Detektivske prigode Fokusa in Kolumne: V strašljivem hotelu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Detektivske prigode Fokusa in Kolumna: V strašljivem hotelu
Jana Bauer
Spisano: Škodnik Ana
Viri: Detektivske prigode Fokusa in Kolumne: V strašljivem hotelu (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Na Palargonijevi 7[uredi]

Fokus je slonel na okenski polici in opazoval poštarja, ki je svoje rumeno kolo počasi porival po klancu proti njihovi hiši.

"Želva bi prišla hitreje kot on," je jezno mrmral. "Nam pa se mudi, mudi, mudi!"

Najraje bi skočil ven, stekel proti njemu in pošiljko, na katero sta čakala s Kolumno, kar sam izbrskal iz torbe. Toda potem bi si na vrat nakopal sestro. Kolumna ni prenesla nestrpnosti. Pred kratkim je moral Fokus zložiti vso kramo v shrambi. Zlagal jo je teden in pol! In to samo zato, ker je vstal od mize, še preden je Kolumna pojedla kosilo. Njuna mama, gospa Mlin, je bila zasvojena z nakupovanjem. Stvari, kijih je nakupila, je zmetala v shrambo, daje naredila prostor za nove nakupe. Potem se je morala z ramo upreti ob vrata, da jih je lahko zaprla. Če je vrata kdo po pomoti odprl, se je nanj usul velik kup vsega mogočega. Fokus je moral med drugim zložiti triinpetdeset čisto novih brisač, pet čajnih servisov, deset kom¬pletov ščipalk za perilo in dve kletki za hrčka. Čeprav hrčka sploh niso imeli.

Kolumna je Fokusova šest let starejša sestra. Stara je torej štirinajst let. Vendar se ne obnaša svojim letom primerno. Šminke, fantje, najstniške nadaljevanke in nakupovanje je sploh ne zanimajo. Kolumna je najboljša detektivka na svetu. Prav vsak kriminalni primer ji uspe rešiti. Očka misli, da potujejo po svetu zaradi njegovega novinarskega dela. V resnici potujejo zaradi Kolumne in njenih detektivskih sposobnosti. Pred kratkim, na primer, je dobila pismo gospe Monike Mesec iz New Yorka. V njenem hotelu menda straši. Vsak čas bi morale prispeti letalske vozovnice.

Toda poštar stal pred vrati kot staro deblo, gledal v zvonce in razmišljal, na katerega naj pritisne. Ob vhodnih vratih je bilo pet stikal, čeprav so vsi zvonci zvonili v isti hiši in istim ljudem, Mlinovim. Gospa Mlin je bila nora na različne melodije in ravno včeraj je kupila še enega. Oglašal se je kot krdelo slonov, ki dirja po savani. Poštar se je končno odločil in pritisnil na eno od stikal. Nekdo je zavpil: "Padaaaaa!" Potem se je slišalo, kot da treeesk pada drevo. Tako je zazvonilo, če si pritisnil na tretji zvonec. Kolumna je šla odpret vrata.

"No, a so prišle?" je Fokus napadel sestro, takoj ko je poštar odšel. Kolumna je zavzdihnila: "Dovoli mi, da odprem pismo."

"Kakšen nered!" je zavzdihnila, ko je namesto pisma prav počasi odprla spodnji predal omarice v veži. Strmela je v zmečkane garancijske liste, navodila za uporabo in vzdrževanje računalnikov in fotoaparatov, orientalskih preprog in celo gospodinjskih aparatov, ki jih je kupila mama. To je bilo res smešno, ker ni mama nikoli gospodinjila. Končno je Kolumna iz nereda izbrskala podolgovat nožek za odpiranje pisem.

"Saj sem vedel!" je vzkliknil Fokus, ko je v kuverti zagledal letalske vozovnice.

"Skrajni čas," je rekla Kolumna. "Zadnji denar sem porabila včeraj za očetovo posebno mastno salamo."

Čeprav je bilo v hiši na Pelargomjevi ulici 7 vsega desetkrat preveč, jim je zadnje čase začelo zmanjkovati hrane. Kolumna je dan poprej strogo rekla očku, ki se je mastil s svojo priljubljeno posebno mastno salamo: "Mama vse zapravi. Nimamo več denarja. Nekaj boš moral ukreniti."

"Jaz?" je očeta popadla slaba volja. "Zakaj se moram z vsako malenkostjo ukvarjati jaz? Delam. Garam. Služim denar. Zdaj naj skrbim še za vse drugo?"

V resnici je denar za njegovo plačo prislužila Kolumna. Toda tega mu ni hotela povedati. Tudi njegov šef, urednik Petač, je o tem molčal, kakor je obljubil, da bo. Očka je bil prepričan, da je najboljši novinar na svetu. Dejstvo, da še ni dobil Nobelove nagrade, je pripisoval le nesrečnemu naključju, daje za novinarstvo ne podeljujejo.

"Cisto preprosto je, oče," je rekla Kolumna. "Mama je na kreditnih karticah dolžna že toliko, da nam je ostala le še ena kartica, ki jo lahko uporabljamo. Ko nam odvzamejo še to, boš moral zajtrkovati ovsene kosmiče." Oče je debelo pogoltnil. Pihnil je skozi nos, zamorjeno pogledal Kolumno in nato izginil v spalnico. Medtem ko je mama zasvojeno kupovala znižane izdelke po internetu, je tuhtal, kaj naj stori. Potem je iz njene denarnice skrivaj vzel kreditno kartico in jo spravil na dno kovčka.

"Let imamo čez natančno dve uri in dvainštirideset minut," je zavzdihnila Kolumna, ko je pregledala letalske vozovnice. Po Fokusovem mnenju bi se morala zgroziti, kajti njuna mama bo za pripravljanje prtljage potrebovala najmanj teden dni. Toda Kolumna je ostala popolnoma mirna. Poslala je SMS gospodu Petaču in že naslednji trenutek je zazvonil telefon. Fokus se je že hotel oglasiti, a ga je Kolumna zadržala. Telefon je zvonil in zvonil... in zvonil. V zgornjem nadstropju se je končno nekaj zganilo. Zaslišal se je ropot. Težki koraki so prihiteli po stopnicah in nejevoljna roka je dvignila slušalko.

"Prosim," seje oglasil oče z glasom, ki bi bil še najbolj primeren za reportažo o koncu sveta. "Kaj? Čez slabe tri ure naj bomo na letalu?!" Očka nikoli ni upal godrnjati pred svojim šefom, zato se je pravi plaz ogorčenja usul šele po tem, ko je slušalko odložil.

"Za koga me ima, da me takole na vrat na nos pošilja pisat neumen članek o bedastem hotelu!" je bentil. In dodal: "Zamenjal bom službo in mi je popolnoma vseeno, ali časopis zaradi tega propade!" Vendar ni bilo časa, da bi nergal naprej. Vedel je, da bo v slabih treh urah komaj mogoče v taksi spraviti oblečeno in naličeno mamo z vso njeno kramo.

"Draga!" sta ga s Kolumno slišala tuliti, ko sta mu sledila v zgornje nadstropje. "Ljubica, v New York moramo!" Proti pričakovanju je mama nemudoma planila izpod odeje. Razkuštrana je odbosopetila v kopalnico, si začela momljati vesele melodije in poskakovati kot mlada opica.

"Upam, da je zaradi pretiranega buljenja v računalnik ni napadla kakšna posebna oblika bebavosti," je zaskrbelo očka. "Bral sem o takih primerih."

"Draga?" je čez nekaj trenutkov previdno vprašal.

"Pregovor pravi," mu je odvrnila mama, "da če česa ne dobiš v New Yorku, potem ne obstaja. Samo pomisli na Tiffanyjevo dragulj arno, na znane trgovske znamke vseh vrst, na gospoda Armanija in gospoda Versaceja!" Očka je zavzdihnil, pogladil kovček, v katerem je varno spravljena počivala mamina kreditna kartica, in se lotil pri¬pravljanja prtljage. Ko je mama čez slabe pol ure že popolnoma oblečena in naličena prihitela po stopnicah ter poklicala taksi, Fokus in Kolumna kar nista mogla verjeti.

"In povejte šoferju, da se nam zeloooo mudi!" je trikrat naročila telefonistki.

"Kje imaš kovčke?" je vprašala Kolumna.

"Saj gremo vendar v New York, največjo prodajalno na svetu," ji je začudena odvrnila mama. "Vse, kar potrebujemo, bomo kupili tam!" Fokus je opazil, kako je očka ob teh besedah prebledel.

"Moj Bog!" je zverinski krik pretresel potnike na letalu, ko so se spuščali proti letališču v New Yorku. "Okradli so me! Pokličite policijo! Ukradli so mi kreditno kartico," je kričala mama, ko je hotela kupiti nekaj dragih parfumov, ki jih je ponujala ste- vardesa.

"Morda si jo pozabila doma," se je na sosednjem sedežu skušal izviti očka.

"Nikoli je ne pozabim doma," je sunkovito dihala mama in besno gledala stevardeso, ki je molela roko in čakala na plačilo. "Čakaj malo," jo je prešinilo zmagoslavje. "Saj lahko plačaš ti, s svojo kartico. V New Yorku bom nemudoma zaprosila za novo." Očka je ubogljivo segel v žep, ko seje mimo priklatila Kolumna in rekla: "Adijo, cigarete. Adijo, salama." Očka je trznil in izvlekel roko tako sunkovito, kot bi se na denarnici ravnokar opekel. "Zal mi je, preveč zapravljaš," je mrko rekel mami. In se zlagal: "Kartico sem ti preklical."

Mama je nekaj trenutkov nejeverno bolščala v očka. Nato ji je očesni živec trikrat trznil. To, kar se je zgodilo za tem, je bolje izpustiti. No, očka je imel silno srečo, da so mamo od-vlekli v prostor za nasilne potnike in je letalo lahko brez težav pristalo.

Hotel Mesec[uredi]

Znašli so se v mestu, za katerega pravijo, da nikoli ne počiva. Taksist jih je peljal po Peti aveniji, ulici mogotcev in prestiža. Fokusu se je zdela draga in bleščeča. Rumeni taksi se je kot črv po velikem jabolku pomikal naprej, dokler ni ustavil ob kvadratni stavbi, kije vogale pod pravim kotom molela v zrak in se bahala s pogledom na Centralni park. HOTEL MESEC so z nebesno modrega baldahina nad vhodom odsevale črke v barvi mesečine.

Pred vrati, najbrž dražjimi od garsonjere v revnejšem predelu mesta, je stal starček. Nosil je uniformo nebesno modre barve z zlato obrobo. Fokusu se je zdelo, da je potreboval vsaj minuto, preden je uspel vrata do konca odpreti. In minuta pri odpiranju vrat ni ravno malo.

"Dobrodošli v hotelu Mesec," je zapiskal s starim glasom in namrščil bele obrvi. Potem jim je z velikim krompirjastim nosom zaprl pot. "Če že morate v New Yorku kaj izpustiti," je zarotniško zašepetal, "naj bo to Kip svobode, za nič na svetu ne Centralni park!" Kolumna je pokimala v zahvalo. Fokus je razmišljal le o tem, kakšen je duh, ki straši v hotelu, in kje bi ga bilo najlaže srečati. Gospod Mlin se je pritoževal nad etiketo presnetega suknjiča, ki ga je žulila za vratom. In gospa Mlin je tuhtala, kako naj se maščuje možu in otrokom za grdobijo, ki so ji jo naredili. Preden jim je receptor izročil ključe, je nekoga poklical po telefonu in rekel: "Gospa, prišli so." Očeta tak sprejem ni presenetil. Čeprav je imel časopis, za katerega je pisal, komaj 80.000 bralcev, ni niti za trenutek podvomil o tem, daje svetovno slaven. Mame tako ali tako nikoli ni nič presenetilo, razen izjemno ugodnih cen na razprodaji prestižnih znamk.

Medtem ko so Mlinovi čakali na ključe, je iz desetega nadstropja prej kot v minuti pripeljalo dvigalo. Vrata so se odprla in pred njimi se je v visokih rdečih petah in gosposki pozi ustavila ženska. Ledeno se je nasmehnila in rekla: "Monika Mesec, lastnica hotela."

"Oh," je mama občudujoče zavzdihnila. Čeprav je bila utrujena od borbe z letalskim osebjem ter razočarana nad možem in otroki, je njeno izurjeno oko v rdečih salonarjih takoj prepoznalo delo gospoda Baldininija. Kolumna je bila prepričana, da sije mama gospo Mesec zaradi modnih čevljev in drage obleke takoj postavila za vzor. Verjetno zato sploh ni opazila, kako zviška jih ženska gleda. Skozi nosnici je globoko zajela zrak. Toda sposobnost, da po prikritih vonjih zazna lastnosti in nakane ljudi, jo je tokrat pustila na cedilu. Gospa je bila tako napudrana, nadišavljena in premazana z losjoni, da Kolumna ni zavohala prav ničesar. Prizor bolščanja gospe v Mlinove in Mlinovih v gospo je prekinil zadihan moški, ki je pridivjal navzdol po lesenem stopnišču. "Gospa," je vzkliknil in se trudil uloviti sapo, medtem ko je z rokami kazal proti dvigalu. "Delavci so iz knjižnice odnesli naslanjač vašega očeta!"

Vrata dvigala so se odprla in delavca sta res pritovorila velik star rožnat naslanjač, na pogled zelo udoben. "Moj hotel," je ledeno odvrnila gospa, "ni odlagališče za obrabljeno pohištvo."

"Ampak," si je drznil ugovarjati moški, "to je naslanjač, ki gaje vaš praded kupil s prvo plačo, potem ko seje pred lakoto iz Evrope zatekel v Ameriko!"

Nato je zaripli možakar utihnil. Dvignjena obrv gospe hotelirke mu je sporočala, da je ona lastnica in on le uslužbenec. Molče je gledal, kako je tretji delavec prinesel čudovito staro tapiserijo, kije bila hotelu včasih v ponos. Namesto nje bo zdaj v knjižnici visel kos rumene plastike, privezane na kvadratno pločevino. Delo znanega umetnika. Kje so zlati časi, ko je kot butler služil gospodu Mlinu, je otožno pomislil.

"Veliko bolje bi bilo, če bi se lotil loščenja srebrnih okvirjev v galeriji," je gospa Mesec ukazala butlerju. "Rahlo si jih za¬nemaril. Upam, da se zdaj, ko se bomo znebili slik prednikov, to ne bo več ponovilo." Butler seje zdrznil, potem je prikimal in poklapano odšel.

"Rekla sem, da uporabljajte požarne stopnice," seje lastnica z enako hladnim tonom spravila nad delavce. "Gostje bodo nazadnje še odšli z vtisom, da so živeli na gradbišču."

"Ja, gospa," so odvrnili vsi trije naenkrat, čeprav so hkrati vsak zase tuhtali, kako naj star kavč, dolg dva metra dvajset in širok meter petdeset, nesejo po požarnih stopnicah, ki niso bile široke niti meter. Gospa Mesec se je obrnila k mami in rekla: "Tu ste zato, da ujamete tatu." Mama je mežikala in buljila vanjo. Gospa Mesec je očitno mislila, da je mama Kolumna. "Tatu?" se je začudil oče. "Kakšnega tatu?"

"To je vaše delo, zato ste plačani. Če bi vedela, vas menda ne bi najela," mu je zabrusila gospa in nestrpno pogledala na uro. Za hip je preučevala izbuljen izraz gospe Mlin. "Saj ste Mlinovi, kajne? Kolumna?" "Kolumna sem jaz," se je oglasila Kolumna, "to je moja mama."

Gospa je zavzdihnila, kot bi ji ravnokar kdo sporočil, daje vred¬nost njenih delnic na borzi strahovito padla. "Ti nesposobneži! Hotela sem najboljšega detektiva, pripeljali pa so mi otroka," se je namrščila in sklenila, da se bo kar takoj odpravila na pedikuro.

"To bo napaka," se je podvizal oče. Mami in očku se namreč še vedno ni niti sanjalo, kaj v resnici počne Kolumna. "Sem Konrad Mlin, verjetno ste zame že slišali," je nadaljeval očka. "Tu sem zato, da napišem članek o hotelu Mesec." Ta izjava je na gospo delovala podobno kot magnet na železo. Sploh je ni zanimalo, za kateri časopis dela in ali ji bo dobrika- nje koristilo. Pri priči je postala prijazna.

"A tako," je rekla in zahtevala, da jih portir pospremi v apartmaja.

"Vsi apartmaji so zasedeni," je ugovarjal receptor.

"Torej uredi, da ne bodo," je siknila gospa, "zato si plačan ti, ne jaz."

Nobena od stopnic, ki so slovele po častitljivi starosti, si ni drznila zaškripati, ko je njihova lastnica po njih končno odkorakala na sestanek s pedikerko.

Kolumna je receptorju, ki seje skušal čim prijazneje znebiti gostov v enem od apartmajev, rekla, da bodo popolnoma zadovoljni z dvema sobama. "Žal mi je, gospodična, spati boste morali v apartmajih," je zavzdihnil receptor in si zrahljal kravato. "Danes zjutraj so odpustili žensko v kuhinji le zato, ker si je drznila prositi za dan dopusta v ponedeljek, ko glavni kuhar menja jedilnik." Potem so se od nekod vzele tri osebe. Prva je prišla, da bi očka pospremila do kavarne. Druga zato, da bi mamo odpeljala, kamor koli bi si želela. Toda mama ni hotela nikamor. Pravzaprav sploh ni vedela, kaj naj počne. Se nikoli ni počela nič drugega, kot nakupovala. Tretja oseba je bila tajnica gospe Mesec. Prišla je, da bi Kolumni izročila list papirja, na katerem je pisalo: Draga Kolumna! Govori se, da v hotelu straši. Strašil naj bi moj zdavnaj pokojni prednik. Pol osebja je zaradi tega ponorelo in lahko si misliš, kako usodni so lahko nezbrani zaposleni za hotel. Seveda nobena od naju ne verjame v duhove, jasno je, da gre za vsiljivca. Želim, da ga počakaš v zasedi in mu slediš. Kamere so že dvakrat zabeležile majhnega dečka. Varnostnik ti bo izročil posnetke. Do zdaj nam ga še ni uspelo ujeti. Verjetno pozna kak skriven prehod. Ugotovi, kdo ga pošilja in kaj hoče. POMEMBNO OPOZORILO: V bližini sobe 127 ne želim nobenih motenj. Lep pozdrav, Monika Mesec

Srečni Novak[uredi]

Hotel s pozlačenimi pipami in rožnatim marmorjem je bil res lep, vendar to Fokusa še zdaleč ni zanimalo. Kakor hitro je odvrgel torbo, že ga je odneslo k vratom.

"Kam?" gaje Kolumna komaj še uspela vprašati.

"V sobo 127," ji je odvrnil brat. "Pogledat, zakaj ne smeva tja."

Kolumna je zavzdihnila. Včasih je Fokusova nestrpnost presegla vse meje. Spraševala se je, od kod fantu taka radoved¬nost. Dobil je ni ne po mami ne po očetu.

"Morda v njej stanuje tečen gost, ki mu gredo še najbolj na živce osemletniki, ki vtikajo nosove, kamor jih ne bi smeli," ga je zavrnila.

Toda Fokus je izginil skozi vrata, še preden je ujel sestrin komentar. Se s tako trdoglavostjo srečujejo vsi starši osemletnikov? se je vprašala Kolumna. Seveda mama in očka ne bi ničesar opa¬zila, tudi če bi Fokusa kdo zamenjal z odraščajočim mladičem nilskega konja. Ko je mama pred leti skušala komaj dveletno Kolumno vpisati v vzgojno ustanovo, je naredila tako grozno napako, daje Kolumna pristala v šoli na kitajski gori Tai. Toda ker je bila šolnina cenejša od varuške, se gospe Mlin ni pretirano mudilo po hčerko. A tudi Kolumni se ni pretirano tožilo po mami in očetu. Zelo seje navezala na svoje učitelje, mojstra Cenga, ki jih je učil poslušati tišino, mojstra Vanga, kije obvladal vse mogoče borilne veščine, in mojstra Ponga, največjega po¬znavalca starodavnih modrosti. Bistra, kot je bila, si je bleda deklica hitro pridobila naklonjenost svojih vzgojiteljev. Po štirih letih, ko je Kolumna večino veščin obvladala skoraj enako dobro kot njeni učitelji, je od doma prišlo prvo pismo: Draga Kolumna, bržkone bom vsak čas znorela. Na smrt sem utrujena in tega ne bom več dolgo zdržala. Res ne vem, kaj naj storim. Iz samega obupa pisarim naokoli in tako, vidiš, pišem celo tebi, ki verjetno sploh ne znaš brati in morda razumeš le še kitajsko. Zdaj bom končala, ker moram napisati še cel kup pisem, da si vsaj za tre¬nutek odpočijem, medtem ko tvoj očka, ves živčen in tečen, pazi na tvojega novega bratca, ki je vzrok vsega tega. Zal tvoj oče ne zasluži dovolj, da bi lahko najela varuško, torej se nima kaj pritoževati. Ali v to tvojo šolo slučajno vzamejo tudi dojenčke? Lep pozdrav od Mlinovih

Kolumna je tuhtala dolgo v noč, toda zjutraj je imela kovček pripravljen. Mojster Ceng, mojster Vang in mojster Pong so obupano opazovali, kako njihova ljuba mala deklica odhaja. Nihče je ni mogel pregovoriti, da bi ostala, čeprav so poskusili vsi mojstri in vse kuharice. Deklica seje odločila, da bo poskr¬bela za svojega bratca.

Kolumna je pohitela za Fokusom. Soba 127 je bila zadnja na hodniku. Ob njej je bil le še prostor za brisače in čistila. "Fokus," je rekla Kolumna in se ustavila ob bratu, ki se je sklanjal h ključavnici. "Takoj stran." "Nič ne vidim, nekdo je zadelal ključavnico," ji je odvrnil brat. Takrat se je za njima nekaj zganilo. Nekdo je strogo rekel: "Khm!" Seveda Fokus in Kolumna nista pričakovala, da se lahko ženska v tako visokih petah prikrade človeku za hrbet Liše kot miška. "Vidim, da upoštevata moja navodila." Bila je gospa Mesec.

Fokus in Kolumna sta se obrnila. Fokus je hotel nekaj reči, vendar ju je gospa odrinila, odklenila vrata sobe 127 in izginila vanjo. Šele tedaj sta opazila kuhinjsko pomočnico, ki ji je sledila s pladnjem obilnega kosila.

"Vidiš," je rekla Kolumna, "sem ti rekla, da v njej živi tečen gost. Pridi, greva raje do varnostnika, da raziščeva tisto zadevo z dečkom."

Na poti skozi galerijo sta naletela na butlerja, ki je drgnil velike srebrne okvirje portretov. Pet jih je bilo in z njih so dobrodušno zrli zaobljeni možakarji z dolgimi zalizki.

"Zelo mi je žal gospod, da sem to storil," je butler šepetal na uho možaku s prve slike. "Saj vem, da ste me opozorili." Kolumna je zakašljala in butler je poskočil.

"Oh, vidva sta," je rekel vidno vznemirjen. "Tole je gospod Matija Mesec, gospejin oče." Tako zmeden je bil, da jima je predstavil sliko, kot bi bila živa. "Sijajen človek. Si ti slavna detektivka?" je pogledal Kolumno. Hotel je še nekaj reči, vendar je spet poskočil, se prijel za žep telovnika in rekel: "Joj, gospa Mesec me potrebuje."

"Kako to veste?" je vprašal Fokus. V odgovor je butler iz žepa izvlekel elektronsko napravico, ki je vibrirala in komaj slišno piskala.

"V preddverju je," je rekel butler in že hitel po stopnicah navzdol. "Vse osebje je opremila s temi napravami, tako da nas lahko vsak trenutek pokliče." Kolumna in Fokus sta pohitela za njim. V recepciji so v ravni vrsti stali receptor, portir, čistilka, dve sobarici in pred njimi Monika Mesec.

"No, končno ste tu," je zavzdihnila gospa, ko se je vrsti pridružil še butler. "Poglejte ven," je ukazala gospa kot komandant sredi bitke. Vse glave v četi so se kot ubogljiva vojska obrnile proti izhodu. Ob gromozanskem džipu s kravjimi rogovi, privitimi ob sprednje luči, je stal moški, ki je bil še najbolj podoben metalcu kladiva. Pod pazduho je držal lepo rejeno kuro, jo z drugo roko božal in nadziral dva postreščka, ki sta iz avtomobila zlagala njegove kovčke.

"To je gospod Novak," je bila vzhičena lastnica hotela. "Znan tudi kot Srečni Novak, kralj teksaških farmarjev. Vedno izbere le najboljše in pomislite, kaj je izbral v New Yorku?" Gospa Monika je za trenutek pomolčala, a ker od osebja ni prišlo drugega kot prestrašeni pogledi, je vzkliknila: "Hotel Mesec! In zdaj," je plosknila, "poskrbite zanj! Če se samo enkrat pritoži, si lahko začnete iskati nove službe!"

V tistem trenutku je gospod Srečni Novak že stopil skozi vrata. Zakoračil je proti zbrani četi s tolikšno silo, da so ob vsakem udarcu noge ob tla zažvenketali kristali na lestencu v prvem nadstropju. Ustavil se je, pobožal kuro po glavi in jo potisnil butlerju v roke.

"Pelji mojo Pipiko v Centralni park, da se sprehodi," mu je rekel, privzdignil košato obrv in zarohnel: "Samo pazi, da seji kaj ne zgodi, to je moja srečna kokoš." Potem je rekel: "Hočem najboljšo sobo v hotelu!"

"To bo suita za mladoporočence," je pohitel receptor in že iskal ključ.

"Sem mar videti kot mladoporočenec?" seje razburil prišlek. "Rekel sem najboljšo."

"To bo soba 111," je gospa Mesec grdo pogledala receptorja. Potem se je obrnila k namrščenemu gostu in se prijazno pred¬stavila: "Gospa Mesec, lastnica hotela."

"Dan gospa," seje rahlo priklonil farmar Novak, vzel ključ in odkorakal do dvigala. V tišini, kije vladala, dokler nenavadnega gosta ni vzelo dvigalo, seje slišalo le, kako je snažilka debelo pogoltnila, ko je videla, da z ogromnih škornjev po ravnokar pomitih marmornatih tleh odpada hlevski gnoj.

"Odnesi že to kuro ven," je skoraj zakričala gospa Mesec in si s prsti zatisnila nosnice, čeprav kokoš sploh ni smrdela. Butler se je takoj odpravil.

"Od zdaj je tvoja glavna dolžnost," je zanosljala lastnica skozi stisnjeni nosnici, "da grofica nikoli ne vidi te kure, sicer bo raztrobila po vsem mestu, da smo hotel spremenili v kurnik."

