Dijaška slika
| Dijaška slika Pržekov |
| |||||||||||||
Mrzla, ledena burja je brila po mestnih ulicah. Mrak je bil. Plinove svetilke so že bile prižgane.
Mladenič, zavit v lahek havelok, pod pazduho s knjigami je stopil iz lepe hiše na cesto. Stisnil je bolj havelok k sebi, zakašljal lehko ter odhitel po ulici. Ustavil se je zopet pred visoko hišo, a kmalu nato izginil za velikimi vrati. Počasi je stopal po kamenitih stopnicah gor v tretje nadstropje – podučevat.
Podučevat, a on je že ves izmučen, utrujen! Že od ranega jutra dela z duhom. Prisiljen je prodajati svoje znanje drugim – da se živi – da se izobražuje.
In gori je zopet presedel celo uro. Votlo je donel njegov glas po sobici, ko je razlagal nepravilne latinske glagole svojemu učencu. Večkrat ga je silil kašelj, oni čudni, čudni kašelj in vstavljati se mu ni mogel!
Kako grenak, kako gorjup na tak način prisluženi kruh! Blagor onim, katerim se ni treba klanjati ošabnim materam, katerim se ni potreba izgovarjati radi nemarnosti učenčeve pri očetu. Le inštruktor je kriv, če deček ne napreduje, on naj za uboge novčiče zabije učenost tepcu v glavo. Često, pač pogosto so rojile take misli našemu dijaku po glavi. Vsak večer, ko je prišel domov, je moral še. zase skrbeti in se učiti. Kolikokrat ga je dobila pri slabo brleči, smrdljivi petrolejki ena ura in tudi dve!
Srečen, vesel je bil, ko se je približal kak praznik – saj je bil tudi prost – prost ta dan!
A v oni mrzli zimi se je še bolj prehladil! Prenaporno delovanje in prehlad sta vklonila nežno zdravje. Približala so je pomlad! Po nasvetu zdravnika je moral zapustiti šole ter iti domov, da ozdravi! In doma je popolnoma ozdravell! Nekega lepega jesenskega dne je pritisnil smrtni angelj mrzel poljub na njegovo bledo, upalo lice. Zastonj se je ubijal za svoj obstanek, – zaman si je zidal lepšo bodočnost! Neizprosna, trda smrt je napravila vsemu – konec.