Diklici

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Ι
Tam, kjer srebrni pasovi
naše dubrave pojé,
tam, kjer smaragdni gozdovi
pesmi slovanske šume —
tam je moj dom.

Tamkaj, kjer Dubrovnik slavni
gleda jadranske vode,
sanja o — Dubravi — davni,
kjer so se pasle ovcé —
tam je moj dom.

Tamkaj, kjer moje so ptice —
beli galebi doma,
kjer prezime lastavice,
tam, kjer je pesem doma,
tam je moj dom.

Tam me zibala je majka,
tam mi je oče moj pel,
tam je življenje blo bajka,
tam sem bil vedno vesel —
tam je moj dom.

Pa sem zapustil očeta,
pustil sem majko staró,
šel sem opevat dekleta,
vzel sem od doma slovo —
zbogom, moj dom.

ΙΙ
Vstal je dan — — —
In pomel sem si oči. —
Aj, kako drsi jadrnica,
kakor brza ptica
nese me v pristan.

ΙΙΙ
V naročju mi leži
levta — dar očeta.
Dolga, dolga leta
plunkal je na njo
in prepeval z njo
in slavil dekleta;
zdaj pa mi v naročju spi ...

Čakaj, čakaj, plunka ti!
Dolgo ne boš spala,
več ne boš molčala;
pela boš lepo,
jaz bom pel s tabó,
ljubav bova užigala!
Se ti to lepo ne zdi?

Biti v čem očetov sin ...
V ljubavi živeti,
o lepoti peti,
biti trubadur,
kolikor pač ur
mi je še živeti
v krogu srčkanih deklin.

ΙV
In zapustil jahto sem ...
Kam in kod sedaj ne vem.
Boža sapa me jesenska,
gleda zemlja me Slovenska,
jaz obema tujec sem.

Ali meni ni hudo,
ker začeti je težko;
tam med tratami in griči,
tamkaj beli so gradiči,
v gradih se živi lepo.

Levto sem v roke vzel
in zabrenkal sem vesel:
"Kaj mi sapa mar jesenska —
Zdrava, zemljica slovenska! ...
Tvojim diklicam bom pel!"

V
Šel je po deželi glas
iz gradu v deveto vas,
da je v gradu kras deklet,
kot ga še ni videl svet.

Plunko sem na ramo del
in v tisti grad sem šel,
v beli grad na sred' polja,
ki ima stolpiča dva.

Ko sem do stopnic prispel,
skoro da sem okamnel; —
prišel doli je nasprot
velik, sivolas gospod.

Bil je to gospod baron.
Storil sem globok poklon
in ponižno pravil vse,
kar je leglo na srce.

Spet sem upognil se do tal,
on pa se mi je smejal,
me po rami potapljal
in smejé nato dejal:

"Dobro, dobro, sprejmem te;
pojdi v sobo za goste
in ko se stori večer,
boš opeval mojo hčer."

Ko preteklo pet je ur,
bil sem prvič trubadur.
Levto k sebi sem pritisnil
in na tihem v duši vrisnil.

Sredi sem dvorane stal,
sam sem sebi se smejal.
Ah, ko bi bilo mogoče,
da bi zdaj me videl oče!

Takrat duri se odpro — —
gostje v dvorano vro...
Vesno bodo občudvali,
pevca bodo poslušali.

In takrat zagledam njo, —
silno lepo diklico.
Mamam jo za roko vodi,
oče ji na strani hodi.

Sede na baržunast stol
in odpre si parazol,
pa na mene se ozre — —
v meni strese se srce.

Krasna, kot pomladni cvet,
tebi bo težko mi pet.
Tebe bo težko slaviti,
težko trubadur ti biti.

Lice nežno sred' zlata,
kakor vila iz gora,
a v laseh demant žareč,
ki blesti kot tisoč sveč.

V luči ji leskeče halja,
kakor v soncu morska dalja;
v desni stiska belo pečko,
z levo si popravlja vlečko.

Na skrivaj sem se prekrižal
in se plaho ji približal,
kakor bi se nekaj bal.
Upognil bi se bil do tal,

pa, kot bi požrl poleno —
komaj upognil sem koleno.
In s tresočo sem roko
brenknil prvo pesemco.

Pel sem o lepoti njeni,
pel o ljubavi ognjeni,
pel o rožah in ljubezni,
o zvestobi sem železni.

Zrla me je nepremično
in jaz zrl sem v rdečelično; —
duša se je z dušo pasla,
v dušah pa je ljubav rastla.

Tiho bilo je v dvorani,
kot bi bili vsi zaspani;
eno mislili so vsi:
"To je trubadurska kri."

In tako sem vsak večer
kratkočasil grajsko hčer.
Rada me je poslušala —
zame bi življenje dala.

Ali, nekega večera
se je dopolnila mera.
Grof se je h grofici stisnil —
nekaj se je bil domislil.

Bližje stol si je pristavil
in ji dolgo nekaj pravil,
dolgo šepetal v ušesa,
ko sem jaz imel nebesa.

Končno mi je rekel resno,
naj pustim njegovo Vesno,
naj ta grad takoj ostavim
in se še drugod proslavim.

