sebe, skoraj nevidno in brez hrupa, srce pretresujočega?«

Pogledal je Pavlo in kakor da bi oba enako mislila: tudi ona se je ozrla vanj in obema je bilo vprašujoče za ne usteniti.

»Oče, kaj mislite? Zdi se mi, da je potrebno razmišljati o temu.«

»Vso noč sem premišljal in nevem nič več kaj se godi z menoj. Toda, če pomislim, da sem veroval trideset let, se zgrozim ob svojem dvomu, ki se me je polastil. Dvomom v vsem! Vprašujem se: Ali smo zmožni še čakati in utrjevali vero? In veš, da obupujem že nad vsem, v kar sem veroval in preraščal — Tudi v Krista so verovali. Toda je prišel in ni prišel. Kratka pot je bila tista, ko so videli, danes, ko ga ni, ka kličejo in...«

»In če je vse to res, kar govorijo o Rusiji, da je tam zavladala enakost in svoboda, in ni več ne bogatih ne revnih, da ni več ne ječ ne oklepanov in vse to že kož, kakor da bi sanjal...«

6

»Kaj misliš o tem?«

»Kakor da bi bilo vse to samo lepa povest. Zdi se mi pa, da je vendar bolje nekaj žrtvovati, kakor pa čakati, čakati... in mogoče ničesar ne dočakati?«

»Istih misli sva, Pavla! Toda kaj sedaj? Ali naj sedaj, ko sem bil tolik slep čestit list, postanem drugačen? Ali je mogoče spreminjati prepričanje, katerega sem do svojih let oznanjeval in se boril zanj?«

»Mogoče je! Samo, če je človek spoznal, da je to prepričanje napačno.«

»Jaz pa še nisem tega spoznal, Pavla. Moje prepričanje je še vedno trdno, dasi sem pričel dvomiti. Verjamem pa še dvom ni premagal vere, dasi je močan.«

»Oče, je dejala Pavla, vi se ne boste spremenili. Preveč ste verni in ta vera ne bo podlegla.«

»Da bi ne!« je zajecal starec.

Prižgal si je pipo in se naslonil na mizo. Nemirno je grizel cevko, gubanjčli čelo. Dvom je vrtal v njem krvavečo rano. Skelela ga je in nad bolečim je pačil obraz, pa se dvom še strašnejša bolest. Ena onih, ki režejo človeško meso in ko se hočejo ločiti ti kosi drug od drugega je bolečina tako ostra, da stiska človek zobe, da ne bi zakričal od trpljenja. Skozi okno je splezal jutranji svit in obel je boren prostor s svojimi tlemi in stenami ter rokami. Skozi redko meglo so se prebijali obrisi dimnikov in streh. V ozadju so se pokale najvišja pročelja kamnolomov. Nad kuhinjsko so zaropotal stoli, v sosednem stanovanju je zakričal otrok, nekje v veži je nekdo trobel za lonci ... v kasarni je občila večina stanovalnih prebudilo mrzlo zimsko življenje. V koloniji je bilo veliko hiš in kolonij je bilo mnogo. Toda to so bile samo zidane hiše. Nad njimi so se vile dolgo lesene barake nad drevesom in še na ono stran vrha pa počučajo navzdol. In tudi tile natlačene s trpljenjem. Spodaj, v zahodnem, razširjenem delu doline pa so stale lepe hiše pravih meščanov, vrednikov in gostilničarjev. In še tu so bivali rudarji: v podstrešjih in kleteh.

Družba, ki je zazidala vse to mesto, ga je razdelila v posamezne oddelke, kakor naprave so zaječereje svojo hlev. En oddelek za navadne rudarje, en oddelek za inženirje in najvišji za žamečeke. Posamezni del so se tako ločili med seboj, da je tudi nevajno oko na prvi pogled spoznalo, kaj je nižina in kje je višina pojmovana od civiliziranih in kulturnih dobrinotkov človeštva.

Navadni rudarji so imeli svoje kolonije, ki jih je bilo največ. Velike stavbe so bile vse enake, enolične in sajaske, kakor nepregledne vrste kaznilnic, so stale druga ob drugi s svojimi nestvešimi okni mimo zroči v zakajeno ozračje. Okoli njih in med njimi so bili položeni ozki tiri, po katerih so venomer ropotali pritlikavi vlaki. Paznike in poduradnike je nastanjala v posebnih kolonijih, ki so jo tvorile majhne dvoručne hiše obdane z revnimi vrtiči. Tu je pod togo upravo poslovala najstarejši rudar človek.

Uradnikom je obdajal širok cest z lepičim in svetlo pobeljenimi hišami.

Tudi drevored so jim postavili pred okna, ki se pa ni ohranil, zakaj otroci so se obešali po drevesih in lomili veje, če so le mogli.

Inženirji, gotje stavbeniki so prebivali v višjih potisnjenih v zatišje hriba, ki je edini bil obraščen z dostojnim drevjem. Lepi nasadi so obrobljali te domovje. Zelo zaslužni inženirji in tovarnarji so živeli pa v družbenih palačah ali pa so vsakemu posebej postavili razkošno vilo v najlepšem kraju tega mesta.

Ravnatelju je pripadal poseben građić, da se je vidno ločil od vseh. Visoki divji kostanji so stali pred njim in obraščena ograja je zavirala pogledi, da so se videli iz gostega zelenja obršjena parka samo stolpi in balkoni.

Iz posebnega kota tega kraja izvlečeno so pa stali hlevi in garaže zidane tako lepo, da bi se delavske kasarne sramžljivo pogreznile v zemljo, če bi jih postavili sem.

Mesto pravih meščanov je bilo zase in skrito za hribom. Pred vsakem delom tega delavskega mesta je majhala samo še velika delovna, na katerem bi bila označena vrsta podložnikov. Velike hlepi in tovorna živina. Kolikor se je gledal Abram to razliko skozi okno svoje lesene bajte obrnjen o dolino. Podnevi in ponoči. In kako ga je grabilo, kadar je vrel iz hiškov zamolnjivi glas orkestra, ki je igral pod razsvetljenimi okni pravljičnega gradu. Še preden je postal Abram socialist je videl to razliko. In godilo se je z njim kakor z vsemi: Najprej je opazil vse. Samo divja zavist in nič drugega, je počasi podkropava in zavrtavala srce. Potem so pa prišle besede. Zavisti pa je temelj sovraštvo. In človek z zavisti kar je je stiskal v prsi. Sovraži visijo osebo, njegovo obleko, njegovo ženo in njeno obleko. Tako je prišel do besed.

Abram je spoznal, da je bil tisto kar mu je bilo še zavisti do vsega kar je visoko in oddaljeno — zavist. Sele potem si je zastavil vprašanje: Čemu pa vendar sovražim vse to ljudi? Poštenost njegovega značaja se je upirala od govoru: Zato ker imajo lepše obleke, ker imajo njihove žene zlate zapestnice, ker se igrajo njihovi otroci s pisanimi gogami — jaz imam pa obleke samo toliko, da si pokrijem svoje telo, moja žena pa ima oteklino na rokah od garanja namesto zapestnic, moji otroci pa čepe v prahu s kameni. Zaradi tega jih ne morem sovražiti. Tudi jaz bi si kupil lepo oblačila, bi kupil ženi zapestnice in otrokom pisane žoge — ko bi mogel.

Ko bi si mogel —! In ker si ne morem kupiti jih sovražim? Sedaj šele je prišlo spoznanje, četudi ni bilo striko ampak očito kakor beli dan. In je govoril svojim sodrugom:

Ne zaradi tega! Zaradi tega jih ne smemo sovražiti! To bi bilo preotročje in bi morali sovražiti vse izobražence, ki hodijo čedno oblečeni, čepravno še manj zaslužijo kakor mi. Ampak zato, prijatelji, zato jih moramo sovražiti, ker je njihova obleka na naš račun, ker so zlate zapestnice in pisane žoge na naš račun. Kjer je torej krivično! Krivico pa moramo sovražiti in tiste iz katerih je krivica nam taka, in ne zaradi zavisti, ki jo niti poznati ne bi smeli, če vemo, da je vse tisto, kar imamo, pravzaprav naše! Sovražiti pa moramo krivico, ker se je drugega ne bomo mogli otresti. Ker pa je ta krivica storjena po človeku, ne gre drugače, da sovražimo tudi tistega iz katerega je to zlo. Zato se moramo boriti proti našim zatiralcem! Kje se vsaka živali brani svojega zalezdača, zakaj bi se človek ne smel? Človek človeka? Kje pa je to zapisano?

Tako je bilo prvo spoznanje v njegovi mladosti in je bilo to spoznanje temelj vsem drugim. In že to prvo spoznanje je veliko, posebno pri ljudeh, ki se jim duh zaradi neprestane telesnega napora ne more tako razvijati kakor pri drugih.

Abram je mnogo mislil. Počasi. So pa prilike, v katerih človek v nekaj urah več premisli, ko sicer v nekaterih letih. To so veliki dogodki, ki pretresajo človeško dušo z grozo in veseljem.

Razkol v stranki, ki ga je povzročil odmev ruske revolucije, je razburkal njegovo mladost tako silno, da je bil kakor brez uma. Misel je podrivala misel, zaključila pa ni hotelo biti.

Danes, ko je prišel z dela, je bil nenavadno izmučen, od dela in premišljevanja. Obrnil se je zato k Pavli.

»Ali je zakurjeno v sobi?«

»Vse je pripravljeno. Postelja vas že čaka.«

»Toda, ob desetih me zbudi! Saj veš zborovanje!«

»Ne bojte se in zaspite! Tudi jaz bom šla z vami.« 

Abram se je že vzdignil, da bi šel v sobo, je na tîhem nekaj stopil v kuhinjo. Zavit je bil v črn plašč, ki mu je zakrival pol obraza. Zaprl je za seboj vrata, odgrnil plašč in se nasmehnil.

»Zdravnik — sta se oba začudila.«

»Da! Se vama čudno zdi? Takoj pojasnim.« 

Abram in Pavla sta se razveselila njegovega prihoda, zakaj pa nista vedela tisti hip. Pavla je prinesla iz sobe stol in radovedno pričakovala.

»Poslušajte Abram! Važno je namreč, da hitiva.«

»Gospod zdravnik, kaj vendar naj bi bilo?«

»Takoj vam povem. Samo tiho govoriva, če bi slučajno kdo prisluškoval. — Kako je s stavko?«

»Socialisti smo proti stavki. Toda nova stranka boljševikov, ki nas je po številu članov že daleč prekosila, je razglasila stavko. Jutri prično.«

»Vi dobro poznate razmere, Abram! Povejte mi, ali bo imelo delavstvo kaj koristi od te stavke?«

»Prav nič! Dobro poznam družbo in Podgano, ki je vse. Ravnatelj je samo po imenu. No, pa zaradi tega bi bilo še dobro. Toda kaj to stavkati — to je ono, kar bi upornosti delavstvo, če bi stavkalo. Kje naj vzamemo podpore? Na kmete ne moremo po nam. Drugač nim mogočo iti, ker povsod odpuščajo delavce.«

»Podgana torej nikakor ne bi odnehal?«

»Ne! On dobro ve, kako smo sedaj razcepljeni. Prepričan sem, da si še celo želi to stavko, kajti zmirno mu je, da ne bi zdržali še dali niti en teden.« 

Klinger se je zamislil in dejal čez nekaj časa:

»Ali bi lahko pripravili obe stranki do tega, da bi še enkrat obnovili pogajanja?«

»To bi se dalo napraviti. Toda čemu? Družba nam daje samo deset odstotkov povišanja. Delavstvo pa zahteva več. Poleg tega pa izboljšanje varnostnih naprav in stanovanje za družine.«

»Torej, pripravite jih danes do tega! Vas bodo poslušali. Jutri pošljite zastopnike k pogajanju!«

»Ali — kaj vendar mislite s tem, gospod zdravnik?«

»Boste videli, Abram, da ne bo vaš trud zaman. Drugega vam ne morem povedati sedaj. Če boste ravnali tako, kakor sem vam svetoval, ne bo vaš delavstvo zadoščenje za enkrat. Samo bodite besede o tem nikomur. Niti, da sem bil pri vas!«

»Saj so vas vendar videli.«

»Prišel sem od Klemeneve žene, ki je ravnokar porodila ... Ah k vam ni me nihče videl. Ali obnašal?«

»Molčala bova, ali lepo vas prosim — kaj naj to pomeni?«

»Vse boste zvedeli! Nasvidenje!« 

Ogrnil si je plašč in odhitel po stopnicah. Pri vežnih vratih se je skoraj zadel v Guzeja, ki se je pogovarjal z Gabrom, mladim monterjem. Prezrljivo se je obrnil za njim in dejal mladeniču:

»Poglej, hudiča, kakšen kožuh ima! Tudi za tega se že plete vrv.«

7

Abrama je minil spanec. Ta nenavadni in tajinstveni zdravnikov obisk ga je zmedel. Hodil je od okna skozi katerega je sijalo zimsko sonce do vrat, spregovoril včasih s Pavlo, ki je bila ravno tako vznemirjena, in zopet nadaljeval svojo kratko pot.

»Ta zdravnik je prav poseben človek, je povsaj potem svojo vznemirjenost. Kje je zvedel, da sem zaupnik delavcev in pa kaj vraga ga vendar briga naša stavka? Pa si opazila, Pavla, s kakšnim veseljem me je vpraševal?«

»Ne samo to, oče! Tudi to sem opazila, da je v njegovih očeh dobrotnost in milosrčnost, kakršne ne vidite pri naši gosposki. On je na naši strani!«

»Nič čudnega bi ne bilo to, če je. Toda če je, se mi zdi čudno zaradi tega, ker še ne št. Do k izmed izobražencev ni potegnil za delavce v našem kraju, kar pomnim.«

»Učitelja Snapserja ste pozabili? se je zasmejala Pavla. Ali ga niste slišali, kako je zadnjič proslavljal boljševizem in Lenina?«

»Ta je pijanec in šlapa! Ko je prišel, je bil pobožen katoličan in je stal vedno v kaplani, potem je postal noradnik in liberalec in sedaj pa, ko je vse zapil in zakvartal je šel med boljševike, da si pridobi novih prijateljev, ki bi mu dajali za pijačo.«

»Takih se manjka! ... Toda zdravnik? Zdi se mi, da je poštenjak.«

»Je, je! O, jaz vem, oče! Pri nas ga ni takšnega.«

»Kdo ti je povedal to? je presenečeno vprašal Abram.«

»Sama sem videla to v njem in sem trdo prepričana, da se ne motim. Ali ste videli njegov obraz? Kako lepo je njegov obraz! Ne ponosnost, ležala ni v njem. In povej mi oče: Ali niste občutili še prvičkrat, ko je bil pri nas, kakor da nas pozna že dolgo časa, in kakor da nas je prišel obiskat prijatelj, ki ga še nikoli nismo videli?«

Abram, zatopljen v misli je samo z glavo pritrdil in zamrmral v brado.

»Ali je človek, kakršnega še nisem srečal, ali pa je baraba. Toda že mi pravi nekaj, da to zadnje ni, zakaj tudi jaz sem občutil isto kakor ti.«

Pavla pa je nadaljevala s čudovitim navdušenjem:

»In mnogo lepih reči sem še slišala o njem. Zadnjič je bil pri Žlindri. Ponoči se je bil prevrnil čez etaža in se je močno pobil. Prav vila mi je njegova žena, da je prišel Klinger ves dobrotek k njemu in se pogovarjal z njim kakor s prijateljem. Pravil mu je o žganju kakšno je škodljivo in mu je dejal, da morajo delavce izčistiti najprej sovražnike svojih lastnih teles, če hočejo zmagoslavno zmagati. Ko mu je žena potožila, da ji vse zapravi in razbije in da so zaradi tega otroci lačni, je vzel listek, napisal nekaj in poslal starejšega fanta v trgovino. Fant se je kmalu vrnil z velikim zavitkom klobas in kruha. In ko jih je gledal vseh pet, kako so jedli, se je nenadoma spremenil. Strašno grd se je gledal in mrmral nekaj v tujem jeziku. Nakar pa je vstal, se žalostno nasmehnil in molče odšel.«

»Pa s tem ni napravil nobenega dobrega dela, če je dal to, kar lahko da!«

»Da, oče, to! Ali tudi to vem, da ni dal zaradi tega, da bi delil miloščino sebi v zadovoljstvo. Kaj mislite, da on ne ve, da je miloščina izrodek farizejskih hinavcev s katero zakrivajo ugrabljen premoženje? O vsem, da je storil drugače! Zaradi tega je dal, oče, ker je vse videl videl revščino, in je dal brez misli na to, da mu bo to kar je dal, meni samemu kaj korist. In je zaradi tega bolj naš, kakor mnogo naših, ki se imenujejo samo po imenu stranke.«

»Kako to misliš?« 

»Preveč je primer, ki govore o tem. Saj veš, da je Žlindra takrat trezen in delaven, kadar ima denarja. Na upanje ne pije. Pa ko pride njegovi sorodniki, ga srečajo na cesti, da, hajd z nami, pravijo, hajd Žlindra, ne boj se, saj bom plačal. Gre — in se napije. Ali je storil ta sodrug dobro delo? Nikoli ne! Tudi če bi pred vina hudo kupil še kruh in klobaso. Zločin je napravil! Upijanil je človeka, da je prenehal biti misleče bitje in spremenil se je zopet v zver. — In gostilničar Petek — naš sodrug je, pravijo. Pa ni! Hlapeč kapitalistične morale je, ki proslavlja z zakoni zaščiteno slavo struj! Njen denar skrb del, ki počasi in premišljeno ubija telesa in duše naših ljudi, četudi jih včasih zasopa napaja. Toda njemu ni to zastonj. To je zanj samo vaba, za nerazsodne rudarje, ki v kro jem v procesijah.«

Abram se ni čudil besedam, čeprav ga je presunila bridka resnica. Čudil se je njenemu obrazu, ki se je spremenil, ko je govorila o Klingerju. Njen obraz, poprej vedno resen in hladen je postal dekliški nežen z nenavadnim, a nerazumljivem smehljanju.

»Pavla,« je dejal čez nekaj časa,

»ti si odvraga! Več ni mogel. Toda to je bil izraz velikega ponosa in priznanja. In očetovski stisk je bil ljubezniv in lep, dasiravno si bil zadnje čenkanje zamazan z njegovim zaničljivim čustvo so rudarji okronani in prezirani. Veš bil te radi pokalati. Toda so kakor velikanski, strašni in tihe. Boje se, da se v boju ne bi.«

»zadovoljstvo s kletvico, ali pa z nerodnim smehom. Toda, kadar izražajo svoj gnev in srd so drugačni. V obupu in pomanjkanju rudarji uresničujejo te vrste svojih čustev z neugnano silo prirojenega pojma krivičnosti in lahpečevstva.

Sonce se je razlilo po stanovanju in na mah je bilo prijetno v tem toplem prostoru. Abram se je oblekel in prigovarjal Pavlo.

»No, sedaj pa hitiva!« 

»Takoj, takoj!« 

Stopila je pred majhno ogledalo, si popravila lase, si ogrnila potem ogrinjalo in dejala:

»No, pojdiva!« 

Oster mraz se jima je zapičil v obraz, ko sta stopila na cesto in zapela so stopinje po ledenem snegu.

Zadaj za vilami je stalo lepo, masivno poslopje za zdravnike. V enem izmed stanovanj je bival Klinger. Prostrono sobo z okni na cesto, si je uredil za delavnico, ki je bila polna knjig in zvezkov, ki so se kopičili po omarah, po stojalih in stolih. Na vsaki steni je visela samo po ena slika. Upodobljeni pa so bili na njih: Darwin, Koch, Marks in John Brown.

Ko je prišel domov je pričel premišljevati znova svoj načrt. Obraz njegov je bil še bolj resen ko drugič, a oči je gledala trdna volja, misli pa so krožile natančno tako, kakor je ukazovala volja.

»Danes pričnem torej, je mrmral in to z takim zadovoljstvom, kakor da je začetek že krenil h koncu.«

»Pričnem torej! Dolgo sem ugibal, kako bi pričel. In tudi kdaj in kje. Toda kje je postranska in tudi kdaj ni važno. Samo čas! To edino je najvažnejše pri delu, ki ga hočem izvršiti. Hočem! O, hotenje, ti si nepomagljiva velikanska sila človeškega duha! V tebi je vse. In jaz hočem! Moram? Ne! Ni ga bitja, ki bi mi ukazovalo, da bi izvršim delo, ki sem si ga sam zasnoval. Samo hočem! To je ukaz mojega lastnega jaza.« 

Stopil je k oknu in se zagledal v osbelnolce holme. So kraji, ki se nasmehnejo, kadar jih oblije sončna luč. Ali ta pokrajina je ostarela resna. Nič se ni nasmihnila. Topo so gledala pročelja delavskih kasarn v svetlobo, ki je bila vedno bolj močna. Odmev razsežnih hribov krohotaje metal iz hriba v hrib.

Tam pri oknu pa je črtal nekaj ob sliki na belo polo in dejal svoja spoznanja:

Deset tisoč rudarjev živi po teh holmih. Rode se, živijo in umirajo. In se zopet rodi in zopet žive in zopet umro. Njihovo življenje je vedno enako delo in trpljenje; pomanjkanje in lakot in strah za svoj telesa. Dušna hudinja jih ne trga od zavisti neskončne zasmehovanja in vsega umiljiva pravila: Vsi ljudje so si enaki, zakaj vsi spadajo v ono veliko družino vretenčarjev, ki se je s svojimi misli povzpela nad žival. So si pa enaki tudi po duhu! Zdravi duh sherenega človeka se dviguje nad golote višine, če so za to dani potrebni pogoji. Ti pa pri teh ljudeh. V izmučenem telesu je duh potrt in sklonjen. Neokreten in ne more, kakor vode te črne armade, v njem tli samo zavist, upravičena zavist, ki rodi se od vsega tistega, kar te enači z njim. In je potreba samo vodnika, ki zna razpliti tlečo zavist in nevoljo v plamen, da vržejo vsi ti, skoč krampe na svoje rame, da gredo za njim, puščajo za seboj kri in mirliče, razvaline in strah. Ko se potem zavedo in pogledajo nazaj se začudijo: Izza vislic na kateri visi buržujski imperialec, se zape nefortski car in zapove:

»Na delo, sodrugi!«

»Spogledajo se sodrugi in gredo. V rudnike, v plavže, v tovarne, na polje in sreča vseh teh nestrečnih hranijo eno samo vprašanje: Nič drugega?« 

In tako se je oklenil njihov duh misli o revoluciji, zakaj vedel je, da bo takrat ali belega kruha in napojene z domače vina. Ni pa vedel ni ne kaj potem, ko bo odvregel okrvavljene krampe. Vse to si pustil zvezati. Sedaj pa ga vežejo mogoči z rdečimi kokardami — kar sili speč in zadovoljiti.

»Razprostri je roke proti oknu« in je nadaljeval glasno, kakor da je pod oknom množica, ki ga posluša.

»Vi, vsi, ubogi in trpeči, kje je vaše odrešenje? Kje je vaš odrešitelj?«

»Potem si je zakril obraz.«

»In vendar so revolucije! Za hip se vzdignejo trpin, da se potem še bolj pogreznejo. Ali je rešitve v krvavih revolucijah —? Kolo- liko jih že je bilo — pa se ni ničesar spremenilo. Ali je, ali je? O, če bi bil trdo prepričan, da je odrešenje v tem — takoj bi šel in bi ni bil z Rosensteini, po Horwathu, po majorju, po Heleni!«

Stresel se je pri tem imenu. Nagnil se je k oknu, kakor da željno pričakuje nekoga.

»Po Heleni? — Ah, nemisleč! Kako podli zločin! Kaj misliš? O, prokletstvo našega življenja, ki mu diktiraš, kaj mora ubijavs človek, in ti misli! In se naš čudni revolucija, zverski navi razkačenih živali? To je vendar naravno — zob za zob — zver za zver. O, srce, kako uporno goflaš bestija, ki leze vame!« 

Pred hišo so se ustavile sani.

Vrgel se je iz svojega premišljevanja in stopil k vratom.

»Helena... Naenkrat mu je šinilo skozi srce: Zakaj da ne bi mahnil po Heleni — kar kor po drugih —? Zakaj ne po njej?«

V teh kratkih trenutkih se je silno boril s svojim srcem. Bil jo, si je govorel, še pa:

»Ne bi se, ne bi je!«

8

Ko je zazvonil zvonec, je odprl vrata in stopil nazaj.

Vstopila je Helena. Težak, črn kužuh je imela na sebi in klobuk iz kožuškovine. In iz temnine je gledalo dvoje velikih oči, obkroženih z rahlo rdečico, s katero jo je pobožal oster mraz.

Tiho je zaprla vrata za seboj in ostala nema kakor je prišla. Nepremično je zrla v Klingerja, ki jo je gledal začuden. Čutil je udarce svojega srca in hipno se je zavedel, kar je še od sinoči nezavedno ležalo v njem — da ne more ostati hladen, da je vesel, da je radosten ta hip, ko jo je zagledal. Nasmehnil se je, in že je odprl usta, da bi se ji razodel, kakor se je ona s svojim prihodom. Ali, to globoko tišino je naenkrat predrval žalosten krik sirene. Kakor na ukaz se je obrnil k oknu in je videl množico, ki se je drenjala k proletarskemu domu. Zgrabil se je za levo stran prsi, in ko je gledal, postalo mu je slabo.

Tam trplenje in razdejene duše tu ljubezen in slast. Strmel je v množice, ki so šle pod oknom in je zagledal v steklo Helenin obraz, se vedno nepremično in nem. Skozi prozorno sliko njenega obraza je opazil Abrama in Pavlo. Starca je zeblo in zamanj je stiskal svoj jopič k premraženemu telesu. Pavla je bila bleda in se je tresla v ostrem rezilu mrzlega vetra.

Za hrbtom je začutil tihe stopinje in potem dvoje rok na svojih ramah.

»Rihard, je vskliknila hrepeneče žena za njim. Neskončno hrepeneče je bil ta vzdih. Klinger pa se ni ozrl. Gledal je skozi okno, toda videl ni ničesar več. Mislil pa je silno naglo. Ljubim jo! Sedaj ne morem zlorabljati njene ljubezni — O, ko bi jo sovražil!« 

»Rihard ... Glas njen je bil obupen in komaj slišen.«

»Ne morem, je karkoli je dejal svojemu srcu in se je obrnil. Prijel jo je za roko in jo peljal sredi sobe. Potem ji je privzdignil obraz in ji pogledal v oči, ki so zasijale in se niso zaprle.«

»Ali me res resnično ljubiš, Helena, je zadrehtel Klinger.«

Helena je šepetala kakor v snu:

»Rihard, Rihard!«

Tedaj jo je pritegnil k sebi in ji s poljubom zaprl oči.

»Helena, da te res ljubim, — O, srce!« 

Helena je bila srečna. Zljubila je moža po dolgem hrepenenju. Kolikokrat je sanjala ponoči, ko je ležala poleg svojega moža o ljubezni, ki jo zapoveduje samo srce — Gledala ga je v obraz in ni vedela kaj bi počela. Zdelo se ji je, da bi bilo neskončno prijetno sedajle umreti. — Ne, umreti! Kam daleč, na samotem otoku da bi se prestavila in tam živela v ljubezni, v sreči —

»Rihard, kako sem se bala! Sedaj si moj!« 

In ko sta bila tako dolgo časa objeta, je planila naenkrat od njega, se prijela za sence in omahnila k vratom.

»Kaj ti je, Helena, se je vstrašil Rihard in jo prijel okoli pasa. Ti jočeš?« 

»Rihard, ali si tako močan, da mi odvzameš greh, da ne bo nikoli megle nad najinimi srci?«

»Govori, ljubljena!«

»O veš! Ti dobro veš, je izgovarjala tresoča se po vsem telesu, naslonjena na njega. Vlagala sem!«

»Pusti to, Helena, vseeno te ljubim! Popil ji je solze z oči in se ji smehljal.«

»Ali veš Rihard, da sem vlaguč? Da se mi je studil mož, še preden sem ga vzela. Da sem tebe ljubila? Da sem se udajala drugemu, dasi tudi njega nisem ljubila? Ali se moreš ljubiti sedaj? — Rihard sedaj kaj ko veš to —?«

Klinger ji je med poljubi govoril:

»Saj ne ljubim samo tvojega telesa. Vse, vse! Tvoje telo, tvoje srce, in tvojo dušo. Kar je bilo ne bo več. Sedaj si moja! Sedaj si čista, ko si se spovedala!«

Helena je strmela ob teh čudovitih besedah. Naslonila se je k njemu in dahnila:

»Da bi mogla tako večno ostati pri tebi!« 

Trenutki so bežali, onadva pa nista čutila ne časa ne prostora. Naslonjena v objemu sta preživljala v pozabljenju velik kos svojega življenja.

Toda Rihard se je s silo iztrgal zadovoljstvu in radosti teh trenutkov. Stopil je zopet k oknu in zopet je zagledal pod njim množico rudarjev, ki so poslušale govornike.

»Helena, je začel naenkrat s spreminjenim glasom, ali mi nečeš pomagati?«

»Povej, kaj naj storim?«

Vedel se je zopet k njej in ji govoril:

»Glej, vse to ljudstvo, ki prebiva po tehle holmih je strašno bendo. Jaz sam mu ne morem pomagati, ne morem mu prinesti odrešenja. Toda hočem mu pomagati toliko, kolikor morem. Da je potreben vsaka tudi najmanjša pomoč tem ljudstvi, ki je kakor otrok, ko si dva znana.«

Helena ga je verno poslušala in se niti ni čudila, čeprav se ni slišala takih besed resnove ne pogovarjati.

Izpregledal je za nekaj časa, potem pa je nadaljeval.

»Helena, ti si prva, kateri razodevam svojo življenjsko nalogo — in se je sam sebi zazdel.«

Kakor sam zase je šepetal:

»Velika mora biti moja ljubezen do tebe, žena, da te ti razodevam!« 

Helena se je sklonila k njegovem čelu in ga poljubila.

»Govori! Ne boj se!«

»Hodil sem po svetu in sem ga veliko prehodil. Rodil sem se v bolnici od vlačuge, stradal sem in se klatil raztrgan, zapuščen sirota, mimo tovarn in umazanih hiš... Potem so me dali v sirotišnico, toda pobegnil sem. Nisem mogel prenašati solzavih nun, ki so mi z neskrite strahovito grozo odvzele v peklu, v duhu in zlduhovih. Prišel sem v mesto in sem raznašal časopise. Potem sem spal pod mostovi in pozimi sem se splazil v prazne vagone in jokal od mraza.

Nekoč sem našel zgodaj zjutraj na vrtu nekega hotela listnico polno bankovcev. Pa nisem šel niti na policijo, niti kam drugam, da bi vrnil denar. In sem se s tem bogastvom oblekel, si kupil knjige in pričel študirati. S tem sem se preživel štiri leta. Potem sem poučeval druge. Učil sem sinova nekega barona, ki je bila silno zabita — v šoli vedno odličnjaka. Tedaj sem pričel spoznavati krivico, ki se je spoprijela očitno nad nami, ki nas je bilo veliko...

Ko sem postal zdravnik, sem šel v Ameriko. Od tam nazaj v Nemčijo in vedno sem si mislil med rudarji. Preživel sem svetovno vojno med Vedunom, v Srbiji. — In tako sem spoznal to naše strahovito življenje. In sem delal povsod kolikor sem mogel, ker sem se zavedal, da tudi en sam človek veliko napravi. Sedaj pa, Helena, sva dva?«

»Dva, dva,« je šepetala.

»In ti povem tudi še vso resnico, da boš spoznala moje veliko hotenje pomagati temu ljudstvu: Znano ti je, da rudarji niso zadovoljni s svojimi prejemki. Zahtevajo višjo plačo, izboljšanje varnostnih naprav in stanovanja. Ker pa je sedaj čas neugoden za stavko, bi bila stavka strašna. Ne samo zima, tudi družba sama bi kljubovala, zakaj Horwath je zvit in hudoben. Njegov nož pa samo njegova lutka, ki se klanja njegovi volji. Rudarji se bodo podali v gotovo stradanje in vladali nasilni upor bi jih ne rešil. Ta hip, ker je vlada pobasala majora, da zatrje vask poizkus z vsemi dopustnimi sredstvi — bom pogledal skozi okno! — vojaki stražijo vsa javna poslopja s strojnicami.

Zaradi pa bom skušal stavko preprečiti. Zakaj vedči, kakor hitro bi rudarji pričeli stavkati, bi se začeli iz motike valiti in žalostno končal od ognjenoj mognejše nasilstva.« 

Rihard ji je mirno pogledal v oči in ji dejal:

»In ti mi boš pomagala!« 

Osupnila je.

»Da ti! Če me ljubiš, mi ne boš odrekla — čeprav boš veliko trpela zaradi tega. Vedi pa, da te tudi jaz ljubim in vem, da ni lepo to veliko zlorabljene tvoje ljubezni. Toda opazil misli, da bova midva mogoč z majhnim duševnim trpljenjem preprečila veliko večje trpljenje tisočev.«

»In kaj naj storim?«

»Pregovoriš boš svojega moža, da sprejme še enkrat zastopnike rudarjev, da jim pove, da jim dvigne za najmanj petdeset odstotkov, da skliče strokovno komisijo, da pregleda varnostne naprave in da prične zidati drugače nove hiše za svoje uslužbence, ki gnijejo v preperelih lesenih barakah.« 

Helena se je zelo vstrašila. Nikdar ni posegala v uradovanje svojega moža — sedaj pa naenkrat toliko? In če ničesar ne opravi? Če izgubi potem svojega ljubljenega? Velika potrtost jo je obšla in solze obupa so ji zdrknile v naročje.

Rihard je vedel, da je vse to skoraj nemogoče. Toda smoter svojega življenja mu je zapovedoval: Nik usmiljenj! Ne odnehaj! Pomisli na trpljenje premnogih!

»Hočeš?« jo je vprašal čez nekaj časa.

»Hočem!« je odgovorila Helena. Obupno se ga je oklenila.

»Hočem, hočem, samo ljubi me, ljubi me!«

»Ne boj se, Helena! jo je miril Rihard. Tudi če ničesar ne dosežeš, ljubil te bom vse eno.« 

Vzdignil jo je v naročje, jo pritegnil k sebi ter ji šepetal:

»Toda ti moraš, moraš — jaz hočem, jaz, tvoj Rihard, slišiš, jaz hočem, hočem!«

»Hočem, hočem,« je odgovarjala.

Potem sta molčala in sta pozabila ta hip na vse resnično življenje. Kakor nepomiljive sanje se jima je zdelo to. In sta uživala to hipno pozabljenje s čudovitim mirom. O, in to okrepi človeško dušo! Duh se pogrezne v globoko nečutnost, ki je počitek človeškega hotenja in volje, ki je potemtakem, ko se zdrami, kakor prerojen.

Tedaj je odbilo deset in oba sta se zgenila. Helena si je oblekla kožuh, Rihard pa jo je bodril.

»Hiti! Jutri mora biti ravnatelj Karl von Hosenstein pripravljen, da podpiše. Pazi pa, da ne zve zato Horwath!« 

Mirno je sprejela njegove ukaze, zakaj vse svoje sile žrtvovala za to ljubezen. Nič več se ni bala, čeprav bi bilo treba od njega trpeti najhujša ponižanja. V ušesih ji je zvenel ukaz: S tem končano! Toda v mislih ničesar drugega ni mislila ta hip.

»Kdaj se vidiva, ljubi,« ga je vprašala pri vratih.

9

»Telefoniraj mi o vsem, kar napraviš! Potem te obvestim. Pojdi, čas hiti!« 

Ko je že odprla vrata, se je zasmejala in je stopila nazaj.

»Ali veš, po kaj sem pravzaprav prišla k tebi? Moj mož me je namreč poslal, da te prosim zanj odpuščanja za včerajšnjo žalitev. Strašopetec se ni upal sam, in te prosi, da pozabiš...« 

Rihard je zamahnil z roko.

»Ne bi dejal ta hinavski »ja« — če bi videl, da ga ne bom rabil za svoje delo. Toda radi ga bom. Reci mu, da mu odpustim!«

»Poljubi me!« je šepnila.

Potem je stekla po stopnicah in se odpeljala. Gledal je za njo in vso njeno bitje slišal vse huškanje misli.

»Zgodilo se je, česar nisem slutil,« je potem ugotavljal v naslanjač.

»Sprejemam ta dar skrivnosti našega življenja in ga bom ohranil do smrti. Kaj bi sicer bilo naše življenje, če bi ne bilo ljubezni, ki je glasni in močni odganjalec smrti od naših misli!« 

Helena me ljubi in njena ljubezen je podvržena moji volji. Zato mi bo pomočnica pri mojem delu in uteha, kadar se bom spotaknil.

Stal je in se pričel pripravljati na odhod. Njegove misli so se že vedno glodale minute smrti.

»K Rosensteinu pojdem in mu — Ne pojdem! Sedaj ne, četudi ni častno in junaško to skrivanje in zatajevanje. Čemu ne bi grešil tudi v tem, če je dobro za moje delo? Če je koristno za mnoge, za vse ljudi, ki me ubijajo? Ne! Pride pa čas, ko stopim k njemu in mu povem.«

»Gospod Rosenstein, jaz ljubim Heleno in tudi ona me ljubi. Nobene pravice nimate več do nje!« 

Proletarski dom je stal daleč proč od ceste. Obdan je bil od nizkih hišic druge naselbine, ki je stala na severnem koncu mesta. Velika hiša je bila dvonadstropna in v njej so bile pisarne delavske stranke, knjižnica, čitalnica, velika dvorana za predavanje, predstave in veselice in prostorna gostilna.

Ta dan so bili vsi prostori natlačeni ljudstva. Dvorana je lakomno požirala prišlece, ki so se drenjali po stolih, po klopeh, na galeriji so igrali muzik. V gostilniških sobah in v kleteh so se stiskale v prostor skupine, govorile, vpile, se prepirale in pele. Sodrug gostilničar se stal na stolu in točil iz velikih sodov. Venomer je vpil nad natakaricami:

»Gibaj se, gibaj se!«

Natakarice so hitele s polnimi rokami skozi špranje, ki so jih puščale gruče in se niso zmenile za roke, ki so jim, mimogrede, prijemale kolena in prsa. Mladi rudarji, še otročji, so klicali iz kota vina in so bili najbolj glasnejši.

V dvorani je bilo toplo, skoraj soparno. Dim cigaret je stvoril meglelen sloj pod stropom. Otroci so vlekli z redki zrak zastrt pred odrom in so radovedno ogledovali notranjost. Ženske so preživele moške in je gnjenje se je večkrat izvilo hrščeče vpite dojenčka, ki pa je kmalu vrtnilo v vroče smehljanje med ljudmi in viku.

Med tem pa se je zavesa dvignila in na oder je stopil Guzej, predsednik boljševikov. Skoraj pritekel je. Lokave oči so živahno gledale po množici, ki ga je navdušeno sprejela.

»Živijo Guzej, živijo! Stavkamo! Stavkamo!« 

Par žvižgov je planilo z balkona.

Mnogo rudarjev se je vzdignilo in nekdo je zaklical v ono smer:

»Kuš!« 

Toda že je zadonel Guzejev močni glas:

»Sodrugi! Sodružice! Ali ste jih slišali? Ste slišali tiste, ki nočejo z nami —?« 

»Fuj, fuj! Socialbarabe ven!« so se drli mladenci in hoteli utreti na balkon.

Guzej jih je pomiril in nadaljeval:

»Pustimo sedaj to, predragi sotrpini! Obrračunamo bomo z njimi takrat, kadar bo naš obračun. Danes pa smo vas pozvali, da sklepamo o stavki.« 

Govoril je tako veneto in ognjevito, da je množica navdušeno cepetala z nogami in ploskala.

»Ali smo mar otroci, je vpil v dvorano, ali smo otroci, da se pustimo varati z milodari, ki nam jih mečejo osebni kapitalisti? Ne, ne! Taki možgani proletarci smo, sužnji in zaslepljeni po lastnih voditeljih, ki so nas učili, da je samo duš ljuboval tisto, kar mi hočemo. Pokazati pa nam nočejo ničesar! Kaj pa naj začnemo samo z obljubami in sanjami? Tako ne sme biti od sedaj naprej. Zato smo odstrkali vse oklepne tele, ki so se vozili v avtomobilih na shode, zavrgli smo one rdečekravate, ki so si na račun naših žuljev nagrabli milijone!« 

»Na vislice z njimi,« so se oglašali rudarji, zakaj se je vedno bolj segrevala.

Ne toliko do družbe same, ko do socialistov, ki niso hoteli priznavati koristnosti boljševikovih idej.

Guzej je porabil pravi trenutek in je preden je začel govoriti o stavki, omenil še tole:

»Spoznali smo hinavstvo vodnikov na delu, ko jih devet opravlja delo enega. Prišel sem po boljševizma, in edini nas bo privedel do zaželenega cilja. To nam priča Rusija.«

»Živijo Rusija! Živijo sovjeti! je vikala množica.« 

»To nam priča Rusija, ki se je namah otresla carizma in je postala v kratkem času najsvobodnejša država na svetu. Vsa industrija je last delavstva, vsa zemlja last kmetov — delavci so postali ravnatelji, tajniki, prijatelji lastnine ni, ni vojaške dolžnosti — vsi ljudje so enakopravni. Toda predragim, to se ne da doseči drugače, kakor z nasiljem. Uničiti moramo vse kar nam nasprotuje — ker samo na ta način se bomo za vedno znebili človeških pijavk!«

»Tako je prav! Mi jim pokažemo! Živel Guzej, slovenski Lenin!« je vpila razomljena masa.