"Ampak gospa," je šibko ugovarjal butler. "Grofica je v apartmaju 112. Če bo kokoš zakokodakala, jo bo gotovo slišala skozi steno." "Pa poskrbi, da ne bo kokodakala," je rekla gospa Mesec, zasukala visoke pete in odšla. Mimo recepcije se je primajal gospod Mlin. Bil je čemeren kot po navadi.

"Celo uro sem poslušal, kaj vse imajo v tem hotelu," je rekel, ko je zagledal svoja otroka. "Avdiovizualno konferenčno sobo," se je pačil. "Videonadzor hodnikov, priključek za faks v 345 sobah in, ne bosta verjela, celo okna, ki se jih da odpreti. Iz vseh teh bedarij ne morem sestaviti članka. Samo dve stvari sta, zaradi katerih bomo ostali v tem zanikrnem hotelu. Prvič, viskije presneto dober, in drugič, slišal sem, da tu straši. In to mislim raziskati!"

Kolumna je zavzdihnila. Samo še tega je manjkalo. Zdaj bo morala paziti še na to, kaj počne oče.

Varnostnik Eldo[uredi]

"Oprostite, kje lahko najdeva varnostnika?" je vprašala Kolumna na recepciji. Receptor je bil videti precej živčen. "Se najbolje bo, da vaju kar sam pospremim v klet."

"Ste že videli duha?" ga je vprašal Fokus.

"Vsak dan ga gledam," seje razburil receptor. "Vsak presneti dan!" Fokusu so zažarele oči. "Kje?"

Receptor seje za hip ustavil, se sklonil in zašepetal: "Vsepovsod." Za trenutek je pomolčal, potem se je gromko zasmejal: "Ime mu je Monika Mesec."

V kleti so bile pralnice in na koncu hodnika majhna soba z računalniki. Na vrtljivem stolu sredi sobe sta jih najprej poz¬dravila rahlo sključen hrbet in teme razkuštrane rdeče glave, ki je buljila v zaslone.

"Eldo," gaje zmotil receptor, "to je detektivka, ki jo je najela gospa."

Vrtljivi stol seje počasi obrnil. Izkazalo se je, da ima glava na drugi strani košate brke pod nekoliko zabuhlimi lici in da ima hrbet spredaj trebuh, po katerem bi lahko sodili, da njegov lastnik s športom ne pretirava. Ko je Eldo zagledal Fokusa in Kolumno, gaje prevzelo pravo veselje. Malo je manjkalo, da se ni na glas zasmejal.

Zanimivo, je pomislila Kolumna. Ko je videl, da sva otroka, si je oddahnil. Vonj po česnovi tinkturi, mokri smrekovini in rdečem laku za nohte, kije vel od njega naravnost v Kolumnin izurjeni nos, ji je povedal naslednje: Moški je v službi res nekoliko popustil, vendar ga ni bilo strah, da bi ga odpustili. Nekaj drugega je skušal skriti. To so dokazovali njegovi živčni prsti. "Prišla sva, da bi si ogledala posnetke duha," je rekla.

"Aha, posnetki," je odvrnil Eldo in se dolgo sklanjal nekam pod mizo. "Tukaj jih ni," je rekel, se sprehodil do kovinske omarice in potem dolgo brskal po njej.

"Jim," je nazadnje rekel receptorju, "lahko greš, sam bom pospremil otroka nazaj."

"Hotel sem si ogledati duha," je bil receptor rahlo razočaran.

Varnostnik Eldo je zavzdihnil. "Videti je, da sem DVD-ja nekam založil. Trajalo bo, da ju najdem. Morda bo vendarle bolje, da greš, Jim," je rekel, kot da se mu zdi delo receptorja veliko pomembnejše od izgubljenega dokaznega gradiva. "Če te predolgo ne bo, te bo gospa iskala."

"Res je," je zavzdihnil receptor in se odpravil.

Kakor hitro ga ni bilo več, je Eldo izpod mize privlekel dva DVD-je. Še slepa kura bi vedela, da ju je skušal skriti pred receptorjem. Vstavil je prvega v predvajalnik in na enem od zaslonov seje pojavila slika. In na sliki hodnik, ki sta ga Fokus in Kolumna malo prej v zadregi zapustila. Kamera, ki je bila nameščena nasproti vrat sobe 127, je v objektiv ujela dečka. Na glavi je imel kapuco in le za trenutek je bilo videti njegov ozek obraz. In velike rjave oči. Cisto rahlo je potrkal na vrata, nato je izbrskal ključ, s katerim je previdno odklenil sobo 127 in izginil vanjo. To je bilo vse.

"Nič ni podoben duhu," je bil Fokus razočaran.

"Zakaj je potem izginil?" je vprašal Eldo. "Poglejta."

Posnetek, ki bi sicer trajal še dobro uro, je previl naprej. Vse do tam, ko seje na hodniku pojavila nova oseba, bolje, tri nove osebe: gospa Mesec, Eldo in receptor. Gospa Mesec je z visokim glasom zapiskala: "Torej zagotovo nihče ni vstopil v sobo?"

"Razen fantka nihče," je na posnetku odvrnil Eldo. "Kakor ste naročili. Vse imam posneto. Lahko si ogledate."

"Res ne vem, zakaj se ledena kraljica tako boji za to sobo," je rekel Eldo.

"Katera ledena kraljica?" je vprašal Fokus.

"Oh, gospa Mesec, tako jo imenuje osebje," se je zarežal varnostnik.

Že naslednji trenutek je kamera spet ujela obraz lastnice. Bil je bel od groze. "Nikogar ni v sobi," se je tresla od razburjenja. "Okna so zaprta. Vse je na svojem mestu. Eldo, kaj se dogaja?"

"Gospa, prisežem," seje branil Eldo. "Poglejte posnetke, vse je na njih. Fant je šel noter, vendar ni prišel ven. Morda se skriva kje v sobi. Hočete, da preverim?"

"Ne," je kriknila gospa Mesec. "Odidite. Pustite me samo. Nikogar nočem na tem hodniku." Jim in Eldo sta prikimala in odšla. Gospa Mesec seje zaprla v sobo 127.

"Kaj neki počne v tej sobi?" se je glasno vprašal varnostnik. "Vsak dan točno opoldne poje tam tako obilno kosilo, da bi ga bilo dovolj še za večerjo. Neke noči sem si sobo ogledal. Popolnoma običajna je, nič drugačna od drugih." Nenadoma je utihnil. Spreletelo ga je, da je povedal preveč.

"Tako," je hitro ugasnil predvajalnik. "To bi bilo vse."

"Ne čisto vse," je rekla Kolumna. "Pozabili ste nam povedati, kdo je deček."

"Deček?" se je razburil Eldo. "Kako naj vem, kdo je deček? Navsezadnje je morda duh."

Kolumna je rahlo nagnila glavo in pogledala Elda s tistim posebnim pogledom, ki gaje pridobila na gori Tai in kije tako odločno zahteval resnico, da so se mu le redki lahko uprli. Kljub temu je varnostnik namrščil obrvi, se obrnil stran in rekel: "Delo imam."

"Žal mi je," je zavzdihnila Kolumna, "potem moram najprej poklicati receptorja, da si še on ogleda posnetek. Ga lahko pokličem z vašega telefona?"

Varnostnik je zavzdihnil, počil s členki in rekel: "Fantje sin kuharice. Pojma nimam, kaj mu je padlo na pamet, daje stikal po sobi ledene kraljice. Poskrbel bom zanj. Obljubim. Ko ga bom dobil v pest, mu bom tako navil ušesa, da se bo hotelu na daleč izogibal. Ampak če za to izve ledena kraljica, bo njegova mati ob službo. In če gospa Neva ne bo imela službe, kako bo preživljala nehvaležnega mulca?"

"Nikar ne skrbite," je rekla Kolumna. "Če mi poveste njun naslov, bova zanj poskrbela midva. V zameno nama obljubite, da boste o vsem skupaj še naprej molčali." Eldo je prikimal in na list papirja nakracal naslov. Živela sta nekje v Harlemu. "Kaj pa dečkov oče?" je zanimalo Kolumno. Eldo je le zamahnil z roko, kot bi hotel povedati, da o njem nima smisla izgubljati besed. "Berač je," je končno rekel. "Kla¬tež, ki ne more poskrbeti niti zase."

"In z dečkom nima stikov?"

Eldo je skomignil. "Veste, ko je hotel še upravljal stari gospod Matija, je vso hrano, kije zvečer ostala, ukazal zložiti na dolgo mizo v kuhinji. Potem so prišli berači z ulic in imeli gostijo. Dečkova mama je bila takrat še kuhinjska pomočnica. In tako ga je spoznala. To je vse, kar vem." Kolumna se je zahvalila in s Fokusom sta se odpravila proti vratom.

"Saj ne bosta omenila, da sem si ogledal sobo 127?" je vprašal Eldo. Kolumna je odkimala.

"Kako si vedela, da ga bo receptor prepoznal?" seje nenado¬ma domislil Eldo, ko sta že odhajala.

"Prsti so vas izdali," je odvrnila Kolumna.

Eldo si je najprej dodobra ogledal svoje prste, potem pa še dolgo strmel v vrata, skozi katera sta izginila otroka.

Pismo[uredi]

Fokus in Kolumna sta ravno prišla pred vrata svojega apartmaja, ko je privršalo za njima kot jata prestrašenih ščinkavcev. Bila je tajnica gospe Mesec. Zadihana ženička je obstala le toliko, daje zajela sapo ter Kolumni izročila ovojnico in paketek, potem je z enako ihto odvršala.

"V tem hotelu so vsi videti grozno prestrašeni," je pripomnil Fokus, "vendar o duhovih ni ne duha ne sluha."

"Fokus," je rekla Kolumna, ko je za njima zaprla vrata apart¬maja, "bojim se, da tu ni nobenih duhov."

Fokus jo je grdo pogledal. Verjetno Kolumnin nos duhov ne more zavohati, je pomislil. Toda to še ne pomeni, da jih ni, se je tolažil in začel odvijati paketek.

Kolumna je iz ovojnice vzela list in prebrala: Draga Kolumna, razumem, da sta z bratom še otroka, toda v času, ko si na moji plačilni listi, od vaju pričakujem, da bosta upoštevala pravila, tako kot vsi drugi. Kar pomeni, da se bosta i-z-o-g-i- b-a-l-a sobe 127. V nasprotnem primeru, Kolumna, dragica, te bom morala črtati s svojega plačilnega seznama, kar pomeni, da vam bo hotel z-a-r-a-č-u-n-a-l stroške bivanja. Pričakujem, da me boš o svojih odkritjih sproti obveščala. Lep pozdrav, Monika Mesec

Fokus je končno odprl škatlico in v njej je bila majhna elektronska naprava. Nanjo je bil pritrjen listek s sporočilom: Imej to napravo vedno pri sebi. Če začne vibrirati, se bo na zaslonu izpisalo, v katerem delu hotela sem. Prosim, da me nemudoma poiščeš. LP, Monika Mesec

Kolumna se je nasmehnila in ostala mirna. "Ko se vrnemo domov," je rekla bratu, "te bom vpisala v šolo."

"Zakaj pa?" je vprašal Fokus in razmišljal, kaj neki je spet naredil narobe.

"Skoraj devet let imaš," je nadaljevala Kolumna, "in nobenega normalnega življenja."

"Kako da ne?" seje uprl Fokus. "Potujemo po svetu, lovimo kriminalce in rešujemo skrivnostne primere. Kakšno življenje bi še rada?"

"Takšno, da bi hodil v šolo vsak dan. Da bi iz šole prinesel kako otroško bolezen in potem dva tedna preživel v domači postelji. Takšno, da bi na primer zbiral sličice znanih nogometašev in jih menjaval s prijatelji."

"Kolumna, res si trčena!" je vzkliknil Fokus.

Začelo ga je skrbeti. Zadnje čase je Kolumna kar naprej govorila o domu in šoli. Bal se je, da ga bo lepega dne pustila samega z mamo in očetom. Da bi pregnal neprijetne misli, je skočil na udobno posteljo in začel skakati po njej. Nenadoma se je ustavil, se sklonil in z vzglavnika pobral pismo nebesno modre barve. "Morda bi lahko zbiral pisemske ovojnice hotelov, v katerih prebivamo." Kolumna je zavzdihnila.

"Mimogrede, ta je zate," ji je pomolil pismo. Kolumna jo je vzela in povohala. "Od butlerja," je rekla.

"Saj ovojnice sploh še nisi odprla," je ugovarjal Fokus, čeprav je dobro vedel, da ima prav. Kadar je Kolumna kaj povedala s takim prepričanjem, se ni nikoli zmotila.

Kolumna je odprla kuverto, vzela iz nje enak nebesno moder papir, kot ga je bilo mogoče najti v vsaki hotelski sobi, ter na glas prebrala: Draga gospodična, to pismo vam pišem v silni naglici. Ne vem, ali mi boste lahko pomagali, vendar mi ne preostane drugega. Prosim, nikomur ne omenjajte, da se bova dobila. Pričakujem vas v času kosila na Jagodnih poljanah.

"Podpisa ni," je rekel Fokus, ki je stal na postelji in gledal sestri čez ramo. "In čas kosila je lahko ob dvanajstih ali ob petih. In sploh, na katerem polju jagod?"

Kolumna seje nasmehnila: "Mislim, daje na Manhattnu le eno polje jagod. V Centralnem parku, kjer so pred leti ustrelili znanega pevca Johna Lennona. Kdaj je čas kosila, nama bo povedal receptor."

"Ampak kako veš, daje pismo od butlerja?" je Fokus vprašal le zato, da bi slišal razlago.

"Povohaj," mu je rekla sestra.

Fokus je povohal. Kot že tolikokrat prej, tudi tokrat ni zavo¬hal ničesar, zaznal je le rahel vonj po toaletni vodi. "Nič drugega?" je sočutno vprašala Kolumna. Fokus je odkimal.

"No, moj nos je zaznal vonj po kokoški," je povedala. "In butler je malo prej na sprehod odpeljal tisto srečno kuro."

"Kaj pa, če je pismo prišlo od Srečnega Novaka?" je vprašal Fokus.

"Poleg vonja po kokoši je čutiti še vonj po loščilu za srebrnino," je pojasnila Kolumna. "Se spomniš, kako je butler tik pred tem loščil srebrne okvirje?"

"Kaj pa, če je tik preden je odšel na pot, tudi farmar loščil svojo srebrnino?" je vprašal Fokus.

"Zavohal si toaletno vodo," je nadaljevala Kolumna in Fokus je prikimal. "No, mogoče si opazil, da ima gospod Novak brado in se sploh ne brije." Fokus je zaploskal.

"Lahko sem se seveda zmotila," je še skromno dodala, toda Fokusu je vedel, da se ni.

Šla sta v preddverje. Tam sta od receptorja izvedela, da ima butler ravno pol ure odmora za kosilo. V preddverju je tiktakala velika stoječa ura. Zlato nihalo se je enakomerno gugalo sem ter tja, medtem ko sta kazalca, okrašena z drobnimi diamanti, petičnim gostom oznanjala, da bo čez deset minut pol dveh.

Butler[uredi]

Na Jagodnih poljanah ni bilo nobene jagode. Fokus se je čudil, zakaj so okroglemu mozaiku z napisom IMAGINE nadeli takšno ime. Prav tako na Jagodnih poljanah ni bilo nobenega butlerja. Le peščica ljudi je žalostno zrla v spomenik mrtvemu pevcu. Peščica ljudi je štela moškega, ki je na kitaro brenkal razglašeno melodijo, tri objokane najstnice in klovna s prevelikimi čevlji, rdečim nosom in lasuljo. Toda če bi Mlinova otroka pogledala natančneje, se pravi, če bi Fokus pogledal natančneje, saj je bila Kolumna kratkovidnejša od krta, bi videl, da se pod rdečim nosom skriva zelo živčen butler.

"Oh, tukaj sta," si je klovn otrl znoj s čela. "Bal sem se, da vaju ne bo."

"Zakaj ste oblečeni v klovna?" ga je presenečeno vprašal Fokus.

"Zaradi grofice iz sobe 112," je rekel. "Odhaja na zabavo v maskah."

"Se ne more odločiti, kateri kostum naj si nadene?" ga je prekinila Kolumna, kljub temu da ni imela navade ljudem segati v besedo.

"Saj ni tako strašno," seje nasmehnil butler, presenečen nad njeno odločnostjo. "Morali bi me videti v kostumu balerine." Živčno seje zasmejal. "Grofica je malce zoprna, a to ni nič v primerjavi z veliko bolj grozno stvarjo, ki se mi je zgodila." Fokus bi lahko prisegel, daje butler zatrepetal. Tiho, da sta ga komaj slišala, je zamomljal: "Vendar je celo to v primerjavi z zares neverjetno grozoto, ki sem jo zagrešil sam, prav nedolžno."

"Poslušava," je rekel Fokus, ko se mu je zazdelo, da tišina traja že predolgo.

"Izdal sem gospodarja," je zavzdihnil. "Izdal sem najboljšega človeka pod soncem."

"Mislite na gospo Mesec?" seje začudil Fokus.

Nesrečni klovn je pobito odkimal. "Na gospoda Matija Meseca, njenega očeta." Butler je izpustil še en globok izdih: "Gospod Matija mi je lepo rekel: "Pazi se naše mlade gospodične, z vsemi žavbami je namazana." Odvrnil sem mu: "Gospod Mesec, saj je študirala hotelirstvo, ekonomijo in finance. Nekaj so jo že morali naučiti v teh dragih šolah." Vendar je le zmajal z glavo in rekel, da jo pozna že od rojstva. Seveda sem mislil, da pretirava. Ledena kraljica zna biti sladka kot med, kadar ji to koristi. Osebje ji je jedlo iz roke. Zdelo se je, da bo v naš hotel prinesla pomlad. Obljubljala je nove goste in tudi jaz sem ji nasedel. Priznam, gospod Mesec se mi je zdel nekoliko nazadnjaški. Mislil sem, da bo šlo hotelu z gospodično bolje. In res nam gre bolje, ampak za kakšno ceno! Kdo bi si mislil, da novih gostov ne bodo zanimale slike prednikov, ampak srebrni okvirji."

"In kakšna je bila ta cena?" se je vmešal Fokus.

Klovn seje moral petkrat prestopiti, preden je naposled nadaljeval: "Medtem ko sem pred komisijo zdravnikov pričal, da ima stari gospod doma avtomobilček, ki ga po sadovnjaku poganja sto hrčkov, je on izdal odločbe, da nekaj njemu najbližjih sodelavcev ne sme nikoli nihče odpustiti, in jim hkrati izdatno povišal plače. Med štirimi srečneži sem bil tudi jaz. Odločba je prišla po pošti na moj dom dan po tem, ko so ga odpeljali v bolnišnico za duševno bolne. Nič se ni upiral, brez boja je hčerki prepustil vodenje hotela. Ta se je že drugi dan spremenila v ledeno kraljico. Najprej je zahtevala, da jo vsi naslavljamo z gospa Mesec, čeprav sploh ni poročena. Prej smo jo klicali Monika. Nato je ukinila vse dobrodelne stvari, s katerimi se je ukvarjal gospod Mesec, potem se je začela hvaliti, da ima verigo hotelov, nato je zamenjala večino osebja. Zdaj seje lotila prenove hotela." "Kako dolgo je od tega?" je zanimalo Kolumno.

"Četrto leto teče," je odvrnil butler. "Prav pred kratkim je v hotel prišel eden od zdravnikov, ki je bil tisti dan v komisiji. Znan psihiater je in z gospo Mesec sta dobra prijatelja. Vseeno sem tvegal, zbral pogum in se domenil za sestanek z njim. Povedel sem mu, da stari gospod ni niti malo nor, morda čudaški, a ne nor. In da avtomobilček s hrčki še ni razlog, da nekoga zapreš v umobolnico."

"In kaj je rekel?" je Fokus že slutil, da konec ne bo prav dober.

"Povedal mi je, da je stari gospod umrl," je butler planil v jok. S Kolumno sta ga komaj pomirila. Še vedno se mu je tresla brada, ko je nadaljeval: "Zdaj ko je mrtev in ve, kdo gaje izdal, se je prišel maščevat."

Iz velikega svetlečega nahrbtnika je izvlekel pisemsko ovoj¬nico in pomečkan robec. Najprej seje useknil, potem je ovojnico pomolil Kolumni. Ta jo je skrbno povohala, preden je iz nje izvlekla prepognjen nebesno moder papir z glavo hotela Mesec. Na njem je pisalo: Tom, ti buksl, a ti nisem rekel, da je navarna? To je bilo vse.

"Pravim vama, to je napisal gospod Mesec. Samo on je svojim uslužbencem ljubkovalno rekel buksl, kadar česa niso naredili prav," je zatrepetal butler. "Umrl je in zdaj me bo hodil strašit."

V tistem trenutku je začela piskati napravica, s katero je Monika Mesec opremila vse svoje zaposlene. Butler je poskočil. Segel je v preširoke rumene kariraste hlače in mrzlično brskal po globokem žepu.

Me prav zanima, se je spraševal Fokus, ali se butler bolj boji mrtvega gospoda Meseca ali žive gospe Mesec. Kolumna je razmišljala o tem, zakaj znamka na pisemski ovojnici ni bila žigosana. Ko je butler končno našel elektronsko napravico, da bi preveril, kje naj se nemudoma zglasi, je osupel ugotovil, da ne piska njegova naprava.

"Kolumna," je Fokus dregnil sestro. "Zdi se mi, da piskanje prihaja iz tvojega žepa."

Kolumna, zatopljena v misli, je počasi izvlekla škatlico in pogledala na zaslonček. RECEPCIJA, so utripale velike črke.

"Pohitita," je skoraj zavpil butler. "Gospa bo jezna, če vaju bo morala čakati."

"Morda ima razlog za to," je zamišljeno rekla Kolumna.

"Lahko mi verjameta, nobenega razloga ne potrebuje."

"Oprostite," seje opravičila Kolumna, "mislila sem na napako v pismu. Morda ni tam po naključju."

Fokus in butler nista imela pojma, o čem govori. "Napisal je navarno namesto nevarno," jima je pojasnila. "Povejte mi še, kako ste dobili pismo?"

"Sobarica Lili gaje našla," je odvrnil butler.

"Hmm," je zamišljeno zamrmrala Kolumna. "Pojdiva, Fokus, poglejva, kaj hoče Monika Mesec."

Grofica[uredi]

V recepciji ju je že čakala gospa Mesec. Z enim od dragih rdečih čevljev z visoko peto je nestrpno udarjala po tleh. Udarci bi odmevali po ogromnem prostoru in morda celo preglasili tiktakanje ure v kotu, če jih ne bi prestregla centimeter debela perzijska preproga, na kateri je stala.

"Končno," je pihnila skozi nos, ko sta otroka vstopila skozi vhodna vrata. "Grofica iz apartmaja 112 hoče trenirati ajkido, in ker zanjo nismo našli primernega mojstra, sem pomislila nate. Govori se, da zelo dobro obvladaš take športe."

Kolumna je najprej premislila ter nato odgovorila: "Prav, vendar bom sama določila čas treningov."

Gospa Mesec takih ugovorov ni bila vajena, zato najprej ni vedela, kako naj se odzove. Kljub vsemu je ostala prijazna.

"Nisi še dolgo tu in verjetno te še nismo podučili, da ..."je pomignila proti plakatu nad receptorjevo glavo. Na njem je z velikimi črkami pisalo: GOST JE KRALJ IN NJEGOVE ŽELJE SO NAŠE VESELJE.

Kolumna se je nasmehnila in rekla: "Če vidite podgano, ki teče, še ne pomeni, da bo mesto prizadel potres."

"Kaj?" seje spačila gospa Mesec, kiji metafore že v šoli niso šle ravno najbolje. Razburjeno je odkorakala proti dvigalu. Kolumna in Fokus sta ji je sledila v prvo nadstropje.

Grofičin apartma je bil tako natrpan s starinami in drugo šaro, da bi ga zlahka zamenjali za ropotarnico. Nered, ki je vladal v njem, bi povsem ustrezal temu opisu. Gospa Mesec je zavihala napudrani nos, a ni nič pripomnila.

In grofica? Ta je bila milo rečeno zares čudno bitje. Bila je majhna, drobna, sive lase je imela spletene v dve kitki in ti zaviti kot avstrijske planšarke. Očesci, nič večji od češnjevih koščic, sta se poredno iskrili tik ob prifrknjenem nosu. Nosila je dolgo zeleno obleko, ki jo je od vratu do gležnjev zapenjala dolga vrsta majhnih pozlačenih gumbov. Verjetno, je pomislil Fokus, je potrebovala vsaj uro in pol, da jih je zapela. Še najbolje bi jo lahko opisali kot nagajivo škratovsko kraljico.

"Si mar kuhate?" se je zgrozila gospa Mesec, ko je od nekod zavel vonj po paradižniku in se je v tišini, ki je nastala, zaslišalo brbotanje. "Naš novi francoski kuhar, kije prej kuhal v najboljši restavraciji v mestu, je genij. Ogromno sem mu plačala, da je prišel kuhat k nam."

"Draga moja," seje oglasila grofica s prezirljivim glasom. "Poskusila sem packarijo, ki jo zdaj pripravljate v kuhinji. Ogabna je in menda me ne misliš siliti, naj jem v tej vaši menzi."

"Menzi?!" je kriknila gospa Mesec.

"Točno," je odvrnila grofica. "Iz kuhinje si naredila menzo. In kaj si storila s kuharico, ki je kuhala za tvojega očeta?"

"Ampak, gospa grofica," je poskusila Monika Mesec z dobrikanjem, "gotovo se bo našlo kaj po vašemu okusu."

"Ne," je odsekala grofica. "Samo mojemu prijateljstvu s tvojim očetom se lahko zahvališ, da se v javnosti vzdržim komentarjev o tem, kako zanič kuhajo v tem hotelu. Prisežem, da v boljših hotelih še nisem tako slabo jedla."

Monika Mesec je nekaj trenutkov razmišljala, kdaj bi grofica sploh lahko jedla v boljših hotelih, saj je živela v apartmaju 112 in ji najedala živce, odkar je pomnila. Potem seje zbrala in pregnala jezo, ki jo je čutila do sitne starke, kajti gostje kralj in grofica je imela v visoki družbi velik ugled.

"Mlada dama je najboljši trener, ki ga ta trenutek premore New York," je nadaljevala medeno. Stara gospa je premerila Kolumno od kitk do čevljev, a še preden je lahko kaj rekla, je Kolumna zahtevala: "Pod enim pogojem." "Kakšnim pa?" sta v en glas vprašali grofica in hotelarka. "Da mene in brata enako dolgo, kot vas bom jaz učila ajkido, poučujete italijanščino." Oba, Fokus in gospa Mesec, sta razpotegnila čeljust. Fokus je menil, da s Kolumno že tako preveč časa zapravita za učenje. Če sta že imela privilegij, da jima zaradi nenehnih potovanj ni bilo treba hoditi v šolo, bi ga sestra lahko pametneje izkoristila. In če seje že hotela naučiti italijansko, zakaj je morala v to godljo povleči še njega, ki se je že z učenjem angleščine dovolj namučil?

