Diran Adebayo

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Diran Adebayo
Sinji stolp
Tomaž Šalamun
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Kreta je valvolina. Ko je poni odškrebljal.
Ležim na preprogi. Nemški ovčar je tulipan. Diran! Roža cvete sebi sama. Ne spominjaš me
nanj, spominjaš me nase. Peruju kažeš lok za kriket in krepiš, krepiš, vzhajaš, jaz sem tvoj afriški lumpul. Diran! Tu je bila steptana
zemlja. Potem je prišla Beatrice. Ovce so pomrle. Njihovi gospodarji lezejo v sanje. Schloendorf je šel. To sem predelal,
to napo in zdaj so tu Laure, Peru in Juan gostitelji. Peru nas kliče ven gledati luno. Bella morena bianca, Nubijcem glavo
zamakniti. Okno in potovalec in jadro, ki pije bleske. Poljubi svetlobe skozi liste dreves, tam se dva ptička kljunčkata. Sviter visi mrtvo čez
verigo blizu levje glave, lažem, blizu bele rjuhe, res je. Slišiš, kako ptički prepevajo, Diran, veš, da sem te pozabil. Lovci imajo puško in

stojijo. Zima bo. Tračnice bodo zaledenele in ti, ki se zdaj pritožujejo v sanjah - že ovce so jih steptale - se bodo razlili z dlanjo.