Z veliko naslado so pila izmozgan srca te bajne vesti iz Rusije. Ljudstvo pa je otrok. Oprime se z velikim nagnenjem nove igrače in je ne spusti prej iz rok, dokler jo ne pokvari. In ni bilo čudnega, če je vžlamptelo ljudstvo, ko je slišalo o rečeh, o katerin se ni glasno sanjalo niti upalo. Od srca do srca je šel sladki glas o svobodi in roke so se pripravljale za udarce. Toda bratstvo in enakost nista razvele maso. Boljševizem je pripelzak na vrh taleste samo z izrekom: Kar je moje — tvoje! Vse drugo so bile samo besede, Zavisti in dete lenice je tujimforuma, nadela pek, ki bi edin dob močna upostaviti raj na zemlji, so tonila v krvi, ki se razlivala po Evropi.

Guzej je pričel govoriti o stavki. Popisal jim je krivico in trpljenje, še tako pretrešučimi slikami, da so na vsakod navčali zasmeh hijen in da so zaskeleli žulji na rokah. Prestrašen krik vzbuhnjen odru, ki so spali v naročju svojih mater, je prebadal te slike s toliko resnico, da so stiskali rob in se so krčili prsti v velikih togoti. Da bi jim sedajle Guzej ukazal, da gredo in porušijo palače, pa bi šli in bi jih porušili.

Tedaj je nepričakovano stopil na oder Abram iz ozadja. Ta mogočni starec s sivo brado je bil v partiji z Guzejem kakor Bog proti satanu. Množica je utihnila. Spoštovali so ga vsi, zakaj so vedeli, da je vedno socialist, zakaj bil je vseh prijatelj, svetovalec in pomočnik. Obrnil se je k množici, potem ko je Guzej osupnjen utihnil.

»Prijatelji,« je dejal,

»dovolite mi, da govorim!«

»Govori, Abram, govori!« so mu klicali rudarji.

Guzej, jezen in srdit, se je umaknil in zaklical nevoljen:

»Prepuščam besedo sodrugu Abramu s pripombo, da mi lepo, če me prekinja v trenutku, ki je zelo važen.«

»Ravno zaradi tega sem vas prekinil, Guzej,« je dejal Abram,

»ker je trenutek zelo važen in vsemu ne sam za vas, temveč za nas vse, za to, kar sedaj namazane! Verjemite mi, sobratje! Tega ne govorim v sovraštvu z vašo voljo, ne bo slutil, da so pred nami črni dnevi. Tudi jaz pozdravljam svobodo v Rusiji, čeravno je prišle še po dnevih strahovitega klanja in anarhije — kar pa se mi studi! Zaradi tega ne priznavam taktiko boljševizma za dobro in sem ostal socialist, dasi sem tudi jaz zavrgel voditelje. To pa še ni podv, da bi zaradi nekaterih nemožnih ljudi zamenjal prepričanje.

»Ko sem vam povedal, da hoče megle med nami, ko smo bili toliko časa kakor ena družina. Tudi vas ne sovražim zaradi tega, če se ste oprijeli boljševizma, ker vam je zelo vabljiv, četudi je krvav in napolnjen z dinamito.«

Guzej je vzkipel in udaril po mizi.

»Kdo vas je naprosil, da govorite? Tudi vi ste eden izmed onih pohlevnih oslov.«

»Oho, pastuh osel,« so vzkliknili nekateri.

Srdito je zamahnil z roko po zraku in utihnil.

»Guzej, ne zamerim vam tega, ker ste mlad in nepremišljen, ali povem vam, da boste samo vi nosili vso odgovornost za dejanja, ki bi se izvršila.«

Obrnil se je nato k ljudstvu:

»Sedaj pa, prijatelji, kako mislite s stavko?«

»Stavkali bomo! Kaj pa drugega,« je odgovarjala večina.

»Jaz pa vas svarim! Ne stavkajte sedaj! Sami dobro veste, kakšni časi so! Če bi se bili stavkali, ko bi ne bilo takšnega razkola med nami, ko bi ne bil popoln fond kaj do denarja, ko bi ne poznal razmer, kakršne so ta hip pri nas, pri vladi in pri nas. In tudi bomo tedaj, kralj, če boste stavkali. Toda predno pričnemo, poskusimo še enkrat obnoviti pogajanja. Morda še dosežemo kaj. Potem — če ne gre drugače, naj se zgodi karkoli! Kdo je za to?«

Množica je molčala. Vse oči so se bile obrnile v Guzeja, ki je bil razkacen in ves divji. Planil je na rob odra in zarjul:

»To je neumnost! Ne poslušajte starega tepca!«

Rudar Milan se je dvignil na rame svojih tovarišev in ga je zavrnil.

»Ne zmirjaj Abrama! To je surovost! Sram te bodi!«

»Če pa govori take neumnosti, se je opravičeval Guzej, ki se je komaj zadrževal, da ne bi navalil na starca.«

»Ni neumnost! je nadaljeval Milan. Sodrugi, poslušajte izkušeno moža, ki je prestal že veliko stavk! Saj nas nič ne stane. Če ničesar ne dosežemo — tedaj pa stavk!«

Mladenci v ospredju so ga hoteli prepričati, toda večina je bila z njim.

»Tako naj bo!« so mu klicali starejši rudarji in žene.

Tedaj se je zopet oglasil Abram.

»Da ne bo naše delo o resnosti mojega predloga, vas pozivljam, da pošljete k pogajanju zastopnike samo iz vaše stranke.«

»Dobro, dobro!« so klicali.

Guzej, nekoliko potolažen, vendar pa še zelo srdit, se je pačil, kakor, da bi bil zelo zadovoljen.

»Sklenjeno torej! je dejal. Jutri pošljemo svoje k pogajanju. Vendar pa dvomim o uspehu. Pa če se vsi strinjate s tem, se strinjam tudi jaz. Jutri ob 6. pa se zberite tu, da vam poročamo, kaj bomo opravili.«

»Dobro je!« je odgovorila množica, ki je bila že nestrpna in lačna.

Stoli so zaropotali in ljudje so drli k izhodu. Prevrali so se brez reda, sunkoma so se valile gruče skozi široka vrata. Ženske so se lovile v krila, se trgale iz gneče in minulo je dolgo časa, da se je izpraznila dvorana.

Gostilniške sobe so se zopet napolnile z rudarji. Iz kleti se je drl pijani ženski in jih klical.

»Le vkup, le vkup, uboga gmajna!«

Delavci so se mu smejali in ga dražili.

»Pa ti je zdravnik prepovedal vino! Ga nič ne ubogaš?«

»Hudič z njim! Da bi še pil in se smejal! Tine, daš za liter?«

Sami mladenci so se zgrneli v klet in pričeli piti. Zindr je skakal v sredi med njimi in smejal se so mu do solz.

Med tem se je pririla skozi vrata njegova žena. Majhna in suha ženska je bila. Zgarana in pretegnjena.

»Cirkus zastonj!« je namignil nekdo, ko je planila k let in se zakadila v krčmarja:

»Slepar prekleti, zakaj mu daješ piti, če vidiš, da je pijan,« je kričala v jezi, in mu hotela razpraskati obraz. Toda rudarji so jo potegnili nazaj, in krčmar je zbežal na hodnik, s prstom trajajočo po vsem čelu.

Vsa nesrečna, da ga ni dobila, se je obrnila k fantom.

»Lepi sodrugi to, tisto pa tisto! Potuhno mu dajete svinje! Pijanci ubiti!«

Rudarji so se zakrohotali.

»Hej, lej jo, Neža, kdo pa te je najel, se je oglasil še nedorasel fant. Tamle je tvoj dec, tistega ozmerjaj!«

Zlindra se je hotel izmuzniti, a tovariši so mu nalašč zaprli pot. Strastno so opazovali take prizore.

»Nasmodi jo!« so ga podpirali.

»Kaj se bojiš? Kdo pa zasluži?«

Zlindra se je postavil pred ženo in ji ponudil kozarec.

»Na, pij stara!« je dejal.

Upadle oči so mežikale vsem tovarišem.

Vsa objokana in raztogotena se je žena zapodila v moža in ga prijela za lase.

»Vraga ti črni! Ali ne boš imel nikoli dost! O, le čakaj!«

Bruhala je iz sebe žalost, srd in obup. Mahjala ga je za lase, tepla po glavi in po obrazu.

10

Rudarji so se smejali in jo dražili.

»Ali te ni sram, Žlindra? Žlindra, figavec!« 

Naenkrat se je ta z močnim sunkom oprostil njenih rok. Priletel je s hrbtom v sod, kjer se je naglo zravnal in zagnal kozarec proti ženi. Neža se je nagnila v stran in kozarec se je razbil ob nasprotni steni. Potem pa se je mož hipoma zaletel vanjo. Nji je spodrsnelo na mokrih kamnitih tleh in padla je v veliko lužo razlitega vina. Še preden se je mogla dvigniti, se je vrgel nanjo, ki je ležala na hrbtu, pokleknil s koleni na njen trebuh, da je zastokala od bolečin, potem pa jo je bil s pestjo po obrazu, ob prsi — kamor je padlo. Z rokami si je zakrivala obraz on pa jo je s hripavim glasom grčal:

»Prekleta crka, prekleta crka...!« 

Od nekod je prišel star rudar in ga je pahnil z nje. Molče se je dvignila uboga, z rokavi si je brisala kri z obraza in je šla. Tudi fantje so molčali. Nekam tesno jim je bilo, za trda srca jih je grabilo ... Pustili so Žlindro v kleti in so odšli. Pijanec pa je vpil za njimi:

»Cigani! Z njo držite! Ha, mevže!« 

Po cesti so korakale vojaške patrulje. V zraku so vreščale vrane in se spuščale na smetišča rudarskih naselbin.

Ko se je pripeljala Helena domov, je odšla v zasebno pisarno svojega moža, ki je bila v pritličju. Bila je prazna. V sedla se je za pisalni stroj in je s spretno naglico natipkala poročilo. Potem je z naglico zložila papirje, ki jo je vzela iz omare in odhitela v prvo nadstropje. Karl von Rossenstein je nemirno hodil iz sobe v sobo. Skrbela ga je žalitev, ki jo je izrekel zdravniku. Bal se je in ni vedel pravzaprav zakaj. Mevža kakor je bil se je bal vsakega človeka, ki mu ni bil kos.

»Kako sem vendar mogel biti tako neroden, si je očital! Presneta reč!« 

Ko je zaslišal njene korake pred vrati, se je zagnal naprej in jo je jel spraševati,

»Kaj je rekel? Je oprostil?«

»Je, je! se mu je nasmehnila Helena. Je že vse dobro.« 

Burno je objel svojo ženo in jo je skušal poljubiti. Helena pa ga je mirno odrinila od sebe in se je vsedla na stol.

»Ali veš Karl, da nama preti smrt?«

Ravnatelj je skočil za korak nazaj, obraz je posivel in noge so se mu pričele tresti.

»Kaj... kaj...? je izjecal iz sebe.«

»Da, smrt! Predno boš sedel k večerji, naju ne bo več med živimi.

Potem je postal. Izmučen se je zgrudil na stol in buljil v Heleno.

»Zarota, je važno pristavila. Beri!«

Dala mu je pismo, ki ga je natipkala v pisarni. S tresočo roko je potegnil papir iz odprtega ovoja in ga razgrnil. Helena mu je ponudila ko­zarec konjaka, ki ga je hlastno popil. Potem je bral:

Podpisana tajna bojna organizacija rudarjev Vam naznanja, da Vas je obsodila na smrt. Pomilostili Vas samo v slučaju, če preprečite stavko in to na kakršen koli način. Dajemo Vam odlok do jutri popoldne. Če do četrte ure ne podpišete za rudarje ugodne pogodbe, Vas ne reši smrti ne orožništvo, ne vojaštvo, ne beg. Naši peklenski stroji delujejo precizno. Za vsak slučaj smo zastrli vse izhode iz mesta s skrivnostnimi razstrelilnimi napravami, ki delujejo tudi na veliko daljavo.

Sklenjeno na seji tajne bojne organizacije rudarjev, dne 4. decembra 19...«

Von Rosenstein se je spremenil v živega mrtvaka. Papir mu je padel iz rok in obupan je pogledal Heleno. Ta si je zakrila oči in je drhtela. Toda, ko je planil ravnatelj nenadoma k telefonu, ki je bil zvezan z vojaškim poveljstvom, je skočila pred njega in strahotno začela:

»Nazaj! Ali ne veš, da imajo zarotniki tudi lahko skrit ven od tvojega telefona in da lahko vse slišijo? V tem hipu že lahko zleti hiša v zrak. O, moj bog — Karl ... Preplašen je odskočil in se sesedel nazaj na stol. Helena je pokazala na ovoji.«

»Poglej, ovoji ima tiskan naslov ravnateljstva. Zarotniki so torej v najbližjih stikih z našimi uradniki?«

Še bolj se je prestrašil. Ves v trepetu jo je vprašal tiho.

»Kje si dobila pismo?«

»Ko sem prišla od zdravnika, je ležalo v sanih. Voznik mi je zatrdil, da ni videl nobenega človeka. Lahko, da je tudi on v tem...«

Naenkrat mu je bilo jasno: Ni izhoda! Ali so ga ujeli ali ga še čakajo! Vrgel se je na blazino in zavpil.

»Ne podpišem! Ne, tega ne, ne, ne! Grabil je svoje skupke bankovcev in dragocenosti in jih metal na mizo.«

»Kaj počneš?« ga je vpraševala.

»Pobegnil bom. Avto, avto!« 

»Oh, samo umirjeno,« je pripomnila Helena.

Obrnil se je proč in zastokal.

»Smrt, smrt, smrt!« 

»Podpiši! Če me ljubiš, me ne boš pehal v smrt zaradi drugih,« je govorila s čudnim naglasom.

Strahovit boj je divjal v njem. Strah za življenje in čast! V kratkih sekundah si je predstavljal vse posledice, ki bi nastale, če podpiše. Če ne podpiše? Toda že ga je udarila druga misel po prvi: Eksplozija, razmesarjeno obličje...

Pričel je divjati po sobi. Pogledal je skozi okno in se nenadoma udaril po čelu.

»Strela! Horwath mi bo pomagal, da se izmota.«

In še preden je stal pred telefonom, je vpil:

»Halo, halo! Gospod Horwath.«

Helena se je stresla. Zavedla se je v hipu, da mora poseči po novi zvijači, da prepreči ta pogovor. V tem hipu je eksplodirala v kamenolomu mina. Z glasnim krikom je skočila k možu in se ga oklenila.

»Karl, Karl, zarotniki,« je strahotno zamrmrala.

Krepčito se je tresla in se oklepala moža, kateremu je šinila grozna misel skozi srce.

»Od strahu mi umre. Spreletelo ga je.«

Potegnil jo je k sebi in jo ločil od sebe, tudi sam ves prestrašen.

»Karl, podpiši, z norim od strahu! Ah, ne umreti... Slišiš, Karl, Karl!«

Peljal jo je v naročje in jo miril. Zase pa ni našel tolažbe. Zopet je stopil k telefonu. Njen krik pa je bil še strahotnejši kakor prej.

»Ne od mene, Karl, ah... umrem... podpiši!« 

Zdrljal je na kolena, resnično omahnil. Ravnatelja je zapuščala sila premišljevanja in pokleknil je k nji obupan kličeč.

»Helena, Helena, podpišem! Čuješ, o moj bog! Čuješ... podpišem, podpišem...«

Trudno je uprla oči in se mu nasmehnila.

»Ah, da! Podpiši! Le podpiši!« 

Previdno jo je vzdignil v naslanjač. Nagibala je glavo na blazine in ga prijela za roko.

»Kaj ne, Karl, podpišeš? Ne boš me tiral v smrt?« 

»O, kako si ti lepa, moja draga, kako te ljubim,« je vzklikal in jo je poljubil na belo kožo razgaljenega vratu.

Potem je pogledal na uro in se zavzel.

»Sedaj moram hiteti v pisarno. Ti pa, ljuba, ostani doma in se ne boj. Bodi mirna!« 

Ko je bil pri vratih, ga je poklicala nazaj. Bila je vsa spremenjena. Ostre črte so se ji usekale v obraz.

»Želiš?« jo je vprašal mož.

»Sedi za hip,« je velela radovednežu.

Potem ga je vprašala s tako važnim povdarkom, da ga je zazeblo.

»Karl, ali mi poveš vso resnico, če uganem tvoje misli?« 

Neprijetno mu je bilo to vprašanje. Vendar pa ga je radovednost tako pograbila, da je takoj odgovoril.

»Če uganeš pravo, ti potrdim!«

»Dobro.« 

»Ti si sedajle namenjen k Horwathu! Ali pa ga pokličeš v pisarno, zakaj brez njega si ne upaš ničesar napraviti — in tudi se delaš, da boš modroval za svet. Dobro pa vem, da si prepričan, da se boš en odločno upiral podpisati karkoli, kar bi bilo v korist rudarjem — in da ti že sedaj oklevaš kako bi se ognil oboje podpisal smrti ali je bilo tako ali ni?«

Presenečen je von Rosenstein sklonil glavo in se pričel rotiti.

»Ne, ne, predraga, kaj vendar misliš. Nikakor ne! Tebi se vendar ne bom lagal.« 

Toda kaj je bilo njem pa laž! Lakomnez, ki je ljubil z enako poštonstjo lepo telo svoje žene, denar in življenje, je lagal, da reši vse to, samega sebe in zločinsko nesvob svojo duše.

Helena, ki poznala viso njegovo neumno bistromoust, je takoj spoznala laž. Zletela je v sosedo sobo ki so jo imenovali zaradi orientalske opreme turško sobo, so zagnila k steni, na kateriso viseil starinski bhandžir in je drla svetlo rezilo z žeblja.

»Lažeš! Je zaklicalal besno. Ah, tega premensem! Obrnila je rezilo proti sebi in zamizjala.«

11

Abrama je minil spanec. Ta nenavadni in tajinstveni zdravnikov obisk ga je zmedel. Hodil je od okna skozi katerega je sililo zimsko sonce do vrat, spregovoril včasih s Pavlo, ki je bila ravno tako vznemirjena, in zopet nadaljeval svojo kratko pot.

Ta zdravnik je prav poseben človek, je pojasnil potem svoja vznemirjenost.

»Kje je zve­del, da sem zaupal delavcev in pa kaj pravi, ga vendar briga naša stavka? Pa si opazila, Pavla, s kakšnim veseljem me je spraševal?«

»Ne samo to, oče! Tudi to sem opazila, da je v njegovih očeh dobrotnost in milosrčnost, kakršne nikdar več pri naši gospodi. On je na naši strani!« 

Nič čudnega bi ne bilo to, če je. Toda če je, se mi zdi čudno zaradi tega, ker se še nikdo izmed izobražencev ne podaje za delavce v našem kraju, kar pomnim.

»Učitelja Snapseira ste pozabili? se je zasmejala Pavla. Ali ga niste slišali, kako je zadnjič proslavljal boljševiizem in Lenina?« 

»Ta je pijanec in šlapal! Ko je prišel, je bil pobožen katoličan in je stal vedno v kaplani, potem je postal narodnjak in liberačlec, sedaj pa, ko je vse zapil in zakvartal je šel med boljševike, da si pridobi novih prijateljev, ki bi dajali za pijačo.« 

»Takih se ne manjka! ... Toda zdravnik? Zdi se mi, da je poštenjak.« 

»Je, je! O, jaz vem, oče! Pri nas ga ni takšnega.« 

»Kdo ti je povedal to?« je presenečeno vprašal Abram.

»Sama sem videla to v njem in sem trdno prepričana, da se ne motim. Ali ste videli njegov obraz? Kako lep je njegov obraz! Ne zlobo­nosti, ne laži ni v njem. In povejte mi oče: ali ste občutili že privrkat, ko je bil pri nas, kakor da nas pozna že dolgo časa, in kakor da nas je prišel obiskat prijatelj, ki ga še nikoli nismo videli?« 

Abram, zatopljen v misli je samo z glavo pritrdil in zamrmral v brado.

»Ali je človek, kakršnega še nisem srečal, ali pa je baraba. Toda če mi pravi nekaj, da to zadnji ne, zakaj tudi jaz sem občutil isto kakor ti.« 

Pavla pa je nadaljevala s čudovitim navdušenjem:

»In mnogo lepih reči sem že slišala o njem. Zadnjič je bil pri Zmriču. Ponoči se je bil prevrnil čez etaža in se je močno pobil. Pravila mi je njegova žena, da je prišel Klinger ves dobrotek k njemu in se pogovarjal z njim kakor s prijateljem. Pravil mu je o žaganju kako je škodljiv in mu je dejal, da mora premagati si zatreti najprvo sovražnike svojih lastnih teles, če hočejo zmagoslavno zmagati. Ko mu je žena potožila, da ji vse zapravi in razbije in da so zaradi tega otroci lačni, je vez listke, napisal nekaj in poslal starejšega fanta v trgovino. Fant se je kmalu vrnil z velikim zavitkom klobasa in kruha. In ko jih je gledal vseh pet, kako ga jedo, si je nenadoma premislil. Stroga obraz ga je gledal in mrmral nekaj v tujem jeziku. Načeloma se pa je vstal, se žalostno nasmehnil in molče odšel.«

»S tem, ker ni napravil nobenega dobrega dela, če ti ga bo, to kar lahko da!« 

Ne vem, to! Ali tudi to vem, da ni dal zaradi tega, da bi dal brez misliščno sebi v zadovoljstvo. Kaj mislite, da on ne bo nikdar zaradi hvalo izkročil farizeje hinavščine s katre zakrito grabljive premežnje? O vem, da o šlo iti drugače! Zaradi tega je dal, oče, ker je v resnici vedel reveščino, ker od brez misli ti neda mu bo to ker je dal, njemu samemu kdaj korist. In je zaradi tega dal naš, kakor rnoneč naših, ki so naši samo po imenu stranke.

»Kako to misliš?«

»Preveliko je primer, ki govore o tem. Saji mnogi, zadnji bil je krezen in delaven, kadar imaš odpravlja. Ah upanje je hotna. Pa prideje njegovi sodružgi, ga srečajo na cest, aho, jaz bo namli, pravijo, naj on ne boj se, jaz bom plačal. Gre se in se napije. Ali se iztopril ta sodrug dobro delo? Nikoli ne! Tudi č me poleg vina kupil še kruh in klobasa. Zločin ne napravli! Upijanji je človeka, da je prenehal bitni misleče bitje in ga spremenili v podvijan ne stvoro. — In gostilničar Petek naš sodrug je, pravijo. Pa nič! Hlape kapitalistične in ce je, ki prosljavja z zakoni zašticšen slave Petek.«

Njen dejanski šli, je, ki poćasi in premišljeno jih telesa in duse naših ljudi, četudi jih včasih zastonja napaja. Toda njemu ni to zastoń. To je zanji samo vaba, za nerazsodne rudarje, ki v roke k njemu v procesijah.

Abram se ni čudil besedam, čeprav ga je presunila bridka resnica. Čudil se je le njenemu obrazu, ki se je spremenil, ko je govorila o Klingerju. Njen obraz, poprej vedno resen in hladen je postal dekliški — nežen v nerazumljivem smehljanju.

»Pavla, je dejal čez nekaj časa, ti si od vraga! Več ni mogel. Toda to je bil izraz velikega ponosa in priznanja. In očetovski smeh je bil ljubezni poln in lep, dasiravno je bil zahripan in sekan — zakaj v izražanju svojih najglobljih čustev so rudarji okorni in nerodni. Vse bi radi pokazali. Toda so kakor veliki otroci, sram jih je. Boje se, da se ne bi osmešili. In tako molče, potem ko so izrazili svoje zadovoljstvo s kletvico, ali pa z nerodnim smehom. Toda, kadar izražajo svoj gnev in srd so drugačni. V obupu in pomankanju rojeni uresničujejo te vrste svojih čustev z neugnano silo prirojenega pojma krivičnosti in hlapčevstva.

Sonce se je razlilo po stanovanju in na mah je bilo prijetno v tem toplom prostoru. Abram se je oblekel in prigovarjal Pavlo.

»No, sedaj pa hitiva!« 

»Takoj, takoj!« 

Stopila je pred majhno ogledalo, si popravila lase, si ogrnila potem ogrinjalko in dejala:

»No, pojdiva!« 

Oster mraz se jima je zapil v obraz, ko sta stopila na cesto in zapele so stopinje po ledenem snegu.

Zadaj za vilami je stalo lepo, masivno poslopje za zdravnike. V enem izmed stanovanj je bival Klinger. Prostorno sobo z okni na cesto, si je uredil za delavnico, ki je bila polna knjig in zvezkov, ki so se kopičili po omarah, po stojalih in stolih. Na vsaki steni je visela samo po ena slika. Uopodbljeni pa so bili na tistih: Darwin, Koch, Marks in John Brown.

Ko je prišel domov je pričel premišljevati znova svoj načrt. Obraz njegov je bil še bolj resen ko druge dni, iz oči je gledala trdna volja, mislil pa so krožile natanko tako, kakor je ukazovala volja.

Danes pričnem torej, je mrmral in to s takim zadovoljstvom, kakor da je začetek že krenil h koncu.

»Pričenjam torej! Dolgo sem ugibal, kako bi pričel. In tudi kdaj in kje. Toda kje je postransko in tudi kdaj ni važno. Samo kako! To edino je najvažnejše pri delu, ki ga hočem izvršiti. Hočem! O, hotenje, ti nepojmljivo velikanska sila človeškega duha! V tebi je vse. In jaz hočem! Moram? Ne! Ni ga bitja, ki bi mi ukazovalo, da izvršim delo, ki sem si ga sam zasnoval. Samo hočem! To je ukaz mojega lastnega jaza.« 

Stopil je k oknu in se zagledal v obsolnčene holme. So kraji, ki se nasmehnejo, kadar jih oblije sončna luč. Ali ta pokrajina je suha in resna. Nič se ni nasmihala. Topo so gledala pročelja delavskih kasarn v sočavo, ki je bila vedno bolj močna. Odmevi razstrelb so se krohotaje metali iz hriba v hrib.

Tam pri oknu pa je črtal njegovo duhu slike na belo polo papirja svojega spoznanja:

Desetisoč rudarsjev živi po tehle holmih. Rode se, živijo in umirajo. In spet rode in zopet živ in zopet umirajo. Njihovo življenje je neprestanen delo in trpljenje; pomajkanje je tletev in strahu za svoje telesa. Vsaj ljudje so in utrimo zavisti za zavist neskončnega zasneženega hriba. Zavist, neč je zavezenje zavzemanje ovite druga v prostost; vedno zapovastila za veliko odruži- na vretenčarjev, ki se je s svojimi misli povzpela nad žival. So si pa enaki tudi po duhu! Zdrav duh šelenega človeka se dvigne do gotove višine, če so za to dani potrebni pogoji. Tega pa ni ob teh ljudeh. V izmučenem telesu je duh pori in sklonjen. Neokreten in neumen kakor zvitek korenče dreve armadne; v njem di samo zavist, upravičena zavist, ki rodi srdo vsega tistega, kar ne enakdič z njimi. In je potrebna samo vodnika, ki zna razpihati tlečo zavisti in nevoljo v plamen, da vzrejo vsi ti tišč krampe na svoje rame, da gredo za vestjo puščajo za seboj kri in živiče, razvaline in strah. Ko se potem zaveda v pogledajo nazaj se začudijo: Iza vselice na kateri visi boržujski imperatkor, se vzpreškarci so zapove- trdno se zanese.

»Na delo, sodrugi!«

Spogledajo se ljudem od grendo. V rudnike, v plavže, v tovarne, na polje in sreča v teh nestrpljnih hranijo eno samo vprašanje: Nič drugega?

In tako se čleko in je okleni njihovo duh misli o revoluciji, zakaj vedel je, da bo takrat šti belega kruha in napojen od močnega vina. Ni pa ved ni ne kaj potem, ko bo odvrgel okrvavljene krampe. Zopet se pusti zvezati. Sedaj ga že vežjo mogočet je rdečimi kokardami kar- jih slepi in zadovoljiv.

Razprostir je joker proti oknu in je nadjavel glasno, kakor da je pod oknom množica, ki ga posluša,

»Vi vsi, ubogi in trepeči, kje je vaše odrešnje? Kje je vaš odrešnik?«

Potem si je zakril obraz.

»In vendar so revolucije! Za hip se vzdignejo trpini, da se potem še bolj pogreznejo. Ali je rešitev v krvavih revolucijah? — Koliko jih je že bilo — pa se ni ničesar spremenilo. Ali je, ali je? O, če bi bil trdno prepričan, da je odrešenje v tem — takoj bi šel in bi mahnil z nožem — po Rosensteinu, po Horwathu, po majorju, po Heleni!«

Stresel se je pri tem imenu. Nagnil se je k oknu, kakor da željno pričakuje nekoga.

»Po Heleni? Ah, nesmisel! Kako podlo zločin. Kaj misli? O, prekletstvo našega življenja, ki mu ubijaš, ki nam vsem ubijaš v možgane take misli! In se še naj čudim revolucijam, zverski nravi razkačenih upornikov? To je vendar naravno — zob za zob — zver za zver — O, srce, kako uporno goltaš bestijo, ki leze vame!«

Pred hišo so se ustavile sani.

Vrgel se je iz svojega premišljevanja in stopil k vratom.

»Helena... Naenkrat mu je šinilo skozi srce: Zakaj da ne bi mahnil po Heleni — kakor po drugih imen?« 

»Zakaj ne po nji — V teh kratkih trenutkih se je silno boril s svojim srcem. Bi jo, si je govoril, sre pa: Ne bi je, ne bi je!«

12

Karl von Rosenstein je postal samozavesten. Ko je sedel za pisalno mizo, je bil njegov obraz zelo resen in malce osaben. Zavedati se je pričel, da je res ravnatelj, da ima skoraj neomejeno oblast nad celim mestom, nad dvajsettisoč rudarjem — tudi nad Horwathom!

Tajnik je stopil v sobo in mu javil.

»Delavstvo prosi, da se pogajajo obnove.«

»Vem, je dejal ravnatelj. Pričakujem jih ob uri, ki so jo določili.« 

Ko je odšel tajnik, je stopil v malo kamrico, kjer je bil telefon. Jaz je nihajal noben glas, dasi je ravnatelj očitlj svojega. Govoril je z vrhovnim vodstvom te ogromne družbe, ki ji tlači največ premoga v ogrodje ravnovar v Evropi.

»Za koliko lahko povišam mezde rudarjem, da preprečim stavko?« 

»Če se s povišanjem mezd povša sorazmerno tudi cena premogu — za koliko hočete, se je glasil odgovor.« 

Pomel si je roke in mežikal z očmi. Potem je še enkrat stopil k telefonu in pozval k sebi vladnega zastopnika. In je kmalu pribučal hladen avto in gospod Telban je vstopil.

»Klanjam se gospod komisar! Izvolite sesti!« 

Komisar se je vsedel v naslonjač in si prižgal ponujeno cigaro. Bil je izpit in lahkomiseln človek, je postal komisar tedén dni pozneje, ko je njegov stric zasedel prestol ministra za industrijo.

»Želite gospod ravnatelj? Važna stvar—?«

»Res? Ah, prosim, zelo me zanima!« 

»Že veste kaj o nameravanej stavki?«

»Vse do pičice! Res, neverjetna nesramnost!« 

»Vidite in vsekakor bomo morali povišati mezde rudarjem, če hočemo, da ne bo stavke.«

»Tako? Ah, lepo! Torej ne bo stavke! Zelo umestno! Res, krasno!« 

Ravnatelj je postal sila ljubezniv.

»Toda, preden se uradno pomeniva, preljubi gospod komisar, mi dovolite, da vam prav iskreno čestitam k zaroki.«

»Ah, prisrčna hvala!« 

»In kdaj se poročite, predragi?« 

»Prav kmalu. Čez mesec dni.« 

»Tako hitro že? — Za spoznanje je postal njegov glas resnjen in tudi obraz. Oči je vrnil gor v komisarja, z desnico pa je jemierno po mizi.« 

»Gospod komisar, je dejal, dovolite, da izročam tudi častitke vaši bodoči soprogi. Ker pa še tekom tega meseca odpotujem na svoj zimski dopust in ne bom imel prilike, vam na dan poroke še posebej častitati, vam želim že sedaj vse tisto, kar želite v bodočem stanu!«

Pokašljal je in zopet začel.

»Ker pa znam ceniti vaše velike zasluge, ki ste jih izvršili meni, posebno pa še naši družbi, sem premišljeval in ugibal, kako bi vam to vsaj malo povrnil. Ravno sedaj pa je najlepša prilika, da vam poklonim v mojem in v družbenem imenu neznatno poročno darilo, gospod komisar. In to v znak hvaležnosti!«

Komisar je bil ginjen. Nepristojno je kimaj in vzklikal "ah" in "preveč, preveč" in je široko odprl oči, ko mu je ravnatelj stisnil v roke prelepega zavitek novih tisočakov.

»Nisem našel primernejšega darila kakor to, v teh težkih časih. In kakor sem dejal, gospod komisar, v znak hvaležnosti!«

»Ah, gospod ravnatelj, je jecljal v sladki zadregi.«

»Vesel, zelo vesel bom, če sprejmete,« je hitel von Rosenstein.

Komisar je seveda sprejel in se zahvaljeval.

»Iskrena hvala! Najlepša hvala! S čim vam naj povrnem? Res, kako vam naj povrnem?«

»Pustite to! kakor sem rekel: Za vaše usluge! Udobno se je naslonil nazaj v naslanjač in pristavil v smehu: In sedaj, gospod komisar, uradno...«

»Prosim, prosim, gospod ravnatelj!«

»Znano vam je, da zahtevajo rudarji stodostotno povišanje mezd. Če jim ne ugodimo, bodo stavkali. Priznavam, da so slabi časi in da je primerno povišanje potrebno. Ali, s povišanjem mezd bi naša družba silno trpela — če ne bi ravnotako povišala cene premogu. Seveda, če vlada dovoli…?«

Komisar s tisočaki na srcu je takoj pritrdil.

»Na vsak način! Vlada bo dovolila.«

»Ali ste prepričani o tem?«

»Da, da! Lahko se zanesete name! To bom zahteval in gospod stric bo tako prijazen, da bo brez vseh pomislekov dovolil.«

»Hvala lepa, gospod komisar! S tem ste preprečili stavko, ki bi imela sicer prav hude posledice tudi za državo. Hvala lepa!«

»Ah, prosim, gospod ravnatelj.«

»Za slovo mogoče kozarček konjaka…?« 

In trčila sta.

Drugo jutro je bil ravnatelj že zgodaj v palači upravnega sveta. V veži in na hodnikih so delavci pisali in šepetaje izpleteno govorica pisalnih strojev je uhajala skozi vrata premočnih oddelkov in hodnikov. Vratarji, ki je stal na stopnicah je naročil:

»Kadar pridejo zaupniki, privedite Guzeja v moj kabinet. Samo njega!«

Odšel je v svojo sobo in je bil zelo zadovoljnen. Toda v očeh se mu je videlo, da je nameraval še nekaj. Hotel je napraviti mojstrsko delo in je pripravil nov zavitek tisočakov, ki pa je bil manjši od prvega.

Točno ob dveh so prišli rudarji. Guzej, Abram, Gaber in Klemen. Vratar jih je peljal v čakalinico, Guzeja pa je spremil v kabinet.

Ravnatelj mu je šel prijazno nasproti in mu ponudil stol.

»Gospod Guzej, izvolite cigareto?« 

Prižgal mu je in ga nagovoril.

»Torej gospod Guzej, kako bo? Še vedno zahtevate toliko?« 

Guzej mu je mirno odgovoril:

»Gospod ravnatelj, vse to bomo obravnavali pri pogajanjih pred vsemi in javno!« 

Ravnatelj se je grizel ustnice.

»Ali, gospod Guzej, jaz vem to! Hotel sem samo, da zvem, kakšna je situacija. Če ste še vedno tako trdovratni?«

Guzej je vstal.

»Nič trdovratni! Samo svoje pravice zahtevamo.« 

»Seveda! To vem. In vam verjamem. Toda pomislite, da družba v hýpni gospodarski krizi kakor je, ne zmore tega. Ali bi ne bili zadovoljni s 70%?« 

»Ne!« je odgovoril Guzej.

»Nas kriza prav nič ne briga.«

»Bodite vendar pametni! Previdite: Koliko potrebujete dnevno za svoje življenje?«

Guzej ga je oprezno opazoval in se mu je takoj zdelo, da nekaj namerava.

»80 dinarjev za skromno življenje.«

»Povprečno zaslužijo sedaj rudarji po 50 dinarjev. Ali ni pretirana vaša zahteva?«

»Ni, če zaslužite vi stokrat več!« 

Ravnatelj je prezrl to opazko in je bil še bolj ljubezniv.

»Ali bi se ne dalo prav nič pogovoriti —? Če bi bili zadovoljni s 70%?«

Guzej je prijel za kljuko in je hotel oditi.

Ravnatelj se je odločil, segel v predal in mu pomolil zavojček bankovcev.

»Gospod Guzej, ali odnehate za 10.000 dinarjev za trideset odstotkov?«

Svetla sila prve novčànice mu je zaplesala pred očmi in roka je kakor na ukaz zdrknila s kljuke. Par sekund je porabil, da premisli ves čen in da si izmislil načrt za naprej. Potem je nenakrat spremenil v trýren in niti besedica ni več prečila o prejšnjem zagovorniku pravice.

»Za dvajset, gospod ravnatelj,«

»Za petindvajset, gospod Guzej!«

»Za deset! Drugega se ne morem izgovoriti pred njimi.« 

»Prosim, vzemite!« je dejal kratko von Rosenstein.

Guzej pa ni segel po denarju. Zlorabil je priliko.

»In povišate me v delovodjo strojnaga oddelka?«

»Drugi teden dobite dekret,« in mu je potisnil v rok bankovce.

Guzej jih je spravil v notranji žep in hotel oditi. Toda ravnatelj ga je zadržal.

»Blagovolite samo podpisati pobotnico, ker bi se moral sicer zagovarjati, kam je prešel denar.« 

»Podpišem,« je dejal Guzej,

»če mi daste častno besedo, da boste molčali v moji in seveda tudi v svojo korist.«

»Ali, prosim vas! Saj ni drugega napisano, kakor to, da ste prejeli denar.« 

Guzej je podpisal in šel.

Takoj za njim pa se je ravnatelj zlohotno nasmehnil, vzel pero in pripisal na pobotnico še par vrstic, da je izgledala takole:

Podpisani sem prejel od g. ravnatelja Karla von Rosensteina 10.000 Din (deset tisoč dinarjev) v zameno, ker sem svoje zahteve do rudarske plače popustil za 20%, da bi tako preprečil stavko. N., dne 15. decembra 19… F. GUZEJ.

Spravil je list v listnico in šel v dvorano. In kmalu po dveh je podpisal, da se povišajo mezde v rudjarjem za 80%, dalje, da se bo do druge zime zgradilo deset stanovanjskih hiš in da se takoj popravijo varnostne naprave v rudnikih.

Ko je odhajal iz palače, ga je čul vratar, kako je sam s seboj govoril:

»Rudarjem za 80, premog za 100…« 

Nepregledna množica ljudstva je stala pred domom in pričakovala zaupnike. Bila je nestrpna. Kakor so bili sicer vsi za stavko, so si vendar želeli miru. Posebno oni, ki so imeli ženo in otroke, zakaj vedeli so, da nova stranka nima toliko denarja, da bi dolgo vzdržala stavko.

Otroci so se podili po cestah in iskali drob drsalnice, se pehali in metali v sneg. Mnogi so prodirali globoko in pobirali čike z ledenih tal.