"Še enkrat po strunah udari,
ali dvakrat še magari,
potem moraš pa oditi,
mojo Vesno zapustiti!"

In so zabrnele strune
pesem nežno, ki presune;
pa sem pesem pel slovesa,
ko zapuščal sem nebesa.

Nemo Vesna je sedela,
solzo je v očeh imela;
bridko bilo je spoznanje,
da so proč čarobne sanje.

Vrgla mi je rožo rdečo,
vrgla mi je svojo srečo;
pa sem jo pobral vesel,
in na levto jo pripel.

Prvi trubadurski cvet
bil na levto je pripet.
Diklici sem dal slovo
in poljubil ji roko.

In sem šel — in pustil grad
tam, za poljem sredi trat,
kjer sem si ovenčal glavo
in kjer prvič žel sem slavo.

VI

In sem cestoval — — —
i podnevi — i ponoči.
Nič se nisem bal.
Pel sem v gradu — pel sem v koči —
nič se nisem bal,
saj mi oče je dejal:
"Če lepo živiš,
kaj naj se bojiš?
Ljubi — sviraj — poj,
pevec — sinko moj!"

VII

Ko pomlad se je smejala,
ko je letno solnce peklo,
ko jeseni se je reklo
in ko zima je ležala,
diklicam sem pel.

Pel Gizeli sem čarobni,
zali grajski gospodični;
pel sem tudi nje sestrični
v lovski kočici tesnobni —
mali Desanki.

Trubadur sem bil Brigiti;
sviral sem boječi Cilki;
dvoril temnooki Milki;
pel sem plavolasi Kiti —
ljubki deklici.

Pel modrini sem očesa,
zlatu pel sem las svilenih,
pel rubinu ust medenih,
pel bridkosti sem slovesa,
pel sem, — samo pel.

VIII

Tja pozno v noč med tratami sem hodil,
nebeška bakla mi svetila je —
in z mislijo nad zvezdami sem blodil,
med tistimi, ki najbolj so svetlé.

In gledal sem od vzhoda do zapada
in štel sem zvezde, ki najbolj žare
in v srcu se mi je vzbudila nada
in se vzbudila mehke mi želje.

O, da bi vedel, zvezdice, ve zlate,
kje pač na svetu moja sreča spi;
morda, morda jo ve celo poznate,
ah, ali pa na svetu sploh je ni!

Kaj mi pomaga čast, pomaga slava,
saj ves sem sam, saj ves sem zapuščen;
kje, diklica, si? O, da se poznava,
kako bi bil prijatelj ti iskren!

In še enkrat sem se na vzhod zagledal;
pa, menda ni še zarja — ni še dan;
a kmalu mi je rožni svit povedal,
da je ta rdeča luč z grajskih dvoran.

"Naravnost tja bom šel," sem v srcu sklenil;
morda v tem gradu moja sreča spi...
Utrujen bil sem, a se nisem zmenil,
saj v meni poje trubadurska kri.

Kot bi pred mano bela gora vstala,
s teme se zmotal je Ljubljanski grad;
prebela cesta me je pripeljala
do velikanskih, glavnih, grajskih vrat.

Zazrl sem se v visoke grajske line,
s katerih lil je blagodejni svit,
hiteč iz grada doli v doline,
kjer bil je v Ljubljanici razlit.

Pa je zavela sapa od zapada
in zašumele smreke so v vrheh
in stresla v strahu se je breza mlada,
še bolj deviškobela v nočeh.

Zaupno sem pogledal v njene veje,
ki so dosegale višino lin.
Morda se tukaj sreča mi zasmeje,
ker se mi ni hotela sred dolin.

In plezal sem po šibkem deblu breze
do tamkaj, kjer žari najlepše svit,
kjer bele veje rdeča lučka veze;
da, tam gotovo bom najbolje skrit.

Priplezal sem, — pogledal — bil sem blažen.
O, — tu so sanje moje, tu moj svet!
V življenju to mi je trenutek važen,
trenutek prvi, ki je res svet.

Med snežnim alabastrom bela deva
na beli postelji brezskrbno spi;
rdeča lučka bajno jo obseva;
kot v bajki vila morska se mi zdi.

Vse belo — čelo, lice, usta njena,
kot nimfa je z Jadranskega morja,
kot bi rodila jo jadranska pena,
kot bi jo Bog ustvaril iz snega.

In ona spi — in trubadur jo gleda,
o sreči sanja, ki jo našel je.
In ona sanja — ah — o njem seveda;
obema v sanjah smeje se srce.

Ko vstal je dan, ob strune sem udaril
in sreči svoji sem veselo pel
in hvalil Njega sem, ki jo podaril
mi je, brez Njega bi je ne imel.

Pa je prišla vsa bela vila moja,
ljubo pogladila me po laseh.
Povedal se mi, da je sreča moja.
In radost sem ji čital v očeh.

In belo mi je kamrico odprla. —
Vsa bila moja je in jaz ves njen
in srečna bila sva, da bi umrla
prav tam med alabastrom belih sten.

            * * *

In danes, diklica?
Vse tako, kot sva sanjala!
Kar sva si pravila še kot otroka,
doraslo je do nebnega oboka,
tja do nebes!
Povej mi, diklica, ni res?