Divja raca in škrlatna vdova

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Divja raca in škrlatna vdova
Sonja Koranter
Viri: http://www.omnibus.se/cgi-bin/eKnjiga.pl?eK=215-7
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Poglavja 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15. 16. 17. 18.dno

1.[uredi]

Novoletna mrzlica je minila. Na našem oddelku smo pripravljali poročila, ekspozeje in navodila, pa spet analize in komisijske zapisnike ter pripravljali nove komisije. Prve dni se mi je zdelo, kot bi se ljudje resnično streznili in, sploh ne vem po kakšni logiki, sem mislila, da bodo tudi kriminalci počivali. Ni da bi govoril, moj optimizem je bil tako kot vedno, že s prvim stavkom mojega šefa na tleh.

"Tako," je pričel in mi vrgel na mizo poročilo. "Zadeva je opravljena vredu, vendar, kaj res ne moreš uporabljati bolj uradnega jezika. Koga neki pa zanimajo stvari, ki se dogodijo v tvoji duši. Ministra prav gotovo ne, mene tudi ne, koga pa potem? Tabloide mogoče?"e opravljena v redu, vendar, kaj res ne moreš uporabljati bolj uradnega jezika. Koga neki pa zanimajo stvari, ki se dogodijo v tvoji duši. Ministra prav gotovo ne, mene tudi ne, koga pa potem? Tabloide mogoče?"

"Kaj ni pomembna vsaka podrobnost?" sem rekla, zraven pa sem se prav zvito nasmehnila, saj sem vedela, da so mu moja poročila všeč. Vendar, kaj bi delal šef, če bi človeka pohvalil? Sramoto samemu sebi, v prepričanju, da se ruši njegova avtoriteta.

"Pričakujem nove kriminaliste, novopečene kriminaliste. Enega sem namenil tudi tebi. Pripravi se," je še rekel in že ga ni bilo več.

"No, dobro. Samo, odkrito povem," sem hotela nadaljevati, ko sem se zavedla, da stoji pred menoj tuje dekle in joče.

"Kdo ste vi?" sem rekla začudeno.

"Poslali so me k vam ... so rekli ..." je hlipala, "da boste vi vedeli, kaj naj storim. Ker ste ženska ..." je spet hlipala in nikakor ni znala povedati, zakaj stoji pred menoj.

"Pomagajte mi ... prosim ... pomagajte!"

"Sedite ... no, sedite že vendar," sem bila nestrpna. "Tako, zdaj pa po vrsti. Zakaj ste tu, kdo vas je poslal in zakaj jočete ...?"

"V gradu so me posilili, več moških in potem ... in potem ..." je hlipala dalje, "potem so me odpeljali neznano kam. Ne vem, kdo me je našel ... ne vem ..."

"Počasi," sem rekla in ji ponudila papirnato brisačo, da bi si obrisala obraz. Ogledovala sem dekle, pisarno in spet svojo mizo, pa spet dekle. Nisem razumela, kako je zdaj kar nenadoma vse planilo name.

"O, ste tu. Dobro," je rekel policist, ki je vstopil in se nasmehnil dekletu. "Jaz sem jo našel. Ležala je na robu ceste in bila je vsa krvava in nezavestna." Pomignil mi je, češ, greva na hodnik, da vse razložim.

"Kaj za boga mislite, jaz se vendar ne ukvarjam s posilstvi."


"Vaš šef pravi, da ste po novem vi tista, ki boste prevzeli te naloge."

"O, a tako? Kdo bi si mislil? Odpeljite dekle, jaz grem do šefa!"

"Ne bo šlo," je rekel policist, "šef pride kmalu do vas. Moja naloga je opravljena. Pozdrav," je še rekel in odšel.

Dekle v moji pisarni je še vedno hlipalo in hlipalo. Nisem vedela, kako naj jo potolažim, kaj naj ji rečem. Rešil me je šef, ki je končno prišel.

"So lepo ravnali z vami," je rekel mladi ženski, "ste žejni, lačni? Se dobro počutite, ali bi raje ostali v bolnišnici?"

"Hvala," je reklo dekle, "v bolnišnico ne grem več. Domov bi šla rada."

"Prav," je rekel šef, "ali ste se že spomnili, kje ste doma, kako se pišete, koliko ste stari?"

Dekle je čemelo na stolu in spet planilo v jok, med hlipanjem je pričelo vpiti, da je doma na gradu, da je tam doma in da ji je ime Marija ... da ... da ... Marija. Svetlo naju je pogledala, kot v izgubljeni prostor. Z glavo je nihala in si zakrivala oči, med hlipanjem pa je vztrajala, da ji je ime Marija.

"Ne vem, ne vem. Vas glava še boli? Mogoče ste pa res Marija."

"Tokrat smo zabredli v druge vode," je nadaljeval, "dekle so našli na cesti, kolikor vem, pa današnji gradovi na Slovenskem niso naseljeni. Le kaj naj bi delala na gradu. To zadevo bo potrebno temeljito raziskati. Saj bo šlo, ali ne?" je še rekel in strumno odkorakal iz pisarne.

"Kako ..." sem hotela reči, "gradovi so vendar protokolarni objekti, torej so naseljeni ..." Mojemu šefu še na misel ni prišlo, da bi poslušal tuje mnenje. Gradovi zanj niso bili naseljeni, pa pika!

"Boste kavo," sem rekla. Nekaj sem morala storiti, da sem premagala zadrego, ki se me je lotila. Le kako naj vse to opravim. To je čisto nekaj novega.

"Ne, rajši se pogovoriva, čez nekaj ur se moram vrniti na grad. Moram."

"Nič ne vem o tem, o vrnitvi namreč. Začniva od začetka. Kaj ste delali na gradu?" sem začudena rekla.

"Boli me glava, ne spomnim se, nič ne vem, kamnita raca je kamnita raca."

"Raca?"

"Ena kamnita raca, dve kamniti raci," je vila roke ženska in se zavila v molk.

2.[uredi]

Ženski sta stali pred visokim kupom kamenja, smeti in ometa. Grajsko poslopje so obnavljali z veliko naglico, ker se je zaradi pravnih zapletov prenova in obnova zavlekla. Čas pa je neusmiljeno tekel.

"Vse bo v redu," je rekla Heda. "Poleti, ko bo vse v cvetju in bodo svati posedali po vrtnih lopah in utah, takrat boš vesela, da smo malo počakali."

"Oh, ja," je zavzdihnila Darja, "le zakaj se vedno kaj zaplete."

"Nič se ni zapletlo," je odgovorila Heda, "ti si hotela imeti nekaj posebnega, to pa potrebuje čas in ponovno pregledovanje papirjev in načrtov. Vendar ..." ni dokončala stavka, ker jo je že klical glavni vodja gradbišča.

Sedla sta na grajsko stopnišče.

"No, kaj se je zgodilo?" Obenem je pomahala Darji, češ, kar pojdi, vse bom uredila.

"Obnove grajske kleti ne bomo uspeli opraviti do poletja. Očitno smo naleteli na arheološke ostanke ... to pa ..." Stavek mu je prigriznila Heda, ko je nemarno zamahnila z roko, rekoč: "Dobro, bomo pa klet obnovili kasneje. Trenutno so pomembni notranji prostori, stopnišče in velika dvorana."

"Poklicati bom moral arheologe, zgodovinarje, uradnike, da bomo vse ocenili in se dogovorili, ali bomo z deli sploh smeli nadaljevati."

"Nikakor ne," je rekla Heda, "bom že sama uredila."

"Kakor želite," je nejevoljno rekel vodja gradbišča. To se mu je dogajalo večkrat. Ljudje se ne zavedajo pomembnosti arheoloških odkritij, še več, za marsikoga je to le zemlja in stare črepinje. Sicer pa, njegova naloga je bila dobro opraviti delo in vzdrževati mir in sožitje med ljudmi, ki so bili izbrani med pisano druščino brezposelnih.

Delavci so se škodoželjno nasmihali dvema ženskama, ki sta se trudili nastopati suvereno in predvsem vzvišeno.

"Upam, da ne bodo uničili grba nad vhodnimi vrati," je rekla Heda, ter pomežiknila Darji. "Saj veš, divja raca in škrlatna vdova, to je zgodovinsko dejstvo in dokaz, da so grad imele v lasti predvsem ženske."

"Hm," se je za njunima hrbtoma odkašljal eden izmed delavcev. "Imele so ga že ženske, to je res, vendar, kakšne ženske? Ali to vesta?"

"Ni nama treba z vami razpravljati o zgodovini gradu," je nemarno rekla Heda, "vi ste tu zato, da delate, ali ne?"

Kljub vsemu pa se mu je Darja prijazno nasmehnila in v njunih očeh je bilo nekaj znanega. Kot bi se poznala, dobro poznala.

"Greva," je hladno rekla Heda in potegnila Darjo stran od moškega. "Ne moreš se upreti večni igri zapeljevanje, nič te ne izuči," je hladno rekla in močno stisnila njeno roko.

S Frančkom sva opazovala dogodek, ki je spominjal na prefinjeno igro trenutka, na skrivnost in strah.

Grajsko obzidje se je kopalo v jutranji megli in samo še suličar na obzidju je manjkal, pa bi se človek lahko prestavil v srednji vek.

"Samo poglej," sem rekla Frančku, "samo poglej to lepoto."

"Katero?" je vprašal Franček, ki je opazoval veverico, ki se je podila po hrastu navzdol in navzgor.

"Hej, ti ... mladenič ... nisva na šolskem izletu, ali veš?"

"No, ja ... seveda ne ... kaj si hotela reči," se je široko nasmehnil.

"Nakup gradu, z vsemi pripadajočimi objekti in zemljo gotovo zahteva temeljito raziskavo. Zato sva tukaj, saj veš!"

"Saj ... saj ... kaj ni ta gospod ... gospod Trinky potomec oziroma član veje odličnežev ... grofov von Trynxax, ali kako že?"

"Seveda," sem rekla, "vendar mu ta njegova odličnost še vedno ne daje pravice, da bi se obnašal tako, kot bi bila vsa Slovenija njegova. Zanima me, koliko je od vsega tega dobila Heda ... pa njena prijateljica Darja ... ki sta, kot ti je znano, pečeni in kuhani na gradu."

"Ženska nesrečna," je rekel Franček, "kaj te to mori? Ti samo poglej in preglej papirje, vzemi, kar ti je dovoljeno vzeti in potem ... potem pa, brž nazaj na kriminalistiko. To, kar so nama tokrat naložili res ni nobeno delo, da veš! Oprezati za dvema norima babama. Lepo te prosim!"

"Gradovi so utrjene stavbe, kjer ima stanovanjska funkcija podrejeno vlogo," sem brala iz drobne knjižice o gradovih. "Dvorci pa so imeli ravno nasprotno vlogo," sem nadaljevala. Opazovala sem Frančka, ki se je trudil parkirati avtomobil prav na sredino grajskega dvorišča.

"Da bova vsem na očeh," je posmehljivo rekel.

Vodjo gradbišča sva videla samo v hrbet, Heda in Darja pa sta sedeli na grajskih stopnicah in se na široko smejali. Hedin nasmeh je bil nasmeh kobre, ki čaka na pravi trenutek, da zasadi smrtonosni zob v žrtvin vrat. Darja je ni mogla videti.

Sredi vsega tega vrveža in glasnega smeha z grajskega stopnišča, pa je kar mimogrede prišel mimo naju vodja gradbišča in skoraj neslišno, ne da bi premaknil ustnice rekel: "Mislim, da so trupla v kleti precej mlajša, kot smo predvidevali."

3.[uredi]

Jutranja megla nad močvirjem je napovedovala lepo vreme. Divje race so se vračale v svoja gnezda in veselje prisotnih nad lovom, je bilo na vrhuncu. Dolgo zimo je novopečena gospoda težko pričakovala to vznemirjenje, in kar nekaj dnevov in večerov je bilo namenjenih pripravam na lov. Heda in Darja sta bili glavni pri vsem tem. Tako prva kot druga sta bili odlični strelki in še boljši jahalki.

Grof Trinky, plemeniti von Trynxax je bil v svoji lovski opravi podoben kralju. Njegov konj je imel prevleko z grbom gradu, torej divjo raco in škrlatno vdovo. Nasmihal se je Darji in Hedi, zraven pa delil navodila in ukazoval hlapcem, ki se v svoji novi vlogi niso preveč dobro znašli. Livreje so drgnile vratove ljudem, vajenih običajnih majic in lahkotnega oblačenja. Tako pa so zlati našitki in težki gumbi onemogočali lahkotno gibanje. Vsega se bo še treba privaditi.

"Hlapci so nekaj novega na Slovenskem," je rekel eden izmed udeležencev. "To smo vendar že preživeli, ali ne ..."

"S tem je tako," je odvrnil grof, "hlapci so na Slovenskem bili, so in bodo. Če temu rečem bolj sodobno, kaj ni udinjanje delovne sile tujemu kapitalu ravno tako hlapčevstvo?"

"Tu gre za preživetje," je posegla vmes Heda, "približujemo se Evropi, torej skupnemu trgu delovne sile in gospodarske politike, moramo, če hočemo preživeti, imeti tudi hlapce."

"To je že res," je rekel Vasilij, ki je poslušal razpravo od daleč. "Priznati morate, da je beseda, hlapec, tako rekoč neprimerna za sodoben čas."

"Še malo ne," je odvrnil grof, "To je beseda, ki jo vsakdo razume, kadar koli in kjer koli."

Darja se je sladko nasmehnila Vasiliju in rekla: "Jaz bi rada šla na lov. Ali smo pripravljeni?"

"Da," je namesto Vasilija rekel grof, "pripravljeni smo."

Pisana druščina ljudi, od odvetnikov, do mesarjev; od politikov do umetnikov; od hlapcev do čuvajev, je v gosjem redu zapuščala grajsko dvorišče.

Midva s Frančkom pa sva stala na stopnicah, kot lipova bogova.

"Malo si oglejva notranjost gradu," je rekel Franček in se namrdnil ob pogledu na vse te ljudi.

"V srednjem veku je grad močno prizadel potres," sva zaslišala za hrbtom. Bil je vodja gradbišča, ki se je prijazno ponudil, da nama razkaže vse prostore.

"Po potresu so grad obnovili, utrdili. Nekdanja stanovanjska in gospodarska poslopja so zasuli s kamenjem, na vse to pa postavili novo obzidje in kasneje tudi grad. To je bilo neverjetno, saj je obstajala velika nevarnost, da temelji ne bodo vzdržali."