13

V takšnih dneh, kadar se zgodi kaj posebnega v tem mestu in pa v plačilnih dneh, je življenje vse drugačno kakor ostale dni. Ulice so polne rudarjev in njihovih otrok. Njih hoja, ki je takrat, kadar hodijo na šiht in s šihta okorna in drsajoča, je tokrat lahka in prožna. Počasi se kretaǰo po napetih ulicah na cesto, ki ima tedaj lice čudnega bulvarja. V sladki prijetnosti prostosti in brezdelja hodijo ti ljudje vedno v gručah in se ustavljajo pred lepaki, pred izložbami. Snažno oblečeni pohajkujejo po cesti in se pogovarjajo. Mnogi se ne ločijo od pravih meščanov in jih posnemajo v obleki in v hoji, in človek ne spozna so li ti skrbno podčesani uradniki ali rudarji. Najbolj pa se ločijo od teh po vedénju in govorici oni mladi delavci, ki so zapustili njive in zelene travnike svojih očetov in ki so prišli sem bodisi zaradi pomanjkanja zemljišč, bodisi zaradi pohlepa po denarju in prostosti. Ti ljudje se nikakor ne morejo odvàditi svojega kmetovstva. Pač pa se čudovito hitro privadijo življenju, ki je manjevredno od onega živali. Denar, ki ga dobijo kot rudarji veliko več, kakor prej, ko so orali in kosili, zapijejo ponavadi takoj, ko ga dobijo. Njihovo srce ne potrebuje nobenih duševnih krepitev in njihova govorica je prepletena z najgršimi kletvami in z najsurovejšimi izrazi. Njihovo občevanje z ženskami ni nič drugega kakor niz opolzkih dotikajočih se prisodopkov, ki jih izgovarjajo z mlaskanjem jezika, spremljajoč še to z novim smehom. V pijanosti pojo in njih pesen je žalostna resnica njihovega majhnega srca: hripavo tuljenje, ki plava v poznih urah kakor splašena ujeda nad naselbami. Kadar so njihovi možgani pijani so zmožni najpodlejšeгa dejanja in ne redko prekriža mesto novica о pretepu in pokolju. Velika večina teh ne potrebuje nobene izobrazbe in jo sovraži. Organizacije upoštevajo samo v mezdninh bojih in so vedno v prvi vrstah vseh ekstremov. Njihovo življenje je življenje najnesrečnejših bitij na tem svetu — vsak njihovo srce je prazno in dovzetno za najslabše. Če so sprejeli ideje boljševizma tako hitro, so jih sprejeli samo zaradi tega, ker se jim hoče polne svobode, telesne in duševne, pač tudi, ker so nagneni k razburljivim mejám. Zato se v vseh krvavih akcijah, v vojskah in v revolucijah izkažejo vsi taki ljudje tudi največkrat z najkrvavejšimi poveljí. Je pa tudi pri njih veliko izjem in tudi najboljší ljudje so med njimi.

Med delavci se gibljejo mlada dekleta — delavke. Držijo se za roko in se ustavljajo pred izložbami. Te delavke, ki so izpostavljene že v otroški dobi najostudnejšim napadom spolnih strasti neoženjenih priseljencev in pokvarjenim mladeničem ter življenju polnemu razočaranj, so pogosto blede in suhe. Kadar so proste, bera, mnoge so vneto za igranje na odru in za organizatorično delo, veliko pa jih je, ki se pogube v vrtincu pohotnosti, ki preži od vseh strani nanje.

Včasih pa hrup prekine to šetanje po delavskem bulvarju ekipaža, ki preseka gručo na dvoje. Ponoči pa, kadar utihne poslednja pijana pesem, je cesta prazna in pusta. Samo skozi okna razsvetljene rudniške kazine se sliši vsakih vesel smeh.

Ko je stopil na balkon Guzej, je utihnila množica in se ozrla kvišku. Guzej je zavpil z močnim glasom:

»Sodrug! Sodružice! Ne bomo stavkali. Družba nam je ugodila. Dobimo 80% povišanja mez in vse drugo, kar smo zahtevali.«

Ljudstvo je prenehalo dihati in skoraj ni verjelo govorniku. Ta pa je nadaljeval.

»Potrebno je, da se sprejmemo, dasi nam manjka še 20%. Med tem pa se bomo pripravili na bitko s kapitalizmom — in ko bomo močnejši, bomo udarili. Tedaj ne bomo zahtevali samo 100% — zahtevali in vzeli bomo vse. Vse bo naše! In samo zato, da se pripravimo, smo popustili. Odložimo torej stavko in čakajmo! Pojdite mirno domov in si zapomnite: Sedaj se bomo pripravljali na zadnjo bitko!«

Delavci, ki niso pričakovali nikakih uspehov so bili presenečeni. Tolikšno povišanje jim je ravnalo srca in so v hipu pozabili na vse. Zadovoljili so se s kratkim Guzejevim poročilom in so se mu čudili.

»Dobro! Dobro! Živel Guzej, je vpila množica, ki je bila nam razbremenjena skrbi.«

Guzej je postal v tem hipu bog, v katerega je verovalo mnogo tisoč ljudi. Mladenci so se pririli na balkon in ga odnesli na ramah v dvorano, ki je bila polna lačnih in žeјnih. In pozno v noč je rajalo ljudstvo in proslavljalo svojega vodnika.

Mnogo pa se jih je takoj razšlo. Posamezniki so se porazgubili v gostilnah in ni preteklo dolgo časa, ko so začeli v zakajenih sobah in se je vzdignila pesem na račun visokih mezd. V meseci noči so se zablale po rebrih drugega senca in zadrneli vršči pijanih grl so odskakovali od hiše do hiše.

Klinger, ki je stal med množico, je slišal Guzeja. Izmotala se je iz gneče in šel počasi po cesti, ki je peljala iz mesta. Bil je zadovoljеn. Zdelo se mu je, da so na obeh stranih ceste bili travniki in mislil je na Heleno.

Ko je imel za seboj zadnje hiše, se je dolina odprla. Ravne njive in travniki so ležali pod hribi, ki so se vedno bolj odmikali vsak sebi. Hrušč je utihnil, samo žvižgi lokomotiv so se včasih razpršili preko narave.

Ko je zavíl v gozd, so se ustavile za njim oči. Ozrl se je in je zagledal v velikem zadušenju Heleno. In še predno jo je mogel pozdraviti, je slišal kako je narekovala vozniku.

»Vozite počasi in počakajte me na drugi strani gozda!«

Potem, ko so se odšla dalja je pohitela o njem. Prestregel jo je s svojimi rokami in jo prìžek k sebi šepetajoč jí:

»Hvala, Helena…«

Odšla sta pa samotni stez. Popolna tihota je ležala nad zasneženim drevjem. Nobenega človeka ni bilo, le plašni ptički so gledali ljubezen, ki je šla mimo njih.

»Rihard, je spregovorila, ali si zadovoljen?«

»Neskončno!«

»Ali bi me še ljubil, če bi se mi ne posrečilo to?«

»Helena, če veruješ v mojo ljubezen, vedi, da te ne ljubim zaradi tega! Najprvo ljubim samo tebe. Žensko! Če pa si naredila to zaradi mene, vedi, da te še bolj ljubim, ker si žrtvovala resničnost zaradi mene! Verujem!«

»Veš, Helena, je govoril on, če si bila nepoštena zaradi mene, in če pomislim, kako te ljubim, sem v zdi, da odpustča ljubezen vse! Zakaj, čutim, da ni zaradi tega niti najmanjše bresti v mojem srcu. Helena, povej mi, ali si zèlo trpela?«

»Molči, molči! ga je prosila. Pozabila sem, ko sem te zagledala.«

Ko sta prišla na majhno višino, jo je potegnil k sebi in ji pokazal zapadni del rudarskega mesta. Izza nizkega griča sta se dvigla dva visoka dimnika kakor dva orjaška stebra nad kupi kravor razrušenega svetlička.

»Glej, Helena, veš ti ljudje, ki prebivajo v onih bivališčih, so danes zadovoljni z menoj vred. Ko bi vedeli, da si ti prinesla žrtvo zanje, bi ne mogli verjeti. Sovraštvo ne more zapustiti sovražnikov… Toda še vseeno so srečni.«

Pogledala ga je v obraz in je videla, da je spremenjen.

»Dragi, kaj ti je?«

»Hudo mi je. Rad bi jim poslal odrešenika pa ga ni. In mislim: kaj, če ga — nikoli ne bo.«

Rahlo ga je potegnila s seboj po cesti. Mrak je prežal skozi smreke. Tesno jo je prijel pod roko. Helena je čutila njegovo ljubezen in je bila srečna. Stisnila se je k njemu in spregovorila prav tiho.

»Rihard, razodeni mi, zakaj jih tako ljubiš… Vse tiste, ki nas sovražijo?« 

»Helena, je dejal on, potem ko je obstal, ali veš, kaj se pravi delati? Dan za dnem v črni zemlji… Kjer ni solnca, kjer ni zvezd, kjer ni pomladi ne zime? Ali veš kaj je trpljenje? Kaj so žulji na rokah? Kaj je beda? Na duši in na telesu?

Molčala je. Še bolj se je stisnila k njemu.

»Ali veš, kakšna razlika je med teboj in delavkami, ki čepé v mrazu in vročini, v blatu in v prahu na dnevnih odkopih? Ti ne veš tega, ljuba moja. Poznam delavko. Mož ji je umrl za jetiko. Pet otrok ima. Veš, pet majhnih! In mlajša je kot ti. Bil jsem pri nji. V podstrešju stanuje, nad četrtim nadstropjem. Dve postelji sta v majhnem prostoru, ognjišče in miza. Njeno telo je ovèlo, suho, koščeno. O, ko bi ti videla njena prsa, ta uboga sesuta prsa, izsesana od otrok! In ona hrepeni živar vrat in kričavi obraz! Ali veš, kakšna razlika je med teboj in tisto mučenico?«

Čutil je, kako drhti njena roka. Potegnil jo je še bolj najo vnjo vročem licu mu je šepetala.

»Veš, Helena, njeno telo je strto od trpljenja — tvoje je lepo od izobilja in miru. Njena prsa so vela in suha — od lačnih otrok — tvoja pa so polna in bela. Njene roke so trde in žuljave — tvoje pa so mehke in z zlatom okovane. Vrat njen je suh in žilav — tvoj pa je okrogel in lep, potaplajoč se v blеsku draguljev. Njen dom je ozek in črn — tvoj pa je prostran in sončèn…«

Heleni je bilo, kakor da čuti bolečino v srcu. Po dolgem molku je spregovorila z žalostnim glasom.

»O kako resnična je ta resnica!«

Ustavila sta se na koncu pota in on jo je objel.

»Ali veš sedaj, zakaj ljubim vse te, ki nas sovražijo?«

Tema je prilezla od nekod. Helena je razumела besede moškega, ki jo je videla dan za dnem in ji odidel ni.

»Kako dober si, moj ljubi! Kako lep je tvoj obraz v tej veliki ljubezni!«

Poljubila ga je in se skozi solze smehljala.

»Moj dragi! Moj dragi, je govorila. Razgrebel si mi srce … Daj mi, da postanem kar si ti!«

»Ne boj se, Helena! ji je odgovarjal. V resnici je vse. In kazal ti jo bom, in ti boš to kar sem jaz.«

»Moj veliki, moj dragi, je govorila in njen glas je bil radostipon.«

Kraguljčki sani so se oglasili v bližini. Klinger se je veselil kraj nje in v lahkem diru so zdržali po cesti. Ko so že bili v mestu, se je Klinger nasmehnil in ji povedal.

»Von Rosenstein me je povabil na večerjo.« 

»Ali prideš?« ga je vprašala Helena.

»Pridem! Zakaj bi si delal zapreke svojim načrtom? Je potrebno. Kako me boš sprejela?«

Veseložalostno se je smejala in mu stisnila roko.

14

Drugo jutro je življenje zopet teklo po starem. Delo ni obstalo. Visoki dimniki so še vedno bruhali iz sebe črne megle in nič se ni spremenilo, četudi so vsa srca s tesnobo pričakovala sprememb.

Gosta megla je zakrivala mesto in še temà je bila, ko so prihajali rudarji iz rovov. Oddelek za oddelkom. Iz navpičnih rovov so jih vzdigovala dvigala in ogromna kolesa teh strojev sta se pošastno vrtela v medli svetlobi svetilk. Rudarske jamšarice so migljale v skupinah, ki so se premikale k nizkim stavbam pod strmim hribom. Tihо in naglo so hodili rudarji po tirih. Tu pa tam je skočila iz prs kletev in zamolkli vzdih, sedaj pretrgan kašelj in zehanje. Roke so tiščali v žepih, ramena so skrčili in potegnili do brade. Telesa so trepetala od mraza in šklepetali so z zobmi.

Ko so stopali v dolga, pritlična poslopja, se jim je temnilo pred gorečimi žarnicami. Objela jih je vlažna toplota kopalnic in slastno so se raztegovali posedajoč na klopi. Oddelek za oddelkom je odhajal v kopalnico. Izpod stropa je pršila topla voda in težko so vsi pričakovali, da se vreže pod curke in si operejo črno kožo, na kateri se je držala debela plast prsti in prahu.

Naglo so zmetali raz sebe mokre cunje. Planili so v vodo in sopar jih je ovil. Po kanalu se je odtekala črna in mastna brozga.

Naga telesa so odskakovala v prijetnosti toplote in ni bilo slišati drugega, kakor udarce dlani po mokri koži. Nekateri so imeli belo in rožnato kožo in modrikaste žile so silile iz nje. Drugi so imeli temno polt in napete mišice po udih. Bili so med njimi mladeniči kakor otroci, bili so orjaki, in so bili starci z udrtimi prsmi z velikimi, lopatastimi rokami. Njihove kamenite dlani so drgnile po izbočenih kosteh in mahadravi koži ohlapnega trebuha.

Toda že je pritiskala druga gručа nestrpnih, ki so stali nagi ob strani. Neradi so oni stopili iz vode in z veliko nevoljo so metali na sebe svoje mokre cunje. Zopet jih je zeblo.

Zunaj so se razleteli na vse strani. Po bližnicah, po tirih v svoje naselbine, drugi mimo tovarn, ki so stale pred mestom. Stroji kemičnih tovarn in strojar, parnih mlinov in sij livarn jih je spremljal na dom. Mnoge je čakal doma čeber z gorko vodo, mnogi so se zvrnili takoj na slamnjače in zaspali.

Abram in več drugih rudarjev je šlo po tiru v svojo kolonijo. Nobenemu se ni ljubilo govoriti. Nočno delo izmozga človeka. Udje so trudni in misli so zaspane. Edina misel, ki še bedi, je ona na počitek.

Ko je stopil v kuhinjo, je bil čaj že na mizi in iz škafa se je kadila vroča voda. Pavla se ga je razveselila, kakor vedno, zakaj delo v jameh je bilo nevarno. Šla je v sobo in počakala tam.

Abram se je slekel in okopal. Potem se je oblekel v sveže perilo, se vsedel za mizo in jo poklical.

»Sedaj pa le, Pavla!«

V sobi je bilo vse tiho.

»No! Čaj bo mrzel.« 

Odprl je vrata in pogledal. Slonela je čez mizo in ihtela. Začuden jo je opazoval.

»Kaj ti je, Pavla?« 

Se silneje je zaihtela.

»Pavla…«

Obrisala si je solze in je vstala.

»Podjeva v kuhinjo! Povem vam.« 

Vsedla se je na klop. Videl je oči, da so njene oči prečule noč, da so bila bolj bleda, kakor druge dni. Zaskrbelo ga je.

»Kar povej! Kaj je?«

»Oče… jaz ne vem kaj bo z menoj. To življenje je strašno…«

»Ali si bolna?«

»Mogoče. Toda ne zaradi tega — zato ne jokam. Povesila je oči in siloma je zadrževala solze.«

Abram je prosil. Ona pa je govorila.

»Vse se mi zdi, kakor da ni resnično. Ali čutim, je resnično! In je tako nerazumljivo kakor uganka. Ali me boste razumeli oče, če vam povem?«

»Pavla, je dejal, mislim, da te bom razumel. In verjemi, tudi tebi bo lažje, če se razodeneš.«

»Ljubim ga, je odgovorila Pavla in so besede kakor preplašeni ptički zletele pod strop in so sfrfotale v prostoru. Ustrašila se je tihote in je jeknila: O, kakšna nemislel!«

»Kaj misliš o njem,« jo je vprašal oče.

»Kdo je tisti, ki ga ljubiš? Zakaj jočas? Če ga ljubiš čemu žaluješ?«

Pogledala je očeta in izpregovorila težko:

»Klingerja … Več ti ne mogla. Grlo se ji je stisnilo in je odrevenela od resnice. Abram se je zdržnil. Pobleled je. Bal se je zanj, ko jer bila slabotna in bolen, ker je včeraj tudi bila nekaj strašne. Gledal jo je nekaj, da vzdihnil in mu mogoče spregovoriti. Saj biti! Ali kaj — kaj ji naj poreče — po polotkai. Da je Pavla prav spregovorila.«

»Ali te je velika bolečina! Ali ti morem pomagati?«

»Ne morete, oče! Saj vem, da bi mi radi — ali to je življenje. To ne bože življenja; vèč asih jasno in razumljivo, vèasih temno in mučno. Toda saj nisem hotela — Samo je prišlo … potem ko sem akkrat videla njegov obraz.«

»Pozabil! sem ti misliš rečí sedàle, je je žalostno prekinil oče, pa bi neumonst zinil. O, to! To je ljubezen! Težko je. Hudo. Tega ne pozabíš kmalu ubožica.«

»Oh je!« — je ustal in šel v sobo.

Predne ja zaprl vrata jo je še enkrat pogledal. Njegove oči so v svitu žarnic mork zalbesakle.

Tako pride ljubezen. Skrivnostno življenje našega sгcо. Včasih s srečo ín pozabljenem… vščasih z bolečino in odprto rano.

Tisto jutrо se je prpeljal Horwath domov. Vsedel se je v kočijo, ki ga je čakala pred kolodvorom in v desetih minutah je bil doma. Ko je pogledal skozi okno na razsvetljene etaže, kjer so se pehali majhni rudniški vlaki je pokimal z glavo in dejal sam sebi:

»Štiri, še dve uri dela. Potem počitek in zmaga!«

Vlegel se je in zaspal. Bil sị je tako svěst stavek, da nìti vprašal ní nkoga о poteku pogàjanj.

Ob osmih zjutraj ga je klical zvonec pri telefonu. Ves zaspan in vtrogjaje je zlezel iz postelje, poiskal je copate in stopil v delavnico.

»Zakaj mi ne dajo miru nìti danes, ko ni nobenega dela,« je le in zaklical v trobilo:

»Halo! Kdo kliče?«

»Čistilnica! Inženjer Marm. Vodna cev je počìla.«

»Kdaj?«

»Ravno kar.«

»Zakaj pa niste ustavlil stroje? Je kaj delavev tam?«

»Ne razumem vas. Stroji so v teku in vsi delavci so tukaj.«

»Kaj ne stavkajo?«

»Ne! kaj naj napravim?«

Spreletelo ga je. Torej ne stavkajo? Držal je slušalvo v rokah in je pozabil.odgovoriti.

»Kaj naj ukrenem?« se je še enkrat oglasilo iz slušala.

»Kar veste in znate,« je zavpil in skočil k oknu. Odgrnili je zaveso in zaškrtal.

»Delajo! Zbali so se nas! O, da me ní bilo tu! Kakšna prilika, da bi jim zamašil črne gobe! Vragi, vragi...«

15

»Dobro jutro, gospod ravnatelj! Vse je šlo gladko.«

»Tudi pri nas!«

»Sem slišal.«

»Sijajno je bilo,« je govoril ravnatelj

»z vedno večjim ognjem, 80 % poviška – ali izposloval sem tudi 100 % poviška pri ceni za našo rudnino! Družbi sem torej prinesel kljub temu 20 % novega dobička.«

Horwath je osupnil. Nikakor ni mogel doumeti, da je človek napravil kaj takega. To je bilo vendar veliko dejanje.

»A,« se je začudil in nič več. Nerazumljivo mu je bilo vse to. Toda hlinil se je in mu čestital:

»Kvestno ste napravili. Občudujem vas!«

»Na! Ne, imel sem srečo.«

»Prav vesel sem, da se je izteklo tako dobro. Potem mu je predložil akt zaradi Abrama in ga prosil za podpis. Ravnatelj je prebral in ga tudi podpisal. In mu je bila nenakrat kakor tiha ravnateljeva bližina, da se je hotel posloviti. Tedaj je vstopila v kabinet nenadoma Helena. Oblečena je bila v temno rdečo jutranjo in je bila v tej preprosti obleki še veliko bolj lepa.

»Ali motim,« je vprašala v zadregi.

»Ne!«

»Ravno odhajam, milostljiva,« je odgovoril Horwath.

Začelo bo je, ko je šla mimo njega. Uvidela pa je, da mora biti zelo previdna, da izogne temu snidenju. Obrnila se je zato k inženirju in ga nagovorila.

»Kako ste se vozili, gospod inženir?«

»Dobro. In vi? Kako ste se zabavali včeraj?«

»Izvrstno, ko je prihetel ravnatelj. Imeli smo dečka, ki je bil tako ljubek. Prišel je namesto dečka to Klinger, he, he!«

»Da, prav lepo je bilo! Toda kam se vam tako mudi?«

»Zajtrkovat grem.«

»Ali ne jeste doma?« se je začudil ravnatelj.

»Žalibog! Zjutraj sem zapodila služkinjo. Nesramno se je obnašala in nisem je mogel več trpeti.«

Ravnatelj ji je hotel tako prekiniti prijateljstvo s Horwathom in se je spogledal s Heleno, ki je čudno nagnila svoje lepe oči proti inženirju. A inženir ni niti sanjal o zapeljivosti.

»Jaz sem namenjeni.«

»Prosim,« je dejala Helena,

»zelo naju bo veselilo.«

Horwath je pograbil vejico in je pomenljivo pogledal Heleno. Ta ni trenila z očmi in je bila mirna.

V obednici je bilo prijetno toplo. Von Rosenstein mu je pravil o pogajanjih, ta pa je mislil samo na njo. Če je mogel je zaprl svoje oči v njeno telo, po katerem je tako govoril.

Iz najvažnejšega pogovora pa je prinesel kakaj brzovlako. Ko jo je ravnatelj prebral je skočil in od veselja okrog mize.

»Hej, prijatelj iz Dunaja me obišče. Takoj odh! Sedaj z vlakom se pripelje.« Zlezel je iz voznika in naročil svoj del.

»Helena, kosilo najboljše! Ah, oprostite gospon inženir, vi ste se usedli, a jaz sem se že dolgo nisem vedel. Kar ostanite prosim, jaz grem vami nazaj! In zdihari je skočil iz obednice.

Helena je ponudila inženirjevi pecivo.

»Prosim, vzemite, gospod inženir!«

priskočila se z njemu in mu besedam in jo je veselo razposajen.

»Hvala, hvala, prosim, izvolite se moj del! Hahaha, Helena! Hotel jo je potegniti z roka, a naenkrat bila na hitrejko presenečen je izpustil njeno roko.

Helena je obstala na svojem stolu in se nasmejala njegovemu dovtipu. Mirno, bila je samo bleda, mu je gledala v oči in ga prosila.

Odgovoril Horwath, zelo bi bila srečna, bi tako sedaj odšli in bi vas nihče več ne motilo.

»Toda On je še vedno mislil, da se šali. Smejal se je, ona pa se je zgrozila.

»Gospod, ne bodite nesramni!« je dejala. »Ne smete se pred menoj smejati.«

»Helena, kaj govoriš — vse je ustrezno, saj ti je slaba!« Počasi se ji je približal in stegoval roke.

Helena je vstala in je položila roko na zvo.

»Se je! Ali misliš resni! No, in kar se nisi misli, to je nenavadno.« Sedel je gledal na ženo in užival ob njej, a zdaj se mu je hodil oddaljen.

»Ostanite mirni in dostojni ter poslušajte nas pogovarja. — In te naprej je skok. Vidite,« govoril je strogo, »vi ne pojdete nazaj ravnatelju. Vi ste mi vse to naravnost!« Gledal je med njimi. In ona bila je samo ogaben sen, ki neznansko škoduje mojemu sobočasu, toda čutil je takrat, ko se bo obrnili. Ali razumete?

Bujili je v Heleno in jo bil poparjen. Ni vedel kaj hoče in ne razumeti.

»Helena, kaj govoriš?«

»Nikdar! Pač pa ste ljubili z živalsko naslado moje telo in ga še ljubite. Nič se ne prijemajte za glavo, vse je tako. kakor vam govorim. Jaz pa, ki sem mislila, da je to vse kar zahteva ljubezen, sem uživala prijetnost spolne razdraženosti, ki edina je kriva, da sem kdaj varala svojega moža. Ker se mi je pa zazdelo potem, ko sem spoznala, da mi to ne prinaša nikakršne duševne umirjenosti, da je to zgolj sama mesena čutnost, sem sklenila, da vam to povem.«

Postajal je rdeč v lica. Gledal je v tla in se niti ni zagovarjal.

»Reči postajate, gospod Horwath. Tle mu se zelo čudim. Glejte, jaz ne zardevam. Toda verjemite mi, da me je sram — kar vas ni! Vi zardevate zgolj iz zavisti, ker že veste, da ne boste videli nikdar več moje nage, ker ne boste nikdar več ugriavali v moja prsa. Mene je pa sram. Sram zaradi tega, ker sem se spetala z vami, s pohotnežem, kakor vlačuga, ki vas obiskuje.«

»Ne bodite neizmerno dolga časa. Horwath, ki je bil zaradi teh dogodkov, ki so ga danes na vsakem obkolili toliko tesno, razdražen, da se ni hotel brzdati: "Še enkrat, če bi ne bilo konec, je vstal in se je komaj krotil.«

»Pojdite vendar!« ga je prosila in mu pokazala vrata.

Tedaj je se zravnal. Strašna besnost mu je odtrgala ustnice vsak sebi in je zarjovel:

»Da me pošli skozi vrata, tega ne pozabim. Jaz vem vse!«

»To mi ni neznano. Človek, katerega moč sloni na tropi vohunov je lahko marsikaj. Toda ljubiti temu ne veste mnogo. In se vas ne bojim!«

Bil je premagan. Rad bi ji zagrozil kaj, toda zavedal se je, da je preslab, da ne more. Toda nekaj ji je moral še zaganjati v srce. Ne, naj močnega, nekaj ostudnega. Kaj? »Mogoča so iskal blata, da bi mu ga porinil na herah. In res je bleščeči v ponosni smehljaj.«

»Ali vam je mogoče zla, da ste se mi dali zanositi? Koliko cenite vsako noč?«

Helena ni prenesla udarca. Zaškelo jo je v srcu in takrat ljudu udarec ledeno po srcu so jo zadeli besede. Luč pred oči in temena je zaslepila. Bol je padla. In je iz grla na njej zadostilo vse najbolj strašno se preprogo.

On pa se je zasmejal in izginil skozi vrata. V njej je srečal lakajina in mu narokovodnik.

»Teči, milostljivi je slabo.«

Potem je hitel v sobo. Odmaknili in me, vzdignil Heleno ter jo položil na divan. Potem se je umiril in tiho vstal odpravnica nemodel. Hitro, hitro, v pih, milostljiva je v omedlevici.

»Lako je hitim, mu je odgovoril Klinger iz bolnice, kjer je imel ravno službo.

Lakaj je hitel v sobo. Toda še predno je prišel Klinger je odprla oči in jih je zategnila prla, ko je videla svojega dobrega moža.

»Pojdite vendar,« je šepnila.

Preplašen je tekal od okna do okna. In ni preteklo deset minut, ko je bil zdravnik tu. Lakaj mu je opisal, kaj se je zgodilo, in ni zamočal, da je slišal smeh, par sekund preden je odšel Horwath.

»Pojdite sedaj, mu je naročil Klinger, v predsobo in čakajte name!«

Potem se je sklonil k Heleni in jo poklical.

»Helena!«

Zaslišala je mehke besede in jih je spoznala. Prav počasi je odpirala oči in je opazila njegov obraz. In ustnice, ki so se še pred kratkim premikale v grozi, so izgubljale vsa blednost.

»Pridi, pridi! Oživi me!«

Oklestila se je njegovega vratu in vzdignila glavo.

»Ali si ti, ali si res ti?« ga je nagovarjala. »Ali ti je bilo hudo, ali ti je bilo tako hudo v srcu, da si mene klicala?«

»Moj dobri!«

Vsedla se je kraj njega in se ga je tiščala. Pokazala mu je s prstom stol in se začela korak v njegovih besedah:

»Glej, tam je sedel! Na tistem stolu... Jaz pa sem mislila, da sedi na mojem srcu vampir in mi srebije kri. In mi jo je! Videla sem ga: z ostrimi zobmi je zvrtal majhno luknjico in je lokal. Njegovo telo je bilo vedno silno in skozi njegovo kožo sem videla kri svojega srca... Trgala sem mu to ubogo srce iz krempljev, pa je držal in ni hotel spustiti. V peklenskem smehu so plavale njegove oči. Že sem omahovala pod težo omamljenosti in bi mu podlegla. Toda nisem obupala. Nekdo je stal na moji strani in je dajal moč v notranjost. In sem še bila pri kraju s svojimi močmi, sem vse dala, in on, noče spoznanja ni imel. Kakor vampir je navajal naprej in nazaj in včasih je prenašal izpotek iz enega zoba v drugega in tretjega, pri čemer je bežal. Izpustil je moje srce in ga je držal v rokah — ali vampir se je nenakrat obrnil, z vriskom in svojo močjo izdr! Noz in me je zadel. In sem spoznala že močne roke, ki niso bila naravna vlačuga vsega...«

Rihard ji je gladil lase, ki so si razpuštili in je govoril.

»Ni to res? Ali bi bil vampir premagan, da bi je bil blizu zmage. In če je zmagovalec bil nenadomestiv, veseno je potrebovalo, da se muje zamodr razkvoločan, rakanje sar zazelo! Težko pa je človek samemu srečnemu bitni. In tako resni, pridni, da s teboj primuje v nasprotnik. Saj bi vedeli.«

In ko se je še enkrat dvignila ustnice in Helena je pila iz njegovega srca.

V tistih dneh pa se je zgodilo, da so se ministri sprli med seboj in so drug drugega krivili krivdo zaradi zavoženega gospodarstva.

Zakaj s tem, da se je povišala cena rudi, se je za iste odstotke podražila cena industrijskim izdelkom. Ljudstvo je godrnjalo in duši neradi, so vendar morali zapustiti ministri svoje zlate stolčke. In se je zgodilo, da je postal minister za industrijo velik nacionalist, ki ni mogel trpeti tujega kapitala. Zaradi tega je naperil vse svoje moči proti tem družbam, ki so držale s svojimi rudniki vso industrijo v svojih rokah.

Komisar Telban je bil upokojen. Že drugi dan pa je prišel na njegovo mesto drugi komisar s posebnimi vladnimi ukazi. In malo pred poldnem je že rentačil pred ravnateljevo vilo vladni avtomobil.

16

Ravnatelj, ki je že bil obveščen o tem, ni niti sanjal, kaj mu prinaša. Prav veselo ga je sprejel. Toda ta komisar, Srb, je bil človek, ki je mrzil Nemce, zakaj ubili so mu v vojni troje sinov, in tega ni mogel pozabiti! Zato je bil vljuden le toliko, kolikor je moral biti. V daljše razgovore se ni spuščal. Iz usnjate mape je izdrl dekret in ga je izročil von Rosensteinu.

»Izvolite prečitati in se ravnati po njem. Klanjam se!«

»Klanjam se,« je odzdravil ravnatelj razočaran. Potem je razgrnil papir:

---

Kraljeva vlada razveljavlja dovoljenje za zvišanje cen vaše rude, ker je v tem nastala kriza v naši industriji. Ta ukaz stopi v veljavo z dnem, ko je bil izdan. B... dne 20. decembra 19...

---

Podpis ministrov in pečat je videl že nerazločno. Vse okolo mu je zaplesalo pred očmi. V glavi se mu je vrtelo in nenakrat je zopet postal to, kar je bil: mežna. Nič več ravnatelj. Že je klel trenutek, ko je podpisal delavske zahteve.

»To ni mogoče! To je lumparija! To je napad prokletih Albancev! Zahrbtni napad!«

Vihteč je papir nad mizo, ga zagnal po mizi, ga zgrabil in dirjal po sobi.

»To je škandal!«

Počasi se je umiril. Slutil je nekaj strašnega, slutil je konec. In občutil je, kakor bi mu mrzla dlan pogladila po pleči. Vstal je in je slutil iti k Heleni. Toda takoj so se premislili.

»Tega ji ne smem povedati! Preveč se osmešim. Sedel je nazaj za mizo in je bridko glavo.«

»Kaj sedaj? Kako iz te blamaže —? Delavci se bodo smejali... ves svet me bo imel za norca.«

Videl je pred seboj časopisje kako mu se posmehuje, videl je Horwatha, kako si pod vihko muza, videl je ves svet, kako ga je bil že bil poklonil. Zaprl je oči in še jasneje videl vse te slike.

»To se ne sme biti, ne, to ne!« je tarnal. Kaj storiti?

Pozabil je, da je bil kdaj jezen na Horwatha in že je hitel k telefonu.

»Horwath! Kje si? Pridi! Ali slišiš? Takoj! Čantigar! Sedaj! Pridi! Ali slišiš? Takoj!«

Telefonist je blazno dal nalet. Horwath je takoj pustil svoje delo in je hitel k ravnatelju.

Komaj pa, ko je stopil ravnatelj od telefona, je prinesel pismonoša brzojavko. Navajen prejemati vsak dan oliko brzojavk, se ni niti zmenil zanjo. Njegovi možgani so obdelovali samo ukaz, ki ga je prinesel komisar. Tako silno so ga obdelovali, da je imel pred očmi samo še sliko od škodoželjnega smeha spačenih obrazov, ki jo je vedno bolj odrival en sam velik okrit obraz podoben sataneovemu. In ko se od tistega obraza obstare pred njegovim ga je spoznal: Horwath. Z navlečeno zanič imačini glavo in je segal po brzojavki. Odprl jo je. In ko so oči preletele kratke vrstice, se je odprl silno široko, kakor da bi hotel z njimi pojesti košček drobnega papirja. Njegov se so mu skrčili, da so se udrli v tolsto dlan. Potem so mu počasi razklini in je spet padli. Brzojavka je padla na tla, ustnice so se mu tresle. Takoj pa na glavi in v jézi zlezla nad njo. Nič več se ni ganil.

Ko je stopil Horwath v vilo je srečal pismonoša, ki je tudi njemu izročil brzojavko. In ko brzojavko v roki je stopil v kabinet in pozdravil:

»Dobro jutro, gospod ravnatelj, ali —«

Glas mu je zastal, ko je zagledal njegovega človeka. Mislec, da je zadrmal, ga je glasno poklical:

»Gospod ravnatelj!«

Stopil je k njemu in ga rahlo potresel za ramo. Glava se je zazibala, kakor da bi bila na vrvici. Prestrašen je odskočil. Strohvit izraz njegovega mrtvega obraza mu je razodel resnico. Takoj za grozo pa je občutil radost. Misel, najljubša, mu je zapela v lobanji.

»Sedaj si na klancu. Radujej se!«

Pobral je brzojavko, ki je ležala na tleh in jo hlastno prečital:

Vrhovno vodstvo vas je z današnjim dnem upokojilo. Dekret sledi.

In tedaj se je spomnil svoje brzojavke, ki jo je potlačil v žep. Z veselo slutnjo jo je odprl:

Prevezmite takoj vse posle od upokojenega ravnatelja Karla von Rosensteina. Dekret sledi.

Ob prevelike radosti se ni mogel vzdržati veselega vzklika, ki je pošastno jeknil ob stene zvenipke. In nenakrat je planil vsa izpust in se poklonil. Mislil je na veliko premoženje, ki bi mu ga hčera prinesla Helena, je podzavestno tekel skozi sobo in je sedel.

»Helena, Helena, odpusti mi!«

Zgrozila se je, a Horwath je odšel od njega v kot in je gledala, ko se je zavedla.

»Franc, moj dragi!«

Toda Horwath je norel od veselja nad strogim premoženjem in ob misli na njegovo ogromno premoženje.

»Jaz te ljubim — Ah, Helena, bodi moja žena, moja žena, moja žena — Helena.«

In v trdi prepričanosti, da je zblaznel, se je stisnila še bolj k steni in zbežala v drugo sobo. Klicala je Franca, lakaja in bila je omotična od tega nenavadnega prizora.

Lakaj je pritekel in je zagledal Horwatha, ki je isti hip vstal s tal. Z mrkim velikim sovraštvom do te ženske, ki ga je nenakrat obžalilo, je stisnil ustnice in dejal, kakor da bi ne bilo nič.

»Gospoda ravnatelja je zadela kap.«

Popoldne je prišel Klinger. Našel je Heleno v čudnem stanju. Nekaj silnega jo je zgrabilo za srce, ko je prišla do mrtvega moža.

»Jaz sem kriva njegove smrti — je mislila. Planila je k Rihardu in ječala.

»Kaj sem storila ...«

Peljal jo je k oknu in skozi velike zastore padajočega snega ji je pokazal vijugaste kolonije.

»Glej, Helena, deset tisoč jih je tam. In za te je bilo vse to.«

Slonela je na njegovih prsih on pa ji je govoril in je verovala, ker je bila resnica.

»Ne boj se, moja draga! Veliko je bilo trpljenja teh dni, zato so ti misli samo pri hudih stvareh. Veruj pa meni: Ti nisi kriva! Nedolžna si, kakor najčistejše srce. Ali si slutila, kaj bo? — Ne! Tudi jaz nisem slutil. In tudi jaz nisem kriv! Kako bi bila potem ti, ki si naredila to, kar ti je ukazovala ljubezen. Če pa je že tako, je tako moralo priti! In prišlo je zaradi naju, je prišlo zaradi onih tisočev — in kaj je potem toliko mrtvih, ko je umrl tvoj mož, da je umrl sedaj, kakor potem, ko bi se mu oba razodela. Ali žaluješ?«

»Ne žalujem!«

»Tudi jaz ne! Zakaj umrl je človek, ki ni bil toliko močan, da bi si pridobil ljubezen in ni največja nesreča za človeka, če spozna, da ne moreš ljubeni?«

»Največja! Najstrašnejša!«

»Samó mu je usoda prihranila ta trenutek in ga je končala. In ni ga več, kakor tudi nas ne bo nekdaj.«

Ta stavek jo je presunil. Dahnila je.

»Midva pa, Rihard, bova živela v ljubezni vedno.«

»V ljubezni do smrti.«

»Koliko časa še?«

»Za naju še veliko, preljuba, v resnici pa je srna umirjena, če pomisliš na večnost.«

Poljubila ga je. Toda smrt, ki je bila že v tem pogledu, jim je postala daljna in je silnejša. Šla je mimo smrti v pozabljenje.

Zvečer je bila potna od silnega obupa, ki ga je občutila še pred leti. Bila je kratka in se je glasila:

»Vse svoje premoženje zaupam svoji ženi Heleni, ki lahko razpolaga z njim po svoji volji.«

»Pokopan želim biti v svojem rojstnem kraju. Truplo se naj položi v železno krsto, ki se bo nepropustno zapirala in grobnica ne sme prepuščati vlage. Karl von Rosenstein.«

Bil je velik strahopetec in se je bal smrti. Bal se je, da ga ne bi objedli mesojedni črvi. Nikakor si ni mogel predstavljati, da bo njegovo telo nekoč hrana ostudnih živali. Je pa tako od vekomaj in ni nikjer zakona grozovit večnosti.

Drugi dan se je pomikala črna procesija v snežnem metežu h kolodvoru.

Helena in notar sta se odpeljala z istim vlakom, da izpolnita poslednjo voljo pokojnikov.

Guezi je gledal skozi okno mrtvaški sprevod, ki se je pomikal po dolini. Vesel je bil njegove smrti, in neprijetne misli, ki so ga napadle še kdaj, so le bile bankovce na svojih prsih, so prešle. Bobnal je s prsti po svoji in odgovoril sam sebi.

»Seboj v grob mešt tiste, kar mi je bilo edino na voljo. Nisem sebal že črni vijugi in razgaljen je leza v sneženo megleno in končno vinem.

Vsedel se je za mizo, izvlekel bankovce iz notranjega žepa in odtrgal ovoj.

»Eden, dva, tri štiri ...« je štel počasi in razgrinjal pisani papir po mizi. Naslonil se je na komolce, in šele sedaj je pričel premišljevati, kaj je z denarjem. Sedaj, ko je edina priča odstranjena, ko ga lahko brez skrbi in mirno vestjo porabi in uživa.

Stanoval pa je Guezi v visti hiši, kakor Abram in Klemen. Rudar Frece mu je odstopil eno sobo, ker je imel zaradi številne družine dve. Stisnil se je sam v vežo, manjšo pa je oddal, ker je dobro, če se dobi kaj ceneje in tudi drugod. Tega pa je Frece bolj ko drugo potreboval; zakaj z ženo sta rada pila. Otroci, kateri je bilo šestero, so bili razen dekleta Štefke, ki je imela sedemnajst let, še vsi majhni. Najmlajši je začel hoditi v šolo – ta je bil Štefka po dveh končal, dasiravno se je oče nasmejal pri vrata. Seveda so bili zmrknilo bledega obraza in velikih oči. Bili so trmasti, neubogljivi in surovi kakor oče in ma- ti, ki sta se prepogostokrat prepirala in pretepala. To pa samo takrat, kadar jima je zmanjkalo denarja. Ob prvem plačilnem dnevu sta se spet pobotala in živeli so par dni vsi veselo in dobro. Potem pa, kadar je pošel kruh in meso, so se razkropili otroci po okolici in so se plazili čez plotove sadovnjakov in lazili okoli stojnic branjevk na trgu.

Klemen in njegova žena Cila so živeli s Frecevim v prijateljstvu. In tako je bilo, da je prišel tisto jutro Klemen k njim. Žena Franca in mož njen sta sedela v kuhinji in sta pila kuhano vino. Prejšnji dan je bil plačilni dan in bila sta vesela življenja. Klemen je prisedel k njima, popil ponudeno skodelico vina in dejal nato Freceju:

»France, nekaj te bom prosil!«

»Kar! Le daj, sta se mislila oba.«

»Ali greš za botra naši mali —«

France se je spogledal z ženo, ki ji je bilo to povolji. Iz sobe je tedaj prišel Guzej in Franca ga je hitro obšla z novico.

