Deveto poglavje: Konec

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Konec
Fran Nedeljko
Izdano: 1887
Viri: http://www.dlib.si/v2/Details.aspx?query=%27keywords%3dfran+nedeljko%27&pageSize=20&URN=URN%3aNBN%3aSI%3aDOC-BF7XLVSF
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


«Heda! prijatelj!» zakliče nekega dné ne ravno lično oblečen mož dasi bogato, a vender brez okusa oblečenemu gospodu.

«Kaj bo?» oglasi se ta ponosno.

«Niste vi tisti gospod, ki se je potrudil pred nekaj tedni, necega srečnega igralca spremiti v spalnico?» vpraša prvi, ki ni bil nikdo drugi nego Žabó.« Da, zdaj vas zopet popolnoma spoznam. He, kje pa je ostal moj denar?»

Nagovorjeni pogleda Žabota sprva zaničljivo, zatem pa jezno in zavpije: «Ste-li iz norišnice ušli gospod, ka-li?»

«Le nič ne tajite, dà, vi ste bili, prisežem, da ste me vi spremili v spalnico!» reče Zabó in položi svojo roko na tujčevo ramo.

«Proč roko, če ne ste teko] mrtev!» zagrmi ptujec nanj.

Bivši stražnik ni hotel moža izpustiti, temveč se je oziral po policiji, in ker te blizu bilo ni, klical je zbrano množico na pomoč.

Lik dva borilca stala sta si ta dva nasproti. Ljudstvo se je že veselilo pravilnega dvoboja; a tačas pa je že prišla policija.

«Ta mož me je okradel,» pravi Žabó častniku.

«Ni res! ta laže, ne poznam ga!» kriči obdolženec. «Idita oba z menoj v stražnico, veli policijski častnik.

Ko so ja zasliševali, se je pokazalo, da ni mogel Žabo svoje trditve dokazati, in da je bil fino obleČeni ptujec že, več let brez vspeha zasledovan zločinec. Zabó je smel po dolgem zasliševanju oditi, hudodelnik pa je moral v ječo.

Denar sem sicer izgubil, pa dobro mi dé, da sem le, kazhil sleparja, ki mi ga je vkral!» pravi Žabo sam pri sebi odhajajoč.

«Cujte, dragi Žabo zakliče nekdo za njim.

Zabo se ozre in zagleda Sabino, Tisoovo hči.

Oči mu veselja zažaré, ker rad je imel to dekle.

«Veseli me, da te zopet vidim,» reče ji, brzo pozabivši, kaj je ravnokar doživel.

«Kje je pa oni dozdevni Žabó?» praša ga Sabina.

«Menda si se seznanila ž njim, kali?» vpraša jo ta brzo. «Morebiti me hoče celó tožiti?»

Sabina povesi oči.

«Veste-1i, kje je sedaj tisti dozdevni Zabó? »vpraša ga za nekaj časa.

Zabó z glavo odkima in premeteno pravi:

«Na tvojem mestu bi bi onega pozabil in bil s pravim Zabótom zadovoljen.»

Sabini je vsa kri stopila v lice.

«Tedaj res ne veste, kje sedaj stanuje in kdo da je?» poizveduje ona.

«Ne vem, »odgovori Žabó.

Dekle ga pozdravi in hitro izgine, kakor je prišla; Žabó pa je potoma premišljeval o ti novi dogodbi.

Srečno prebivši strašna leta revolucije vstopil je v vojno velicega Bonaparteja. Odlikoval se je v bitkah pri Lodi, Arkole in pozneje tudi pri Marendži, šel je kot častnik v Svedsko z Bernadotejem, ki mu je več dobrot skazal, ter se je malo prej bil oženil s Tisotovo Sabino. Tako so se v začetku tega stoletja lahko neznatni ljudje popeli do visoke stopinje. Kmalo po prihodu v novo domačijo je umrl in Sabina postala je vdova.

Po Stockholmskih ulicah se je pomikal necega dné slovesen sprevod. Umrl je nek sorodnik. Spremljalo je pokojnika več stotin vozov. V prvem je sedel grof Fersen, maršal vsega kraljestva. Njegovi osiveli lasje so mu štrleli po ramah. Sedel je ponosno, čeravno ga je črtilo ljudstvo in plemstvo, ker tudi tukaj je bil branitelj kraljeve oblasti.

Ljudstvo naglo obstopi grofovo kočijo.

«Ven, ti izdajalec!» kričala je druhal.

Kamenje je letelo v šipe, konji se splašé; kočijaž pobegne in v malo trenotkih je obstala kočija. Grof Fersen moral jo je zapustiti. Njegova glava je krvavela.

Druhal je z dežniki in palicami udrihala po njem, on pa je šel, obdan od vseh strani od kričeče množice, proti bližnji gostilni. Večkrat so ga na tla pobili in vpili: «Ubijte ga, izdajalca!»

Vender se je pobral vselej in zadnjič dospel do gostilne. Milosrčni oštir mu je dovolil vstopiti. Neka gospa, ki je skozi okno sprevod gledala, odvedla ga je v njeno sobo, kjer se je takoj zgrudil na zofo. Padel je v omedlevico in nezaveden obležal, med tem ko je zunaj razsajala razkačena druhal. Ko se čez nekaj časa zavé, videl je, kako je ta blaga gospa zanj skrbela. Solzeča se, obvezovala mu je rane, in on jo je hvaležno pogledoval. Njeno lice se mu je zdelo znano Premišljeval je, kje neki jo je že videl.

Kdo ste pa?» jo popraša.

«Imenujem se Sabina Žabo ,»odgovo ona Ijubeznjivo.

«Sabina?» mrmra grof ves zamišljen.

«Steli iz Francoskega?»

Gospa mu prikima in pokaže na medaljon ki je visel izpod grofove obleke.

Marija Antonjeta mi ga je dala,» reče Fersen na to, «zdaj vas zopet poznam! Vi ste hči onega jetnišničarja! O Bog, v kakih okolščinah sva se sešla!»

«Umirite se, gospod grof, »prosi ga Sabina ganjena. «Hitela bodem po zdravnika. Iščejo vas sicer, toda ne bodo se predrznil prodreti v žensko sobo.»

S temi besedami odide Sabina Žabó skoz druga vfata, ktera potem skrbno zaklene.

Fersena ni našla več živega. Ko se vrne za četrt ure nazaj, je že druhal grofa zalotila, izvlekla ga iz sobe in ubila.

Tako nesrečno in kruto je izdihnil svojo dušo ta plemeniti privrženec in zvesti prijatelj nesrečni francoski kraljevi rodbini Ludovika Sestnajstega v svojem krasnem rojstnem mestu Stockholmu.