"Vendar so kljub temu postavili grad, in vzdržal je do druge vojne, ali ne?"

"Med ljudmi kroži legenda, da je v temelje vzidana divja raca in grofova vdova, ki je edina preživela potres. Rekli so ji škrlatna vdova, ker je s svojimi ognjenimi lasmi jezdila naokoli, kot furija. Govorili so, da je čarovnica. Na najbolj občutljivem delu telesa naj bi imela vžgane ognjene vrtnice. Krožijo govorice, da je tako pridobila vsakega moškega, ki ga je poželela."

"Ne poznam te zgodbe, nikdar je še nisem slišala."

"Zelo malo ljudi se je še spomni," je rekel vodja gradbišča, "izpolnitev prekletstva, ki grozi gradu je namreč zelo blizu. Ženska z rdečimi lasmi ne bi smela nikdar prestopiti praga gradu."

"No ja," je rekel Franček, "če ga do danes ni, ga gotovo tudi jutri ne bo."

"To pa vi mislite," je rekel vodja gradbišča. "Vsaka bajka ima kanček resnice, kanček izpolnitve in bojim se in verjamem, da je tudi tukaj na delu usoda."

"Zagotovo," sem prav pametno rekla. Od daleč pa smo zaslišali topot konj, vpitje ljudi in, ko smo planili na grajsko dvorišče, je Darjino glavo krasila rdeča barva.

"Saj ne more biti res," je rekel Franček. Midva z vodjem gradbišča pa nič. Samo mene je stresel mraz do kosti, kot bi me obiskala gospa s koso in preštevala moje dneve.

"Takoj pokličite zdravnika, rešilni avtomobil ... policijo ... "je vpila in kot furija planila v notranjost gradu. "Hitro ... hitro ... pripravite posteljo za grofa ... hitro ... nekdo ga je na lovu ustrelil!"

Darja si je pričela izpirati kri z las, obleke in njene roke in obraz so bile pepelnato sive.

"Heda je z njim," je rekla, "in Vasilij tudi. Jaz sem prišla prva, da bom pripravila vse potrebno."

"Zakaj ste ustrelili grofa," je zgroženo rekel eden izmed delavcev, ki je bil v lovskem spremstvu. Pridirjal je na dvorišče in se dobesedno zaletel v Darjo. Ženska pa je strmela vanj, kot v deveto čudo.

"Kaj, kako ... prosim," je rekla. "Jaz ga gotovo nisem ustrelila."

"Dobro sem te videl. Ti si bila tista," je zgroženo vpil dalje. "Ti in nihče drugi, dobro sem te videl!"

"Kdo ste vi," je histerično zavpila Darja, "kdo ste vi, da si dovolite kazati name. Jaz grofa zagotovo nisem ustrelila, nisem in pika. Molči ... ti ... ti, zmene zmedeno!"

Dvorišče je bilo na mah polno ljudi, konj, rešilni avtomobil se je komaj premikal med vso to množico in šele policist, ki je s pištolo ustrelil v zrak, je pomiril množico.

"Grofa odpeljite takoj," je ukazal reševalcu. "Ostali z menoj!"

"Ta ženska je ustrelila grofa," je vpil delavec, "ona ga je ... ona ga je ... ona!"

"To je huda obtožba, prehuda, da je ne bi preverili," je rekel policist.

Midva s Frančkom pa sva stala spet, kot dva lipova bogova.

"Tokrat mi je resnično žal, da nisem samo policist," je še rekel in se jezno usedel v avtomobil, češ, greva.

"Tudi meni," sem rekla.

4.[uredi]

Pred državno kaznilnico se je trlo ljudi, predvsem žensk. Bile so nemirne, a popolnoma tiho, kot bi hotele s svojim molkom dokazati, da je moški svet vse preveč krivičen in hrupen. Darjo so izpustili iz zapora šele po dolgotrajnem procesu, ker ni bilo mogoče priskrbeti vseh dokazov, da je res ona ustrelila grofa. V časopisih se je pojavljala njena slika, v ženskih časopisih je bila prikazana kot mučenica, v ostalih, ki naj bi bili nevtralni, pa kot ženska - vampir. Njena šesta žrtev, ustreljeni grof, je namreč vse preveč spominjal na zgodbo o Sinjebradcu.

Darjino trmasto vztrajanje, da je žrtev zarote, ni pomagalo. Sodniki si niso bili enotni, naj verjamejo ženski, ki so jo neštetokrat že zdravili zaradi hudih ran in živčnih zlomov, ali naj verjamejo policiji, ki je dokazovala njeno krivdo. Na vsa obtoževanja pa je tako mirno in zbrano odgovarjala, kot bi šlo le za kuharske recepte, ali čisto običajne ženske pomenke.

Ob vsem tem je bilo najbolj zanimivo to, da so borke za pravice žensk tokrat na svojih transparentih uporabila odlomke iz Deklaracije o človekovih pravicah. Prepričane so bile, da so Darjo v zaporu tepli in ji onemogočali pravo obrambo. "Nihče ne sme biti samovoljno zaprt, pridržan ali izgnan," je pisalo na velikem transparentu. V kotu pa se je rdeče svetila velika oznaka "9. člen - človekove pravice!"

"Kot v filmu," sem rekla, ko sem si ogledovala posnetke dogajanja pred državno kaznilnico.

"In zakaj spet jaz. Toliko dela imam z gradovi," sem bila nejevoljna. Tokrat sem upala, da se bom le ognila tej neprijetni zadevi. Nisem bila prepričana, da sva s šefom istega mnenja, še več, kot ženska sem si ustvarila lastno predstavo o tem, do kam in kako sme moški posegati v žensko suverenost.

"Nič ne pomaga," je rekel šef, "najprej si kriminalistka, šele nato ženska. Kaj te tega niso učili v šolah?"

"Pha," sem prhnila, "naučili v šolah? Teorija je eno, praksa povsem nekaj drugega."

Nemarno je vrgel Darjin dosje na mojo pisalno mizo, sedel na njen rob, in spet rekel: "Tako bo, kot sem rekel. Franček bo šel s teboj, tako ne boš sama - ženska," je posmehljivo zaključil.

"Moj sindikat me prav nič ne ščiti," sem rekla smeje in dodala: "A Franček bo šel z menoj? Kako neprimerno, saj je vendar prišel šele iz šole. Nič ne ve, nič ne zna! Še avto je parkiral na sredino grajskega dvorišča," sem bila zajedljiva.

"Prav zato, draga moja," je rekel šef, "ti si že star maček, ti ga boš naučila, kako se tej reči streže. Si že pozabila na svoj prvi dan?"

"Morala bom natančno preučiti vse gradove na Slovenskem," sem rekla, ko me je šef začudeno pogledal, pomežiknil Frančku, češ, te ženske.

"Zakaj?" je hotel vedeti Franček, "zakaj pa gradove?" Običajno je kot nevidni človek sedel pri nama in samo poslušal. Tokrat pa se je oglasil, ker ga je preveč srbel jezik.

"Ali nisi bral v časopisu, da je Darja nazadnje kupila grad. Razvalino, a grad."

"In, no in kaj potem?" je spet rekel Franček, "dandanes pa res vsakdo lahko kupi kar koli hoče. Če ima denar, seveda!"

"To že, vendar se ne morem znebiti zgodbe o Sinjebradcu. Saj jo poznata, ali ne?"

"Da ... da ... ," je rekel moj šef, "znebimo se tega primera enkrat za vedno, pa boš dobila veliko knjigo o gradovih."

"Saj sem vedela," sem bila rahlo užaljena, "zato, ker imam rada zgodovino in slovenščino, sem bila deležna že toliko posmeha, da je bila ta opazka nepotrebna. Knjigo bi si namreč že zdavnaj zaslužila."

"Gotova maša," je rekel šef. "Ti in Franček opravita delo, potem gremo res na dobro večerjo."

Premišljevala sem o Darji. Njeni zgodbi, njenih možeh in vseh teh njenih pretepenih udih in izmaličenem telesu. Le zakaj, za boga, si ni pomagala že pri svojem prvem možu? Zakaj je še petkrat nasedla? Čemu in s katerim denarjem je kupila grad? Kateri grad?

"Ali so našli vseh šest trupel?" je rekel Franček.

"Kolikor vem, zadnje še iščejo."

V pisarno je vstopila Heda. Suvereno, oblečena po zadnjem modnem kriku iz ene izmed televizijskih nadaljevank o odvetnikih, in rekla: "Za vsak stavek, ki ga boste hoteli spregovoriti z Darjo, boste najprej zaprosili mene. Jasno!"

"Jasno," je rekel šef. Tako na hitro in brez pardona ni še ubogal nikogar.

5.[uredi]

Darja je bila v poročni obleki lepša kot kdaj koli prej. Priprave na njeno sedmo poroko je pri Hedi vzbujala občutek nepotrebnosti in banalnosti. Vendar, Darja je žarela in se trdno oklepala svojega bodočega moža.

"Tokrat bo uspelo," je rekla prijateljici, "Vasilij nima v očeh nobenega sovraštva, denarja v žepu pa na pretek. Mislim, da bo uspelo. Boš videla," je prepričevala prijateljico.

"Tvoje poroke vzbujajo preveč pozornosti, še več, dandanes so poroke nepotrebne. Papir res nič ne pomeni, če ni ljubezni," je rekla Heda. Njena opredelitev za življenje v dvoje brez uradnega potrdila, je bila njen življenjski moto.

"Vasilij mi je obljubil denar ... veliko denarja. Kupila sva že grad. Pravi grad," je rekla Darja in sedla na stopnico pred hišo.

Heda ni hotela sesti poleg nje. Že zdavnaj ji je povedala, da ne bo posedala pred hišo, predvsem pa ne vsem na očeh. Darjino razkazovanje ji je šlo pošteno na živce.

"Grem," ji je rekla, "pridem pravočasno, da te izročim novemu možu."

Darja je obsedela na stopnicah. S široko razprtimi dolgimi nogami je dobesedno klicala moške. Prepričana je bila, da je vaja za poroko minila kar najbolje, torej bo tudi obred takšen. Le kaj bi tokrat lahko šlo narobe.

Njeno življenje je kakor stopnice. Ko si že na vrhu, pa moraš spet nazaj na dno, da se ponovno povzpneš. Smehljala se je ob tej ugotovitvi in njeno telo se je napelo v pričakovanju dogodka.

Vasilija je vodila od gradu do gradu. Prijazno in poslušno ji je sledil. Ni mogel pozabiti predporočne noči. Za to žensko je bil tako pripravljen dati vse na svetu. Tudi kožo s telesa. Kdo bi si mislil, da je bila že tolikokrat poročena, pa tako prvinska in nedolžna. Darja je vse to vedela. Vedela, kako se tem stvarem streže, še več, moške je skoraj požrla tako, kot bogomolka svojega partnerja. Od njih je zahtevala vse, dušo in telo.

"Sedi poleg mene," je rekla Vasiliju, ko je stopil iz hiše, rekoč: "Je Heda že odšla?"

Sedela sta na stopnicah, vsak s svojimi mislimi. Vasilij tudi tokrat ni vedel, ali je storil prav. Ženska s katero se bo poročil, je ženska o kateri je sanjal. Kljub nasvetu prijateljev, da si zasluži vse kaj drugega, kot šestkratno vdovo.

Vasilij se je rodil v stari kmečki družini. Na vasi, kjer so se isti ljudje srečevali vsak dan. Odraščal je med travniki in polji, med sadovnjaki in čistim gorskim zrakom.

To je bila čudežna dežela, pokrajina, ki je nekoč gostila velika drevesa, temne votline in čiste reke. Toda prišla je industrijska revolucija, megalomanski megamarket in drevesa so padala kot za stavo. Steze so asfaltirali, polja zazidali in ljudje so se poskrili v svoje hiše. Mladost je nenadoma izgubila ves čar in namen. Odločil se je, da bo odšel v mesto. Tja, ker je že od nekdaj namesto gozda dreves stal gozd stolpnic. Hotel je postati nekaj več. Prvo zaposlitev je našel v domu za potepuhe. Vsak dan jim je delil hrano, jih poslušal in jim razlagal o lepotah dežele, ki jo požira sodobni čas. Drugi zaposleni so ga izkoriščali in poniževali, razen ženske, ki mu je z vlažnim pogledom dan na dan nakazovala svoje želje. Ob njej mu je srce hitreje bilo, mladi mož je bil vznemirjen.

"Pridi zvečer v mojo sobo," mu je rekla nekega dne. Vasilij se ji je smilil, zato ga je povabila . Mislil je že, da bo tokrat doživel svojo prvo spolno izkušnjo, ko ga je ženska v sobi s smehom zavrnila, rekoč: "Tvoje modre oči bodo nekoč krasile lepega moškega. Pripravljen moraš biti na to. Tudi potruditi se bo potrebno. Svetujem ti, da se odpraviš v šolo, končaš študij in se posvetiš karieri."

Rdeč v obraz, ponižan sam v sebi, je stal pred njo, kot polit kuža in ni vedel, kaj naj stori.

Ta trenutek se je zavedal vse resničnosti in v njegovo dušo se je naselila želja po uspehu. Po bogastvu in priznanju. Po ljubezni in razkošju.

"Greva," se je prebudil iz premišljevanja. "Greva. Toliko je treba postoriti!" Nežno jo je prijel okrog ramen, se ji zagledal v oči in spet je vedel, da mu ni pomoči. To je ženska njegovih sanj. Pa naj govorijo, kar hočejo.

6.[uredi]

To je že tretji požar ta teden," je rekel Franček, ko je bral papir, ki je prihajal iz faksa. "Tretji požar? Zanimivo."

"Kje?" sem hotela vedeti.

"Včeraj ponoči je zagorelo ... " je bral in se nenadoma kar stresel, "v mrtvašnici so zagorela trupla pred pečjo," je bral dalje in se kar tresel, "trupla, ki so bila pripravljena za kremiranje."

"Ne blazi," sem mu strgala časopis iz rok, "kaj za boga bereš?"

"Kriminalistična policija in sodnik niso dovolili pokopa trupel, ki so jih izkopali za grajskim obzidjem ..." je bral dalje, "zato so kremiranje ustavili."

"Katerih šestih trupel?" sem rekla.

"Saj veš," je spet rekel Franček, "če obnavljajo grad najdejo kosti in posmrtne ostanke, tako ljudi kot živali. Arheologi pa potem premetavajo kosti, kot bi bile zlate in edine na svetu. Potem pa ..." je na hitro utihnil, ker ga je po rami potrepljal šef in rekel: "No, zdaj pa imata možnost raziskovati gradove." Meni je samo rahlo pomignil z očmi, češ, saj ti je že tako ali tako vse znano.