"Oprostite," je gospa Mesec zavila z očmi, "to je nesporazum, našim gostom res ni treba vračati uslug zaposlenim. Mlada dama je na moji plačilni listi."

"Oproščam ti, Monika," je rekla grofica zviška. "Moj odgovor je: Velja! Učila vaju bom italijansko."

Kolumnin nos je zaznal vonj po prežganem pelinu in prezrelem paradižniku. Če si stara grofica ni kuhala kakšnih čudnih čajnih zvarkov, je vonj prihajal iz prezira, ki ga je čutila do gospe Mesec. "Zanimivo," je zabrundala Kolumna.

"Stvar je torej urejena," je vidno užaljena rekla gospa Mesec in se obrnila, da bi odšla.

"Monika," jo je ustavil nadležni grofičin glas. "Vaš butler smrdi po kokoši. Kaj takega se takrat, ko je bil tu tvoj oče, ni nikoli zgodilo."

"Tudi to bom uredila," se je starki sladko nasmehnila ledena kraljica, čeprav je Kolumna vedela, da bi ji najraje pregriznila vrat. Se ena učna ura, je zavzdihnil Fokus. Kolumna je zavzela pozo, da bi grofici pokazala nekaj osnovnih kretenj ajkida.

"Kaj počneš?" jo je ustavila grofica.

"Želeli ste ajkido," je odvrnila Kolumna.

"Oh, kje pa," je grofica odmahnila z roko, "rjavi pas iz karateja mi povsem zadošča." Nato seje namrščila. "Ta napudrana krastača," je zažugala proti vratom. "Ta odurna babnica," je začela kriliti z rokami in topotati z nogami, da so žvenketali vsi kovinski gumbi na njeni dolgi obleki. Iz nje je začelo bruhati kot iz vulkana in bes je drobceno grofico stresal tako silovito, daje eden od gumbov popustil in se skotalil naravnost pod zofo. Fokus se je prestrašen umaknil. Grofičin nos se je kremžil in gubal. "Ta okrutna coprnica ima svojega ubogega očeta zaprtega v plesnivi kleti!" Šele zdaj je Fokusu postalo jasno, da govori o Moniki Mesec.

"Hočete reči, daje gospod Mesec še živ?" je plaho vprašal, ko je za hip utihnila.

"Seveda je živ!" je grofica spet vzrojila, iz žepa potegnila modro pisemsko ovojnico in z njo pomahala po zraku. "Ampak sam ljubi Bog ve, v kakšnem stanju je. Moj ubogi Matija! Gospod, ki mu ni para."

Grofica se je sunkovito obrnila h Kolumni, jo pogledala na¬ravnost v oči in vprašala s takšnim tonom, kot da je Kolumna na kvizu in odgovarja na vprašanje za milijon dolarjev: "Mi ga bosta pomagala poiskati?" "Kako veste, daje živ?" je vprašala Kolumna.

Grofica je Kolumni izročila modro pismo, sama pa je pokleknila ob zofo in skušala izbezati odleteli gumb.

Kolumna je previdno odprla pismo, kije bilo v enaki ovojnici kot butlerjevo. Na njem je bila enaka znamka brez poštnega žiga, in ko ga je povohala, je ugotovila, da nosi enak vonj kot prvo. Brez dvoma, napisala gaje ista roka. Kolumna je izvlekla papir z glavo hotela Mesec in prebrala: Draga moja Povlica, vedno si se mi zdela očarljiva.

"Pismo je od Matija," je povedala grofica. Vstala je in s stene snela dolgo žlico za obuvanje čevljev, ki je imela na koncu drobno medeninasto ročico za praskanje po hrbtu. Z njo se je končno dokopala do gumba, vendar ji ga ni uspelo potegniti ven. "Nihče drug, razen mojega že zdavnaj pokojnega očeta, mi ni rekel Pavlica. In edini je, ki se mu zdim očarljiva. Pismo sem dobila prejšnji teden."

"Zmotil se je," je rekla Kolumna. "Namesto Pavlica je napisal Povlica."

"Gotovo je hotel napisati Pavlica," je rekla stara gospa. "Preden je izginil, mi je sporočil, daje odkril skrivno sobo. Toda ko sem prihitela do njegove sobe, so ga že odpeljali. Celo leto sem ga iskala po različnih ustanovah za duševno bolne. Nikjer ga ni bilo."

"Kako ste dobili pismo?" je zanimalo Kolumno.

"Aha," je prikimala grofica. "Se dobro, da si vprašala. Bilo je res čudno. Sla sem se stuširat, in ko sem stopila izpod tuša ter se zavila v brisačo, je ležalo tik pred mojimi nogami. Mislim, da gaje nekdo prinesel. Sobarica je prisegla, da ga ona ni." "Zanimivo," je zamrmrala Kolumna.

Grofici je v petem poskusu končno uspelo spraskati gumb izpod zofe. Skobacala se je na kolena, potem je vstala in ga spravila v žep.

Plosknila je in naenkrat postala čisto drugačne volje. Zahihitala se je kot kaka punčka, oči so se ji nagajivo zasvetile in pomela si je roke. "Tako," je rekla. "Zdaj pa, golobčka, lahko začnemo z italijanščino."

Deček[uredi]

Le kje je staknila to čudaško potrebo po učenju, je premišljeval Fokus, ko je gledal, kako Kolumna z zanimanjem grizlja svinčnik in oči vedoželjno upira v italijanske glagole, ki jih je stara gospa z lepo pisavo nizala na karirast list papirja. Tega ni dobila ne po mami ne po očku. Vsaj tisoč zanimivejših reči, ki bi jih lahko počela, bi Fokus ta trenutek mirno stresel iz rokava. A kaj ko njega nihče nič ne vpraša. Pa še tiho mora biti, sicer ga bo Kolumna spet hotela vpisati v šolo.

"Uf," je zavzdihnil, vstal, se pretegnil in se sprehodil do okna. Še stranska ulica pod oknom se mu je zdela prijetnejša od italijanskih glagolov, čeprav je bila prazna. Je bila res? Fokus je svoj radovedni nos pritisnil k steklu in zadržal dih. Spodaj se je nekaj zganilo. Fokus si je pomel oči. Se mu je le zdelo, ali se je pokrov kanalizacije na pločniku tik pod grofičinim oknom res premaknil? Skoraj se je že odločil, da se mu je le zdelo, ko je težek železni pokrov zanihal ter se nato komaj opazno dvignil. Reža, ki je nastala, ni bila širša od cen¬timetra. Tisti, ki je bil pod pokrovom, si je najprej natančno ogledal, kaj se zunaj dogaja, in ko je ugotovil, da v bližini ni nikogar, je pokrov počasi potisnil vstran.

"Kolumna, poglej," je zavpil Fokus, ko je iz luknje pogledala dečkova glava. "Ali ni to fant s posnetka? Tisti, ki je izginil v sobi 127?"

Kolumna in grofica sta prihiteli k oknu. Kolumna tako daleč ni razločila drugega kot temno gmoto, zato ni imela druge iz¬bire, kot da Fokusu verjame na besedo. Deček je zlezel ven, previdno potisnil pokrov nazaj na njego¬vo mesto in izginil za vogalom.

Grofica ni bila ne presenečena ne začudena. "Iz sobe 127 vodijo stopnice do kanalizacijskega jaška," je pojasnila. "In takšna ni le soba 127, temveč ves hotel. Arhitekt, ki je zanj naredil načrte, je celo stavbo prepredel s skrivnimi hodniki in prehodi ter dodal sobe, za katere nihče ne ve. Z Matijem sva jih nekaj odkrila. Pridita sem." Fokus in Kolumna sta grofici sledila v majhno kuhinjo. Na štedilniku je brbotala rdeča omaka.

"Moja bolonjska omaka je kuhana," je ponosno oznanila grofica. Potem je ugasnila plin ter štedilnik nekoliko povlekla proti sebi, z roko segla za njega ter potegnila za nekakšno rdečo vrv, ki seje tam skrivala.

"Pojdita v dnevno sobo, bosta videla hec," je rekla. "Pa čisto tiho bodita, prosim."

"Oh," je dahnil Fokus, ko sta s Kolumno gledala, kako počasi izginja zadnja stena grofičinega kamina. Pred njima seje odprl pogled na posteljo, s katere so štrlele velike noge v strganih nogavicah. Slišalo se je glasno smrčanje, ki je zvenelo, kot bi kdo z zarjavelo žago žagal debela drva.

"To je prehod v sobo 111," je zašepetala grofica ter odprla steklena vratca kamina.

"Vidita,"je pokazala na steklo, kije bilo z druge strani videti kot ogledalo. "Iz svoje sobe lahko buljim v sobo 111, iz te pa se v mojo ne vidi."

Mimo je previdno prikorakala rjava kura, nagnila kljun in si tri glave, ki so buljile vanjo iz kamina, začudeno ogledala z velikim okroglim očesom.

"Na, Pipika," ji je rekla grofica, segla z roko skozi kamin, ji natrosila nekaj čokoladnih zrn in jo pobožala po glavi. "Da ne boš slučajno jedla tiste packarije iz hotelske restavracije."

Kokoška je izpustila začuden koook, potem seje lotila rjavih mrvic. Grofica je previdno zaprla vratca kamina, medtem ko je gospod Srečni Novak še naprej brezskrbno smrčal.

"Mislil sem, da ne marate kur," je rekel Fokus.

"Samo za širšo javnost," se je zahihitala grofica in porinila zadnjo steno kamina na njeno mesto. "Z nečim moram greniti življenje tisti brezsrčni bradavici. Se kaj hujšega si zasluži."

Kolumna je zavzdihnila. Šolanje, ki gaje bila deležna na gori Tai, jo je naučilo, da se maščevanje ne izplača. Kljub temu je bila vzgojena v svobodnem duhu in je vedela, da osemdesetletne grofice o tem res nima smisla poučevati.

"Vesta, česa se Monika Mesec najbolj boji?" je nenadoma vprašala grofica. "To odurno babnico je najbolj strah tega, da bi njen hotel prišel na slab glas. Matija si s tem nikoli ni belil glave. Ne, njen oče je odličen gospod. Pravi človek za kralja ali vsaj za predsednika države."

"Katera soba je bila njegova?" je hotela vedeti Kolumna.

"Soba 127," je odvrnila grofica. "Ljubčka moja, ura je pet in trideset minut. Čas za kočerjo."

"Kočerjo?" sta v en glas vprašala Mlinova otroka. Fokus je zavzdihnil, prepričan, da je to spet kaka italijanska zadeva. In ni bil daleč od resnice. Grofica je govorila o špagetih z bolonjsko omako.

"Še nista slišala, da se obroku, kije kosilo in večerja hkrati, reče kočerja?" se je začudila grofica.

"Gospa," jo je Kolumna prijazno poprosila. "Ali bi bilo preveč za vas, če bi naslednje dni sedeli pri oknu in naju obvestili, če se bo deček spet pojavil?"

"Kakšne neumnosti, otrok, vendar sprašuješ?" je odvrnila grofica tako silovito, da seje Fokus zbal, da bo spet pobesnela. Toda tokrat je le užaljeno privzdignila nos in tanke ustnice stisnila v droben nagrbančen popek. "Kdaj je bilo za grofico Pavlino Sofijo von Bunka že kaj preveč?"

Ko sta se Fokus in Kolumna, sita in otovorjena s težkimi starimi knjigami o arhitektu, kije naredil načrte za hotel, vračala v svoj apartma, je v sobi 111 srečni farmar še vedno smrčal.

Sobarica Lili[uredi]

S tem da so starejše sestre lahko prava mora, se je Fokus seznanil že zgodaj v otroštvu. In da tega ne bi pozabil, je Kolumna vsak četrtek zahtevala, da od šestih do pol osmih zjutraj rešuje naloge iz matematike. Sama je medtem brala. Tokrat debele bukle, ki jima jih je posodila grofica. Toda to jutro gaje okoli pol sedme ure pred matematičnimi napori rešila napravica, ki stajo dobila od Monike Mesec. RECEPCIJA je utripalo na zaslonu. Fokus je z veseljem odvrgel list z enačbo, ki se mu ni in ni hotela iziti. Kolumna je zaprla staro, prašno knjigo.


"No, ali si odkrila, kdo je deček in kaj hoče?" je vprašala gospa Mesec, ko sta prišla dol. Ne da bi počakala na odgovor, jima je pomignila, naj ji sledita. "Z učinkovitostjo tvojega dela nisem najbolj zadovoljna," je rekla.

V garderobi za osebje, kamor ju je pripeljala, sta si lahko ogledala pravo nasprotje hotelskemu blišču. V kotu pod plesni - vim stropom je na razmajanem stolu sedel butler in se tresel.

"Pravi, da je slišal duha," je gospa Mesec zavila z očmi. "Upam, da ga boš lahko vsaj pomirila, če že drugega ne."

Kolumna ni rekla nič, Fokus pa je nesramni gospe stopil na polakiran čevelj. "Oprostite," je rekel, "tako sem neroden."

Kolumna ga je pogledala izpod čela; dobro je vedela, kdaj laže. Od njega je namreč takrat zavel vonj po pravkar zavretih sirovkah. "Odrgnil si mi lak z mezinca!" je zahukala gospa in odpeketala.

Kolumna je pokleknila k butlerju, ki se je še vedno tresel. Ob njem sta stali dve prestrašeni sobarici, prav tako na robu drgeta.

"Čistil sem okvir slike našega dragega gospoda v galeriji," je jecljal butler, "ko je slika z mrtvaškim glasom rekla: "Butler, butler, ali me slišiš?" Prisežem, glas je bil mrtvaški, in prepričan sem, daje bil glas gospoda Matija. Se pravi, ker je bil njegov, je logično, daje bil mrtvaški, a ne?"

"Ni nujno," je Kolumna odvrnila veselo, medtem ko so butler in sobarici dreveneli od groze. "In kaj ste storili potem?"

"To, kar bi na mojem mestu storil vsak," je odvrnil butler. "Ucvrl sem jo stran. Menda ne misliš, da bi ostal tam in kramljal s sliko ubogega pokojnika?"

"Ja," je rekla Kolumna ter naglo zapustila prostor za osebje. Fokus je tekel za njo vse do galerije, kjer jo je našel, kako skuša premakniti velik srebrn okvir. Ko jima gaje s skupnimi močmi le uspelo sneti, sta za njim videla le prazno steno.

"Halo?" je Kolumna potrkala po steni. "Je kdo tam?" Tam je bila le stena in ta je vljudno molčala.

Butler, ki je njuno početje opazoval od daleč, se je še vedno tresel. Potem je Kolumna hotela h grofici. V njenem apartmaju sta našla sobarico, kije sedela ob oknu in gledala ven. Iz spalnice se je razlegalo silovito smrčanje. Tokrat ni smrčal bogati farmar, temveč grofica.

"Grofica je celo noč bedela ob oknu," je rekla sobarica. "Zjutraj jo je odnesel spanec. Jaz sem Lili."

"Je kaj omenila, se je kaj zgodilo?" je vprašala Kolumna.

"Ne, samo naročila je, naj jo prebudim takoj, ko bo iz kanalizacije splezal deček. Oh, upam, da bom kje dobila drugo službo. Ti gostje so preveč zahtevni. Poleg tega nam gre ledena kraljica vsem na jetra. In še ti duhovi, skrivnostna pisma ..." "Pisma?" je zanimalo Kolumno.

"Ja, res čudno, da se kar naprej pojavljajo ravno v moji omari za sveže brisače in posteljnino. Prvo pismo je bilo naslovljeno na butlerja, danes je spet prišlo eno, tokrat za vratarja. In po- vejta mi, kako naj mu ga odnesem, če sem grofici prisegla, da se ne bom ganila s stola?"

Fokus je takoj ponudil pomoč: "Midva ga bova odnesla."

"Bosta res?" mu je sobarica podala modro ovojnico in zajela sapo za nov val negodovanja. "Ob vsem delu, ki me čaka, se res ne utegnem iti še pismonoše. Morala bi videti, kako je bila ledena kraljica vsa iz sebe, ko sem zahtevala višjo plačo, ker moram raznašati še pisma. Mislita, daje privolila? Kje pa! Ta ženska je škrtuhinja brez primere. Rekla je, naj ji prinesem vsa pisma, ki jih bom našla. Vendar ji jih nisem. Po mojem bi jih odprla in prebrala. To pa je kaznivo. Rekla sem: 'Ja, gospa'. A naredila tega ne bom. Preslabo me plačuje za vse, kar moram delati v tem hotelu."

"Katere sobe pa pospravljate?" je zanimalo Kolumno.

"Vse od 100 do 127. Vsak dan moram menjati posteljnino. Vsak ljubi dan. Ni škoda vode in pralnih praškov? Ljudje, ki spijo v teh posteljah, se po navadi tuširajo trikrat na dan. Povem vam, da te rjuhe sploh ne vejo, kaj je to umazanija."

"Lahko vam pomagava," je predlagala Kolumna. Fokus jo je nezadovoljno pogledal.

"Ali res?" je dahnila Lili in si od same ganjenosti obrisala solzne oči. "Prepuščam vama sobe od 105 do 126," je veselo reklo dekle.

"Ne," je odvrnila Kolumna. "Pospravila bova sobe od 122 do 126."

"Oh," je zavzdihnila sobarica razočarano. "No, ne pozabita odnesti pisma vratarju," je še rekla. Otroka sta vzela pismo, prikimala in odšla, Lili pa se je spet posvetila opazovanju pokrova kanalizacije.

Vratar[uredi]

"Pismo?" je zapiskal vratar s starčevskim glasom. "Zame?"

Kolumna in Fokus sta prikimala.

"Kako čudno," je zahropel starec. "Svojcev nimam. Moji prijatelji so že pomrli. Sta prepričana, daje zame?"

"Sva," je zatrdil Fokus, že ves na trnih. Le zakaj Kolumna pisma ni hotela odpreti in prebrati, preden sta ga izročila vratarju?

"Mislita, da ga je varno odpreti?" je vprašal vratar. "Kaj če je od davčne uprave?"

"Lahko je kaj pomembnega," gaje spodbujal Fokus.

"Le kaj bi lahko bilo pomembno?" je starec zamahnil z roko. "Saj pravim, da nimam nikogar. Se v domu za ostarele ne po¬znam nikogar več. Sami osemdesetletni mladeniči so se zdaj naselili tam. Toliko bi jih imel moj sin, če bi ga imel." Pred vrati seje ustavila limuzina. Iz nje so se izbajsali trije debeluhi. Stari vratar jim je počasi odprl vrata hotela in jih pospremil z besedami: "Dobrodošli. Ali ste vedeli, da imamo v New Yorku eno podgano na vsakega prebivalca in sto ščurkov na vsako podgano?"

"Ampak ne v tem hotelu," se je gostom nasmehnila gospa Mesec, kije ravno odhajala skozi vrata. "Kaj vse moram trpeti zaradi neumnih očetovih pogodb," je nato zavzdihnila.

Starec se je zahihital. "Ne more me odpustiti, zato lahko trosim, kar hočem. Njen oče mi je dal odlično pogodbo. Kadar pa se ta ledenica spravi nadme, se pretvarjam, da sem gluh." Starec se je spet zazrl v pismo.

"Nikakor se ne morem odločiti, ali naj ga odprem ali ne," je zavzdihnil.

No, nazadnje ga niti odprl ne bo, je razburjeno razmišljal Fokus in vil roke.

Kolumno je, kot po navadi, bratova nestrpnost zabavala. Sama je bolj ali manj slutila, kaj je v pismu.

"Vesta kaj, odprl ga bom," seje naposled odločil starec. 'Kar bo, bo. Življenje je polno presenečenj." Fokus je gledal, kako se je starčkova lopatasta roka dvignila proti ovojnici. Toda prav takrat je mimo priropotala neka gospodična v visokih petah in vsega je bilo konec. Roka se je ustavila. Palec je objel sredinec, prstanec in mezinec, medtem ko se je kazalec dvignil visoko v zrak. Stari vratar je z njim dvakrat požugal in rekel: "Devetega julija 1936, prav dobro se spomnim, je bilo v New Yorku tako vroče, da so se zmehčali pločniki in Peta avenija je bila kmalu polna visokih ženskih pet, ki so obtičale v asfaltu. Do noči je polovica Manhattna spala v Centralnem parku."

Kolumna se je zahihitala in Fokus jo je grdo pogledal. Vratar je končno začel odpirati kuverto. "Na, izvoli," je izročil pismo Fokusu, "pred tremi leti sem presegel zadnjo možno dioptrijo in ne morem več brati."

Fokus je pograbil pismo in prebral: Čeprav se ljudje v New Yorku najbolj bojijo, da jih bo ugriznila podgana, jih od 13.000 ugrizov na leto le 150 zagrešijo možgane, 10.000 psi, 1500 mačke, vse preostale pa ljudje. Starec se je začel na vso moč krohotati.

"Gospod Mesec! Sem že mislil, da je šel pod rušo."

"Kako veste, da je pismo od njega?" je vprašala Kolumna, čeprav je sama že po vonju prišla do enakega zaključka.

"Vedno sva si izmenjevala zgodbe iz newyorškega vsakdana. Gospodu Mesecu je bilo všeč, če sem potem z njimi zabaval goste."

Ko sta se Fokus in Kolumna vračala v sobo, so bili Kolumnini možgani tako zaposleni, da tisti trenutek ne bi opazila niti zmaja, ki bruha ogenj, če bi se jima slučajno pridružil v dvigalu.

"No?" jo je moral Fokus kar trikrat vprašati, preden mu je vendarle odgovorila.

"Deček," je končno povedala, o čem razmišlja. "Res ne vem, kakšno zvezo ima z vsem tem."

"In pismo?"

"Pismo?" je odvrnila in dolgo minuto molčala. "No, v pismu je pisalo to, kar sem pričakovala, da bo. V butlerjevem pismu je pisalo nevarna namesto nevarna, v grofičinem Povlica namesto Pavlica in v vratarjevem možgane namesto podgane."

"Če bi bil duh, se verjetno ne bi zmotil, kajne?" je vprašal Fokus.

Kolumna seje zasmejala. "Mislim, da so bile napake narejene premišljeno. Če jih sestaviš, dobiš ..."

"NAPO MOČ," je poskusil Fokus. "Na pomoč!" Kolumna je prikimala.

"Ampak," je vprašal Fokus, "kako je tisti, kije to pisal, vedel, da bo nekdo vsa tri pisma sestavil?"

"Izbral je ljudi, ki so bili njegovi prijatelji," je odvrnila Kolumna. "Verjetno je upal, da ga bodo iskali."

"Toda zakaj ni preprosto napisal vsakemu od njih, da potrebuje pomoč?"

"Verjetno za primer, če bi pisma prišla v neprave roke."

"A kako naj vemo, kakšno pomoč potrebuje?" je vprašal Fokus, ko sta se vrnila v njun pozlačeni apartma.

"Ravno to me bega," je rekla Kolumna. "Del sestavljanke še manjka in mislim, daje povezan z dečkom."

Kolumna je utihnila in ni več odgovarjala na Fokusova vprašanja, njeni možgani so preveč silovito pretresali različne možnosti, da bi lahko počeli še kaj drugega.

"Lahko bi povedal vsaj to, kje je," je sam pri sebi zamrmral Fokus.

"Fokus," je veselo rekla Kolumna, "sploh nisem pomislila na to možnost."

"Katero možnost?" seje začudil Fokus. Niti sanjalo se mu ni, o čem zdaj govori njegova sestra.

"Na četrto pismo!"

"Ali obstaja še četrto pismo?" je vprašal, začuden.

"Seveda," je odvrnila Kolumna. "Četrto in peto. Butler je rekel, da je štirim uslužbencem dal pogodbe, zaradi katerih jih gospa Mesec ne more odpustiti. Se pravi prijateljem, na katere je lahko računal. Morda je slutil, kaj se bo zgodilo. Če jih seštejeva, kaj dobiva?"

"Oh, Kolumna, ali ne bi raje povedala naravnost?" je zacvilil Fokus.

"Zagotovo so vsi štirje in grofica dobili vsak svoje pismo," je pojasnila, "torej nam manjkata še dve. Poiščiva butlerja."

"Butlerja?" se je začudil Fokus. A še preden je utegnil izve¬deti kaj več, je Kolumna zapustila apartma.

Kuharica[uredi]

Kolumna je po butlerju povprašala na recepciji. "Naslednje dni ga ne bo težko najti," se je nasmehnil receptor Jim. Potem se je zakrohotal. Ko si je obrisal solze smeha, je nadaljeval: "Vem, da se ne bi smel smejati, ampak, ali ne vohata?" Res, po hotelu se je širil zelo močan vonj po parfumu.

"No," je rekel receptor in spet planil v krohot, "sledita vonju in našla ga bosta."

Ubogi butler je čepel v majhni zanemarjeni garderobi. Iz omarice je ravno vzel čisto srajco.

"Kaj seje zgodilo?" je vprašala Kolumna, ko je videla, daje butler ves moker.

"Nič takega," je zavzdihnil. "Nisem bil dovolj pazljiv."

"Ste se polili s parfumom?"

Butler je dolgo molčal in Kolumna je lahko začutila, kako poleg neznosnega vonja po parfumu od njega veje vonj po robidovem kisu in suhih tepkah. Bilo ga je sram.

"Ne ravno sam," je tiho rekel.

"Polila vas je gospa Mesec, kajne?" je Kolumna jezno zabliskala z očmi. "Verjetno ne po nesreči."

"Sam sem kriv," je butler skušal ohraniti kanček dostojan¬stva. "Premalo sem pazil in grofica je zavohala, da smrdim po kokoši. Kaj takega je za naš hotel nesprejemljivo. Res je, da gospod bogati farmar želi, da sprehajam njegovo Pipiko vsaj dvakrat na dan in najbrž potem smrdim po kuri."

"In zato vas je kar polila?" je Kolumna zaškripala z zobmi. Fokus je svojo sestro le redkokdaj videl jezno. Nazadnje, ko jo je zgrabil takšen bes, je fanta, ki je mučil mačko, obesila na kavelj sredi mostu in gasilci so potrebovali več ur, da so ga rešili. Gospa Mesec ima res srečo, daje zdajle ni v bližini, sije mislil Fokus.

"Grofica ..."je začel butler, toda Kolumna gaje prekinila. "Ta grofica se mora še marsičesa naučiti," je rekla in s tem končala zadevo. Zbrala se je in vprašala: "Koga gospa Mesec poleg vas in starega vratarja ne more odpustiti?" "Šoferja, ki je vozil gospoda, in kuharice Neve," je odvrnil butler. "Gospod Matija je bil navdušen nad njeno hrano. Ven¬dar se je gospa Mesec znašla, zaposlila je nekega francoskega kuharja, ki komaj zna angleško in je še hujši diktator od ledene kraljice. Delo v kuhinji je postalo prava muka."

