Dies magna et omora valde …
| Dies magna et omora valde ...[1] Fran S. Finžgar |
| |||||||||||||
Veliki dan in grenkosti poln!
Ne hipoma, kakor slovesni vsklik, ki se razleže z gore na goro, iz doline v dolino – ne hipoma, ne slovesno. Polagoma, kakor bi bile solze trpečih src zamesene v bron, z bolestnim glasom, kakor bi v grenkosti zaječalo stvarjenje ...
Tako zadone zvonovi ...
Vsepovsod ...
Pri fari, kakor bi zaplakal oče, kot bi se razjokala mati ... In za njima po ravnini – po gričih – ihtenje drobnih sinov in hčerâ. Vlažna noč, s solzami orošena – molči in strmi. Po njeni skrivnostni tajni se točijo glasovi groze.
Smrt – smrt – smrt –.
Smrtni vzdih plove po ravnini, da se zgane zadnji cvet in oblit s solzami klone glavo. »Smrt« – zajoka skozi gozdne veje .. Zadnji listi vstrepetajo – zapučajo solnčne trone ne brstih in padajo v grob.
»Smrt« plakajo zvonovi in trkajo na okna. Srca drhte, mrzlo spoznanje stiska glave. Kakor bi kolo vesoljstva zaškripalo v tečajih in se ustavilo v grozi.
Veliki dan in grenkosti poln ...
Potnika na cesti sreča ta glas, da obtiči noga v blatu. »Kam, popotnik? Razhodil si nogo, brazde ti je začrtal znoj v lice – čemu popotnik? Ne znoji se, ne hiti – saj veš, da hitiš k edinemu cilju k smrti ... Bogatin piše račune, števili mladiče, katere mu koti denar ... Hipoma potrka na okno, z grozo, s koščenimi prsti: »Brate, smrt! Kaj številiš, bedak? Čemu, ko greš v smrt! Le prebledevaj, le prisluškuj! Po vsemiru plove edini glas: Smrt – smrt –« Pero se razkavo zapiči v popir, črne kapljice brizgnejo po belem polju –: Tako se zgodi ob tvoji uri in te ne bo več! Čemu številiš? Pomni veliki dan! – – – Sirota vzdiha v koči. Solze so njen kruh, tiha noč njena prijateljica ...
In potrka na okno. Solze se ustavijo. Tiha, nema noč nocoj govori. Na gori pri sv. Florijanu si je izposodila glas.
»Ne jokaj! Danes je tvoj dan! Obriši solze in ugrizni s smehom v trdo skorjo. Zakaj, pride tvoj dan brez grenkosti in solze – ne obupaj! ... Pa gre dalje smrtni glas – od koče, skrite sredi krivili gabrov na osojah – do blesteče palače ... Vsepovsod vstrepetavajo; vsaka roka zastane, orodje pada na tla, žvenket čaš molči, napol izdrti meči padajo v nožnice ... Sredi plesa odreveni noga, ustnice próžene v poljub zalije grenkost – napol izpeti pesmi se razglasijo akordi ... Smrt pa hiti – in se raduje. V koščenih čeljustih ji klepečejo zobje – smrtni smeh; iz kotlin pod ledenim čelom ji seva noč, tako črna, da prodira temo – kakor luč.
Veliki dan – in grenkosti poln ...
Veliki dan – vseh mrtvih dan, dan cilja in obračuna ...
V razkošnem zmagoslavju privihra smrtni glas k velikemu poslopju sredi poljane. Jasna luč v njem, žarki lijo skozi okna na ravati – kakor studenci vro v noč in jo prošinjajo.
Ko se smrt ozre skozi okna – obstrmi. Kak zarod! To so hrast, ta pleča, te mišice! Vse giblje, vse dela. Vsak je sklonjen nad mizo, nad vreteno, nad kolesje ... Na licih se jim bere, da ne žive sebi – da žive in delajo za druge. Nič razkošja, nič zlata – nič bahatih znamenj na prsih, nič svitlih obšivov pod vrati! Pač! Imajo znamenja. – Ali niso to udarci – na glavo, na pleča, v lice? Kakor da jih je plosknila bratska roka preko čela! A ta zarod se ne meni – dela – snuje – izpod rok mu vro žarki, ki se strinjajo v grozno jasne žarnice – in sipljejo luč skozi okna na širno ravan.
Kdo so ti stebri, kdo ti hrasti – ha –!
Kosti mrtvih prstov so zabobnale po šipah. Kakor mrtvaška harpa je zaječalo krog in krog ...
Dve črni votlini pod belo lobanjo sta ste uprli v luč – v delavce – čeljust se je ločila od čeljusti pripravljena na smeh.
Še enkrat so trčili prsti na okna – da je zastokal vzduh – kot zaječi duša v smrtnem boju.
