Direktor Čampa (Odlomek iz drugega dejanja)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Direktor Čampa
Jože Kranjc
Izdano: Književnost 12/3 (1935), 405-411
Viri: dLib 12
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Igra v petih dejanjih. (Odlomek iz drugega dejanja.)

OSEBE:[uredi]

Direktor Čampa.

Koruza, Bernard, Kodrička, Marija: vzgojitelji.

Ivan Križaj, suplent.

Zina Sušnikova, učenka.

DRUGO DEJANJE.[uredi]

Konferenčna soba. V zadnji steni dve okni, med njima vladarjeva slika in križ. Na desni vhod v ravnateljevo pisarno, na levi vrata na hodnik. Na obeli straneh omare s knjigami, zvezki in učili. V sredi dolga zelena miza, katere ožji del je obrnjen proti občinstvu. Ko se zastor dvigne, govore vzgojitelji drug čez drugega.

KORUZA: Kaj takega še nisem doživel.

BERNARD: Kdo naj še to razume?

KODRIČKA: Da, smejala se mi je, v obraz se mi je smejala!

KORUZA: Nobene morale ni več na svetu.

KODRIČKA: Zato tudi ni nobene vere več.

BERNARD: Današnja mladina!

KORUZA: Vsako usmiljenje na stran!

BERNARD: Saj nas imajo za norca!

KODRIČKA: Prav ničesar ji nisem storila!

BERNARD: Nekaj je treba ukreniti, nekaj za vzgled!

ČAMPA: Mir. prosim, gospoda, posluh!

VSI: (obmolče).

ČAMPA: Dejansko stanje vam je zdaj znano. Na kratko: v šolo je nosila prepovedane tiskovine in je tako zagrešila prestopek proti točki 8. disciplinarnega reda in raznim poznejšim odredbam, obenem pa je gojila prepovedano ljubezensko razmerje in s tem prekoračila moj ukaz od petnajstega septembra preteklega leta, s katerim sem še posebej prepovedal vsako razmerje.

KODRIČKA: Poleg tega pa mi je odgovarjala, zahtevala pisma nazaj – – –

KORUZA: – – – in se na cesti iz vas norčevala.

ČAMPA: Poklical sem jo sem, da se zagovarja pred nami vsemi.

(Vstane in gre k vratom.)

KRIŽAJ: (vstane). Prosim, ne je zasliševati!

ČAMPA: (obstane in ga začudeno gleda).

MARIJA: Čemu bi jo zasliševali, saj si pravkar dejal, da je stvar jasna.

KRIŽAJ: Prosim vas, bolje je, da je ne kličete sem. (Nervozno.) Čemu je potrebna še ta ceremonija?

KORUZA: Ne bo vas snedla, mladi tovariš!

BERNARD: Le naučite se vseh ceremonij.

KRIŽAJ: (sede).

KODRIČKA: Naj se zagovarja. Le naj se zagovarja!

ČAMPA: (odpre vrata). Vstopite. (Zina Sušnik vstopi, se prikloni in gre na prostor, ki ga ji odkaže Čampa.)

ČAMPA: (obstoji, nato napravi nekaj korakov sem in tja, da poglobi svečanost tega trenotka, sede, se obrne najprej k Zini, nato vzame list z mize, ga ogleduje, položi spet nazaj in se okrene k Zini.) Ali veste, zakaj smo vas poklicali?

KODRIČKA: (ironično). Kako naj to ve?

ZINA: (glasno). Vem.

ČAMPA: Zakaj smo vas poklicali?

ZINA: Ker sem imela letake v šoli.

KORUZA: Ne samo zato.

BERNARD: O, so še druge stvari!

KODRIČKA: Kaj pa ljubavna pisma?

BERNARD: (Križaju). Poglejte jo, kako si grize ustnice!

KRIŽAJ: (ostro). Pustite me pri miru!

ČAMPA: Vi torej veste, zakaj sem vas pozval. V vašo korist je, če boste odgovarjali po pravici in resnici. (Počaka.) Zakaj ste to storili?

