Dimitrij Pavlovič in grda ženska

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Dimitrij Pavlovič in grda ženska.
Novela.

Vladimir Levstik
Izdano: Slovan let. 5, št. 5, 6, 7 1907
Viri: dLib dLib dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.[uredi]

Dimitrij Pavlovič je dober človek, krščanski človek, globok filozof in vrhu tega navdušen za slovanske brate, ali »grdih žensk« ne razume, in to mu zamerim.

Seznanil sem se ž njim nedolgo po svojem prihodu v Pariz; najela sva v eni najzanikarnejših »maisons meublées« najtemnejše in najumazanejše ulice takozvanega Quartier Latin dve nizki in tesni podstrešni sobici s skupnim vhodom. Prvotna osamljenost naju obeh sredi tujega ljudstva in docela neznane nama kulture, nemara pa tudi različnost najinih nazorov in ljubezen do burnih filozofskih razprav naju je zvezala kmalu s tesnim prijateljstvom in sebičnimi nameni: jaz sem hotel proučiti v njem zanimivo osebnost, da jo prodam kdaj pozneje v plašču dušeslovnega romana na sužnjem trgu naše lepe književnosti, on pa do zadnjega ni hotel opustiti otroško goreče nade, da me s svojimi nauki pritira neko v naročje edinozveličavnega naziranja stvari, ki je bilo seveda njegovo. Moje sožalje vam, velecenjeni Dimitrij Pavlovič, in da bi nikoli ne čitali, kar bom zdajle napisal o vas …

Noč. Mrzličnoživa pariška noč, liki preproga, stkana iz višnjevkaste teme, prepletene s srebrnožoltimi prameni plinovih svetilk in poslikane z razsvetljenimi vogali restoranov, z gospodi v cilindrih, z damami v tistih prelestnih klobučkih, ki jih zna nositi le Parižanka, z dijaki, vlačugami in postopači.

Rue Champollion v bližini Sorbone. To je temna ulica in posebno omiljena otrokom teme. Dva taka stopata od kabareta »La Bohème« proti domu; cigarete kadita, ovratnika sukenj imata privihane in roke tiščita v žepe. Pritisnil je nepričakovan mraz in se jima zagrizel v nosove, ko sta stopila na prosto. Da ni že bila policijska ura in da ni tista drobna šansonetka, ki jo pozna občinstvo pod priimkom »le petit rossignol«, odpela zadnje pesmi o prvem ljubčku, ki je bil sevé zelo nespodoben in brezsrčen, nemara bi se vrnila na toplo, kajti doma je tudi mraz.

Ta dva grešnika sta moja neznatnost in Dimitrij Pavlovič, oziroma Dimitrij Pavlovič in moja neznatnost.

»Jaz imam še deset sous, Dimitrij Pavlovič; če niste večji revež od mene, bi predlagal, da greva k »Panthéonu«; tam je zdaj vse polno deklet …

Čokata postava prijatelja je odrevenela od ogorčenja. Obstal je.

»Vi ste moj zli duh, Vladimir Mihajlovič! Ni vam dovolj, da ste me zapeljali v to jamo razbojnikov, kjer ves večer nisem slišal dostojne besede in sem plačal za slabo kavo dvanajst sous; vabite me še drugam, in ko veste, da nimava denarja. Vaša rafiniranost sega tako daleč, da zahajate med grde ženske in obujate poželjenje … Samo golo poželjenje vam je že v naslado!«

»Ah, tako torej! Vendar sva enkrat skupaj,« pravim jaz ne premalo hudobno. »Vaše mnenje, mili prijatelj, je torej takšno: ako bi imel Vladimir Mihajlovič v svojem žepu deset louisd'orjev mesto deset sous, potem bi se Dimitrij Pavlovič nemara izvolil poboljšati v večjem obsegu, nego se razume samo po sebi!«

»Nikakor! Vi podcenjujete moje moralno prepričanje; jaz nočem propasti, kakor boste vi, ki me vabite v pogubo. A kaj pravim; saj tičim že do grla v mrežah pregrehe in kršim besedo, ki sem jo dal svoji Sonječki v Kišinjevu, da se v moderni Sodomi ne bom podajal v nevarnost, temveč bom študiral, da se prejkoprej poročiva. O Sonječka!«

Dimitrij Pavlovič zdihne in se turobno ozre navzgor. Toda zmotil se je; mile lunice ni na nebu; nemara sije ravno na Kišinjev in skozi Sonječkino okno.

»Ali je bogata gospodična zaročenka?« ga vprašam jaz z dvorljivo radovednostjo, ko po daljšem molku zavijeva v domačo ulico.

»Ne vem!« se odreže prijatelj zlovoljno. »Znano vam je, da je bogatstvo po mojem prepričanju človeški sreči prej v nevarnost, nego v korist.«

»Vem že, posebno to, da le po vašem. »Brr, kakšna tema, in duhovi kakor bi Žide pokopavali! »Toda Sonja Teodorovna je gotovo zelo lepa; predstavljam si jo vitko, nežno in črnolaso — čisto po svojem vzoru ...«

»Mirujte mi z vašim perveznim okusom; Sonja Feodorovna je moj nedotakljivi ideal! V svoje veliko veselje vam lahko zatrdim, da ni vitka, temveč polna, niti nežna, temveč zdrava in krepka, niti črnolasa: njene težke, bogate kite so slamnatozlate barve.«

»Ah, prekrasno! Poleg vitkih in nežnih črnolask ljubim tudi polne, zdrave in krepke blondinke!« se zlažem iz globine svojega srca.