»Guezi, Klemen išče botra. Alo, pojdi!«

Guezi se je pretegni na stolu in ji je takoj dejal:

»Pa grem! Klemen ali si za to?«

»Pa res?« ga je vprašal Klemen.

»No, če rečem. Pa, Franca! Midva!«

Klemen se je razveselil in odločili so, da ga nesejo popoldne.

»Samo v tovarno dobiti, je rekel Guezi.«

»To je predrago!« je menil Klemen.

»Ne se ne boj, saj bom jaz plačal! Tudi litra lahko, če bo!«

»In res je tako, tako je prav!« ga je pohvalila žena in sta se radovala takih reči.

»Veš kaj, Guzej, vsega tega niči treba. Danes so majhni časi za to, je ugovarjal Klemen.«

»Krst moramo zaliti, Klemen! Glej ga, kaj si abstinent, se je hudoval Freece.«

»Prijatelj Klemen, mu je nato dejal Guzej, zate ne storim. Nič se ne boj!«

»Če pa je tako, pa hvala že naprej! Je bom pozabil. Pa gremo potem na veselico v dom. Tam bom jaz plačal za nekaj litrov.«

»Tako je!« je pritrdil France. Saj ni vsaki dan nedelja!«

Franca je stekla h Cili, da pripravi vse potrebno, možje pa so obsedeli pri zavretkem vinu in se pomenkovali.

Guzej, je modroval Freece, Podgana, ki je sedaj ravnatelj pa še ti ne bo pustil kakor Roženstein. Raj?

Guzej, ki se je domišljal, da je izvrsten politik, mu je razložil svoje misli.

»Freece, potem pa mi še pre malo poznaš.« 

»Veš ga ni prosičevati za malo južno, ga je pohvalil.

Klemen, slepo zaverovan v njegovo politično šego, ga je pohvalil.

»Eh, France, Guzej ni ti, pa tudi ni jaz. Ga bo!«

»No, saj ne rečem,« se je zagovarjal Frece.

»Zna, tisto je res! Ali Podgana... No, da bi ga le! Ampak fanta, vesta kaj, sedajle sem se spomnil: Menda se bosta zdravnik in ravnateljica vzela. Maček je nekaj čvekal zadnjič.«

»Gliha skup štriha,« je dejal jezno Guzej.

»Baba ima denar! Menda ji je zapustil mož okrog sto miljonov.«

»Hudič ni!« je zazijal Frece.

»O, ko bi imel sedajle en sam miljonček!«

»Toda zdravnik ni neroden človek,« je pomnil Klemen.

»Beži, beži! Taki gospodje so vsi enaki. Kaj pa je tisto njegovo delo? Malo namaže, zaveže, pet minut — pa je sto kron. Lenuhi, nič drugega! Potem pa naši inženirji molče se sprehaja po jami — pa vleče za to lepo palačo. Ali pa učitelj: par uric na dan uči in hodi popoldne na lepo v gostilno, zvečer pa varno — Mi pa krampe v roke ali pa kaj, nod ne dam, se je vznemiril Freece.«

»Imaš prav,« je dejal Guezi,

»to zalego je treba uničiti!«

»Toda, mislim, da malo prehudo vidiš, France,« je menil Klemen.

»Kdo bi te zdravil, če ne bi bilo zdravnikov, kako bi ti kopal, če ne bi imeli natančno napravljenih načrtov za tako ogromno delo, in kako bi ti čital časopise, če bi ne bilo učiteljev?«

»Nič ne verjamem, ni nič treba! Zakaj so pa večaš živeli ljudje — pa niso imeli ne zdravnikov, ne inženirjev, ne učiteljev, a?«

»Prav dobro so živeli,« je odgovoril Guzej.

»Včasih, se delali, trdo delali! A sedaj, jen je tudi vsak sam zase delal. Dandanes pa so menili smo vse le lenuhari!«

Klemen bi mu rad ugovarjal, pa ni maral nasprotovati botru, zato je vprašal Franceja:

»Kaj pa Abram, France, se še ni spreobrnil? Ko bi tega pregovorili, ta bi nam veliko koristil.«

Klemen, je zarenčal Gusej, Abram je prav osel. On veruje v tisto kar nikoli ne bo prišlo samo od sebe. Nič se ne boj, tudi brez njega bomo opravili!

»Pa res mislite začeti tako kakor Rusi, je neverjetno vprašal France.«

»To boš videl! Povem ti, da bo huda reč — ali potem bo dobro.«

»Kako misliš to?«

»To kar je našega si vzamemo s silo. Ker pa to ne gre kar tako kakor bi plihnil, bomo pohlepni nekaj tistih lenuharjev in delavh — ha, se bodo zapomnili — no in potem, ko bomo jaz ravnatelj, se ti bo sploh godilo dobro.«

Iz sobe sta prišla dva fanta in sta se prepirala.

»Kaj pa je spet, je zarohnel France?«

»Te moje hlače je oblekel, pa mi jih je dal nazaj.«

»Saj jih mi je sam dal, se lagal drugi in se prilel kisti.«

»Prvi pa, ki ga to razkačilo, ga je udaril v ušes...«

»Lažnivec! Toda že se utihnil, ko ga je opazoval brat.«

»Ah, mlade dol!« je zavpil oče.

»Če še enkrat!« je zaprl prvi. Saj mi jih sam dal.«

Oče ga je prijel za lase in ga je hotel obrnil, a mu je iztrgal in planil skozi vrata.

Tam je pokazal jezik svojemu bratu in zaloputnil vrata. Ta je mislil za njim, oče pa ga je vjel za suknjič in se zadrl.

»Kam?«

»V šolo.«

»Nič v šolo! V drvarnico, pa drva žagat!«

Fantu je bilo to ljubše in je bil zadovoljen. Oče mu je nalil v lonek vročega vina, ki ga je hlastno popil. Potem je dal roke v žep in zažvižgal po stopnicah. Franca je medtem prišla nazaj vsa vesela in srečna.

»Sva se že zmenili. Tvojega fanta smo poslale po meso. Dve kure bom pa jaz kupila, če ti je prav Guezi?«

»Lahko štiri,« je odgovoril ta.

»No, bom pa štiri. Potem nekaj kil mesa in — kaj misliš ti — ali bo dosti deset litrov vina?«

»Preveč, preveč,« je ugovarjal Klemen. »Kaj pa misliš! Cela plača!«

»Prinesi pa petnajst,« je dejal Guzej.

»Tako je!« je pritrdil France.

»Franca, pri nas moramo tudi še enega kupiti.«

»Starina neumna!« je dejala Franca, »kdaj pa tebe pamet srečala?«

»Jaz ne vem, zakaj ne? Jaz sem se kerlc. Kako si še teboj, ne vem.« 

»Goff!« — mu je zabrusila Franca nazaj in vsi so bušili v smeh.

Klemenka, mlada in grda debeluška, je bila lahkomiselna ženska. Da bi ne bil mož boljši, bi bila že zdavnaj živela silno skromno življenje. Cila pa, ki nad svojo ženo ni imela besede, je bila prišla kazala prevzetnega dejanja.

Klemen, ki je bil res veselo razpoložen, je vstal in se je odpravil s Frecetovimi.

17

Tisto dopoldne je imela Cila veliko opravka. Klemen je šel z Guezijem v dolino in je gledal po izložbah kaj bi kupil svoji ženi in otrokom. Tudi na najmlajšega je mislil.

Franca pa je pomagala Klemenovi. Poklala je kure in pripravljala meso. Postavil rudarski Piškura, ki je stanoval pri njih sta zavlekli v eno sobo, ki je bila natlačena sedaj s samimi ležišči. Cilka in Ivan pa sta vzela, po nasvetu Freecejevega fanta, sanje in so vstopili k njemu, pognali na klance namesto v.

Ko so popoldne šli krst. Guezi, Franca in babica so se pripeljali s kočijo, ko ji je dal boter, vsi najboljše volje. Klemen in Cila sta jih sprejela že na stopnicah in sta jih peljala v kuhinjo, katero je polnila dolga miza obložena z dobrotami.

Freece je sedel za mizo in jih je burno pozdravljal.

»Le naprej, le naprej, dokler je še vetra kej!«

Komaj so se zbasali v majhno luknjo. Babica je podala otroka Cili, ki ga je odnesla v sobo in ga položila na posteljo. Klemen je šel za njo in jo objel okoli pasu.

»Komu je podobna, Cila? Meni? Tebi?«

Toda njej se je mudilo. Odtrnila ga je od sebe in se zagodrnjala.

»Sitnež! Tak pojdi h gostom, nerodnež!«

Klemen je pogledal malo dete, ki je spalo na blazini in se mu je nasmehnil. Ko je stopil v kuhinjo je Freece odzdravil sedeč.

»Franca in Guezi, vidva skupaj na sredo! Ti, Klemen sedi k Cili, ti Marička maričarka si k meni. Stara, ali boš huda?«

Babica se je sklonila k Franci in ji nekaj zašepetala. Ta se je glasno zakrohotala in jo je lopnila po zadnjici.

»Ti si ti kanalija, kakšno ti žine. Hej, dec, ko bi ti slišal!«

Vsi so se smejali že zavoljo njenega dovtipa. Freece pa je hotel na vsak način zvedeti besede svoje družice.

»Marička, kar hitro povej! Drugače bom jezen.«

»No pa povej, so jo silili vsi!«

»Ali lahko Franca?«

»Pa daj!«

»Če midva s tole starino skupaj sediva, se ne bodo iskre kresale — ampak pri teh le, dveh se pa kaj lahko, zakaj stara goba se pri mladem kremenu hitro vžge, in da ima Frece več vzroka biti hud kakor pa Franca, sem ji rekla.«

Glasen in razposajen smeh je planil nad mizo in pričela se je gostija. Cila je nosila na mizo, Klemen je točil, babica pa, ki jih je imela vedno dosti na jeziku jih je kratkočasila. Pečena kura je zadehtela na mizi, pečenka in kislina. Klemen je jedel počasi in je bolj pazil na druge, ko na sebe. Frece je goltal z veliko požrešnostjo kose mesa in je vsakikrat svetlo pogledal, kadar se mu je preveč raztegnil goltanec. Z mastno roko je iskal po skledi boljših kosov in jih otepal s svojimi močnimi zobmi, da se je maščoba razlivala po bradi in jopiču. Tudi Franca je naglo segala v skledo. Guzej se je pačil z vilicami in nožem, in je bolj pil ko jedel. Babica pa je bila radi svoje zgovornosti prikrajšana. Toda, ko je to videl Klemen, ji je naložil na krožnik bedra druge kure na katere je Frece zavistno pogledal. In so bili vsi ti ljudje v tem hipu zelo srečni. Na mah so pozabili na trpljenje, na skrbi težkih časov, v katerih so živeli in na skrbi prihodnjih dni. Taki dnevi jim ostanejo vedno v spominu. Njihova duša jih nabira kakor otrok koralde na nitko in jih velikokrat pozneje zadivljeno ogleduje. Potem so se privlekli od nekod še otroci. Lačni in prezebljeni. Nihče jih ni vprašal odkod. Stisnili so se na klop k ognjišču, začudeni od tolikega blagostanja, ki se je šopirilo na mizi. Ko pa je Klemenov fant začutil pečenko, ki je stala za njegovim hrbtom, se ni mogel več zadržati, da ne bi dal skrivaj roke za hrbet in z nohti ščipal meso. Tudi se ni nihče spomnil nanje. Edino Klemen jih je zagledal v kotu stisnjene kakor mlade volčiče v gnezdu. Na- ložil jim je v skledo mesa in kruha ter ga jim je položil na klop. Osem rok se je zadrlo v meso in osem src je zarajalo v nepopisni zadovoljnosti.

Onim pri mizi pa se je že začelo ustavljati. Samo še Frece se je mašil, pa je tudi nehal, ko se mu je riganje že samemu sebi zdelo neprijetno. Prijel se je za trebuh in vzdihnil:

»Imenitno sem se napokal. No, Cilka, se dajle pa vina! Žejen sem.«

Dve veliki posodi rdečega vina je postavila Cilka na mizo in kozarce, in Klemen je natočil. Frece se je prijel za mizo ter vstal. Vzdignil je kozarec in potrkal z njim ob drugega.

»Preljubi sosed in soseda, preljubi boter in botra, dajmo ga zdaj! Na srečo vašo in na srečo kristjana, ki brca in veka kakor — malo je pomislil — kakor zmaj!«

In tako je bil kratek čas med to druščino.

V mraku je prišla na gostijo tudi Štefka, Frecetova punca, veliko in suho dekle. Obraz je bil grd in prav nič ženski. Oči je imela malce na pošev, nos ploščat, njen glas pa je bil zahripan in rezek. Njeno vedenje in vse njene misli so bile zelo preproste, vendar pa se je domišlje- vala, da ima Guzeja za fanta. Imela je že otroka, z nekim šestnajst letnim pobom, ki pa ji je k sreči umrl. Sicer se pa ji ni zdelo to nič nenavadnega, in je že zdavni pozabila na fanta in na otroka.

Sprejeli so jo z vikom, in so jo posadili kraj Guzej. Postavili so pred njo meso in kruh, ki ga je jedla z veliko pohlepnostjo. Tudi vina so ji natočili.

Toda otroci so postali nadležni. Hodili so okoli stolov, se obešali na nje in se skrivali pod mizo. Zato so jih poslali v Freeceotovo kuhinjo. Guzej jim je nesel veliko posodo vina in nekaj kruha ter jih zaklenil.

Klemen je malo pil. Večkrat je šel v sobo in obstal pred črvičkom, ki je dremal pod kosom. In sam ni vedel, ali je bil vesel ali žalosten.

Vino se je zagnalo v misli. Besede in pesmi so butale od stene, smenih in hrup se je objemal z ropotom posode, ki je odmevala po mizi, in je le stiskal za pas se je zazibala in zaspala. Bilo je konec z zabavo.

Babica, ki je zapazila njihovo početje, se je oglasila.

»Oho, vidva! Kaj bo po botra rekla?«

Guezi je pozval Franco in se smejal bebčkovem obrazu.

»Nič se ne boj Franca,« ji je dejal,

»tebe ali pa nobene.«

France pa je stisnil babico k sebi in jo pomižiknil svoji ženi.

»Če ti — pa še jaz!«

Potem so pili in peli, peli in pili in se objemali do večera in so otroka v sobi preslišali. Samo Klemen je čul.

»Lačen je. Pojdi!«

»Ah, froc! Šla pa je vendarle v sobo.« 

Tudi Klemen je šel za njo. Cila se je vsedla na posteljo, si odpela bluzo in ga pričela dojiti. Klemena je stislo za srce nič ni ljubezljivin in materinska z njim. Vendar pa ji je vse sproti odpuščal. Rad jo je imel, in je v tem pozabljal na vse njene slabosti.

Ko se je dete nasesalo je pričelo znova vekati. In se je dvignila in vplenila, da je Cila vsa nervozna odškrnila vrata za okni. Klemen pa je vzel v naročje in ga položil na posteljo. Dete je kričalo kar naprej. Rahlo ga je za to položil nazaj in se vrnil do Cilo.

»Naj joka! Jaz mu ne morem pomagati.«

»E, ne bo umrl ne,« je dejal France,

»če malo poje. Kar pusti ga!«

»Se bo že naveličal,« je dodala Franca.

Tedaj pa je pričel siliti Guzej na veselico.

»Osem je. Tak pojdimo!«

In nova nada, nov up po veselih urah je zavrisnil v vseh. Vstajali so, iskali obleko, prekucavali stole in se zadirali drug na drugega. Ko se je Cila zaletela v sobo, da bi se oblekla, je planil Klemen za njo.

»Ti greš tudi?«

»Kaj si pa mislil?« ga je vprašala osuplo.

Pogledal je na dete, ki je žalostno stokalo.

»Ali bo samo?«

»Seveda! Misliš, da bo ušlo?«

Prijel jo je za roko in jo prosil:

»Ostani pri njem! Bolno je — ne hodi! Pa tudi zate ni dobro.«

Cila se je togotno zamerila in šla v kuhinjo. Tam pa vsi vanjo, kako in kaj, in kaj ji je.

»Se na veselice me ne pusti,« je vpila med ihtenjem.

In vse ženske so pričele obdelovati Klemena, ki je prišel iz sobe:

»Pusti jo! Ne bodi tak! Saj ni bolno.«

»Je! Poslušajte, kako joka!«

Iz sobe so slišali tenki stok ubogega. Tako mili, tako majhni, da so jih komaj slišala pijana sreča.

»To ni nič!« je dognal France.

»Z nami bi šel rad — zato joka.«

K Cili je pristopila Franca in ji zašepetala:

»Daj mu vina! Takoj bo zaspal.«

Cila je natočila v lonec vina, ga pogrela, osladila in ga nesla punčki. In ni minilo dolgo, ki je stal med ženskami. Punčka je pila toplo vino in je še jokala. Toda ni utihnila. S solzami jo je potisnila v koc in je zbežala v kuhinjo.

»Kaj bi bilo?« je jezno godrnjal Guezi. »Saj je steklenica prazna.«

»A...« so se vsi začudili temu predlogu in so takoj sklenili:

»Da, s seboj, seveda! Klemen, ti bodi tiho!«

Franca in Cila sta se zrinili v sobo in sta kmalu prišli nazaj z malo, ki je utihnila v naročju. Klemen je prosil, prosil vse — pa ni pomagalo. Šli so. Štefka, Freeceova hčerka, se je bala Guzejeve roke, ki se je dotaknila njenih nedri. Franca ga je lovila za drugo roko in so se tako prevažali zazibana ob sopcah. Freece je stisnil babico k sebi, ki se je težko naslonila nanj in tiho cmokala s svojimi stisnjenimi jezikom:

»Počakaj no, saj še ni tema!«

Klemen in Cila sta šla zadnja. Držala je otroka, nad katerega se je sklanjal oče, ki je bil že hip nesrečen in žalosten.

Veter jih je objel na cesti. Iz višav je dirjal, ploskal in ob udaru je obmolkli daleč zvon v predmestju. Pred Proletarskim domom, ki je bil ves razsvetljen z lampijoni, je že stalo polno ljudi in vedno novi so prihajali iz kolonij.

Notranjost doma je bila kakor izpremenje- na v ogromen panj. Velike obločnice so žarele na stropu in obsipavale s svetlobo mize in obraze okoli njih. Na prostornem odru je igrala rudarska godba, in številni godci so bruhali velikanski hrušč, ki se je bolj in bolj vsesaval v možgane te rajajoče množice.

Naši so v najti tvklo prazno mizo. Posedli so okoli nje in se vdal omamljenim čarom luči, petja in muzike.

18

Zgodnja je bila še ura. Zato je bilo petje še ubrano in ljudje so sedeli še ravno. Mnogo jih je bilo tukaj. Rudarji z rdečimi nageljčki v gumbnicah so hodili od mize do mize in si segali v roke. Njih obrazi so bili čisti od smeha in veselja. Ženske so sedele na stolih in so si po- pravljale obleko. V svoji primitivni koketnosti so bile sila naivne in so hotele biti elegantne. A to se jim ni posrečilo, četudi so bile nekatere oblečene v svilo. Smešile so se, one pa, ki so ostale trde v svojih gibih, ki niso bile prisiljene, so bile vendar le lepše in čednejše.

Hodile so sem in tja v parih, govorile in se nasmihavale mladim delavcem. Klemen je stal pri vratih in poslušal rudarja Milana, ki je sovražil tako življenje in se je s svojem razmišljevanjem povzpel visoko nad svoje sodruge.

Veselica, mu je pravil, ta prelest luči in barv, in morje veselih glasov, je višek zadovoljstva teh mladih trpinov, ki trpe, pa še ne vedo, kaj je trpljenje. Ki vedo — pa nočejo vedeti, samo da se oblačijo in posnemajo v vsem one, ki jim služijo.

Toda Klemen je bil pijan. Slišal je vsako besedo, a ni je mogel doumeti. Gledal je k svoji Cili, ki jo je tako ljubil in se je smehljal.

Tedaj je zahrumela godba in glas velikega bobna je kakor neumorni bajaco skakljal med množico, spremljan od smejočega se spremstva pihal. Pomaknili so mize ob stene in pričeli plesati. Ljudstvo je vtihnilo in se zagledalo v plesalce, ki so drseli v kolobarjih okoli njih. In ti kolobarji so čudovito vplivali na možgane gledalcev. Vsa notranjost človeških lobanj se je usmerila v smer poti plesalcev. Misli so postale ovalne, noge so se sukale kakor magnetna igla in vsa telesa so bila vržena iz stabilnosti. Iskala so opore, grabila po sosedih in naenkrat je bila vsa dvorana izpremenjena v mešanico človeških teles in barv. Muzika pa se je drla nad njimi in jih podila...

Ko so prenehali, se je umirila množica in zasopla. Debele ženske so si brisale pot in so se držale za prsa, mladenke so si popravljale lase in obleko in se trudne naslanjale na svoje plesalce. Vsi pa so zopet nestrpno in kar stoje pri svojih stolih pričakovali, da se vržejo še enkrat v vrtoglavi kaos.

Čimbolj jim je lezlo vino v kri, tem bolj je bil ples strastnejši in nemarnejši. Postajali je neugnan, divji, ostuden, pohoten. Telo se je stiskalo k telesu, roke so se krčile od spolnega koprnenja in parov je bilo vedno manj. Porazgubili so se po hodnikih in temnih kotih...

Po polnoči.

V kotu dvorane so sedeli naši. Močno so že bili pijani in so peli. Cila se je zibala s spečim otrokom v svojem naročju. Roka ji je že otrpnila in svitek belih cunj ji je le še malo visel na rokah. Franca in babica sta bili rdeči v obraz in sta se drli čez vse. France je kadil cigaro in je le poredkoma zarenčal v petje.

Štefka in Guzej sta plesala. Toda kmalu je Štefka prišla sama nazaj. Tanka bluza se ji je lepila na hrbtu in lasje so bili razpleteni. Vedno bleda lica so gorela v vročini in vzdolbine pod očmi so bile zalite s potom.

»Ušel mi je,« je vikala opotekajoč se ob mizi, »samo z drugimi pleše, baraba!«

In je res Guezi, ta rudarski prvak in voditelj neumorno plesal. Dekleta so silila vanj in lahko mu je bilo izbirati med najlepšimi.

»Se je že naveličal,« je menila Franca. Pa je tudi njo jezilo.

Mlada kri, jo je podražil Freece, njen mož. »Kaj boš plesala ti, starina?«

Franca je bila huda. Vino ji je vedno razburkalo kri in postala je mlajša. V takih trenutkih se ji je vedno zahotelo po neugasnjenih mladih letih.

Nič ni odgovorila. Jezno se je obrnila v stran in se zagledala v plesalce. V tem hipu se je babica nenadoma vzdignila, prijela Freeca za roko in ga zavlekla v krog. Vse naokrog se je poskakovalo uporno na njunega moža tako smešno, da se je Franca zasmejala. In v trenutku je viharno vzbudila duhovitost. Zginila se je, pograbila Klemena in ga potegnila za seboj.

»Bolje pa že znam, ko ta debela lajdra,« je zahropela in zaplesala sta. Tudi Štefka je medtem izginila. Pri mizi je ostala samo Cila z detetom.

Ta samotna okoli nje jo je davila. V njej je kipelo in vzdignila je otroka. Vstala in ga je odpeljala, sama, da bi mogla plesati. Zasopla je in dihajoče nesla in sikala venomer:

»Pankrt hudičev, pankrt!«

Potem pa so se približali vsi nazaj. Samo Guezja ni bilo. In Klemen je začel siliti domov. Toda pijan je bil revež in pregovorili so ga. Sedel je zraven Cile in mu je bilo hudo. Dasi so bile njegove misli nejasne, je vendarle videl skozi nje v vso propalost teh ljudi in se je čudil, kako je zašel med nje.

Pozno čez polnoč je že bilo. Tedaj je prišel od nekod Guezj in je pripeljal s seboj Piškurja, ki je popival po drugih gostilnah. Piškur je bil zelo mlad človek in zabuhlega obraza. Bil je zloben in zabit. Stanoval je pri Klemenzu zaradi Cile — se več pa zaradi tega, ker ni veliko plačeval in je bil Klemen dober človek ki je po bratovsko delil z njim hrano in stanovanje. Tudi on je bil pijan in je sedel k Cili.

Guzej je sedel med Štefko in Franco in ju dražil. Babica je spala na stolu. France je imel glavo na trebuhu in je smrčal.

Cila je naenkrat postala živahna, Piškur ji je pravil nekaj umazanega, jo suval s kolenom v bedra in se režal. Muzika je igrala polko. Piškur je silil v Cilo:

»Pojdi plesat! Ne bodi tako mrtva! Klemen — saj mi jo posodiš — ne?«

Klemen se je pijano smehljal in kimal z glavo.

»Ko pa imam tole tukaj,« je nejevoljno dejala Cila.

»Klemenu ga daj, zakaj ne? E, seveda!«

Prijel je otroka in ga položil Klemenov v naročje. Ta ga je skrbno stisnil k sebi. Dete je gledalo. Luč mu je jemala vid in močno se so solzila majhna očka.

Cila je planila v ples polheno, kakor da bi ušla iz kletke. Toda pijana je bila tako močna, da jo je Piškur komaj obdržal v rokah. Bila je sivo in debela in v tanki obleki ji je mahala orhano meso. Piškur jo je pričeval k sebi in jo nagovarjal:

»Nocoj je dete pijan?«

»Ja, nocoj je pijan... nocoj, nocoj...«

In se je do omotice in jo butal v trebuh. Vriskal je in dete z nogami po tleh. Stopil je ven in se je moral zadržati, da se je komaj trudil. Tla je bil napolil na stolu. Vsi so se ji hahljali.

Dete pa je začelo jokati v Klemenovih rokah. Lačen je bilo ubogo. Klemen je vzdignil Cilo ter ji dal otroka.

»Podoji ga,« je jecljal,

»lačno je, lačno.«

Cila si je odpela bluzo s pijanim rokami, si obrisala potni dolgji in naslonila dete k sebi. A nič več se ni mogla zadržati. Glava ji je zgrnila na mizo in otroka bi ji zdrsnil na tla, da ga ni Klemen prijel. Tesno ga je zavil v pled, se zamajal in zamolklo izpregovoril.

»Jaz grem. Cila, podoji!«

In ker so že bili vsi trudni in zaspani, so se vzdignili. Z veliko težavo so zbudili debeluško Freceita in stopili na mraz. Nemi, pijani in sesedeni so shomavali po cesti. Cila in Piškur sta šla zadnji. Vlekel jo je za seboj, objemajoč jo z roko, ona pa je sanjala v pijanosti:

»Oh... nocoj... seveda nocoj... ah... nocoj je en lep večer!«

Vsi skupaj so šli do hiše bel Klemen. Tesno je tiščal otroka k sebi in mu dihal v obraz. In je spremil še naprej kakor Klemen, kakor bi stopil na travnik, na gnoj od hudobe.

V mračnem hodniku sta sedela Abram in Pavlo, Milan in nekaj starejših rudarjev. Vsi so bili trezni in so zvedavo spravljali besede.

Pavla je sedela tik Milana. Bil je iste starosti kakor ona. Pred kratkem je prišel v to mesto in je kmalu postal Abramov in Pavlin prijatelj. Zakaj vsi trije so bili isti misli, istega srca, in so se tako sešli. In nič čudnega ni bilo, če je še Milan zaljubl v Pavlo.

Vendar pa je svojo ljubezen skrival, dasi je vedno upal, da ga bo tudi Pavla vzljubila, zakaj marsikaj mu je zaupala.

»Zakaj ne plešeš, Milan,« ga je vprašala.

»Ker se mi zdi to početje nesmiselno.«

»Prav imaš! Pojdimo domov. Ti ne veš, kako nesrečna sem, ko vidim naše ljudi tako zapeljane. Oče!«

»Da, že gremo!« se je oglasil Abram.

»Tudi jaz sem se že naveličal. Samo toliko počakajta, da plačam.«

Počakala sta ga kar stoje pri mizi. Nenadoma pa je prišel k njima Guezi in je prosil Pavlo za ples. Komaj je že stal na nogah. Toda Pavla ga je zavrnila.

»Ne plešem! Mi gremo domov.«

Tedaj pa je zaigrala muzika. Guzej jo je pograbil za roke in jo potegnil k sebi.

»Ne plešem, pustite me!« je zavpila Pavla. Vlekla se mu je iz rok a Guzej se ni menil za to.

Milan, ki je opazoval, da nê, da ne mara, se oglasil Milan kraj njega.

»Ni! Z menoj mora plesati,« je silni Guzej.

»Ali sem preumazan zanjo?«

»Spustite me! Jaz ne grem! Zaman se je skušala oprostiti njegovih rok.

Tedaj je pristopil Milan, prijel Guezi za ramo in odrinil. Ta je izgubil ravnotežje in skoraj se je zvalil. Prihiteli so mladi rudarji in so ju obkrožili.

»Kaj je! Kaj je to?« je vpili.

Danes ko jih je napajal Guzej, bi dali pol življenja zanj. Guzej se je vzdignil in je bil nem od srda in sramu. Ko se je opomogel mu je zaklical z velikim sovraštvom:

»Kaj si storil?«

Nekaj jih je sililo pred Milana in vpilo:

»Zakaj si ga?«

Milan je potegnil Pavlo k sebi in jih miril: »Sodrugi, bodite pametni! Jaz sem ga — toda je padel, ker je pijan. Hotel je odriniti to!« Guezi je razgrajal:

»Kdo pijan? Sodrugi ali sem pijan? Molči baraba!«

Najbližji so ga prijeli in nekdo mu je skušal spoditi noge. Pavla se ga je držala in se tresla. Stal je pred njim in se mu ogibal. Vedel je, da mu Milan ne bi takoj oprostil, ne gre drugače kakor s silo. Zato je prijel, malo roke mu je tresel, se je obdal stopil noga, za vrat vzdignil in vrgel med tovariše. Tako je del ob izhodu. Ko je prijel Pavlo in zbežal pod roko, da ne dvomca. Abram, ki je videl kaj se je zgodilo, prišel proti njemu in je hotel nekaj reči. Gostilničar, vajen takih dogodkov, je zaloputnil vrata, in na okno postavil kljuko in ključavnico. Sam se je umaknil v kuhinjo.

Več fantov je priletelo iz dvorane in so se drli kakor obsedeni:

»Auf biks!«

»Kje si, da ti razparam vamp,« je tulil mladič in odpiral nož.

Butali so ob vrata — a so se kmalu naveličali. Toda tisti, ki ga je Milan tako sramotno vrgel po tleh, je skočil v stranišče, odprl okno in skočil na tla. Pognal jo je za njim z odprtim nožem, hropeč kakor zdvijana beštija.

19

Pri Abramovih sta sedela v kuhinji Milan in Pavla. Oče je spal v sobi. Pavli, ki je trpela v svoji nemi ljubezni, si je hotela človeka, s katerim je govorila o vsem mogočem, da si vsaj malo prežene vedno iste misli. Milan je vedel, da skriva nekaj pred njim. Toda ni izpraševal, razumeval pa je njen pogled, ki je izžareval neko veliko, neznano bolečino. Zato je ostal pri njej. Po stopnicah so prilomastili nerodni koraki. Potem so zaloputnile vrata nekje in v hiši je bilo zopet tiho.

»Sedaj so prišli domov,« je spregovoril Milan.

»Pijani, utrujeni in zaspani,« je odgovorila Pavla.

»In praznih žepov,« je še dodal Milan.

Nekaj časa oba premišljevala. Skozi tiho sobo se slišali prevrnjeni stoli in cviljenje zabuhlih otrob. Potem se je zaslišalo hlastno kakor hripavo rjovenje France in razsajanje po vratih. Razločno sta čula v kuhinjo:

»Štefka, Guzej, odpirta! In še nekaj časa: Kurba! In to večkrat zaporedoma. Potem čez dolgo časa histeričen jok neutješene ženske.«

»Kaj je to —?« je ugibala Pavla.

»Ali se tepejo?«

»Hči je prehitela mater. Zdi se mi, da sem slišal med jokom Guzeljev smeh.«

»In ves ta dolg tega je krivo vino. Ali so pomilovanja vredni taki ljudje?« ga je vprašala.

»So pomilovanja vredni! To so naši najbolj ubogi med ubogimi in najbolj nesrečni med nesrečnimi.«

Pavla se je naenkrat nečesa spomnila. Velika misel, ki je počivala v nji že dolgo časa, je stopila na plan. Boječe ga je vprašala:

»Milan...«

»Kaj?«

»Ali je res kar pravijo? Da se poroči Klinger s Heleno von Rosenstein?«

»Govorijo! Toda jaz ne vem.«

Pavla se je obrnila v steno, da zatre solze in ga zaprosila:

»Pojdi zdaj, Milan.«

Milan je vstal in si oprnil suknjo.

»Nisem vesel, da grem, ali sem bil toliko časa pri vas, da se moram posloviti.«

Pavla ga je znova objela bolečina in bila je obupna:

»Ne! Ostani! Ne pojdi!« mu je zaklicala.

Milan se je vsedel nazaj na stol in sladka mi- sel mu je vznikla iz srca: Čuti mojo ljubezen, razodene se mi. Pogledal jo je v obraz, v mirni, resni in je čakal.

»Ali veš, Milan,« je vprašala po dolgem molku,

»čemu živimo?«

Presenečen je obstal v svojih mislih.

»Čemu živimo? Kako si prišla na to vprašanje?«

»Ali veš?«

»Čemu živimo — Ne vem! Zakaj, če bi rekel, da zaradi tega, da umremo, bi vendar ne rešil tega vprašanja, četudi je navsezadnje pravilno.«

»Ne veš torej?«

»Resnično, ne vem.«

»Ali ti rad živiš?«

»Jaz hočem živeti!«

»Ali se bojiš smrti?«

»Bojim se je, in vsak človek se je boji! Tudi jaz.«

»Pavla, Pavla — od kod take misli?«

Njene misli so prodirale v skrivnosti življenja.

»Mislim, da bom kmalu umrla... Zato! Pavla, nikar ne kliči smrti, ko je komaj odšla odtod,« je vzkliknil Milan.

»Saj je ne kličem! Ali sem jo klicala?« je vprašala šepetaje. In si je sama odgovorila:

»Ne, ne! Saj se bojim smrti ko vsak! Milan, Milan, saj mi zdi, da znorim vsega tega premišljevanja!«

»Ali še hočeš živeti?«

»Da to! Mislim si, da živi človek zaradi tega, da pozabi na kakršenkoli način svojo kratko dobo življenja. Ali to ni res, četudi je res, kakor tvoj prejšnji odgovor. Tudi si mislim, da zaradi tega ker moram živeti že samo zaraditega ker živim, ker sem iz življenja, in ker je to življenje tudi iz življenja in tako iz neskončnosti v neskončnost.«

»Jaz pa mislim — zato, ker je vse naše telo, vse, vse, vsaka posamezna stanica ustvarjena za to, da živi, in je vsaka posamezna stanica ustvarjena tako, da se lahko množi — torej je v nas samih in v najmanjših stvareh že takoj z rojstvom vdre rojenih milijone novih življenj. Vse hoče živeti! In če je tako kakor jaz mislim, življenje ni mogoče uničiti. Vendar pa, Pavla, mislim, da je to vprašanje silno težko — in že sedaj, komaj sem to povedal, že sedaj dvomim — drugače mislim. In jutri bom zopet tako pomislil — drugi dan zopet drugače. Zato ne trdim ne tega ne onega — in se zadovoljim sam s tem: zame — ker sem se rodil. In ker vem od kje moje življenje — še ne bom moril misli zakaj sploh življenje je — ker sem premišljeval — ali ne sploh ne da tega dognati, kako se ne da dognati skrivnosti večnosti. Pač pa bom premišljeval tole: Kako naj živim — da bom prav živel?«

»Kako živim, kako naj živim?«

»Da, to vprašanje je važno!«

»Torej, kakšno nalogo ima naše življenje?«

»Naloge nima nobene! Večnost, iz katere se je razvil človek, mu ni dala nobene naloge.«

»Pač! Če je ustvarila dvoje spolov, tedaj je žensko ustvarila zato, da rodi, in moškega zato, da jo plodi.«

Milan je srepo gledal predse in misel je tolikla po misli.

»Seveda, to je razumljivo, je potem dejal. Ali, to nalogo imajo vsa živa bitja od najmanjših bakterij do človeka in je to že naraven zakon, kateremu se morajo pokoravati vsa življenja. Toda jaz mislim pred vsem človeka. Namreč, kako naj živi, da bo dočakal do rojstva do smrti prav in dobro preživel.«

»Kako? Toda čakaj, ali živiš ti smiselno?«

»Jaz delam. Opravim delo, ki mi je določeno. Zakaj delam? Da se preživim, dokler ne do smrti. Če bom delal in otroke, bom delal, da preživim sebe, ženo in otroke.«

»Je torej tvoje življenje smiselno?«

Brez premišljevanja ji je takoj odgovoril:

»Je v toliko, ker delam. Toda to delo je samo v toliko smiselno, v kolikor koristim samemu sebi in pa človeštvu. V kolikor pa koristim istemu, ni pravično, ne moreš dajati gospodari jesen smiselno.«

»In v koliko še ni tvoje življenje smiselno?«

»Je v toliko, ker delam. Toda to delo je samo v toliko smiselno, v kolikor koristim samemu sebi in pa človeštvu. V kolikor pa koristim tistim, ki pravijo, da so naši gospodarji je nesmiselno.«

»In v koliko še ni tvoje življenje smiselno?«

»V toliko, ker si še nisem poiskal žene.«

»In če bi jaz nikoli ne našla moža, bi bilo moje življenje napačno?«

»Seveda!«

»Toda če ljubim moža, za katerega vem, da me ne bo nikoli poljubih, nikoli oplodil — tudi tedaj?«

»Ravno tako! Tvoja ljubezen, najsibo še tako velika je nesmiselna, če si trdno prepričana, da ne bo našla srca, ki bi jo sprejelo.«

»To je strašno!«

Milan je pogledal Pavlo. V solznih očeh je pričel spoznavati, da je resnica res strašna. In srce je spregovorilo, kar je jezik odlašal.

»Pavla, koga ljubiš?«

»Klingera.«

Gledal jo je in je ni več videl. Resnica, ki jo je sam oznanil je stala med njima. In skozi to neprodorno steno je prišel glas, ki je bil podoben sodniku usode:

»Milan — koga ljubiš?«

»Tebe!«

Tedaj je zagledal skozi steno resnice roke, ki so se vedno bolj bližale. In potem še telo. In zadnjič ga je zaslišal glas, bil je kot mrtev med njim, dah je usmiljen.

»Če si močan, Milan, prenesi to.«

»Močan sem, ali sedaj sem strl«

»Smrt?«

»Ne, ne, ne...« je klecal on.

»Pojdi tedaj, in jo odženi od naših src!« mu je dejala.

Šel je ven, na hodnik, po stopnicah. Zunaj so grabili presojni prsti v noč — on pa nič ni videl.

In ko je stopil na cesto se je spotaknil ob nekaj. Črno telo je ležalo v snegu nepremično in sključen. Spomnil se je tedaj, da je na cesti, da bo skoraj dan, da misli, da je človek. Sklonil se je k telesu, ga prijel za roko — a roka je bila prilepljena k tlom. Led jo je držal in tudi drugo je bilo telo. Voda iz kanala, ki je pljuskala čez rob, je zalila tla pod njim in je zmrznila.

»Kdo je bil?« je vprašal in se je spoznal: To je bil on, ki ga je danes ponoči vrgel na tle. Skremil prsti desnice so bili primrznjeni, drhtel, zgubil noč.

»Smrt...« Silno oster mraz mu je stresel telo.

Hitel je navzdol po cesti, naglo. In še je pozabil na mrliča.

»Nesmiselnost — nesmiselnost,« je govoril v mislih.

»Nesmiselno je moje življenje!«

Ko je prišel v kasarno, se je vlegel na svojo slamnico in je doumel še strašnejšo resnico:

»Vendar resnica ni nesmiselnost.«

Tovariši so spali. Eni oblečeni, eni napol nagi. Dvajset živih ležijo v sobi. Dvajset moči! Nasmehnil so se eni v sanjah, preobračali so se drugi, hropili in mrmrali.

»Kdo so tile,« bi vprašal neznanec, ko bi stopil v ta kraj — in bi Milan odgovoril:

»Rudarji, sami rudarji. Dvajset jih je.«

»Kakšno je njihovo delo,« bi vprašal nadalje neznanec.

»Zelo težko.«

»To se pravi — ?«

»Rudo kopljejo v temi zemeljskega telesa. V vodi mnogi do pasu včasih, v vročini nad 40° stopinj premnogi.«

»In kako, kakšen smisel ima njihovo življenje?«

»Smisla nima, ker se še nikdar niso vprašali po njem.«

Neznanec bi žalostno pogledal po teh dvajsetih telesih in bi mrmral, potem, ko bi odhajal.

»Zato je tudi njihovo stremljenje nesmiselno.«

»Zakaj?« bi zavpil za njim Milan.