ZINA: Do danes se ni nihče brigal zame in nihče me ni vprašal, kaj sem, kako živim in kaj delam. Če bi me to vprašali preje, morda kar takrat, ko sem prvič prišla v to šolo, bi danes ne bilo začudenja in vsa ta razprava in vsa vprašanja bi bila čisto nepotrebna.

ČAMPA: Kaj govorite na dolgo in široko. Držite se mojega vprašanja!

ZINA: Stara sem dvajset let in stanujem v Škafarski ulici štev. 5.

KODRTČKA: To ne spada k stvari.

BERNARD: Kaj ima opraviti Škafarska ulica s to stvarjo?

MARIJA: Čemu jo motite?

ZTNA: Kaj ima opraviti Škafarska ulica s to stvarjo?? V veliki zvezi je, kakor boste videli. In ker ste mi dovolili zagovor, ni odveč, če povem vse, kar se mi zdi potrebno.

ČAMPA: Govorite na kratko!

ZINA: Hiša štev. 5 je stanovanjska kasarna. Samo majhna delavska stanovanja so v njej, sami delavci stanujejo tam. Med njimi pa jih je največ iz tvrdke »Delta«, ki je pred tremi meseci ustavila delo.

MARIJA: Delta?

ZINA: To gotovo tudi vi prav dobro veste, gospod direktor, ker ste predsednik te tvrdke.

ČAMPA: To ne spada sem!

VSI: (se spogledajo).

MARIJA: Morda pa spada. Kar nadaljujte, Zina!

ZINA: Vsi delavci so izgubili službe in sede zdaj brez posla in brez mezd doma.

KODRIČKA Ne pravite nam pripovedk!

ZINA: Pri enem teh delavcev stanujem jaz že četrto leto. Ko sem pobegnila iz vzgojevališča, me je vzel k sebi in tako sem prav za prav čisto njegov otrok. Ž njimi živim, ž njimi delam in tudi ž njimi trpim. Zato tudi ž njimi mislim in vem, da ni prav to, kar se je zgodilo. Deset let je bil Zalar – tako se namreč piše – v službi pri Delti, vsak dan deset ur je delal, da je preživel sebe in družino – vse svoje sile je pustil v podjetju, ki je še predlanskim imelo pol milijona čistega dobička – zdaj pa je postavljen na cesto in nima, kar bi vtaknil v usta. Sprva je čepel doma in tuhtal, nato je začel piti, pretepati ženo in otroke – – –

KORUZA: No, lepa druščina za mlado dekle!

ZINA: – – –dokler nisva medve z Zalarico začele skrbeti za družino. Da, obe. Prali sva, delali podnevi in ponoči in preskrbeli, da je Zalar začel gledati svojo nesrečo z drugimi očmi. Tako je sklical vse delavce, da bi organizirani prišli do svojih pravic. In ker sem jaz tudi sama prizadeta, ali ni potem prav, da sem pomagala v tem boju? Ali je potem čudno, da sem raznašala vabila in letake? Saj je to bila vendar moja dolžnost! In če sem jih nekaj slučajno prinesla v šolo, kjer mi jih je vzela gospa Kodrička – – –

ČAMPA: – gospa profesorica Kodrička!

ZINA: – – – gospa profesorica Kodrička, kaj sem s tem zagrešila? Nihče se pred temi letaki ni brigal za moje življenje izven šole, nihče me ni vprašal, kako živim, kje jemljem denar za obleke, knjige, zvezke, do danes prav nobeden. Zdaj pa naj dajem odgovor za tisto, za kar me do sedaj še ni nihče niti povprašal? Odgovarjam naj in naj bom kaznovana, ker sem storila svojo dolžnost? Zato je moj zagovor čisto kratek: ničesar takega nisem storila, kar bi kršilo disciplinarni red.

ČAMPA: O tem ne boste sodili vi.

ZINA: Rekli ste mi, naj se zagovarjam.

ČAMPA: Ali niste vedeli, da je širjenje takih letakov prepovedano?