"In kaj se je zgodilo s kuharico Nevo?"

"Nič," je odvrnil butler. "Se vedno ima službo, saj je ne more odpustiti. Samo da sme zdaj, na žalost, kuhati samo krompir."

Ko sta se Mlinova otroka vrnila v preddverje, sta skoraj trčila v mamo. Bila je shujšana in grozno bleda. "Kolumna, Kolumnica," je padla pred hčerko na kolena. "Prosim, prepričaj očka, da mi vrne kartico."

"Lepo te prosim, mama, vstani," je rekla Kolumna, ko je nekaj hotelskih gostov začelo buljiti vanje. Kot nalašč je mimo prineslo še gospo Mesec. Z zanimanjem in zlobnim nasmehom je opazovala prizor. V glavo ji je šinila podla ideja. "Oh, Kolumna," je bila mama na robu joka. "Videla sem trgovine, o katerih že od nekdaj sanjam. Obljubim, samo še tokrat in potem celo leto ne bom zapravila niti evra. Prisežem, Kolumna, niti evra."

"To si rekla že zadnjič," je zavzdihnila Kolumna, "ampak nikoli ne držiš svojih obljub. Zal mi je, mama, res nimamo denarja."

"Prav," je rekla mama, jezno vstala in užaljeno odšla proti dvigalu. "Jaz sem ju vzgojila," je razložila nekaj ženskam, ki so stale pred dvigalom. "In zdaj mi takole vračata. Takšni so otroci."

Kolumna je iz žepa potegnila list s kuharičinim naslovom, ki jima ga je dal varnostnik Eldo. Za mamo se ni več zmenila. Poznala je njene zvijače.

Harlem[uredi]

Fokus in Kolumna sta se odpravila v Harlem. Peta avenija, po kateri sta se peljala proti severu, je vse bolj izgubljala svoj blišč. Stavbe so bile vse nižje in vse bolj kvadratne. Draga izložbena okna so zamenjali grafiti. Visoke pete ženske noge so se spremenile v utrujene korake mam, ki so za seboj vlekle majhne godrnjave otroke. Harlem je soseska, v kateri živijo Afroameričani, belcev tam skoraj ni videti.

Avtobus je zavil mimo harlemske bolnišnice in prečkal Ave¬nijo Lenox. Na naslednji postaji sta Fokus in Kolumna izsto¬pila. Naslov, ki jima gaje na papir načečkal varnostnik Eldo, je nosila oguljena rdeča hiša z majhno pralnico v pritličju. Na stopnišču je sedel sivolas, koščen črnec in žvečil zobotrebec.

"Ni je doma," je rekel Fokusu in Kolumni, še preden sta otroka do konca postavila vprašanje. Nekaj časa je tehtal ter potem dodal: "Pri maši sta." Z roko je leno zamahnil nazaj proti Aveniji Lenox. Kolumna se mu je zahvalila in z bratom sta se napotila proti majhni cerkvi, ki stajo stisnjeno med druge stavbe opazila že z avtobusa. Bila je edina stavba z zvonikom, edina iz lesa, ne iz opeke, ter edina bela, medtem ko so bile vse druge rdeče. Rajanje seje slišalo že od daleč.

"Zabavo imajo," je rekel Fokus, ko je videl, kako množica dam v belih oblekah in z ličnimi klobučki na svedrastih laseh ploska ter poskakuje v ritmu vesele cerkvene melodije.

"Ne," mu je pojasnila Kolumna, "metodisti so in pri maši znajo biti zelo glasni in sproščeni."

Med množico plešočih črncev je Fokus opazil samo tri belke. Medtem ko sta čakala, da se bo maša končala, je poskakovanje in ploskanje zajelo tudi njiju. Ritem ju je posrkal in kmalu sta oba poplesavala. Ko je pastor vsem zaželel veličastno nedeljo in zbrane vernike povabil na piškote na vrt za cerkvijo, sta se jim pridružila.

Sredi vrta se je zbrala gruča žensk, v kateri sta bili poleg petih veselih črnk tudi dve belki. V žepu belega jopiča ene od njiju je utripala rdeča lučka, podobna tisti, ki je utripala v Kolumninem žepu. Zagotovo je bila elektronska napravica, s katero je obe opremila gospa Mesec.

"Gospa 0'Neal," jo je zmotila Kolumna, "rada bi se pogovorila z vami."

Gospa jo je začudeno pogledala. "Oprosti, deklica," je rekla prijazno, "se poznava?"

"Ne," je odkimala Kolumna. "Toda menim, da imava enake cilje."

Kolumna je to povedala tako odločno, da so se poleg gospe 0'Neal zresnile tudi druge dame, ki so zdaj napeto čakale, kaj bo sledilo. "Bi se lahko pogovorili ob čaju in vaših odličnih piškotih?" je vprašala Kolumna.

Gospa 0'Neal je skomignila, češ, naj ti bo. "Simon!" je pomahala dečku na drugi strani vrta, "greva." Prijaznost drugih dam je usahnila. Nič čudnega, saj so bile prikrajšane za nadaljevanje zgodbe.

Iz skupine fantov, ki so se nedaleč stran podili za žogo, je pritekel droben deček. Prav tisti s posnetka in tisti, ki ga je Fokus videl zlesti izpod pokrova kanalizacije.

Vrnili so se do stavbe, pred katero je stari črnec na stopnicah še vedno žvečil svoj zobotrebec. "Pozdravljen, Bert," je rekla gospa 0'Neal.

"Aha, našla sta te," je v odgovor zamomljal Bert. Kolumni ni ušlo, kako je deček, ki je ves čas tiho stopal ob materi, nenadoma postal vznemirjen. Nedaleč je stal berač in Kolumna je pomislila, da se z dečkom poznata, čeprav se nista pozdravila. Opazila je še, daje fant počasi dvignil komolec in da je berač komaj opazno pokimal.

"No, me res zanima, kje sta jedla moje piškote," je rekla gos¬pa 0'Neal, ko je odklepala vrata. "Srečo imata, ravno danes zjutraj sem spekla sveže."

"Vem," je odvrnila Kolumna.

"Veš, da sem pekla piškote?" seje zasmejala gospa 0'Neal.

Kolumna je prikimala. "Testo imate za nohti."

Gospa 0'Neal je pogledala svoje prste in se začudila: "Pa res."

"Prava mala detektivka si, kajne?" je rekla, ko ju je posadila za mizo v majhni prijetni kuhinji, ki je premogla le dva stola. Kolumna seje odkašljala.

"Ime mi je Kolumna Mlin in tole je moj brat Fokus. Predvidevam, da so piškoti, ki jih postrežejo ob čaju v hotelu Mesec, vaši. In prav imate, res sem detektivka. Gospa Mesec me je najela, da bi odkrila, kdo straši v njenem hotelu." Gospa 0'Neal se je v trenutku zresnila.

"Pa si odkrila?" jo je zaskrbelo.

Kolumna je prikimala. "Nihče ne straši,"je rekla. "Odkrila sem, daje otrok, ki so ga imeli za duha, vaš sin Simon. Da ni izginil v sobi 127, kakor misli hotelsko osebje, temveč je našel enega od skrivnih prehodov, ki iz sobe 127 vodi na ulico." Fokus je opazoval gospo 0'Neal. Spet seje zasmejala. Vendar le za trenutek, potem je na njen obraz legla zaskrbljenost. Oblazinjene prste je živčno stisnila v pest.

"Zakaj bi Simon to počel?" je vprašala neprepričljivo. Simon je molčal.

"Ker išče gospoda Matija Meseca, očeta Monike Mesec."

Gospa 0'Neal seje bledo nasmehnila, rekla ni nič več. Verjetno ni bila vajena lagati. Fokus je bil prepričan, daje treba laganje vsake toliko časa vaditi, sicer postaneš neprepričljiv. Kolumna še zdaleč ni bila takega mnenja.

"Posnele so ga hotelske kamere," je Kolumna povedala gospe 0'Neal.

"In kaj želi gospa Mesec zdaj?" je vprašala kuharica.

"Nič," je odvrnila Kolumna. "Ker vsega tega sploh ne ve."

Gospe 0'Neal je za hip odleglo, potem jo je prevzela še večja zaskrbljenost.

"Zakaj si prišla k meni?" je negotovo vprašala.

"Ker tudi jaz nameravam najti gospoda Matija Meseca. In če bi združili moči, bi to lahko naredili hitreje."

Obilna kuharica je nezaupljivo dvignila obrv nad drobnim rjavim očesom, ki seje ugrezalo v njen obraz kot rozina v testo. "Potrebovala bi pismo, ki ste ga dobili od njega," je rekla Kolumna.

"Ne vem, o čem govoriš," je odkimala kuharica. "Pusti mene in mojega fanta pri miru." In je odprla vrata. Ko sta Fokus in Kolumna odhajala, je še dodala: "Vedita, da je gospa Mesec zelo hudobna in nevarna ženska. Ni se pametno zapletati z njo."

Bert je še vedno sedel na stopnicah in žvečil svoj zobotrebec. "Na svidenje," gaje pozdravila Kolumna.

"In kaj bova zdaj?" je vprašal Fokus, ko sta na postaji na 135. ulici čakala avtobus.

"Če vidiš hrošča, ki negibno leži na hrbtu," mu je odvrnila sestra, "še ne pomeni, daje mrtev. Lahko se le pretvarja in se bo slej ko prej spet postavil na noge."

"In kaj ima hrošč opraviti z gospo 0'Neal?"

Kolumna je pomignila proti deški postavi, ki se jima je naglo približevala. Bilje Simon. Rekel ni nič, le pomahal jima je, naj mu sledita.

"Pozdravljen, Simon, si že nazaj?" je rekel Bert, ko so se po stopnicah vračali v stanovanje. Za mizo je sedela gospa 0'Neal in globoko dihala.

"Če hočemo najti gospoda Meseca," je rekla, vstala in stopila do predala, v katerem je hranila dokumente, "ti bom morala zaupati." Iz predala je potegnila temno mapo in jo položila na mizo. Se enkrat je s pogledom premerila Mlinova otroka, potem je mapo odprla. V njej je hranila dva pomečkana koščka enakega modrega papirja, kot so ga dobili butler, grofica in vratar.

"Ko je gospa Mesec zaposlila novega kuharja, sem izgubila svoje najljubše delo," je začela pripovedovati gospa 0'Neal. "Toda kljub temu sem morala še vedno vsak dan pripraviti obilno kosilo za eno osebo. Gospo Mesec. Hamburgerji, ocvrti piščanci, cesarski praženec, pečena teletina, masleni krompir, domače klobase, skoraj nobene zelenjave in veliko jabolčno pito. Kosilo je moralo biti pripravljeno do dvanajste ure. Potem sem ga morala odpeljati do sobe 127, kjer gaje prevzela gospa Mesec. Ob enih sem se morala vrniti po voziček. Od kosila ni ostala niti drobtinica. Počasi se mi je začelo svitati. Posvetilo se mi je, da ima Monika Mesec svojega očeta zaprtega nekje v hotelu. Jedi, ki sem jih kuhala, so bile njegove najljubše. Njegova hčerka je ves čas na shujševalnih dieta in dvomim, da obstaja kakšna z ocvrtim piščancem in jabolčno pito. Hotel je poln skritih prehodov. Nekoč je kuhinjski pomočnik hotel očistiti ploščice pri pomivalnem koritu, ko so se nenadoma odprla tla pri štedilniku in natakar je zgrmel v temen predor. Ko smo končno prišli do njega, je bil pijan kot čep. Pristal je v skrivni kleti, polni starih vin."

Gospa 0'Neal je dolila čaj v Fokusovo skodelico in pred Kolumno položila nov krožnik s piškoti. "Dolgo sem sumila," je nadaljevala, "da je gospod Matija zaprt v eni od skrivnih sob. Prepričala sem se šele prejšnji mesec, ko sem dobila tole." Dvignila je prvi kos pomečkanega papirja. "Ko sem prišla po pladenj, sem opazila, da je prtiček zložen v obliki žabe. Gospa Mesec nima potrpljenja za origami. To je konjiček, ki gaje gojil njen oče. Razgrnila sem prtiček in iz njega je padel listek."

Kuharica gaje podala Kolumni. Na papirju so bile narisane tri luči. Pri srednji je pisalo odvij žarnico. Kuharica je nadaljevala: "Točno tri dni zatem je imel prtiček obliko kužka in v njem je bilo skrito drugo sporočilo." Gospa je podala Kolumni drugi listek. Nanj je nekdo narisal banjo in pipo ter napisal vročo zavrti dvakrat v levo in mrzlo trikrat v desno. "Dan zatem je bil prtiček zavezan v vozel, in ko sem ga odve¬zala, sem v njem našla tole." Gospa 0'Neal je Kolumni podala tretji listek, na katerem je povsem drugačna pisava sporočala: Ne vtikajte nosu v to zadevo, sicer se vam utegne zgoditi, da ostanete brez njega. Kuharica je zavzdihnila.

"Mislim, daje to sporočilo napisala ledena kraljica," je rekla. "Ta strašna ženska je odkrila, da gospod skrivaj pošilja sporočila in od takrat ni prišlo nobeno več. Tudi njegove najljubše hrane ne kuham več. Zdaj dobiva hrano, ki jo kuha novi kuhar. Ubogi gospod Mesec. Zelenjave sploh ne mara in po tajskih zvitkih mu je bilo vedno slabo." "In Simon?" je zanimalo Fokusa.

"Nekega dne sem našla šop ključev, ki jih je odvrgel prejšnji hišnik, ko gaje gospa Mesec nadomestila s podjetjem za vzdrževanje. Na njem je bil tudi ključ sobe 127. Simon je, kakor že vesta, ponoči obiskal sobo 127 in naredil, kar nam je sporočil ubogi gospod Mesec. Odvil je žarnico srednje luči na steni ter ročki pipe na banji zavrtel tako, kot je pisalo. Postelja se je premaknila in loputa pod njo se je samodejno odprla. Simon je sledil stopnicam, ki so vodile nekam navzdol in se znašel v kanalizacijskem jašku. Ko stopiš na zadnjo stopnico, se loputa zapre. Če stopiš na tretjo stopnico od spodaj navzgor, se loputa zopet odpre." "Prava škoda, da gospodu Mesecu ni uspelo razkriti še poti do sobe, v kateri je zaprt," je rekla Kolumna. "Ali bi lahko prišli danes ob treh v Centralni park?"

Gospa 0'Neal je brez besed prikimala. "Name lahko računaš."

"Ob treh pri Želvjem ribniku."

Ko sta se vozila nazaj, je Kolumna napisala tri sporočila, enega za butlerja, drugega za grofico in tretjega za vratarja. Vsa tri so imela enako vsebino: Dobimo se ob treh pri Želvjem ribniku.

Pred vhodom v hotel Mesec sta se prerekala dva starčka. Prvi je bil vratar, drugi mu je bil zelo podoben. Bil je enako zguban, še bolj sključen, imel je manj belih las in enak piskav glas.

"Spet začenja," je rekel vratar, ko ju je zagledal. "Ne neha in ne neha."

"Kaj pravi?" je zapiskal drugi starček. Tudi on je nosil svetlo modro uniformo z našitkom hotela Mesec.

"Pa še gluh je," je dodal vratar, se obrnil nazaj k starčku in mu zavpil na uho: "Pravim, da bi ti morali vzeti vozniško dovoljenje!"

Starčkov sivi obraz je dobival vse bolj škrlatno barvo, nato je s palico, na katero seje opiral, vratarja treščil po betici.

"Kakšna sramota, takšen brat," je iz brezzobih ust zapršela slina. "Bi me rad spravil ob kruh?"

"Ne, pravim le, da si postal nevaren voznik!" Uboga starca bi se morda še zlasala, če ne bi vmes posegla Kolumna.

"Ste vi šofer gospoda Meseca?" je vprašala nadvse spoštljivo. Šofer seje vzravnal, kolikor mu je dopuščal sključeni hrbet, in ponosno rekel: "To sem jaz. Gotovo te pošilja gospod Mesec, že leta čakam, da bi ga kam odpeljal. Je gospod pripravljen? Naj pripeljem limuzino?"

"Žal ne," je odkimala Kolumna. "Toda zanima me, ali ste v zadnjem času od njega prejeli kako pismo?"

"Pismo?" seje začudil starec. "Že deset let mi ni nihče pisal."

"Meni pa je," se je ponosno pobahal vratar.

"Kaj?" je zapiskal njegov brat. "Tebi, da bi pisal gospod Mesec? Zakaj bi pisal tebi? Spet lažeš."

"Ne lažem," seje užaljeno namrdnil vratar. "No, in kaj ti je napisal?" je hotel vedeti drugi starec. "Kaj te sploh briga," je bil vratar še vedno jezen. "Pisal je meni, in če bi hotel, da izveš, kaj je napisal, bi pisal tudi tebi. Vendar ti ni."

Šoferje pihnil skozi nos in odkrevsal nazaj proti garaži. "Že kot otrok si bil nadloga," je še zapiskal.

Želvji ribnik[uredi]

Mlinova otroka sta šla v Centralni park. Pod gradom Belvedere je ob jasi majhen ribnik. Imenuje se Želvji ribnik. Ob njem so se spreletavali kačji pastirji in race so požrešno goltale skorje starega kruha. Pasji sprehajalci so čez travnik vodili svoja pasja krdela in nekaj ljudi si je na travi postlalo kar s svojimi suknjiči. Sončili so se, malicali in veselo kramljali.

Vsi okoli majhnega umetnega jezera pa le niso bili tako sproščeni. Butler zagotovo ni bil. Fokus in Kolumna sta ga opazila že od daleč. Bilje edini, kije v park prišel s kuro. Držal jo je pod pazduho, čemerno gledal in se nemirno prestopal.

"Uh, ko bi mi vsaj dali kak povodec zanjo," se je pritožil. Kokoš je ves čas prhutala in kar na lepem odfrčala na drevo, pod katerim so stali. "No, še to," je vzdihnil butler. "Še pol ure jo moram sprehajati, potem gre na masažo," je rekel, ko je splezal za njo na drevo. "A te komedije danes še ne bo konec?" je vzkliknil, ko je s kuro pod pazduho strmel v daljavo. Fokus je sledil butlerjevemu pogledu in videl, da prihaja grofica. Butler seje skril med veje.

Fokus mu je hotel pojasniti, da grofica sploh ni nevarna, toda butler je živčno zasikal: "Ni me tu."

"Kaj pomeni pismo?" je grofica že od daleč kričala. Potem se je postavila natančno pod drevo.

"Tamle prihajata še gospa 0'Neal in vratar," je odvrnila Kolumna. "Počakajmo ju." Zal pa kokoš ni mogla več čakati in je spustila svoj iztrebek grofici naravnost na nos.

"Butler," je ta zarjula, ko je pogledala navzgor. "Kaj počneš tam zgoraj s kuro?" Butler je poskočil in malo je manjkalo, da nista oba s kokoško pristala na grofici.

"Poglej no," se je izvijal, ko je lezel z drevesa, "od kod neki se je vzela ta kokoš?"

"Pa res," je zakrakala grofica, "in ravno pod tvojo pazduho!"

"Je že v redu," ga je pomirila Kolumna. "Grofica v resnici prav obožuje kokoši, kajne?" Grofica se je zasmejala, pomežiknila butlerju in nasula kokoši nekaj čokoladnih mrvic: "Seveda, le malo nagajam gospe Mesec." "Krasno, skupim jo pa jaz," je zabrundal butler. Ko so se pridružili še gospa 0'Neal, Simon in vratar, je Kolumna začela.

"Glede na pisma, ki ste jih dobili, bi rekla, daje gospod Matija Mesec še vedno živ, zdrav in zaprt v skrivni sobi v hotelu." Grofica je silovito kimala, vratar je tiho zažvižgal in butler je dodal, da to ni mogoče.

"Rešiti ga moramo," je nadaljevala Kolumna in jim povedala, da so napake v pismih pravzaprav klic na pomoč. Prav tako jim je povedala vse, kar je dopoldne izvedela od gospe 0'Neal.

"Grofica," je rekla Kolumna, "rekli ste, da je gospod Mesec, tik preden so ga razglasili za norega, odkril skrivno sobo." Grofica je prikimala.

"Mislim, da ga je gospa Mesec zaprla vanjo," je povedala Kolumna. Zvestim služabnikom in grofici je ušel ogorčen uhhh. "Ni dovolj, da ga rešimo," je nadaljevala, "vrniti mu moramo tudi ugled in njegov hotel." Kuharica in vratar sta odobravajoče pokimala in butler je vzkliknil: "Tako je!"

"Najprej ga moramo najti," je nadaljevala Kolumna, "kar pomeni, da moramo najti skrivno sobo. Poizvedeti moramo, kaj je gospod Mesec počel zadnji teden, katere knjige je bral in kod je hodil. Izprašajte svoje kolege, a bodite previdni, da ne bo gospa Mesec česa posumila."

"Jaz se lahko lotim šoferja," je predlagal vratar.

"Jaz bom povprašal med sobaricami in v recepciji," je rekel butler.

"Jaz bom povprašala v knjižnici," se je domislila grofica.

Simon je pocukal mamo za rokav, izvlekel blok in svinčnik ter nekaj načečkal. "Simon pravi," je rekla gospa 0'Neal, "da bi lahko prosila varnostnika Elda, naj nam izroči stare posnetke varnostnih kamer."

"Odlična ideja, Simon," gaje pohvalila Kolumna. "Vendar naj to opravi mama. Odkar te je varnostnik videl, kako si izginil v sobi 127, nad tabo ni ravno navdušen."

Simon se je nasmehnil in prikimal. Grofica, vratar in butler s kokoško pod pazduho so se raz¬kropili, polni nove energije. Kolumna in Fokus pa sta se skupaj s Simonom in njegovo mamo odpravila nazaj proti hotelu Mesec.

"Kako dolgo že ne govori?" je vprašala Kolumna gospo 0'Neal. Gospa je zavzdihnila in žalostno pogledala proti Simonu, ki se je z rolko odpeljal daleč naprej.

"Spomladi je bilo tri leta, odkar ni spregovoril niti besedice."

Fokusu je šele zdaj postalo jasno, da svetlolasi deček, ki je bil približno njegovih let, res še ni spregovoril. "Nihče ne ve, zakaj," je dodala gospa 0'Neal.

Gizela Y[uredi]

Ko sta Fokus in Kolumna zjutraj končala vadbo taj čija, je Kolumna rekla: "Pridi, pomagala bova Lili."

"Lili?" se je začudil Fokus. "Oh, ne," se je uprl, "kar sama pojdi pospravljat."

Kolumna, kije znala biti enako stroga kot potrpežljiva, mu je namenila enega svojih pogledov, toda Fokus je bil odločen, da bo tokrat obveljal njegov NE. Je res morala vse vzgojne ukrepe preizkusiti ravno na njem?

Kolumna je mirno opazovala, kako se njen brat muli, in potem rekla: "Prav, grem sama. Zanima me, ali je v omari za brisače še kako pismo gospoda Meseca."

"V omari za brisače?" je bil Fokus veliko preveč radoveden, da bi njegova odločitev lahko zdržala. "In kako naj bi gospod Mesec prišel ravno v omaro za brisače?" je posumil, daje vse skupaj past, ki jo Kolumna spretno nastavlja njegovi trmi.

"Preverit grem, ali je kje v steni reža, skozi katero bi človek lahko vrgel pismo. Če je, potem je skrivna soba na drugi strani stene. Kar bi bilo navsezadnje logično, saj je omara ob steni sobe 127." Kolumna je vstala, rekla adijo in odšla skozi vrata.

"Počakaj," je Fokus pohitel za njo. Pred omaro je stala Lili. Na hotelski voziček je ravno zlagala sveže brisače, kazala jima je hrbet.

"Uh, šment pa takšna služba," je godrnjala, povedala še nekaj pikrih o svojem lenem možu, nato jo je Kolumna pocukala za rokav. "Ah, vidva sta," je rekla sobarica in spačila obraz. "Obljubila sta mi, da mi bosta pomagala."

"No, zdaj sva tu," je preprosto odvrnila Kolumna.

Lili jima je brez besed potisnila v roke nekaj brisač in sesal¬nik za prah, jima vrgla šop ključev in odhitela po hodniku, še preden bi otroka lahko rekla ne.

"Hm," je rekla Kolumna. "Ključa sobe 127 ni. Kot sem pričakovala." Potem je skrbno pregledala omaro z brisačami.

"Poglej," je Fokusu pokazala komaj opazno zarezo.

"Kako si vedela?" je vprašal Fokus.

"Zaradi grofice," je pojasnila Kolumna. "Pismo je našla, ko je stopila iz kadi in raztegnila brisačo. Razumeš?" Fokus je odkimal.

"Skrito je bilo v brisači," je pojasnila sestra. "Ker sobarica vedno začne pri prvi sobi, je moral gospod Mesec le prešteti brisače in v pravo nekako skriti pismo, da ga je dobila grofica v svoj apartma."

"In zdaj?" je bil nestrpen Fokus. "Bova razbila steno?"

"Nikakor ne, gospa Mesec bi takoj poklicala policijo," je odvrnila Kolumna, "najti moramo skrivno pot. Pridi," je povabila Fokusa in odklenila apartma 126. Bil je prazen.

"Se spomniš, kaj je storila grofica, ko nama je pokazala prehod v sobo 111?" Fokus je prikimal in stekel v kuhinjo. To je bilo veliko boljše od čiščenja. Odmaknil je štedilnik in z roko segel v režo. "Jak," se je skremžil, ko se mu je okoli prstov ovila pajčevina. Potem je končno zatipal srednje debelo vrv. Potegnil jo je in jo vlekel, dokler je šlo.

"Deluje," je pridušeno rekla Kolumna.

Res, kakor v grofičinem apartmaju je tudi tukaj izginila zadnja stena kamina in otroka sta zagledala prazno sobo 127. Postelja je bila na svojem mestu in miza poleg nje je bila pogrnjena z belim prtom. Kolumna je odprla vratca in se prepričala, da je tudi to steklo z druge strani videti kot ogledalo.

"Odlično," je rekla, ko je ugotovila, da ga ima in ju Monika Mesec ne bo mogla videti. "Prišla bova ob dvanajstih in Moniki Mesec se ne bo niti sanjalo, dajo kdo opazuje."

Fokus je zaploskal, priznati je moral, da je sestra genialna. Vendar gaje navdušenje ob njeni naslednji potezi povsem mi¬nilo. V roke mu je potisnila sesalnik za prah. "Saj menda ne misliš zares čistiti?" seje zgrozil.

"Kar sva obljubila, sva obljubila," je rekla Kolumna in si zavihala rokave.