»Res?« Izpod bližnje plinovke me je presunil njegov ljubosumni pogled. »Torej ste se nemara v duhu že zaljubili vanjo? Le priznajte; vi se mi dozdevate zmožni vsega!«

»Nikakor, dasi ne dvomim, da bi se v prvem trenotku, ko bi jo imel čast zagledati.« Res bi se mi zasmili, ubogi Dimitrij Pavlovič, da nisem tako neizmerno trdosrčen!

»Za vas je škoda, verjemite,« mi pravi, ko sva prišla domov in ob siju malo da nevidnega ogorka sveče pričela odlagati svoja razkošna oblačila.

»Verjamem, Dimitrij Pavlovič, iz srca rad!«

»Cinik!«

»Jezuit!«

»Ne žalite me, moja vera je pravoslavna!« 

»Dasi ste privrženec Leva Nikolajeviča in boste pogubljeni, ker čitate njegovo 'Evangelije'.«

»Berite ga še vi, škodilo vam ne bi!«

»Hvala, sem ga že; sedaj mi je ljubši Pierre Louys.«

»Ne poznam teh francoskih pornografov! Tamle sem hotel čitati Zole »L'Oeuvre,« pa me je kmalu oblila rdečica, tako ...«

»... Da ste ga prečitali do kraja?«

Dimitrij Nikolajevi je razžaljen in molči.

»Literat, prosvetitelj človeštva!« povzame ironično čez nekaj časa. »Po kaj ste prišli v Pariz? Doma bi bili ostali: tam so tudi dekleta! Čemu ste zapravili šestdeset frankov za vožnjo, vprašam vas?«

»Študiram življenje, kulturo.«

»Življenje, kulturo! Bojim se, da je vaša kultura podobna vašemu življenju: tri tedne ste v Parizu, pa ste že bolj pariški od Parižanov. To je kultura!«

»Oprostite, Dimitrij Pavlovič, ako se vam posebno ne zamerim: Stari Grki so živeli popolnoma po mojem načinu!«

Dimitrij Ivanovič je sovražnik starih Grkov, zlasti odkar bi bili skoraj krivi, da bi moral ostati letos še v Kišinjevu. Zato prezira njih kulturo in običaje.

»Ne mislite, da vas življenje ne bo izpreobrnilo; — naveličali se boste vsega, a prepozno ... Izognite se bankerotu, dokler je čas!«

»Nauči me, o gospod!« Dasi vem dobre nauke svojega osornega človekoljuba in propovednika na izust, vendar se rad naslajam, kadar mi bere levite.

»Kolikokrat vam pravim! ... Ne tajim, da so položaji v življenju, sposobni izruvati v človeku vso preteklost in vse zakone, v katere mora verovati, ako hoče plavati nad usodo. Toda mogoče jih je nadomestiti. Povejte mi, Vladimir Mihajlovič, ali vaše srce ne premore kotička za čisto ljubezen do plemenitega ženskega bitja, ki bi dalo vašim energijam novih ciljev in bi nadomestilo vse izgubljene vere s tem, kar imenuje Francoz tako lepo 'culte de la femme'? Poizkusite najti ta kotiček v svojem srcu in to žensko; ne dvomite, da bo vaša sreča. Mar ne?«

»Hm ... Dimitrij Pavlovič ni napačen mislec; samo ko ne bi pravil tega, kar je na tihem itak moje prepričanje. A vseeno!«

»No, Vladimir Mihajlovič? Ne skrivajte boljše strani svoje duše, povejte odkritosrčno: ali ne vidite takšnega kotička!«

»Ne; hu!« Napravim se, kakor da me je stresla zona.

»Torej ne! Razjokal bi se nad vami ... » In Dimitrij Pavlovič sklene roke in se hoče menda zares razjokati.

»Oziroma dà! Zato sem ravno tako domač v Parizu, ker so na razpolago vsekdar vsi prostori mojega srca; lepim damam se ne ponudi kotička, temveč obširno sobano, da so lahko v družbi!«

Zaspan sem. Absint mi orje po živcih, za senci šiva, kakor dve neusmiljeni šivanki; potegnil sem si tenko odejico preko glave, a prijatelj pripoveduje:

»Da, vi nepoboljšljivec, v družbi, dà, grde ženske! Grde ženske, kakor tista vaša Claire v sosednji sobi. Poinilujem vas: kdor se hoče duševno povišati, se ne bavi ž njimi. Za vas ni rešitve! ... «

Amen!

Dimitrij Pavlovič smrči.

