Divja jaga

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Škopnik Narodne pripovedke iz Mežiške doline
Divja jaga
Vinko Möderndorfer (1894)
Kmet je oral na dan treh žebljev
Izdano: COBBIS 2830133
Viri: COBBIS 2830133
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Globoko v Podjunskem gozdu je stanoval ubog drvar v siromašni bajtici. Navadil se je temnih gozdov in ni poznal strahu, če se je zaganjal veter v visoke smreke in se je zaradi tega slišalo šuštenje in pokanje, ki marsikoga tako prestrašil, da mu vstanejo lasje pokonci.

Drvar je mnogokrat slišal pripovedovati stare ljudi, kaj se je temu in kaj se je onemu pripetilo v gozdu. Vse takšne pripovedke pa je imenoval stare čenče in vedno zatrjeval, da vsega tega tako dolgo ne bo verjel, dokler sam ne bo doživel kaj podobnega.

Nekega večera je po delopustu slonel pri oknu svoje koče in s slastjo vdihoval sveži gorski zrak. Pri delu, ko mu je lil pot s čela, ko je napenjal mišice pri trudapolnem delu, ni opazil naravnih krasot. Čisto drugače pa jih je občutil, ko je sedel v svoji kočici in opazoval, kako so se kradli poslednji žarki zahajajočega sonca skozi visoko drevje. Tako je bil zatopljen, da ni niti slišal, da se bliža njegovi koči Divja jaga. Ko se je zavedel, je slišal šum in hrup, lajanje psov, mijavkanje mačk, vmes pa odmeve človeških glasov. Divja jaga ga je presenetila v najboljšem razpoloženju in zaradi tega je postal preveč predrzen. Sklonil se je še dalje skozi odprto okno, in ker ni videl zunaj živega duha, je oponašal lajanje in mijavkanje Divje jage.

Nekaj trenutkov nato je priletela skozi okno človeška noga. Drvar se je tako prestrašil, da je padel vznak. Ko se je prebudil iz omedlevice, je skočil pokoncu in hotel zbežati. Pa ni mogel, ker je začutil v desni nogi strašno trganje. Bilo mu je, kakor da sploh nima več noge in da leži noga odtrgana na tleh. S težavo se je privlekel do župnišča in sporočil župniku, kaj se je zgodilo. Župnik mu je dal nasvet, naj zavije skozi okno vrženo človeško nogo v oprano rjuho in jo shrani pod božjo »matro«. Ko bo minilo leto dni, naj zopet čaka pri odprtem oknu, ker se bo Jaga vračala, in tedaj naj vrže nogo nazaj skozi okno. Zaradi bolečin v nogi pa mora tudi leto dni trpeti; če bo šlo vse po sreči, bo vzela Divja jaga njegovo bolezen zopet s seboj.

Tako se je zgodilo. Ko je minilo leto dni, je drvar zopet zaslišal hrup Divje jage, ki je pa prihajala od druge strani kakor prejšnje leto. Ko je vrgel nogo Divje jage skozi okno, je izginila, ne da bi padla, v sobo pa je zadonel glas: »Lani sem dala, letos sem vzela.«

Drvarju je prenehalo trganje v nogi, skozi okno pa ni gledal več Divje jage, še manj pa jo oponašal.

II V Solčavi je živel pastir, ki je bil vse leto na planini. Samo enkrat na mesec je šel h gospodarju po živila ali po zdravila za bolno živino. V dolino se je napotil vselej že ob sončnem vzhodu, da se je mogel vrniti še pred zahodom. Zvečer je bil vedno o pravem času pri čredi, kajti bil je veren sluga svojega gospodarja. Pred nočjo pa se je vračal tudi zaradi tega, ker ga je bilo strah hoditi ponoči skozi gozd.

Pastir je imel posebno v časteh sv. Luko, kajti temu svetniku gleda na vsaki podobi vol čez ramo. Na dan sv. Luke je pregledal vso živino in pri tem je nekoč zapazil, da je najlepšo kravo nekaj pičilo in da ji je zaradi in da ji je zaradi tega zmanjkalo mleka. Iti je moral v mraku skozi gozd h gospodarju, da mu sporoči nezgodo. Sredi gozda je zaslišal za seboj hrup Divje jage. Spomnil se je, kako mu je babica pripovedovala, da ne sme gledati nazaj, če sliši Divjo jago. Če je na vozni poti, se mora uleči z obrazom na zemljo v levi tir ali pa na panj, ki jih je bilo več na levi in desni. V naglici pa ni mogel najti nobenega, v katerega bi bil vsekan križ, zato se je moral uleči na drugega, ki ni imel nobenega znamenja. Medtem pa je bila Divja jaga že za njim. Slišal je samo, da je nekdo rekel: »Tukaj je panj, v katerega moram zasaditi sekiro.«

Divja jaga je odšla, pastirja pa je odslej strašno bolelo v križu. Hodil je k zdravnikom, a nobeden mu ni mogel pomagati. Zaradi hudih bolečin je popolnoma obnemogel. Stara ženica, ki je vedela za mnoga zdravila je pastirja prepričala, da ima Uroke, in mu je poskušala bolezen odmoliti. Z ženskim krilom ga je dregnila od glave do noge, pri tem pa je takole molila:

»Devica Marija na cerkvenem pragu kleči, hudi Urok pa mimo leti. Devica Marija ga vpraša: Hudi Urok, kam ti greš? – Grem k tistemu človeku, kateri ima Urok, vse kosti mu zdrobim in vso kri mu posušim! – Hudi Urok, ti nimaš kosti zdrobiti in ne krvi popiti! Hudi Urok, idi tja v visoko skalovje, kjer nobena krščanska stvar ne more prebivati in kamor se ne sliši nobeno zvonjenje!« - Nato mu je ženica odštevala Uroke. Odštevala je: »Urokov je devet, jih ni devet, jih je le sedem, ni jih sedem, jih je šest,« - nato je enkrat pljunila vstran – »ni jih šest, jih je le pet, ni jih pet, so le štirje, niso štirje, so le trije« - nato je dvakrat pljunila vstran – »niso trije,sta le dva, je le eden, ni nobeden!« - Ženica je trikrat pljunila vstran, napravila še križ če pastirja in zamrmrala: »Pomagaj ti Bog Oče, Sin in sv. Duh!«

Pa tudi to mu ni pomagalo. Ženica mu je naročila, naj gre ležat čez leto na panj, kjer ga je dobila Jaga, če ne bo ozdravel. Pastir se je ravnal po tem nasvetu. Mimo je prišla Divja jaga in slišal se je glas: »Vzeti moram tudi sekiro s seboj, ki sem jo lansko leto zasadil v ta panj in jo zasaditi v drugega!« Pastir je nato okreval.

III

V Rožu tuli in fuli na kvatrno nedeljo zvečer pred božičem. Tedaj slišiš vse človeške in živalske glasove: mijavkanje, cviljenje, tuljenje, lajanje, vriskanje, vek in žebranje. To je Divja jaga. Gori mož preganja s tropom mačk, psov in drugih zveri Žalik žene.

Neki hlapec je pomagal Divji jagi vpiti. Kmalu nato mu je nekdo prinesel človeško pleče in rekel: »Kar si pomagal loviti, pomagaj še jesti!«

Divje jage se reši Žalik žena samo na ta način, da brž sede na štor, v katerem je vsekan križ. Če človeka sreča Divja jaga, se reši, če se brž vleže v desno kolovoznico in drži roke in noge navzkriž.