"Hm, dobra kava ... kdo jo je skuhal," je še rekel, ko je srknil iz moje skodelice.

"Jaz ..."

"Danes je vse preveč avtomatov za prehrano in pijačo in kava izgublja na vrednosti," je razpredal dalje. Naenkrat se mu kar nič ni mudilo. Kavo je pil dalje, meni nič, tebi nič!

"Gorelo je na Malem gradu pri Planini," sem rekla, ko sem prebirala faks. Brala sem dalje: "Gre za izjemen primer poznogotske razpotegnjene grajske zasnove ..."

"Dalje ... dalje ..." je rekel Franček. "Beri o požaru, ne o gradu."

"Grad je kupila novodobna grajska gospoda ... kljub temu, da še ni bil končan denacionalizacijski postopek ... grad je bila nazadnje v lasti Windischgrätzov ... zagorel je iz neznanega vzroka. Pika," sem rekla."

"Poglej, kako lepa pokrajina. Kje pa je to pravzaprav?"

"Ah," je rekel Franček, "to bo pri Kamniku, saj je tam tudi Mali grad. Ali pač?"

"Dovolj zgodovine," je rekel šef, ko se naju je naveličal poslušati. "Vajina naloga je, da odkrijeta vzrok požara in eventualnega storilca. Sicer pa zadnje čase gorijo gradovi na Slovenskem kot za stavo. Torej ... dajmo... gremo ... na delo!"

Bila sem vznemirjena. Gradovi so bili moja strast in tokrat so se neznanci ali neznanec spet dotaknili moje svetinje. Že od malega mi ni šlo v račun, le kako so bili včasih toliko nori, da so požigali gradove in plenili dragocenosti. Vse v duhu novega sveta in novih idej. Kdaj bomo izvedeli, kam in za koga so deponirali vsa ta naropana bogastva?

"Moja značka se tako lepo sveti," je rekel Franček, ker je na vsak način hotel prekiniti moje razmišljanje.

"Ti si tako ali tako obseden s svojo značko," sem bila zajedljiva, "značka še nič ne pomeni, predvsem pa ni to dokaz o tvoji sposobnosti."

"Grad gori, grof beži ..." se je spet nesramno zarežal. "Kaj nisi malo preveč v aristokratskih vodah. Sicer pa ..." je spremenil barvo glasu, rekoč: "Greva vendar. Drugače se bova tu notri do kosti požrla."

"Počakaj," sem rekla, "gradovi na Slovenskem so del naše kulturne dediščine, torej moramo biti zelo spoštljivi do tega kamenja. To so bile včasih rezidence, utrdbe in upravna središča. Slovenci smo obstali tudi zaradi tega kamenja."

"Vem," je rekel Franček, "saj vem," je bil vedno bolj zdolgočasen. "Pojdiva že."

"Le kako lahko zgori grad, gradovi, ko pa vendar ni ostalo skoraj nobenega lesenega dela. Požari pa se vrstijo na gradovih, ki jih obnavljajo. Tudi to je zanimivo. Le kdo ima od tega največ koristi? Pomisli! No, pomisli, Franček."

"Zavarovalnica? Zavarovanec? Zavarovano?" je mrko rekel. Še vedno je čakal, kdaj se bova odpravila.

"Ali pa, no ... ali pa ... maščevalec? Piroman?" sem rekla in odprla vrata, ker je Frančkov mrki obraz deloval že preveč naveličano. "Uf, kakšen dober zrak je tu zunaj," sem nasmejano rekla in tudi Franček se je nasmehnil.

7.[uredi]

Hedina pisarna je bila ena izmed njenih posebnosti. Temno rdeči les in težko staro zlato je krasilo veliko, razkošno pisarno. Nikjer nisi videl, ne telefona niti računalnika, vse je bilo skrito pod piramidasto kupolo, ki se je odpirala samo na njeno šifro. Gora bujnega zelenja in umetniške slike priznanih avtorjev, so delovale kot Ali Babina votlina. Na vsak način je hotela pokazati ljudem, ki so vstopali, da ima vsega dovolj. Denarja, umetnin in dela. Predvsem zadnje jo je osrečevalo skoraj do orgazma. Neverjetno je uživala v stiskah ljudi, njihovih željah in potrebah po rešitvi problema, še več, predana je bila odvetništvu bolj, kot je ženska predana ljubimcu. Nihče pa ni imel te moči, da bi pokukal v njeno zasebnost, v dušo in življenje.

Midva s Frančkom sva se pri Hedi napovedala že včeraj. Vendar, njena tajnica je zahtevala Hedino pismeno privoljenje, ker naju ni bilo na seznamu.

"Mogoče bi pa želeli vi z menoj, v naše prostore," je zafrkljivo rekel Franček in ji molil pod nos kriminalistično izkaznico. "Saj konec koncev ta ženska ni menda predsednik države ..." je povzdignil glas. Tajnica je prebledela, ko je izdahnila: "Takoj, no, takoj. Samo vprašati grem, če vas ta hip lahko sprejme."

"Ni treba," je spet rekel Franček, "nama ni treba čakati, je jasno!"

Heda je dogodek spremljala na ekranu, skritem v zlati šatulji za puder. Nasmihala se je kot mačka, ki v zasedi čaka svojega lovca.

"Ta dva ..." je hotela reči tajnica, ko je na široko odprla vrata v njeno pisarno, "ta dva ..."

"Je že dobro," se je sladko nasmehnila Heda. "lahko greste, trenutek ... bosta kavo, čaj ali sok?"

"Ne hvala," je rekel Franček, kar v imenu obeh. "Nisva prišla na pijačo."

"O, ..." sem rekla, "vas tudi zanimajo gradovi?"

Heda je imela na mizi velik zemljevid, čez vse pa razprostrto sliko gradu Otočec. Zanimivo je bilo to, da je bila to slika požganega gradu iz časa druge svetovne vojne.

"Tu so dolgo živeli moji straši. Seveda je vojna opravila svoje," je rekla in pričela zlagati papirje. "Zakaj sta prišla?"

"Edini ohranjeni otoški grad na Slovenskem, ležeč sredi Krke, se prvič omenja 1252 kot Werde ..." sem brala iz drobne knjižice, ko mi je Heda pred nosom zaprla stran, češ, to ni zate!

"No," je spet uradno pričela, "zakaj sta prišla?"

"Vi ste Darjina odvetnica. Imava nekaj vprašanj."

"Vprašajta Darjo. Jaz jo zastopam kot odvetnica in brez nje ne smem dajati izjav. Tudi policiji ne. To vama je poznano."

"Je," je rekel Franček, "pa tudi to nama je poznano, da morate, če je to v interesu preiskave pošteno odgovarjati na vprašanja. Še kako dobro se zavedava najine vloge," je spet povzdignil glas.

"No," sem hotela pomiriti ta dva petelina, ko je Heda rekla: "Ničesar ne bom povedala brez prisotnosti Darje. Vse je zaman in zastonj."

"Pojdiva," sem mrzlo rekla, "jutri spet prideva. Darja naj bo tu. Kako boste storili, tega ne vem? Lahko pa obe prideta na kriminalistiko. Tam sicer nimamo takšnega razkošja, vendar za pogovor je vsaka soba dobra. Kajne, Franček," sem zafrkljivo rekla.

"Tako je, saj poznate kriminalistiko, kajne. Jutri zjutraj se dobimo tam."

Heda je odprla usta, da bi spet pristavila zadnji stavek, ko sem zamahnila z roko, češ, nobenega smisla nima nadaljevati razprave. Na hodniku sva se ustavila, Franček se je zagledal v prelep akt, ki je bil razstavljen sredi prostora.

"Tega prej nisem videl," je rekel začudeno. Heda pa je nemoteno opazovala njegovo zadrego na malem ekranu v zlati šatuljici.

"Zanimivo, da je Heda ogledovala grad Otočec. Zanimivo, da je bila to slika požganega gradu. Le kaj naj bi jo zanimalo?"

"Ženske neprestano sanjate o grofih in graščakih, o princih na belem konju, še posebno, če ste že v zrelih letih in vam tiktaka biološka ura. Potem pa sanjate o ljubimcu, ki bi bil bogat, imel bi grad in prav takšno goro denarja."

"Norec, nesramni," sem ga rahlo plosknila po ramenih.

"Nadlegovanje na delovnem mestu," se je široko zarežal. "Te bom prijavil. Jaz sem namreč tako mlad in neizkušen ..." je nadaljeval, ko sem mu z roko zaprla usta, rekoč: "Molči, dojenček!"

"A," je na široko odprl usta in se še bolj na široko nasmejal. "Greva, dovolj je tega s ..."

Heda je pozvonila tajnici. Ženska, ki je bila že vsa nervozna in zdelana, je prav narahlo odprla vrata, in rekla: "Ste me klicali?"

"Čaj brez sladkorja," je mrzlo rekla Heda in nadaljevala z delom. Tajnici je šel kar mraz po kosteh. Vedela je, da je Hedina slaba volja dolgoročna, še več, stvari bodo spet postavljene na glavo bucike in nič in ničesar ne bo storila prav. "Zamenjati moram službo," je spet rekla sama sebi. To dolgotrajno mučenje in sprenevedanje, da je zaposlena samo zaradi tega, ker je Heda tako dobra in poštena, je bilo huje kot srednjeveška natezalnica.

Heda ni ljubila žive duše. Nikogar, razen same sebe. Tokrat pa je zadela ob moškega, ki bi lahko bil njena velika ljubezen, njena potešitev. Ob njem je namreč doživljala neke posebne občutke, njegove modre oči so bile prodorne in so vrtale v njeno dušo, kot sveder na naftni ploščadi sredi morja. Vasilija bo morala dobiti. Darja še vedela ne bo. Sicer pa, le zakaj bi se obremenjevala še s tem. Bila je vznemirjena in polna načrtov.

8.[uredi]

S Frančkom sva se vozila proti Dolenjski. Cesta, ki naj bi bila avtocesta, je bila preozka za vso kolono avtomobilov, zato sva morala prižgati utripajočo luč. Čas je bil preveč dragocen in Darja, ki naju je povabila na njen grad, je bila končno pripravljena na pogovor. Psihiater in upravnik jetnišnice sta namreč zahtevala kar največjo previdnost. Ženska naj bi bila že skoraj nora in samo droben korak, ali nepremišljena beseda, pa bi se do konca zrušila.

"Ne smeva tvegati," sem rekla Frančku, ki je izvajal svoje šoferske manevre. "Darja bo mogoče le povedala, kaj je bilo z gradom in grofom."

"Darja ne bo povedala prav ničesar," je rekel Franček. "Preveč jo je strah in nekdo jo pošteno drži za vrat."

"Ampak, saj je rekla ..." sem hotela izsiliti drugačno mnenje.

"Rekla, rekla, seveda je rekla, vendar, grad je zagorel, ko je bila ona še v zaporu. Kaj naj bi potem rekla?"

"Darja bo zahtevala Hedo ... drugič bo spet Heda zahtevala Darjo ... gradovi pa bodo še naprej goreli," sem bila pikra. "Poglej, poglej ... tu piše, da je tale razvalina nekoč bil grad Mirna. Med vojno so ga požgali, po vojni pa minirali in povsem uničili. Spet vandalizem vreden Talibanov."

Od daleč sva zagledala rdeči sij, kot bi gorelo nekaj velikega.

"Pohiti!" sem rekla Frančku, ki je dobesedno pohodil plin in drvela sva preko vseh pravil. Bližala sva se že gradu Otočec, ko naju je prehitela kolona gasilskih avtomobilov.

"Halo, tu mreža 2001 ... halo ..." je hreščalo v radijski zvezi. "Gori grad Otočec ... pohitita."

Prelepo pokrajino, ki je pravkar vzcvetela in je pomlad že dahnila svoj sveži poljub, je zavil oblak dima. Čez stari leseni most sva peljala, kot bi bila na dirkah.

Zmeda je bila popolna. Gasilci so lovili svoje cevi, policisti iskali naključne obiskovalce in ljudje, ki so tukaj preživljali svoje počitnice so bili pretreseni. Grad je gorel na več koncih. Vodo so črpali kar iz Krke, bali so se vse kaj hujšega. Še ne dolgo tega so obnovili stari stolp, kazino in restavracijo, sobe opremili s starim pohištvom in novi lastnik je zanj plačal vsoto, ki je presegla vsa pričakovanja. Ko sem vse to poslušala, sem samo rekla: "Torej gori grad graščaku, ne državi."

Oskrbnik ni imel časa za razgovor. Prestrašen in pretresen je letal z vedrom vode, ukazoval ljudem, kaj naj odnesejo iz gradu in kako naj pazijo na umetnine. Ljudi se je kar trlo. Vsi so hoteli pomagati. Samo turisti, pa kot bi jim vzelo vse, so nemo opazovali dogajanje.

"Zanimivo," je rekel policist, ki naju je peljal stran od množice, "zanimivo, da je tako zagorel grad. Dvonadstropno grajsko jedro namreč obdaja obzidni obroč, kar naj bi ustavilo ogenj. Ni mi jasno."

"Je bil ogenj podtaknjen, ste našli kakšno razstrelivo ali netivo ... zažigalno vrvico, ... mogoče prevrnjeno svečo ... kaj vem kaj še ... karkoli?"

"Počakati moramo, da ogenj pogasijo. Gospo Darjo smo komaj rešili. Še dobro, da je bila pri njej gospa Heda, odvetnica." Policista so že poklicali gasilci, tako, da je vprašanje, zakaj je Heda tu, Frančku ostalo v grlu.

"Pravzaprav smo imeli srečo," sva zaslišala za hrbtom.

Heda je podpirala Darjo, obe pa sta bili črni od saj in umazani od dima.

Dregnila sem Frančka, in rekla: "Igra, to je igra. Ko se vrneva, bova vprašala tajnico nekaj stvari."

"Če bo policija dobro opravila svoje delo, potem bodo našli krivca; če pa tega ne bodo zmogli," je bila pikra Heda, "se bodo stvari odvijale tako počasi, kot razpletanje umorov na Slovenskem."

Ni počakala na odgovor ali komentar. Tako na hitro naju je zapustila, kot se je pojavila za nama. Darjo je vlekla za seboj, kot prazno vrečo.