Spavajte sladko, Dimitrij Pavlovič! Sanjajte o zlatolasi Sonječki, a nikar o tem, da Vladimir Mihajlovi daleko ni tako izgubljen človek, kakršnega se vam dela, kadar bi se rad kratkočasil: potem me umorite s svojimi simpatijami. Tudi Vladimir Mihajlovič je imel svoj kotiček, in ga bo zopet odklenil ob pravi uri. Blagor vam, ki bržkone nikdar ne boste uvideli, da so človeška pota različna: so ljudje, ki hodijo po cesti s krepko palico, da podpira njih slabost, ko pešajo kolena, in preganja izkušnjave, vprašanja in dvome, spuščajoče se na dušo kot vampirji; pridejo do kraja, in zaspe v zadovoljnosti, ali pa ne ... So tudi ljudje, ki jim življenje ne diši kot preparirana bolniška juha: brez palice hodijo, vsekrižem, plotove treso in trgajo ograje. Mar jim je, če jih ubije razkrinkana skrivnost; pridejo do kraja, zaspé kjerkoli, kadarkoli; v zadovoljnosti, ali pa ne ... Ali naša pesem nima istega, prečudnega refrena?

In čemu zaničujete ubogo Claire? Sovražite jo nemara iz skrbi za mene? Hvala, a nimate vzroka. Sebičnež sem; študiram. Claire mi je to, kar revež zajček naravoslovcu.

Vladimir Mihajlovič ne ljubi grdih žensk, kakor ne ljubi na primer svojega čevljarja. Neko noč, ko je bil pijan, je udaril nasladnico, ki se razjokala, ko je vzela goldinar. On ne ljubi grdih žensk: a drugikrat je razžalil eno, ki je stala bleda in lačna med hišnimi vrati in ga poklicala; prišel je domov, sram ga je postalo, in takrat bi se bil razjokal on sam.

Vladimir Mihajlovič ima velik, težek dolg; ne bo ga poravnal, ker ne ljubi grdih žensk in ni Nehljudov, oseba v romanu Leva Nikolajeviča. Če pa je prijazen z ubogo Claire, je nima v srcu, a je tudi ne zaničuje; neko bo napisal historijo, kjer je namenjena eni njenih sester velika uloga. Zato občuje z njimi, in zato, ker grde ženske spoštuje. Tudi v njih vidi človeka, čeprav je blaten in krvav: zato je v tem človeku morebiti več tiste besne velike skrivnosti, ki visi neizprosna nad nami in davi drugega za drugim.

Leo Nikolajevič je ni razrešil; tudi Vladimir Mihajlovič je ne bo. Toda on ljubi skrivnost in se naslaja nad njo. Strupena da je? Tudi solnce je strupeno.

Dimitrij Pavlovi ne smrči več. Tiho, prosto sope in prigovarja nerazumljivo nagle besede.

Zdaj smrčim jaz.

II.[uredi]

Dimitrij Pavlovič je že dva dni pobit; nerad govori: celo prepoveduje ne, če ni posebnega vzroka. Okrog poldne izgine, in zvečer ob šestih, ko se vrne, je še čemernejši nego prej. Sila mnogo vode popije te dni; hlapec nama je mora prinesti vsak dan po dvakrat.

Prej si je nosil govedine, krompirja in juhe na dom, kakor jaz. Zdaj prihaja prazen. Mene skrbi.

Vražji dan je danes: solnce in dež, dež in solnce po vrsti. Človeka se loteva lenoba in mučen nemir; še vrabci na žlebu so videti nervozni.

Dimitrij Pavlovič je oblekel suknjo; zdaj krtači klobuk in kolne.

»Kam odhajate, Dimitrij Pavlovič?« se pozanimam nerahločutno.

»V restoran, k obedu.«

Dimitrij Pavlovič je začel na vsem lepem obedovati v restoranu, a cigaret ne puši več; to je čudno.

»Tudi jaz bom kmalu začel hoditi v restoran,« se oglasim brezobzirno; reči hočem, da bom kmalu suh.

Prijatelj me divje pogleda in odide. Astarot mi stoj na strani, da bi mu povedal, kar se mi vidi, ali mu celo ponudil od svojega kosilca! Sicer pa tudi meni ne preostaja.

Dimitrij Mihajlovič je ponosen človek. To se pravi bedak. Ali bolje siromak.

Moja sobica je skromna in nizka. Kamin, ki ne greje in ki ga nimam s čim zakuriti: visoka postelja s prašnim baldahinom, ki se mi je že dvakrat podrla; omžira z velikim zrcalom, počenim od vrha do tal, kakor se je raztrgal zastor v jeruzalemskem svetišču; miza, polna knjig, papirjev, peres, svinčnikov, risank in lončenih pipic. Na levi se obeša zakajena svetilka, ki jo čistim po enkrat na mesec: prav govori Dimitrij Pavlovič, da mi manjka plemenitega ženskega bitja! Dva blazinasta stola, ki kažeta sivkasta pljuča in rjavkasta jetra; majčken kanapé, na katerem se ne da sedeti; in umivalnik z obkrhanim vrčem. Na levi steni, nad umivalnikom, visi velik plakat: »grda ženska« s tenkimi ustnicami in perverzno vzbočenimi obrvmi; kupil sem jo na buljvarju za pet sous, ker mi ugaja. Na desni steni je tesna polica za knjige; tu ima moj Stirner svojo ložo, za njim francoski nespodobneži skupno, in skupno kup Rusov, filozofov od vseh vetrov, s soneti nebeškega Aretina. Čisto spodaj stoluje kuhalnik na alkohol. Okno je veliko: zato je mraz; in neobrisano: zato je tema. Zastori so okrašeni z mnogoštevilnimi luknjicami, stene z bledorožnatimi tapetami, za katerimi, stavim, da je vse polno stenic.

Pod mizo je steklenica črnega vina; sinoči ga nisem izpil, ker me je bolela glava. Danes bi mi dišalo.