"Upam," je Fokus nejevoljno brundal sam pri sebi, "da ne misli potem ostati še na italijanščini!"

Okoli enajstih se je vrnila Lili z veliko nakupovalno vrečo. Njena obleka je bila popackana s sladoledom. Odložila je vrečo v omaro in sopihnila: "Kako nakupovanje človeka utrudi!"

"Tako," je pihnil tudi Fokus. "Končano!" Kolumna je sobarici izročila ključe.

Lili seje zadovoljno nasmehnila in sploh ni opazila, da ključa sobe 126 ni na obesku.

"Pridi," je Kolumna rekla Fokusu, ko je ugotovila, da je ura šele četrt čez enajst. "Ravno dovolj časa imava, da nekaj prigrizneva."

Seveda nista niti slutila, kako jima bodo velika sončna očala pokvarila načrt. Nanje sta naletela, ko sta prečkala hotelsko preddverje. Za njimi se je skrivala majhna drobna ženska v izjemno visokih petah in zelo oprijetih usnjenih hlačah. Od nekod je prihitela gospa Mesec, vrgla proti gospodični nekaj poljubov in zažvrgolela: "Gizela, dragica, kako lepo, da si spet v New Yorku."

"Monika, srce," so odvrnile ustnice pod ogromnimi očali takoj po tem, ko so poljubile zrak v smeri gospe Mesec. "Na smrt utrujena sem od nakupovanja. Je moj apartma prost?"

"Ključ apartmaja 126 vas čaka," se je receptor skoraj stopil od prijaznosti.

"Oh, ne," je vzkliknil Fokus, "ne ravno apartma 126!"

Kolumna ga je strogo pogledala. Vendar se je Monika Mesec preveč zavzeto ukvarjala z novo gostjo, da bi kar koli slišala. "Monika, dragica," so spet rekla ženska očala. "Bi mi hotela poslati eno od sobaric? Izbrala sem si nekaj oranžnih oblek v Pradi. In kaj preberem v zadnji številki revije Slava? Da sta nekakšna umetnika cel Centralni park oblekla v oranžno. Res ne morem biti oblečena kot Centralni park!"

Gospa Mesec je sočutno zavzdihnila: "Kakopak, dragica," ter velela receptorju, naj pokliče sobarico.

"Zal se ne oglasi," je nemočno odvrnil receptor. Seveda ni mogel vedeti, da Lili brezskrbno smrči v eni od praznih sob. Fokus se je spraševal, zakaj ženske tako rade nakupujejo, če se nato pritožujejo, da jih hoja po trgovinah utruja.

Gospa Mesec je razpotegnila obraz in že hotela pritisniti na elektronsko napravico, da bi priklicala sobarico, ko je zagledala Mlinova otroka.

"Kako sijajno," je rekla sladko, "da pravkar postavata brez dela."

V roke jima je potisnila vrečo z oranžnim nakupom gospodične Gizele in ju poslala v Prado.

"Pridi, dragica," seje obrnila nazaj k svoji gostji: "Ravno petnajst minut časa imam, da popijem s tabo dietno kokakolo." Kolumna in Fokus sta vzela vrečo in se pri receptorju pozanimala, kje je trgovina. Bila je na Peti aveniji, nedaleč od hotela. "Ali ni veličastna?" je receptor zaljubljeno zavzdihnil.

"Jaz v tem, da morajo drugi raznašati tvoje obleke po trgovinah, ne vidim nič veličastnega," je pripomnil Fokus.

"Ampak ona je Gizela Y," je odvrnil receptor skoraj jezno. "Slavna pevka je in ima vso pravico do tega. Ali nista slišala, kako je rekla, daje utrujena?"

Kolumna in Fokus sta ga začudeno pogledala in odšla. Prada je bila še ena bleščeča trgovina v nizu bleščečih trgo¬vin na Peti aveniji. Naličene in odišavljene prodajalke v njej so uslužno pomagale redkim strankam.

"Samo trenutek počakajta," je rekla prodajalka in skušala razvrstiti ogromen kup oblek na pultu.

"Gospa, ki bo vse to kupila, je verjetno zadela na loteriji," je Fokus šepnil proti Kolumni, ko je s pogledom ošvrknil listke s cenami.

Takrat so se odprla vrata prostora za pomerjanje in gospa, ki je izstopila, je na kup vrgla še eno krilo.

"Vzela bom tudi to," je zadovoljno rekla.

"Upam, da imaš prav in ni oropala banke," je pripomnila Kolumna, potem pa strogo rekla: "Mama, saj menda ne misliš kupiti vsega tega!"

Gospa Mlin seje najprej zdrznila in se uščipnila. Zbala seje, da sanja. Večkrat je imela nočne more, v katerih jo je Kolumna preganjala iz trgovin.

"Kolumna in Fokus," je negotovo rekla, ko je ugotovila, da ne sanja. Prodajalki je hitro porinila v roke kreditno kartico. Pri Kolumni nisi nikoli vedel, kaj bo naredila.

"Ti je očka vrnil kartico?" je hotela vedeti Kolumna.

"Ne, končno se mi je zgodilo nekaj lepega! Res, nekaj tako čudovitega, da ti zdaj ne utegnem razlagati, ker se mi mudi naprej. Adijo!"

Pograbila je goro nakupljenih oblačil, še preden jih je prodajalki uspelo zbasati v vrečke, in se pod njihovo težo opotekla skozi vrata.

Kolumna je vedela, da mame ne bi smela kar tako izpustiti in daje vse skupaj več kot čudno. Slutila je, da se obetajo težave. Toda zdaj res ni imela časa za to. S Fokusom sta vrnila obleke Gizele Y in se odpravila nazaj v hotel. Receptor je ob pogledu na Gizelo Y, ki se je vračala iz bara, spet zaljubljeno vzdihnil.

"Kolumna," ju je ustavil hladnokrvni glas gospe Mesec. "Prišlo je do pomote. Gizela ni vedela, daje minilo že nekaj let, odkar je bil Centralni Park oblečen v oranžno."

"In tiste obleke so mi bile res všeč," je dodala slavna pevka.

"Saj bosta tako dobra in bosta skočila ponje," je zaključila gospa Mesec.

"In pazita, da bodo dali prave številke," je naročila Gizela Y.

Toda še preden sta Mlinova otroka utegnila odgovoriti, je s stopnišča zabučalo: "Monika!" Gospa Mesec seje vidno stresla. Na vrhu stopnic se je pojavila grofica. "V knjižnico grem in otroka gresta z mano," je povedala.

"Oprostite," je skoraj zavreščala Gizela Y, "medtem lahko moje obleke že prodajo!"

"Pa pojdi ponje," je odvrnila grofica, ki seje spuščala po stopnicah z veliko črno torbo v desni in sprehajalno palico v levi roki. "Imaš dve nogi, dve roki in, upam, vsaj toliko možganov, da boš ugotovila, da so noge za to, da te do tja prinesejo, in roke za to, da z njimi stvari odneseš."

Gizela Y je začela hlastati za zrakom, obrnila seje h gospe Mesec in zahtevala, da ukrepa. Ta se je nerodno prestopila in zašepetala: "Grofica je že stara, bodi tako dobra in pusti, naj ji pomagata pri knjigah."

"Se malo nisem stara," je zarobantila grofica. "In zato, da mi pomaga pri knjigah, je tam knjižničar. Otroka gresta z mano, ker nista tvoja sužnja, da bi skakala po opravkih raznih spak, ki se zadnje čase klatijo po hotelu."

Gospa Mesec je pomignila Fokusu in Kolumni, naj končno že odideta z grofico. Bila je besna kot ris. Toda presneta grofica je imela v visoki družbi vse preveč besede. Veliko več, kot Gizela Y, ki seje tja pritolkla šele pred kratkim.

Fokus in grofica sta planila v smeh, ko sta skozi hotelska vrata opazovala osupel obraz Gizele Y. Celo Kolumna se je nasmehnila.

"Nekaj sem se spomnila," je rekla grofica, ko so pešačili proti knjižnici. "Ubogi Matija meje teden dni, preden gaje ta odurna bradavica dala zapreti, prosil, naj mu nekaj prevedem iz italijanščine. Nekakšno pesem. Naslova knjige se ne spomni prav dobro. Vem, da jo je napisal arhitekt, ki je naredil načrte za hotel. Malce se spoznam na poezijo m povem vama, da je bila pesem prava mizerija. Po mojem mnenju sploh ni bila pesem!"

Grofica seje ustavila, pomignila otrokoma, naj prideta bliže, ter nato zašepetala: "Sumim, da je šlo za navodilo, kako se pride do skrivne sobe."

Newyorška knjižnica[uredi]

Newyorška javna knjižnica ni bila visoka kot nebotičniki, ki so jo obdajali, toda dva velika leva pred vhodom sta poskrbela za njen mogočni videz.

Fokus in Kolumna sta po čudovitem marmornatem stopnišču, ki so ga razsvetljevali visoki svečniki, hitela za grofico in jo komaj dohajala, ko je izginjala po obokanih hodnikih. Skozi velika lesena vrata jo je odneslo naravnost v čitalnico. Ta se je Fokusu zdela tako velika, da je pomislil, da bi v njej zlahka organizirali razstavo slonov. Visoke knjižne police so se dvigale vse do ogromnih oken in zelene svetilke na dolgih lesenih mizah so potrpežljivo čakale na svoje bralce. Nekaj glav se je dvignilo izza kupov knjig, ko so grofičini koraki hrumeli proti sprejemnemu pultu. Tam se je končno ustavila, dvignila sprehajalno palico in z njo nekajkrat treščila po pultu. "Halo!" je vzkliknila. "Je kdo tu? Nimam časa za postavanje!"

Knjižničar je pritekel izza police, si popravil prevelika očala, ki so mu lezla z nosu, in razburjeno zašepetal: "Šššš, v knjižnici ste."

"Vem, da sem v knjižnici," je skoraj zavpila grofica. "Nisem senilna. Mudi se mi, potrebujem nekaj knjig." S palico je dregnila v računalniški zaslon, kije stal na pultu, in nadaljevala: "Zanima me, kaj sije gospod Matija Mesec sposodil pri vas med 7. in 14. septembrom pred tremi leti."

"Kaj si pa mislite?" je knjižničar hlastal za zrakom. "To niso podatki za javnost."

"Jaz nisem javnost, temveč grofica von Bunka," gaje pogledala, kot strela pogleda drevo, preden ga raztrešči. "Kaj si mislim, bom raje zadržala zase. Bolje za vas. In zdaj na delo, brž!"

Kolumna se je odkašljala in predlagala grofici, da bi poskusili knjigo poiskati med policami.

"Niti minute ne mislim več izgubiti," jo je trmasto zavrnila grofica in zavzdihnila, ko se knjižničar še vedno ni zganil. "Pokličite tisto suho slivo."

"Koga?" je vprašal knjižničar in si spet popravil očala.

"Poslušaj, poba, prav dobro vem, daje tu. Priznaj, da čepi v kaki podganji luknji in preučuje strohnele rokopise." Knjižničarje dvignil slušalko, vendar ni nameraval poklicati nikogar drugega kot oddelek newyorške policije. Prekinil je, ko je zagledal visoko koščeno postavo, ki seje počasi približevala grofici naravnost za hrbet. "Grofica von Bunka," je rekla visoka ženska. "Kdo drug bi si upal takole kričati v moji knjižnici."

"Končno," je rekla grofica le malenkost tiše. "Nimam veliko časa in mudi se mi, zato vem, da mi boš naredila uslugo in boš preve¬rila, kaj sije naš ubogi Matija nazadnje izposodil pri tebi."

Ženska, skoraj dve glavi višja od drobne grofice, seje Fokusu zdela kot prikazen. Bila je zelo bleda in upadlega obraza.

"Vse življenje si že zastonj sposojaš knjige pri nas in še nikoli ti ni padlo na pamet, da bi primaknila kako donacijo," je komaj slišno rekla. Govorila je tako tiho, dajo je Fokus komaj slišal, čeprav je stala tik ob njem.

"Ti in tvoje donacije," seje spet razburila grofica in iz svoje velike torbe privlekla šop starih papirjev. "Sem kar slutila, da boš spet začela s tem," je rekla in ji z listi pomahala pred nosom.

"Je to ..." seje knjižničarki glas rahlo zatresel.

"Rokopis Marka Twaina," je prikimala grofica. "Tisti, ki ga že leta hočeš dobiti od mene."

Direktorica knjižnice, gospodična Silva Rjaveč, je obstala kakor uročena. Stegnila je koščeno roko proti papirjem, vendar jih je grofica sunkovito odmaknila.

"Najprej knjige," je zahtevala. Direktorica je brez besed izginila med police. Ko se je vrnila, je v roki držala eno samo debelo knjigo.

"To je to," je rekla. "Gospa Mesec jo je po dvajsetih opominih in treh letih prošenj prejšnji teden končno vrnila." Grofica je zgrabila knjigo in jo prelistala. "Res je," je rekla zadovoljno in ženski izročila rokopis, "to je to." Potem je sedla za mizo, prižgala luč, poiskala stran 343, prav dobro se je še spomnila, kako je Matija želel, da mu prevede ravno to stran, in se lotila dela.

Fokus in Kolumna sta sedela poleg nje in molče občudovala lepoto rezbarije, ki je obdajala sliko nevihtnih oblakov na modrem nebu visoko na stropu. Gospodična Rjaveč je tiho, kot je prišla, tudi izginila.

"Sem že," je vzkliknila grofica in odhitela skozi vrata. Otroka stajo ujela šele zunaj. Grofica seje ustavila pred vhodom in Fo¬kus je pomislil, da bi se ji poklic krotilke levov odlično podal. "Poslušajta ta nesmisel," je rekla in začela brati: Pesem številka 127

Ko je Alica skozi ogledalo letela, ni vedela, da Marry Poppins za to uporablja marelo, da je bil ciklon tisti, ki je odpihnil Dorotejo, in da se Peter Pan dviga visoko v nebo samo zato, ker ve, da to sploh ni težko. Kolumna je dala svojim možganom prosto pot. Njen spomin je vožnjo s taksijem proti hotelu, ki jim jo je privoščila grofica, kratko malo izpustil. Premlevala je pesem, vedela je, da se v njej skriva rešitev uganke. Seveda je obstajal še preprostejši način, le gospodično Y je bilo treba spraviti iz apartmaja.

"Iz apartmaja 126 se skozi kamin pride v sobo 127," je Fokus izrabil Kolumnino zamišljenost in izdal skrivnost, ki jo je njegova sestra nameravala za zdaj še ohraniti zase, saj ni hotela nepredvidenih zapletov. Zadnje, kar bi si želela, je bilo, da bi grofica vzela zadevo v svoje roke.

"Če nam uspe Gizelo Y nekako spraviti iz apartmaja," je nepremišljeno razglabljal Fokus, "bomo morda izvedeli, kako gospa Mesec pride do skrivne sobe."

"Česa ne poveš," je grofica zažarela od razburjenja in takoj skovala načrt. "Vem, kaj bomo storili." Od grofice je zavel tako močan vonj po sesekljanem česnu in posušeni pekoči papriki, daje predramil celo Kolumno. Zal je bilo že prepozno in edino, kar ji je preostalo, je bilo, da se ji je gospodična Gizela Y močno zasmilila.

"Nekaj sem se spomnil," je razburjeno zapiskal stari vratar, ko so pred hotelom izstopili iz taksija. Toda Kolumna se ni imela časa ustavljati. Hitela je za grofico.

"Pokliči mi tisto ledeno spako," je grofica zahtevala pri recepciji. Receptor Jim ni vedel, kako naj se odzove na to žalitev. A ker je gospa Mesec sama rekla, da morajo grofici takoj in v vsem ustreči, je dvignil slušalko, pritisnil gumb, in ko je bila zveza vzpostavljena, rekel: "Gospa, grofica vas nestrpno pričakuje v preddverju."

Gospa Mesec je prišla prej kot v treh minutah, vendar ji je grofica kljub temu rekla: "Kaj se obiraš, pomembno novico imam zate." Gospa Mesec je rahlo privzdignila obrv in zadržala dih. Pričakovala je nekaj groznega.

"Zelo žal mi je, če sem užalila tisto vašo pevko," seje zlagala grofica. "Oddolžila se ji bom. Prav kmalu bo lahko nastopila v Metropolitanski operi."

Gospa Mesec je debelo pogoltnila slino. Vedela je, da Gizela Y še zdaleč nima primernega glasu za katero koli opero, kaj šele za Metropolitansko, a tudi, da lahko le grofica direktorja opere prepriča v takšno katastrofo.

"Kako čudovito," je odvrnila gospa Mesec. "Takoj bom obvestila Gizelo."

"Jutri točno ob dvanajstih ima sestanek z direktorjem," se je nadvse vljudno nasmehnila grofica in si pomela roke. "Ob dvanajstih! In naj ji ne pade na pamet, da bi zamudila, sicer iz vsega tega ne bo nič. Jasno?" Gospa Mesec je prikimala.

"Ravnatelj je znan po svoji nesramnosti," se je zahihitala grofica, ko so bili dovolj daleč, da jih ledena kraljica ni mogla več slišati.

"In je vaš stari znanec?"

"Niti ne," se je spet zahihitala grofica.

"Zakaj je bilo to potrebno?" je strogo vprašala Kolumna. "Vsaj sto drugih načinov bi se lahko domislili, da bi spravili Gizelo iz sobe."

"Oh, daj no, srčece, malo zabave si človek vendar lahko privošči," je odvrnila grofica.

Ko so vstopili v grofičin apartma, je Kolumna dvignila telefonsko slušalko in jo pomolila grofici. "In zdaj boste direktorja opere prepričali, naj jutri točno ob dvanajstih sprejme Gizelo Y na razgovor."

"Zakaj bi to storila?" seje trmasto uprla grofica.

"Zato, ker sicer lahko pozabite na mojo pomoč," ji je strogo rekla Kolumna in jo pogledala z istim izrazom kot Fokusa, kadar si zvečer ni hotel umiti zob.

Grofica je zavzdihnila in vzela slušalko. Se sanjalo se ji ni, da bo morala direktorja opere prepričevati debelo uro in mu nazadnje celo zagroziti, da bo, če Gizele ne bo hotel sprejeti, z njo prišla še sama. Ko je direktor pomislil na to, da bi sredi njegove prostorne pisarne taborila nadležna grofica Pavlina von Bunka, se je končno vdal.

Silva Rjavec[uredi]

Kolumna se je v sobi spet posvetila knjigi o arhitektu Barozziju, kije naredil načrt za hotel. Brala je še dolgo po tem, ko je Fokus že trdno spal. Hotel je bil dokončan leta 1937 in na eni od črno-belih fotografij, ki so jih posneli ob otvoritvi, je Kolum¬na prepoznala gospoda s portreta v hotelski galeriji. Gospoda Benjamina Meseca, očeta Matija Meseca in deda gospe Monike. Ob njem je stala mlada ženska in za roko držala kratkohlačnika s čepico. Kolumna je sklepala, da je to gospod Matija, ko je bil še otrok. Njeno pozornost je pritegnila ženska, kije stala tik za dečkom. Morda je bila njegova guvernanta. Desnico je položila na dečkovo ramo, z levico seje opirala na dežnik.

Kolumna je nato prebrala, da je arhitekt Barozzi priplul z družino, ženo in dvema hčerkama iz Italije. Da so živeli na Ulici Orchad 97 in da je gospod Barozzi zaradi svoje igrive arhitekture kmalu postal iskan arhitekt. V zajetni stari knjigi je Kolumna naletela še na objave pi¬sem, ki jih je pisal svoji materi v Italijo, in ugotovila, da je bil gospod Barozzi človek, ki seje najraje od vsega igral s svojima hčerkama, se sprehajal po Centralnem parku z ženo Emilijo in ob večerih na glas prebiral zgodbe za otroke.

Proti jutru si je Kolumna privoščila pol ure spanca. Kadar so bili primeri še posebno zanimivi in so njeni možgani delali z vso silovitostjo, ni spala več kot trideset minut. Ravno je hotela zbuditi Fokusa za jutranji taj či, ko je potrkalo. Odprla je vrata. Pred njimi je stal vratar. Naredil je korak naprej, snel vratarsko kapo in rekel: "Prišel sem povedat... mh ... da, tako je, prišel sem povedat, da sem izvedel nekaj zelo pomembnega ... mhmm ... da zagotovo je zelo pomembno ... mhmm ..." Fokus, ki gaje trkanje prebudilo, sije pomel oči in zagledal starega vratarja, ki seje praskal po glavi. Se nekajkrat je rekel mmm in mhm.

"Šmentana reč mi je zdaj pobegnila iz glave," je jezno zapihal in dodal: "Ali vesta, da v nebotičnik Empire State Building strela udari vsaj petindvajsetkrat na leto?"

Kolumna je vljudno odvrnila, da tega vsekakor ni vedela in daje to zelo zanimivo. Vratarje še nekaj trenutkov stal, a ker se ni in ni spomnil pomembne reči, ki jo je prišel povedat, se je obrnil, da bi odšel.

"Počakajte," gaje ustavila Kolumna. Vzela je list z grofičinim prevodom arhitektove pesmi in mu jo prebrala.

"Vam to kaj pomeni?" je vprašala.

"Že ko sem bil majhen, nisem maral brati," je skomignil starec in oddrsal.

Tik za tem je privršala grofica. Bila je močno naličena in na sebi je imela zares čudno obleko. Krilo so sestavljale pisane svilene rutice, životec pa bi se še najbolj podal kaki kraljici iz predprejšnjega stoletja. Fokus se je vprašal, ali je to njen kostum za ples v maskah in ali nemara predstavlja tropsko papigo. Grofica se je nečimrno pogledala v vsa ogledala v sobi ter nato previdno, da si ne bi pomečkala obleke, sedla na zofo.

"Kaj počnete?" je vprašala Kolumna.

"Sedim, saj vidiš," je odvrnila grofica.

"Zakaj sedite?" jo je vprašala Kolumna.

"Ker nočem zamuditi srečanja z Matijem," je odvrnila grofica in si popravila pričesko.

"Ura je sedem," je povedala Kolumna. "Do dvanajstih je še precej časa. Veliko bolje bi bilo, če bi počakali v preddverju in se prepričali, da bo gospodična Gizela res odšla."

"Brez skrbi, srčece, za to bo poskrbel butler," seje nagajivo na¬smehnila grofica. "Sledil ji bo vse do Metropolitanske opere." Kolumna je zavzdihnila. Tokrat bosta morala z bratom taj či izpustiti. Vstala je.

"Pridita,"je rekla, "pojdimo pogledat, ali seje vratar že spom¬nil, kaj nam je hotel povedati."

Pred vhodom v hotel se je vratar še nekajkrat popraskal po glavi. Ani pomagalo. Grofica je predlagala, da bi mu skuhala krepčilen čaj iz citronske melise in dobre misli, ki mu bo zagotovo okrepil spomin, in Kolumna je pritrdila, da je to odlična zamisel. Grofica je stekla nazaj v svoj apartma in Kolumna se je odločila, da se bosta s Fokusom vendarle posvetila taj čiju. "Toliko že vem, čeprav nerad berem," jima je rekel vratar, ko sta odhajala, "da mora biti Alica v čudežni deželi precej znana knjiga, sicer tej deklici ne bi postavili kar dveh spomenikov v Centralnem parku."

"Spomenikov?" se je Kolumni na obrazu zarisal komaj opazen nasmeh. "Morda veste, katerega leta sta bila postavljena?"

Vratarje prikimal, zgodovina je bila njegov priljubljeni konjiček. Ustrelil je kot iz topa: "Prvi je bil postavljen 7. maja 1957." "In drugi?" je Kolumna zadržala dih.

"Drugega je naredil gospod Frederik," je povedal, kot bi se vse skupaj dogajalo prejšnji teden sredi njegove dnevne sobe. "V fontani Sofije Irene Loeb stoji že od leta 1936."

"Sijajno, to je leto dni, preden so zgradili hotel Mesec," je rekla Kolumna. "Naju lahko odpeljete tja?"

"Počakajta," je rekel starec. "Nekdo mora odpirati vrata. Poklical bom brata." In je odkrevsal proti hotelskim garažam. Ko se je vrnil, je za njim pridrsal šofer.

"Dober dan," ga je pozdravila Kolumna. Toda šofer se je še vedno kujal zaradi pisma. Grdo je gledal in se delal, daje pov¬sem gluh, čeprav je bil le naglušen.

Vratar in Mlinova otroka so se odpravili ob parku navzgor. Vratar je krevsal tako počasi, da se je Fokus zbal, da do dva¬najstih sploh ne bodo nazaj. Ko so prišli do fontane Sofije Irene Loeb, je bila ura že čez deseto. Potem je Kolumna še deset minut skrbno preučevala kip. Ravno je hotela odnehati, ko je s posebnim povečevalnim steklom, ki je bilo izdelano posebej zanjo in je stvari povečalo še veliko bolj kot navadno povečevalno steklo, končno nekaj odkrila.

"Poglejta," je rekla. In medtem ko je vratar videl le nekakšne zmazke, je Fokus prav dobro razločil majhne črke na desnem spodnjem robu kipa, tik ob kraljičinih nogah: "Tukaj je Črni kralj s svojo kraljico," je rekla Alica (ampak šepetaje, ker se je bala, da bi ju lahko prestrašila), "na robu lopatke sedita Beli kralj in kraljica, in tukajle se dve trdnjavi vodita pod roko!"

"Citat," je zamrmrala Kolumna, "citat iz knjige o Alici."

"Zakaj so ga napisali s tako majhnimi črkami, da ga nihče ne more prebrati?" je vprašal Fokus, ko so se vračali proti hotelu. Toda Kolumna je bila spet tako zatopljena v svoje misli, da ga ni slišala.

"Zadnjič sem ti naredil uslugo in te zamenjal," je rekel vratarjev brat, ko so se vrnili. "Ves dopoldan te ni in sploh ne pomisliš, da bi kdo v hotelu lahko potreboval šoferja!"

"Odkar ni gospoda Matija, te ne potrebuje nihče več," mu je odvrnil vratar.

"Vedno si bil predrzen in bahav," mu je zabrusil brat. "Poleg tega mi je tisto pisano malo ženšče kar naprej nosilo neke čudne zvarke in me spraševalo, ali sem se že spomnil. Zaman sem ji razlagal, da nisem ti." Zamahnil je s svojo posušeno roko in oddrsal nazaj proti garažam.

Skozi vrata je prišla Gizela Y v kričeči oranžni obleki in prav takšnih visokih škornjih. Vznemirjeno je poskakovala in si mrmrala: "Pomiri se Gizela, pomiri." Ura je obljubljala, da bo kmalu pol dvanajstih. Fokus in Kolumna sta pohitela po stopnicah navzgor. Grofica seje nemirno sprehajala po hodniku.

"Grofica," je šepnila Kolumna. "Greste z nama?"

"Seveda grem z vama," je kriknila. "Komaj čakam, da objamem Matija."

