Dijakov pokop

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Dijakov pokop
Ivan Slavič
Izdano: Amerikanski Slovenec 20. marec 1903 (12/14), 6
Viri: dLib 14
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Po ljubljanskem polju je ravnokar oddrdral popoldanski vlak proti mestu. V predzadnjem kupeju tretjega razreda je sedel Žitar, postaven, kmetiško oblečen mož; nasproti mu je sedela njegova hči Ivanka, krepko rdečelično dekle; vmes med obema pa je stal Tonček in gledal skozi okno. Skoro vso pot sta bila Žitar in Ivanka nekam zamišljena, nič kaj se jima ni ljubilo ...

Izpregovorila sta le sedaj pa sedaj kaj malega.

»Ivanka! kdaj ste dobili doma tisto pismo iz Ljubljane od Ivanove gospodinje?« je dejal Žitar, da je pretrgal nadležno molčanje.

»Malo prej, predno ste prišli domov s potovanja,« je dejala Ivanka. »Ne veste, kako smo se doma prestrašili tistega pisma! Pravi, da je Ivan prav nevarno bolan. Tako težko smo vas že čakali doma, da bi šli v Ljubljano. — Bog ve, kako je že ta čas Ivanu ... morda je že ...!« Ivanka ni mogla spraviti prave besede iz ust, zato je oče naglo pristavil:

»Pa vsaj ne, če Bog da ... Lahko, da ga dobimo že zdravega.«

Nato sta zopet oba umolknila. Vlak je že prav počasi drdral v mesto proti kolodvoru. Na Dunajski cesti se je lepo videlo iz vlaka daleč doli v mesto. Po cesti gori iz mesta se je ravnokar pomikal pogrebni izprevod. Spredaj se je lesketal v solncu bel, posrebren križ; bele tančice tega križa sta držala — kakor je bilo videti — dva dijaka. Za križem je stopal duhovnik; potem so nesli belo, preprosto krsto, in zadaj je bila videti dolga vrsta dijakov. — Ko je Tonček ugledal ta izprevod, je s prstom pokazal skozi okno in samega veselja vskliknil; »Ivanka, glej pogreb!« Za Ivanko pa se je se oče nagnil k oknu in pogledal doli v mesto.

»Skoro sami dijaki so videti za pogrebom,« je dejal. »Najbrže neso kakega dijaka.«

Zadnjih besedij se je Žitar skoro ustrašil. Pogledal je Ivanko ... Ivanka njega ... mislila sta isto ... in molčala sta.

V tem je vlak privršal, hrumeč in sumeč, na kolodvor in se ustavil. Potniki so izstopali in hiteli na vse strani po mestu. Žitar, Ivanka in Tonček so šli naravnost proti Dunajski cesti; onadva sta ves čas molčala, le Tonček je vedno kazal kaj novega, ker je bil danes prvič v mestu.

Na Dunajski cesti so se nekoliko ustavili, da je šel izprevod mimo njih.

Najprej so prišli mimo s križem. Za tem so nesli trije dijaki mal, svež venec s trakovi, na katerih se je v solncu bliščal zlat napis: »Svojemu sošolcu v blag spomin.« Potem so šli za preprosto, leseno krsto dijaki, najprej sošolci umrlega in za njimi drugi. Molče so šli za krsto svojega ter jedva slišno stopali po trdi, kameniti cesti. Pod nogami se je vzdigal prah in se jim kadil v obraz. Nasproti jim je sijalo popoldansko solnce. Ob straneh niso postajali ljudje v gručah, da bi ogledovali sprevod; nikjer se niso odpirala okna radovednih gledalcev — skoro ga ni bilo, ki bi se zmenil za zborni izprevod revnega dijaka ...

Le Žitarja je nekaj vleklo k pogrebcem; zato je pristopil in vprašal malo da ne s strahom:

»Koga pa neso?«

»Ivana Žitarja,« je bil kratek odgovor.

Toliko da mu niso izginila tla pod nogami ... zvrtelo, stemnilo se mu je pred očmi ... mraz ga je pretresel in, vročina, vso ob jednem ... obstal je kakor okamenel. Pogledal je Ivanko, pogledal Tončka ... prijel ju za roko in jima dejal:

»Stopimo otroka: našega Ivana neso!«

Stopili so tje spredaj za krsto, se odkrili in šli molče za krsto sinovo ... bratovo ...