Solnčni žarek se je spodtaknil med lisami na oknu in skočil pred mene. Kakor teko granat curlja skozi mojo temno čašo; dočim jo srkaje dvigam do ust, bezljajo moje misli, pluskajo po krvi, kakor dojenček v topli kadi, in gazijo po puhtečih in kadečih se tragedijah.

Steklenica je prazna; zdaj se spomnim Claire. Vedi vrag, odkod ima izgubljenka to idealno, romantično ime: Klare so bile junakinje vseh mojih dram, kar sem jih napisal v peti šoli.

Danes je dolgo ni; da bi vendar prišla! Dolgčas mi je postalo, kramljati se mi hoče …« 

… Vstopite!« 

»Bonjour monsieur! Ça va?«  pravi Claire; njen glas je vedno nekoliko hripav. To je že tako, nemara tudi od prs.

»Krasno, kajpada, punčka; in ti? Kako toplo rokco imaš! Ali ne sedeš?« 

»Spala sem do zdajle. Vso noč me ni bilo domov. Daj mi cigareto!« 

Navajena je že; vsak dan ji jo prihranim v predalu.

In Claire sedi, kadi in pripoveduje. Sivosinje oči upira naravnost vame; ostra zarezica ob ustnih ji zdrgetava. Svobodno pripoveduje in ničesar ne zamolči; dobro ji de, ko rad poslušam, tuintam pritegnem list, vzamem svinčnik in začrtam beležko. To je najin rendenz-vous.

Smeji se Claire redkokdaj.

Visoka je, šibka, bleda in nekoliko sloka; njeni lasje niso videti pobarvani, njih bogata rdeča barva je baje naravna. Sila je videti teh bujnih las; ve jih je skoraj, nego drobnega obrazka; tudi ona ima tiste visoke obrvi, kakor njena sestra na plakatu.

Spominjam se, kako sva se seznanila. Tretji večer po svojem prihodu sem se vračal iz kavarne; škropilo je in vlažni zrak je jedva prodirala luč svetilk. Dva koraka pred hišnimi vrati se me oklene visoka, šibka ženska postava: »Monsieur!« 

Ne da bi umaknil roko, sem molče zavil v vežo in po stopnicah, ona pa z menoj. Vso pot nisem izpregovoril besede, kakor bi koketiral s svojim čudaštvom. Ženska je bila ravnokar iztresla tiste zoprno enake fraze, ki jih znajo vse naizust, ko sem dospel do svojih vrat in potegnil ključ iz žepa.

»Ne ta, ne ta; moja soba je sosednja!«  šepne nasladnica polglasno.

»Ni ne de! In tukaj je moja; le vstopi!« 

Potisnil sem jo naprej, kajti vrata so bila odklenjena. Dmitrij Pavlovič, ki je bil doma, se je prestrašil, razsrdil in me je okregal, kar je mogel.

»Kaj govori?«  je preplašeno vprašala moja tovarišica, ko je čula njegov bobneči bas in se stisnila k meni.

»Deklamuje po ruski!«  sem dejal, priprl vrata, prižgal svetilko in si jo ogledal.

Ta ženska je bila Claire.

Izprva naju je smatrala za velika bogataša: človek rad veruje, kar bi mu bilo pogodu. Že prvikrat nama je pripovedovala pravljico o ruskem gospodu, ki je bival nekdaj v najini sobi pred nama dvema in je bil zelo ljubezniv.

»Ali te je kdaj obiskal?«  sem vprašal tja vendan.

»Nikoli.« 

»Verjamem,«  se je oglasil brutalni Dimitrij Pavlovič iz svoje sobe.

Claire se je bridko nasmehnila.

»A vseeno mi je plačeval sobo … Jaz namreč nimam mnogo denarja.« 

»Da, moji rojaki so pogostoma bedasti in zapravljivi,«  je pribobnelo izza vrat.

»Kaj ne da, ti nisi?«  je vprašala Claire z zlovoljno hudomušnostjo.

»Pa dju tu!«  Dimitrij Pavlovi je govoril francoščino s strahovitim akcentom.

Brez bistroumnosti je Claire kmalu spoznala, da se je motila v svojih računih; ker pa sem bil vedno prijazen ž njo in se ni mogla varati o mojem nepristranskem zanimanju, me je začela sčasoma vkljub temu posečati vsako popoldne ob dolgočasnih urah. Nisem zahteval in ni mi prinašala ničesar razen svojih spominov in doživljajev, za katere sem ji moral dati krivo prisego, da jo opišem kot glavno junakinjo kakšnega lepega in ganljivega romana. Grde ženske ljubijo lepe povesti.

Dočim sva postala midva polagoma prijatelja, se Dimitrij Pavlovič ni nehal žalostiti nadmojim pogubonosnim znanjem in je izrabljal medsebojno zaupnost v brezkončne poizkuse, da reši moj k zlu naklonjeni značaj. Napram Claire je bil tako nedvorljiv, da se je izogibala njegove navzočnosti in se ga je bala, dasi me je mnogo izpraševala o njem in mu ni zamerila njegovega zaničevanja.