"Razumljivo," je rekel Franček, "razumljivo, popolnoma. Tidve sta ... no ... saj veš ... tidve sta ... no, ne bom izrekel besede, ker se mi gnusi. Kako drugače bi viseli neprestano skupaj."

"Bizgolizjé," sem mu rekla. "In kaj potem, če sta ... no ... no ..." sem se ponorčevala. "Tudi to so ljudje, kajne! Menda ni večje predanosti in ljubezni, kot prav v teh krogih. Kakšen kriminalist pa si, boš postal, če boš neprestano obremenjen s takšnimi dvomi. Vsi smo samo ljudje! V današnjem času je največja vrednota prav to, da dovolimo vsakomur biti to kar je, ali bolje, če človek česa noče videti in vedeti, tega pač ni."

Še nekaj časa sva se pričkala o tej stvari, ko sva le ugotovila, da nisva tu zaradi najinih pogledov na svet.

"A tajnico," je rekel, "saj res ... greva!"

9.[uredi]

Darja je opazovala jutranje nebo, meglo, ki se je vlekla po hribih in čudno svetlobo, ki jo je spominjala na široko polje oljne repice. Bilo je prav takšno jutro, kot tistega dne, ko se je zbudila v bolnici.

Njeno telo je bilo na najbolj občutljivem delu tetovirano s prelepo vrtnico. S Hedo sta se smejali ideji, da je vsak listič posebej namenjen moškemu, njegovim prstom in ustnicam. Ekstaza bo plačilo za bolečine. Heda se je zelo trudila, da je prijateljico prepričala, da je tetovaža nujna. Še več, s tem bo pridobila moškega, ki si ga želi..

"Vrtnica odpira cvet, ko se predaš; zapre čašo, ko se v ekstazi izgubiš," je rekla Heda in stisnila ustnice. Njena predstava o tem je bil preveč slikovita, da bi jo Darji še razlagala. "To je dejanje vredno vsake bolečine," je ponovila in spet stisnila ustnice, da so zobje kar škrtnili.

"Moški," je rada rekla, "moški so manj vredna bitja, samo takrat, ko ga potrebuješ ... no, takrat je prav, da je pri roki. Dobro jih poznam. Jaz, zagotovo ne jaz, jaz jim ne nasedam."

"Zanje pa si pripravljena zapisati dušo hudiču," je rekla Darja. Ni bila prepričana, da ji Heda ne hodi v zelje. Ljubezen do Darje se je razplamtela še najbolj tokrat, ko ji je predstavila Vasilija.

"Policija išče tvoje može," je rekla Heda. "Dan na dan sta mi za vratom tista dva s kriminalistike ... ni miru!"

"Hm ..." je zavzdihnila Darja, "saj veš, kaj jima moraš reči."

"Seveda vem, to sem jima tudi že povedala. Izogibati se morava druga druge, jih vleči za nos in se kar najbolj naravno vesti."

"Moji možje mirno počivajo ... na pokopališču. Naj jih izkopljejo, če hočejo," je besno rekla Darja.

"Ne bodi nora," se je prestrašila Heda.

Darjina soba je bila polna stekleničk, škatlic in lončkov s kremami in pripomočki za mladostni videz.

"Zanima me, kakšen je v postelji," je rekla Heda in stisnila ustnice. Ob kotičkih ust se ji je nabralo na tisoče gubic, jeze in nevoščljivosti ni mogla skriti. V rokah je stiskala drobno knjižico, priročnik o strupih in dogodivščinah kraljevega mešalca strupov na dvoru Katarine Medičejske. Njena najljubša knjižica je bila dragocenost, predmet, brez katerega ni šla nikamor.

"Le kako naj ti razlagam te stvari," je rekla Darja, "ko pa vendar vem, da te to najbolj jezi in podžiga k jezi prav takšno pogovarjanje." Še kako rada, je pomislila, bi ji vsaj enkrat resnično in po resnici razložila, kako se tej reči streže. Ne sme, je premišljevala, ne smem, že tako težko prenese in se sooči s kakršno koli resnico.

"Ni res, privoščim ti," je rekla Heda. Darja ji ni upala nasprotovati. Tokrat ne. Pozabiti mora na tiste malenkosti, ki so jima v preteklosti nemalokrat skalile prijateljstvo.

"Ljubica ... daj no ... povej ..."

"Ne, "je bila odločna Darja, "ne ... danes še ne!" Ni upala tvegati Hedine slabe volje, njenih stisnjenih ustnic in ledenega pogleda.

"Grad je v tvoji lasti, pravno formalno je predpisom zagotovljeno ... vendar se boš morala najprej pozdraviti, šele nato boš smela podpisati papirje. Grem," je še rekla Heda in brez pozdrava odšla.

"Ljubimec in prijatelj, sovražnik in hinavec, sedi na dveh stolih, kdo je to?" je sedeč pred ogledalom opazovala samo sebe. "Grajski gospod in tlačan, plenilec duš in teles. Kdo je to?" Ogledalo je molčalo.

Na vratu je začutila ustnice, poljub, ki ji je pretresel telo.

"Ljubica," je zamolklo rekel Vasilij, "ljubica ..." Njegove roke so ji segle pod krilo, ji božale telo in objemale tanek pas. Moški, ki je bil močan in strasten je v Darji prebudil že zdavnaj pozabljeno pravo čustvo strasti. Vsi njeni prejšnji možje so bili bleda senca, spomin, katerega bi rada izbrisala.

"Poljubi me," je šepetala, "poljubi me ..." Telo se je napelo kot struna, vrtnica je postajala vedno bolj odprta in Vasilij je pil njeno strast in hrepenenje. Začaranost trenutka je bila popolna. Ljubila sta se na veliki postelji, rezljani umetnini, ki je s svojim baldahinom hladila strast.

"Še malo," je rekel Vasilij, ko je po potešeni strasti božal njen ploski trebuh. Vrtnica je bila temno rdeča, kot bi se vsa kri zbrala na enem mestu.

"Še malo, kaj?" je zapredla Darja.

"Poročena bova ... eno bova ... samo midva." Darjine oči so se nevarno zožile. Eno bova, si je ponovila v mislih, eno?

"Grad je nekaj posebnega," je rekel Vasilij, ko je sedel na posteljo in predel kot zadovoljen maček. "Mislim, da bova imela veliko možnosti razširiti ponudbo, obenem pa bova postala graščaka. Si lahko predstavljaš, da boš gospa graščakinja. V tretjem tisočletju?"

"Vasilij, Vas ..." je objela moškega. "Raje pojdiva nazaj pod odejo. O gradu in vsem tem bova premišljevala še kdaj drugič"

"Vse ženske ste enake, če sploh niste vse ženske samo ena sama - večna Eva," je rekel Vasilij, ko ga je Darja spet omamila s svojo žarečo vrtnico. Čas se je ustavil, pod baldahinom sta se ljubimca predala užitku. Svet okoli njiju je mrknil. Utonil.

Le tega nista vedela, da ju skozi majhno luknjico v zidu gledajo prežeče in maščevalne oči.

10.[uredi]

Tako ne bo šlo več," je rohnel šef. "Spet požar, kateri po vrsti že?"

"Še prejšnjih nam ni uspelo razvozljati," sem rekla, "razen tistih, kjer je bilo ugotovljeno, da je ogenj zanetila cigareta, ali strela."

"Seveda ... seveda, vendar je zanimivo, da je bilo na Slovenskem kar nekaj let to področje nepoznano. Potem pa se je sprožil plaz in tako se mi zdi, kot bi bili požari naročeni. Gorijo tovarne, gospodarska poslopja in gradovi. V njih pa je, kot vemo, neprecenljivo bogastvo. Od pohištva do slik in še česa. Tatovi imajo odlično priložnost, da v podobi gasilcev ali navadnih delavcev, ki pomagajo, ropajo in ropajo."

"Ja," sem vzdihnila, "ali smo skrinje in postelje, ki so izginile v zadnjem požaru že našli?"

"Da," je rekel šef, "skrinjo smo našli v enem izmed kombijev, ki je razvažal meso po hotelih, o posteljah in slikah pa ni ne duha ne sluha. Čez dobro uro se bomo zbrali v tvoji pisarni," je še rekel in odšel.

"Vedno pove vse samo na pol, potem naj pa ugibam," sem čemerno ugotovila.

Moja pisarna je bila natrpana z ljudmi. Sestanek z arheologi in zgodovinarji je bil tokrat pri meni. Bila sem vznemirjena. Končno bom smela poslušati te ljudi, ki vse znajo in znajo tako lepo pripovedovati. Hvala večnemu bogu, sem sama sebi zašepetala.

"Pri obnovi gradu smo našli neverjetne reči, od bronastih uhanov in sponk, do prstanov in jantarnih verižic. Okostja, vsaj nekatera pa so ob dotiku razpadla. Škoda," je rekel arheolog, "ko pa smo vendar uporabili vse najmodernejše metode za ohranjanje."

"Torej ste dela ustavili?" je hotel vedeti moj šef.

"Nikakor," je nadaljeval naslednji, "ruševine nakazujejo, da je tu sprva stal obrambni stolp in le dvižni most je omogočal dostop do gospodarskih poslopij. Več kot meter debeli zidovi so ločevali posamezne prostore, krog in krog pa je bil, kot razpotegnjen venec obrambni zid. Vendar ..."

"Ali to pomeni, da je bil požar, ali ne?" je hotel vedeti moj šef.

"Nekdo je zakuril v gradu," je skoraj posmehljivo dejal arheolog, "vendar, kdo in kako, no, to ni moja naloga, da raziskujem."

"Kam ste poslali kosti? Prah in predmete?"

"Vse smo odpeljali na varno."

"Seveda," je rekel moj šef, "tako na varno, da bodo tatovi naše kulturne dediščine gotovo prišli do predmetov. Potem pa spet vse od začetka. Požar, kraja in mednarodna tiralica."

"Povabil sem grofa Trinkyja, ki pa žal ne bo mogel priti. Je namreč v bolnici," je rekel eden izmed geologov.

"Seveda," je rekel moj šef, "nič novega. Mene le zanimajo izkopanine, torej grad in vse okoli gradu. Za grofa bodo že poskrbeli ..." Večno, je mrmral sam sebi, večno samo izkopanine, kot bi bile vredne več, kot ljudje.

"Torej, zakaj smo se zbrali na kriminalistiki?"

"Zato," sem segla v besedo, "zato, ker se dogajajo neverjetni požari na neverjetnih krajih in vpleteni so neverjetni ljudje. Zato."

"Vendar, mi smo opozarjali že zdavnaj, še preden je bil grad na dražbi prodan, da je to vse popolnoma nesmiselno. Grad je bil in je potreben obnove, vendar ne obnove v sodobnem smislu, temveč arheološko, zgodovinsko in politično obnavljanje gradu bi prineslo gradu spet staro veličino."

"Seveda," je rekel moj šef, "zato pa smo tukaj!"

"Ne," se ni dal pregovoriti arheolog, "tukaj smo zaradi požara in ne zaradi gradu."

"Izkopanine kažejo na zelo staro grajsko zasnovo, še več, občutek imam, kot bi kopali po mesečevi pokrajini. Zemlja je bela in sploh ni zemlja, kamenje se kruši kot navadna kreda in še mastna je."

"Kdo je imel grad v lasti ... no, že zdavnaj?" je hotel vedeti moj šef.

"Najprej je tu bila stara utrdba, lahko bi rekli predzgodovinska, nato so jo naselila nomadska plemena, dalje pa je grad pridobival na veljavi zaradi izredne lokacije. Najbolj zanimivo pri tem je, da je vodni obroč okrog gradu na nekaterih mestih gorel dan in noč. Mogoče je bil to plin, ali pa nafta."

"Pha ... ta pa je dobra," je prasnil v smeh moj šef, "nafta v Sloveniji, na tem delu ozemlja, dajte no. To pa že presega vse meje. Očitno bomo morali povabiti še energetskega strokovnjaka."

"Mogoče?" je nadaljeval arheolog, "Mogoče?"

"Vsekakor pa je to področje podobno mesečevi pokrajini, predvsem imam občutek, kot bi praskali po vulkanski dediščini," je rekel vodja gradbišča. "Pesek je masten, na nekaterih delih popolnoma bel, takoj za tem pa črn kot saje."

"Mogoče je bila tu nekdaj puščava, vulkan morda?" je rekel nekdo izmed prisotnih. "Mastnost tal kaže na potencialno možnost vrelca, globoko v zemlji, ali ..." Ni mogel dokončati, ko je rekel moj šef: "Razmislite o tem in, ko bo opravljena analiza, se ponovno srečamo. Srečno!"

Odkorakal je iz pisarne, prisotni pa smo onemelo sledili njegovemu odhodu.

"Analizo naj opravi geološki oddelek, tu arheologi nimamo kaj početi," je nadaljeval govornik. "Tla so resnično mastna, kar pa je še najbolj neverjetno pa je to, da nikdar nismo, vsaj po znanih meritvah, ki so nam na razpolago, predvidevali tu puščave ali vrelca, vode ali nafte."

"Ali se nismo zbrali zaradi gradu, bolj natančno požarov, ki divjajo na gradovih. Arheološke izkopanine so zagotovo pokazale, kako naprej, ali pač?" sem hotela vedeti. Franček je slonel na okenski polici in se pomenljivo nasmihal. Vedela sem, da s svojo pozo kaže na ignoranco in nezanimanje za take vrste pogovore.

"Tako bo," je glasno rekel vodja gradbišča, "poklicali bomo strokovnjake za vrtanje v zemljino notranjost, arheologe in geologe, potem pa še vse politike, ki bi morda videli ob tem projektu svojo promocijo. Vse to bomo razbobnali širni Sloveniji, nabrali bomo dovolj denarja, da bomo lahko pričeli z vrtanjem, potem ..."

"Ah, seveda," je rekel arheolog, "kar tako bomo brskali in praskali po tej puščavi, kar tako. Kaj pa izkopanine, kaj pa grad ... Za boga, vendar, ali ste nori. Dokler ni opravljeno globinsko slikanje, s tem ne bo nič. In pika!"

"Ola, halo ... dovolj ..." sem rekla tako glasno, da sem prevpila vso to pisano druščino strokovnjakov. "Tako se vendar ne moremo pogovarjati. Potrebno je narediti načrt, urediti finance in konec koncev ugotoviti, kdo nam požiga gradove."