»Če se niso skušali spoznati smisla svojega sedanjega življenja, ki ga ravnokar žive — kako bi mogli spoznati smisel svoje prihodnosti?«

»Toda jaz skušam, jaz premišljujem, bi v strahu zaklical za njim Milan. In bi se neznanec obrnil in mu z glasom predrak odgovoril.

»Blagor tebi, ki premišljuješ! Toda kaj je eden proti dvajsetim in kaj je sto proti miljonu! Potem bi zginil skozi vrata.«

20

Po novem letu je imel Guzej veliko opravka s svojo stranko. Ožji odbor je zboroval vsaki drugi večer v Proletarskem domu, ki so ga jim predali socialisti, katerih ni bilo več. Njih vodje so postali čez noč anarhisti in marsikateremu se je posrečilo, da se je zopet vgnezdil v kak pododbor, odkoder se je s spretnostjo svojega jezika ravno tako hitro pomikal navzgor kakor preje.

Guzej je stopil iz službe in se posvetil samo politiki. Bil je predsednik glavnega odbora, urednik strankinega glasila in je neumorno prepisoval iz nemških in amerikanskih časopisov članke o boljševizmu, o Rusiji, o kapitalizmu. Osnovala se je posebna prosvetna organizacija, katero člani so pričeli igrati na odrib, ustanavljali so pevske zbore, proletarske plesne šole, prirejali proletarske maškerade in proletarske beneške noči.

Masa je čitala s pohotno naslado vesti iz Rusije in je končno res verovala časopisju, ki je pisal: Vse tisto kar pišejo buržujske cunje je laž. Proletarci ne nasedajte jim! Rusija je država, v kateri se dobesedno cedi med in mleko. In ko so pisale druge noVine o grozodejstvih čeke, je pisal ta list: Lažejo! Samo, da bi vam nas začrnili. Toda sodrugi! Ali boste mar verovali buržuju, našemu sovražniku? Ne! Če pa so spravili boljševiki nekaj debeluharjev na oni svetali jih je škoda?

Guzej, ki je vse to vodil, je rastel v svoji moči in slavi. Toda kljub temu je bilo ljudstvo vseeno še neverno. Nikakor si niso mogli prestavljati, da bo šlo to tako lahko, da bodo vsi ti rudniki njegovi, da bodo gospodarji in delavci obenem kar čez noč. Četudi je bil izrek "kar je moje — je tvoje" dovolj jasen in razumljiv, vendar so se mu premnogi posmehovali in so dvomili o uresničenju teh besed.

Toda ne samo v tem mestu, povsod, po celi državi je rastel boljševizem in kmalu so se pričeli polniti prazni vampi političnih kameleonov na račun nove stranke iz parlamentarne sklede in vse polno rdečih kravat je bilo kupljenih na državne stroške.

Guzej se je moral priklopiti s svojo stranko skupnosti in je zavzel v centralnem odboru odlično mesto podpredsednika — v krajevnem odboru pa je ostal seveda še nadalje predsednik — pravzaprav vse: tajnik, urednik in blagajnik. Tudi poslanec bi postal, da ni bil inozemec.

Toda njegova častiželjnost ga je ovirala v izvrševanju sklepov centrale. S svojim zaupnim odborom je delal po svoje. Njegovi načrti so se sicer skladali v bistvu s centralo — samo izvršiti jih je nameraval drugače. Namreč: skrivaj pripraviti delavstvo k uporu čim preje, postaviti se anarhistom na čelo in tako presenettiti vse: sovražnike in prijatelje. Mislil si je: sovražnik, ki ne bo pripravljen, se bo vdal — neodločni tovariši bodo spoznali njegovo taktično sposobnost in ga bodo proglasili za predsednika nove države: Sovjetski Balkan.

Najel si je sobo v Proletarskem domu, udobno si jo je opremil in delal. K njemu so prihajali mladeniči, ki so ga verno poslušali kadar jim je pravil o francoskih Jakobincih, ki so bili nad vse navdušeni, kadar jim je govoril o giljotini. In teh mladeničev je bilo vedno več. Sami rudarji, prežeti od maščevanja in hrepenjenja po burnih dogodkih. Tudi dekleta so bila med njimi z moškimi in trdimi obrazi. In ta mladež je bila njegova opora. Vsi ti so bili stebri prosvetne organizacije in vse propagande. Bili so delavni. Sami so pisali igre, prepisovali predavanja, sestavljali pesmi. Imeli so svojo pisavo, s katero so si dopisovali med seboj. In nihče drugi ni vedel o vseh Guzejevih načrtih kakor ti, ki so molčali in so se čutili silno velike, da morajo čuvati tolike skrivnosti.

Med njimi je bil tudi Gaber, brat zmrzlega rudarja, ki je prežal na Milana. Bil je strojnik v elektrarni. Po svojih fantastičnih mislih je še celo prekašal svojega mojstra, vendar se mu je v vsem pokoraval in mu ni nikoli oporekal. Vsi ti ljudje so bili namreč trdno prepričani, da bo upor srečno končal.

Kmalu po novem letu so sedeli okoli mize pri njemu Gaber, Zgonc in njegova ljubica Rezika. Rdeča luč je padala na obraze, ki so bili obrnjeni v Guzejeve ustnice, ki so se premikale.

»Vsi morajo pasti! Revolucija ne pozna usmiljenja, ne prizanašanja. Vse, kar se ji zoperstavlja, mora pasti in zaradi tega ni nič čudnega, če je krvava. Tudi naši tovariši! Tudi moj oče, moja mati — če bi bilo potrebno!«

Rezika se je zgnila. Silno bleda je bila in se je naslanjala na Zgonca.

»In brez tega nikakor ne gre?« je vprašala Rezika.

Guezj jo je pomenljivo pogledal in je molčal. Zgonec se je razburil in ji je očital.

»Ženska, ne bodi plašljiva in ne delaj zgag! Tudi tebe bi ubil — če bi bilo potrebno!«

Rezika je široko odprla oči in prestrašena vstala. Potem se je zopet zavedla, vsedla se je nazaj in mu odgovorila.

»Tudi jaz tebe — če bi bilo potrebno. Toda to niso bile njene besede.«

Guezi je nemirno bobnal s prsti po mizi.

»Rezika, temu ne moreš oporekati! Sicer pa poznaš naše zakone! Saj vendar je to čisto razumljivo. Če bi naprimer bila namenjena, da nas ovadiš — kaj misliš, da bi napravili s teboj?«

»Brezpogojna smrt, še preden bi nas mogla ovaditi,« je odgovoril Gaber namesto nje.

»Vem!« je dejala Rezika.

»Tega ne bom storila.«

»Seveda ne,« je menil Guzej.

»Toda to samo za primer.«

Brez trkanja so vstopili sedaj štirje mladeniči v sobo. Njihovi obrazi so bili temni in brez smehljaja. Pozdravili so kratko in so se vsedli okoli mize. Resnost, s katero so se ponašali ti navadni tički, je bila bolj ponarejena kot resnična. Mladi ljudje, ki so prikrivat v svojem življenju poverjeni k taki važni nalogi, so se ponosni in domišljavi. Že njihovo vedenje izdaja namerno nedovtip. Njihov nosili so resno, a ves čas molče. Niti malo niso odgovorili, kaj bi bilo potem, če bi se jim vas reče še kvor zajeckali ali kdoje zapolavil.

Guezi je spregovoril med njene obraze:

»Sedaj smo zbrani! Ves tajni zbor! Ki dela preko stranke, ki dela preko vseh dobrov. Govoril je tajno in zategnjeno. Tovariši so rasli v velikost njegovega zaupanja in spoštovanje do njega.

»In bomo torrej pričeli z delom! Kmalu bo zima in ima tedaj bomo udarili! Toda ne bo le z orožjem, da pripravimo stavko. Prepričal sem se, da obelodanite vse te smeri. Hvala vam! Ali, prijatli!« je pristavil,

»da odprimo ljudji, ki bodo nasprotovali stavki. Treba je, da se odloče, kako ravnati z njimi.«

Iz žepa je potegnil polo papirja in jo razgrnil po mizi.

»Prvi je Abram, drugi je Milan. Ta dva sta prva. Se strinjate s tem?«

»Se!« je odgovoril zbor. Samo Rezika ni odgovorila. V napetosti trenutka pa niti niso tega opazili.

»Je torej sklenjeno! Zgoditi pa se mora čim prej — in sicer tako, da ne bo nobena sumljiva padla na nas. Opozarjam vas še enkrat, da ni vredno premišljevati, se li to res mora zgoditi ali ne, da molčite kakor se da o tej brezpogojno zaupate v našo stvar. Pomislite samo, da ne boste koristili s tem sebi in vsej svobodi človeštvu. Kar ni z nami je proti nam — in kar je proti nam moramo porušiti. Rekel sem: Tudi če je to oče ali pa brat!«

»Toda to je umor. Kaj nam je napravil Abram in Milan? Jaz ne razumem tega,« je šepetala Rezika.

Guezj je postal nestrpen. Prodirljivo je gledal v Reziko in govoril hito in sunkoma:

»Umor? To ni umor. Nasprotno! Če veruješ v našo bodočnost, je to dobro delo in naš veselje je dolžnost, da odločno. Meni ni Abram ničesar storil — Milan tudi ne. Ali, če podira kdo začeto stavbo — ga boš morebiti mirno gledala in mogoče še celo odobravala njegovo delo? Mislim, da ga boš skušala odstraniti.«

Rezika je zmingila z rameni in je molčala. Zgonec je postal jezen in ji je z očmi pretil. Rezika pa se ga je bala, zakaj bila je v njegovi oblasti. Prav tiho je potem izpregovorila:

»Dobro, dobro.«

»To delo ne bo težko,« je razlagal Guezj. Abram in Milan delata skupno v istem rovu. In ravno tisti rov je v zelo slabem stanju. Treba bo samo nažagati podporne stebre toliko, da se bodo takoj zrušili, kakor hitro se zruši kak kamenja od stene. Velikanska plast, ki bo padla nanje jih bo zmečkala. Prepričani bodite, ko jih pokoplje zasuti rov, in bi mogoče spoznali, da je bil to atentat — vse mi gospodari vseh rudnikov in tedaj pridrejo drugi na vrsto. Kdo izvrši to delo?«

»Jaz!« se je oglasil Gaber.

Vsi drugi so se oddahnili in so skrivaj obžalovali hrabrost svojega tovariša. Toda drugi v družbi se oglasili, če bi se ta ne. In hč šel na delo da se odloči in se obotavljanjel. Ko si izvršil, si izvršil samo zaradi tega, ker je pričakoval slavo in plačo.

»Kdaj, misliš, da ti bo mogoče to napraviti?«

»Pred spomladjo ne. Takrat pa bomo položili po tistem nov električni kabel in tedaj mi bo to lahko.«

»Dobro, Gaber! Ne pozabi, da boš za to delo bogato plačan.«

»Za to se ne menim,« je odgovoril ta, dasiravno je bil zelo častihlepen.

Deset je bila ura. Počasi so odšli drug za drugim. Čez nekaj časa si je ogrnil Guezj pelerino in odšel za njimi. Sledil je Reziki in Zgoncu, ki sta šla po cesti v predmestje. Rezika je stanovala zunaj mesta v hišici, ki je stala na samotnem travniku. Čul je vsako besedo in moteno je lahko poslušal, ker so bile stopinje v snegu neslišne.

»Tega ne razumem,« je govorila ona,

»Abrama in Milana, ta dva dobra človeka —«

»Ti si smešna,« jo je miril Zgonec.

»Svet se ne bo podrl zaradi tega.«

»Svet — toda moja vest! Ali nimate nobene vesti, da sklepate o umorih tako mirno in lahko?«

Zgonec, ki je delal s to blago punco kar je hotel, jo je samo en pritignil k kraju in zbor bogov zakaj — se je včasih hipoma razjokal in postal togoten.

»Vest, vest — kaj čenčaš nesmiselnosti! Ali ju boš ti? Saj ju bo Gaber! In če veš, da mora biti, tedaj mora to biti!«

»Ne razumem — mene je groza. Ali nimaš vesti?«

»Ne vem. Meni ni nič neprijetno zaradi tega. In tudi če bi jo imel — to mora biti. In če bi moral jaz to izvršiti, bi storil tudi s svojo vestjo.«

»Ne, tega ne bi storil! Če bi imel vest, bi ovadil vso to hudobijo.«

Zgonec je obstal. Pognal je roko iz žepa in bi udaril, da bi ne stekla za par korakov dalje. Možnost, da se lahko zve vse to, na katero ni nikoli mislil, ga je vrgla iz sebe. Strah, strah pred lastno punco, ki jo ima rad, ki jo pretepa, jo veže z isto roko in ima zopet rad — ga je potlačila in potem nenadno pobesnela.

Stekel je za njo, jo zgrabil za pest, ki mu je ostal v roki — ona pa je letela po cesti in klicala v noč.

»Naznanim vas, naznanim vas!« in ta čudni klic se je tako široko širil po okolici, da ga je spretalo neznansko čustvo bojazni. Tekel je za njo — pa mu je spodrsavalo — in ona je bila vedno bolj oddaljena. V njegovih možganih se je nenadkrat ustavil, opotekel se ob brzovijani drog in zaklical milo in pretrešeno:

»Rezika!«

Rezika se je ob tem glasu obrnila, sklonila glavo in šla nazaj. In jo niti ni udaril, in šla je onkraj poti. Tesno se jo je oklenil in stopil z njo v noč.

»Rezika, ne smeš ovaditi!« 

Besede so bile zadirgene, strahopetne in so bile podobne cviljenju psa, ki voha bič.

Ko sta zavila na pešpot preko polja, so se njuni senci kmalu spojile z nočjo.

Guzej se je obrnil po cesti. Tudi on je občutil nevarnost. Nekako tesno mu je postalo, ko je spoznal, da niso njegove misli nič več samo njegove, temveč tudi drugih, ki jih lahko izgube. Ko je prišel domov, je pograbil kup rokopisov, toda kmalu jih je odrinil od sebe. Rezika je stala ob njegovi duši — in ni je mogel prepoditi.

Premišljeval je in je domislil.

Guzej, ki se ni za nobenega bal, se je bal za sebe. Vse je delal samo za sebe — o skupnosti, o kateri je vedno govoril, je sam sebi lagal. In jo je vedno dobro vozil, dobro samo zase. Če so padle žrtve zaradi njega, se ni ganilo njegovo srce. Povsodi pa kjer je bil, si je znal s spretnostjo svojega duha pridobiti obile koristi. Ko je prišel iz tržaške prisilne delavnice, je bil mornar. Nekaj let je jadral po širokem svetu, dokler ni prišel k vojakom. Med vojno je postal podčastnik in se je vlačugaril po zaledju z državnim denarjem. Ko je oplenil blagajno, so ga poslali na fronto, odkoder je še isto noč prešel k nasprotniku. Po polomu je prišel iz Italije sem in se je "posvetil" politiki.. Laž mu je bila tako neobhodno potrebna, da je sčasoma že sam sebi verjel. Kar je vedel si je nabral iz časopisov, iz knjig in iz življenja. Videl je veliko, slišal je mnogo — vse to znanje pa je obrnil v svoj lastni prid. Toda, ko je zaslišal o Komunizmu, o vseh svobodščinah njegovega vladanja, so se mu vzbudile otročje misli — postati zelo, zelo velik. Postati bogat, vladati in zapovedovati drugim. Že od nekdaj pa je mrzil vsakega, ki je stal nad njim — pa da ga je prekašal po umu ali po gmotnosti. Naenkrat je postal voditelj boljševikov — dasiravno ni ,vedel o tem drugega kakor to, da je anarhija, ki jo povzroči vsaka komunistična vstaja zelo pripravna za dosego odličnih mest, ki jih v se- danjem režimu nikakor ni mogel pridobiti. Toda sedaj naenkrat Rezika...

Po dolgem premišljevanju se je važno nasmehnil, skomignil z rameni, si prižgal cigareto, zgrabil rokopise in šel v tiskarno. Stavec je že nemirno pričakoval dela, ker je bila že pozna ura in ga je za to veselo pozdravil:

»Vendar že sodrug predsednik!«

Ta mu je izročil papir in mu naročil.

»Tole vse. Bo dosti za eno številko?«

»Ravno prav,« je odgovoril stavec, ko je pregledal pole.

Naenkrat pa je pokazal na naslove člankov:

»Tole smo že natisnili — pa tole tudi.«

»Res?« se je začudil Guezj.

»Pokažite!« 

Vsedel se je na stol, dal označene članke na kolena in prečital naslove in napisal druge:

»Komunizem zmaguje« v »Rusija je na preži« in tako še dva.

Dal jih je stavcu:

»Tole pa še nismo tiskali — ne?«

Stavec se je zasmejal, stopil k pultu in začel zopet v delo. On pa je stopil v gostilno in se vsedel med rudarje.

21

Takrat, ko sta izginila Zgonc in Rezika po pešpoti in Guzej nazaj v mesto, se je priplazila izza žive meje, ki je stala ob cesti, dolga senca. Klinger je stopil iz snega in se podal proti hišam. Slišal je nenavadni razgovor in je podal proti hišam. Slišal je nenavadni razgovor in je videl vso neobičajno sceno dveh zaljubljencev in radovednost ga je potisnila za mejo. Uvidel je, da jih je Guzej zasledoval in je bil prepričan po tem dogodku, da se pripravlja nekaj nerazumljivo groznega za Abrama in Milana. In je sklenil, da reši to uganko. Pričel je spo- znavati, da je Guzej tisto zlo, ki je pričelo razprostirati svoja črna krila nad tem krajem.

Vsvoji sobi se je vsedel k pisalni mizi, odprl knjigo in je pričel brati: Sredi branja pa ga je objela velika žalost. In potem misli v žalosti:

»Ali delam? Kaj sem že napravil?«

In osamelost mu je še večala to žalost. Že mesec dni ni videl Helene. Niti ni vedel kje je. To pa je bilo hudo. Ko je bila žalost največja, je slišal, da se je pred hišo ustavil voz, da so se odprla vežna vrata. In takoj se mu je zazdelo, da je ta, ki gre po stopnicah, namenjen k njemu. Vrata so se resnično odprla — in Helena je vstopila. Radosten krik je zaripal po sobi, ko sta v objemu velikega koprnenja praznovala poljub tiste težko pričakovane snidenja.

»Potem, potem, Rihard! Vse ti povem! Samo pusti me, da se odahnem. Tri dni sem se neprestano vozila — kako je bilo to mučno! Odstopi mi, dragi, eno sobo, da si utresem svojo obleko.«

»Kopalnico ti pripravljam. To ti bo dobro delo!«

Hitel je, prevzet in velik od zadovoljstva.

»Se kočke še mi prinesi, prosim te! V veži so.«

Znosil jih je v sobo, postavil zaželjeno kopalnico in jo poklical iz svoje sobe:

»Vse je pripravljeno.«

Ko je šla mimo njega, ji je zašepetal:

»Nestrpno te bom čakal!«

Vsedel se je v fotel in premišljeval:

Komaj deset minut je preteklo od tega, da sem bil žalosten, sam s seboj nedogovorjen — a sedaj pa nenakrat, kakor da sem sam jaz vsega rešil! Potem je položil hišnika in naslonil glavo v toper. Ta hip ni mislil ničesar. Z roko zaprlmi očmi se sledil dimu svoje cigarete, ki se je dvigal v navpični črti pod svetilko.

Prav tiho so se vrata odprla. Helena je stopila po prstih v sobo, oblečena v temno lahko obleko in se vsedla kraj njega. Rihard jo je gledal, gledal, jo prijel za roko in prosil:

»Govori, govori, Helena!«

»Ko so pokopali Karla von Rosensteina, sem izpolnila njegovo poslednjo voljo, sem se peljala na Poljsko, kjer je imel več posestev. Te sem prodala in sem se nato peljala v Pariz, kjer je imel več hiš. Te sem dala prodati s pomočjo svojega notarja. Zato sem porabila ves ta čas. In veš zakaj ti nisem ničesar pisala? Ne veš? Samo zato, da te presenetim! Mislila sem, da bo trajalo to samo nekaj dni — pa sem se ukanila. In kaj misliš, koliko imam sedaj denarja —?«

»Tega ne vem.«

»Okoli dvesto milijonov!«

Riharda je zazeblo. Dvesto milijonov — to je vsota, ki lahko upropašti mnogo ljudi — in jih še več osreči!

»Dvesto! Toda jaz jih nimam. Kaj bi s takim bogastvom! Vse sem izročila človeku, da napravi z njim kar hoče. In tudi tega ne veš, kdo je ta človek — kaj ne?«

»Ti, ti, ti — moj ljubi!«

»Ne, ti se resni! Vse to — vse to —«

Stal je in jo rotil, pogleda Helena.

»Meni si vse to! Ali si ti tega storila zame! Ne, ne, ne!«

Helena se ni vznemirila. Pritajeno se je smehljala, zakaj ona je vedela, da je storila prav.

»Zakaj ne Rihard?«

»Kaj bi z denarjem —? S tem tako krivično pridobljenim denarjem! Moja vest tega ne dopušča, Helena! Glej, kako zadovoljno sem bil še pred trenutkom — to da sedaj nisem več. Daj, pusti mi samo tvojo ljubezen — ničesar drugega ne maram od tebe.«

Rihard, vsedi se in me poslušaj! Tik mene se vsedi! Ali se spominjaš večera, ko si mi oznanjeval nauke pravičnosti in ljubezni? Ko si mi pokazal strahovitost vseh teh prebivalcev in bedo njih src? Od tistega časa sem mnogo mislila na to. In sem občutila, da me ne mika teh dvesto tisoč milijonov, po katerim sem včasih hrepenela. Došli so mi breme. Da sem v primeri z njimi in s svojim bogastvom ničvrednica, ki se mora slehniti in oblikliti do smrti... Zato vidiš, sem storila to, ker nočem ostavljati s teboj svoje bogastvo, ki je moglo temveč milijonov ljudi, ki so nesrečni, ali kaj. Danes je vse prišlo in se bo dalo nazaj. Da ga daš tistim, ki so ga pridobili — da ga jim vrneš. Ali sem prav storila?«

Občudoval jo je. Zamaknil se je v njene oči in v njeno bleščeč in niti ni mogel spregovoriti. Zakaj nenakrat se mu je zazdelo, da si ne zasluži, da je to sad njegovega dela. Stisnil ji je roki v velikem opojih in ona je občutila neizmerno zadoščenje.

»Ali, kako ga naj obrnem? Helena, si tudi ti na to mislila?«

»Ljubi, lažje bo vrniti kakor jemati, toda pusti danes to — in misli samo name. Samo danes, Rihard!«

»Bom mislil samo nate,« je odgovoril in hotel odpirati hišnik, ki je prinesel večerjo.

Po večerji je ugasnil zdravnik luč pod stropom in prižgal na mali mizici poleg divana stoječo svetilko z vijoličastim senčnikom, ki je polnila sobo s prijetno poltemo. Drug k drugemu sta se vsedla in sta govorila.

Svečanost pogovora v stanju, ko postajata moški in ženska mož in žena, skoraj da nima primere. Valovi med src, se sprijemajo in v eno pretvarjajo še okoli njih v nič, takrat kadar dih duši izstopilih in zavzel ves prostor, v katerem se nahajata telesa in bi ju obdal s prozornim toda neprebojnim zidom svoje volje, ki hoče samo njega in hoče samo njo.

»Kaj sem sedaj jaz,« je spregovorila Helena, naslonjena na njega. Sedajle, ko ne vidim več, vidim nič v sili teh sil, ki so močne in slepe, da vsi vemo, da so tam zunaj gore in ravne in da visi na stenah slika Darwina in leži kri pred menoj — in ko ne vidim drugega kakor samo tebe, ki sediš tik mene in objemaš zrak z mislimi. Sedaj si Ti ves, da te dela enak svet in kosmos in vendar si sedajle samo ti na svetu in samo jaz in to je dobro.«

»Ti pa si?«

»Jaz sem mož! Tvoja duša je moja! In če rečem: Jaz hočem, da boš moja na vekoma, tedaj, to boš čutila temne v obliki sile mogočne volje, kot je to bilo vedno vse okoli, ko te objemam, da te ljubim.«

»Tudi jaz hočem, da boš moja na vekoma! In če čutim, da verujem tudi jaz v silo svoje volje.«

»Po čem spoznavaš to, duša?«

»Prvikrat v svojem življenju čutim danes to veličino resničnega verovanja. Ko sem prvemu moškemu dejala, da ga ljubim, sem mu zašepetala — kakor da bi se bala svojih besed, ki so mi zdele priučene — toda danes veš, le dotaknilo se me ni ono večno pozabljanje, kakor ga danes občutim. Telesa nisem čutila, spoznavala pa sem vse predmete okoli sebe in natančno se spominjam, da nisem imela nobene vere v večno ljubezen, zakaj že po tistem trenutku so mi vsle misli v prihodnost, kaj bo čez nekaj dni.«

»To pa je tisto, kar je znak omahljivega verovanja — pravzaprav nevere — zakaj; kdor omahuje ne veruje. Meni se še ni pripetilo to. Tudi jaz sem ljubil — a omahoval nisem. Toda zeni in verovala v mene. Zato sem končal svoje hotejne in ga pokopal v brezno premišljevanja, ki je dolgo črne noge izstegalo — da ga danes nič več ne čutim.«

»In kaj je ljubezen? Vem: Jaz ljubim tebe, ti ljubiš mene, vem da sem neskončno zadovoljna, toda ne vem od kje vse to.«

»Ljubezen je združenje najinih hotenj po vsebini obeh src, ki hočeta živeti večno. Večnost pa ni v sedanjosti, temveč v potomstvu in v to so usmerjene najine misli. Zato je prisilila Večnost vsa živa bitja, da se plode. Prisilila jih je s tem, da je oplojenje obenem tudi hipno pozabljenje vsega telesnega in duševnega trpljenja — zakaj, če bi bila to bolečina, bi bila zemlja pusta in prazna. In če oplodi verni mož ženo, ki veruje v njega je to mirtelj popolne ljubezni, na kateri je naslonjeno človeštvo.«

»In rastline ... rože Te ne mislijo, ne čutijo — se plode?«

»Kdo ve, če ne občutijo bolečin, ko jih trgajo? Kdo ve, če ne poka od trpljenja drevo, ki ga žagajo na dvoje?«

»Kakšna skrivnost!«

V teh silnih hipih je vstal mož in je vstala žena in sta šla v pozabljenje.

Okoli njiju so se gromadili zvoki simfonije neutrudljivega dela, se zaganjali ob divjo burjo, in ob nebeško — pod katerim so prhutale prostrane jate nevidnih dreves, ki je kljuvalo ostrino ostrih klinov do sredi uho zemlje.

Mož in žena pa nista čutila ničesar.

»In kaj se more zgoditi?«

Rihard in Helena sta urejevala svoj dom. Udobno in udihnila svoje srce v globino svoje ljubezni. In neko popoldne, ko sta sedela v salonu in se je raztegnila sinja luč skozi steklene stene rudarskega mesta, je spregovoril Rihard.

»Danes, Helena, hočeva misliti na milijone! Kako jih vrneva tistim, katerih so.«

»Poslušam te, ljubi! Razloži mi.«

»Mislil sem in mislil do danes vsako uro. Pa sem domislil! Če bi izročil denar stranki, bi ga zapravljali! Če bi ga delil — bi me ogoljufale propalice — zakaj tudi med rudarji so izprvki! Sklenil pa sem, da pripravim s tem denarjem delavstvu ono, kar najbolj potrebuje: Vzgojo in izobrazbo. To pa bom naredil na ta način, da bom sezidal v tem kraju veliko zgradbo, v katerem bo zavod za rudarske otroke, šola za iste, telovadnica, podzemno in dalje veliko dvorano za predavanja, ki bo opremljena s pozornico na kateri se bodo uprizarjale tudi gledališke igre, koncerti, recitacije, velike knjižnice — Vse, Helena, vsega tega manjka tvojemu ljudstvu. Manjka vsega proletarijatu in to najbolj potrebuje. Če hoče priti do kakega bratstva, se mora sam razviti na to. Tudi s silo, s krvjo bi dosegel ta cilj svojega stremljenja — mora postalnik se je vedno pokončal nasilnik. Kadar pa bo nasilen pokončan z vero v srečih in z idejo naših misli — tedaj bo zadovoljstvo in mir naselil.«

»Pričnem takoj z delom in del bom neumorno, da bom čimprejstopil na to polno zgradbo nove dobe. Helena, ali sem izbral resnično tvoj cilj? Ali ga dovoliš? Ali si danes tako zaničovana o sreči in zadovoljstvu. O, ti draga moja, mi boš pomagala!«

22

In je še govoril:

»Poiskati moram ljudi. Mislim, da bi arhitekt Kovač prevzel delo za zgradbo. Poiskati osebje pa mi bo pomagal Abram, ki pozna ljudi in razmere. O, to bo delo, to bo veselje!«

Helena ga je opazovala in se naslajala ob njegovi radosti.

»In najina ljubezen bo blagoslovila to delo —« mu je rekla, ko je končal.

Zamišljena v prijetno bodočnost, polno blagega dela sta sedela pri oknu precej časa. Na mizi je ležal ogromen kup listin, pisma, pogodbe, račun von Rosensteina, ki jih je urejevala Helena.

»Končajva to delo, ga je zaprosila čez nekaj časa. Ali mi pomagaš?«

»Dajva! Jaz ti bom podajal tja po zlagaj, kar je še potrebnega, posebaj, drugo bova sežgala.«

»Mislim, da ne bo treba veliko shranjevati. Toda ključka od tele šatulje nikakor ne morem najti. Tu je imel svojo skrivnost.«

Rihard je gledoval šatuljo že finega lesa in po šumu vsebine je takoj uvidel, da je v njej papir. Stekel je z njo k hišniku in ukazal naj odpre. V njej so bile fotografije nekaterih žensk, ki jih Helena ni poznala, nekaj ljubeznih pisem starejšega datuma, na vrhu pa zložena pola pisarniškega papirja. Razgrnil jo je in bral:

»Podpisani sem prejel od gospoda ravnatelja Karla von Rosensteina 10.000 Din (deset tisoč dinarjev) v namen, pregovoriti rudarje, da popustijo za 20% od svojih zahtev in da tako preprečim stavko. N..., dne 15. decembra 19. F. Guzej.«

Klinger se je zakrohotal. Potem je stopil k oknu in obraz se mu je zresnil. Stegnil je desnico s polo in mrmral:

»To si torej, Guezj! Ti veliki ljudski vodnik! Ki govoriš o poštenosti, ki kolješ laž in hinavstvo "buržujev"! Slutil sem, da te je samo jezik!«

Dvignil je desnico in povzdignil svoj glas:

»Od te ure dalje, te bom skušal uničiti! Glej, kaj imam!«

Helena ga je gledala zavzeto. Potem ji je razložil:

»To so oni! To je nesreča proletarijata, ki veruje samo jeziku. Prepričan sem, da je zmožen Guezj napraviti najhujši zločin. Kdor brez vesti vleče tisoče svojih tovarišev za nos - ta jih ravno toliko lahko pobije, ne da bi zamižal ob strahoti.«

»Ti ga boš premagal?«

»Bom! Zakaj, vem še več, kakor samo to! Poslušaj! In ji je povedal vse, kar je videl in slišal oni večer na cesti.«

Hodil je po sobi od okna do okna. Potem se je ozrl na cesto in je zagledal Abrama. Hitro je stopil k zvoncu in naročil hišniku, da ga pokliče.

»Sedaj, Helena, boš videla moža, ki je bil prvi poštenjak, katerega sem srečal v tem kraju.«

Ko ga je hišnik privedel v sobo vsega osupnjega, ga je Rihard prisrčno sprejel.

»Dober dan, Abram! Kako je z vami? Segel mu je v roko in ga peljal k fotelju. Sedite ! No, pa kako — ? Kaj dela Guzej ? Stranke? Stavka?«

Abram se je precej postaral zadnje dni. Za nagubanem čelom je imel skrbi.

»Tako; ne dobro za me, pa ne za druge.« 

Uprl je svoje globoke oči v Heleno. Rihard se mu je nasmehnil in mu dejal:

»Abram, glejte, to je moja žena!! Vem, da se čudite, toda verujte, da je dobro tako.«

Abram je vstal, šel počasi k nji in ji podal roko. In začutila je na svoji mehki dlani trdoto njegovih žuljev.

»Gospa, je dejal Abram, tega nisem verjel, ko so pravili ljudje. Toda, če je tako dobro, tedaj je tudi za nas dobro. Zakaj on je mož, v katerega edinega še danes zaupam.«

Vsedel se je nazaj na stol.

»Stavko ste torej preprečili. In kaj mislite sedaj?« ga je vprašal zdravnik.

»Stavko nisem jaz preprečil — temveč vi. Tega ne morem razumeti, kako je to bilo — toda storili ste s tem veliko dobrega nam vsem, dasiravno nihče ne ve o vas, zakaj to pripisujejo Guzeju. In kaj mislimo sedaj — ? Zase ne vem — zakaj od včeraj že nisem več rudar.«

»Kako to? Kaj se je zgodilo?«

»Horwath me je upokojil. Zaradi tega — tako stoji v odpovedi, ker hujskam delavce proti delodajalcu. Kaj sedaj — ne vem. Star sem, izdelal sem se. Pokojnino mi iz istih vzrokov ne bodo plačevali.«

Klinger je stisnil ustnice, Abram pa je nadaljeval:

»Kakor ne želim nobenemu človeku nič hudega, temu pa bi želel najhujše! Ne samo zaradi mene, temveč zaradi vseh, ki jih ima na vesti.«

Helena se je počasi okrenila, sklonila je glavo in je šla v sosedno sobo.

»Tudi za njegove hudobije pride dan obračuna, je dejal Rihard. Zaradi sebe pa ne bodite v skrbeh! Jaz vas potrebujem in stopili boste v službo k meni. In tudi če vas ne bi potreboval, bi skrbel za vas!«

»K vam v služno? Kako mislite to?«

»Zaupam vam vse in vas prosim, da molčite toliko časa, dokler se ne bo lahko govorilo o tem. In razodel mu je vse o svojem bogatsvu, ki ni njegovo in kaj misli z njem.«

Abram ga je poslušal in prevzelo ga je tako občudovanje, da je strmel v njega kakor v prikazen. Potem se je kakor pomladil in iz oči je gorelo veselje.

»Gospod, delavstvo vas bo imenovalo apostola in rodovi vam bodo hvaležni!«

»Vi pa, Abram, boste pri meni! Skrbeli boste za red, pomagali mi boste pri marsičem! Od danes naprej ste moj tovariš v delu in v vsem. Plačal vas bom dobro — in zapomnite si — da je denar, ki ga boste dobivali zase in za svojo hčerko — že zdavnej vaš. In to dragi, sprejmite kot prvi prejemek za prvi mesec.«

Abram je vstal s čudovitimi občutki s stola in je vzkliknil:

»Kakor da sem zopet mlad se mi zdi! Hvala dobrotnik! Če mi ne bi bilo treba skrbe- ti za vsakdanje življenje — ne bi sprejel denarja. Tudi če je moj! Delal bi ravnotako z veseljem kakor drugače, samo da bi mogel dati vse svoje moči za blagor proletarjata.«

»Tako je prav Abram! Da bi bilo veliko takih, zdavnaj bi že bil raj na zemlji. — Toda povejte mi sedaj: kaj mislite o Guzeju?«

»Velik slepar je in domišljavec. Vse kar govori in dela, dela samo zato, da zvleče sebe na solnce. Dela se finega, elegantno nastopa, toda napije se ga velikokrat in tedaj je ravno tako surov in neotesan kakor kdo naših najbolj zapuščenih rudarjev. Ljudstvu govori o svojem trpljenju, ki ga sam ni niti najmanj občutil — in ljudstvo mu verjame. Govori tako prepričevalno, da mu verjamejo vse in vodstvo stranke mu neomajeno zaupa. Govori o revoluciji, ki mora biti kakor pravi krvava in grozna — toda obeta jim zmago in plen po kratkem boju. Tudi to mu verjame ljudstvo — vendar pa sem trdno prepričan, da se mu ne bo nikoli posrečilo spuntati vsega delavstva.

Seveda, nekaj bi jih takoj šlo za njim. In to predvsem oni, ki ne mislijo s svojimi možgani! Pa tudi taki bi šli, ki resnično verujejo Guzeju. To so mladeniči, ki še niso spoznali življenja in katerim se hoče razkošnosti burnih doživljajev, in ki vidijo rešenje samo v dinamitu. Drugi sicer tudi verujejo v revolucijo — toda ti so kakor navdušeni vojaki, ki so navdušeni za domovino samo v zaledju, kakor hitro so v ognju, si žele miru.

Tedaj mu je dal Klinger tisto polo papirja, ki jo je našel v šatulji.

»Kaj mislite, Abram, ali bi ljudstvo še verovalo njegovim besedam, ko bi vedelo za tole?«

Abram je stopil k oknu in je bral. Obrvi so mu lezle na oči, potem se je prijel za glavo, počasi je lezel k stolu in se sesedel.

»Je to mogoče?« je viknil.

»Da! Temu brezvestnešu zaupa ljudstvo in on stoji pred njim, pa ni mož ne človek, temveč zver s človeškimi možgani.«

»Njega moramo razkrinkati! Ljudstvo ga bo kamenjalo, če bo zvedelo.«

»Počakajmo še malo! Tudi jaz se bom bojeval z njim. In kadar bo najbolj pripravni čas za to, tedaj ga bomo zvezali. Povedal mu je tudi o dogodku, ki ga je doživel oni večer.«

Abram je majal z glavo in je mislil.

»Če je Guzej zraven, tedaj ima to politično ozadje, zakaj midva z Milanom sva mu zelo na potu. Pa tudi še več drugih.«

»To moramo vsekakor razvozlati, da preprečimo kako neumno zlo. Kaj mislite Abram, kako bi pridobili Reziko za to?«

»Skušal bom sam. Rezika me ne črti in pride večkrat k Pavli.«

»Torej dajte! In verujte se!«

Potem sta se poslovila.

Isti večer sta šla Guzej in Zgonc po bregu k Klemenu. Sneg je zopet naletaval v gostih mrežah. Hodila sta počasi in nikjer ni bilo človeka.

»Veliko neumnost si storil, je godrnjal Guzej, da si jo pripeljal med nas. Kaj, vraga, si mislil? Ali je nisi poznal?«

»Poznal? Kaj misliš, da je ne poznam! Tisti večer je bila razburjena. Jamčim zanjo!« je odgovarjal Zgonc.

»Kaj mi pomaga tvoje jamstvo, če pa bi res šla in izblebetala vse naše načrte. Ali veš, kakšne bi bile posledice? Ne samo, da bi nas zaprli — tudi revolucija bi šla po vodi. Saj vendar veš, da sloni vse samo na nas!«

»Če ti pa rečem: Ona nas ne bo ovadila. Ona sovraži vse naše pijavke ravnotako kakor jaz, če ne še bolj. Že pri prejšnjih delavskih strankah so jo zaraditega upoštevali. Tisti večer verjemi, da ni bilo nič drugega ko razburjenje. To pa še posebno zaradi tega, ker sva se resno prej zaradi nečesa sporekla.«

»Paziti moraš vsekakor nanjo in ji povedati, da ne bomo izvršili tega, kar smo sklenili. To ti mora verjeti - razumeš! K tajnim sestankom pa je ne sme biti več!«

Potem sta oba molče hodila po mehki preprogi. Že blizu hiše se je Guzej ustavil in se obrnil. Zagledal je nejasne obrise moža, ki je zelo naglo hodil.

»Sedajle menda gre. Oba sta ga počakala. Om se je oddahnil prvi, ko ga je spoznal.«

»Kako, da te ni bilo ob dogovorjeni uri pri meni?«

»Malo zamude nič ne stri, je menil Gaber težko sopeč. Ta prokleta pot me je zadržala.«

»Ali ti je znano,« ga je vprašal Guzej,

»da je Abram upokojen? Včeraj že ni šel več na delo.«

»Vem. Vse govori o tem in delavci so strašno razkačeni zaraditega.«

»In kaj misliš ti?«

»Ta mi je sedaj prekrižal račune. Toda Milan mi ni ušel; Ta bo padel. Stari nam menda ne bo delal sedaj prevelikih sitnosti. Če pa bo treba, se ga bomo pa že kako znebili.«

Vsi trije so zavili v hišo. Brez glasu so šli po stopnicah h Klemenu. Ta je sedel pri ognjišču in držal malega v naročju. Cila je bila pri Frecetovih. Ko jih je zagledal je nesel otroka v sobo in nekoliko pobledel.

»Ali si pripravljen,« je zašepetal Guzej.

Ta mu je pomignil v sobo, katero je zaprl za seboj in stopil je ves tresoč se h Guzeju. Prijel ga je za roko in ga vprašal:

»Prijatelj, povej mi, ali je res potrebno tako?«

»Ne bodi šleva, Klemen! Koliko dobrega sem ti že storil — ti pa mi hočeš še to malen- kost odreči?«

»Saj bom! Samo to mi povej, čemu dinamit?«

»Vendar veš! Za vsaki slučaj. Prisegam ti, da ga bomo rabili le v najhujši sili. Saj se ne gre samo zame, temveč za ves proletarjat!«

»Zaradi tega bom to storil! Drugače ne bi kradel. Še nikoli nisem. Toda če zvedo prej — če nas danes kdo zaloti?«

»Ali nisi pripravil vse potrebno. To je bila vendar tvoja naloga, prijatelj!«

»Ključ imam. Odpira brez ropota. Čuvaj pa je danes Grilc. Navadno spi — največkrat pa ga niti tam ni, temveč v gostilni, dokler jo ne zapro. Sedajle je ura devet — in najbolj ugoden čas.«

»Torej pojdimo!«

Šla sta v kuhinjo in kmalu nato so stopili štirje možje na cesto. Guzej in Klemen sta šla prva, ostala dva pa kakih dvesto korakov za njima. Vsi so molčali.