»Vem, da nas zaničujete vsi — razen tebe morebiti,«  je rekla čestokrat. »Vsi nas zaničujejo, kakor vsakogar, kdor živi od njihovega denarja. Zaničujejo hlapca, deklo, peka, mlekarja in žensko. In od kogar kupijo največ, kdor jim proda vse, kar more prodati berač, za najmanši denar, na tistega — na tisto pljuvajo pred vsemi. Psi ste, vi moški! … A saj jaz sama nisem boljša: tudi jaz zaničujem hlapca, ki mi čedi sobo in postilja posteljo!«  je dodala in mrgodila pobarvane ustnice s polotroškim, polironičnim ponosom …

Claire sedi, kadi in pripoveduje …

Naenkrat se prekine.

»Bila sem spodaj; tvoj divji Rus je stal bled in potrt pred pragom, gledal proti pekariji tam na vogalu in mrmral. Tudi včeraj sem ga videla in predvčeranjim; ves izpremenjen je. Ali je bolan, ali mu je umrla nevesta?« 

Vedno je trdila, da ima Dimitrij Pavlovič nevesto.

»Ne vem, da bi bil bolan; meni ni povedal. Tudi nevesta mu ni umrla, sicer bi bil še bolj pobit.« 

»Meniš? Blagor ji: za nami so odplakali že davno! … Ali nima denarja?«  ji pride mahoma na um. »Kaj ne, denarja nima, lačen je?«  In ozre se vame.

Vladimir Mihajlovi se laže rad in z lahkoto, toda pred tem pogledom se ne more.

»Morebiti, kaj vem? Ni mi povedal.« 

»Ah, prav se mu godi! Prav se mu godi, njemu, ki me zaničuje. Da je ženska, radovedna sem, če ne bi šel nocoj ali jutri zvečer na ulico in rekel prvemu, ki bi ga srečal: ,kupite'! In ko bi prišel k tebi in bi mu pljunil ti v obraz, razsrdrl bi se in se udaril ob prsi: ,Tudi to je pošten stan! Gorkoto plačujete, zrak, ki ga sopete in elektriko kupujete, pa bi človek ne smel prodajati naslade? Lump, kdor je hoče zastonj!' … A povej, zakaj mu ti ne posodiš?« 


»Kako mu hočem? Sam nimam beliča. Prejšnji teden sva zapila, kar sva imela; da nisem plačal hrane naprej, bi tudi jaz ne imel česa jesti. Petintrideset sous še imem za kavarno; če moj denar do sobote ne pride, napoči še zame post.«  – »

Vlačugi daješ cigarete, za prijatelja pa nimaš kruha! Sram te bodi!«  Vladimir Mihajlovi se redkokdaj sramuje. Korist te nerodne šege je preveč problematična, da bi se je poprijel kar tako.

»Kako naj me bo? Pokaži!« 

»Fej! Zakaj mu ne posodiš? Ali ti ne reče?« 

»Še zdivjal bi, ako ga vprašam!« 

»To utegne biti. In sam nimaš; tudi to je res.« 

Claire zre zamišljeno na visoki dimnik pred oknom, ki reže razgled na dvoje. Grize si mazinec in nekaj ugiblje.

»Ali boš hud, če nekaj rečem?«  povzame nato in me pogleda boječe in dobro.

»Kaj hočeš povedati?« 

»Ali boš hud?«  ponovi ona še mehkeje.

»Ne bom.«  In v mojih prsih se je razlila tista tesna slutnja, ki nam vselej naznanja, da v naslednjem trenotku zaslišimo nekaj, česar nismo pričakovali.

Clairi trepečejo roke. Pobrala je s krila nepristno borzico iz pozlačene medi in jo odprla. En sam louis je v nji; in ko ga položi pred mene, se boji, da je ne bi udaril.

»Na ga …« 

Nekaj nepopisnega je zavalovilo v meni; še danes ne vem, čemu se mi je tistikrat zazdelo, da leži pred menoj madež lernejskega strupa, in ne navaden, nedolžen zlat, ki bi se mu gotovo ne poznalo, koliko polti je že preplačal, ako mi ga jutri prinese pismonoša. Zgrozil sem se:

»Čemu? Kako? Za koga?« 

»Tvoj Rus je brez kruha … Jaz ga ne rabim takoj; par frankov še imam!« 

»Nikakor! To je brezumnost, to je blazno! Ubil bi te, da te sliši.« 

»Zato pa mu ne povej. Tebi posodim ta zlat vrneš mi ga, kadar dobiš ti ali on. Nočeš? Vidiš, tudi ti pljuvaš name.« 

»Spodi jo z njenim louisd'orjem vred!« me silijo polzatrti predsodki. »Dobro, vzamem ga!«  reče glasno moj razum. »Velja!«  … Tudi Claire ni pomišljala tistikrat, ko je bila lačna; prvikrat! …

»Prav; vidiš, tako si priden! A zdaj pojdem, predno se vrne. Au revoir!« 

Med vrati je že: šibka in sloka; bogati rdeči lasje se svetijo iz polteme nad njenim tilnikom, kakor mehka, sanjava sreča: ona, nečistnica in zaničevanka, je ravnokar storila dobroto in poplačala zlo z ljubeznijo njemu, ki ji še ni daroval lepega pogleda.

»Claire!«  Ne morem je pustiti tako! Danes ne.