Kolumna je odkimala: "Na objeme kar lepo pozabite. Gospod Mesec sploh ne bo vedel, da ga opazujemo."

"Asi ob pamet?" seje zgrozila grofica. "Gotovo se šališ. Ubogi Matija že celo večnost trohni v neki zatohli kamri in zdaj mi praviš, da boš tistemu odurnemu mrčesu kar pustila, da ga zapre lepo nazaj?"

"Res, ne bo šlo drugače," ji je odvrnila Kolumna.

"Ampak zakaj ne?" je hotela vedeti grofica.

"Zanima nas le," ji je popolnoma mirno skušala pojasniti Kolumna, "kako se pride do skrivne sobe. Če Matija rešimo zdaj, ga bo gospa Monika Mesec poslala naravnost med duševno bolne. Če ga rešimo ponoči, pa nihče ne bo vedel, kje je."

"Da, seveda, genialno!" je vzklikala grofica in cmoknila Ko- lumno na čelo. "Ha, ha, tisto nesramno bradavico bo kap, ko bo videla, daje izginil. Prepričana sem, da bo od vsega hudega dobila krčne žile."

Kolumna je zavzdihnila in upala, da grofica ne bo zagnala vika in krika in bo ostala lepo tiho. Vsi trije so smuknili do apartmaja 126, pogledali desno, potem še levo. Nikjer ni bilo nikogar. Kolumna je hitro odklenila vrata in že so bili notri. V apartmaju je vladalo pravo razdejanje. Obleke Gizele Y so ležale križemkražem, čevlji so se kopičili kot skladovnica drv in šopi vrtnic oboževalcev s sporočili Gizela, ti si zakon in Gizela, jaz sem vate so se nemarno grmadili ob radiatorju. Kolumna je pokimala Fokusu in ta je stopil do čajne kuhinje. Že naslednji trenutek seje zadnja stena kamina odmaknila in odstrla pogled v sobo 127. Napeto kot v kriminalko so potem Fokus, Kolumna in grofica buljili v kamin. Fokusu se je zdelo, da čakajo že neskončno dolgo, ko je v ključavnici sobe 127 končno krenilo. Zaškrtalo je in vrata so se odprla. V sobo seje najprej pripeljal voziček s kosilom, temu so sledili nemarno dragi zeleni salonarji. In v njih gospa Monika Mesec. Kolumna je napeto opazovala, kaj bo gospa storila.

Grofica je bila besna. Stiskala je čeljusti ter se tako mrščila, da seje Fokus upravičeno bal, da utegne od neznanske jeze prelomiti dano obljubo in zagnati rompompom. In res je prav malo manjkalo, da grofica od samega besa ni storila kaj takega. Gospa Mesec je počepnila, odprla posteljni predal in iz njega vzela vrečko iz temno modrega žameta. Zrahljala je vrvico in iz nje izbrskala šahovsko figuro črnega kralja, potem črno kraljico, nato še belega kralja in belo kraljico. Potem je s svojimi dolgimi rdečimi nohti dolgo šarila po vrečki, vse dokler ni iz nje potegnila še obeh trdnjav. Vseh šest figur je počasi postavila na tla.

"Na tleh je narisana šahovnica," je Fokus prišepnil svoji se¬stri, saj je vedel, da zaradi svojega slabega vida tega ne more razločiti.

"Oh," je zašepetala Kolumna, "zdaj razumem." Fokusu se sicer niti sanjalo ni, kaj razume, a zdaj ni bilo časa za spraševanje. Gospa Mesec je medtem vstala in se sprehodila do okna. Mlinova otroka in grofica so videli le še njene negovane noge in drage salonarje.

"Kaj neki počne?" je zašepetal Fokus, ko so gledali, kako so se mišice njenih meč napele in je gospa Mesec počepnila ter trikrat zamahnila z rokami.

"Saj skače," je vzkliknila grofica. "Res je zmešana! Skače, kot bi trenirala skoke v daljino. Trapa!"

"Sšššššššššš," jo je posvarila Kolumna.

Gospa Mesec je izginila v kopalnico, in ko je prišla ven, je odšla v garderobno omaro. Kolumna, Fokus in grofica niso ne videli ne slišali, kaj počne. Nenadoma je stopila iz garderobne omare in spet izginila v kopalnici. Zaslišal seje čuden ropot. Kaj bi ga lahko povzročalo, se ni sanjalo ne Fokusu, ne grofici, ne Kolumni. Čez deset minut se je gospa Mesec vrnila. Toda ni bila več sama. Sledil ji je par moških nog v rjavih pohojenih čevljih.

"Matija!" je komaj slišno kriknila grofica. "Oh, moj ubogi gospod Mesec!" Gospod, kije sedel k mizi, je bil precej okrogel, rahlo plešast in precej siv. Imel je utrujene, vendar dobrodušne rjave oči.

"Si dobro spala?" je vprašal ljubeznivo.

"Kot po navadi," mu je naveličano odvrnila gospa Mesec.

"Ko si bila še majhna, so te kar naprej tlačile nočne more," je rekel gospod Matija. "Skoraj vsako noč si pritekla k meni in mami v spalnico."

"Ko sem bila majhna," je odvrnila, "si mi rekel, naj ne govo¬rim s polnimi usti."

"Ha, ha, ha," se je gromko zasmejal gospod Mesec. "Kaj ta¬kega, da bi rekel jaz? Draga moja, česa takega že nisi mogla slišati od mene."

Gospa Mesec je zavzdihnila, gospod Matija je razumel na¬mig, utihnil ter molče pojedel do konca. Ko je končal, je sledil gospe Mesec nazaj v kopalnico. Čez nekaj minut se je zaslišal enak trušč kot prej in gospa Mesec seje sama vrnila v sobo. Pospravila je šahovske figure pod posteljo, odprla vrata, skoznja potisnila servisni voziček in odšla. Otroka in grofica so slišali le še škrtanje ključa v ključavnici.

"No, tole nam je pomagalo manj, kot sem pričakovala," je rekla Kolumna.

"Čas je, da ukrepamo!" je rekla grofica in s pestjo sunila v zrak.

"Čas je, da skličemo sestanek," je precej bolj mirno rekla Kolumna.

Dežnik gospe Travers[uredi]

"Torej," je začela Kolumna, ko so se butler, Simon in gospa 0'Neal, grofica in vratar ter ona in Fokus zvečer zbrali v grofičinem apartmaju, "razrešiti moramo še skrivnost Mary Poppins, Petra Pana in Doroteje iz Čarovnika iz Oza. Predvidevam, da bo tako kot pri Alici. Najprej moramo najti kip ali sliko ali stavbo ali karsižebodi in potem rešiti uganko." "Eno figo vem, o čem govoriš," je rekla grofica, še vedno prepričana, da bi morali poklicati vsaj nekaj vojakov, če že ne gverilske enote.

"Če hočemo priti do skrivne sobe," je razložila Kolumna, "moramo rešiti uganke, ki se skrivajo v Pesmi številka 127. Arhitekt Barozzi je oboževal uganke in skrivnosti. Pesem je v resnici navodilo, nekakšen zemljevid, kako iz sobe 127 priti do skrivne sobe, v kateri je zaprt gospod Matija." Butler, vratar, gospa 0'Neal in Simon so molče prikimali.

"Na kipu Alice, ki smo si ga ogledali zjutraj, je pisalo 'Črni kralj s svojo kraljico' in 'na robu lopatke sedita Beli kralj in kraljicain še, da se 'dve trdnjavi vodita pod roko'," je pojasnila Kolumna, medtem ko sojo vsi navzoči gledali, kot da jim razlaga, kje se pride do konca vesolja. "Zdaj razumete?" Butler, vratar, gospa 0'Neal, Simon in Fokus ter grofica so molče odkimali.

"To je navodilo, katere šahovske figure je treba položiti na šahovnico, narisano na tleh," se je trudila Kolumna. "Gospa Mesec je vzela črnega kralja, njegovo kraljico, belega kralja s kraljico in obe trdnjavi."

"Aja," se je vratarju zasvitalo. "Hočeš reči, da vsak knjižni junak, ki ga omenja pesem, prinaša po en napotek, kako do skrivne sobe. Poiskati moramo vse kipe Mary Poppins, Petra Pana in Doroteje."

"Tako nekako," je prikimala Kolumna, "morda ne gre vedno za kipe, lahko daje gospod Barozzi navodila skril tudi v slike ah kaj drugega." "Naslednji del uganke se glasi: 'ko je Alica skozi ogledalo letela, ni vedela, da Mary Poppins za to uporablja marelo," se je zdaj posvetilo tudi Fokusu. "Iščemo torej Mary Poppins. Ima kdo kakšno idejo, kje bi v New Yorku našli Mary Poppins?"

Grofica, ki je bila še vedno prepričana, da bi morali ponoči zamaskirani v nindža želve izvesti napad na hotel, je prezirljivo prhnila skozi nos. Vratar je napenjal stare možgane. Butler je skomignil, Simon je tako ali tako molčal. Gospa 0'Neal je zmajala z glavo in rekla, da o Mary Poppins ne ve nič, o njenem dežniku pa kar precej, ker je morala noč in dan poslušati kuhinjsko pomočnico pripovedovati o prečudovitem dežniku z glavo papige, ki je postal grozno priljubljen, odkar so celo stvar pred kratkim postavili na oder na Broadwayu. In da je bilo tak dežnik potem mogoče dobiti v vsakem kiosku na vsakem vogalu. "Ampak ne," je pribila gospa 0'Neal, "punca si gaje naročila naravnost iz hollywoodskih studiev in zanj odštela nič manj kot 99 dolarjev!"

Gospa 0'Neal seje tako razburila, da sploh ni opazila, kdaj je Simon izginil v sosednjo sobo. Šele ko je prihitel nazaj, prijel mamo za roko in jo skušal zvleči za sabo, je postala pozorna. Vsi so mu sledili v kabinet, kjer je imela grofica računalnik. Simon jim je pokazal, kaj je našel na internetu. Avtorica Pamela L. Travers je Newyorški knjižnici podarila dežnik Mary Poppins ...

"Hm," se je zamislila Kolumna, se obrnila h grofici in rekla, "najbolje bo, da še enkrat obiščemo vašo prijateljico in si ta dežnik pobliže ogledamo."

Fokusu seje zdelo, daje grofica nekoliko zardela. "Eeem," je zategnila. "Eeem ... bojim se, da to ne bo mogoče."

Ko se je šest začudenih glav zastrmelo vanjo, je bila prisi¬ljena pojasniti. "Bojim se, daje bil tisti rokopis Marka Twaina, ki sem ji ga podarila, malce ponarejen."

"Malce?" je Kolumna strogo dvignila levo obrv. "Kako malo je malce?"

"Eeem, ravno dovolj, da ga ni napisal Mark Twain, ampak Mark Pohar, kije bil nekoč moj tajnik. Ker je tista suha sliva do zdaj to že zanesljivo ugotovila, se vam verjetno že svita, zakaj ne moremo v knjižnico."

"Hočete reči, da vi ne morete," jo je popravila Kolumna.

"O ne, srčece, tudi ti ne moreš več tja," se je kislo nasmehnila grofica. "Verjemi, prav dobro poznam to preperelo veščo, že vrsto let si nagajava. Zaprla bi te. Zaprla bi te v katero svojih podganjih lukenj. Morda bi te celo požrla, le zato, da bi me razjezila."

Zavladala je kratka tišina. "No," je grofica vzkliknila veselo, da bi popravila zamorjeno razpoloženje, "zdi se, da bomo morali vlomiti, če hočemo tisti dežnik."

"Vlomiti?" je ponovila Kolumna in Fokus bi lahko prisegel, da že dolgo ni gledala tako mrko. In kdo ve, kaj bi se ob vsem tem utegnilo zgoditi grofici, ko ne bi Simon spet pocukal maminega rokava. V majhen blokec je nakracal nekaj stavkov, in ko jih je gospa 0'Neal prebrala, je začudeno dvignila glavo: "Ampak Simon, od kod bi ti lahko poznal skrivno pot v Newyorško knjižnico?"

Simon je stekel iz sobe in jim pomignil, naj mu sledijo. Ker je bila ura že čez deveto in knjižnica precej daleč, je vratar predlagal, da bi šli z limuzino. Nihče ni imel nič proti, zato je šel poklicat svojega brata.

"Spet ti," je zanergal šofer. "Odkar si se rodil, me samo gnjaviš. Zdaj bi to, potem tisto. Imaš mravlje v riti? Nikoli nimam miru pred tabo!" Vendar je vseeno pripeljal limuzino in prav veselje bil, dajo lahko spet vozi po newyorških ulicah. Približno dve ulici pred knjižnico mu je Simon pomignil, naj ustavi. Izstopili so pri majhnem parku, imenovanem Park Bryant. Na majhni zaplati trave je stalo nekaj stolov in ogromno platno. Mestni prebivalci so tu imeli kino na prostem. Simon jih je spretno vodil čez park mimo stolov z gledalci do neke sivkasto rumene stavbe. Ta ni bila nič posebnega, toda posebne so bile zarjavele požarne stopnice, ki niso vodile le do tal, ampak še naprej v nekakšno klet. Ta je smrdela po vlagi, od vsepovsod je pronicala voda. Ob vsej nesnagi pa so bile na tleh tudi rešetke. Simon jih je dvignil in gospa 0'Neal seje vedno bolj čudila. Vsi po vrsti razen vratarjevega brata, ki je čakal v limuzini, so sledili Simonu skozi kanalizacijski predor. Smrdel je in bilje strahotno vlažen. Potem je Simon pokazal na leseno lestev, ki je vodila nekam navzgor, in butler se je ponudil, da gre prvi. Na vrhu je naletel na težek pokrov.

"Pridite," je zaklical čez nekaj časa, ko mu ga je uspelo odriniti. Radovedna skupinica mu je sledila. Začudeni so si ogledovali sobo, v katero so drug za drugim prilezli. Bila je ogromna. Tudi tu je bilo čutiti vonj po plesni in vlagi. Stene so bile od plesnivih tal pa vse do stropa obdane z natrpanimi knjižnimi policami. Nekaj knjig je počivalo v zabojih, zloženih v piramido sredi sobe.

"Mislim, daje to knjižnična klet," je rekla grofica. "Tu hranijo knjige, ki jih nihče več ne bere. Najbolje bo, da poiščemo sobo redkosti, prepričana sem, da dežnik hranijo tam." Zdaj je grofica prevzela vodstvo skupine, ki je skozi temo in tišino knjižnice tavala za njo.

"Tukaj je," je rekla grofica in odprla visoka vrata, vendar ta žal niso vodila v sobo redkosti, temveč v sobo rokopisov. Pod steklenimi vitrinami so bili razstavljeni nekateri od najbolj znanih. Prav na hitro so si ogledali rokopis gospoda Jeffer- sona, ki je bil nekoč predsednik Združenih držav Amerike. Veliko preden so v Ameriki začeli proizvajati kokakolo in tudi McDonald'sovih prodajaln hitre hrane takrat še ni bilo. Odta¬vali so naprej. Grofica je bentila in loputala z vrati napačnih sob, vse dokler ni Fokus na neki polici zagledal zloženk, ki so obiskovalcem zelo natančno razlagale, kje je mogoče najti kaj. Tako so naposled našli tudi sobo redkosti.

Grofica je imela prav. V kotu je stala vitrina in v njej je poleg krožnika, vrča in klobučka ležal tudi lep zelen dežnik z ročajem, izrezljanim v glavo papige. Grofica je planila k vitrini, sunkovito dvignila steklen pokrov, a še preden je lahko prijela dežnik, je tih, odločen glas ukazal: "Roke kvišku!" Grofica je spustila vitrino in dvignila roke, gospa 0'Neal je kriknila in stisnila Simona k sebi.

"Roke kvišku ali pa streljam," je odločno zahteval glas. Vsi, tudi Kolumna, so počasi dvignili roke in se obrnili. "Draga moja Silva," seje zasmejala grofica. "Morala bi vede¬ti, da se tako preperelega in plehnatega vonja, kot se drži tebe, navzameš samo, če noč in dan bdiš med staruhastimi buklami," je prhnila proti direktorici knjižnice, ki je v dolgi spalni srajci in nočni čepici mahala proti njim s starinskim samokresom.

"Čakala sem te," je ponosno rekla direktorica.

"Izgovor, draga moja Silva, ali naj rečem raje debela laž?" se je zahahljala grofica. "Smrdiš po plesnivih knjigah, zatohla si od glave do pet in pusta kot asfalt. Priznaj raje, da taki puščobi nihče noče oddati stanovanja."

"In ti," je hlastnila direktorica knjižnice, gospa Silva Rjaveč, "ti, koza stara, živiš v hotelu le zato, ker si zatreskana v Matija Meseca. Zaljubljena si do ušes, kot kaka pubertetnica."

Grofica je zaškripala z zobmi in izpuhnila ogorčen: "Uh!"

"Papirji, ki si mi jih dala, so navaden ponaredek!" je rekla gospa Silva Rjaveč. "Cisto navaden ponaredek, ne pa rokopis Marka Twaina."

"Česa ne poveš," se je zarežala grofica in ji pokazala figo. "Kakšna škoda, da nisem videla tvojega obraza, ko si to ugotovila." "Niti pol tako osupel ni bil, kot bo tvoj, ko pride policija."

"Uh," je spet puhnila grofica. "Zdaj te imam dovolj. Ubogi Matija trohni zaprt v hotelu in ti groziš s policijo, namesto da bi nam pomagala?"

"Matija zaprt?" se je namrščila gospa Silva. "Je to spet ena tvojih neumnih šal?"

"Ne, gospa," je grofico podprla kuharica 0'Nealova. "Njego¬va hči, Monika Mesec, ga ima zaprtega v skrivni sobi. Če ne rešimo uganke, bo do smrti tam."

"Oh," seje zdrznila knjižničarka. "Mislila sem ..."

"Kaj si mislila?" se je grofici povrnila osornost.

"No, ko je bil nazadnje pri meni na čaju, je tudi on iskal dežnik Mary Poppins. Ko si gaje dodobra ogledal in popil čaj, je odšel in se ni več prikazal. Prepričana sem bila, da gaje ta stara coprnica," ob tem je gospa Rjaveč s prstom pokazala na grofico, "končno dobila v svoje kremplje in mu prepovedala hoditi k meni na čaj ob petih."

"Spet lažeš," seje namrdnila grofica. "Matija nikoli ni hodil k tebi na čaj."

"Vsak četrtek ob petih," je odvrnila gospa Silva izzivalno.

"Zakaj le?" je postala grofica še bolj togotna.

"Na pomenke o literaturi," je odvrnila gospa Silva in visoko dvignila svoj špičasti nos. "Nikogar drugega ni imel, s komer bi se lahko pogovarjal o teh rečeh."

"Pah!" je puhnila grofica s tolikšnim prezirom, da je gospa Silva Rjaveč ogorčena namerila revolver naravnost v njo.

"No," se je mirno in vljudno oglasila Kolumna. "Zdaj veste, daje zaprt v hotelu. Skušamo ga rešiti in mislim, da nam brez vaše pomoči to ne bo uspelo." Pri tem je tako strogo pogledala grofico, da se je ta le nalahno naježila in končno utihnila.

"Smem?" je vprašala Kolumna ter stegnila roko proti zelene¬mu dežniku. Gospa Silva je urno prikimala in nato še hitreje dodala: "Ampak ta dežnik ni pravi. Tudi Matija je najprej po¬mislil na ta dežnik. Zato sem takoj, ko si je grofica sposodila tisto knjigo, vedela, da bo prišla ponj. Ta dežnik je knjižnici po¬klonila gospa Travers, pisateljica, kije napisala Mary Poppins. Vendar to ni bil njen dežnik. Tole je dežnik, ki gaje imela v fil¬mu gospodična Andrews, ko je igrala Marry Poppins. Je filmski rekvizit iz leta 1963, kar lahko tudi preberete na lističu poleg njega. Matija je rekel, da potrebuje veliko starejši dežnik." Kolumna je prikimala.

"Vidite," je nadaljevala gospa Silva in pokazala na znak sredi ročaja. "Dežnik so izdelali v Disneyjevih studiih za snemanje filma. Naredili so takšnega, kot ga je gospa Travers opisala v svoji knjigi. Ampak gospa Travers sije za model dežnika svoje Mary Poppins izbrala precej starejši original. Dobila ga je od služkinje, ko je bila še otrok."

"Morda veste," je vprašala Kolumna, "ali je gospod Mesec potem vendarle našel pravi dežnik?" Gospa Silva je prikimala.

"Veste, kdo ga ima?" jo je še zanimalo.

"Vem," je odvrnila gospa Silva in malo pomolčala. "Jaz."

"Ali bi ga hoteli pokazati tudi nam?" je zanimalo Kolumno.

Gospa Silva je s pogledom premerila grofico, se zamislila in nato odgovorila: "Bi."

In tako so zapustili knjižnico, tokrat skozi glavni vhod. Gospa Silva je živela v Brooklynu in šofer je z nekaj godrnjanja le privolil, da jih bo zapeljal tja. Peljali so se čez veličasten Brooklynski most, ki iz prestižnega Manhattana vodi v nekoliko manj prestižno sosesko. Gospa Silva je živela tik ob reki, v uličici, kjer so bile vse škatlaste stavbe obite z lesom in so imele zadaj majhne vrtove. Stanovala je v zelo ozki štirinadstropni hiši, prekriti s plankami, katerih svetlo modra barva je že pre¬cej zbledela. Gručica ji je po zelo strmih stopnicah sledila vse do tretjega nadstropja. Gospa Silva je odklenila vrata, prosila vsakega posebej, naj si noge obriše v predpražnik, in jih nato povabila v lično pospravljeno stanovanjce, ki je imelo poleg kuhinje še sobo in kabinet.

Gospa Silva je odkorakala naravnost do kabineta in odprla drsna vrata. "Huh, koliko krame," je ušlo grofici, ko so se zastrmeli v nenavadno zbirko predmetov.

"Krame?" je rahlo poskočila direktorica. "Krame?!"

Potem je s prve police vzela zelo smešno kapico in s tresočim glasom rekla: "Tole je nočna čepica Johnatana Swifta." Roka se ji je tresla od razburjenja, ko je s police jemala naslednji predmet. "Pero," je rekla s slovesnim glasom, "s katerim je gospod White napisal Štefana Malega. In tole," je rekla, ko je s police vzela medvedka v precej groznem stanju, ter pri tem še vedno drhtela od jeze, "je medved Christopherja Robina." Potem je pokazala na lesenega gugalnega konjička: "Konjiček, ki ga je Astrid Lindgren dobila za svoj peti božič." Police so bile polne takšnih in podobnih predmetov. Čepica, klobuk, damske rokavice, beležnica, vrtni palček in celo nočna posoda. Fokusa je zares mikalo, da bi vprašal, čigava je, a gospa Silva je bila tako jezna, ker je grofica zbirko njenih dragocenosti imenovala krama, da si ni upal. Gospa Silva je naposled s police vzela s svilenim trakom prevezano podolgovato škatlo in jo odprla. V njej je na mehki blazini, prav takšni, kot jo imajo poročni prsta¬ni, počival zelen dežnik z ročajem v obliki glave papige. Kolu- mna je vzela dragoceni stari dežnik in ga previdno pregledala. Nato ga je še bolj previdno razprla in si ga še enkrat ogledala. Vsi navzoči so čakali. Vendar Kolumna ni rekla nič.

"Dovolite," je gospa Silva spet vzela dežnik in ugasnila luč, tako daje kabinet, ki ni imel oken, zajela skoraj popolna tema.

"Poglejte proti dežniku," je rekla gospa Rjaveč in njen glas je izdajal, da neznansko uživa. Nekaterim od navzočih je ušel glasen ahhhl kajti na steni so poplesavale svetleče se črke in v polkrogu dežnika je bilo mogoče prebrati stavek: Skoči čez luno.

"Kakšno neumno navodilo," je prhnila grofica.

"Je zato gospa Mesec skakala?" je hotel vedeti Fokus. Kolumna je prikimala.

"Nihče me ne bo prepričal, da je skočila čez luno," se je posmehnila grofica.

"Kje ste dobili ta dežnik?" je zanimalo Kolumno.

"Veste," je rekla gospa Silva, "zelo varčna sem, zase ne pora¬bim dosti, z denarjem, ki mi ostane, kupujem take predmete." Grofici je ušel porogljiv hm, vendar stajo obe, gospa Sliva in Kolumna, tako strogo pogledali, daje svojo nesramno pripombo raje obdržala zase.

"No," je nadaljevala gospa Silva. "Naneslo je, da je mladi gospod Barozzi potreboval denar in je prodal dežnik gospodične Travers, ki gaje podedoval po svojem očetu. Veste, gospodična Travers je nekaj časa pazila na otroke gospoda Barozzija, kije ravno tedaj delal načrte za hotel, in ko je odšla, jim je v slovo pustila ta dežnik."

"Imate v svoji zbirki kaj o Čarovniku iz Ozal"

Gospa Silva seje nasmehnila. "Že gospod Matija mi je postavil enako vprašanje. Zal tudi njemu nisem mogla pomagati."

Kolumna je prikimala, se zahvalila gospe Rjaveč in rekla, da se morajo vrniti v hotel. Ura je bila že skoraj polnoč in šoferje ravno malce zadremal. Ko gaje vratar stresel za ramo, seje tako vznejevoljil, daje godrnjal vso pot do hotela in Kolumna sploh ni prišla do besede.

"Največji križ je, če ima človek mlajšega brata," je nergal. "S sestrami je veliko laže, poročijo se in potem jih vidiš kvečjemu enkrat ali dvakrat na leto. Ampak mlajši bratje so prave zgage." Šele pred hotelom je utihnil.

"Naslednja uganka," je Kolumna izkoristila trenutek tišine, "pravi, daje bil ciklon tisti, kije odpihnil Dorotejo." "Zgaga in nesreča, to so mlajši bratje," se je zopet oglasil starec. "In zdaj si me morala spomniti še na to nesrečo, ki se mi je pripetila, ko sem bil star komaj pet let! V gledališču so igrali, pozabil sem že naslov predstave, toda po vsem mestu so razobesili lepe rumene plakate, na katerih je ciklon odnesel de¬klico. Presneto sem se namučil, daje mati privolila in mi dala četrtaka za karto. Ampak, je rekla, samo če vzameš s sabo še Poldka. In, povem vam, takrat je bil Leopold še pravi usranec, ki je hlačal naokoli v sami srajčki."

"No," se je uprl vratar, ki mu je bilo že precej nerodno, "gotovo ni bilo vse tako, kot praviš."

"Kar tiho bodi," se ni dal šofer. "Natančno tako je bilo, da sem si zares želel videti, kako bo ciklon odnesel deklico in kaj se bo še zgodilo. In se je zgodilo, presneto." Šofer je za hip utihnil, da bi povečal napetost.