Snežilo je močno in drdranje motorjev je le zamolklo prodiralo skozi gosto ozračje. Na koncu naselbine so zavili v stran in so šli nekaj časa po železniškem tiru.

Na koncu velikega in ozkega skladišča je stala štirikotna cementna zgradba. Tu so se ustavili. Klemen je pogledal po tleh in je videl da v snegu še ni nikakih stopinj.

»Čuvaja ni. Ostanite mirno tu, jaz pa grem naprej. Ko bom pripravil osem zabojč- kov, pridem po vas.«

23

Stisnili so se k zidu, Klemen pa je stopil k vratom cementne hišice. Vse je bilo tiho. Odklenil je in stopil v notranjost. Ob stenah so bili naloženi majhni leseni zaboji dinamita. Vsak dan je bil v njej, zato mu je bil prostor natančno poznan. Vzel je od že načete vrste zaboj in ga nesel ven. Potem še enega — in še enega in še več. Nato je zaklenil. Stopil je k tovarišem in jim pomignil. Šli so za njim, prijeli vsak po dva zabojčka, ki niso bili baš veliki, in naglo odšli po isti poti po kateri so prišli. Sneg je v kratkem pokril vse stopinje in čuvaj, ki je prišel kmalu nato iz bližnje gostilne prhajoč od mraza v roke ni opazil ničesar. Šli so nazaj h Klemenu, ker se niso upali na glavno cesto zaradi ljudi in tu so zložili vseh osem zabojev v omaro. Enega je menil odnesti Gaber na svoj dom, druge pa drugi dan v nahrbtniku, da ne bi vzbudili kake sumnje. Cile še ni bilo doma in to je bilo ravno prav. Klemen je skrbno zaklenil omaro in vzel ključ k sebi. Nemirno je hodil po kuhinji in jih prosil:

»Jutri prideš ponje, kajne, Zgonc? Moraš priti! Jaz imam otroke in ti vse prebrskajo, če me ni doma. Boš prišel Zgonc?«

»Ne boj se no Klemen, se je smejal Guzej. Seveda bo prišel.«

»To ni malenkost. 80 kg dinamita — ali veš kakšna sila je to? Kakšna nevarnost! Celo armado lahko pokončaš ž njim.«

»Saj ravno zaradi tega ga rabimo, je izustil Gaber. Zato ker je taka sila v njem!«

Tedaj je prišla Cila. Veselo se je zavzela nad tolikimi gosti.

»No, no, kam se vam mudi, je ugovarjala, ko jih je videla vse oblečene. Ostanite še! Malo čaja vam bo teknilo!«

»Da ne, pa da ne, so menili vsi in da niso prišli zaradi tega.« 

Vendar jih je pregovorila, da so ostali in se vsedli okoli mize. Pristavila je lonec na ogenj in se potem vsedla k Guzeju.

»Na, Guzej, kje se ženiš, da te nič ni k nam?«

»Preveč dela, veš, Saj bi prišel večkrat pa res ne utegnem.«

»Pa ti, Gaber, pa tvoja Rezika Zgonc? Kdaj bo? Tak dajte, povejte kaj!«

Tako jih je spraševala vse po vrsti. Vendar pa se je vsem nekam mudilo. Zgonc je bil zamišljen in je gledal v tla, Gaber se je zganil ob vsakem šumu na stopnicah, Guzej pa je že bil nestrpen. Hitro so popili čaj, se poslovili in se izrinili skozi vrata. Guzeja pa je vendar pridržala za rokav in mu prav tiho razodela najno- vejšo novico:

»Štefka je polna! Ti je že povedala?«

»Že vem, je dejal Guzej, dasiravno ni od tistega časa prav nič govoril z njo in je stekel za njima. Zaklel je in je postal silno slabe volje. Na to nikoli ni mislil. Hitro so stopali navzdol in nobenemu se ni ljubilo govoriti.«

Ob isti uri so sedeli v sosednem stanovanju pri peči vsi trije: Abram, Milan in Pavla.

Pavla se je zadnje dni močno spremenila. Niti žalosti ni bilo videti na nji. Klingerja ni sama od sebe nikdar omenila in kadar so govorili o njem je imela oči odprte in ni jokala. Milan je bil zato srečen in je upal.

Abram je pravil o Klingerjevih načrtih.

Njima je razodel, ker je vedel kdo sta in ker ni mogel obdržati te lepe skrivnosti samo zase.

»Takrat pa, ko bo stavba zgrajena, se prične pri nas novo življenje. Verjemita mi, on je človek! Pravi človek, ne samo žalostna sen- ca, katerih je toliko, da je še vedno mrak.«

»Toda zakaj ne stopi pred nas, da bi ga videli vsi, da bi mu pomagali?«

»To mislim, zaradi tega ker noče. Sicer pa je to postranska reč, če ga ljudstvo blagruje ali pa zaničuje. Saj on noče voditi — on hoče samo pomagati. Kako bi vodil tisoče, pravi, ko pa ne znam lagati. Ljudstvo bi mi ne verjelo, če bi govoril resnico in bi mi ne zaupalo. In ko sem mu pravil o naših voditeljih me je presekal z besedami: O, tudi med voditelji, ki pravijo, da so socialisti, pa med onimi, ki pravijo, da so kršanski socialisti in še med drugimi je več lopovov kakor poštenjakov! In je prav povedal. Da bi le kako mogel izvršiti svojo veliko nalogo.«

»Da bi jo le!« je pristavila Pavla.

Trije obrazi so bili zamišljeni v bodočnost velikih dni.

Potem je odšel Abram v spalnico in tudi Milan je mislil iti domov. Pavla pa ga je zadržala.

»Ostani še nekaj časa! — Razmišljala sem besede onega večera do danes.«

»In si domislila?«

»Sem zase! Poslušaj! Ti veš, da sem ti priznala svojo ljubezen do Klingerja. Veš, da sem zelo trpela in veliko prenesla. Hotela sem se umoriti. Toda ubijejo se slabiči — jaz pa hočem ostati močna. In sem spoznala, da je moja ljubezen nesmiselna kakor je lepa. Kakor da bi se zaljubila v solnce, ki me nikdar ne bo objelo in poljubilo. In sem si rekla: Jaz ga ne ljubim več — jaz ga ne ljubim več, jaz ga ne ljubim več! Toda ženska sem in hoče se mi ljubezni: se mi hoče moža — jaz hočem roditi! Hočem življenje, ki bo smiselno! Vem, kaj si ti sedajle misliš: Da nič ni lažjega kakor to. Samo na cesto da naj grem, in če bom prosila prvega moškega, ki bi me srečal, bi šel z menoj. O, tudi jaz to vem. Toda tega ne bom storila! Moški, ki oplodi žensko brez ljubezni do njenega srca in njenega telesa je pes.

Milan je molčal in čakal in pričakoval. In se je res Pavla drugič razodela:

»Sedaj, Milan, ti bom povedala, kar sem sklenila. Šla je k njemu, mu odmaknila roke, s katerimi si je zaslanjal obraz in si jih dala okoli vratu. — Zdravnik, katerega sem prvega ljubila je zame kakor mrtev. Tisto, kar je bilo, ni več. Ti pa si, Milan, ki si! Tudi nate sem mislila. Ti in on sta se bojevala z mojim srcem. Zmagala pa sem jaz sama. Milan, jaz te hočem!«

Milan jo je potegnil k sebi.

In nista čula, ko so se vrata odprla. Abram je stopil iz sobe in ju je zavzet opazoval. Obraz se mu, je razjasnil, pristopil je po prstih k njima in ju objel s svojimi velikimi rokami.

V odmevu zamolklih refrenov dela so praznovali ti trije ubogi svečanostno uro.

»Pavla, moja reva, samo da je tako,« je ječal v veselju starec.

Potem so sedli za mizo in so pozabili na sedanjost.

24

Spomlad.

Ob začetku zahodnega predmestja, ne daleč od kolodvora je stal velikanski hotel. Bavnokar so dozidali lepo in moderno stavbo. Čez noč pa se je raznesel glas, da je palača prodana, da ne bo hotel — ampak nekaj drugega. Podjetnik je zlezel v take dolgove, da se ni mogel rešiti drugače, kakor da je prodal stavbo — in to tem raj še, ker mu je kupec izplačal takoj ves denar. In komaj je bila pogodba podpisana je že vse mesto govorilo, da je kupil hotel Klinger. Presenečenje je bilo veliko. Zakaj? Čemu? Posebno tedaj, ko so videli, kako se notranjščina tako velikega kolosa prenavlja in na novo urejuje. Vse to je postalo uganka in rudarji so si mislili:

»Komaj eno leto je tu — pa si je nagrabil milijone!«

Toda nekateri so jim ugovarjali:

»Ona ima denar, on nima nič! Saj vse sproti zdaje.«

Bila pa je zelo topla pomlad. Pri odprtem oknu so sedeji Klinger, Helena in arhitekt Kovač, ki je poročal.

V glavnem bo notranjščina koncem drugega meseca gotova. Vse drugo pa zavisi od kiparja. Ali vam je že sporočil, kaj bo izdelal?

»Načrt je gotov. Včeraj mi ga je pokazal in se mi zelo dopade. Drugi teden pride in prične in mislim da bo kmalu tudi on gotov.«

»In kdaj mislite predati palačo svojemu namenu?«

»Prvega maja. Pohištvo, tiskarski stroj, oder in drugo bo že ta mesec postavljeno. Kaj ne, kako hitro gre to! Denar, denar! Kaj vse se da napraviti z denarjem!«

Kovač, kateremu je Bihard vse zaupal je zrl zamišljeno v lučice, ki so trepetale nasproti. Po dolgem molku je spregovoril še vedno zroč v isto smer.

»Kaj mislite, gospod doktor, kam bodo zanesle delavstvo vse te nove ideje? Ni še leto tega, ko niso še znali izgovarjati besede boljševizem — pa so že boljševilci vsi z voditelji vred.«

»Ne daleč. Kvečjemu do tja ko Busijo. Sicer pa se ta novi pokret v bistvu ne razlikuje od socializma. Zdi se mi, da je komunizem le nekako poizkuševalno sredstvo kako čimpreje priti do oblasti.«

»Ali vendar, kako si naprimer vi tolmačite besede Le Bona ki pravi: Socializem je, kakor se mi zdi dandanes najhujša nesreča, ki preti evropskim narodom in bo morda pogubil nekatere zapadne civilizacije.«

»Do tega ne bo prišlo. Zakaj ? Zaradi tega, ker se tako močno širi? Saj vendar ni ta ideja prav nič nasprotna napredku in se razvija že od kar so pričeli ljudje misliti. Seveda pa ni prišla do veljave preje kakor v zadnjih desetletjih, dasiravno se ponavlja ta misel že skozi vso zgodovino. Ne morem pa trditi z Le Bonom, da prinaša socializem nekaterim narodom pogubo. Ne rečem, da bi tak socializem kakor ga oznanjajo premnogi Guzeji ne škodoval civilizaciji. Toda socializem, kolikor se ga da resnično uporabiti nikakor ni temu škodljiv. Če ni uničil civilizacije kapitalizem, jo bo tem manj socializem, ki je postal zadnja deset- letja že potrebna duševna krma milijonov in milijonov najbednejših in jim je že nekako nadomestilo za mistične vere, ki jih vedno bolj zapuščajo. Sicer pa se bo socializem pričel spreminjati kakor hitro bo zmagal. Kako in kako hitro je vprašanje bodočnosti. Ali bo zlezel nazaj k samovladju ali pa se bo izpopolnil. Zakaj nihče ne more danes trditi, da je socializen že višek idealnega ustroja človeške družbe, dasiravno je zdaj najbolj pravičen način vladanja človečanstva.«

»Zdi se mi pa, da trdi Le Bon, da je nesmisel mnenje, da uplivajo vlade na narode na kakršenkoli način. Da niso vlade v izpreminja- nju usod narodov prav nič prizadete, temveč v narodu samem.«

»Seveda! Saj socializem ve, da ne bo osrečil ljudstva s tem, da premeni vlado — če mu ne bo dal kruha. Sicer pa je že beseda vladanje sama na sebi okrutna in je porodek človeškega razuma. Človek, ko je stal že na stopnji današnjih primatov gotovo ni poznal tega. Vlada se je rodila šele s prvim samosilnikom in je ta ideja produkt genialnega posamca ne pa mogoče kakega celokupnega plemena. Vsaka vlada pa je krivična — in seveda mora biti krivična če hoče vladati — in tako bi bila v tem oziru socialistična. Toda to ji moramo pustiti — zakaj človeštvo se ne more povrniti nič več nazaj v dobe jamskega medveda. Toda socializem ne more odpraviti vladanja, ker bi bilo to res pogin za današnjega človeka. On pa se je uprl samo onim krivicam, ki so pripomogle onim vladam — da so umetno stvorile razrede — da so napravile iz človeka hlapca, gospodarja, plemenitaša — da so dale malemu številu izbrancev jerbase pogač — na račun nepreglednih vrst proletarjata — in je ustvarila posebne zakone, ki tako določajo. To pa je ono — kar hoče socializem iztrebiti. Hoče doseči pred vsem materielno blagostanje za vse te mase. Enakost za vse ljudi na zemlji in bo to tudi dosegel čeravno je Le Bon dokazal, da je trditev o enakosti brezplodna — ker ni resnična. Seveda je to umljivo, če mislimo to o anatomičnih in psihičnih razlikah raznih človeških plemen. Toda zato se ne gre! Gre se samo za enakopravnost materielnih sredstev, za enakopravnost časti, veljave itd. In v tem se jaz z njim strinjam. Vlade so takorekoč grele socializem na svojih prsih — in če bi ne bilo v vladi teh krivic, tudi socializma bi ne bilo.«

»Torej se gre samo za materielno blago- stanje? Strahovit materialističen nazor.«

»Je in ni! V prvi vrsti pa je zaenkrat samo to — ker drugače bi se ga ne oklepale mase tako silno kakor ga se sicer. To pa je ravno velikansko zlo za maso, ki veruje v socializem na zelo preprost način. Poprečna večina neukega proletarjata si predstavlja vse to takole: Ona ve, da bo dobila z revolucijo klobaso, kos belega kruha in liter vina. Toda kaj bo potem, ko vse to povžije, tega ne ve. In to je največja moralična slabost vseh teh verujočih. Zato je treba preje maso pripraviti — zakaj krvave revolucije se težko obdrže. Obdržijo pa se preobrati, ki jih je človek izvojeval s svojo dušo in s svojim razumom. Zato sem pričel s takim delom. Zato postavljam tem ubogim stavbo bodočnosti. Treba je vzgojiti plemenito drevesce, če hočemo dobiti plemeniti sad.«

Vsi trije so zrli v lučke vsak s posebnim čustvom v srcu: Bihard s pogledom v bodočnost, Helena s ponosom in zadivljenostjo, Kovač z začudenjem, ki mu ga je vsadil ta mož. Noč je bila svetla in mirna. Tedaj je Kovač vstal in dejal:

»Lep sprehod bi bil, če bi šla z menoj do zgradbe! Delamo tudi ponoči.«

»Jaz bi šla rada Bihard,« se je razveselila Helena.

»Pa pojdimo,« je pritrdil Bihard.

Na cesti je bilo malo ljudi. Pod kostanji so sedeli fantje in dekleta in po tirih so begali premikači od signala do signala. Pod kamnolomom so peli krampi in petje delavk je sekalo v noč predore. Na velikem praznem prostoru, zelo redko naseljenem, je stalo ogromno novo poslopje. Okna so bila v pritličju vsa razsvetljena in urne sence so begale mimo njih.

Stopili so po kamenitih stopnicah v veliko stebričasto avlo in skozi to v prostorno dvorano, v kateri so ravnokar napeljavali tok v velike bronaste lestence. Oder je bil že deloma zgotovljen. Zavesa je bila temno zelena. Poleg tega zastora je bil še bel zastor za filme.

»V parterju in na balkonu je sedežev za tisoč petsto ljudi,« je razlagal Kovač.

Za odrom je prostorna garderoba z večjimi oddelki. Kadar bosta slikarja gotova bo to ena najlepših dvoran pri nas.

Potem jih je vodil še po drugih prostorih. V drugem nadstropju je bila manjša dvorana, ki je bila že vsa pripravljena. Lepe preproste postelje so stale ob stenah, vsaka posebej pre- deljena s temnim zastorom.

»To je spalnica za otroke. Vsega skupaj s še eno manjšo spalnico je petdeset postelj. Poleg te dvorane je učilnica in na oni strani sta še dve. Urejene so najmodernejše. V tem nadstropju so še knjižnica in več manjših in večjih sob, ki naj bodo kakor želite za sestanke in učenje delavcev. Ob koncu hodnika je prostorna skupna kopalnica za ženske — na drugi strani za moške.«

Šli so v tretje nadstropje. Tik prostorne bolniške sobe za otroke — so bila tu sama stanovanja. Za ostalo osobje so sobe v prvem nadstropju, ki ga je pa zelo malo, ker smo morali bila v prošlosti tudi drugod in je deloma še danes; predreti strop, da smo dosegli zadostno višino za dvorano. Pojdimo še v klet! Po širokih stopnicah so šli počasi mimo delavcev, ki jih je bilo polno povsod: kamnosekov, mizarjev, kleparjev.

Klet je bila zelo visoka.

V sredi, tole, bo telovadnica — takoj zraven pa tiskarna. Stroj za tiskanje ravnokar montirajo. Na onem koncu pa so stroji za centralno kurjavo. V pritličju ob vhodu je stanovanje za oskrbnika in na drugi strani za dva hišnika.

Ko so stopili iz poslopja je bila noč zelo svetla. Zavili so na levo, kjer se je pričenjala kamenita lepa ograja, ki je obrobljala vrt. Mala stavba je stala v ozadju.

»Tam,« je pokazal Kovač,

»bodo delavnice za otroke, urejene po najnovejših načinih amerikanskih delovnih šol.«

Stali so zamaknjeni v te lepe načrte. Helena je bila naslonjena na Riharda, ki je govoril:

»Tu bo torej sedaj moje delo, delo, ki bo kazalo kakšen je svet za zastorom, ki je pregrnjen čez zemeljsko oblo. Helena, kako zadovoljen sem ob tejle uri!«

Ko sta odhajala po cesti je slonel ob ograji Kovač in strmel za njima.

25

V proletarskem domu so zborovali rudarji. Guzej jih je z zvito sestavljenem načrtom pripravljal na stavko, ki naj bi bila nekaka preizkušnja za splošen upor. Bil je tudi odbornik iz oblastnega odbora navzoč. Dvorana je bila polna in navdušenje velikansko. Množica, ki sanja o osvobojenju pač ne more biti drugačna ob takih prilikah, dasiravno je v svojih upih skeptična. Seveda pa to Guzej in njegovi zaup- niki niso bili. Vsi ti so trdno verovali, da bo še to pomlad divjal nad mestom dinamit, da bo visela na palačo vodstva družbe rdeča zastava, da bo Guzej predsednik sovjetov, Gaber vojni minister, Zgonc justični itd. In bi vse zborovanje prav vsakdanje minulo, da ni tedaj stopil na oder rudar Milan.

Ta je bil izmed onih redkih, ki se niso opijanili od boljševizma. Priljubljen je bil pri mnogih, sovražili pa so ga pijanci in pretepači.

Guzej se mu je dvorljivo umaknil, da bi videl revizor kakšno soglasje vlada tudi do somišljenikov drugačnega prepričanja.

»Sodrugi,« je zavpil s svojim zvonkim glasom v dvorano.

»Tudi mi smo sedaj za stavko. Če nam družba ne ugodi kakor je bilo sklenjeno v decemberski pogodbi pa pričnimo! Ali nekaj mi leži na srcu in to bi vam rad povedal. Ne o revoluciji, ki je še ne bo letos in tudi drugo leto še ne. Govoril bom o nečem drugim:

Mi se zavedamo, da smo proletarci. Mi vemo, da krvavo zaslužimo svoj kruh. Mi vemo, kdo so naši sovražniki — ali prijatelji, mi še premalo vemo o naših sovražnikih. Prav tiho bodite in poslušajte.«

Množica je utihnila in pričakovala nekaj posebnega. In v to tišino so udarile pijane pesmi rudarjev iz pivnice. Kričanje in razgrajanje.

»Ali slišite, je zagrmel Milan, jih slišite hlapce vseh hlapcev? Ali ste že premišljevali kdaj o tem? Ali ste že kdaj premišljevali o vinu, o špiritu, ki mori naše vrste? Toda ne bom danes govoril obširno o tem. Samo to vas naj vprašam: Ali je upravičen sodrug Guzej voditi to množico rudarjev — če je to noč do jutra pozapil s svojimi tovariši in tovarišicami nič manj kakor tri tisoč dinarjev — torej veliko več kakor sam zasluži, in ali ni ironija če upije danes, ko še ni prespal mačka, da je današnji družabni red krivičen in strada človeštvo črnega kruha in da je treba pobesiti vse debeluharje?«

Nastal je strašen vik. Guzej se je zaganjal v Milana, ki ga je z lahkoto odrival od sebe, kričal v množico, ki je tulila, del od veselja, del od besnosti. Odbornik centralnega odbora je zardeval, skušal pomiriti razburjenje, pa nikakor ni mogel. Naposled je vendar previl Guzej vse ostale in se zadiral:

»Laž, laž, to je nesramnost, privatne zadeve itd.« Policijski komisar je zahteval mir, ker bi drugače preprečil nadaljevanje zborovanja. Dvorana se je za tem počasi pomirala in zahtevala, da pove Milan do konca vse. Guzej je besnel. Milan pa je nadeljeval.

»Zakaj ni dal ta vaš dični voditelj tistih 3000 dinarjev tistim stradajočim, za katere se danes tako ogreva — zakaj jih ni dal Frecetovi punci, ki je bila z njim noseča in ki se sedaj bori s smrtjo v bolnici — ki je splavila zaradi njegovih brc, ko ga je prišla prosit podpore?«

Naenkrat se je v ves ta hrum zaril močan pok in za tem takoj drug od velike žarnice, ki se je razsula na tla. Milan je skočil v stran — potem se pognal za kulise — in je samo še slišal kako so močno zaloputnila vrata, ki so peljala na dvorišče. Ljudstvo je zarjulo, pritisnilo k vhodu, možje pa so skakali na oder, vpili, spraševali. V dvorano je pridrla četa orožnikov; zastražila vrata in preiskala vse moške, ki so bili za odrom. Orožja niso našli. Samo dognali so, da je prodrla krogla kulise in zletela na to v strop in razbila žarnico. Odvedli so seboj nekaj mladeničev, ki so bili za kulisami, toda izvedeli niso ničesar.

Takoj po tem dogodku je šel Guzej v svojo sobo in se vrgel na posteljo preklinjajoč ta dan. Tedaj je nekje v sobi padel na tla težak predmet. Poskočil je na noge in se ozrl. V kotu za pečjo je stal nepremično Gaber in je preplašeno strmel v njega, ki je z nasmeškom na licih opazil pištolo pri njegovih nogah.

»Ti si bil — je dejal precej ironično? No, pridi izza peči! Ali se bojiš?«

Počasi je zlezel iz tesnega skrivališča, isi popravil lase, se nasmehnil zaničljivo samemu sebi in sedel za mizo.

»Pa me naj dobe, je zinil, toda ves se je tresel. Kar sem mislil sem napravil. Ali vedo, da sem ga jaz?«

»Koga si?« se je pričel smejati Guzej.

Gaber je zijal v njega in je postal jezen.

»Ne bodi smešen! Kam so ga odnesli?«

»Koga? Kaj se ti meša?«

»Hudiča — Milana — ali nisi slišal, da sem streljal?«

»O, ti si magarac! Milana? Hahaha... Ta je šel domov cel in zdrav in se sedajle s Pavlo objema — namesto njega pa si blagovolil pogoditi žarnico na stropu.«

Gaber si je zaril roke v isvoje dolge lase in se je pričel butati z glavo v mizo. Prokleta smola, je mrmral in škripal z zobmi in je gotovo veliko pil predno je izvršil to otročarijo, drugače ni bil tak. Guzej ga je miril, toda ta je bil že itak pomirjen. Ves strah, ki ga je pretpel od strela pa do sedaj je izginil in jezilo ga je le, da je storil tako neumnost. Guzej ga je imel v svojih krempljih, vlil mu je je v mlado dušo hrepenenje po slavi in časti, vlil mu je vanjo ljubezen do junaških dejanj in mu je vanjo ljubezen do junaških dejanj in mu je vedno in vedno govoril o herojstvih ruskih nihilistov in ga je tako prepričal, da ni lepšega kakor žrtvovati se za stvar. Tem lažje mu je bilo to ker mu je dokazoval, da je Milan pravzaprav bratov morilec. Vsako krivično dejanje pa da mora biti kaznovano na enak način - zakaj pri nas bojevniških moraš delati zob za zob - ali pa nisi vreden, da si to kar si.

»Nič se ne boj! Nobeden ne ve, kdo je ustrelil — in tudi ne zakaj.«

Gaber se je zravnal, počasi se mu je zopet pordečil obraz in se je zasmejal.

»Hec je pa le bil, je dejal med smehom.«

»Toda kmalu bi storil neumnost! Pa zelo veliko neumnost.«

»Preveč sem pil in še od sinoči sem ga imel v glavi.«

»Veš da bi te lahko dobili in bi te toliko časa držali v kleščah, da bi vse izdal.«

»Ali misliš, da sem šlapa? Živega bi me lahko žgali, pa ne bi povedal!«

»In kaj sedaj? Kdaj pričnete napeljevati kabel skozi rov, kjer je zaposlen Milan? To se mora zgoditi čimpreje. Ta človek mora pasti razumeš! Prej ko Podagana, Maček, Abram in drugi!«

Gaber se je za hipec stresel, ko se je spomnil na strah, ki ga je že prestal.

Vendar je glasno odgovoril:

»Danes simo 20. marca čez deset dni. Počasi je vstal pobral pištolo in se malomarno poslovil, da zakrije notranjo razburkanost.«

Guzej se je postavil pred vrata in držal za kljuko.

»Povej, za vraga vendar — kako misliš sedaj?«

»No, seveda, ubijem ga, kakor smo se zmenili!«

»Kako ga boš? Povej, razloži mi! Kam se ti mudi?«

»Boš že slišal. Če ti povem, da ga bom! Kako sedajle še ne vem. Toda čez deset dni ga ne bo več!«

Guzej mu je odprl vrata in oba sta šla v gostilno.

26

Žalosten je prišel Milan domov. Pavla in Abram sta takoj opazila to spremembo in sta se prestrašila, ko jima je povedal o dogodku.

»Torej so se res pričeli igrati,« je mrmral in spomnil se je na Reziko.

»Pričeli so se,« se je bridko nasmehnil Milan in je zamahnil z roko.

»No, in Pavla, kako je s teboj?« je vprašal svojo ženo.

»Nič se neboj, Milan zame« mu je dejala veselo žalostno.

»Ustrašila sem se pač, ko si pripovedoval.«

Živeli so vsi trije prav zadovoljno. Pavla se je po tistih dogodkih precej spremenila. Vendar pa ni to prav nič motilo soglasja v tej družini. Vsi so živeli drug za drugega in oba sta ji stregla kakor detetu, posebno od trenutka, ko je pričela postajati mati. Toda ona je čutila, da je bolezen, za katero je umrla mati tudi v njej. Postajala je čudna, vse njene misli so bile obrnjene v strah pred smrtjo. Ponoči, kadar se je zbudila vsa potna si ji pritiskala roko na prsa in začutila je komaj čutno bolečino. Včasih tudi ne. Takrat je prenehala misliti na smrt in se je spomnila svojega materinstva. A zgrozila se je vsakokrat — in ni nič več spoznavala samega sebe. Tisto hrepenenje je izginilo — nastopil je samo pojem bolezni. Jetika: Ljudska bolezen. Hijena črnih hiš med visokimi dimniki. Kašelj, ki jo je mučil posebno zjutraj se ji je zdel kakor krohot smrti. Jokala je. Milanu in očetu je govorila, da so solze od kašlja. V lice pa je bila rdeča, in ta rdečica, ta hinavka, tega groznega počasnega umiranja je preganjalo obema skrbi.

Po večerji so sedeli pri odprtem oknu in kramljali. Kako bo tedaj, ko se bo pričelo življenje v paiači duha in srca. Za hip je pozabila Pavla na svojo bolezen.

»Lepo bo,« je govorila. Prihajala bodo k nam dekleta, in vse bomo poslušale nauke o lepoti in resnici. In sama bom hodila po revirjih in jih bom klicala. Štefk je na stotine med njimi in še slabših in prav takih, ki še ne vedo, kaj delajo s svojo dušo in telesom.

Milan je naslonil glavo na njene rame in tudi on je zasanjal. Abram je gledal skozi okno, kadil in njegov pogled je romal med dvema visokima dimnikoma v nedogled.

Iz sosednje kolonije so se vzdignovale pesmi harmonik in gosli, nekje so peli otroci. V sosednjem stanovanju je gorela svečka, majčkena, trepetajoča. Iz veže je zrasla dolga senca moža in se splezala po zidu nasprotnje hiše do strehe potem je zavila po cesti. Čudovito je bila zgrbančena.«

»Klemen nosi mrlička,« je dejal Abram. Sklonila sta se skozi okno in sta ga videla. Majhno krsto je tiščal pod pazduho Klemen in je nosil v njej svojega najmlajšega.

»Včeraj je umrl, ubogo. Menda od lakote,« je mrmral Abram.

»O, Klemen, velika je tvoja slepota, da ne vidiš svoje žene prešestnice, ki je kurba nad kurbami.«

»Jaz grem za njim,« je vzkliknil Milan, ki ga je prijel za prsi za pogrebca in tolažnika!

»Pojdi, dobro delo storiš —« mu je dahnila Pavla in se zgrozila.

»Meni pa bo samo pogrebec,« je udarilo v srce in zdelo se ji je, da ji je vse to stisnilo prsi, da je odprla usta in je grabila z njimi po zraku.

Po cesti je nesel Klemen mrlička. Zvečer: Nobeden ne vidi njegove žalosti. Milan ga je kmalu dohitel.

»Ali teže nosiš? Daj meni!«

»Ti si, Milan? Je bilo drobčkanjo — same kosti. Ni težko.« Šla sta molče do pokopališča. Položil je krsto v odprt mrtvaški vogal, postal nekaj časa in zavlekel potem. Milan ga je narahlo potegnil iz plesnivega kraja in ga peljal na cesto.

In zopet nista vse poti nič spregovorila. Tolažnik bo tolažil — pa ni mogel. Ni vedel kaj bi rekel. Bil je sam žalosten in ne more žalostnih tolažiti z besedami.

Pred vrati Klemenovega stanovanja mu je Pavla rekla in spregovorila:

»Na sedmino bi te povabil prijatelj — pa je sedmina že od rojstva pri meni. Vsaki dan. Veš, od rojstva mrlička.«

Stopil je v kuhinjo, iz katere je švignil po veži zasopel smeh. Cila in Piškúr sta se ruvala ob ognjišču in nista zapazila žalostnega moža. Skočila sta narazen in Piškúr je sedel za mizo krohotajoč se:

»Prokleto je težka tvoja baba,« je nagovoril Klemena.

Otroka sta se smejala na klopci in fant mu je pričel praviti:

»Kmalu bi ga mama vrgla — pa je Piškúr stavo zgubil.«

»No — kako si opravil, Klemen,« ga je vprašala vsa zaripljena.

»Dobro,« je zamrmral on, in šel v sobo.

Kmalu za njim sta zlezla v posteljo otroka, Cila in Piškúr pa sta kuhala čaj.

Klemen je slutil že od tiste veselice in še bolj od sinoči. Samo slutil, slutil dan za dnem — in je bil tako mehak in dober, da je še slutnjo zanikal do tiste ure, ko mu je dinamit raznesel razum...

Preden je tistega dne šel na delo, je obstal pri vratih in še enkrat zaklical v sobo:

»Zdaj grem, Cila!«

Obrnila se je na drugo stran in je zamrmrala:

»Saj nisem gluha.«

Klemen je šel. Ko je lezel po temnih stopnicah, je premišljeval venomer:

»Moja žena ima vodene oči. In kalne... Moja žena ima vodene oči. In kalne...«

In tako vso pot do kamnoloma.

Polovica hriba je bila že obglodana. Ob robu so štrlele korenine na vse strani, kakor pretrgane žile razmesarjenega trupla. Temnosiva, zvrečena stena z obraščenim vrhom je bila podobna ogromnemu obrazu brez oči. In res tam okoli je bilo temnosivo od prahu, ki se je vzdigoval, kadar se je rušilo skalovje. Enočlnosti delavskih bajt, ki so stale v okolici, je še bolj podstrevala žalost te prašne pokrajine, iz katere so molela polomljena drevesa, kakor ostri odtenki krtin.

Na nebo, ki je še edino bilo naravne barve, se je obesilo solnce. Skozi umazane sraje delavcev, ki so bili skrčeni po laporju, je pritisnil toliki mraz. Nič se bilo podleglo, ko so ležali na stopnicah in molčeč obirali oči v prah in se igrali z njegovim oblakom, ki je zakrival vso pokrajino, ki je bila žalostna. Bilo je le nekaj delavcev. Solnce je rabljeno sijalo, ki so ga izpraznili tisti, ki imajo zrak brez sledu. Tudi oni ljudje so dvignili glave iz pustinje in nevedoč videli, kaj se mudi v svetem času, ko vsi gledajo in ne mislijo, ki jim zmorejo iztrgati mirnost — za vsakdanji kruh.

Klemen to jutro nikakor ni mogel vstati. Cila je ležala poleg njega, na drugi postelji sta spala otroka, na tretji v kuhinji pa je spal Piškúr.

Gledal jo je dolgo časa. Potem jo je tiho poklical. Toda ni hotela slišati. Narahlo jo je potresel in jo zopet poklical. Gorel je poželenja po njeni ljubezni. Cila se je prisiljeno nasmehnila in se je delala, da spi zaspano.

Pretegnila se je parkrat in zazehala.

»Cila mi skuhaj, Klemen!! Bi rada še malo poležala.«

Klemen je šel in ji je skuhal čaja. Ko je popila čaj, se je vlekel Klemen nazaj. Za roke jo je grabil in nerodni jeziki je iskal ljubeznjivih besed. Cila se ga je sramežljivo branila in se je skušala smejati.

Tedaj sta se otroka glasno zasmejala v blazino in nista mogla nehati. Klemen je pogledal na ono posteljo in ji je dejal:

»Otrok sta se zbudila.«

»No, vidiš, zakaj pa ne daš miru!« je odgovorila ona.

Vstal je in se počasi oblekel. Ko je odšel, je šla Cila v srajci v kuhinjo in je nadelala drv na ogenj. Nato se je vsedla na rudarjevo posteljo, privzdignila odejo in ga poščegetala po podplatih.

Klemen je premišljeval na poti tisto o vodenih očeh. In o kalnih.

Ko so opoldne delavci počivali, jedli kruh in kadili čike, ki so jim ostali od paljenega dne, je prisedel k prijatelju in obrnil pogovor na ženske. Sredi pogovora pa, kakor da bi se domislil nečesa:

»Čakaj! Ali nima tvoja žena sivih oči?«

»Ne! Rjave ima. Pa zakaj?«

»Tako! Zdelo se mi je, da ima take kakor Cila.«

Za njima sta sedela mladeniča in sta se pogovarjala o dekletih. Komaj je Klemen ujel stavek:

»Pa kakšne oči ima, da bi ti videl,« ga je zgrabilo z nova. Obrnil je glavo k njima in se je hotel pogovoriti:

»Kakšne oči ima, praviš?«

»O, črne, kakor hudič.«

Vrgel se je v senco voza in se zamislil.

»Rjave oči... Črne oči... Moja žena pa ima vodene oči... Da, kaj pa je na očeh? Oči so oči.«

Izvlekel je časopis iz žepa in je čital podlistek:

»Človek je postal stroj. Roke in noge so se spremenile v transmisijo, ki žene kolesje tega stroja. Celo prebava, srce in duša se vrté v tem slinzem zagonu. Zato je ta stroj. S tem, da ga je pritisnil k neprestanim trpljenju, mu je odvzel izobrazbo in možgane izučil. Celo vzgoja je ubila. Tudi vero v samega sebe. Zato še je duša spremenila v nekak vedenj delavec, ki žene kolesje človeške mašine. Samo želodec mu je ostal. Skrčil pa mu ga je na natanko izmerjen oddelek, kjer izpremirja trpljenja zazidane s strojnim oljem, da teče transmisija gladko in tiho.«

»Hudič, res je tako. Ali vendar... Rjave oči... Vodene oči... Kalne oči...«

Poklical je Reziko, ki je bila zaposlena v tem kamnolomu in je takoj videl, ko je videl njene oči:

»Nima take ko Cila!«

Skril se je in čutil se je nenadkrat razbičala opoldansko tišino. Delavci so vzdihnili, nekateri zaklenili in so zopet potopili. Neki čas misli kakor samo hropenje in udarce krampov.

Uro pred odhodom z dela pa se prične čuvati s krampi na vso stran. Klemen je poskočil, da krampti navrtajo skale, ki jih potem razstrele, in v dogledali, ki pridejo za milim delom pred nosom.

Tisto uro je odšel svoj spavi nekam blizu pod vrh kamnoloma. S krampon je napravil prostor in se zavedr, zvezel gaudam kladivom, ter krenil na predolgi. In velikanska žuželka je zabrnela po vsej pokrajini.

27

Sveder je brskal po skali bolj in bolj. Klemen je čepel za aparatom in opazoval svedre. Enakomerno brnenje ga je omamljalo z najrazličnejšimi mislimi.

Pri delu namreč, kjer ne delujejo prenaporno ne mišice ne možgani, porabi človek čas za premišljevanje samega sebe in svojega okolja. Vprašuje se in si odgovarja ravno tako, kakor bi sedel poleg njegov dvojnik, s katerim se pogovarja o dovršenem in nedovršenem življenju.

In prav gotovo je sedel pri Klemenovem nevidni dvojnik. Saj je bil pravzaprav sam s svojim pojočim aparatom. Ali vendar nekdo je gotovo bil, ki se z njim pogovarjal.

Klemen je pričel svoje premišljanje z rezultati, ki jo je napovedal Guzej.

Toda že ga je prekinil njegov dvojnik, in hipoma je začutil bolečino na levi strani.

»Pusti to!«

S francozom je zavrl vijak pri aparatu, potem se je zopet vsedel na tla.

»Kaj pa vodene oči, Klemen?«

Zagledal je dvoje velikih oči pred seboj. Čisto prozorne so bile. In obrnjene so bile vanj. Dvojnik pa mu je ukazoval:

»Kaj vidiš v teh očeh, Klemen?«

»Ničesar ne vidim v njih.«

»Pa v zemljo poglej!«

»Tudi tam nič.«

»Poglej, čisto prozorne so!«

»Niso!«

»Malo kalne so res. Ali skozi videti je vendarle.«

»Res je.«

»No in kaj vidiš za njimi? Pod tisto kalno liso?«

Klemen je napenjal svojo dušo, dvojnik pa ga je silil:

»No, kaj vidiš tam?«

»Zdi se mi, da prav majhno žensko.«

»Natanko poglej!«

»Cila je.«

»No in?«

»Na postelji sedi in si popravlja lase.«

»Kdo leži v postelji?«

»Jaz — Ne! — Čakaj ... Piškúr je pri njej!«

Sveder je zdrknil na trd kamen. Ropotal je naprej, samo ostreje. Dvojnik se je zakrohotal in izginil. Tudi Klemen se je zasmejal.

»Neumnost!« je rekel in je zamahnil z roko. Toda dvojnik ni odnehal. Splazil se mu je v ušesa.

»Tvoja žena ni poštena!«

»Moja? Kdo to pravi?«

Njegov prijatelj je stal za njim in se mu je smejal.

»Kaj pa predavaš svedru, da tako klatiš z rokami okoli sebe?«

»Ti, koliko je ura?«

»Čas bo. Končaj vendar, saj vidiš, da ne gre sveder nikamor več!«

Klemen je prekinil tok. Aparat je utihnil kakor hrošč, ki pade na tla. Izza zabojačka, ki je stal daleč stran od njega, je vzel dinamit in ga boj in ga vtankil v izvrtano luknjo. Potem ga je spojil z vžigalno vrvico, nazadnje navil klin in vrv, odvlekel aparat, položil navzdol. Prijatelj je obstal in dal znamenje. Svalkal je z vžigalovžigalka. Zasklilno je, kateri je bil in ga s silovito brzino letel po pobočju. Delavci, ki so stali za Klemenom, so vzklinikli:

»Zdaj!«

»Nič! Klemen je tako spoznal, da ne bo eksplodiralo.«

Nekaj ni prav, je dejal okoli stoječim.