»Claire! Ali hočeš videti solzo v mojem očesu?« 

»Da, kaži! Res! O, ti revež neumni!« 

In zasmeje se in se že sama joče. Njena glava sloni na mojih prsih, vonj njenih las mi objema lice — in zdi se mi poljasno, da jih poljubljam in se mi ne studi do njih, kajti studi se mi sploh ne; toda moj telovnik, bogme, telovnik bo moker!

Au revoir! Saj tudi Dimitrij Pavlovič že prihaja.

Med vrati se srečata. On pogleda v stran, ošine mene z bliskom zaničevanja in se zgrudi na posteljo. Verjamem, če je človek že tretji dan« obedoval v restoranu«  in pride v peto nadstropje po strmih stopnicah!

Kako naj mu denar izročim? Mislim in mislim. Včasih vdahne satan, česar človek ne izmisli.

»Dimitrij Pavlovič!« 

»Izvolite? Ali veste še mnogo nizkosti?« 

Biti mora silno obupan.

»Nobene več, Dimitrij Pavlovič; nasprotno!

Da izpregovorim kratko, — zatekam se k vašemu kremenitemu in plemenitemu značaju. Claire me je prosila, naj ji shranim ta louisd'or; sam zlodej vedi, kaj namerava z njim, da ga noče zapraviti. Morda se je začela baviti s filozofijo in moralo …« 

»Obljubili ste mi, da mi vsaj za to pot prizanesete s svojim podlim cinizmom,«  me opozori Dimitrij Pavlovič trudno in s slabotnim glasom, obenem pa silno presenečen nad mojim razodetjem. »Spoštujte dobro nagnenje, ki se oglaša v nesrečni ženski! Varčnost in skrb za bodočnost bi jo prav lahko privedla na pravo pot …« 

»Da; spoštujem … Poleg tega pa sem hotel vprašati vas, velecenjeni Dimitrij Pavlovič, ki razpolagate z mnogo bolj trdnimi in čvrstimi nazori, nego jaz grešni človek, za svet: ali mi moje človeško dostojanstvo dopušča, da tak zlat zapijem? … Zelo se mi ljubi.« 

»Bože moj, takšne misli ste zmožni! Ne, vi ste postali cel — cel Zarathustra …« Prijatelj tleskne z rokami. Odkar je čital brumno filipiko nekega slovanskega človekoljuba proti Antikristu Nietzscheju, mu je Zarathustra ime za najčrnejšo propalost. »Zapili da bi — ceno mesa? Shranite ga pošteno, ali pa ga dajte nazaj.« 

»Krasno se strinjava, Dimitrij Pavlovič. Kakor najboljši glas, ste potemtakem prepričani tudi vi, da je moja nizkost in podlost zmožna vsega in da louisd'or pri meni ni na varnem. Storite mi torej veliko uslugo, če mi ga spravite vi za štirinajst dni. Ko bom sam na boljšem, mu gotovo prizanesem.« 

Dimitrij Pavlovi omahuje med dolžnostjo plemenitega kristjana in med strahom pred samim seboj. Pozna se mu na obrazu, polnem studa, in po žejnem in lačnem pogledu oči.

»Vest mi ne pripušča, da se dotaknem tega grešnega denarja. Ko bi Sonja Fedorovna znala, da sem ga nosil pri sebi …« 

Tu umolkne, boje se svojih lastnih misli.

»Uslugo mi storite, Dimitrij Pavlovič. Pomislite, da me rešite zločina! Sonja Fedorovna ne bo nikdar zvedela; Sonja Fedorovna najbrže ne bi razumela tako grdih reči …« 

Prav pravite, Sonja Fedorovna je angelj, ki si zasluži vse drugo ime. Iz zgolj krščanskega usmiljenja naj se zgodi po vaši volji: spraviti vam hočem louisd'or, a zavijte ga dobro v papir, da se ga ne dotaknem z golo roko.« 

Storim. Dimitrij Pavlovič spravi louisd'or.

Jaz se spravim nad rokopis.

Dimitrij Pavlovič hodi po sobi semintja, obstaja pri oknu in bobna s prsti po šipah. Bori se s samim seboj. Moj račun se izteka.

III.[uredi]

In vendar sem se motil.

Moj račun se je iztekel šele drugi dan. Bilo je zelo romantično, z obširno komedijo, kakor v Schillerjevi drami. Naposled seveda konflikt in katastrofa, po kateri se reva poštenost obesi.

Zvečer prijatelj ni šel v restoran. Pil je vodo, hodil iz kota v kot, mrmral in preklinjal.

»Čemu ne greste k večerji?«  ga vprašam, ko mi radovednost ni ve dala miru.

»Ne grem; boli me glava. Tudi lačen nisem.«  In Dimitrij Pavlovič obstoji pred menoj ter mi izkuša z lažnjivo odkritosrčnostjo pogledati v obraz. Res je, da ni lačen: kdor ima tako upala lica, tako bleda od čela pa dol do ne rodno obritih ščetin, in ta mrzlični pogled, ta ni več lačen, temveč sestradan kot volk.

Držal se je še vso noč. Premetaval se je in zdihoval. Nato je zaspal in sanjal nekaj strašnega, kajti zakričal je sredi noči, tako da sem se zbudil in prestrašil.

Ko proti četrti uri zjutraj zasliši, da sem vstal in sedel k mizi, vstane še on, zavije se v površnik in mi pride pripovedovat o Sonječki.