"Tako je," je rekel moj šef, ki je stal pred vrati od bog ve kdaj. "Znanost in tehnika si bosta morali podati roke, ljudje prav tako. Šele nato lahko začnemo. Prva stvar, ki je seveda še najbolj pomembna pa je namreč ta, da odkrijemo požigalce ali požigalca gradov. Tu smo namreč zato, ali ne?"

Frančku se je obraz razlezel v širok nasmeh in samo malo me je krcnil po ramenih, češ, kaj nisem tega že zdavnaj vedel. Rekel pa je: "Mnogo hrupa za nič! Požigalcu nismo nič bližje."

11.[uredi]

Vasilij je poskušal vzpostaviti telefonsko zvezo, da bi priklical grofa Trinkyja, ki je ves v povojih in cevkah ležal na urgentnem oddelku bolnišnice. Na vsak način se je moral pogovoriti z njim. Moral. Heda mu je postavila ultimat, ali grad ali Darja? Odločitev je bila huda in zapletena.

Sestra na urgenci je grofu prinesla telefon, rekoč: "Nujen pogovor, za vas gospod grof, nujno."

Tokrat je bil Vasilij hvaležen usodi, da ga je pripravila na tako zapletene situacije. Bili so namreč časi, ko si je želel, da bi nikdar ne prišel v mesto. Grofu bo moral pojasniti nakup gradu, izkopanine, in ob tem bo moral biti zelo previden, da ne bo omenil mastne in črne zemlje. Na vsako njegovo vprašanje mora natančno in pazljivo odgovoriti.

Soba na urgenci je bila opremljena kot graščina. Z lepimi omaricami, polnimi rož in daril, preprogo in razsvetljavo, ki je spominjala na rimski amfitiater. Postelja, oblečena v belo laneno platno, je gostila njegovo visokost, grofa von Trynxaxa. Bil je bled, vendar dostojanstven, ko je sprejel Vasilija. Telefon je bil namreč, po njegovem mnenju, preveč brezoseben kontakt. Prisegal je na sogovornikove oči, ki naj bi povedale več kot usta.

"Ste našli krivca?" je preprosto vprašal obiskovalca in rahlo priprl oči. V mislih je glodal Vasilija, na vsak način si je želel uganiti, kaj pravzaprav namerava. Zanj je bil še vedno uganka. kljub naporom, da bi ugotovil njegovo identiteto, kakršne koli podatke iz mladosti, so bili zaman. Vasilij je bil tesno zaprta knjiga. Le zakaj?

"Policija in kriminalisti se trudijo."

"Ali obravnavajo to kot naklepni umor, ali samo nesrečo?" je spet rekel grof in šele zdaj je dovolil Vasiliju sesti na pripravljeni stol.

"Se dobro počutite?" je zamenjal temo pogovora. "Dokler ne najdejo krivca, ne morejo zaključiti preiskave. Šele takrat se bo vedelo, ali je bil to poskus umora, ali je šlo zgolj za nesrečo."

"Je grad zgorel do tal?" je spet rekel grof. "Kako sta gospe, Heda in Darja?"

"Oh, gospod grof," je rekel z nasmehom Vasilij, "hvala za vprašanje. Dobro sta. Malo sta pretreseni, vendar bo vse v redu. Požar na gradu je bil zelo hitro pogašen in samo bogu hvala, da smo ohranili veliko dvorano in nekaj umetnin."

Grof se je Vasilija že naveličal. V prsih ga je preveč bolelo in svetloba, ki je bila preveč bela, ga je utrujala. Zamahnil je z roko, češ, pojdi že!

Vasiliju je vse to godilo. Ni mu namreč bilo do pogovora, še slabše, z ljudmi, ki so poškodovani, tako ali drugače ni hotel imeti opravka. Mislil je, da bo razočaran zaradi tako kratkega obiska, vendar je bil v resnici presrečen. Čeprav ni bil razpoložen za delo, pa je v mislih že kar prestavljal papirje po svoji pisalni mizi. Na hodniku je oblekel plašč, se nasmehnil bolniški sestri, ki je že hitela k grofu in z velikim olajšanjem zapustil ta zoprni kraj.

"Halo, previdno," je skoraj zavpil, ko je na koncu stopnišča treščil v žensko.

"Ah, oprostite," je rekla ženska in hotela na hitro oditi.

Vasilijeve oči so v delčku sekunde precenile žensko, jo ogledale od nog do glave in že se je kavalirsko nasmehnil, rekoč: "Vam smem kaj pomagati?"

"Ne, hvala!" je z rezkim glasom odgovorila. "Bom že zmogla." Bolečine, ki so rezale njeno telo, so bile namreč vidne na obrazu.

Le kje je že videl to dekle? Vasilijev spomin je mlel in mlel, ko je vendarle pomislil na noč pred lovom, ko se je zbrana druščina zabavala z mladimi dekleti. Tako je stal pred vrati in iskal po žepu cigarete, ker je bil vznemirjen zaradi tega, bi rekel, nepomembnega srečanja. Vse skupaj je bilo podobno zmešnjavi. Darja s svojo strastjo, Heda s svojim pohlepom in še grof, ki ni vedel, kaj bi delal in kako bi razkazoval svojo odličnost. Sicer pa, je ugotovil, je najbolj pomemben grad in črna mastna zemlja. Hedina odločitev, da obnovijo grad ne glede na arheološke izkopanine, ga je sicer presenetila, ni pa mu preprečila razmišljati po svoje. Po obnovi, še preden bo kdo izvedel, da je v grajski kleti mastni vrelec, bo grad skušal kar najbolje zavarovati. Otresti se bo potrebno vseh arheologov in geologov, potem bodo stvari stekle po stari navadi. To bo depozit za prihodnost, za čase, če bi slučajno vse izgubil. Njegove finančne transakcije so bile občasno tako vratolomne, da še sam ni vedel, ali se bo sploh izmazal. Pri tem primeru pa so mu lahko obeta dvojni izkupiček. Zavarovalnina in še mastni vrelec bosta prinesla mastne zaslužke. O arheoloških najdbah sploh razmišljal ni. To je opravila Heda in v njeni pisarni so se kar vrstili potencialni kupci starin. Heda je ob vsem početju uživala do zadnjega vlakna telesa. Njeno življenje je bilo namreč podrejeno samo enemu cilju, požgati in uničiti čim več gradov ... čim več in čim temeljiteje. Ni mogla in ni bila sposobna pozabiti ponižanja, ko se je morala preseliti iz gradu v navadno barako na obrobje mesta. Takrat so se njeni življenjski načrti popolnoma podrli. Vasilij je bil edini, ki je do potankosti poznal njeno usodo. In Heda mu je to zamerila.

Ko je stopil iz stavbe je zunaj je rahlo naletaval sneg, mraz je prhnil v njegov obraz in v roke ga je zazeblo. Dvignil je ovratnik na plašču in oblekel rokavice. Zazdelo se mu je, da ga spremljajo nepovabljene oči.

12.[uredi]

Franček je vstopil v mojo pisarno s širokim nasmehom na ustih. Kazal mi je papir, ki ga je našel pod zapisniki sestanka.

"Ne bom se opravičeval," je gladko rekel, še preden sem sploh odprla usta. "Nesramno in zelo neodgovorno ste ravnali. Kaj vam res ni nič mar naše kulturne in zgodovinske dediščine? Ste pozabili na vsa leta odrekanja v prid države Slovencev in kar tako se ponižate pred tem ... tem ... ne bom rekel ... graščakom?"

"O čem sploh govoriš?"

"O požganem gradu, vendar."

"Franček," sem tokrat resno in ukazovalno rekla, "sedi in mi povej vse od začetka. Kaj je vendar to, kar te je tako razburilo?"

"Na tem papirju piše, da je grof, in je tudi podpisan, dodelil lastninsko pravico gradu gospodu Vasiliju. Kakor ti je znano, sta se oba moška potegovala za roko šestkratne vdove, gospe Darje."

"No, in, kaj je to takega?"

"A, kaj je to takega? Grad je vendar v lasti države. Kako vendar si lahko ta dva izmenjujeta lastninsko pravico?"

"Grad je bil vendar vrnjen prvotnim lastnikom, torej grofu von Trinkyju?"

"No, pa smo tam. Papir o prenosu lastninske pravice, torej vrnitev gradu grofu von Trinkyju, je bil ponarejen. Na ministrstvu za denacionalizacijo o tem namreč nič ne vedo."

"Kako, ne vedo?"

"Tako, enostavno. Denacionalizacijo so zaključili povsem na drugem gradu. Mislim, da je bil to grad Čušperk pri Grosupljem."

Pričela sem listati po drobni knjižici o gradovih, kjer je grad Čušperk omenjen samo kot skromne razvaline V 16. stoletju je bil v rokah Auerspergov, v Valvasorjevem času pa je že opustel.

"Nič ne piše, da je grad vrnjen ali bo vrnjen lastnikom. Zagotovo ni šlo v tem primeru za ta grad, saj so ostale samo skromne razvaline. No," sem rekla, ko sem prebrala ta podatek. "Si zadovoljen?"

"Ne, nisem. Tu pošteno nekaj smrdi. Ni mi jasno, zakaj so nenadoma tako pomembni slovenski gradovi. Mogoče samo zaradi zemlje oziroma posestev, ali pa so na delu drugi interesi. Kakšni, sam bog vedi."

"Gradovi gorijo prav tako, kot v časih kmečkih puntov," sem spet rekla. "Torej moramo raziskavo razširiti še na to področje. Le tako ..." Nisem končala stavka, ko je Franček povzdignil glas, in rekel: "Kakšnih kmečkih puntov neki, ne nori. Novodobni povzpetniki bi bili radi novodobni graščaki. Samo to je. Zgodovine ne moremo zavrteti nazaj, še manj preživelih družbenih redov in formacij."

"Kako smo pametni ... koliko vemo. Mogoče je pa res tukaj ključ," sem rekla.

"Grad, ki je pogorel skoraj do tal je bil namenjen obnovi, še več, novi lastnik naj bi oživel starodavno tradicijo in mislim, da bi okoliški prebivalci od tega potegnili še največ. Ampak, ne, usoda je morala poseči vmes, v obliki rdečega petelina."

"Arheolog in geolog še nista oddala poročila. Torej je vse skupaj obstalo na mrtvi točki." V moji glavi pa so brneli stavki vodje gradbišča, ki je rekel, da usoda ničesar ne pozabi, vse vrne in povrne v večkratni obliki.

"Divja raca in škrlatna vdova sta torej vse kaj več, kot samo grajski grb," sem predramila Frančka z novim vprašanjem. "Divja raca je torej dokaz, da so že od nekdaj tam uprizarjali lov na race. Za škrlatno vdovo pa ti je tako ali tako znan podatek."

Franček pa je vneto listal po drobni knjižici o slovenskih gradovih, ko je vzneseno zavpil: "Že imam! Že imam primerjavo. Grad Kolovec pri Radomljah, ki je bil pozidan vrh skalne kope je prav tako pogorel. Davno že tega, vendar je njegovo vlogo prevzel dvorec v dolini, in, veš kaj, med zadnjo vojno so ga požgali. Bolj in več iščem, vse je tako primerljivo med seboj. Torej, že od davnine naprej v ljudeh neprestano gori želja po požiganju gradov. Tega se nismo otresli niti danes. Nekaj mora biti na tem ..." ni končal stavka, ker je nekdo zelo odločno potrkal na vrata. Stekla so kar zašklepetala in v pisarno je vstopil gospod Vasilij, rekoč: "Obiskal sem grofa von Trinkyja, zahteva, da se preiskava čimprej konča. Ste že našli krivca za požig in napad na grofa?" Njegov glas je bil hripav, živčno otresanje snežink s plašča pa je spremljalo niz nepotrebnih kretenj.

"Dober dan ..." sem potegnila. "A, kako smo? Dobro! Delamo! Raziskujemo!"

"Pojasnite, ker ste pač že tu, vaše razmerje z Darjo in Hedo ... pa še na grofa ne pozabite ..." je osorno rekel Franček.

"To so vendar moje osebne zadeve, da ne rečem, že kar intimne zadeve. Prišel sem samo po nove podatke, mogoče izsledke preiskave, ne pa na zaslišanje."

Premišljevala sem, da mi je prvi vtis ob srečanju z Vasilijem prinesel popolno razočaranje. Le ne vem, kaj vidita ženski na njem, da ju je tako omrežil. Mirno pa sem rekla: "Gospod Vasilij, toliko stvari bo potrebno razjasniti, da ne verjamem, da bo primer zaključen kmalu."

"Policija, da ne rečem kriminalistika, tako ali tako spi. Toliko denarja in ljudi kot imate vi, gotovo nima nobena druga institucija."

"Mogoče res," sem bila rahlo pikra, "ko pa imamo opraviti s tako pomembnimi ljudmi kot so grofje in odličniki. To ste kasta, namazana z vsemi žavbami, da ne reč še kaj hujšega. Denar je vaše zavetje, naše pa samo sposobnosti in znanje."

Vasilij se je obrnil na petah in nemudoma zapustil prostor. Franček pa se je samo sarkastično nasmehnil, in rekel: "Tokrat si ga res dobro potipala."

"No," sem rekla, si glasno obrisala nos in nejevoljno zamahnila z roko, "kaj je zdaj s tem tvojim papirjem?"

"Papir ni navaden papir, to je verodostojni dokument, podpisan in overjen s strani odvetnikov in notarjev. Tu piše, da je lastnik gradu, ki ima v pročelju vdelan grb divje race in škrlatne vdove ... ne boš verjela ... lastnik gradu je gospa odvetnica, gospa Heda. Oba moška je pripeljala žejna čez vodo."

"Pokaži, ne verjamem, saj je vendar lastnik grof von Trinxax, ali ne?"

"Bil, draga moja, bil ... zdaj imamo največjo zmešnjavo. Tako Vasilij kot grof sta prepričana, da sta lastnika gradu. Odvetnica je znala zadevo izpeljati tako, da bosta ostala praznih rok. Sicer pa to ni njen prvi grad. Vse dosedanje, takoj ko jih je kupila, so pogoreli do tal. S pohištvom in starinami vred. Zgorele so tudi slike in tapiserije."

"Ne govori," so se mi ježili lasje.

"Pa nič," je spet mirno rekel Franček. "Morala bova na urad kulturne dediščine. Tam imajo namreč vse dokumentirano. Z vsakim gradom je postala bogatejša. Ali veš, zakaj?"

"No," sem se nasmehnila. Morala sem mu pustiti malo veselja, naj se poti.

"Zato," je rekel naivno, "zato, ker je grad vedno zavarovala za bajno vsoto denarja. Tudi za primer požara."