Delavcem, ki se jim je mudilo domov, se je zdelo to neumno. Razburjali so se nad patronom in nad Klemenom.

Ne, on se norčevali.

Klemen je vzel kladivo in dleto ter šel na nevarno mesto.

»Takoj bom gotov. Novo patrono vtaknem.«

Delavci so postali radovedni.

»Pa zakaj ne počé, mrha?«

»O, Klemen, ji bo že dal vetra!«

»Kaj vraga, štefna tam gori z dletom?«

»Aha, zdajle, zdajle bo ...«

Klemen je pokleknil in opazoval vžigalno vrvico. Ta je pogorela do konca. Patrono za en nič, je ugotovil. Previdno je odprl z dletom zadelano luknjo. Delavci so postali nestrpni. Nekdo je zavpil:

»Pazi, Klemen, dinamit je hudič!«

Med njimi je stala Rezika. Bila je zamišljena in je trpela od skrivnosti, ki je ni smela izdati. Pogledala je gori k Klemen in videla, da bo treba še čakati. Nji pa se je mudilo k Zgoncu. Zletela je po tiru mimo Klemena, tam pa jo je zgrabila za noge ostra skala.

Klemen je nameril zatikniti dleto v naboj ev roh in ga skušal izvleči. V tem hipu je dleto izpodrinilo. Silovita skala je planila iz pobočja. Skala se je zamajala kakor testo, potem pa je prišla brez vzika. In za seboj je podirala grudi zemlje. Za grozovitim pokom in se vse prelomilo. Naravnost po tisti strani je vrglo rudo proti rudnim delavcem Klemena in zasulo delavno jamo.

Vsi so se pognali tja tudi Rezika. Velika skala ji je zaprla nogo in ležala je poleg Klemena na mrtvaški todi. Toda takoj se je zopet zavedela. S slabotnim glasom je zaklicala onemelim:

»V bolnico! Hitro, hitro!«

Dva mladeniča sta jo prijela in sta stekla z njo po cesti.

Drugi pa so tekali okoli Klemena in niso vedeli, kaj bi. Iz hiš so prileteli otroci in ženske ter so jokale kakor bedaste. Stali so vsi tako okoli njega in nema groza jim je krčevito stiskala roke.

Tedaj je sunkoma zatrepetalo njegovo telo, in strašno hropenje je sililo iz njegovega. Neka ženska je zakričala z rokami in zavpila:

»Vode, vode — se miga, tak dajte no vode!«

Vzdignili so ga ter odnesli v vežo. Sam mladenič se je prebledel pred tako razmesarjenim obrazom. Oči so mu visele iz jamic in so bile razprte. Tam, kjer je bil nos, je bila krava odtrpina. Š čela je bila posneta koža in desna stran obraza mu je odkrila očnjena.

Ženska, ki je držala škaf z vodo se je usedla in omedlela. Delavec, ki je gledal skozi vrata je stopil na dvorišče in je pljunil.

»Prekleto, poštena je ga, je dejal tovarišem.«

Bilo menili so vsi, da bi bilo bolje, če bi ga bilo ubilo.

Zdravnik mu je izmíl glavo in obvezal za na nos. S posiljenjem z mokro in zaprašeno krpo na nosila, je odprl usta. Po tleh je pljusknila košček po košček vsa strjena kri in mešalo je z brizgalci. Po tem so ga odnesli v bolnico.

Ko so razodeli Cili nesrečo, se je zazavzela. In ni prebledela. Rahla rdečica ji je napolnila lica in pomembno se je ozrla k Piškúrju, ki je sedel pri ognjišču. Ta je bil v zadregi in je dejal samo:

»Hudič ti!«

Ko so ji natančno razložili, da mož ni mrtev, temveč ranjen, da ga je samo po glavi usekalo, ji je pričela tuliti. Soseda jo je tolažila in trgala umazano cunjo z oči. Cila pa je ni spustila, zakaj v njenih očeh ni bilo solz in obraz ji je bil ves drugačen, samo ne žalosten.

»Srečna sem! Saj boš dobila visoko odškodnino in pokojnino.«

Cila je bila takoj potolažena. Vsedla se je in je gledala v tla. Potem jo je vprašala:

»Kaj misliš, koliko bo dobil?«

»Ne vem, moj človek je rekel, da veliko.«

»Bo,« je zavrčnal Piškúr.

»Saj vsak dobi.«

»Nič se ne kisaj, je modrovala soseda, kaj zato, da bo slep! Samo, da je živ! Ni res, ti?«

»Res,« je pritrdil Piškúr.

»Pa še prav lepo bo, Cila. Denarja dobiš, kolikor ga boš sama hotela — mož pa bo sedel pri peči in crknil do smrti. Boš dala za en liter, ko dobiš?«

»Bom!«

28

In soseda jo je lopnila po hrbtu. Vsedla se je k njej in ji govorila o veselih dneh, ki so pred durmi. Cila pa je hotela biti žalostna. Ali smeh, ki ji je tu pa tam ušel, je pričalo nasprotno.

Ko je ozdravel ni bil več prejšnji Klemen. Obraz je bil do ustnic izpremenjen v eno samo ploskev in je bil nepopisno grozovit. Družba mu ni dala ničesar razen majhne pokojnine, s katero se ni dalo živeti. Cila ga je poslala na mostu na široko cesto. Sedel je nepremično na mostu od jutra do večera s klobukom v roki. Minili so dnevi, ko je hodilo življenje. Živo in veselo življenje. In rudarji so mu polnili klobuk in so ga pomilovali. Tudi kočije so se vozile mimo njega. Toda niti enkrat se ni ustavila kočija pred njim, da bi vanjo stopil in bi ne odprl zmečkan klobuk. In če bi se to zgodilo, bi bil to velik žalost! Zakaj to bi bilo najhuje.

Slepi Klemen je sedel na mostu in ni videl ničesar. In ni slišal ničesar. Samo čutili je življenje. Toda to življenje je bilo vse drugačno kakor prej, ko je imel še pogleda dovolj za sebe in za druge. In sedaj ga je samo čutil na prav poseben način.

Nič več ga niso brigale stavke. Tudi ga niso brigali človeški stroji in revolucija tudi ne. O, Klemen! Je pustil vse to pod vrhom kamnoloma! Tam leži, že od dežja izprano in od težkih podplatov zmečkano zabito. Vsega tega ni več. Kočija, da je ostalo še ogledov Klemena. In to grozdje nosi strašansko spačen obraz. Obraz brez oči, brez nosu — kakor miniaturna problematika obsega kamnoloma. In na tem, da človek s spačenim obrazom, leži samo še Cila, njegova Cila, vlečuga nad vlečugami, prečkana, kanalja, ki se je že bogvekolikokrat spečala z drugimi, ker je v sami srajci gledala v ogledalo in na kolenih in mu je v satanski pohotnosti grizla obraz, temu vlačugarju, ki ni bil nič manjši prašič, kakor ona, ki je viseč na njegovem vratu preklinjala svojega moža s psovkami, kakor strela ostrimi.

Toda do Klemena niso dosegle te psovke, zakaj gluh je bil. Gluh in slep. In v možganih mu je ostala še samo njegova zakrnela volnenih očmi. Življenje ni več v možganih, kakor daljne sanje, hude sanje, ki jih ne moremo več spomniti.

Ko so ga pripeljali domov, ga je Piškur prijel za roko in ga peljal v sobo. Tam ga je posadil na stol in se je vrnil k Cili, ki je mrko gledala skozi vrata za njim. Otroka sta ga nekaj časa opazovala, potem sta se namrdnila in se šla potepat.

Klemen je sedel na stolu nepremično — kakor dihajoča soha. Onadva pa v kuhinji vsak v svojem kotu. Cila si je s pestjo podprla brado. Piškur se je z rokami naslonil na mizo in je zijal skozi okno. Mrak se je plazil skozi okno in je pregrnil ves prostor s črnim zastorom. V daljavi so nekje zabijali delavci pilote v zemljo. Z dvorišča se je včasih zagnal pod nebo otroški krik.

Cila je vzdihnila. Enkrat, večkrat. Piškur se ni ganil. Potem je vstala in je zaprla okno. Dražil jo je molk. Obrnila se je k njemu in pritajeno, kakor da bi se bala Klemena, je šepnila:

»Zini kaj!«

Tiho.

Barva njenega obraza je bila zoprna. Kakor obledela, rmena zavesa. Lasje so ji silili v velike oči, ki so bile čudno svetlosive. Sijaj jim je bil moten in moker, kakor da bi neprestano plavale v vodi. Kadar je bila nataknjena, je izbljuvala iz sebe vse, kar ji je viselo na jeziku.

Danes, ko je prišel Klemen domov, je bila prenapolnjena srda. Stud do moža se ji je povečal do ogromnosti. In sedaj ni vedela, kaj bi. Razočarana v svojem upu, da dobi denar, zveriženega moža, ki ga ni hudič vzel, in fanta, ki se ji kuja zaradi njega, ker noče živeti pri taki pošasti. Vrtelo se ji je vse to v glavi, jo razburjalo, da je metala iz sebe vso nizkotnost, ki ji je bila prirojena. Udarila je po mizi in bleknila skozi stisnjeno grlo:

»Ne drži se kakor cucek!«

Rudar se je razveselil, zakaj tudi njega je dirnil Klemenov prihod.

»Nezmerjaj mene! Tam ga imaš!«

»Ta je gluh in prismojen.«

Rudar se je zasmejal.

»Kaj pa sedaj?«

»Kaj jaz vem?«

»Ampak ...«

»No, ampak —«

»Proč grem.«

To ji je večkrat razodel ali vsakikrat se je premislil. In ga je umela tudi zadržati. Danes pa se je vseeno prestrašila. Saj ji ni bilo veliko do njega. Toda ravno sedaj, ko se je sklonila nad njim.

Velike oči so se še povečale in v kotih se je nabrala polno vlage. Vsa mehka je postala.

»Kaj praviš?«

»Da grem proč. Ne morem ga gledati.«

»Pa ne pojdeš.«

»Ne bom ga gledal večno le figure. In še bedaste povrh.«

»Temboleje, če je bedast. Nama ne bo nič na poti. Sicer pa bo kmalu gznil.«

»Tebi na čast, seveda!«

To ji je zopet razkračilo. Zadrla se je nad njim:

»Kako pa govoriš nocoj z menoj? Govedo! Si se me nazrl, sedaj pa misliš adijo, zbogom — O, ne boš!«

Piškúr je počasi in premišljeno vstal. Dal je roke v žep in se razkoračil pred njo. Nagnil se je z obrazom k njej in se ji rogal.

»Ti — kdo pa si ti?«

Cila je bila vlačuga in je to vedela. Zardela je in naenkrat se je je oklenila okoli vratu, pritiskajoč ga z vso silo na svoja polna prsa, in ga ni izpustila. Piškúr se je trgal iz rok, toda vso silo je stiskala v sebi. Čisto je izčrpala. Telesu se je pritisnila in je glasno sopla.

Rudarja je strah z njenim telesom omamljal. Postajal je kratek. In ni trajalo dolgo, pa jo je odsunil in stopil k sebi.

Tačas so vrata zaškripala in čez prag je spoznala Klemenov senec. Zletela sta narazen in sta se močno prestrašila. Bilo je že temno. Samo oddaljena obcestna je sijala svojo luč skozi okno.

Klemen je šel počasi, tipajoč proti njima. In smehljal se je. Krenil je k Piškúrju. Ta je trepetal, ker se mu ni umaknil. Ko ga je Klemen dosegel, je stegnil roko proti njemu in počasi, kronično pustimo je otipal obraz. Njegove mišice, že otrple, so se skrčile z vsemi močmi. Obrnil se je nato k Cili. Ko so se dotaknili njeni lasje, je streslo vse njegovo telo in stopil je dalje. Glasovi, smeh podobni, so vreli iz njega.

»Cilka, Cil-ka ...«

Cila je mislila na smrt. Potem so njegovi prsti zdrseli po vratu na njen obraz in se ustavili na očeh. Sveža koža na njegovem obrazu je postala temnordeča in se je napela. Usta je odpiral in zapiral. V njih je ležalo mrmranje, ki je bilo slično mrmranju zadovoljno mačke. Naenkrat pa jo je potisnil k zidu in se z vsem telesom naslonil nanjo. Kolena so mu udarila v njen trebuh, z rokami je objel njen hrbet in jo silil k tlom.

Klemen je zahteval njeno telo. Nič drugega več na svetu.

Cila je kriknila, potem pa je pobesnela. Z vso silo svojega telesa se je vrgla naprej, da je Klemen odletel. Zakrili je z rokami in je odpotekel po kuhinji. Priskočil je rudar in ga pahnil s poti. Klemen je otipal posteljo in se zvrnil nanjo. Tiščal je obraz v blazino in je renčal, renčal vedno tiše, dokler ni omagal.

Cila in Piškúr sta se spogledala; ko si je opomogla od strahu, je spregovorila:

»Sila bo si mislil.«

Sedela sta še dolgo v temi in sta premišljala. Potem sta zaklenila Klemena in otroke v sobo ter sta zaspala v kuhinji.

Drugi dan je prinesel Klemen dosti denarja domov in Piškúr je ostal pri Cili. Starejši fant sta odšla v mesto do večera. Tako nista imela dosti skomin z njim. Kadar je zahropel v postelji, sta Cilo, sta ga zaprla v sobo. Stradala sta ga. Po treh tednih je bil Klemen že suh in mršav. Koža na obrazu je postala cunjas­ta, roke koščene. Upala sta, da se ga na ta način kmalu iznebita.

Na dan Piškúrjevega godu je Cila spekla mesa in potice in kupila mnogo vina. Zvečer sta praznovala ta imenitni dan. Sama. Otroka sta sedela na tleh; glodala sta kosti in pila vino, ki jima ga je dajal Piškúr. Cila je polnila polne zace in trkala s Piškúrjem in bila sta dobre in razposajene volje. On je kadil cigaro in pripovedoval dovtipe, katerim sta se otroka od srca smejala.

Cila je iz oči vrela to vino. Lasje so ji padali na vse strani in se je tako močno krohotala ter toliko po kolenih udarjala, da je zaripla v obraz.

»Silna si!« je dejal Piškúr, ki ji je bil natočil.

Cila je obrnila na otroka:

»To ti je babnica, je zacmoklal. Kakor ti, Cila!«

»Saj je moja hči,« se je smejala Cila.

»Samo fanta ji še manjka,« je menil on.

»Imam ga,« je pojasnjevala Marička, ki je že omagovala v pijanosti.

»Oho! Sta se oba začudila v silnem smehu.«

»Kdo pa je? Le povej!«

Toda Marička se je naslanjala na Piškúrja in je od mešanice vrtečih se predmetov zaprla oči in zaspala. Glas ji je pojemal, utonil je v smehu in klecnila je na tla ter tako zaspala poleg brata, ki je ležal pod mizo pri oglodanih kosteh. Piškúr se je zvijal od smeha in je potem pil v dolgih krčevitih sunkih.

»Nesiva ju spat, da nama ne bosta v nadlego. Primi fanta Piškúr,« je sklenila Cila. »Potem bova pila kuhano vino.«

Prijela je Maričko za lase, jo vzdignila in vlekla v sobo. Tudi Piškúr je dvignil fanta in ga vrgel na posteljo.

»Sem, sem daj Maričko! Kje bo pa Klemen spal, jo je opomnil Piškúr, ko jo je položila na Klemenovo posteljo.«

»Saj je vseeno,« je dejala ona.

»Kar pojdiva.«

Klemen je sedel na stolu zopet nepremično kakor suha. Ko sta zaprla vrata, je pristavila vino na ogenj. Piškúr je stal poleg nje in jo držal okoli pasa.

Takoj za njima pa je pritipal Klemen. Njegove prej tako ostre ustnice so se smehljale. Z glasnim hropenjem sta ga pozdravila oba.

»O, Klemenček, dober večer!«

Klemen je zamrmral nekaj.

»Cilka, Cilka...«

»O, dragi, le bliže, le, saj sem tu.«

Zazibal se je vstran in nato k njej naslonil stol.

»Izvoli, sedi!« 

Rogala se mu je, ga opazovala in mu dala kozarec kuhanega vina.

»Na, stari, na najino zdravje!«

29

Oba sta se postavila pred njega in sta ga gledala. Vino je bilo vroče in Klemenu se je zaletelo. Zagrgala sta onadva od radosti.

»Le pij, le!«

Klemen je pil in pil. In ko je izpraznil, sta mu natočila.

»Da boš lažje spal!«

In je zopet pil in pil. Vino mu je zastrupljevalo še tisti ostanek duše, ki mu je ostal. Smeh mu je postal glasnejši. Cila pa mu je venomer podajala vročega vina. Piškúr je gledal in se tresel od smeha.

»Na, lepi cirkus to,« je ječjal.

Klemena je žgalo vino zmerom bolj. Začutil je Cilino bližino. S koščenimi prsti je grabíl po njej.

»Cilka, Cilka,« je hropel. Pijano se je zgrudil s stola, a tako je omahnil in se zopet vesedel. Cila se je iznova vznemirila. Zopet je planil po konci, pograbil jo je za roko in jo vlekel k sebi. Cila se je zarezala in ga potegnila čez prag v sobo. Opotekel se je k mizi še gospodinjin v pohod. Ko je začutil žensko telo poleg sebe, je legla na mizo in se naslonila čez mizo. Piškúr bolj pijan, kakor utrujen, jo je pahnil na posteljo in ugasnil luč.

Proti jutru se je Klemen prebudil in je bil bolan še bolj kakor druge dneve. Začutil je žensko poleg sebe. Nasmehnil se je in zaječal:

»Cilka!«

Vsedel se je na rob postelje. Tedaj se je pripeljal nekdo njegov odhajajoči ali kdor-koli in mu je zagnal vodo oči v bolne mokagano.

»Vodene oči!«

Telo, ki je ležalo poleg njega, se je zagnilo. Topla roka se ga je dotaknila. Glas se mu je zadrgnil v dvoj krih, ko je strmel po sobi, po tej postelji. Prste je razprl in jih nato zapičil v njen vrat ožga. Zakrčil se je goltance, zagrabil je strašljivi strah in utihnil.

Tiščal je vrat in tulil:

»Vodene oči, vodene oči ...«

Potem se je skril v klopčič in je padel na tla.

Rezika je ležala v bolnici z zmečkano nogo. Strahovito je bilo njeno trpljenje in iz nezavesti v nezavest je klecal njen duh. Usmiljenka, ki je stala pri njej, jo je rahlo božala po laseh, po rokah, toda ona je čutila samo velikansko pijavko pod kolenom, ki si je vsesala v žile. Mnogokrat, kadar so se vrata odprla, je zakričala in si zatisnila ušesa.

»Sestra, kaj se je zgodilo,« je vpila, ali si že, ali so ga ubili?«

Sestra jo je mirila in jo tolažila. Pripravljala jo je na večer, ko ji bodo odžagali nogo. In je poslušala in jokala. Toda vest je bila silna. Sredi gorja so se kar nekako izpod čela zadrle njene misli, z vso silo naenkrat udarila. Držala jo je za vrat, tlačila jo na prsi, in ji razklesala usta.

»Sestra, sestra, umakni zavese, lažem, jaz bom izdala! To je zločin!«

»Saj si zmešana,« saj ni nič. Saj bo dobro,« ji je govorila usmiljenka.

»Sestra, Milana ...« Sunkoma je oklenila glavo od vrat in v silnih bolečinah je zagledala v sanjah Klingen, ki je vihteč bil nad njo še v nezavesti vpil krikljiva ječala, padajoč v nezavest.

»Saj ne bom, ne bom — saj ...«

In nazaj se je zopet natančno zavedla veselja, da mora priti. Gledala je v nasprotno steno in pričakovala odrešenja.

»Kdaj me odnesejo?«

»Takoj, Rezika, nič se ne boj. Zaspala boš in vse bolečine bodo minule.«

»Tudi takrat ne bom čutila, ko bodo žagali kost?«

»Prav nič, sanjala boš o lepih stvareh.«

»Kakšna pa je tista žaga, sestra? Kako bo rekla žaga?«

»Nič se ne bo slišalo, in hitro bo minilo vse.«

Rezika je zamižala, obrnila misli samo na žago in nikakor ni mogla doumeti, kako bo zvenela takrat, ko bo glodala kost.

Tedaj so porinili ob postelji voziček, ki so ga od nekod pripeljali in kirurg je stopil k njej. Niti stresla se ni, ko je videla moža v beli halji poleg sebe.

»Ali gremo?« ga je vprašala.

»Da. Prav previdno,« je šepnil usmiljenka.

Z žimnico vred so dvignili Reziko na voziček in so jo odpeljali skozi prvo in drugo sobo in potem v tretjo. Bolniki so molčali, ko so jo peljali mimo njih in Rezika jih ni videla, ker je vroče in slepo zrla v ogenj, ki tiščala je ustnice skupaj. Videla je vsa telesa vse vrste. Noge, ki so bile vsi novi, opazila je visoke okrog postelj. Zašibila se je žuborenje vode in je zagledala poltemen obraz moškega, troje belih rok, ki so umivale roke. Potem so si jih brisali in spoznala je Klingerja med njimi. Ko je zažvenknilo na drugi strani, se je obrnila in opazila je dolge steklene omare z jeklenimi inštrumenti. Močna luč visoko pod stropom, ji je jemala vid in zaprla je oči.

Dvignili so jo na operacijsko mizo previdno in narahlo. Zaječala je. Zazrla se je naravnost v žarnico nad njeno glavo in še vedno je mislila na žago.

Ko so ji z jermeni privezali roke k mizi se je ustrašila. Hipno. Potem je padla z mislimi nekam globoko. V nejasnih občutkih je čutila, da ji nekdo odpne srajco. Potem se ji je nekdo naslonil na prsi. Mraz jo je obšel.

Ne še, je zavpila in je hotela iztrgati roke iz vezi.

Usmiljenka je stopila k njej in ji zašepetala:

»Saj ni nič.«

Sestra je v veliki izmučenosti.

»Hitro, hitro!«

Naenkrat je izginila luč nad njeno glavo, videla je samo še rdečo senco pred svojimi očmi, čutila je sapo in sladak okus je bil v glasu, v nosu.

»Glasno štej!« je zaslišala zamolklo skozi masko. Prizade se ji šteti, in ni glas.

»Ena, dve, tri, štiri ...« Glas je postajal nekje in je zaprl vse njene oči.

V mrak je segala v roke, da se nekdo premakne na desni strani in je šla in ji na prsi šumela. Utihnila je.

»Ali še lahko štejete?« je slišala iz daljave.

In zopet je nadaljevala: »Enajst, dvanajst...« Potem ni mogla več. Slišala je, kakor da bi mogočen slap padel čez visoko skalo, daleč od nje. Toda to je minulo in vse, ves svet. Majala je z glavo, vse telo se je viló v sponeh, kričala je — potem jok — in zopet krik:

»Zverine! Milan je človek. Ne smete ga ubiti — Abram — Ne, tepsti, ne tepsti ...«

Toda to je trajalo samo par hipov. Potem je utihnila.

Klinger, ki je stal poleg kirurga, se je zdrznil, ko je zaslišal njene krike. Hipoma mu je postalo jasno vse. Toda zagrnil je te misli in se je sklonil k razgaljenemu nosu.

Ko so odnesli Reziko na posteljo, je zaprosil Rihard tovariša:

»Tovariša, bodita tako prijazna in podpišita tole. Besede bolnice, ki jih je govorila, sem si namreč zapisal in so zelo pomembne.«

»Ali, gospod kolega, mu je odgovoril kirurg, duševno stanje narkotiziranega bolnika v ekskluzivnem stanju pod operacijo nima nikakršne vrednosti. Besede izgovorjene v tem stanju so za vsakega zdravnika nimajo nobenega pomena.«

Klinger se je nasmehnil in je spregovoril:

»Toda še sem besede, ki so bile sedaj izgovorjene, kot ste bolnice slišali že v normalnem stanju, tedaj so pomembne.«

Oba zdravnika sta se zelo začudila.

»Za vraga« je vpil kirurg,

»tedaj se gre resnično za umor?«

»Da! Toda prosim vaju, ne povejta tega nikomur. To tajnost bom porabil za zelo dobro delo. In o vsem tem bosta kmalu zvedela.«

Podpisala sta, kar je napisal in sta se spogledala, ko je zaprl vrata za seboj.

Helena ga je pričakovala na balkonu. Tudi arhitekt je bil tam, ki se je obema zelo pridružil. Vsedel se je k svoji ženi in vprašal Kovača:

»Ali veste kaj bo sklenili rudarji na današnjem zborovanju? Toliko dela sem imel v bolnici, da mi nihče ni zboroval sam o tem.«

»Bil sem na zborovanju! Napovedali so stavko in odobrili so jo vse stranke in skupine. Večji plan je že zastavljen. Hočejo pa takojšnje izboljšanje varnostnih naprav v vseh revirjih – ugotovljeno je, da vrsta nesreč rudarjev ne vzdržuje vse ponesrečene do smrti. Zelo veliko se je govorilo o Klemenu.«

»To je bil tudi povod, ki je razburil rudarje do skrajnosti. Guzej je porabil to in je pričel lagati stavko, ki je, kakor pravite za sklenjenje.«

»Vse kaže, da je stavka upravičena, zakaj za varnost v rudnikih je res premalo narejeno. Tudi Klemen se je ponesrečil zato. Bil je slab dinamit, dasiravno je bil on tudi neroden.«

»Gotovo je ta stavka upravičena,« je odgovoril Rihard. »Saj to je edino sredstvo, s katerim se more delavstvo pomagati. Ali prepričan sem, da namerava Guzej to stavko zlorabiti in ne dvomim, da je njemu za Klemena in za varnostne naprave toliko kakor za lanski sneg.«

Arhitekt je postal radoveden.

»Torej bo nekaj posebnega?«

»Saj ste čitali zborovanja poročila: Stavka v vseh industrijah — in sedi pri nas. In napoveduje se stavka vseh železničarjev.«

»To mi je znano. Ali vse te stavke so napovedane samo zaradi zvišanja plač. In tudi rudarji so v primeri z ostalimi dobro plačani, dasiravno so v njihovi prejšnji majhni. Guzej namerava še nekaj posebnega. Zelo sem radoveden. V svojih novinah napoveduje skorajšen preobrat.«

»Da, da,« je dejal Rihard, ki je postajal vedno bolj zamišljen, »zdí se mi, da bo ta pustolovec povzročil veliko nesrečo med delavstvom. Slutim veliko zlo — in ve se, da pride.«

»Ali veš,« je vzel, »ali se mora to preprečiti in se prekiniti arhitekt. To je vendar strašno, da mora imeti en človek, ki nima drugega cilja, bolj kakor svoji sebični interesi.«

Rihard ni odgovoril. Mirno je gledal v noč in razglabljal težko uro. Ali bi ga naznanil, ko ima dokaze, ali bi počakal, ali kaj bi napravil? Toda vpričo arhitekta ni maral kazati svojega duševnega boja.

30

»Bomo videli,« je izrekel, zelo brezbrižno.

»In kako je z našim delom gospod arhitekt.«

»Kmalu bo. Tekom enega meseca se lahko preselite.«

»Dobro je tako. Jutri si bova zopet vse ogledala.«

Ko sta bila sama s Heleno, se je sklonil k njej in ji izmučen zašepetal.

»Kaj naj napravim, Helena. Pomagaj mi! Težko je to življenje, ki sem ga pričel.«

»Ali ti lahko svetujem, moj ljubi?« ga je vprašala z vso nežnostjo svojega srca.

»Daj svoj mižen znak!« je jo prosil on.

»Ali naj molčim, ali naj izročim hudo hudobcem? Zakaj, morda je vse laž, kaj jaz mislim. Saj mogoče je kakor on, če sem se motil vendarle? Če ni morda Rezika vendarle samo bledeča...«

»Ali nimaš v rokah strašnega sporočila njegove odvisnosti? Pobotnico! Stopi med ljudi in jim ga razodení. Ljudstvo bo spoznalo goljufa in ga obsodilo.«

Nekaj časa je premišljeval. Potem ji je dahnil:

»Tako bom naredil — samo še že ne bom prepozno.«

»Gotovo ga niso,« je nenakrat veselo vzkliknila Helena.

»To ni tvoja misli. Ob 6. se vračajo rudarji z dela — sedaj je že vse dejstvo. Če bi se zgodilo kaj takega, bi zvedeli takoj po dejanju.«

Udaril se je po čelu in olajšan mučnega premišljevanja, je ves vesel prijel svojo ženo pod roko in jo peljal v sobo:

»Vidiš, to nisem mislil. O, ti moja zvesta pomočnica,« je spregovoril, in jo poljubil. In ko jo je tako poljubljal, je nenadoma spreletelo telo, le vzkipelo v njem divje občudovanje:

»Ali se veseliš otrok, draga?«

Helena je zablesknila v radostnem pričakovanju.

»Kadar ne mislim nate, mislim samo na to!«

»In nič se ne bojiš trpljenja?«

»Prav nič! Nešto mater je trpelo pred menoj in jih še bo. In zato smo ženske, da rodimo. In ker je že trpljenje od večnosti.«

»Da, žena. Tako je bilo in bo. In če boš s smrtjo venčala trpljenje svoje materinstva, ti hvala! Toda zavedaj se, da ni to trpljenje, že samo, da boš vzvišena prečiščena ljubica.«

Gledal si jo velikov ljubzen. To veliko junačkino, ženo svojo, ki je srečna tudi v mislih na trpljenje — in zadovoljna tudi s smrtjo, samo, da čuti dvojno življenje v sebi!

»O, kako si lepa, moja žena« v tem svojem junaštvu,« ji je zaklical.

Po polnoči enkrat, ga je zbudil zvonec in službujoči zdravnik mu je telefoniral iz bolnice:

»Pridite takoj sem. Rezika ne bo prenesla operacije. Zelo je slaba, toda venomer zahteva, da vam nekaj pove.«

V nekaj minutah je bil oblečen in je dirjal v bolnico, ki ni bila daleč.

Je vendar res, mu je tolko po glavi. In pospešil je svoj tek.

Asistent ga je peljal k Reziki. Pred njo se je prebudila in zagledala je neznano spremembo v tem kratkem času. Takoj je spoznala na njenem mrtvaškem obrazu, da ne preživi noči.

»Pripravite injekcijo za vsak slučaj,« je prosil asistenta. »In prisluškujte tako, da vas ne bo videla!«

Vesel se je kraj postelje. Rezika je nepremično ležala in ni odprla oči. Rahlo jo je prijel za čelo in jo tiho poklical.

»Rezika, Klinger je pri vas, kaj bi mu radi povedali?«

Na pol je odprla oči in zasopla. Počasi, komaj vidno je obračala glavo v ono stran, kjer je začula glas. In po dolgem, težkem molku je pričela sunkoma šepetati. Včasih je obstala za par minut. In je zopet nadaljevala.

»Ali so ubili Milana?« so bile njene prve besede.

»Ne, Rezika! Saj ga ne bodo.«

»Bodo ga! Guzej je tako ukazal in ves odbor je odobril ta predlog.«

»Ne boj se, Rezika, Milan je že na varnem. Njega ne bodo.«

Zadovoljen izraz je preletel njeno koščeno lice. Zamižala je zopet. Čez dolgo časa je izpregovorila.

»Guzej bo nas vse pogubil. Zapeljal je Zgonca, Gabra, Klemena — in še mnogo drugih. Toda razodeni mi Rezika, zakaj so hoteli umoriti Milana in Abrama?«

»Ker sta najbolj nasprotovala njegovemu nesmiselnemu početju. Ker sta svarila rudarje pred njim.«

»In koga še so mislili umoriti?«

»Še celo vrsto drugih imajo na svoji listi. Mačka, Horwatha, nekaj inženirjev, trgovcev, paznikov — in tudi Vas in Vašo ženo.«

»Toda zakaj, povej mi, zakaj pa mene in mojo ženo?«

»Ker ste — kapitalist — pravijo — ker nič ne delate — ker kri pijete delavstvu.«

Klinger se je rahlo nasmehnil in ko je videl izmučenost pojemajočo, je hitel izpraševati.

»Ali veš kdaj misli Guzej z revolucijo —?«

»Prvega maja — Klemen je ukradel veliko dinamita.«

Po teh besedah je zaprla oči in jih ni mogla več odpreti. Samo še slab plamenček življenja je bil v njej. Tih je vstal in stopil k asistentu.

»Nič injekcije. Mogoče zaspi v tem stanju v večnost — in najbolje je tako!«

Odšla sta v asistentovo sobo. Strežnica je prinesla čaja.

»Ali ste slišali vse?«

»Da,« je odgovoril asistent, ki je prisostvoval že tudi operaciji.

»In ker sem sprevidel ves položaj in ogromno važnost njene izpovedi, sem mislil, da prepišete kako besedo, tudi stenografiral svoj notes.«

»Izvrstno!« se je razveselil zdravnik.

»Prosim Vas, preberite mi, kar ste napisali.«

Asistent je prebral. Radovedno je opazoval zamišljenega Klingerja. Ta je nenadoma segnil k pisalni mizi in je razgrnil časopis pred se. Bil je Guzejev časopis. Na prvi strani velik »rdeč napis«, je napovedoval revolucijo:

»Dosti je trpljenja, dosti krivic! Prvi maj je pred durmi, naš velik praznik, sodrugi! Pripravljajte se! To bo dan osvobojenja, to bo dan naše maščevanja. Rdeči napori bodo zadnji napori naš odpad rudnikov in bodo oznanjavali našo last. To bo skupen last, ki nam pripada od vekov maj!«

»Saj ni napačno,« je dostavil asistent.

»Toda to so le besede in to je še daleč.«

»Da, to je daleč,« je zamrmral Klinger.

»Tako daleč, da je kakor pravljica.«

»In mislim, da je tako daleč, da niti ne pride k nam.«

»Prišlo bo, ker drugače ne more biti. Toda kadar že bo prišlo, bo prišlo kakor pomlad, in dinamit ne bo trgal zemlje in življenja.«

»Kako mislite to,« se je zavzel asistent.

»Naši boljševiki vidijo odrešenje samo v uporih in v maščevanju. In ta njihova dela bodo pognala cvetje, saj bo to kakor pomlad, kakor drevesce, ki je prebolelo gnojenje. Če pa hočete imeti plemenito drevo, morate saditi drevo z najvišjo ljubeznijo. Zakaj pomlad še ni edini leten čas, dasiravno najlepši. Jesen — tam naše hrepenenje.«

Tedaj je prišla usmiljenka in je javila:

»Rezika je ta hip umrla.«

»Tovariš, pojdite in si oglejte, mu je dejal Klinger, človeka, ki je bil obtesan kakor ta zgradbo. Razodel se je sam, ker je spoznal arhitekta, ki zida s krvjo. Spoznal je, da kri ne more biti cementna vez, ki bi držala stavbo...«

31

Tisti večer je bila Pavla sama doma. Bolezen se ji je že očitno poznala na obrazu, ki je postajal bled in koža je popuščala vijoličasti sijaj žilic pod očesom. Sedela je pri odprtem oknu in pričakovala moža, ki je delal čez uro.

V samotnih urah, ko je imela obrnjene misli samo vase, jo je prepletavalo mučno občutje po veliki sumni, ki jo je napadala venomer.

Čemu se ne veselim njegovega prihoda, kadar ga ni doma, ali se očitava, čemu mu ne letim nasproti, kadar zaslišim njegove korake na stopnicah in čemu se mi zapirajo oči, kadar me poljubi s svojim vročim poljubom?

Tiho spoznanje, ki je pregrevalo kakor ogromen polip vse njene možgane s svojimi lovkami že takoj v mesecu, ko je začutila v sebi materinstvo, je bilo očitno vedno bolj.

Samo sebe se je izpovedovala od tistih dni in vsakokrat našla odvezo. Čutila pa je, da ji ta odveza nikakor ne more dati miru, da se boji vznemirja, da jo stiska in si priznava, da je teptala s svojo voljo, da ga ni mogla potepati.

»To je zato, ker ga ne ljubim, je priznala danes v doživljajočih svojih hotenj.«

»Ne ljubim ga. Kdaj sem se to vedela, pa si nikdar nisem mogla razodeti.«

Od tega resničnega spoznanja spačenih obrazov se je obrnila v temno noč in z očmi rezala v sobotne ure.

»Seveda vse Klinger v meni! Čim manjkrat ga vidim pred seboj, vendar ga čutim srečo, kadar je Milan pri meni, stopam od njega, in kadar me Milan poljubi, divjim skozi trepetanje svoje duše njega, ki ljubi Heleno.«

»Ona je postala žena ljubezni, jaz pa sem postala vlačuga, zakaj možu sem izročila svoje telo, srce pa taji in skriva ljubezen do drugega.«

Iz teme je švignil svetel trak preko sten njene sobe in videla je vsepovsod zakaj. To, vse skrivnosti željno besedo, ki odkriva globočino morja, odkriva gore in ustvarja človeštvo s silnimi možgani.

»Zakaj torej sem hotela biti njegova žena? Samo zaradi tega, da me oplodi, ker sem vedela, da me on ne bo nikdar, ki ga resnično ljubim in ker bi bilo tako nesmiselno. Toda čemu ravno Milan, ko bi me lahko oplodil vsakteri, kateremu bi se ponudila, vsakikrat in vsako uro?«

Z vsemi potankostmi se je spomnila onega večera, ko se je razodela Milanu:

»Sedaj, Milan, ti bom povedala, kar sem sklenila.« Stopila sem k njemu, odmaknila sem mu roke, s katerimi si je zaslanjal obraz in sem si jih dala okoli vratu. »Zdravnik, katerega sem prvega ljubila, je zame kakor mrtev. Tisto, kar je bilo med nama, je ti. Ti pa si ti! Tudi nate sem mislila. Ti in on sta se bojevala z mojim srcem. Zmagala sem pa jaz sama. Milan, jaz te hočem imeti.«

Tako je bilo. Sedaj pa naenkrat: Kaj je od mrtvih vstal?

»O, ne! On še nikoli umrl ni! In zmaga moje življenje je bila samo samoprevara, da uničim nesmiselnost svojega življenja. Toda zakaj, zakaj sem hotela Milana, tega edinega, ki mu ne morem odpustiti?«

Ali sem storila to iz usmiljenja? Iz usmiljenja do očeta, ki je gledal name s skrbjo polnimi očmi?

Toda še preden je našla tega odgovora, že je slišala svoje besede istega večera:

»Mož, ki oplodi žensko brez ljubezni do njenega srca, in njenega telesa le pes.«

»In ženska, ki se oplodi od moža, ki ga ne ljubi, je psica? Ne, ne, ne!«

To jo je žgalo, to ji je trgalo dušo, čast.

»Ne!« si je popravljala te besede.

»To ne more biti. Jaz, ki sem hrepenela po materinstvu, po otroku s tako nerazumljivim veseljem in hrepenenjem – da bi bila kakor žival, ki nima časti, ne sramu?«

In velika sila njenih premišljujočih možgan ji je povedala:

»To ni res! Moški, ki napravi to samo zaradi poželenja tujega mesa je zver – in tudi ženska, ki se iz istega namena podvrže možu, ni vredna dostojanstva, ki si ga je pridobil človek s svojim umom. Toda jaz nisem hotela tega. Nisem si želela Milana, hotela sem postati mati. Samo zaradi tega sem hotela moža – Milana zato, ker me ljubi.«

In v globinah človeškega premišljevanja, pa ji je spet slika od zadaj na srce zazgrabila:

»Toda sedaj se spominjam. Takrat nisem mislila na otroka. Ne! Na kaj sem mislila takrat? Na nič. Slast je bila premočna – in duh moj preslečen, da bi ustvaril kakršnokoli misel. Vlačuga!«

»Zakaj se sedaj od dne do dne bolj bojim rodenja? Zakaj je minulo vse hrepenenje?«

In edino, kar je mogla še doseči s svojimi izmuečenimi mislimi, je bilo:

»Ker ga ne ljubim, ker je še vedno en meni.«

»Ali sem zato vlačuga? Zakaj, le zakaj sem ga vzela?«

Utrujena se je naslonila na okno in šepetala:

»Tega ne morem doumeti, ne morem, ne morem.«

V teh hudih trenutkih je stopil Milan v sobo, in privil je električno svetilko. Pavla se je zdrznila, zakaj njegov prihod jo je šokiral, kakor zločinca pred pogledom na žrtev. Toda premagala se je.

»Čemu on srečuje tudi njega, ko sem že jaz preveč,« ji je dejal glas srca.

Milan, ki je s strahom gledal njena vedno bolj bleda lica, ji je nežno očital:

»Ne premišljuj vedno o svoji bolezni! Bodi vesela, da lahko sem jaz, četudi me zalezujes, pogledujem od vsepovsod. Poglej! Ko sem šel domov, me je srečala slišalca iz bolnice in mi je dala tale listek.«

Pavla je brala listek, ki ga je v naglici napisal Klinger.

»In kaj boš napravil sedaj?« ga je vprašala Pavla. »Ali se kaj bojiš?«

»Ne bojim se! Toda jezi me, da so še dandanes tako neumni in otročji ljudje na svetu.«

»Pa paziti se vendar moraš!«

»Nič se ne boj, Pavla! Danes sem bil zadnjič na delu – saj veš, da pričnemo jutri stavkati. In bom se varoval. Ponoči pa ne morem misliti na smrt. Ne, več draga, strašno sem lačen!«

Prijel jo je okoli pasu in jo peljal k štedilniku.

