Dihur kralj

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Dihur kralj. Češka pripovedka.
Izdano: Celovec: Mohorjeva družba, 1878; Slovenske večernice, 34
Viri: archive.org
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Žabe bile so nekdaj nezadovoljive, da nimajo kraljice, začnejo toraj regljati in regljale so tako dolgo, da so si zvolile štorkljo za kraljico. Ko zvejo o tem petelini in kokoši, niso hoteli zaostati za žabami, menili so, da bi jim trebalo tudi kralja. Skličejo toraj velik zbor in se posvetujejo, ali bi ne bilo dobro, da si zvolijo kralja. Vsi so bili ene misli, da jim ga treba. Ko so se pa začeli pogovarjati, kdo naj postane kralj, začeli so se pričkati, kajti nikdo ni hotel prepuščati te časti drugemu, vsak bi bil rad sam kralj. Petelini začeli so se kavsati, da je perje letelo na vse strani in so imeli vsi kervave grebene. Konečno svetuje jim star, moder petelin, da bi bilo najbolje, ko bi si zbrali dihurja za kralja, ker je ta velik gospod in ima ostre zobe, da se ga boji vsak; ta bi znal gotovo skerbeti za mir in za red. Vsim petelinom bil je všeč ta svet, zatorej pošlejo koj poslance k dihurju, naj se pogovoré ž njim.

Ko zasliši dihur, kaj hočejo, postal je zeló prijazen, obljubi jim, da jih bo varoval skopca, kteri jim krade otroke piščance, vrabcev, kteri jim kradejo zernje spred kljuna, in vsih drugih sovražnikov. Obljubi jim tudi, da si bo zvolil izmed lepih, velikih petelinov svoje služabnike in jim bo podelil visoke časti. Vsim bile so všeč obljube njegove, petelinom in kokošim; z veliko svečanostjo posadé toraj dihurja na prestol in so bili veseli, da so si zbrali tako mogočnega in dobrega kralja.

Ali ni terpelo dolgo, kar poželi dihur kakega petelina. Ali odkrito ni smel ravnati s silo, da bi ne začeli godernjati podložni, zato si zmisli, kako bi mogel usmeriti pravično kako kuro. Pošlje toraj po lepega, tolstega petelina in ga praša, ali kaj duha. Petelin, dobra, poštena duša, odgovori mu odkritoserčno: „Ne zamerite, gospod kralj, nekaj duham, to pa strašno smerdi.“ Dihurji smerdé namreč. „Nesramnež!“ zavpije dihur, „kako si moreš upati, reči kaj takega svojemu kralju?“ Zgrabi ga, odgrizne mu glavo in mu izpije kri.

Na to pošlje po drugega petelina in ga vpraša, ali voha kaj. Petelin pride; ko pa zagleda ležati pervega mertvega na tleh, ustraši se in strepeče na vsem životu. „Zakaj se treseš?“ vpraša ga dihur ostro. „Zdi se mi, da nimaš čiste vesti. Reci, kaj vohaš?“ Petelin zbere zadnjo moč, prikloni se globoko in reče s sladkim glasom: „Gospod in kralj, tako lepo diši, kakor bi cvetele same rožice.“ „Prilizun, nesramni,“ zavpije dihur, „kaj hočeš skrivati svojo hudobijo z lepimi besedami?“ Čap! odgrizne mu glavo in izpije mu kri.

Dihur bil je sit, ali veselila ga je igra s petelini; pošlje toraj po tretjega petelina in ga vpraša zopet, ali kaj voha. Ta je bil pa pameten iz zvit. Ko zagleda perva dva na tleh brez glav, in opazi da je kervav gobec dihurjev, zbere vso moč in dela, kakor bi ne videl nič. Prikloni se, kakor se spodobi pred velikimi gospodi in odgovori pohlevno: „Ne zamerite, mogočni gospod kralj, vreme je slabo, nahoden sem.“ Dihurju bilo je všeč, da se je znal odrezati petelin tako pametno, nasmeje se mu in ga spusti.