Ti revež! S spominom na svoje ljubljeno, polno, krepko in zdravo, plemenito žensko bitje s slamnato-zlatimi lasmi se hočeš ubraniti izkušnjave. Ej, bogme, ne boš!

S hudobno ironijo in sofističnimi dokazi jamem hladiti njegov sveti ogenj.

»Ne mogel bi vam popolnoma pritrditi, Dimitrij Pavlovič. Mi moški ne smemo pozabiti, da je to, kar nam povišuje žensko naše ljubezni, zgolj odsev našega lastnega notranjega razvoja, nepobitno utemeljen v nas samih. Dejstva kažejo, da so ženske pogostoma zelo nebistroumne in nepiemenite, na vsak način pa mnogo slabše nego jih je zmožna sumiti naša ljubezen. Našega ideala torej v resnici ni; duša pa vendarle zahteva, da se njena zarja nekje odbija in odseva, pa makar na grobu, pozlačenem z iluzijami.« 

Od vas, Vladimir Mihajlovič, nihče ne pričakuje drugačnega mnenja; dvomim celo, da ste sposobni ceniti žensko čistost in sramežljivost.« 

»Veseli me rahločutje, s katerim ugibate moje misli, predno jih izrekam.« 

»Kaj bi storili, Vladimir Mihajlovič, ako bi si bili izbrali družico in ji položili vso svojo ljubezen k nogam; na večer po poroki pa bi ona pokleknila pred vas in dejala: »Odpusti, stvar je namreč ta in ta!? …«  Ali bi ji odpustili?«  — In dve majhni, mrzlični očesci se zmagoslavno upirata vame.

»Izvolite cigareto, Dimitrij Pavlovič?«  In cigareta že gori in prijatelj hlastno požira dim in ga puha od sebe.

»Ali bi ji odpustili, ali bi ubili njo in sebe? Ne izogibljite se; na dan z besedo, vi krivi prerok in zaščitnik pregrehe!« 

»Ne odpustil bi ji iz dvojnega razloga: prvi bi bila žena bržkone tako pametna, da bi mi zamolčala in me ogoljufala, tako da bi sploh ne zasledil resnice; vi ste seve prenedolžni, da bi vedeli take reči. Drugi pa, ker bi se mi ženica v slučaju grde indiskretnosti izvestno debelo nalagala, kar je njena pravica.« 

»S tem, da tajite zakone, Vladimir Mihajlovič, posvečujete zločin!« vzklikne prijatelj nepopisno burno.

»S tem, da postavljate zakone, Dimitrij Pavlovič, ustvarjate zločin.« 

Dimitrij Pavlovič se muči. Bridko vzdihne:

»Vi pa ne boste nikdar napisali tako lepih pisem, kakor so tista Gambettina, ki jih priobčuje »Revue de Paris«, gotovo ne!« 

»Tudi ne nameravam. Prvi nisem Gambetta, da bi jih pisal, in nimam ljubice z imenom Leonie; drugič nisem Dimitrij Pavlovič, da bi ga posnemal, niti ne obožujem Sonje Fedorovne, jaz sem bolj tako, kakor poje Wedekind:

Seit jenem Tag lieb' ich sie alle, des Lebens schönster Lenz ist mein … In tako dalje!« 

»Kdaj pa je bil tisti jenjer Tjag?«  me zaničljivo vpraša Dimitrij Pavlovič, ki govori vse jezike z vso virtuoznostjo.

Pravzaprav je bilo ponoči; sam si nisem takoj zapisal, a v krstnem listu stoji, če ste radovedni.« 

Dimitrij Pavlovi je že med vrati. On ne ljubi, da se profanirajo tako svečani trenotki, kakršnih imamo samo po enega v vsakem življenju.

Tudi on prižge luč in se s silnim trudom začita v svojega Comteja.

Mine jutro, mine dopoldan, ne da bi govorila.

Dvanajst je ura.

»V restoran, Dimitrij Pavlovič? Dober tek?« 

»Istotako,«  odgovori Dimitrij Pavlovi s čudnim glasom, ki se kar presekava od razburjenja, in odide počasi slabotnih korakov.

Vladimir Mihajlovič je falot. Površnik obleče, čepico na glavo, mošnjiček v žep in brž za njim, previdno, da ne opazi!

Dimitrij Pavlovič gre danes zares v restoran. S tresočo roko odpre vrata pri Brunu ob buljvarju Saint-Michel in izgine v prostorih, polnečih se s pisanim občinstvom.

Zaradi lepšega počakam nekaj časa, potem vstopim tudi jaz.

Nagel pogled me prepriča, da v pritličju ni Dimitrija Pavloviča; zato se napotim v prvo nadstropje, v salon. Moj neprecenljivi prijatelj se ravno masti s čebulovo juho. Ne vidi me, ker prihajam odzadaj.

»Zdravstvujte, Dimitrij Pavlovič! Tudi jaz sem prišel za vami, da se nekoliko omamim v razkošju in potratnosti … Consomme, vin rouge!«  ukažem strežaju.

»Zakaj vam je padla žlica iz rok, prijatelj moj dragi? Zakaj vam je padla žlica iz rok, zakaj trepetate, zakaj ste povesili oči, zakaj ste zardeli in prebedeli zaporedoma? Ne dajte se motiti; toplo je tukaj, jezik teče gladkeje, in meni se hoče kramljati: jem z izbornim tekom, ker nisem zajtrkoval, in razmotrivam o grdih ženskah, na primer o ubogi Claire …« 

Danes me Dimitrij Pavlovič ne ošteva.