Mir – v delavnici. Nekaj glav se je sicer – zganilo – pa se vpognilo še hitreje in še bolj so zasičala vretenca, kolesje je hitelo kakor misel.
Smrt pred oknom je dvignila roko, da udari tretjič na harpo – pa roka je omahnila – čeljust se je strnila s čeljustjo – po kosteh je zarožljalo v strahu.
Kaj se menijo hrasti za vihar?
Smrt se je zamislila ...
Kak zarod? Kaka moč! Vse se mi klanja, vse trepeče – in vi?
Črni votlini sta se vsesali v delavnico.
Preko cele stene je blestel napis: »Za brata! – Plačujmo dolgove, ki jih dolgujemo rodu!«
Kakor knjiga se je odprlo nenadoma pred smrtjo. Ona pa je brala in strmela – njeno žezlo nad tem zarodom ji je padalo iz rok – – –
Knjiga je odgovorila:
»To so tiste izvoljene, junaške narave, ki spoznavajo svoj dolg – in ga plačujejo narodu. V njih srcih klije roža globoke zavesti, da je vsak dolžnik zemlji, ki mu je zibala zibko, logu, ki ga je venčal s cvetjem, gori, ki ga je pojila z močjo. Vsak je dolžnik rodu, od katerega je prejel meso in kri, dolžnik rodu, ki je dajal davščino, da si je razbistril duha, da je podjarmil snov in proniknil z duhom v daljavo ...
Vsakdo je dolžnik domu, ki mu je dal tiho zavetje, kjer je vzcvetel njegov um – In ves rod je delal, ves rod trpel – in ves rod krvavel zato, da si ti to, kar si ... In sedaj hodiš ti z jasno glavo in učeno – ne zabi dolgov! Drago te je kupil narod, drago te vzgojili bratje – vini mu dolg z obrestmi! Ne zabi, da si ti sklepni ud velike verige, ki se ne pretrga nikoli! Če se pa ti ločiš od te verige, boš ležal ob strani – narodova veriga se potegne preko tebe – in ti boš sneden od rje in pogineš v prahu ...
Zato le trkaj smrt na harpe – le trkaj!
Tem ne pade orodje iz rok, ti sejejo zlata semena, s svojo krvjo jih sejejo. In če izkljujejo tisoč semen zlogolke ptice iz zemlje, deset tisoč jih vzklije – in obrodi stoteren sad. In novi sad bo rodil nove sadove – na vekov veke – in njih dolg bo poplačan s stoternimi obrestmi ...
Ha, smrt, kaj klepečeš z zobmi? Ni tukaj kraljestvo zate? Pojdi s harpo pod okno onih, ki ne vedo, da so udje velike verige, ki se kopljejo za se v zlatu in blatu, ki samo žanjejo in nič ne sejejo, katerih življenje je cvet, ki ni oplojen s srčno krvjo, ki je polivana z ledeno točo – in nikdar gret s solncem bratoljubja. Tem zabrenkaj na harpo, in bodo zadrhteli in se preplašili dneva – grenkosti polnega ...
Ti tukaj pa ob zvoku tvojih strun ne izpuste pluga; le trdneje oprimejo plužnice, vzdramljeni, da še ni plačan dolg – in lemež zareže še globlje brazde ...
Črni votlini pod sivo lobanjo sta se obrnili od sijaja luči – in izginili v noč. S povešeno koso je plula smrt po ravnini:
»Ni to kraljestvo za moje žezlo! Moj dih tukaj ne rodi smrti – moj dih rodi življenje ...«
In zamišljena v bridkost je obstala sredi polja, kjer sta iz dveh src, žrtvovanih ne zase – ne za rodbine – ne za očeta – in ne za nevesto – ampak darovanih za narod klili dve rdeči roži — kakor dve kaplji krvi. Od te krvi pa je žarela luč, in prihajali so duhovi od severa in juga, od vztoka in zapada – vsi sorodni duhovi mnogo še plašnih, boječih, kakor otroci – in v rokah so nosili srca – nekateri mračna, kakor ugasle lučice, in vsi so pritiskali srca h kapljam krvi na grobu dveh darovanih src – – –
In sama bleda smrt se je zgrozila in začudila:
Srca prej mračna, brez ognja, brez luči – so se razkresila ob teh dveh gorečih rožah na skupnem grobu. V kesanju so se kesali duhovi preteklih grehov, morje ognjev se je razlilo po ravnini na štiri vetrove in preko cele domovine se je zablestel napis iz doma izvoljenih narav: Za brata! – Plačujmo dolgove, ki jih dolgujemo rodu – Naj strohni zarjaveli ud rodne verige, ki jemlje in ne daje, ki podira in ne zida ...
Smrt nad množico duhov je pa izpregovorila slovesno:
Veliki dan rodu – in grenkosti poln nečimerniku ...
- ↑ Veliki dan in grenkosti poln ...