ZINA: Nisem jih širila tam, kjer je to prepovedano, temveč tam, kjer je bilo to potrebno.

ČAMPA: Vi ste učenka, ne delavka.

ZINA: Oboje sem. Že štiri leta se sama živim, čisto sama, s temile rokami. Zato sem delavka in izpolnjujem tudi svoje delavske dolžnosti.

ČAMPA: Če bi vedeli, da res niste krivi, ne bi pošiljali svojih tet – – –

ZINA: Kaj je teta prišla sem?

ČAMPA: Po vašem naročilu.

ZINA: Nisem je tega prosila, le pisala sem ji, kaj se je zgodilo.

ČAMPA: Vaš zagovor je čisto brez pomena, ker nas ne brigajo vzroki dejanja, ampak dejanje samo. Na kratko! Čemu ste prinesli liste v šolo?

ZINA: Zakaj naj se potem zagovarjam, če je zagovor brez pomena?

KORUZA: In če bi pustili letake zaenkrat ob strani, kaj pa je bilo z ono drugo stvarjo?

ZINA: S katero?

ČAMPA: O tej stvari niste spregovorili niti ene besede.

KODRIČKA Zdaj jo je pa še sram!

MARIJA: Dovolj je tega, pustite jo.

ČAMPA: (proti Mariji, ostro). Prosim! — (Zini.) Vi imate nedovoljeno razmerje.

ZINA: Ali ne smem prejemati pisem?

KODRIČKA: A kakšnih pisem!

BERNARD: Pisem ljubezni.

ZINA: Ali je to tudi greh? Prejela sem pismo, spravila sem ga v knjigo, našli ste ga – kaj sem zagrešila?

ČAMPA: Razmerje imate!

KODRIČKA: Kdo je tisti?

KORUZA: Kdaj ste se shajali ž njim?

ZINA: Čemu ta vprašanja? Ali res nočete razumeti mladega človeka?

ČAMPA: Kako govorite? Kje pa ste?

MARTJA: Naj govori! Zato smo jo poklicali.

ZINA: Da, govorila bom, saj mi je danes prvič dana prilika, da govorim, da morem povedati, kar mi je na srcu, odkar se je vse to začelo. Nezakonska hči sem in ne poznam ne očeta ne matere, ki mi je umrla, ko sem bila stara tri dni. Vse svoje življenje do takrat, ko sem dopolnila šestnajsto leto in prišla k Zalarju, mi je potekalo samo v miloščini. Kdor daje miloščino, ne daje ljubezni, ker zahteva hvaležnost in miloščino očita. Nihče me ni božal, nihče me ni bodril, rastla sem sama s svojimi mislimi in s svojo bolečino. Kolikokrat sem šla sama do Save; sedla sem na breg in gledala v nemirne valove, ki so se izmikali pred menoj in bežali naprej čisto mirno in brez usmiljenja. Prav tako so hodili mimo mene ljudje vsak svojo pot, jaz pa sem gledala z bolečino v sebi za njimi ... Nisem verjela v ljubezen ... Sovražila sem vse, ki so me obdajali z usmiljenjem in mi izkazovali milost, pobegnila sem od njih in začela sama od sebe živeti ... čisto sama na vsem božjem svetu. Sedela sem v šoli vas poslušala in gledala, ki ste prav tako šli mimo mene kakor vsi drugi, in bridko mi je bilo pri srcu. ko sem mislila: kateri od teh, ki je njih usoda za toliko časa zvezana z menoj, kateri od teh se samo enkrat povpraša, kdo je ta Zina Sušnikova, ki sedi ob oknu in je tako zamišljena ... Nikogar ni bilo ... Prvič ste se sklonili do mene sedaj, ko me sodite. In vendar sem stara 20 let. Vem za življenjsko borbo, vem, kako ljudje stradajo, vem, koliko se je treba truditi za vsakdanji kruh, poznam sovraštvo ljudi, tekmovanje v boju za obstanek, vse to vem. ker sem bila stokrat ponižana, a vkljub temu samostojna ... Zdaj pa stojim tu pred vami in moram odgovarjati zato, ker je vendarle eden na svetu, ki me ima rad! Če bi ne delala nalog, če bi kalila šolski red, razbila tablo, ukradla šolski denar, – tedaj bi bili upravičeni soditi nad mano, ker vam je bilo sveto le tisto zunanje, tisto formalno, ki je na površju. Če se niste brigali zame, ko so me ljudje sovražili, zakaj me sovražite zdaj, ko sem srečna? Čemu torej stojim tu pred vami?