"Kaj?" je s široko razprtimi očmi vprašal Fokus.

"Usranec je dobil ošpice in mama me brez njega ni pustila na predstavo. Zato nikoli nisem videl, kako je deklica odfrčala v zrak." "Se spomnite, katerega leta je bilo to?" je zanimalo Kolumno.

"Seveda se spomnim, saj nisem senilen," je bil šofer razkačen kot že dolgo ne. "Bilo je leta 1903."

"Uh," je občudujoče rekel Fokus, "potem sta stara že več kot sto let!"

Na poti v njun apartmaje bila Kolumna tako zamišljena, da se je moral Fokus sam čuditi temu, kako stara sta vratar in šofer. Ko sta se že povzpela do sredine stopnišča, je nekdo za njima zavpil: "Umaknite se, nič ne vidim."

Glas je bil znan, toda postave ni bilo videti, saj je bila skrita za velikimi vrečami iz pološčenega papirja, na katerih so se svetili napisi nesramno dragih znamk: Gucci, Prada, Versace, Armani. Fokus in Kolumna sta se stisnila tesno ob ograjo, da se je papirnata gmota lahko zrinila mimo.

"Oh, saj to sta vidva," je rekla mama, ko ju je zagledala. Takoj ju je otovorila z vrečkami in škatlami. Kolumna je bila tako zatopljena v svoje misli, da je brez ugovora vzela nekaj vrečk in škatel ter jih brez kakršne koli pripombe pomagala nesti do maminega apartmaja. Ko so vstopili, je oče ravno preučeval nekakšen zemljevid hotela. Namesto dober večer im je rekel: "Kmalu bomo bogati!" To je povedal tako mrko, kot bi jim pravkar povedal, da jim je domača hiša pogorela do tal. Druge razlage od njega Fokus in Kolumna nista dobila, mame pa težave, uspehi in sanje njene družine tako ali tako niso nikoli zanimali.

Fokus je prijel Kolumno za roko in jo odpeljal do njunega apartmaja. Kadar je bila tako zamišljena, gaje bilo strah, da bo odšla neznano kam in se izgubila ali da bo stopila pred avtobus. Se najbolj varno se mu je zdelo, da zlezeta v posteljo.

Plakat z Dorotejo[uredi]

"Že vem!" je vzkliknila Kolumna navsezgodaj naslednje ju¬tro. Ker je bil Fokus še zelo zaspan, je slišal 'Vsi ven!', zato je nemudoma skočil iz postelje. Nekaj časa je krmežljavo gledal za sestro, ki je stekla skozi vrata, potem si je v naglici nadel dve različni nogavici, hlače in narobe obrnjeno majico ter stekel za njo. Ravno dovolj hiter je bil, daje videl, kako je izginila skozi vrata grofičinega apartmaja, in ravno dovolj zaspan, da se ni pritožil.

"Bi hoteli poklicati vratarja in šoferja?" je Kolumna prosila grofico in ta je takoj dvignila slušalko. Fokus si je medtem iz grofičinega hladilnika izbrskal obilen zajtrk. Pravzaprav sta si bila v nekaterih rečeh z grofico precej podobna. Oba sta imela rada majonezo in kečap na istem kosu kruha in delila sta mnenje, da Kolumna zaradi svoje pretirane vljudnosti izgubi preveč časa. Precej dolgo je trajalo, da sta stoletnika pridrsala do grofičinega apartmaja.

"Plakat," je Kolumna nagovorila šoferja. "Se morda spomnite, kje so igrali tisto gledališko predstavo?"

"Gledališki plakat?" je začudeno zapiskal starec. "Predstava? Res ne vem, o čem govoriš."

"O Doroteji, ki jo je odnesel ciklon," je spet poskusila Kolum¬na, vendar je šofer le debelo gledal.

"O ošpicah," je poskusil še Fokus.

"O ošpicah vem eno zelo žalostno zgodbo," je rekel starec. "Ti šment, zdaj se še te ne spomnim."

"Pssst," je njegov brat s kazalcem na ustih proseče pogledal vse navzoče.

"Aha!" je vzkliknil starec. "Že vem! Vsega je bil kriv moj brat, ta nesnaga je bila še v plenicah, ko so v gledališču igra¬li, pozabil sem že naslov predstave, toda po vsem mestu so razobesili lepe rumene plakate, na katerih je ciklon odnesel deklico. Presneto sem se namučil, da je mati privolila in mi dala četrtaka za karto."

"V katerem gledališču?" je zanimalo Kolumno.

"V gledališču Majestic," je odvrnil starec.

"Tja moramo," je bila prepričana Kolumna. "Morda še hranijo kak gledališki plakat v arhivu. Ali kdo ve, kje je?" "Columbus Circle 5," je zgrbančeni starec svoja gubasta usta prvič raztegnil v drobcen nasmeh, vesel, da lahko tudi on kaj prispeva.

"Ampak," je zapiskal njegov dve leti mlajši brat, "tisto gledališče se je preimenovalo v Gledališče Park!"

"Poglej to malo pokoro," je s hripavim glasom zahreščal šofer. "Se pred kratkim sem mu moral brisati šmrklje, zdaj pa nenadoma misli, da je že dovolj star, da mi lahko skače v besedo!"

"Gledališče so leta 1954 zaprli in zdaj je tam stavba podjetja Time-Warner," je zašepetal vratar.

"Ohoho!" šofer le ni bil tako naglušen, kot je njegov mlajši brat upal, "poglejte tega posranca, kako se šopiri, kot da je pametnejši od same angleške kraljice. Prav dobro vem, kaj stoji na Columbus Circle 5, saj sem šofer."

Grofica je prhnila skozi nos. Oba starca sta ji šla na živce. "Res je," seje oglasila, "da tega gledališča ni več, toda če je ostal kak plakat, ga je prav gotovo dobil Mestni muzej." Ostro je zahtevala, da jih šofer takoj odpelje tja. S tem je bila razprava končana in molčali so vso pot do muzeja.

"Kje je gledališki oddelek?" je grofica neučakano vprašala že pri vhodu. Mlada gospodična je pokazala na levo in rekla: "Ampak moram vas opozoriti."

"Nobenih opozoril ne potrebujem, prestara sem zanje," ji je odvrnila grofica in odhitela naprej. Na gledališkem oddelku so naleteli na vrata, na katerih je pisalo: ARHIV GLEDALI¬ŠKEGA ODDELKA. Grofica je z okovano sprehajalno palico nestrpno poropotala po njih.

"Nazaj!" je zavpilo izza vrat. Grofica je bila tako osupla, daje v drugo raje potrkala. Glas je zavpil še glasneje: "Naazaaaj!"

Zdaj je bilo grofici tega dovolj, zato je sunkovito odprla vrata. Prizor, ki so ga zagledali v sobici, od vrha do tal obdani z lesenimi predali, je bil nenavaden. Na debeli vrvi, ki je visela s stropa, se je gugalo majhno, okroglo in, če bi sodili po bradi, možičku podobno bitje.

"Kaj vendar delate?" je zavrisnila grofica, ko se je možiček zanihal, jo pograbil čez pas in se z njo zagugal prek sobe ter kot opica pristal na visoki kovinski omari v kotu.

"Oprostite," je zajecljal možiček in si otrl pot s čela. "Ravnokar sem vas rešil pred strahotno zahrbtnimi mikrobi. Usmerili so se naravnost proti vam."

Grofica je nemo zijala v možica in se ni mogla odločiti, ali naj ga s sprehajalno palico trešči po buči ali naj ga le ozmerja. Nazadnje je obe ideji opustila.

"Hej, vi!" je kriknil možiček, ko je na pragu zagledal oba starca in za njima še Fokusa in Kolumno. "Nikar tako ne zi¬jajte. Pri priči zaprite usta, če vam je življenje drago!" Splezal je z omare in naredil dva velikanska koraka, za katera je svoje zašiljene nožice raztegnil, kot bi bile gumijaste. Fokus se je moral nasmehniti, vsi drugi pa so možica v mislih že označili za norca. Razen Kolumne, seveda.

"Če hočete vstopiti v arhiv, mi morate natančno slediti," je rekel arhivar. Potem seje spačil od groze in hitro rekel: "Stara gospoda bi prosil, da ostaneta zunaj. Še zlasti eden od njiju je poln negativnih delcev in ne bi se rad okužil z njimi. Precej dela imam in težko bi si privoščil gripo, ki jo lahko povzročijo."

"Nesramnost!" sta Mlinova otroka še ujela šoferjeve besede, preden je možiček zaprl vrata starcema tik pred nosom. "Vidite tisto zguljeno desko tam spredaj?" je arhivar vprašal Fokusa in Kolumno. Otroka sta prikimala. "Morala bosta na¬rediti dolg korak do tja. Bo šlo?"

Fokus in Kolumna sta ga ubogala. "In zdaj skočita desno na bel papir pred pultom, prosim." Kolumna in Fokus sta skočila, kot je želel. Možic seje spet oprijel debele vrvi in se zagugal do visokega vrtljivega stola na drugi strani pulta. Sedel je nanj. "In jaz?" je hotela vedeti grofica, ki je še vedno čepela na vrhu omare visoko pod stropom. "Me boste kar pustili tukaj kot kak rekvizit?"

"Oh, gospa, oprostite," je zavzdihnil možic. Oklenil seje vrvi in se zagugal do grofice, jo prijel okoli pasu, se z njo zagugal nazaj ter jo odložil ob Fokusu.

Grofica je nedaleč stran zagledala star oblazinjen stol, ravno pravšnji, da bi si v njem odpočila.

"Ne!" je kriknil možiček. "Če sedete tja, boste morda že jutri mrtvi!" Grofica je odskočila, prepričana, daje na stolu najmanj škorpijon, če ne kobra.

"Z vami je res križ," je zavzdihnil mož. "Prosim, da ostanete na belem papirju in se ničesar ne dotikate."

"Če imate v arhivu tako zmedo kot v glavi, se bojim, da smo prišli zaman," je pripomnila grofica. Možic je izpustil tako žalosten vzdih in tako nesrečno povesil ramena, da se je Kolumni zasmilil.

"Veste," je rekel, "imam precej nenavadno bolezen. Vidim petdeset odstotkov več kot vsi drugi."

"Temu pravite bolezen?" je puhnila grofica. "Bodite veseli, da ne potrebujete očal."

"Vidim vse pršice, ki lezejo iz zaprašenih preprog, majhne črvičke, ki se sprehajajo po rokah naličenih gospodičen. Vidim nevarne energije, kijih prinašajo vetrovi. Vidim škodljive pline, ki puhtijo iz asfalta, ko neha deževati. In še marsikaj." Možic je mahoma utihnil in glavo hitro skril pod lesen pult.

"Uh," je rekel, ko se je spet prikazal, "ravnokar je švignila proti meni nevarna sila. Če ne bo zadela ob kaj mehkega, bomo imeli čez deset dni potres."

"Bedarija!" je vzkliknila grofica. "Povejte mi raje, ali imate tukaj shranjene gledališke plakate." Možic je prikimal.

"Potrebovali bi plakat iz leta 1903, ki je napovedoval pred¬stavo Čarovnik iz Oza."

Možiček je splezal na vrv ter se začel gugati sem ter tja, vse više in više, dokler ni dosegel tretjega predala zelo starega in širokega predalnika. Z naslednjim nihajem je predal odprl. Z naslednjim je vzel ven prvo mapo, s še enim jo je odložil na vrh predalnika. Ko seje znova zagugal, je vzel drugo mapo in jo pri naslednjem nihaju položil na prvo. Temu je sledila tretja mapa in guncljaj za četrto in tako naprej v nedogled.

Grofica je bila prepričana, da bi od samega čakanja osivela, če ne bi bila že siva. Nestrpno je tolkla s palico ob tla, vendar ni nič pomagalo.

"Ali pri tej hiši še niste slišali za lestev?" je vprašala.

"Lestev, gospa," se je posmehnil arhivar. "Poskusil sem jih najmanj ducat, a je vsako pri priči napadla čudna plesen, ki povzroča tako hudo vrtoglavico, da bi vsak, ki bi si drznil splezati po njej, omahnil z zadnjega klina."

Skladovnica s plakati na predalniku je segala že pol metra v višino in urna kazalca sta se pomaknila proti drugi polovici dneva. Grofici se je od nestrpnosti že tresla brada, a kaj ko so vsi genialni načrti, ki jih je skovala, da bi stvar pospešila, končali v Kolumnini dlani, krepko stisnjeni okrog njenega zapestja. Možic je naposled vzkliknil: "Tuje!" Iz mape je potegnil zelen plakat, na katerem so korakali lev, strašilo, drvar in Doroteja s svojim psičkom.

Kolumna ni bila videti preveč zadovoljna. "Mi ga lahko posodite za trenutek?"

Možic jo je negotovo pogledal. Trenutek je zelo relativna stvar, je pomislil, a potem plakat vseeno izročil Kolumni. Vendar je to že naslednji trenutek obžaloval, saj je deklica odkorakala proti vratom.

"Stoj!" je zavpil možic. "Nikar ne prestopi praga, okužila ga boš z vsem mogočim!"

Kolumna je prikimala, odprla vrata in poklicala šoferja. Praga ni prestopila.

"Ali je to pravi plakat?" je vprašala šoferja.

Šofer je iz svoje nebesno modre uniforme potegnil stara zamaščena očala z debelimi okvirji. Ogledal si je plakat in odkimal. "Nak, ta že ne bo pravi. Plakat, ki se ga spomnim, je bil rumen."

Kolumna je vrnila plakat arhivarju in rekla: "Imate morda tudi rumenega?"

"Seveda imam tudi rumenega," je odvrnil možic, "ampak do njega, žal, ni mogoče priti."

"Zakaj ne?" je vprašala grofica.

"Zato," jim je skušal pojasniti možic, "ker si ga je pred tre¬mi leti ogledal neki gospod in ga pri tem tako močno okužil s strupi, daje moral v razstrupljevanje."

"Kdaj se bo razstrupil?" je potrpežljivo vprašala Kolumna.

"Čez dve leti in pol," je odvrnil možic.

"Huh!" je grofica dokončno izgubila potrpljenje. Iztrgala je zapestje iz Kolumnine roke, skočila na pult in pritisnila nos možicu ob čelo: "Matija je bil tisti, ki seje zanimal za plakat, in moj Matija ni nikogar okužil z nobenimi strupi. Nobenimi! Razumeš? Ker Matija je najčudovitejši in najprisrčnejši človek pod soncem. Zato, alo, takoj sem s tem plakatom!"

Možic se je silno prestrašil. Urno kot veverica je splezal po vrvi navzgor, se zanihal na visok predalnik in se stisnil v kot. Naj seje grofica še tako drla, tolkla s palico in kričala, nič ni pomagalo. Možiček se ni premaknil niti za ped. Kolumna je malce razmišljala ter nato odprla vrata in prosila šoferja: "Ali bi mi hoteli dati svoja očala?" Šofer je bil nad prošnjo tako začuden, da je to nemudoma storil. Kolumna sije očala nataknila in zadovoljno prikimala.

"Pridite dol," je prosila arhivarja. "Mislim, da sem odkrila zdravilo za vašo tegobo."

"Samo tisto starko najprej pošlji ven," je zahteval možic. Šele ko je grofica nejevoljno zapustila sobo, je prilezel po vrvi navzdol.

"Nadenite si jih," mu je Kolumna izročila očala.

"Kaj?" se je zgrozil možic. "Ali hočeš, da vidim še bolje in še več?"

Kolumna se ni prepirala. Dovolj je bil njen strogi pogled in možic je utihnil ter si nadel očala.

"Oh!" je vzkliknil. "Oh! Oh!" je zaplesal po sobi. "Nobenih pršic nikjer, nobenih črvičkov, nobenih nevarnih energij. Stol je le stol in miza le miza. Oh, deklica, tvoj večni dolžnik bom!"

"Boste zdaj stopili po plakat?" gaje prosila Kolumna. Možic je prikimal in previdno stopil k predalniku za razstrupljevanje. Negotovo se ga je dotaknil in odprl prvi predal. Še malce je okleval in iz njega potegnil star plakat.

"Tudi plakat je samo plakat," je veselo oznanil ter ga izročil Kolumni. Na rumenem plakatu je bil narisan vrtinčast ciklon in deklica s kužkom v naročju je letela v nebo.

"Bo ta pravi?" je Kolumna spet odprla vrata in vprašala šoferja.

"Pravi," je potrdil starec. "Cel New Yorkjih je bil poln. Prepoznam ga celo brez očal." Kolumna je s povečevalnim steklom pregledala vsak kvadratni centimeter plakata.

"Nič," je naposled odkimala. "Nobenega sporočila."

"Morda plakat vseeno ni pravi," je pomislila grofica, ki se je tačas vrnila, "morda seje ohranil še kak drug, podoben plakat."

"Zelo mi je žal," je odvrnil arhivar, "poskusite pri zbirateljih."

"Pol dneva smo izgubili zaradi trapastega možička," je bentila grofica, ko so odhajali. "Kaj tako norega, da bi kdo videl več kot vsi drugi, še nisem slišala."

Kolumna je obstala kot vkopana, hitro seje obrnila in stekla nazaj. "Gospod," je poprosila možička. "Ali bi hoteli samo za trenutek sneti očala?"

Arhivar ji je nerad ustregel. Ko je pred sabo zagledal plakat, se je stisnil v kot. "Proč z njim," je zakričal, "še vedno je kužen!"

Z roko je hlastal za očali, toda Kolumna ga je prosila, naj si dobro ogleda plakat in pove, ali je na njem napisano kaj, česar sama ne vidi.

"Nekaj res piše," je odgovoril.

Čarovnik iz Oza, predstava, kije očarala ves Chicago, končno v Nem Yorku. Gledališče Majestic, karte naprodaj vsak dan od petih do začetka predstave ob sedmi uri.

"Se kaj?" je vprašala Kolumna in možic je prikimal. Potem je prebral: Ni ti treba storiti nič drugega, kakor da trikrat udariš s petama skupaj in ukažeš čeveljčkom, naj te odnesejo, kamor si ravno želiš.

"Tole piše čisto na vrhu," je rekel, "ali ne vidiš?"

"Ne," je prijazno odvrnila deklica in se zahvalila.

"Kdo je to napisal?" je hotel vedeti Fokus, ko so zapuščali muzej.

"Verjetno arhitekt Barozzi," mu je odvrnila sestra, "rad je preučeval nenavadne pisave."

Limuzina je zdrsnila med druge avtomobile kot ladja med mo¬torne čolne. Ustaviti je ni mogel nihče, razen morda semaforji.

Zapuščena postaja City Hall[uredi]

Naslednje jutro ob desetih je bil sestanek v apartmaju Fokusa in Kolumne. "Ostala nam je še zadnja uganka," je zbrane nagovorila Kolumna. "Ta pravi, da se Peter Pan 'dviga visoko v nebo samo zato, ker ve, da to sploh ni težko'."

"Vem, kje je kip Petra Pana!" je vzkliknil eden od starcev in se pri tem ponosno vzravnal, da je bil vsaj centimeter višji od drugega. "V Parku Carl Shultz."

"Ali leti?" je zanimalo Kolumno.

"Kako naj leti, če je kip?" se je vratar začudil, da mu lahko nekdo postavi tako neumno vprašanje.

"Oh, učenjak pa tak," se je šofer obrnil k bratu brez sleherne ljubeznivosti. "Skoda, da ti je senilnost pustila komaj do volj možganov, da se lahko primerjaš s koloradskim hroščem. Sprašuje te, ali je kip v pozi letenja, ali prikazuje dečka, ki leti? Razumeš, ali naj ti narišem?"

"To je bilo nevljudno," je užaljeno zapiskal vratar. "Mislim, da ne leti. Ne, gotovo ne leti. Na nekaj je naslonjen." "Ce ne leti," je rekla Kolumna, "ne bo pravi."

"Kako veš?" je vprašal Fokus.

"Do zdaj so nam verzi pesmice dali precej natančne opise. Naslov Pesem številka 127 nam pove, da se v skrivno sobo pride skozi sobo številka 127. Potem so bili omenjeni Alica, dežnik Mary Poppins in Doroteja, ki jo je odnesel ciklon. Zadnji je Peter Pan, ki leti v nebo. Mislim, da iščemo nekaj letečega."

Nihče ni vedel, kaj bi to lahko bilo. Grofica se je nemirno gugala na stolu in Fokus se je trudil razmišljati o Petru Panu in ne o tem, kako bo grofica vsak hip treščila na tla. Butler se je vztrajno praskal po plešasti glavi. Vratar in šofer sta drsala naokrog, prvi od okna do vrat, drugi od vrat do okna. Gospa 0'Neal je večkrat na glas zavzdihnila: "Oh, le kaj bi to bilo?" Simon je molče strmel v tla.

"Aha," je nenadoma vzkliknil vratar. "Prav ta trenutek sem se spomnil, kaj sem vam hotel povedati takrat, ko sem pozabil." "No, ali nisem rekla, da moj zeliščni čaj blagodejno vpliva na spomin," se je pobahala grofica.

"Ja," seje vmešal šofer. "Ampak pil sem ga jaz."

"Saj je vseeno," je odsekala grofica, "brata sta in se pozna obema. No, povej že," je bevsknila v vratarja.

"Spomnil sem se," je mirno začel pripovedovati ta, "da mi je brat povedal, da je gospod Mesec tik pred nesrečo, ki ga je doletela, na vrat na nos, ves razburjen, obiskal nekega Kitajca v Kitajski četrti."

"Jaz da bi ti povedal kaj takega?" seje šofer z grčavim prstom potrkal po zgubanem čelu. "Spet blebečeš. Da bi gospoda Mesec peljal v Kitajsko četrt? To ne bo držalo."

"Ampak sam si mi to povedal," se je uprl vratar.

"Kaj vse mora človek prenašati!" je zavzdihnil šofer in zmajal z glavo.

"Če je gospod Mesec našel skrito sobo," je rekla Kolumna, ko je nastopila neprijetna tišina, "je našel tudi Petra Pana in razvozlal uganko." Globoko je vdihnila, se sprehodila do okna in nazaj do grofice, ki je v tistem trenutku zletela s stola. Nemudoma se je pobrala, vendar je bila silno jezna; malo je manjkalo, da ni obrcala stola.

Kolumna je sedla na široko okensko polico, potegnila kolena tesno k prsim ter jih objela. Zamišljena je zrla skozi okno. "Predlagam, da vsak zase raziskujemo naprej," je rahlo užaljeno predlagala grofica, "sicer bo ubogega Matija v njegovi ječi prej pobralo. Kdor bo kar koli odkril, naj se takoj oglasi pri meni," je še ukazala, preden je zapustila sobo. Butler, vratar in šofer ter gospa 0'Neal in Simon so še nekaj časa postavali ter nazadnje drug za drugim odšli. Kakor hitro je odšel zadnji, je Kolumna skočila z okenske police, iskrivo pogledala Fokusa in rekla: "Lotila se bova zasledovanja!"

"Sijajno," je vzkliknil Fokus. "Komu bova sledila?" je vprašal, ko sta stopila pred hotel.

"Simonu," je odvrnila sestra in pokazala proti nememu dečku, ki je hitro korakal po Peti aveniji.

"Simonu?" seje začudil Fokus.

Kolumna je skomignila. "Občutek pač," je rekla, potem ni več pojasnjevala.

Simon je zavil na najbližjo postajo podzemne železnice in sedel v vlak, ki se je pravkar ustavil. Dve postaji naprej ga je zamenjal z drugim in kmalu še s tretjim. Fokus in Kolumna sta mu ves čas tesno sledila. Tako tesno, da je Kolumna lahko vohala močan vonj po vloženih kumaricah in postani mineralni vodi, ki je vel od njega.

"Res čudna kombinacija," je rekla polglasno.

"Pssst!" jo je opozoril Fokus.

Na postaji Brooklynski most, končni postaji tretjega vlaka, je deček izstopil in počakal na peronu. Potem seje zgodilo nekaj čudnega. Vlak je odpeljal, Simon pa je skočil na zadnji del zadnjega vagona. Fokus je zadržal dih in upal, da mu ne bo spodrsnilo. S Kolumno sta brez besed opazovala, kako kuharičin sin izginja v predoru. Se bolj čudno je bilo to, da je isti vlak kmalu pripeljal na sosednji tir.

"Vlak tukaj obrne," je rekla Kolumna.

"Ampak poglej," je vzkliknil Fokus, "Simona ni več! Gotovo je padel!"

Kolumna je odkimala, prepričana, da Simon tega ni storil prvič. Kmalu je na postajo pripeljal drug vlak. Potniki so iz¬stopili in odhiteli vsak v svojo smer.

"Vstopiva," je rekla Kolumna Fokusu, ko je še zadnji potnik zapustil vlak.

Namestila sta se v zadnji del vagona in ignorirala ženski glas, ki je obveščal potnike, da so prispeli na končno postajo, in jih naprošal, naj zapustijo vlak.

Vlak seje počasi pomaknil naprej. Zapeljal je v predor in za trenutek sta Fokus in Kolumna ugledala čudovito staro podzemno postajo, vso opečnato in z mozaikom na tleh. Očitno je niso več uporabljali.

"Oh," je Fokus občudujoče vzdihnil. Že naslednji trenutek je vlak obrnil in odpeljal nazaj na postajo Brooklynski most. "Kam, misliš, je odšel Simon?" je nato vprašal.

Sestra je le skomignila in rekla: "Elektrika in magnetizem sta naravni sili. V življenju živali nemalokrat odigrata pomembno, vendar nevidno vlogo."

Peter Pan[uredi]

Ko sta se vrnila v hotel, jima je receptor povedal, da ju v grofičinem apartmaju že nestrpno pričakujejo. Odhitela sta po stopnicah. Če smo natančni, je hitel Fokus, kajti Kolumna je stopala mirno in počasi. Zato je bil Fokus tisti, kije skoraj prevrnil gospo Mesec, saj kot običajno ni gledal, kam teče. To ga je za hip ustavilo. Ravno za toliko, da ga je sestra s svojim umirjenim tempom dohitela.

"No," je rekla gospa z ledenim glasom in dvignila populjeno obrv, "sta že kaj izvedela?"

Kolumna, ki ni hotela lagati, je prikimala. "Vendar vam žal o vsem skupaj ne morem prav ničesar povedati," je rekla.

"Ne moreš mi povedati?" se je začudila gospa Mesec. Obraz se ji je omračil in ustnice soji zatrepetale. Kolumna je odkimala.

Gospa Mesec je globoko zajela sapo ter nato pihnila skozi nos kot hudobna mačka. "No, to bomo še videli," je rekla, se zarežala in odkopitljala.

Kolumna je dolgo gledala za njo. Če je Fokus ne bi tako dbro poznal, bi rekel, daje zaskrbljena. V resnici je bilo še huje. Kolumna je zaznala vonj, ki se je za hip prebil skozi dišave olj in parfumov, ki so se širili okoli ledene kraljice. Vonj je bil tisti, zaradi katerega je Kolumna obstala kot vkopana.