»Ali ti prinesem skledo?«

Pavla se mu je veselo, žalostno nasmehnila in zdelo se ji je, da je ta hip zadovoljna.

»Zelo me ljubi. O, ko bi mogla tudi jaz njega!«

Skozi vrata je skoraj pridirjal Abram zasopel in razvnjet. Obstal je sredi kuhinje in bruhnil iz sebe:

»Vsi rudarji so podržavljeni. Jutri prevzame državna oblast vse revirje, vse premoženje in vse delavstvo.«

»Kje ste to zvedeli, oče,« se je iznenadil Milan nad to nepričakovano novico.

»Brozovej! Pazniki že najavljajo vladine proglase, da naj vzamejo rudarje na znanje, da jih prevzamejo v službo, in da pod pogojem, da jih varuje stranka, češ, da bo vlada upognila vse sindikalne upornike v stavke.«

»Za vraga veranden, to bo polom in zmešnjava,« je dejal Milan.

Abram se je obrnil k Pavli.

»S seboj?«

»Jo že! Pojdimo večerjat!«

Med večerjo sta se živahno pomenkovala Milan in Abram.

»Ta pogajanja med vlado in družbo so se vlekla že več kot eno leto. Sedaj nenadni kakor strela, nihče ni slutil! To ni kar tako, se je razgreval Abram.«

»Meni se pa to zdi razumljivo. Vlada je bila močno odvisna od te družbe. Vse železnice in vsa industrija je takorekoč v njenih rokah. S tem, da je kupila vse rudnike, se je osvojila. In tudi rudarje bo imela bolj na vrvici, kakor pa družba, ki je bila proti njim skoraj brez moči.«

»Toda kako bo sedaj s stavko?«

»To je nič ne ovira. Mi bomo stavkali vseeno! Sedaj so naše zahteve do pičice upravičene. Saj se že nihče ne upa več v stare revice. Če hoče biti vlada naklonjena rudarjem, bo ugodila njihovim zahtevam in bo odstavila Podgano.«

Milan je postal kar nestrpen. Vstal je in se pokril.

»Kam pa misliš?«

»Radoveden sem! Rad bi še kaj več zvedel.«

»Le pojdi,« je dejal Abram, »pa kmalu pridi! Te bova počakala.«

Pavla pa ga je prosila.

»Ne hodi, saj veš kaj ti je pisal zdravnik!«

Pokazala je Abramovi pismo. Ta ga je prebral in se razsrdil.

»Da bi bilo res bolje, ko bi ostal doma. Neumni so res tako, da mislijo, da bo že raj in nebesa, če zakoljejo človeka, ki ne odobrava njihovih otročarij.«

32

Zjutraj so ostali delavci doma. Vse delo je umrlo, delali so samo oni, ki so bili zaposleni v električnih centralah, pri jamskih črpalkah in pri varnostni straži. Nepopisen je občutek tega mrtvega miru, ki se naenkrat vlekne nad krajem, kjer je še ravno prej drvela oglušujoča vihra kladivov, krampov, strojev... Visoki dimniki stoje kakor stebri nekdanje minljivosti, celi vlaki, natovorjeni z rudostoje na odprtih tirih kakor okameneli reptili iz pradavnih dob. Eksplozije ne trgajo zemlje, motorji so onemeli visoko na etažah, iz reke sem ne doni pesem zabijačev in piloti štrle napol zabiti iz blata. Samo otroci se vesele te spremembe in kričeč se cijarijo na malih vagonih.

Rudarji so bili za nekaj časa preskrbljeni. Toda z denarjem bi izhajali komaj 14 dni. In kaj, če traja stavka dva meseca, tri — mogoče tudi pol leta? Nekaj jih je že odšlo na kmete. A vsi ne morejo — z družinami jih nihče ne mara.

Še isti dan je izdala vlada razglas in poziv, da naj se povrnejo rudarji na delo, zakaj le tedaj bi se pogajala z njimi.

Rudarji so ji odgovorili, da naj izpolni njihove zahteve, ki so upravičene, če hoče, da prično zopet delati. Vlada pa ni marala ničesar slišati o tem. Odgovorila jim je na ta način, da je poslala v rekvirje pijonirske polke svoje armade, ki so popravljali v rudnikih, kar se je rušilo, in oddelek vojaštva s strojnicami, ki je zaprl vse dohode do rovov.

Ravnatelj Horwath, ki si je razkošno uredil svoj gradič, se je tisto jutro vzpel s postelje in pogledal Skozi okno. Lice se mu je razjasnilo, odprl je okno in se je zasmejal.

»Torej vendar! Sedaj vas bom učil!«

Zadovoljno se je vlekel nazaj in si prižgal cigareto. Divji načrti so se mu dvigali pred očmi. Ko je zvedel za potek pogajanj med družbo in vlado, se je sicer malo stresel. Zbal se je za ravnateljski prestol, toda, ko si je dobil obvestilo, da ostane vse osebje nespremenjeno, si je zadovoljno pomel roke in dejal:

»Gospodar je gospodar! Novega pa bom še lažje obvladal, zakaj ta se ne razume na take reči!«

Ko je tako ležal in razmotrival načrte, ki jih bo predlagal vladi, da ukroti to sodrgo, se je včasih divjeveselo zarežal.

»Mene bi se radi znebili...!«

Počasi se je oblekel in stopil v svojo pisarno.

Pri vratih ga je že čakal paznik in se mu globoko priklonil.

»Ste napravili tako, kakor sem vam včeraj v naglici sporočil.«

»Da, gospod ravnatelj, ostal sem doma – toda ...«

»No?«

»Ne vem, zakaj ste mi zaukalzali, da tudi jaz stavkam, ki še nikoli nisem?«

»O, ta vas skrbi? Kar stopite z menoj! Takoj vam pojasnim.«

Šla sta v pisarno in ravnatelj se je veselorazpoložen vrgel v naslanjač.

»Veste, Maček, zato, da ne bi pričeli ljudje sumiti, da z menoj držite. Hodite med nje, poslušajte in mi vsak dan poročajte o tem, kar bi želeli izzvohati! Pa danes, kakšnih novic mi prinašate?«

»Guzej je imel včeraj shod. Hujskal jih je, da se uprejo in je dejal napadalno, da so pripravljeni na vse. Če ne dosežejo uspeha z lepo, bodo morali rabiti silo.«

»In rudarji?«

»Rudarji so bili vsi za to. Mnogo jih je šlo že danes na kmete in veliko jih še te dni pride od doma.«

Pred vrati so zaropotalje ostroge in major je stopil notri.

»Gospod ravnatelj – a, tako!« je dejal poniglavo, ko je zagledal Mačka.

»Dobro jutro!«

»Dobro jutro, gospod major! Maček, počakajte me v veži!«

Ko je zaprl Maček vrata za seboj, je major znova poskočil in se na ves glas zasmejal.

»Imenitne volje ste danes, gospod major.«

»Tudi vi boste, ko vam povem.«

»Potem pa le! Radoveden sem!«

Vsedel se je nasproti ravnatelja.

»Vsi rudarji v ostalih krajev ste se že vrnili k delu. Železničarji ne bodo stavkali, ker ne morejo. Vsi so mobilizirani – in morda neizogibno še danes ta ukaz v roke: vlada bo razpustila vse zaupniške stranke, njihove promotorje že imajo zaplenjene, voditelje pa bo vtaknila v preiskovalni zapor.«

»Da je to res?«

»Resnično! Saj pravim: mogoče dospe še danes ta ukaz! Toda najkasneje ponoči.«

Ravnatelj je udaril v roke in vzkliknil satansko veselo:

»Ah, to je imenitno! Brez voditeljev jih bomo ukrotili kakor nič.«

»Da, da!«

Maček je stal zunaj pri vratih in prisluškoval in čul je še nadaljni pogovor:

»Ali mogoče tudi veste, kaj namerava Klinger s tistim poslopjem, ki ga je tako prenaredil?«

»Prav nič ne vem o tem,« je dejal major.

»Toda vse kaže, da bo nekak teater.«

Ravnatelj je gledal srepo v tla in spregovoril potem z zvitim nasmeškom.

»Ali se še spominjate onega večera, ko nas je na tak razžaljiv način ozmerjal?«

»O, tistega nikoli ne pozabim!«

»In vse tiste boljševistične besede, ko je zagovarjal rudarje?«

»Vsega se spominjam. Zelo nesramno je govoril.«

»Kaj, ko bi ga na podlagi vsega tega ovadili kot sumljivega elementa?«

»Dobro, dobro, še danes bom to napravil in s tem mu lahko tudi službo odpoveste. Vlada bo odpoved brez dvoma potrdila. To bo tisti »osle«, ki nam jih je metal v obraz.«

»Izvrstno! Temu predrznemu vragu pokažem, kdo smo mi.«

»Tako je! Toda sedaj moram iti. Nasvidenje!«

»Nasvidenje! V soboto pridete, kaj ne?«

»Da, seveda, ali pride Irena?«

»Ne! Niki in Mara!«

»Ah!«

Maček je čakal. Toda Horwath se je zamislil v maščevanje, zakaj kadarkoli se je spomnil na Klingerja in Heleno je podivjal v svoji besnosti. Dolgo časa je stal pred vrati. Pa ko ga le ni poklical, je odšel. Samozavestno je hodil po cesti s svojo veliko novico. Zavil je v proletarski dom, kjer sta sedela v kotu gostilniške sobe France in natakarica. Prisedel je in je naročil vina. France, ki je vedel za njegov ovaduški posel, se je ponorčeval:

»Kaj nisi šel na delo?«

»Glej ga hudiča, se je togoti Maček. Kdaj pa je že bil boljševik stavkokaz?«

»Ha, ti si boljševik?« se je zarežal France. »Kdaj pa si se zapisal k nam?«

»Že od začetka sem pri vas. Kaj se delaš tako nevednega?«

France ga je predobro poznal. Vedel je, da se rad razhudi, za to ga je bolj dražil. Natakarica ga je bodrila z očmi.

»Jih bomo sedaj, kaj?«

»Zadnji čas je! Kdaj bomo udarili na te prasce?«

Toda Freece se ni mogel več zdržati smeha. Zakrohotal se je na ves glas in udaril s pestjo po mizi.

»Lenčka, prinesi še pol litra.«

»Kaj pa je tako smešnega pri tem, je menil Maček ponižno.«

»No, še prej pripravljaj prasec nad prasec! Ti prasec, kam pa si dal čekane? — Hoh hoh hoh!«

Maček bi rad podtikal tudi to žalitev, če ne bi bil France v zadregi. Vstal je od mize in stopil k vratom.

»Svinja!« je zarohnel,

»s teboj ne bom sedel skupaj. Lenčka, račun!«

»Ti si mič, prasec vohunski, se je tudi France razjezil, bil sem tako slep, da smo gluhi, da ne bi vedeli, kaj si ti?«

»Lažeš! Nikoli nisem nobenega ovadil. Povej, ali sem te že kdaj, ti, gobec umazani?«

»O, tudi mene si že! Saj vem, saj se poznamo! Ritolizec! Glej, da se spraviš od tod. Tu ni prostora za take!«

Tega ni mogel prenesti. Postavil se je v zelo vplivno pozo, izbočil prsi in pomenljivo zabrusil Freecu v obraz.

»Ti boš mene podil iz gostilne? Ti? Ti? Jaz ne bom šel! Ti pa boš šel – še danes boš šel, ti in vsa druga rdeča banda, pa ne na sonce – ampak v luknjo.«

33

Potem se je previdno umaknil kozarcu, ki je priletel mimo njegove glave v podboje in se razbil. Frece pa je ostal ves razočaran na svojem mestu. Besno je gledal v vrata, potem pa je od onemoglosti pljunil in zaklel. Vendar pa se je dvignil in je šel po stopnicah v prvo nad- stropje. Dasi sta bila z Guzejem v jezi zaradi hčerke, ki je z njim zanosila in potem splavila, ker jo je v zadnjih mesecih obrcal, vendar je večkrat šel k njemu: to pa kadar mu je zmanjkalo denarja.

»Zopet je bil zdravnik pri njej,« je dejal ob takih prilikah,

»toda jaz nimam! Ti pa si kriv – ti daj!«

Guzej mu je dajal, samo da se je znebil stičnega, ki bi ga nazadnje še lahko ovadil.

Guzej je bil v svoji sobi in Gaber je bil pri njemu. Kakor da bi slutil pretečo nevarnost je naenkrat zgubil oblast nad seboj in je že vse jutro nemirno hodil od stene do stene, gledal skozi okno, hodil na hodnik in se oziral po etažah.

Poraz rudarjev v drugih rudniških revirjih, ki so se komaj po tridnevni stavki udali za malenkostne pridobitve, je tudi njega zelo tlačil.

»Zakaj je cesta tako mrtva,« se je zadriral nad Gabrom, »zakaj jih ni na cesto, strahopetce?«

Gaber ga je skušal miriti.

»Počakaj malo! Ljudje še niso pripravljeni. Sedaj imajo še nekaj denarja. Toda če bo stavka trajala dva, tri mesece, bodo že na robu bede. Zato bomo skrbeli! Trinajst peklenskh strojev je že pripravljenih. Kadar spustim električno v žico, bo tako, kakor bi tebi podjetnorez odrezal glavo. Črpalke prenehajo, luči ugasne. To bo znamenje za revolto. Toda to bo samo v našem kraju.«

»Za druge se ne boj. V tem trenutku, ko zaslišijo o naši zmagi, se upru tudi drugi.«

»To imaš prav. Nekdo mora začeti.«

Ko je stopil Guzej k oknu, se je ustrašil in je stopil korak nazaj.

»Poglej!«

Mimo okna je korakala desetnija vojakov s čeladami.

»Psi, prekleti,« je zaklel Gaber.

V sobo je vstopil v tem trenutku Frece.

»Živijo mi in revolucija!« se je široko zasmejal obema. »Kaj je novega?«

»Nič posebnega, kakor vidiš,« je dejal suhoparno Guzej.

»O pa je!«

»No kaj, povej še več!«

Vsedel se je na posteljo in dejal.

»Veš Guzej, takale je sedaj: Kar lepo pokaj svoje reči, culo poveži, in odjadraj iz te kajbice — zakaj mogoče boš drugače še danes sedel pri ričetu.«

Guzej se je zgrozil, vendar pa mu ni verjel. Tembolj se je razjezil.

»Ne čenčaj takih neslanosti vendar! Saj vidiš, da so resni časi!«

»Resni zelo, posebno zate! Svetujem ti, da jo kar hitro popihaš! Maček mi je to razodel — in ti sam veš, da ima Maček dober nos za vse novice take vrste.«

»Pa se ne lažeš?«

»Naj me takoj pes pocitra, če ni res. Ravnokar mi je to razodel, ko sem ga ozmerjal za prespano.«

Guzej je sedel na stol in zaril prste v lase.

»Dobro je, da si mi to povedal. Sedaj pa pojdi, z Gabrom imava nekaj važnega!«

»No, grem! Pa le hitro jo popihaj! Ampak veš, zaradi tistega dinamita, ki mi je včeraj Zgonc privekel od Klemenovih — kmalu ga spravite proč!«

»O, ko bi mogel, to bi ga ozmerjal. Toda ni ga smel, da si je bil prepričan, da ga ne izda, ker je tudi on vedel marsikaj, kar bi ga pokopalo.«

»No, če pa si tak,« je dejal z vso mirnostjo,

»potem pa ga boš ti, Gaber, kam drugam spravil.«

»Ga že bom,« je ta odgovoril. »Freece, veš to ni lepo od tebe!«

»Saj se ne mudi tako,« je menil ta. »Toda saj vesta, skrivati in zaklepati tako reč pred otroci, to ni lahko.«

Guzej je stopil za njim in ga potrepljal po rami.

»Zaradi denarja si prišel kajne?«

Ta se je zvito nasmehnil in skomignil.

»Kaj že, slabi časi!«

»Saj ti dam. Na!« »Samo molči in ne klepetaj preveč! Dal mu je nekaj denarja. In še nekaj posebnejšega!«

»To pa daj punci in zaveži ji jezik!«

Pohlepno je segel po denarju in hvaležno zatrdil.

»Zavozljal ga ji bom, ne samo zavezal. Na zdravje!«

Gaber je vprašujoče gledal Guzeja, ki je jemal pole papirja in liste in jih z nervozo naglico metal na kup. Potem je vse skupaj zmašil v žepe.

»Daj mi vžigalnik!«

»Zakaj pa to delaš? Vse zapiske naših tajnih sestankov?«

»Sežgal jih bom.«

»Kaj misliš, da je res, kar je pravil France?«

»To sem slutil. In tudi od centrale sem dobil skrivno poročilo, da se nekaj pripravlja.«

Potem je sežgal papirje, ki so počasi dogorevali v pepel. Iz omare je vzel majhen potni kovček in ga pričel polniti s perilom.

»Kaj za vraga nameravaš?«

»Kaj? Odpotoval bom v Italijo, dokler je še čas. Zapreti se vendar ne bom pustil.«

Gabru je bilo, kakor da se udira tla, kakor da izginja svet in vse okoli njega. Strašljiva osamelost se ga je polastila, presenečen in prestrašen je kriknil.

»Ti nas zapuščaš — —?«

»Saj vendar vidiš, da bi me zaprli.«

»In z vsemi našimi pripravami? Vse nas boš pustil na cedilu?«

Stala» sta si nasproti. Prvi močan in silen samo v jeziku — drugače pa strahopetec, ki se ni bal za drugega kakor za samega sebe — drugi junak, ki se ni ustrašil nobenega dejanja, lahkoveren, ki je sanjal o lepoti revolucije z vsemi njenimi strahotami kakor mladenič o čudežni devojki. Tem bolj pa je divjalo v njem, ko je naenkrat videl v njem Vse drugačnega člo- veka, kakor ga je videl do sedaj.

Ta človek, ki se je otroško doimišljeval, da bo rešil ves svet s svojim časopisom, z lažmi in s krdelom poslušnih fantov, ki bi spustili nekaj poslopij v zrak, in ki ni niti toliko pomislil naprej, da vlada ne bo dolgo trpela njegovih hujskanj, je bil sedaj plašljiv zajec, in premišljeval je kako bi ušel. Naenkrat se mu je zdelo, da bi ga vendarle kdo izdal izmed številnih njegovih skrivnih oprod. Gaber se je hipno ustrašil. Toda kmalu se mu je vrnila prisotnost duha in je spoznal:

»Če gre Guzej, ne bo nič z vsem upi! Ne bo barikad, ne rdečih zastav na vladni palači – ne vislice na glavnem trgu.«

Postavil se je pred vrata in dejal:

»Nikamor ne pojdeš. Tu boš ostal!«

Guzeja je postalo strah.

»Pusti me, prijatelj! Tu vendar ne boš dopustil, da me zapro?«

»Ne, ti ne pojdeš! Kar smo sklenili bomo napravili! Saj vendar nismo otroci!«

»Toda če, da me gre! Brez mene ne napravite! V tisti uri, ko zvenem, da napredujete, se vrnem.«

Strašno se je skremžil Gabrov obraz. »Tu ostaneš, ti rečem! Ti si pričel, vs bomo končali! Da pa te ne bodo, se boš skril. Kam naj vendar skrijem? Saj ves narod me pozna. Pusti me! Ne bodi neumen!«

»Ostaneš! Tu je mrko ukazoval Gaber. Pri Cili, ki stanuje sedaj izven naselja, boš varen. Dosti prostora imajo, ko ni Klemena. Tudi stanova sta ju vzeli. Cila in Piškur sta naša!«

Iz kovčka je dvignil velik paket bankovcev.

»Koliko ti dam?«

»Nič! To je strašen denar. In kaj misliš z njim?«

»Spraviti ga na varno – kakor sebe. Kadar bo varno ga prinesem nazaj.« 

Gaber je pri teh besedah potegnil iz žepa pištolo in pomeril.

»Če mi še kaj zineš o tvojem odhodu in denarju, ki bi se ga rad polastil!«

Guzeju so se zaježili lasje, odmaknil se je bliskovito in se sklonil, kakor da bi že počil strel. Sprevidel je, da ni rešitve. Bled in prepaden se je napravil, kakor da se je šalil in je dejal s smehom, ki pa ni razodeval veselosti: »Saj sem se samo šalil. Veš, da ne grem proč!«

Gaber je spravil orožje in pomirjen dejal, da si je vedel sedaj, da laže: »Sedaj pa hitro spravi vse kar potrebuješ. Zvečer te bom peljal k Cili, ki jo bom prej obvestil, da pripravi vse potrebno. Zakaj, potrebuješ, ker je zvedel Frece od Mačka, je to neobhodno potrebno. Za to bo vedel samo ona in če slučajno bomo oznanili – da vse izide tak ukaz – da si pobegnil pred njimi.«

»Dobro! Toda, če pridejo mogoče že sedaj?«

Gaber je malo pomislil: »Saj res! Ti vragi pridejo nepričakovano. Pojdiva sedajle v gledališko garderobo in spremenil te bom tako, da te nihče ne bo spoznal. Potem pa greva takoj k Cili.«

»Hitro!« je viknil Guzej.

»Pograbil je svoj kovčeg, vzel iz omare še nekaj pištol in oba sta odšla, po hodniku na galerijo, odtod v pritličje in tu ga je Gaber tako spretno spremenil, da bi bil čudež, če bi ga kdo spoznal. Tudi Gaber sam se je maskiral. In ko sta šla preko dvorišča, jih je natakarica prijazno pozdravila kakor tujca, ki jih ni še nikoli videla.«

34

In se je zgodilo tako kakor je napovedoval major. Ponoči je zasedlo orožništvo Proletarski dom in vsa privatna stanovanja javnih odbornikov. Tiho so odpeljali začudene rudarje v zapor, kjer so se še bolj čudili, ko so jih silili, da povedo, kje je Guzej, predsednik stranke. Pretaknili so mnogo hiš, njega pa ni bilo nikjer. Gez dan se je zvedelo, da je pobegnil čez mejo.

Rudarji so bili pobiti. Hodili so drug k drugemu, kleli, malodušneži pa so bili v skrbeh, kako bo sedaj. Bili so kakor razkropljene ovce. Vendar pa se jih je polaščal silovit srd. O, ko bi mogli sedajle udariti, razbiti in razgnati vse te samosilnike.

Klinger je opazoval ta kritični položaj in se je posvetoval z Abramom.

Stari rudar in Milan sta bila pri njem že vse dopoldne.

»Mnogi so me prosili, da prevzamem vodstvo stavke. So kakor otroci, ki so jim zakopali mater ...«

»To morate tudi napraviti, Abram! V teh težkih časih je potrebno, da jih vodi izkušen in pameten človek. Na delo ne gredo — toda če bodo prepuščeni sami sebi, bodo kmalu pričeli omahovati. Treba jih bodriti!«

»Torej je na vsak način potrebno, da se stavka nadaljuje?« je vprašal Milan.

»Da! Sili se mora pokazati, da je ljudstvo večja sila, kakor posameznik. Mirna in splošna stavka bo učinkovala — tega se ni treba bati. Seveda, če bi bila stavka taka, kakršno je namenaval Guzej, ne bi dosegli ničesar.«

»Toda denar? S čim bodo rudarji živeli, če ne bi bil dalj časa na delo?«

»Za to ni treba skrbeti! Naš denar, ki je naložen v banki bo zadostoval za dolgo časa. Vse življenjske potrebščine pa se bodo morale skriti na najmanjše!«

»Torej je dobro! Zvečer, ko se sestanemo z zaupniki jim razodeno to. Da se mora stavka nadaljevati, da je vse pripravljeno, in se ni treba bati ničesar!«

»Da jutri pa skličite zborovanje, ki se bo vršilo v ogromni novi palači. Mislil sem sicer, da ne odidem prej v to mesto, dokler ne bo vse gotovo. Toda, če ne gre drugače, moram!«

»In kaj pravi tvoj človek? Bo že moraliti navzoči?«

»Pridem in bomo govorili!«

Oba moža sta od veselega presenečenja vzkliknila, in kakor da bi bilo vse dobro na tem svetu, sta radostna odhajala med sodruge.

Odprl je okno na cesto in bolj šepetal kakor govoril. Heleni, ki je sedela pri njem, je jokalo srce, ko ga je poslušala.

»Kako me grabiš, ti, tihoča dela! Počivanje tvoje pesmi, molk rapsodije ustvarjajočega duha človeškega razuma! Kako mi prebadaš, vi, svetlikajoči se bajoneti v svetovnem solncu, ki je za vas enako ustvarjeno — ki pa ga hočete deliti, na kose, na koščke, na drobtine... In resnično: ta mir, ta molk, ki ga ni bilo vajeno človeško uho je tako čudovito žalosten, da se ti zdi kakor da bi zašel v puščavo, kjer preči nad te vse strani smrt. Človeku upada duh, skrivnostne slutnje se trgajo iz molka in polnijo človeško dušo.«

Obrnil je svoj pogled na Heleno, ki je vznemirjeno premišljevala vse to, kar se je pričelo goditi okoli nje.

»Helena, ali boš prenesla te težke dni?« jo je vprašal.

Zaupno mu je gledala v obraz.

»Ali dvomiš o svoji zmagi, junak moj?« Objela ga je in se stisnila k njemu.

»Ali misliš, ljubi, da se v tujini ne bi vznemirjala? Se bojiš, še bolj? Pri tebi ostanem!«

Nič ji ni odgovoril. Poljubil jo je in srkal pozabljanje za okrepitev. »O, zmaga — Čudodelna beseda to, Helena! O zmagi se sanjal nisem, kaj da bi jo pričakoval. In čemu mi bo zmaga? Zase je ne rabim, ker sem že zmagal sam sebe. Ali to, Helena: Ali bom mogel pomagati temu tisočim, ki govore in sanjajo o pomladi in pa ne vedo, da je za pomlado še poletje in jesen ... Ki trpe in umirajo — pa mislijo, da v pomladi ne bo trpljenje ni smrti ... Ki namakajo svoje zastave v vinu in jih hočejo razobešati potem šele, ko bodo mokre od krvi ... Tem ljudem pomagati, ki nimajo volje, temveč samo vero v besede podedinca, četudi jih sleherni dan opeharja z lažmi.«

»Kaj nameravaš?«

»Ne mislim zaenkrat naprej. Da bi jim pomagal samo v tej stavki, da jih rešim pogina, da jih osamosvojim od njegovih voditeljev, ki so zbežali kakor plašni zajci na vse strani!«

»Toda če stavka ne jenja tako kmalu?«

»Za nekaj časa imam dosti denarja.«

»In če pride vlada odpustit delavce?«

»Tedaj jim že kje priskrbim delo. Na to sem že mislil. Toda ti, moja draga! Ti boš ostala pri meni sredi te borbe?«

»Nazaj ostanem pri tebi! Kaj se čem bati?«

»Ničesar! Toda pomisli, da je v tebi prebujajoči se plod! Gotovo se bodo dogajali dogodki, ki te bi vznemirjali.«

Objela ga je in se stisnila k njemu.

»Ali misliš, ljubi, da se v tujini ne bi vznemirjala? Se bojiš, še bolj? Pri tebi ostanem!«

Nič ji ni odgovoril. Poljubil jo je in srkal pozabljanje za okrepitev.

Drugo jutro so stali pred novo palačo rudarji. Žene z otroci. Glava pri glavi. Tihi in mirni. Toda prsti so bili sklenjeni v pesti, oči temne in ustnice stisnjene. Patrulje so hodile med množice, mladi fantje, znanci med znanci. Rudarji pa so jih preklinjali, zakaj, videli niso človeka, zaznavali so s svojimi očmi samo puško in bajonet.

Ogromna vrata so se na stežaj odprla in po širokih stopnicah je odšla naraščujoča množica za Milanom, ki ji je kazal pot. Povsod v veži, na stopnicah, na stropu so še bili ostanki hitrega dela: Odri, orodje, priprave, odpadki in tla vsa umazana od apna in barv. Toda stebri in vsa druga arhitektska dela so skoraj mamile oči te množice, navajene belih in pravih sten.

»Hudiča,« so vzklikali osuplo,

»kje, za vraga, je dobil ta človek toliko denarja?«

Dvorana pa je bila že gotova. Velikanska zagrinjala so bila dvignjena, na odru pa je bila postavljena samo dolga miza in stoli. Svetloba je prihajala od steklene kupele in velikega lestenca, ki je visel izpod nje. Vsi sedeži so bili enaki. Na stropu in nad odrom so bile freske, predstavljajoče v ponosnih linijah umetnost in življenje.

Ljudstvo se je oziralo, strmelo in bilo je tiho. V tej tihoti je stopil na oder Abram. In še tišji molk je zavladal v prostoru. Ko je pričel govoriti se je razprostrl njegov votli glas, kakor pajčolan nad glave sklonjenih.

»Trpini! Zopet smo skupaj v težkih dneh! Minulo je sovraštvo, minul je srd, ki se je šopiril v srrcu trpina do trpina in zopet vam jaz govorim, ker je potrebno. Nič več ne zborujemo doma! V tuji hiši, pregnanci in oropanci svojih prihrankov. Toda, prijatelji, danes ne bom veliko govoril o tem, četudi bi govoril samo o naši reči. Danes bom govoril samo o stavki — o našem življenju.«

»Nobene stranke ni več med nami. Socialistično smo sami razdejali – boljševiko pa je razdejevala vlada.«

»Vaši voditelji so zaprti, vaš predsednik je pobegnil in vas je pustil na cedilu!«

Zamolklo mrmranje se je vzdigovalo, kakor lahka megla.

»Treba pa je, da se zopet združimo. Združiti pa se moramo samo pod enim ges- lom — in sicer: za stavko — ali ne za stavko!«

Mrmranje je bilo glasnejše in je že bilo podobno potoku, ki pada jezno preko skal.

»Spominjate se, da sem bil pozimi proti stavki. Tudi veste zakaj! Sedaj so drugačni časi. Sedaj si lažje pomagamo — četudi nam je sila stisnila goltance. Toda ta stavka je upravičena, zakaj varnostne naprave, ki se rušijo, bi rušile v kratkem času tudi življenja rudarjev in če zahtevamo dostojno preskrbo vseh ponesrečencev, ki so žrtvovali svoje telo kapitalu, da ga preživi kakor to gre človeku — in če smo zahtevali odstranitev sedanjega ravnatelja, ki je neusmiljen in krvoločen, ki podi ljudi iz dela, ki ima razpostavljene po vseh okrajih svoje vohune, ki ovajajo organizirane sodruge, da jih potem odslavlja, in jim nalaga kazen, ki je zapeljal rudarsko hči, ki mu je služila in hotel zatajiti očetovstvo, mislim, da je to upravičeno. Toda družba je prešla v roke države in ta nam ukazuje, da moramo na delo — najprvo se uklonite vi — ki ste naši podložniki in hlapci — potem vas bom utegnila milostno poslušati — če se mi bo zljubilo. Tako pravi ona.

Pa tako ne gre! Mi, ki delamo zanjo, ki ji kupičimo bogastvo — mi imamo pravico, da zahtevamo! Ne! Tisti, ki gleda in sedi na na- šem trpljenju! In zato, prijatelji, vas vprašam samo eno:

Ali se priznamo za brezpravne sužnje in se udarno — ali vztrajamo pri svojih zahtevah in stavkamo?«

Mrmranje se je ojačilo, potem pa se je naenkrat razpočilo v silovito grmenje, ki je naraščalo – padalo – in zopet naraščalo, naraščalo.

»Stavkamo! Stavkamo!«

In med tem grmenjem so se preletavali posamezni glasovi kakor bliski med nevihto:

»Dol z vlado, živela republika – živel Guzej!«

V tem trenutku je stopil na oder Klinger. Imel je črno obleko in je bil zelo bled.

35

Rudarji so onemeli. Še bolj, ko je stopil na rob odra, pogledal v ljudstvo in se mu nasmehnil. In ko je izpregovoril jih je pretresla neznana blagodejnost. Ljudje, ki so mislili in govorili o njem kakor o aristokratu, so ga poslušali in se jim je zdelo dobro…

»Bratje! Sestre! Začudenje berem v vaših očeh. Tudi nezaupnost in razočaranje v marsikaterih. In tudi vem, da se niste nadejali mojih besed, kajpada, posebno pa sedaj, v teh dneh, ko ste zatirani in postavljeni pod nasilje bolj ko kdaj. Pa tudi nisem mislil, zakaj meni ni dano, da bi se postavljal ljudstvu na čelo, ker ne znam govoriti tako, kakor mora ljudstvo slišati. V tem trenutku nisem hotel biti nekaj drugega, ker sem moral stopiti pred vas, ker mi je ukazovala moja duša in duša vas vseh tam v sebi, da vam odprem moči za to, kar katerim ste stopali kakor slepi in ki vas pelje, neznano od kje, in da tega nepredvidenega slučajno, samo slučajno naključje.«

Pred tem trenutkom ste bili razkropljeni – vzeli so vam voditelje, vzeli so vam skupnost in vsa vaša enotnost je zbežala. Pravijo da ste majhni, mogoče da je res, mogoče pa je tudi, da se je skril in da ni daleč od vas.

»Ali veste sodrugi – kako je bilo z ono stavko preteklo zimo? Ali veste na kak način je zmagal Guzej, ki se je udal – ne da bi dosegel tega za kar vas je samo on pripravil, da ste zahtevali?«

»Dobil je za to 10.000 Din podkupnine! Vidim neverjetne oči – ali prinesel sem vam tudi potrdilo, ki vam bo razgnalo vsak dvom.«

Vzel je z mize kos papirja in zaklical strmečo množico:

»Ali je kdo med vami, ki dobro pozna Guzejevo pisavo? Njegov podpis?«

Takoj v prvi vrsti se je vzdignil rudar srednjih let in stopil na oder.

»Prosim, prečitajte tole izjavo,« mu je dejal Klinger in mu podal potrdnico.

Rudar je čital. Počasi in razločno. Ko je prečital na glas Guzejev podpis, se je vsa množica zagnala v svojih sedežih, vlada od razočaranja se je drenjala k odru. Kadar bo jo kdo udaril z jeklenim bičem po obrazih – taka je bila ta bolečina v srcih prevarenjenih.

»Pokaži,« so mu vpili, in so mu skušali strgati list iz rok. Par oči je videlo njegov podpis in ti so vsi pobesneli kričali:

»Podpis je njegov! Pravi je!«

»Faldot!«

»Izdajalec!«

»Ubijte ga ...«

Klinger je dvignil roko. Posedli so na stole, toda večina je še vedno stala otrpla od nezaslišane resnice.

»Sodite ga sami – po tem kar sem vam pokazal! A, še eno vam moram razodeti. Guzej ni samo prodal vas za par tisočakov – on je hotel postati več kot predsednik, več kot ravnatelj – on je hotel postati najvišji med vami po časti in veljavi.«

Pripravljal je upor. Hujska! vas je na upor k anarhiji in vam razodeval, da je vse delavstvo ne samo naše države – vse Evrope pripravljeno da udari in razdrobi okove. In on se je nadejal, uvidevši strašno nemoč našega proletarijata – da bo zmagal lahka, da je treba samo začeti, da je treba umoriti samo nekaj ljudi – in raj bo na zemlji. Ne morem doumeti, kje je našel moč za svoje strašne misli.Gotovo pa je silno otročji v svojih sklepanjih in ni mislil na to — kaj bi bilo, če se vse izjalovi. Mislil si je v svoji otročji domišljiji, da bo vse delavstvo sledilo njemu, kakor hitro bi počil prvi strel.

In ker je vedel, da se njegovim besedam in dejanjem nasprotni mnogi resni ljudje — je hotel najprvo umoriti Abrama in Milana. Tako je bilo sklenjeno v enih tajnih sej in Rezika ki je prisostvovala tem sejam, mi je izdala to malo pred smrtjo.

Zopet je vzel dva lista in zopet je čital oni rudar. Vse besede, ki jih je slišal v narkozi — in pravo izpoved Rezike same. Podpisi zdravnikov so utemeljevali resnico.

Množica se ni mogla več premagovati. Oglušujoči kriki so polnili dvorano in strahovite besede so padale na Guzejevo ime. In vsa masa je začutila v sebi to, kar je začutil Gaber, ko je spoznal Guzeja v tistem trenutku, ko mu je pokazal svoj strah in obup nad vso započeto akcijo. Nekateri pa so kakor otroci, ki hočejo popraviti storjeno krivico, skakali na oder, dvignili Milana in Abrama na rame in vzklikali:

»Živel Abram, živel Milan!«

Drugi so se jim pridružili in bilo je več veselja kakor srda. Klinger se je med tem hrupom umaknil v ozadje in je bil zadovoljen.

»Vraga sem izgnal iz njih, je sam sebi govoril in se vsedel na stol. In sedaj se naj zgodi tisto, kar je cilj mojega dela.«

Abram je kmalu pomiril razburkana srca. Vse je pričakovalo zopet kaj posebnega in na stavko je že malo kdo mislil.

»Sedaj pa dragi, s stavko! Sklenili ste da stavkamo. Toda ali ste pomislili kaj bo — če bo trajala stavka dolgo časa? Nič ne skrbite! Za to je preskrbljeno! Denarja imamo, to se pravi — v sili — in če bo prišlo pomanjkanje — nas bo vse zdrževal Klinger. Nikar se ne čudite — je hitel starec, od veselja trepetajoč — vse vam povem!«

V dvorani je bilo tiho — tiho. Nestrpno pričakovanje. Srca so se širila.

»Richard Klinger je prišel v to mesto ubog in reven — toda bogat v svojih mislih in volji pomagati ljudstvu na kakršenkoli način. Sami ste že spoznali tega človeka kako je razsipal dobrote svoje znanosti iz svojega zaslužka med naše najbednejše . . . Za ženo pa je vzel Heleno — vdovo po bivšem ravnatelju, ki je podedovala po svojem možu ogromno bogastvo. Pod vplivom njegovih lepih idej in njegovih misli je dala ta vse svoje premoženje njemu — ne da bi ga on užival — ampak da ga vrne tistim, katerim je bilo vzeto. Dasiravno je bil ta denar po sedanjih zakonih pridobljen po vseh pravilih poštenosti, je ona vendar spoznala, da je ves ta denar krivično nagrabljen, nanešen na kup od žuljev pridnih irok proletarijata.«

Klinger je takoj pričel misliti na to, kako virniti denar delavstvu. In kupil je to palačo, jo preustrojil v hišo izobrazbe, umetnosti in vzgoje, ki jo danes izroča — nam. Pridržal si je samo to pravico, da bo vodil vse delo do smrti — on, mene pa je postavil za oskrbnika in me prosil, da izberem izmed vas še nekaj mož, ki bodo v oskrbovalnem odboru. Ta hiša je od danes naprej naša — in tu prijatelji je poverilna lista notarjeva. Denar pa, ki ga je še ostalo, je naložen v banki — in bo služil za oskrbo te palače in za različne druge potrebe. Tudi ta denar je od danes naprej naš — in oskrbovalni odbor, v katerem bo tudi on, ga bo uporabljal samo za delavske potrebe.

»Tako, prijatelji! — to sem vam mislil povedati.«

Ljudstvo je nekaj trenutkov molčalo. Potem je občutilo v sebi nepojmljiv občut radosti, veselja, hvaležnosti vsega dobrega. Hitelo je od svojih stolov, kličoč Klingerja, kličoč mu slava, ga blagrujoč — zakaj to je bilo nezaslišno za nje — višek veselja — ki ga niti izražati niso mogli.

»Kje je, kje je, so doneli klici, naš veliki brat, naš odrešenik?«

Abram je stopil v sobo in prosil Klingerja. Zgrabil ga je za roko in ga vlekel na oder.

»Naš odrešenik!«

Izdelan rudar se je pognal na oder z lahkoto mladeniča, za njim drugi, cela vrsta — vse je hotelo k njemu. In približal se mu je ta radar, brada se mu je tresla od genotja in zgra- bil je njegove roke in mu jih je stiskal...

In sredi tega veselja, sredi viharja glasov je stal on in podajal roke svojim črnim bratom.

Dolgo, dolgo časa je rajala množica. In bilo je čez poludne, ko iso izvolili vse odbore in preložili vse delovanje razen podpornega na konec stavke. Abram in Milan pa sta, ko je bilo zborovanje končano vodila množico v vrstah po celi palači in razlagala skupinam pomen tega in tega oddelka.

Po cesti pa so hitele množice vse v isto smer. Vojaštvo je bilo ojačeno in je zastražilo vsa uradna poslopja. Toda ne bi bilo tega treba. Množica se je ustavljala pred okni Klingerjevega stanovanja in častniki patrulj, ki so prihiteli so začudeni opazovali kako je klicala masa zdravnika in Heleno. Kakor orkan je bilo to slavlje, hitečo z veliko naglico po vsem kraju. In ko se je pokazala Helena z zdravnikom pri oknu je stara ženica razprostrla svoje vele roke in zajokala od veselja:

»Naša velika srca...«

Iz vladne palače je prihitel podčastnik in iziročil častniku vojaškega krdela majorjevo povelje. Vojaki so se zagnali v množico in jo razrivali s puškinimi kopiti vpijoč:

»Proč — v imenu postave, proč!«