KODRIČKA: Seveda, priklonimo naj se pred vami in vam damo še odlikovanje za to vašo srečno ljubezen.

ZINA: To ste rekli?

KRIŽAJ: (ki je že med Zininim govorom postal nemiren, skoči naglo pokonci in je ves razburjen). Zdaj je pa dovolj! Kje pa sem? Kaj pa poslušam? Ne pustim več ... Glejte vase ... Konec! Nihče ne bo več govoril! (Plane k Zini.) Ven! Takoj ven!

ZINA: Grem. saj grem.

ČAMPA: Kaj je to? Kaj si dovoljujete, gospod Križaj?

KRIŽAJ (prime Zino za roko in jo vleče do vrat). Ven! Ven, pravim!

ZINA: Boli me! (Odide.)

KRIŽAJ: Tako! (Gre razburjeno nekajkrat sem in tja.)

ČAMPA: Kaj ste si dovolili, gospod Križaj?

KRIŽAJ: Kaj sem si dovolil?! V i me to vprašujete? Storil sem ono, kar bi morali storiti vi! Spravili ste jo do tega, da je pred vami pokazala svojo dušo – – in kaj je žela za to? Rogali ste se ji, ker ste brez srca. Ubogajte pravilnike in zakone, spoštujte jih in klečite pred njimi, toda ne trite duš, ker ste le gospodarji teles, formalni vladarji učenosti. Kdo vam je dal pravico, stikati po dušah?

ČAMPA: Žal vam bo za te besede, gospod Križaj!

KORUZA: Zblaznel je.

KODRIČKA: Saj je res čisto zmešan.

KRIŽAJ: Žal mi bo? Žal mi bo samo to, da sem molčal toliko časa, da že prej nisem razgnal te komedije. Ona je mislila, da ima opraviti z ljudmi, ki imajo usmiljena srca, in jo bodo razumeli ... Našla pa je same brezčutneže!

BERNARD: Gospod tovariš!

KORUZA: Zapovedujem mir! Sedite, gospod Križaj!

MARIJA: (stopi h Križaju): Pomirite se, gospod Križaj, saj ni vredno besed. Sami ste rekli, da je vse to komedija, čemu torej solze in jeza?

KRIŽAJ: (sede).

ČAMPA: To, kar ste govorili, gospod Križaj, vam ne bo odpuščeno. Kako pridete vi do tega, da žalite svoje tovariše, najmlajši med njimi in najbolj neizkušen? Kaj vi razumete o naših dolžnostih? Zapomnite si, najprej so dolžnosti, potem je razum in daleč stran od tega je čuvstvo. Da se nismo brigali zanjo? Gospod tovariš, do dvesto jih je na naši šoli. Kako naj zvemo za vse njihove težnje, načrte in njihovo trpljenje? Kdaj naj iščem stikov z njimi in kako naj se sprijaznim z vsako posamezno tako, da nam bo čisto zaupala, kajti brez zaupanja ni prijateljstva! Poleg tega je med nami in njimi stena redov, za katere se vsaka bori in v borbi uporablja vsakršno orožje, tudi laž, hinavščino, morda celo denuncijantstvo! In nazadnje, ali je ena med njimi, ki bi priznala takšno razmerje ali delovanje v kakšnem prepovedanem društvu? Dragi moj, vse besede o prijateljstvu so prazna pena – ločijo nas in ločili nas bodo pravilniki, prepovedi, redi in pa snov, znanost, ki jo moramo v teku let vliti v njihove možgane. Disciplina ne zbližuje onih, ki jo zahtevajo, z onimi, ki ji morajo biti pokorni, temveč ustvarja med njimi napeto razmerje. Zato ne glejte s čuvstvom na to stvar, ker prvi, ki se vam bodo smejali, bodo študentje.