"Aha ... aha ..." sem se široko nasmehnila in takrat je spoznal, da je tokrat šel pošteno na led.

"Lisica ... si jo videl ..." je rekel.

Ob pregledu zapisnika pa se nisem mogla upreti prostaškemu zmerjanju, še huje, papirji so leteli po mizi, kot bi bili oni krivi za vse to.

"Oprostite," je rekla Marija in pričela pobirati razmetane koščke papirja po tleh. "Ali sem prišla ob nepravem času?"

"Sedite, je že v redu," sem škrtnila z zobmi. Franček pa mi je naslonil usta na uho in zašepetal: "A, a se nimava dobro?"

13.[uredi]

Vasilij je bil zelo zadovoljen, da dvorana ni zgorela. Vso noč je sedel na stopnišču in zrl v kamniti grb, ki je prislonjen stal na vrhu stopnic. Komaj je čakal, da pride večer, da se zberejo udeleženci lova in vsi, ki jih zanimajo pretekli dogodki. Občutek je imel, da je ga je tokrat nekdo poslal v ogenj po žerjavico. Na tem sprejemu naj bi bile navzoče tudi pomembne osebnosti iz političnega in kulturnega življenja, tokrat naj bi se dokončno razjasnilo, kaj je z gradom. Bal se je samo geologa in arheologa, ta dva sta namreč njegova prizadevanja za revitalizacijo gradu zavrnila. Češ, sta bila prepričana, da nihče nima pravice posegati v ta del slovenske kulturne dediščine. Ne cerkev in ne država. Še najmanj pa posameznik in njegova samovolja. Pa četudi je modre krvi.

"Že zdavnaj bi moral proč," je bil prepričan, "po svetu je vendar toliko gradov in vdov, gotovo bi našel kaj primernega. Tako pa sem se zapletel med dve ženski. Prva me ljubi in jo ljubim tudi jaz, druga me zahteva in drži za vrat. Torej, goljufam obe. S prvo spim, z drugo se grem prepovedane strasti. Najbolje bi bilo streči potepuhom," je zamahnil z roko in zadel v prsi Darjo, ki je z nasmehom prisedla, rekoč: "Si utrujen?"

"Svojega otroštva se ne spominjam več jasno," je zavzdihnil, kot bi ne slišal Darjinega stavka. "Takrat je bilo vse tako enostavno. Igra, polje in gozd, še kakšno jabolko s sosedovega vrta in seveda tu in tam je pela tudi šiba. Danes, no danes, pa večna bitka za denar, prestiž in uveljavljanje v družbi. Kako naporno."

"In zakaj premišljuješ vse to," je hotela vedeti in še vedno ga je božala po hrbtu.

"Zakaj, zakaj, zato, ker so leta minila kot bi pihnil in občutek imam, da sem postoril premalo, premalo za eno življenje in preveč spet za eno življenje."

"Ljubezen, ali ljubezen povzroča te dileme in vprašanja? Se bojiš poroke, obveznosti in dolžnosti. Bova, tako kot vsi zakonci čez nekaj časa obtičala na ravni naveličanosti in dolgočasja. Bova ..." Stavka ni povedala do konca, ko jo je Vasilij strastno poljubil in objel.

"Midva bova primer, primer, ki potrjuje pravilo," je rekel. Darja pa vseeno ni bila prepričana. Le kje je že vse to slišala.

"Torej poroka bo," je smeje rekla.

"Bo, vendar, kako bova rešila težavo z gradom? Pa grofom von Trynxax? Pa Hedo? Pa obtožbami in še kaj bi se našlo. Grof von Trynxax je bil edini človek, ki sem mu zaupal. Ne vem, kdaj je prišla zraven Heda? Sicer pa, še dobro, z njo si prišla tudi ti."

"Grad je skoraj pogorel, prav tako pohištvo in dragocene slike. Kako bova to zmogla, ne vem. Mislim pa, da s skupnimi močmi, ko se grof von Trynxax pozdravi, no, takrat se pogovorimo. Pametno bi bilo poroko prestaviti. Takšnega mnenja je tudi Heda."

"Tokrat se mi je razjasnilo," je besno vstal in nadaljeval: "Heda, za vsem tem stoji Heda. Le kaj ima opraviti z nama? Čemu bi morala upoštevati njene nasvete. Ženska misli samo nase in na svojo odvetniško pisarno. Kot pribito!"

Darja je ostrmela. Takšnega izbruha pri Vasiliju še ni doživela. Tudi to je del njega, še več, očitno bo morala biti pripravljena na vse. Samo to je še rekla: "Boli me glava," in odšla.

Vasilij se je že vse od nesreče z grofom počutil odgovornega, da ni prvi poklical policije, da se ni bolj angažiral pri reševanju in je vse skupaj prepustil toku dogodkov. Tako mu je svetovala tudi Heda. Ne sme se izpostavljati in pozornost naj bi bila posvečena drugim udeležencem lova. V njegovem suknjiču se je oglasil mobitel. Bila je Heda!

"Dobiva se pri meni, v pisarni, ob petih popoldan," je kratko rekla in signal je bil prekinjen. Njeno obveščanje in zahteve so bile običajno tako kratkega diha, da so govornik, če je to sploh bil, ni imel časa ničesar reči, kaj šele vprašati.

Ko se je odpravil na dvorišče, je videl, da je njegov črni avtomobil izginil. Čeprav ga je kasneje našel, je bil vseeno prepričan, da ga je parkiral na sredino dvorišča.

"Najpozneje do noči se moram vrniti na grad," je govoril sam sebi, medtem ko je vžigal avtomobil. Skozi stekla avtomobila je opazil Darjo, ki je v roki držala grajski grb, in se nekam čudno smejala.

Med vožnjo je spet premišljeval o tem, da se mu je življenje korenito spremenilo, odkar je spoznal grofa in obe ženski.

"Oho," je sladko rekla Heda, ko je vstopil v njeno pisarno. "Gospod ženin, kako ste kaj?"

"Ni se treba norčevati," je hladno rekel.

"Saj se ne, kje pa, sploh ne."

"Zakaj sem moral tako hitro priti?" je vprašal in sedel v širok usnjeni naslonjač. "Saj veš, da nimam časa, paziti moram na Darjo in na grofa."

"Bosta že počakala. Zdaj sem na vrsti jaz," je kot hinavska mačka zapredla in si pričela odpenjati bluzo. Heda je poznala skoraj vse trike zapeljevanja. Znala seje umakniti, pod pretvezo, da ji do moškega nič ni, s kotičkom ust in razširjenimi zenicami pa je lovila vse dražljaje okrog moškega, ki ga je hotela imeti. Previdno in po stopinjah, kot divja mačka, ki svoj plen zasleduje do končnega obračuna.

"Kaj bova storila z gradom?" je nenadoma rekla hladno, poslovno. "Grof je svoje pravice prodal, prav nič ga ni bilo potrebno ubijati. Lastnica pa je Darja, kajne?"

"Se strinjam," je še bolj hladno, že skoraj kot rezilo meča gladko rekel Vasilij. "Grad je potrebno obnoviti. Mislim, da bodo nastopile težave samo zaradi geologa in arheologa. Pripravi primerno pogodbo, s primerno ceno in mogoče nama uspe onemogočiti tudi ta dva."

"Daj no, saj ni res. Ali je to Vasilij? Previdni in pametni Vasilij?"

"Kaj, kako, prosim," je široko razprtih oči ledeno bolščal v Hedo.

"Lepo te prosim," je spet rekla in sedla v njegovo naročje na naslonjaču. "Katerega arheologa ali geologa pa si že videl, da bi sprejel podkupnino? To so ljudje, ki bi za počeni uhan ali lonec žrtvovali svoje življenje. Na svetu ni denarja in ne človeka, ki bi te ljudi premaknil za milimeter, da veš!"

"Za denar se vse dobi," je že skoraj zasopel rekel. Heda ga je vzburila do te meje, da ni znal več pametno razmišljati. V delčku sekunde sta bila gola in mehki usnjeni naslonjač je postal njuno ljubezensko gnezdo. Heda je moškega, ki si ga je poželela znala tudi omrežiti in zadovoljiti.

Strast, ki je kipela in globoko dihanje obeh je prekinil rezek telefonski zvok. Bila je Darja.

"Kje si, dragi," je rekla nežno. "Kakšno sapo pa imaš," je dodala začudeno.

"Sem v gimnastičnem centru. Telovadim," je rekel in zajel sapo.

"Kriminalista te hočeta videti. Kdaj prideš? Počakala bosta tu, na gradu."

"Odpravi se," je mrzlo rekla Heda. Z enim ušesom je namreč poslušala Darjin glas, z drugim pa Vasilijevo hropenje. "Lažeš pa že čisto gladko," je dodala, ko je zaključila stavek z grožnjo."Molči o tem ... če ne!"

14.[uredi]

Vse do danes je na steni v moji pisarni visel zemljevid sveta, danes sem pa na to veliko papirnato krpo nalepila zemljevid Slovenije. Tudi tako velik, razkošen in bogat papir, kot je bil prejšnji. Kdo bi si mislil, da je lahko velikost tako relativna. Samo pogledati moraš s pravimi očmi.

"Oho, oh yes," je rekel Franček, "small is beautiful. Majhno je lepo."

"Pusti me," sem čemerno rekla, "kaj ne vidiš, da moram poiskati vse gradove, potencialne kandidate za prodajo in potem požig?"

"Ti bom pomagal, seveda, pomagal ti bom."

"Prav," sem še kar čemerno odgovorila, "pa pomagaj. Tako, najprej poišči gradove, ki imajo še dandanes kakšno vrednost. To se pravi, da so grajska poslopja še primerna za bivanje. Potem pa tiste ostale, ki so bili požgani, in tako naprej."

"Mene to nič ne zanima," je rekel Franček, "zakaj pa to rabiš?"

"Že včeraj sem poslala na tožilstvo poročilo o raziskavi, vendar so sporočili, da je pomanjkljivo. Manjka seznam gradov. Ali ti je sedaj jasno?"

"No, prav," je rekel Franček in pričel listati po drobni, a tako priročni knjižici slovenskega avtorja, Gradovi. "Tu piše," je slinil prst, "grad Bizeljsko, zadnji lastniki so bili Windischgrätzi. Ima kvaliteten baročni štuk. Sledi Bled, ki je bil dolga stoletja središče ogromne briksenske posesti, zdaj je tam muzej in gostišče, nato Bogenšperk pri Litiji, zadnji lastniki so bili tudi Windischgrätzi, nato Borl ... tam sem pa bil, kako lepa pokrajina," je rekel Franček. Več mu nisem dovolila.

"Tristo zelenih mačkov, kaj te v šoli res niso ničesar naučili. Kako naj sestavim poročilo o gradovih, če pa so bereš iz knjižice. Kje imaš pamet? Ali misliš, da je to podobno poročilu? Kje pa! To je enostavno in gladko prepisovanje. To vsakdo lahko prebere sam."

"Dobro, prav. Takole se zmeniva, jaz bom sestavil svoje poročilo, ti svoje. Potem bova uporabila tisto, ki se bo najbolj približalo dejanskemu stanju in potrebam tožilstva. Ali je prav?"

"Zelo dobro," sem rekla zadovoljno, "tokrat imaš res dobro zamisel. Greva, na delo!"

Stala sem pred zemljevidom Slovenije, pred to malo kuro, ki nam veliko pomeni in še več nam bo, ko bomo morali skloniti glavo pred Evropo in skriti v spomine in učbenike ljubezen do domovine. Še tisto malo ponosa, kar nam je ostalo in je skrito v jeziku in gradovih, se bo razblinilo, če bomo dovolili, da gradove zravnajo z zemljo in na zemljevid napišejo tuja imena.

"Si kavo že skuhala," je rekel šef, "zadnjič je bila tako dobra."

Spet je prišel kot tihotapec, nevidno in neslišno, kot bi hotel videti in vedeti vse prej, preden ga opaziš.

"V lončku je," sem rekla in še naprej buljila v zemljevid. "Tu je nekdaj stal prečudovit grad," sem mrmrala bolj sama sebi kot drugima dvema, "tu, v kraju Mokronog," sem s prstom kazala na zemljevidu. "Res škoda, da so ga že med vojno požgali, ruševine odstranili in danes ... no, kaj je ostalo danes. Nič. Samo grafična upodobitev. Sramota."

"Draga moja arheologa, zgodovinarja in ljubitelja gradov, tokrat vaju imam dovolj. Ali bom predal preiskavo nekomu drugemu, ali bosta bika zagrabila za roge. Kaj nista kriminalista, preiskovalca? Gradove študirajta v prostem času. Kava je tudi danes dobra," je še rekel in tako kot je prišel, je odšel. Tiho in neopazno.

Midva pa sva strmela drug v drugega, ko je Franček resno pričel: "Tokrat se bova zadeve lotila sistematično. Resno!"

Nisem se smela spustiti z njim v nadaljni pogovor, ker sem vedela, da bova spet pristala na področju, ki nima nobene zveze s preiskavo. Obrnila sem se k pisalni mizi, pričela urejati papirje, ko je vstopil policist, rekoč: "Čez nekaj minut vama pripeljem Marijo. Zasliševala jo bosta vidva, predvsem vi," je uperil vame dolg prst, "vi, ker ste ženska."

Premalo časa je bilo, da bi ugovarjala. Na vhodu je že stala Marija, kot kup nesreče.

"Zakaj moram tolikokrat priti in pojasnjevati iste zadeve, dogodke in ljudi?"

"Bili ste na gradu, ko je gorel, zato. Kaj ste delali tam?"

"Končno sem dobila službo, pravo službo. Meni so se odprla nova obzorja, videla sem svetlejšo prihodnost. Brez denarja in službe, no, to verjetno veste, je življenje hudičevo težko.Tako pa sem dobila na gradu službo dekle, ali bolj moderno, hostese. Nisem bila edina." V rokah je mečkala papirnat robec, da so drobci leteli po tleh in je Franček vihal nos. Poznala sem njegovo pretirano skrb za lastno zdravje.

"Kje ste bili takrat, ko je grad zagorel," sem hotela vedeti.

"Pod cesto," se je histerično zakrohotala. "Pod cesto."

"Kako, pod cesto," sem vprašala. Vedela sem, kako pod cesto, vendar sem hotela slišati to od Marije.

