Diran Adebayo
| ← San Pietro à Cascia z Masacciem | Diran Adebayo Sinji stolp Tomaž Šalamun |
Skedenj gradiva in prebirava Reader's Digest → |
| |||||||
Kreta je valvolina. Ko je poni odškrebljal.
Ležim na preprogi. Nemški ovčar je tulipan.
Diran! Roža cvete sebi sama. Ne spominjaš me
nanj, spominjaš me nase. Péruju kažeš lok za
kriket in krepiš, krepiš, vzhajaš, jaz sem tvoj
afriški lumpul. Diran! Tu je bila steptana
zemlja. Potem je prišla Beatrice. Ovce so
pomrle. Njihovi gospodarji lezejo v
sanje. Schloendorf je šel. To sem predelal,
to napo in zdaj so tu Laure, Péru in Juan
gostitelji. Péru nas kliče ven gledati
luno. Bella morena bianca, Nubijcem glavo
zamakniti. Okno in potovalec in jadro, ki pije
bleske. Poljubi svetlobe skozi liste dreves, tam se
dva ptička kljunčkata. Sviter visi mrtvo čez
verigo blizu levje glave, lažem, blizu bele rjuhe,
res je. Slišiš kako ptički prepevajo, Diran,
veš da sem te pozabil. Lovci imajo puško in
stojijo. Zima bo. Tračnice bodo zaledenele in
ti, ki se zdaj pritožujejo v sanjah – že
ovce so jih steptale – se bodo razlili z dlanjo.