Rahločutni Ivanki so se takoj udrle solze; kakor grenke kapljice so ji tekle doli po cvetočih licih. Zalesketale in zatrepetale so ji v solncu s solzami porošene oči. Z žepno rutico si je zakrila obraz in — ihtela ... Čutila je, kako ji je nakrat začelo srce utripati tako naglo, tako nemirno ... krčilo se ji je od neizmerne bridkosti ... Že ji je bila ustvarila njena bujna domišljija prekrasne načrte za lepo, srečno bodočnost ... vsi so se ji zdeli izpolnjivi z Ivanovo pomočjo, toda sedaj ...? Sedaj so bili vsi ti načrti kakor na mah — prečrtani. Vse, vse se je nakrat razpršilo v prazni, goli — nič. Ivana so nesli tu pred njo v krsti mrtvega. O kako ga je ljubila, ljubila z vso sestersko ljubeznijo!

Ker je Tonček videl sestro jokati, je jokal še on, dasi ni prav vedel, zakaj.

A oče?

Niti solza se mu ni utrnila; srepo je zrl predse, brezbrižno spuščal jagodo za jagodo in nemo stopal za krsto svojega sina. Tudi mož je bil videti popolnoma neobčuten. A kaj se je godilo tam notri pod njegovo trdo ledeno skorjo? Kaj je tedaj občutilo ljubeče očetovsko srce ... O, saj je Ijubil Ivana, ljubil, kakor more le oče ljubiti sina! — Čuteče srce mu je plakalo v prsih, sklelo ga je od groznega udarca sinove nenadne smrti, krvavelo od neizmerne britkosti. Toda tega korenjaški mož ni kazal po zunanjem.

Že so bili blizu Svetega Krištofa.

Kako prijetno je bilo tukaj! človek bi mislil, da je na šetališču, ne pa pri pogrebu. Košati kostanji ob obeh straneh so razprostirali blagodejno senco, in med gostim vejevjem so veselo žvrgoleč poletavali neskrbni pevci. Po košatem zelenju so se poigravali bliščeči solnčni žarki kot lahni, svetli trakovi. S travnikov ob cesti je prijetno dišala pokošena trava. Daleč tam preko ljubljanskega polja so bili videti v daljavi gorenjski mogotci; njih ledeni vrhovi so mogočno štrleli iz prozornega sopara, ki jih je le deloma zakrival, žarili in lesketali so se v bliščečem svitu popoldanskega solnca. Tam od ostrega, mrzlega vrbovja kamniških planin pa so pripihljale prijetne, svežilne sapice sem preko ljubljanskega polja; ljubko, mehko in laskavo so božale pogrebcem lica in jim hladile vroče čelo. Koga bi ne vzradostil toli mičen prizor, dasi med pogrebom!

Že so bili pred pokopališčem.

Tam nad odprtim vhodom, gori na krogli se je svetil angelj, ki je z jedno roko držal trobento sodnjega dne, z drugo pa kazal gori v sinje višave. Nad vrati so se jasno svetile v solnčnem svitu črke svečanega napisa: "Resurrecturis".

Med otožnim cinglanjem zvonov so zavili v cerkev.

Postavili so krsto na preprosto stojalo sredi cerkve. Malo cerkev so napolnili skoro do cela; nato je duhovnik pričel obredne molitve. Mirno, tiho je postajalo po cerkvi. Tišino so motili le Ivankini vzdihi, in od temotnega zidovja so odmevali duhovnikovi glasovi. Iz kadilnice so se dvigali mali kolobarčki belkastega dima in se širili po cerkvi.

Duhovnik je poškropil krsto, nosilci so jo vzdignili in odnesli. Prvi je stopil za krsto Žitar z globokim, polzadušenim vzdihom, za njim jokaje Ivanka in Tonček, in za temi pa so se drugi molče razvrstili. Šli so po ozki, z belim peskom posuti poti mimo mnogobrojnih gomil, okrašenih z duhtečim cvetjem; šli so mimo prekrasnih nagrobnih spominikov, bornih železnih križev — vanje se je ravnokar upiralo večerno solnce in jih obrobljalo s svojim zlatim žarom —, šli so na drugi konec pokopališča in so ondi ustavili na samotnem kraju kjer je bujna trava preraščala zapuščene grobove. Tu so postavili krsto na tla zraven jame, grobarji so potegnili pod krsto vrvi in jo spustili v jamo. Lesena krsta je zaškripala in zapokala; težke kepe prsti in kamenja so se otlo bobneč na krsto zvalile v jamo; vrvi so zaprasketale iz jame ...