"Dan pred lovom na divje race je bilo v gradu zelo živahno. Veliko znanih ljudi se je gnetlo v grajski dvorani, še več po sobanah in skritih kotičkih. Dekleta smo bila zadolžena za dobro počutje gostov, kar je pomenilo, da smo bile na razpolago v vseh pogledih. Ko bi vedela takrat ..." je zavzdihnila in občutek sem imela, da se potaplja v spomine.

"In," sem resno in glasno rekla, "in kaj je bilo potem?"

"Vse bi bilo dobro, če bi ne srečala gospe Hede. Tako pa je bilo vse narobe."

"Gospe Hede," sem pomenljivo rekla. Mislim, da me sploh ni slišala.

"Gospa Heda je določila, katera bo kam šla. Mislim, v katero sobo, h kateremu gospodu. Jaz sem morala v njeno sobo."

Obmirovala je sredi pogovora in njen obraz se je spačil tako obupno, da sem kar vztrepetala. Franček pa je, moški seveda, rekel: "No, pa ste bili rešeni, kajne!"

"Norci, bedaki, osli," je vpila, "bedaki in osli, ali sta videla sobo gospe Hede? Ne, nista, kje pa?"

"Sva," sem rekla tiho, pretresena od izbruha.

"Nista, ne nista. Nista videla prave sobe. Sta pritisnila na škrlatno vdovo ali na divjo raco v njeni sobi?"

"Ne, tega nisva storila," je rekel Franček. Jaz sem samo prikimala.

"Pa bi morala, bedaka," je rekla nič kaj prijazno. "S pritiskom na rep divje race bi se vama odprl povsem nov svet. Skriti prostor, opremljen v stilu sončnega kralja, a poln okostnjakov in smrdečih ostankov umorjenih ljudi. Tja sta me zaprla, ker nisem hotela sodelovati pri njunem načrtu."

Zijala sva v Marijo, ko sem se zbrala in vprašala: "Kakšnem načrtu? Kdo, onadva? Kdo sta bila?"

"Kdo le, gospa Heda in Jojo, delavec na posestvu."

S Frančkom sva se spogledala, obema se je nenadoma razjasnilo marsikaj. Rekla sem: "Torej, na gradu je soba za katero mi sploh nismo vedeli." Marije nisem smela več razburiti. Počasi, še bolj previdno sem vprašala: "Kdo pa je Jojo?"

"To ste kriminalisti, matere božje kriminalisti," je zavreščala Marija. "Jojo je ustrelil grofa, Jojo je Hedin ljubimec, poleg ostalih, Jojo je delavec na posestvu, ki je skrbel za vrt in orožje. Vse to je Jojo."

"In to naj vam verjameva," sem rekla, "vam, ki so vas - baje - v gradu posilili"

"Kakor hočete. To je vaša stvar. Mene so na gradu posilili, posilili, pa naj to zveni še tako neumno, vendar je res. Jaz sem bila na gradu samo teden dni, pa sem takoj vedela, koliko je ura. Vidva pa letata in se vozita kot dva pava, pa nič. Čestitam," se je spet histerično zasmejala in odšla proti vratom.

"Kam pa kam," sem rekla, "nismo še končali."

"In kje je Jojo zdaj," je rekel Franček in si nekaj zapisoval v beležko. "Kje ga bomo našli, no kje, če že vse veste?"

"Jojo je še vedno na posestvu. Tam bo tudi ostal. Meni je rekel, ne grozil, da je to, kar se mi je zgodilo šele uvertura, če ne bom znala držati jezika za zobmi. Tako. To je Jojo. Boji se ga celo gospa Heda."

"Poslednjič vas vprašam, ali ste res bili posiljeni?"

"Poslednjič vam povem, res sem bila posiljena. Še to vam povem, razmislite, kako me boste zavarovali in kako boste prijeli Joja in gospo Hedo."

"Občutek imam," je bolj sebi kot nama rekel Franček, "da smo na zelo tankem ledu. Kar na lepem se pojavi Jojo, kar na lepem Marija vzkipi, kar na lepem grad sploh ni pomemben. O požaru niti govora. Le kako naj verjamem vsej tej kolobociji. Jaz bi Marijo poslal nazaj na psihiatrijo. Mogoče laže, fantazira, ali še kaj hujšega, mogoče je sploh del te požigalske združbe." Lovil je sapo in z vsakim stavkom je bil bolj razburjen.

"In pri kakšnem načrtu niste hoteli sodelovati?" je vprašal Franček in spet si je nekaj zapisoval v beležko.

"A tako, tudi tega ne vesta. Jojo naj bi umoril grofa, obdolžil pa gospo Darjo. Jaz ..."

"Kaj ... jaz?" je bil nestrpen.

"Jaz naj bi pričala proti gospe Darji, da bi ji pripisali neprištevnost, ali bolje, tako daleč bi jo spravila, da bi bila zrela za norišnico. Zaprtega tipa."

"Daj no, se ti meša?" je rekel Franček. "Kaj je grad tako slabo vplival nate. Ali boš povedala tudi svojo preteklost. Sicer pa ni treba, tu imam vse zapisano, gospodična hostesa."

Franček je srepo pogledal Mariji v oči, ji pred nosom pomahal s sliko, kjer sta skupaj z Vasilijem na Kanarskih otokih. Ljubimca, objeta na plaži in daleč naokoli nikogar!

Marija je sedla na stol, planila v jok, ko je Franček zaklical policistu pred vrati: "Odpelji to lažnivko. Upam, da ji bo sodnik odredil pripor, vsaj do obravnave na sodišču!"

15.[uredi]

Na gradu so se razmere delno popravile. Požar so pogasili, obnovitvena dela so se nadaljevala in skupina ljudi, ki je pri tem sodelovala, je bila zbrana z vseh vetrov. Arheolog je zahteval zaščito podzemlja, geolog pa je zahteval zaščito ozemlja. Gospe Heda in gospe Darje pa nihče nič ni vprašal. Vasilij je stal med njima, kot bi hotel preprečiti izbruh nemirov med obema ženskama. Ozračje je bilo nabito kot nebo tik pred nevihto. V zadnjem tednu se je zgodilo preveč, da bi lahko kar naenkrat vse uredili. Laži in sprenevedanja, hinavstvo in zasledovanja, vse to je bil izkupiček lova na divje race.

"Kamniti grb je nepoškodovan," je rekel Vasilij, da bi vsaj malo omilil naelektreno ozračje..

"Seveda, ni poškodovan, vsaj ne tako kot moje vrtnice, " je rekla Darja.

Heda je stisnila ustnice, ko je vendarle rekla: "Vrtnica je res podoba popolnosti, vendar kot vesta, ima lepo dišeče cvetje, ki ga pokriva trnje. To je Darjino trnje, njena strast in pohota, njena večna spogledljivost in zapeljevanje. To ..."

"Hvala," je stisnila skozi zobe Darja, "hvala za vse. Predvsem pa hvala za tvoje laži in sprenevedanje. Hinavka."

"Dami, dami ..." je z močnim glasom vzkliknil Vasilij, "tako se ne bomo rešili. Nikdar. Razmislimo kaj bomo storili."

Jojo je že od daleč vpil, da prinaša važno vest. Zelo pomembno in važno.

V časopisu se je pojavila velika in razkošna osmrtnica: zaradi strelnih ran je danes zjutraj v bolnišnici preminil plemeniti grof von Trynxax.

"Bla, bla, bla," je bral naprej, češ, vse to s cvetjem in pokopom bodo opravili v tujini. Na Kanarskih otokih, kjer je bila njegova zadnja rezidenca. V Slovenijo je prišel samo zato, da bi uredil lastninska in dedna razmerja.

"Kaj, pokaži," je ukazal Joju Vasilij in ob tem strmel v človeka, kot bi sanjal. "Kako, umrl. Še včeraj sem bil pri njem. Govorila sva o gradu in preiskavi njegovega primera ... kako umrl?"

"Tako," je rekel Jojo, "tako kot človek umre - ustavi se mu srce, ali pa izkrvavi"

Vasilij je sedel na kamnito stopnišče, umazano od saj in pepela, ko je poleg njega prisedla Darja, rekoč: "In kaj zdaj? Tudi jaz bom pogrešala strica Trynkija. Še kako!"

Zaradi te novice se je družba v trenutku streznila. Žalost je bila pozabljena, šok je deloval, ko je Darja spet rekla: "Saj vem, niste vedeli, niste mogli vedeti. Moj stric, gospod grof plemeniti von Trynxax je bil brat moje matere. Edini preživeli iz te rodbine, ki so jo po vojni pregnali z vseh posestev. Živeli smo na Kanarskih otokih, krajih, kjer je večna pomlad in človek nima preveč časa premišljevati o krivicah in nesrečah."

"Dokaži," je s stisnjenimi zobmi siknila Heda, "dokaži."

"Seveda, jasno," je smejoč rekla Darja, "ni problema. Dokaze hrani arhiv Slovenije, pa tudi policija. Tudi tvoje, Heda, tudi tvoje."

"Nič mi ni jasno," je rekel Jojo. "Kaj vse to pomeni?

Heda je prhnila v zrak kot razjarjen lev, in rekla: "Samo to mi povej, kaj pa najino prijateljstvo? Vsa ta leta, so bila laž? Si se pogovarjala z menoj s figo v žepu. Vse sem ti verjela in zaupala, in zdaj?"

"Zdaj, draga moja," je neprizadeto rekla Darja, "zdaj bo tvoje stvari obravnavala policija. Vse škodljive pogodbe, ki si jih sklenila v svoj prid, tudi s figo v žepu, so nične. Nične!"

"Bomo videli," je zavpila Heda, ko jo je Vasilij prijel za usta, češ, molči in ne poslabšuj že tako neverjetnega položaja.

Grajsko stopnišče je postalo zavetišče štirih ljudi, ki so vsak s svojimi očmi premlevali udeležbo v tej potegavščini, milo rečeno!

"Zbrala sem vse osebne predmete svojega strica, jih deponirala na pravem mestu, tudi tonske zapise in slikovni material. Vse to je na ogled tožilstvu, kakor tudi policiji." Darja je vstala in z vrha stopnic in še rekla: "Dragi moji, želi ste že požeto njivo."

"Lisica, coprnica, kača," je sikala Heda. "Tudi jaz bi imela kaj za kriminaliste," je rekla in pogledala Vasilija, ki je molčal in vil roke. "Tudi o tebi, Jojo, tudi o tebi." Jojo je namreč skušal neopazno oditi, ko ga je Heda zgrabila za ovratnik, rekoč: "Nikamor ne boš šel. Vsi gremo v klet, v grajsko klet. Gotovo vas zanima, kaj se skriva tam?"

"Mene ne, mene ne zanima," je rekla Darja, "vse imam posneto na filmu, vi pa kar pojdite, izvolite, lepo prosim ..."

Jojo se je pričel živčno prestopati, Vasilij in Heda tudi. Vseeno so se odpravili v grajsko klet. Tam sta geolog in arheolog sedela na stari skrinji in ogledovala neznani kos nakita. Drobno račko, ki kje bila izdelana iz porcelana in prevlečena z belim zlatom. Dolga verižica, ki je bila močno poškodovana, pa je visela z njenega repa kot podaljšek nečesa - mogoče ključa.

"To je preveč enostavno," je rekel arheolog, "čeprav so Kitajci daleč pred nami pričeli peči porcelanaste okraske, je ta okrasek gotovo ponaredek. Zgodovina gradu ne sovpada z odkritjem porcelana na Kitajskem."

"Mogoče, ne vem, mogoče pa je to okrasek iz ene izmed požganih tovarn, kjer so izdelovali takšne stvari. Saj veš, kaj je pisalo v časopisih, o požarih v tovarnah, namreč."

"Obisk imamo," je rekel vodja gradbišča, ki je prisostvoval delu v kleti. Trije ljudje so se spuščali po grajskih stopnicah v klet, začudeni, da so tam ljudje, ki jih zagotovo ne bi hoteli srečati.

"Kaj je novega," je spet po stari navadi vehementno rekla Heda.

"Nič posebnega," so skoraj v en glas odgovorili. "Samo tale sponka je še ostala. Ostalo so že pripeljali, no, nekaj na patologijo, nekaj pa v arhiv kulturne dediščine."

"Kako povedno," je spet rekla Heda, "kako nazorno. Zakaj pa smo potem tukaj, "se je obrnila k Vasiliju in Joju. "Gremo, gremo na svetlo."

Za nekaj trenutkov je nastala tišina, potem pa so se pričela tresti tla in bobnelo je kot v peklu.

"Kaj je zdaj to," je zakričal arheolog, "hitro, poberimo se od tod. Hitro!"

Bežali so kot nori, ko je nenadoma spet vse potihnilo. Nič tresenja, nič bobnenja.

V desetih minutah je bilo vse opravljeno. Grajsko klet je zasulo, ljudje pa so bili zunaj. Dišalo je po žveplu, kot v peklu.

Vsi so molčali. Prestrašeni in zbegani. Heda je živčno otresala prah z obleke, v žepu pa ni našla svoje zlate šatuljice. Postalo jo je strah.

16.[uredi]

V pisarni je vladala popolna tišina. Vasilij in Darja sta slonela na usnjenem naslonjaču, Heda in Jojo pa sta sedela na pisalni mizi. Ozračje je bilo nabito s slabo voljo in grozo.

"Kaj ima tu iskati Darja," je prhnila Heda. "Rekla sem, da se bomo pogovorili, a samo mi trije."

"Ne," je rekel Vasilij, "tokrat se moramo dogovoriti vsi štirje."

"Ne," je spet prhnila Heda, "le zakaj še Darja? Tako ali tako polovico reči ne ve, jih tudi ne sme vedeti."

"Hvala, prijateljica, hvala," je mirno kot morje po viharju rekla Darja. "Mogoče pa vem jaz več, kot ti?"

Kot pri vseh takšnih dogodkih, je tudi tokrat združba premišljevala samo to, kako ali kdaj naj se vsakdo najbolje izvleče.

"Vse sem storila zate," je mirno rekla Darja, "ko bi ti vedela, kakšne bolečine sem prestajala pri tetoviranju. Kakor ti je poznano, je moja kri modra kri in zato je bilo vse skupaj še huje. Ti pa si morala, seveda, morala si, kupiti grad, ali bolje si ga prilastiti na nezakoniti način. Kaj misliš, da je bil moj stric, grof von Trynxax nor?"

"Aha, to bi rada, kača," je spet prhnila Heda, "naj še to povem, da sem ti vse dosedanje može zaigrala - jaz! Jaz!"

"Može, kako?" se je vidno pretresena zazrla v Hedo Darja.