KODRIČKA: Zdaj je vse pokvarjeno. Mesto da bi se poboljšala, ko bi jo mi poučili, se nam bo smejala. Ali je to vzgoja?

KORUZA: Mladi gospod, vas še na svetu ni bilo, ko sem jaz že učil in še do danes ni bilo človeka, ki bi mu storil krivico. Pri vzgoji je treba trde roke.

BERNARD: Ali naj se pustimo mi vzgajati od onih, ki jih moramo vzgajati ...? Ne vem, kakšne živce imajo danes ljudje.

ČAMPA: Sicer, gospod suplent, še stvar ni končana. Izvršil bom svojo službeno dolžnost tudi napram vam, zato se oglasite po seji v moji pisarni.

MARIJA: Preidimo k stvari.

ČAMPA: Torej preidimo k stvari. Na kratko: nosila je s seboj prepovedane letake in gojila nedovoljeno razmerje. Zaradi incidenta, ki ga hkrati še enkrat kar najbolj odločno obsojam, nam prav ta drugi njen greh ni popolnoma pojasnjen. Zategadelj bomo predvsem govorili sedaj o tem deliktu.

KRIŽAJ: (vstane). Nihče ne bo ničesar več govoril.

MARIJA: Gospod Križaj, pomirite se.

KRIŽAJ: Mene ne briga čisto nič. Ne dovolim in ne bom dovolil, da bi kdorkoli še razpravljal o tej stvari.

ČAMPA: Gospod Križaj, pozivam vas, da molčite!

KRIŽAJ: Ne bom molčal, ker vas obsojam! Mislil sem, da bom prišel med vzgojitelje, ki očetovsko občujejo z mladimi ljudmi, ki so jim dani v varstvo, pa sem prišel na zabavo. Vsi ste prišli tu sem z namenom, da bi se zabavali ob njeni ljubezni, ob njeni sramežljivosti in njeni potisnjenosti. Vaša fantazija se je že v naprej naslajala nad njenim neprilikam in vaše želje so imele bolj namen, stikati po njenem življenju, kakor njo razumeti. Secirali ste jo, ne zato, da bi jo vzdramili, operacija vam je bila v užitek ne pa v njeno korist. In to ste vi, ki zdaj iščete greha v drugih ljudeh, pred pol ure pa ste nas vse silili, naj pustimo svoje prepričanje, kakor ste ga najbrže tudi vsi zaradi svojih koristi. Kje je tu etična logika? Kdo vam je dal pravico razsojati o grehu, ko ste sami debelo zaviti vanj? Kdo je oni, ki vam je dal, da sodite o morali, ki je sami niti ne poznate? (Med ostalimi razburjenje. Vzkliki: Kaj smo otroci? Ali je to šola? Kaj si dovoljuje?) Vi ste tisti, ki bi naj bili sojeni in med sodniki bi prav lahko in z vso pravico sedela Sušnikova.

ČAMPA: (vstane). Gospod Križaj, pozivam vas, da takoj zapustite sejo.

KRIŽAJ: Tako torej! Resnica zapri usta. sodnik zapusti sodni dvor. Prav, šel bom, rad grem. Toda, kar mi je na srcu, povem do konca. Nič vam ni pomagalo, da ste čuli, kako se je pehala skozi življenje ... O, prav nič, kajti vi sedite na svojem prestolu, podprtem s paragrafi in naglimi odredbami in vam se ne smilijo stoteri, ki so delali za vas, predsednika »Delte« in danes stradajo prav zaradi vas!

ČAMPA: Ven, sem dejal.

KRIŽAJ: Povedal sem, kar mi je bilo na srcu. Sicer pa, bilo je brez pomena. Mirno boste nadaljevali komedijo in spat boste šli s čisto vestjo. Zbogom, gospa Marija. (Odide.)