Duhovnik je polglasno pričel molitve.

Po samotnem grobišču je potegnil sveži, hladilni veter sem od ponosnih stranij gorenjskih velikanov. Cvetje po gomilah se mu je lahno klanjalo; bisernobeli, bagreni klinčki so se mu ljubko pripogibali, in skromno vznikle vijolice in milotne spominčice so boječe vzdrhtavale. Visoko gori nad pokopališčem, v jasnem ozračju pa so žvrgoleli neskrbno veseli škrjančki in se kopali v čistem vetru ... Povsod na okoli je radostno utripalo mlado življenje — sredi kraljestva smrti.

Po grobišču je postalo mirno — tiho ...

Slišalo se je le brenčanje hroščev, brnenje čbelic, os in mušic, šepetanje vetrca, šumljanje mrakotnih cipres in žalostnih vrb —, vsi ti lahni glasovi narave so se strinjali v neko simfonijo. Rezki pisk in žvižg železničnega stroja tam z južnega kolodvora je le sedaj pa sedaj pretresel mirni, vonjavi vzduh. Bilo je vse tako tiho, tako mirno po pokopališču ... Res grobna tišina.

In to prijetno soglasje, ta mični razpor v naravi je popolnoma prevzelo srca pogrebcev. Zdelo se jim je, ko so tako stali ob odprti jami svojega mladega tovariša, kakor da se jim vsa brezčutna narava reži naravnost v obraz, češ: mari ste mi tudi vi! mari mi je vaše mladostno cvetje po licih! Kadar pride čas, pograbim tudi vaše mlado življenje.

Duhovnik je že končal molitve.

»Vzemi, zemlja, kar je tvojega,« je še dejal in vrgel lopatico prsti na krsto. Ž njo vred se je usulo v jamo tudi kamenje in pesek. To šele je predramilo zamišljenega Žitarja, da se je stresnil kakor v groznih sanjah. Pristopil je k jami in vrgel s tresočo roko pest prsti na sinovo krsto. Tedaj se je zganil korenjaški mož po vsem životu. To čudno vršenje peska na sinovo krsto je bilo za njegovo srce kakor zbadanje z ostrimi iglami. Nič več ni mogel zatajevati groznih bolestij, ki jih je čutil v srcu. Naslonil se je na bližnji križ in glasno — jokal ... ihtel.

»Ivan! — Ivan!«

Zdihnil jo polglasno, bolestno, iz dna trpečega srca.

»Ubogi oče!« je bilo čuti nekoga. »Kako mu mora biti hudo za sina, ki naj bi mu bil opora na stare dni, ki pa mora v zemljo tako mlad, poln načrtov za življenje ... ki bi še tako rad živel ...«

Za očetom je še Ivanka s Tončkom pristopila k jami, da bi vrgla prsti na bratovo krsto. Toda Ivanko so obšle grozne slabosti, kolena so se ji zašibila in omahnila je v stran. Naglo je priskočila poleg stoječa ženska in jo ujela v naročje. Na razpaljene oči si je pritisnila od solz premočeno rutico, in telo se ji je vilo in krčilo od silnega ihtenja.

Izkušali so jo tolažiti, toda dekle se ni dalo utolažiti ... ihtela je in ihtela.

»Ivan! - Ivan!«

Tako so ji šepetale žareče ustnice tako je vsklikalo bolestno, strto srce ...

To ganljivo klicanje, to ihtenje je vsem pričujočim pretreslo mozeg in živce. Molče so zrli pred-se ... marsikomu se je utrnila solza — solza sočutja.

In Žitar je iznova zaihtel, iznova zahropel, da mu je pokalo srce, da da so se mu hrešče dvigale koščene prsi ... Vmes pa sta ihtela milo ... pojemajoče Ivanka in Tonček.

Potegnil je veter preko pokopališča in odnesel vzdihe.

Dijaki so vstopili v krog in zapeli "Nad zvezdami" mirno ... tolažilno ... Ravnokar so se poizgubile besede "Nikjer tolažbe srcu ni". Da ... res, ni je skoro! — A vendar ... Čuj ...! Kakor hladilni balzam so bile za razpaljeno srce besede:

— — — — — — — — — — — —
Le križ nam sveti govori,

Da zopet vid'mo se
Nad zvezdami,
Da zopet vid'mo v raju večnem se

Nad zvezdami!