"Gledališča so polna mask, kostumov in današnji stilisti kaj hitro iz ženske narede moškega. Brez problema. Jaz sem bila vsak tvoj mož posebej. Gradove sem namreč kupovala pod tujim imenom - moškim imenom, ali bolje, bila sem moški z rodovnikom. Saj veš, še psi imajo svoj pedigre!"

"Dami, dami ..." je razširjenih oči strmel vanju Vasilij. "Kakšna farsa pa je zdaj to?"

"Kdo me je pretepal, kdo je spal vse noči z menoj?" je hotela vedeti Darja.

"Noč ima svojo moč, ljubica. Kajne Jojo, ti to veš!" Njen nasmeh je bil bolj strupen kot pogled kobre. Darja je planila v žensko in ji pričela puliti lase, zraven pa je vpila kot nora: "Tudi to boš dobila plačano, boš ... kača strupena!"

"Oho, smo jezni, jezni, ker smo modre krvi in nam že po rojstvu vse pripada, zlata žlica v ustih in gradovi po spisku. Nihče, prav nihče mi več ne vzame mojih gradov. Jih tudi ne more. Ostale so tako ali tako samo še ruševine," je zavpila Heda in popolnoma mirno odprla okno. Zajela je sapo in meni nič, tebi nič - skočila skozi okno. Oddala ni niti glasu, kaj šele krika.

Šok je bil nenaden in trije prisotni so obsedeli, vsak na svojem prostoru in nemo zrli v odprto okno.

"Kaj ... kaj je zdaj to?" je prvi spregovoril Jojo. "Poklicati moramo policijo, zdravnika, kaj vem ... koga še?"

"Samo policijo," je rekel Vasilij in se stresel, kot bi skozi njega šla smrt.

"Samo policijo," je ponovila Darja.

Skozi odprto okno pa se je slišalo vreščanje na cesti, trlo se je ljudi in tisti, ki so videli Hedo plavati po zraku, so nemo stali ob raztreščenem truplu. Poleg mrtve Hede pa je že stala njena tajnica in hlipala, da nikdar zares ni mislila tako hudo, ko ji je želela smrt.

Policija je območje zavarovala z lepilnim trakom in zdravnik, ki je izstopil iz reševalnega avtomobila, je ugotovil samo še smrt. Truplo so zavili v črn polivinil, policist pa je zrl v odprto okno v trinajstem nadstropju velike, razkošne stavbe.

"Upam, da dvigalo dela," je rekel skupini policistov, ki je vstopila v predverje. Vratar namreč z dogodkom ni bil seznanjen.

Vrata v Hedino pisarno so bila že odprta. Tam so kot v vojaški formaciji stali Vasilij in Darja ter Jojo.

"Najbolje, da greste kar z menoj. Franček," se je obrnil v moškemu, "ti pa opravi svojo dolžnost."

"Nobene prisile ni treba, saj gremo," je rekel Vasilij, ko je strmel v Frančka, ki se mu je smejal v obraz. "Gospod Vasilij, kako na lepem kraju se srečava, kajne."

Vsi skupaj so odšli, v pisarno pa je prisopihala tajnica in Franček jo je kar takoj vprašal: "Kje je koda za piramido?"

"Hm, ampak ... jaz tega ne smem ... za ceno življenja ne smem povedati," je rekla.

"Ni treba,"je mirno odgovoril Franček, "ni treba, za ceno življenja namreč. Življenja tako ali tako ni. Nihče vam ničesar ne bo storil."

"Koda je Trynxax."

"Hvala," je skril presenečenje v glasu, "lahko greste."

Ko je odšla, si je pred vrata potisnil usnjeni naslonjač in sedel vanj. "Tako," je brundal sam sebi, "zdaj pa na delo."

Piramida se je počasi odprla, predali, ki pravzaprav sploh niso bili predali, so kot virtualne datoteke skrivale vse podatke o gradovih in nakupih. "Vse to nam bo še kako prav prišlo," si je spet rekel. Zmotilo ga je namreč trkanje na vrata.

"Že grem," je rekel in potegnil stol, da so se vrata na široko odprla. Nenadoma mu je vse postalo jasno.

"A tu si," sem rekla, "zakaj si se zabarikadiral?"

"Greva," je rekel in sploh ni odgovoril na vprašanje. "Greva na kriminalistiko, tam bom vse pojasnil."

"Daleč smo prišli, da mi že pišče ukazuje," sem s smehom rekla. Prepričana sem bila, da je tokrat zgodba dobila epilog. Franček namreč še malo ni nezanesljiv ali površen.

17.[uredi]

Na kriminalistiki smo spet pripravljali sestanek. Tokrat je bila udeležba vprašljiva, saj sta oba strokovnjaka, geolog in arheolog ocenjevala nastalo škodo pri potresu. Najbolj zanimivo pa je bilo to, da se je zemlja stresla in sesula le na območju gradu. Samo kilometer stran, v najbližjem zaselku nihče ničesar ni občutil.

Jojo, ki je prišel prvi, je že pri vratih zaklical: "Stresle so se tudi ruševine gradu Smlednik." Sesedel se je na stol, kot bi samo to prišel povedati.

"Smlednik, grad Smlednik," sem brskala po drobni knjižici o gradovih na Slovenskem, "Ja, saj ga ni več. Tu piše, navajam, opustili so ga v prvi polovici 17. stoletja, ne, ne to ... tole je pomembno," sem rekla, "grad je eden izmed prvih, ki so ga arheološko raziskali, danes pa ga skušajo spremeniti v izletniško točko."

"In ... " je rekel Jojo.

"In ... kaj in? To pomeni, da je grad nekdo kupil, ali ne?"

Takrat je vstopil Vasilij, grobo prijel Joja za vrat in zakričal: "Zdaj vem, kdo je uporabljal moj avtomobil. Kaj boš rekel? Kaj si iskal v bolnici? Avto sem videl tam, pred bolnico."

"Obiskal sem grofa, ali je to prepovedano?"

"Ni, če imaš svoj avto, ni!"

"Nimam avtomobila, tudi službe ne, nič nimam, razen spominov," je rekel besno. "Vse ste mi pobrali, zavrgli in poteptali, graščaki pohlepni. Zaradi vas je, vašega pohlepa in zahtevnosti, je polovica tovarn zaprta, polovica gradov zaklenjenih, polovica brezposelnih zaradi vas. Veleposetnikov in velekapitalistov." Jojo se je že penil, njegov bes je izbruhnil po dolgem zatajevanju in hlapčevanju . Vsi smo bili začudeni in kar je bilo najslabše, vse to je bilo res. Kot javna skrivnost je visel ta grozeči oblak nad večino apatičnih potepuhov in brezposelnih ljudi.

Stopila sem med njiju, da bi preprečila prepir ali celo pretep, ko je skoraj zarenčal moj šef.

"Dovolj! Sedite! Mir v hiši! Kje je Franček?" je vprašal z normalnim glasom.

"Na potresnem območju," sem rekla, "zbira podatke."

"Torej," je spet povzdignil glas, "sestanek odpade. Ko boste vse zbrani, takrat me pokličite. Kavo mi kar v pisarno prinesi," je na moje začudenje rekel. To je bilo prvič, da je zahteval kavo v svojo pisarno.

Tam so sedeli občinski možje. Ljudje iz krajev, kjer so goreli gradovi in jim je nesreča prinesla ogromno škodo.

"Požari so očitno hit te sezone, pa še poletje ni," je rekel župan iz ene izmed sušnih pokrajin. "Le kdo sploh uživa pri takšnih dejanjih," je rekel naslednji. "Zgorelo je na novo postavljeno ogrodje za obnovo gradu na našem koncu Slovenije," je spet rekel naslednji.

"Počasi, gospodje, počasi. Poklical sem vas zato, da mi predstavite škodo, ki je ob tem nastala in seveda, ali mogoče kdo ve, čemu vsi ti požari?"

"Grad Čretež pri Mokronogu je že davnega leta 1770 uničila strela, torej je aktualno samo zemljišče in grajske kleti, ki jih je tudi že zdavnaj zasulo kamenje. Isto, ali skoraj isto pa se je zgodilo gradovoma Fridrihštajn pri Kočevju in Gamberg pri Zagorju. Prav tako," je nadaljeval arheolog, ki je bil eden izmed poklicanih, "prav tako se je zgodilo gradu Gutenberg pri Tržiču in mogočnemu gradu Kolovec pri Radomljah, še bi lahko našteval, če vas zanima," je vprašal.

"Ne, hvala, gre predvsem za slikovito predstavo o tem, kaj je od gradov dejansko ostalo. Kakor pa vemo, so vsi gradovi, ki ste jih omenili, ali še kakšen več, postali zasebna last. Za to gre, za to, kdo je lastnik in zakaj?"

"Hvala," je rekel šef, "počakali bomo, da se vsi zberemo." Ni uspel zaključiti stavka, ko sta že vstopila geolog in arheolog, rekoč: "Trupla v grajski kleti so stara komaj nekaj mesecev. Identifikacija poteka, potem bomo videli."

"Kako, nekaj mesecev?" sem rekla, še vedno držeč kavo. "Kaj niso bila najdena v grajski kleti? Torej, morala bi biti precej starejša."

"Kaj še," je rekel arheolog, "Niso. Res niso."

"Kdo še manjka, koga še čakamo," je rekel šef.

"Vsi smo, razen Frančka. Gotovo bo prišel kasneje."

"Skliči družbo," je rekel resno, zelo resno. "Prisoten naj bo tudi odvetnik. Pokliči ga!" mi je pomignil kar z glavo.

Darja in Vasilij sta s tajnico prišla prva, sledil je razburjeni Jojo in na Marijo smo morali kar nekaj časa čakati.

"Si filme, zapise in posnetke pripravila," je še vprašal, ko je vstopil odvetnik, in rekel: "Ali naj vsakemu posebej preberem njegove pravice?" Nič dober dan, nič pozdrava, le togo odvetniško vprašanje.

"Seveda," sem rekla, "takšna so pravila."

"Glavna akterka si je sodila sama," je rekel odvetnik in prebral poročilo o truplih. Močno je zajel sapo, ko je nadaljeval: "Samo Katarina Velika se lahko kosa s to sodobno nimfomanko. Svoje ljubimce je namreč takrat, ko se jih je naveličala, s svoje sobe, ki je imela luknjo v podu, metala v grajsko klet. Obenem pa je prepričala Darjo, da so to njeni mrtvi možje. Le tako jo je držala v šahu in strahu."

"To je vaše mnenje," je rekel šef. "Preiskava bo pokazala pravi motiv in dejanja."

Tajnica je šklepetala z zobmi, Darja pa je strmela v odvetnika, kot bi bila začarana. Ostali prisotni pa niso mogli verjeti, kar so slišali.

"To je samo del zgodbe," je rekel spet šef, "ostalo bomo še zbrali. Mislim, da smo izvedeli, kar smo hoteli. Tu, na mizi, imam naloge za pripor. Za vse. Tudi eden izmed vas nima čiste vesti." Pomignil je policistoma, ki sta čakala, da odpeljeta osumljence.

18.[uredi]

S Frančkom sva stala na robu kraterja.

"Si kdaj pomislila, da bomo imeli Slovenci svoj vulkan?" je rekel Franček veselo. "Vsaka stvar je za nekaj dobra. Izbruh vulkana na ozemlju gradu je marsikaj pojasnil."

"Gotovo," sem rekla in med prsti sem drobila mastno zemljo, ki sem jo pobrala s tal. "Gotovo, to je res! Ampak, si lahko predstavljaš, kaj to pomeni?"

V globini zemlje je še vedno bobnelo in brbotalo, občutek sem imela, da me bo vsak hip odpihnilo v zrak. "Malo me je strah," sem rekla, ko so se tla spet stresla.

"Narava poskrbi za ravnotežje," je rekel Franček, tako, kot bi me sploh ne slišal. "Vulkansko žrelo bo s časom prikrilo zelenje in zagotovo bo tudi tokrat nastala kakšna pravljica."

"Geologi so prepričani, da je tu velika zaloga zemeljskega plina. Zato je tudi tolikokrat gorelo okrog gradu. To bomo bogati," sem s smehom dodala.

"Gospa Heda se je trudila zaman. Samo malo bi počakala pa bi grad pihnilo v zrak. Ostala bi živa. Mi pa sploh ne bi vedeli, kaj se dogaja. Kako pravilno sem se odločil, da sem jih zasledoval in opazoval. Tako pa je vse dokumentirano, saj veš." Franček je bil zelo zadovoljen, ker mu je uspelo priskrbeti vse dokaze. Njegovo zasledovanje udeležencev te kriminalne združbe, je bilo nevidno, kljub temu, da bi ga Vasilij skoraj odkril.

"Greva," sem rekla. Vulkansko žrelo mi je namreč vzbujalo kar precej strahu. Vsak hip bi lahko spet izbruhnilo lavo, kaj pa potem.

"Ali koga čakava," sem rekla, ker se Franček sploh ni hotel odpraviti.

"Da," je rekel. "Da, čakava gospo Darjo. Lastnico vulkana."

Prišla je z velikim črnim avtomobilom. Ko je izstopila, sva bila oba presenečena. Nosila je namreč belo majico, na njej pa natisnjeno sporočilo iz Deklaracije o človekovih pravicah. Njeni rdeči lasje so vihrali v vetru in nasmeh je bil popolnoma sproščen. Običajno eleganco je torej zamenjala svobodna stilska preobleka. Ko je pri- šla bližje, sva brala: "Nikomur ne sme biti premoženje samovoljno vzeto. 17. člen, točka 2."

"Uf, tu pa pošteno brbota," je spet z nasmehom rekla. Objela je Frančka, mene samo od daleč, ko je kratko rekla: "Hvala za vse."

"Smrdi kot v peklu," sem dodala, "midva bova kar šla. Upam, da se bosta tudi vi pravočasno umaknili."

Zemlja je postajala nemirna in njena notranjost je napovedovala ponoven izbruh vulkana. Vulkana, ki ga Slovenci do sedaj nismo imeli, pa smo si ga tako želeli. S Frančkom sva se smejala tej ugotovitvi, ko sem rekla: "Ali sem si končno prislužila veliko knjigo o slovenskih gradovih, kaj praviš?"

"Prav toliko, kot jaz knjigo o vulkanih," je rekel in že sva se odpeljala domov. Samo od daleč sva videla Darjo, ki je stala na vrhu kraterja in njeni rdeči lasje so napovedovali novo zgodbo o divji raci in škrlatni vdovi.

Konec