Dva dni kasneje; dva srečna dni.

Včeraj je prišel moj honorar; z Dimitrijem Pavlovičem sva se napila in modrovala.

Danes je dobil Dimitrij Pavlovič iz Kišenjeva dvesto frankov in pismo od Sonje Fedorovne. Jaz bi niti zapazil ne bil, da me niso vznemirili čudni glasovi, prihajajoči iz njegove sobe, kakršne sem slišal časih v menežarijah.

Pogledal sem: Dimitrij Pavlovič je slonel čez mizo, poljubljal debelo, tesno popisano pismo in jokal.

Nato je prišel k meni, rekoč:

»Tudi jaz sem grešnik, Vladimir Mihajlovič; sram me je pred ljubeznijo Sonje Fedorovne! Napijva se, Vladimir Mihajlovič!« 

In dal mi je v istem papirju louisdor, ki ga nisem pogledal, če je bil isti:

»Nočem ve shranjevati Clairinega zlata; spravite ga sami: zdaj imate denar – in – vem, da ga ne mislite več zapiti …« 

Dimitrij Pavlovič je otožen, zamišljen in ljubeznivejši, nego je bil prej.

Teden dni kasneje; teden čudnih dni.

Claire dolgo ni bilo na izpregled. Zdelo se mi je, da se sramuje tistega prizora, ki je sledil njenemu velikodušnemu dejanju. V njeni sobi nisem bil prej nikoli, zato je tudi zdaj nisem poset-il, da ji vrnem njen louisdor.

Šele četrti dan je prišla.

Bila je plaha in tiha, vsa drugačna, kot prej.

»Ženska, meni se nekaj dozdeva!« sem vzkliknil v svojem srcu, ko sem se ob pogledu nanjo spomnil, kolike čudeže dela časih solza v našem življenju. »Nekaj se mi dozdeva, in zdaj te pomilujem še bolj nego prej.« 

»Hvala ti!« sem rekel na glas in položil zlat pred njo. Dimitrija Mihajloviča ni bilo doma.

»Hvala!« Tiha radost ji je razjasnila obličje, ko je pozorno ogledala denar: zapomnila si je bila tistega, ki mi ga je dala.

»Ali hočeš cigareto?« vprašam po daljšem molku. Nekako težko sva govorila.

»Danes ne, sam jo pokadi. Težko mi je, žalostna sem …« 

Claire je v resnici žalostna.

»Zakaj ti je težko? Povej!« 

Claire mi molče porine pismo: bila je vest, da je njen štiriletni otrok, ki ga je imela v reji na kmetih, pred dvema tednoma umrl za pljučnico.

»Ali si zelo jokala, ubožica?« 

Claire prikima; vidi se ji, da je jokala.

»Čemu sem zdaj še na svetu?« vpraša zamolklo, pol mene, pol sebe.

Ne tolažim je, ker nočem, da se mi smili.

»Kaj dela tvoj Rus?« me vpraša čez nekaj časa, kakor da se je prebudila iz sanj.

»Odpovedal je stanovanje, in čuden je postal.« 

Claire se nasmehne in vstane:

»Ali me boš opisal v romanu? … Au revoir!« 

»Bom! Čemu vprašaš?« 

A ni je več v sobi. Vrata so se zaprla.

To je bilo dopoldne; prišel je večer.

Solnce zahaja, nebo je višnjevkasto in prepreženos škrlatnimi pasovi; buljvarji so oživeli.

Ko sem prekoračil vežo in hotel zaviti po stopnicah, je vzkliknil hlapec, ki je stal na dvorišču in odskočil. Temno in svetlo je padlo skozi zrak, kakor ženska krila, zamolklo udarilo skoraj tik pred mano na kamenite plošče in obležalo. Ta čudni tresk, kadar se razbije človeška črepinja!

»Dimitrij Pavlovič!« 

»Kaj se je zgodilo, bože moj?« 

Potegnem ga k oknu in ga odprem. Dimitrij Pavlovič se sklone in napne oči. Njegov obraz je rdečkast od večernih žarkov, spodnja ustnica mu drgeta.

»Ali vidite?« 

»Kaj je to, koga odnašajo?« 

»Claire.« 

Dimitrij Pavlovič skrči pesti in si jih pritisne na čelo. Počasi, sključen, kakor bi mu bila nevidna roka zadala udarec na teme, se obrne od okna, pride k mizi, spusti se na stol, zakrije si obraz z rokami in dolgo ne govori …

Dimitrij Pavlovič mi je še tisti večer zaupal, da hoče pričeti novo življenje. Pisal je tudi Sonjinemu očetu, da sprejme ponudeno mu podporo dvesto frankov na mesec, ker je v Parizu življenje silno drago.

Zdaj ga ni več pri meni. Vidim ga pa pogostoma po noči v kabaretu ali taverni, redkokdaj brez grde ženske. O Sonji Fedorovni sanjari še vedno rad, kakor mi pravijo.

Jaz sem ostal v svoji sobici, ki je tako nizka in skromna. Ne bojim se spominov in ne iščem jih : saj je bila le ena izmed mnogih, uboga Claire.