"Zelo nenavaden vonj," je zamrmrala in se v spominu vrnila na goro Tai. S takim vonjem se je srečala le enkrat v življenju. Mojster Čeng jih je nekoč, ko so imeli vaje, peljal v strogo nadzorovani zapor, da bi se srečali z najpodlejšimi vonji. Iz neke celice se je širil prav tak smrad po pokvarjeni ribi in gnilih jajcih.

"Mislim, da bomo z gospo Mesec imeli težave," je rekla in se odpravila za Fokusom, ki je že spet tekel, ne da bi gledal predse. V grofičinem apartmaju so se na oblazinjenem pohištvu drenjali gospa 0'Neal, vratar in šofer. Poleg njiju sta stala butler in sobarica Lili, medtem ko je grofica po turško sedela v naslanjaču nasproti zofe in s svojimi obgrizenimi nohti neučakano bobnala po platnicah debele knjige. Ko sta Mlinova otroka vstopila, so vsi planili, govorili drug čez drugega in se prerivali. Prizor je še najbolj spominjal na ščebetanje skobčevk sredi paritvene sezone.

Fokus je opazoval, kako je sestra brez posebnega truda obvladala situacijo. Le roko je dvignila in rekla: "Mir!" Takoj so vsi utihnili. Celo grofica, ki se je najbolj trudila, da bi preglasila druge. Kolumna, vzgojena v duhu vljudnosti in bontona, je dala besedo najprej najstarejšemu med njimi, šoferju.

"Spomnim se," je začel starec s piskanjem v pljučih, "kako je nekega jutra prišel gospod Mesec zelo zgodaj k meni v garažo. Bilje vznemirjen. To sem sklepal po tem, ker je bil še v pižami. Diskretno sem mu to omenil, a je rekel, da ni časa za takšne ma¬lenkosti. Zelo se mu je mudilo v trgovino gospoda Lea. Menda je dobil nujen telefonski klic. Odpeljal sem ga v Kitajsko četrt." "To sem jim že jaz povedal," je ugovarjal njegov brat.

"A spet jezikaš?" ga je okrcal šofer in namrščil košate bele obrvi.

"Ali veste, kaj je tam počel?" je vprašala Kolumna.

Šoferje odkimal. "Ko seje vrnil, je v roki držal neko reč, zavito v prodajalni papir. Spet se mu je mudilo. Tokrat nazaj v hotel." "Je to vse?" je pihnila grofica, jezna, ker ni bila prva na vrsti. "Vse to že vemo." Pri roki je imela še par žaljivk, vendar je Kolumna dala besedo drugemu po starosti, vratarju.

"Leta 1956 je bilo ..."je začel vratar, a grofica ni več zdržala.

"Poslušajte," se je odločila, da je zdaj na vrsti ona in pika. "Našla sem pismo, ki ga je arhitekt Barozzi pisal svoji materi v Italijo tik pred božičem leta 1937. Prevedla vam ga bom. Najprej jo lepo pozdravlja in sprašuje, ali je zdrava in podobne tra- parije, ali je dobila denar, ki ji ga je poslal, ali so stricu Pepiju navsezadnje morali odrezati nogo zaradi gangrene in podobne oslarije, ki sploh niso pomembne. Pomembno je tole: Draga mama, dobro veš, da je mala Georgina nora na knjige. Povest o Petru Panu ji moramo brati vsak večer. Nekemu izdeloval¬cu igrač sem dal izdelati igračo Petra Pana. S pritiskom na gumb se sproži mehanizem, ki lutko katapultira s podstavka. Sam sem naredil načrt in upam, da bo mojstru uspelo vse izdelati tako, kot je treba. Skoda, da te ni tu, da bi videla, kako se bo mala Georgina razveselila, ko bo igračo našla pod božično jelko.

Grofica je zmagoslavno tresknila s platnicami. Osupnilo jo je le dejstvo, da ji navzoči ob tako pomembnem odkritju niso zaploskali. "No, to vsekakor pojasni najino zgodbo, kajne Lili?" je rekel butler in pomignil sobarici, naj stopi naprej.

"Kakor sem vam že povedla, gospod," je Lili vljudno začela, "me je gospod Mesec nekega dne poklical in rekel, da Podnajemniški muzej razpisuje službo, da iščejo snažilko. Cisto iz sebe sem bila. Mislila sem, da se me hoče znebiti. Začela sem jokati in gospod Mesec meje skušal pomiriti, rekel je, da gre za nekaj povsem drugega in naj pri priči neham. Kar meje prosil potem, je bilo še bolj čudno."

"In kaj te je prosil?" je vprašala grofica.

"Prosil meje, naj se prijavim za to službo, da mi bo napisal najboljše priporočilo na svetu. Potem mi je naročil, naj, ko bom enkrat tam, izmaknem leseno igračko Petra Pana, ki jo imajo zaklenjeno v vitrini."

"Pazi na jezik, punca!" je vzkipela grofica. "Moj Matija, da bi kradel?"

"Natančno to sem mu odvrnila tudi sama," je prikimala Lili. "Rekla sem: 'Jaz, gospod, da bi kradla? Nikoli!'"

"Govori hitreje, Lili, čez deset minut moram peljati na sprehod Pipiko Srečnega Novaka," jo je opomnil butler.

"Gospod je rekel," je Lili ubogljivo začela drdrati, "da ne bi kradla, ampak bi si kipec samo izposodila. Toliko, da bi videl, ali sodi v njegovo sobo. Že naslednji dan bi ga vrnila. Če ne bo sodil v sobo, bo za vedno ostal v muzeju, je rekel, če bo, je rekel, bo obiskal direktorja in ga za visoko ceno odkupil."

"In kaj si storila?" je zanimalo grofico.

"Storila sem, kar me je prosil," je odvrnila Lili.

"In ga je gospod Mesec odkupil?" je vprašal Fokus.

"Tega mi ni povedal," je odvrnila sobarica. "Toda naslednje jutro sem ga morala odnesti nazaj."

"Oh, kako pameten je moj Matija!" so grofici od vzhičenja stopile solze v oči. Da bi odvrnila pozornost, je odprla denarnico in dala Lili dvajsetaka.

Lili se je široko nasmehnila in odšla. Takoj za njo se je poslovil še butler.

Kolumna je dala besedo vratarju. Toda ta je medtem pozabil, o čem je hotel govoriti. Zato seje obrnila h gospe 0'Neal. "No, takole je," je začela gospa 0'Neal, rahlo v zadregi. "Eldo mi je opisal nenavadni dogodek, ki se je zgodil, tik preden so ubogega gospoda odpeljali. Menda je gospoda nekega popol¬dneva obiskal zelo čuden gost. Sestala sta se kar v preddverju hotela. Gospod Eldo pravi, daje bil prišlek popolnoma plešast in tako debel, da je bil videti kot ogromna žoga. Gospodu Mesecu naj bi izročil nekakšnega možička kopitljačka. Vsaj Eldu se je tako zdelo. Potem je gospod Mesec naglo odšel v svojo sobo, medtem ko ga je obilni gost čakal v preddverju. Že čez nekaj trenutkov je gospod Mesec prihitel nazaj in gostu vrnil možica. Gost se je tako razburil, da je bil Eldo pripravljen ukrepati. Vendar gaje gospod Mlin nekako pomiril in gost je nekaj minut pozneje odšel. Tukaj imam vizitko, ki jo je prišlek pustil v recepciji. Pomislila sem, da nam utegne priti prav." Kuharica je iz žepa potegnila vizitko in jo podala Kolumni.

"Zelo dobro," jo je pohvalila Kolumna.

Fokus je stopil na prste in pokukal sestri čez ramo. Z zmečkane vizitke je žarel kričeč napis: Gospod PING PONG, cirkuški akrobat.

"Gospod Mesec," je po premisleku začela Kolumna, "je gotovo vedel, da se rešitev zadnje uganke skriva v stari igrači. Prav v tej, o kateri ste nam prebrali iz knjige, grofica. Če ni vedel, kje naj jo išče, je gotovo dal oglas v časopis. Tako je prišel do treh zelo podobnih igrač Petra Pana z mehanizmom, kije lutko vrgel kvišku. Prva je bila v Podnajemniškem muzeju, druga v trgovini gospoda Lea, tretjo mu je prinesel obilni gospod, ki gaje pravkar opisala gospa 0'Neal. Katera je bila prava? Če hočemo razvozlati uganko, moramo tudi sami poiskati vse tri."

Grofica je vzela vizitko, zamrmrala: "Ubogi Matija," dvignila slušalko in vtipkala številko. "Gospod Ping Pong?" je vprašala. "Tukaj grofica Pavlina von Bunka. Poslušajte, gospod Pong, imate še vedno tisto igračo Petra Pana? Dobro! Radi bi si jo ogledali. Prinesite jo brž. Kaj pravite, da ste v Buffalu? Na počitnicah ste? Greste si ogledat Niagarske slapove. A mi, kje smo? V New Yorku, v hotelu Mesec." Potem se je iz slušalke zaslišalo takšno kričanje, da jo je morala grofica odmakniti od ušesa.

"Kakšne manire so to!" je strogo rekla, ko je kričanje ponehalo. "Kaj pravite? Da ste že bili v hotelu Mesec? Kdo vas je tako grdo naplahtal? Matija Mesec! Poslušajte, vi pingpong žoga, če samo še enkrat rečete kaj takega o mojem dragem, dobrem Matiju, bom prišla naravnost v Buffalo in vam tako navila ušesa, da vam bo še teden dni brnelo v glavi. Naravnost v Buffalo, ste razumeli? Nesramnost pa taka!" je odložila slušalko.

"Samo predstavljajte si!" je rekla z visokim razburjenim glasom. "Pravi, naj kar sami pridemo ponj, če ga hočemo! Le komu se da riniti v Buffalo? Presneti Ping Pong, boš že videl, s kom imaš opravka."

Grofico je odneslo v kuhinjo in ni trajalo dolgo, da se je vr¬nila s ščipalko na nosu. Spet je vtipkala številko in zanosljala: "Eeee, gospod Ping Pong, tukaj gospodična Gagulabula, kličem vas naravnost iz zabaviščnega parka z otoka Coney. Ravnokar je gospod Žebljejedec odpovedal predstavo, ker se je včeraj preobjedel zarjavelih žebljev, in pomislili smo, da bi namesto njega nastopili vi. Kaj? Kako? A na dopustu ste? Eee, kakšna škoda, in ravno zdaj, ko pride predsednik. Ja, ja, čisto pravi predsednik iz mesa in krvi in s šmrklji v nosu. Aha, sem vedela, da pridete. Eeee, slišala sem, da imate igračo Petra Pana. Prinesite jo s seboj. Veste, predsednik se strašno rad igra z igračami v obliki Petra Pana. Jutri ob dvanajstih pred Ciklonom! Na svidenje, gospod Ping Pong!" Grofica je odložila slušalko ter rekla: "No, s tem smo opravili!" Nadvse dostojanstveno je sedla nazaj v naslanjač. "Grofica!" je rekla Kolumna s svojim nenavadno tihim glasom.

"Kaj?" je bevsknila ta in se še globlje pogreznila v naslanjač. Nato je zavzdihnila, zavila z očmi in znova dvignila slušalko. "No prav, no prav," je zanosljala s ščipalko na nosu in odtipkala številko.

"Draga moja Gagulabula," je rekla. "Kako lepo te je slišati... Kaj? ... Ne poznaš me? ... To sem vendar jaz, grofica!" je vzrojila. "Kaj ti pade na pamet, jaz nisem nikoli prehlajena," seje razhudila. "Poslušaj, draga Gagula, jutri pride neki gospod Ping Pong, ki bi rad nastopil pri tebi. A da imaš že vse zasede¬no? Čakaj, čakaj, draga Bula, utihni in me poslušaj! Pride tudi predsednik in predsednik pride samo zato, ker si hoče ogledati tega Ping Ponga, razumeš? Ali hočeš, da ga pokličem in rečem, gospod predsednik, žal ne boste mogli videti Pinga Ponga, ker ima naša draga Gagulabula že vse polno? To hočeš? No, se mi je zdelo, da ne!" Grofica je odložila slušalko, spodvila svoje kratke noge in se zadovoljno ugreznila v naslanjač.

"Grofica!" je Kolumna znova dvignila slušalko in ji jo še enkrat pomolila pred nos. "Se nekaj ste pozabili."

"Uh, kako si tečna!" ji je grofica nejevoljno iztrgala slušalko iz rok. Besno je vtipkala številko in osorno rekla: "Takoj moram govoriti s predsednikom ... A kdo kliče? Jaz, grofica, vendar ... Ne, nisem prehlajena. Le kaj je danes z vami ... Predsednik? Poslušaj, moram ti povedati, da si jutri lahko ogledaš čudovito predstavo gospoda Ping Ponga na otoku Coney ... Ob treh ... Sem vedela, da te bo zanimalo!"

Grofica je odložila slušalko in zanosljala proti Kolumni, še vedno z ščipalko na nosu: "Zadovoljna?"

Pred Ciklonom[uredi]

Ciklon je bila velika lesena konstrukcija, po kateri je kot mlad zobatec švigal zabaviščni vlakec. Ljudje so kričali od gro¬ze in prodajalci sladoleda ter sladkorne pene so kot paglavci v zeleni mlaki mrgoleli med množico.

"Ciklon je bil narejen leta 1927," je rekel vratar.

"1928," gaje popravil šofer.

"1927," je vztrajal vratar.

"Utihni," mu je zabrusil šofer. Starčka sta se spet udarila, a še preden sta drug drugemu lahko pocufala tanke bele lase, so vsi ostrmeli in umolknili. Naravnost proti njim je korakal, pravzaprav poskakoval, zelo čuden človek, če je sploh bil človek. Bilje okrogel, kot bi ga kdo napihnil. Roki sta mu kot dva balončka moleli v zrak in od nog je bilo videti samo čevlje. Ob vsakem koraku se je čisto narahlo odbil od tal. Tako je poskakoval kot žoga in vsi so vedeli, da to ne more biti nihče drug kot gospod Ping Pong. "Kje ga imate?" je zahtevala grofica. "Sem s Petrom Panom, mudi se nam!"

Gospod Pong je napad grofice odbil z napihnjenim trebuhom in visoko dvignil darilo, ki ga je držal v roki. "Stran!"je zavpil. "Peter Panje za predsednika."

Čeprav je grofica še dvakrat poskusila, jo je gospod Pong s svojim trebuhom vsakič uspešno odbil. Grofica je bentila, vendar ni nič pomagalo. Vse skupaj je morala prepustiti gospodični Gagulabuli, ki so jo šele takrat opazili, čeprav je stala med njimi že dobre pol ure in je že trikrat pozdravila.

Gospodična Gagulabula je bila tako majhna, da je živela v uti za vrtne palčke. V višino je merila komaj petinštirideset centimetrov in je bila najmanjša ženska na svetu. Zaradi svoje majhnosti je imela nemalo težav. Ena teh je bila, da se nikoli ni mogla voziti na Ciklonu, saj bi lahko zdrsnila iz vagona. Toda koristna stran njene majhnosti je bila, da so bile karte za njeno predstavo mesece vnaprej razprodane. Toda gospodična Gagulabula je bila v nekaterih pogledih tudi nadvse velika. In tudi zelo bistra. Nič čudnega, daje postala direktorica zabaviščnega parka, v katerem se je človek lahko načudil vsem mogočim čudnim rečem, od deklice s štirimi nogami, ki je tako čudovito plesala balet, da so vsi jokali, do Gumenjaka, ki je imel tako elastično telo, da seje lahko zavezal v pravi vozel.

"Predsednik je že tu," je Gagulabula s tankim, vljudnim glasom zaupala gospodu Ping Pongu, "boste začeli?" Gospod Ping Pong je prikimal, grdo pogledal grofico in sledil gospodični Gagulabuli v veliko dvorano. Tam se je priklonil predsedniku, kolikor mu je pač dopuščal okrogli trebuh, mu izročil igračo Petra Pana in začel izvajati svojo točko. Fokus še nikoli ni videl česa tako smešnega. Gospod Ping Pong se je pognal v zrak, se prekopiceval in odbijal kot prava pingpong žogica. Celo vrtel se je na prstu nekoga iz občinstva in podiral keglje. Bilje tako smešen, da seje predsednik do solz nasmejal. Ko je končal, je sledil dolg aplavz in gospodična Gagulabula je bila tako navdušena, da je gospodu Ping Pongu ponudila stalno zaposlitev. Predsednik se je začel igrati z igračo Petra Pana. Pritisnil je na gumb in Petra Pana je odneslo čez celo dvorano. "Poskusite še vi, če ga zmorete izstreliti tako daleč," je rekel svojemu svetovalcu. "Mi ga za trenutek posodiš?" ga je poprosila grofica.

Predsednik je zavzdihnil. Po dolgočasnih sestankih in konferencah ter neštetih težavah se je ravno spet začel zabavati. Nerad je igračo izročil grofici, toda grofica je bila le grofica in imela je veliko pomembnih prijateljev. Zato je celo on ni hotel razočarati.

Grofica je igračo izročila Kolumni in ta jo je skrbno preučila. Obračala, merila in tipala jo je. Nič. Poskusila je z vodo in ognjem, v svetlobi in temi. Nobenega zapisa. Dvakrat jo je obrnila na glavo in trikrat močno stresla. Nobenega citata.

"Mislim, da ne bo pravi," je morala priznati.

"Toliko hrupa za nič," je vzdihnila grofica in leseno igračo vrnila predsedniku. Ta se je je silno razveselil. Nato so on in njegovi svetovalci tekmovali, komu bo Peter Pan odletel najdlje. Zmagal je seveda predsednik.

Kolumna in Fokus, grofica, šofer in vratar ter gospa 0'Neal so se poslovili od gospodične Gagulabule in se odpravili naprej, v Podnajemniški muzej.

Podnajemniški muzej[uredi]

Podnajemniški muzej je bil eden najzanimivejših muzejev, kar jih je Fokus kdaj obiskal. Če seveda odmislimo Znanstveni muzej v Veliki Britaniji in Muzej letečih zmajev na Kitajskem. Včasih sije Fokus zaželel, da bi se čas zavrtel za sto let nazaj. Predstavljal sije ženske v dolgih krilih, kako hitijo mimo njega, blatne ulice, vozove in velike kangle za mleko. Gospode s črnimi cilindri in dame z belimi rokavicami, kralja Arturja in tistega junaka Hanibala, ki se je s sloni odpravil čez Alpe. Zgodovino je imel rad, le letnice in in druge številke so se mu zdele odveč. Ampak na Ulici Orchard številka 97 je bilo natančno tako, kot bi se čas zavrtel za sto let nazaj, če seveda odmislimo kralja Arturja in Hanibalove slone.

'V tej petnadstropni stavbi je med letoma 1879 in 1915 sta¬novalo 10.000 ljudi, med njimi družina arhitekta Barozzija," je povedal vratar. "Ko so zanemarjeno stavbo spremenili v muzej, so stanovanja prenovili tako, kot da so jih revni priseljenci zapustili šele včeraj."

Fokus je očarano strmel v postelje s starinskimi pregrinjali in okrasne blazine, ki so se ponašale s starim vezenjem. Opazil je, da se gugalnik v kotu rahlo pozibava in da je preproga na tleh pomečkana. V kuhinji so nad starim štedilnikom bingljale zajemalke, kuhinjske krpe so bile zložene ob globokem starinskem koritu. Na mizi je stal vrček za pivo in Fokus je iztegnil roko, da bi se dotaknil krožnika iz debele keramike, ki ga je nekdo pospravil za zaveso na polici. Zdrznil se je in umaknil roko. Vanj je strmelo dvoje resnih oči gospe v dolgi, črni, do vratu zapeti obleki.

"Oprostite," je zamomljal Fokus, čeprav je gospa gledala vanj iz izrezljanega lesenega okvirja na steni.

"Poglej no," je rekel šofer vratarju, ko sta pridrsala mimo spalnice. "Ali ni to ruta najine mame?"

"Prav imaš," je Fokus prvič slišal, da sta se brata strinjala.

"Uboga mama," je rekel vratar, ko sta strmela v odprt predalnik. "Če bi vedela, daje njena ruta pristala v muzeju, bi bila strašno slabe volje."

"Strahotno jezna bi bila," seje strinjal brat.

"Alo, vidva," se je razhudila grofica. "Iščemo igračo Petra Pana, ne starih cunj. Na delo."

"Tukaj je!" je vsa razburjena iz sosednjega stanovanja zaklicala gospa 0'Neal. "Mislim, daje tukaj." Vsi so stekli tja in tudi varnostnik je pohitel za njimi.

"No, ali je bilo treba delati tak kraval?" jo je oštela grofica in grdo pogledala varnostnika, ki se je postavil pred njih. "Kako naj si človek ogleda to igračo, če nas ne pustite zraven?" se je pritožila grofica. Toda varnostnik se ni premaknil. Se več, drznil sije celo buljiti naravnost vanje. Igrača Petra Pana je bila v stekleni vitrini tik poleg šivalnega stroja. Vitrina je bila seveda zaklenjena. Grofici seje, kot že tolikokrat prej, porodila ideja, za katero je vedela, da Kolumni ne bo niti malo všeč. "Hej, vidva," je grofica stopila k vratarju in šoferju, kar naenkrat vesela, da soju vzeli s sabo. "Prepričana sem, daje bila vajina mati precej moderna ženska."

"O, res je!" sta oba zatrdila. "Vedno seje trudila držati korak z modo."

"Le kaj bi rekla, če bi vedela, daje njena ruta v muzeju?" je zvito nadaljevala.

"Uboga mama, zgrozila bi se!" je rekel vratar.

"Vse krožnike bi razbila od jeze!" gaje dopolnil šofer.

"Vse ponve bi zmetala ob vrata!" je bil prepričan vratar.

"No," je nadaljevala grofica, "potem pa brž po ruto in domov z njo!"

Komaj sta brata odšla nazaj po ruto, je grofica pohitela k varnostniku. "Da vas ni sram tako slabo opravljati službo!" mu je rekla. "Tista dva starca," je pomignila proti sosednjemu stanovanju, "kradeta stvari iz predalnika, medtem ko vi buljite v Petra Pana."

Varnostnik je pohitel v sosednji prostor in grofica je hitro dregnila butlerja pod rebra in rekla: "Odpri vitrino!"

"Ampak," se je upiral butler, "zaklenjena je."

"Odpri, sem rekla!"je vztrajala grofica. Iz las sije potegnila iglo in jo potisnila butlerju v roko.

Butler se je mučil in mučil, vendar se vrata niso odprla. Grofica gaje zmerjala in grozila, medtem ko je gospa 0'Neal ponavljala: "Ojej, ojej, kaj če nas zasačijo?"

Ko je bilo Kolumni dovolj ceremonij, je stopila k vitrini in z eno samo kretnjo odprla vrata. Kako ji je uspelo, ni bilo niko¬mur jasno. Le Fokus je vedel, da Kolumna včasih zmore zelo čudne stvari. Kolumna je vzela ven leseno igračo. Kot prvič je tudi tokrat ponovila postopek. Na koncu je igračo dvakrat obrnila na glavo in trikrat stresla. Vendar je morala tudi tokrat odkimati: "Ni prava."

Vratarja in šoferja je varnostnik zaprl v direktorjevo pisarno. Ko je prišla policija, je Kolumna strogo pogledala grofico. "Kaj," je ta razburjeno mrmrala, ko je sledila policajema v direktorjevo pisarno, "samo pomagati sem hotela, kako bi se sicer znebili varnostnika."

"Poglejte," je vratar iz žepa uniforme potegnil staro fotogra¬fijo in jo pomolil direktorju pod nos. "Tole sva midva z mamo in tukaj lahko vidite, da ima za vratom prav takšno ruto."

"Res je," se je grofica priključila preiskavi. "Fant, to bo šment, ko bo pisalo v časopisih, da je muzej oropal več kot sto let stara starčka."

"Zakaj bi se to znašlo v časopisu?" je zaskrbelo direktorja muzeja. Grofica je le brezbrižno skomignila.

"Jaz nisem noben starček," je ugovarjal šofer, vendar ga je grofica na skrivaj sunila pod rebra, da je zastokal od bolečine.

"Zakaj potem stokaš in se zvijaš od strašne revme," se mu je sladko nasmehnila, potem pa spet premerila direktorja muzeja. "Fant, gotovo boste morali plačati ogromno odškodnino, ko se bo tole znašlo na sodišču."

"Na sodišču?" je direktor pogoltnil cmok, ki se mu je naredil v grlu. "Kaj bi imelo sodišče s tem?" Grofica je spet skomignila in se pretvarjala, da se je stvar sploh ne tiče.

"Imate morda račun za to ruto?" je vprašala mimogrede. "Kakršen koli dokaz, da ste jo kupili od njihove matere? Po¬trdilo?" Direktor se je zaskrbljeno popraskal po glavi in namignil policistoma, da lahko odideta.

"Če nimate računa, je čisto mogoče, da ste jo dobili pri kakem preprodajalcu ukradenih rut."

Direktorje bil tako iz sebe, da se je bratoma opravičil, jima dal ruto in za nameček še prost vstop v muzej, dokler bosta živa.

"Ah," je zavzdihnila grofica, ko so pred vhodom v muzej čakali, da šofer pripelje limuzino. "Če se nam ne bi mudilo v Kitajsko četrt, bi lahko iztržili še veliko več."

Darilo za srečo[uredi]

Na Ulici Mott je svet postal popolnoma drugačen. V izložbenih oknih so visele pečene rdeče race, napisi, izveski in obvestila so bila v kitajščini. Kitajska četrt je bila prava mini Kitajska sredi Manhattna. Kakor lampijoni, ki so viseli vsepovsod, je vsepovprek mrgolelo tudi pouličnih prodajalcev, ki so ponujali vsakršno kramo, še najraje mrežaste sandalce, ki so bili ravno moderni, in ženske torbice. Te so šle vedno v promet.

Trgovinica na številki 32, ki jo je menda obiskal gospod Mesec, je bila stisnjena med kavarnico Svilena cesta in restavra¬cijo Pekinška raca. Imenovala seje Darila za srečo. Bila je zelo stara in na njenih zaprašenih policah seje drenjalo vse mogoče, od porcelanastih figur do zdravilnih mešanic proti glistam.

"Kal notli, kal notli," je vabil mali Kitajec izza prodajnega pulta. "Imam čudovito oglico za vas poguban vlat," se je dobri- kal grofici.

Grofica, ki niti v sanjah ne bi priznala nobene gube, je bila prepričana, da trgovec misli poguben vrat ali vsaj pogumen vrat, zato je takoj preizkusila, kar je ponujal.

"Poglej," je radostno vzkliknil šofer, "natančno takšna očala, kot sem jih imel." Res so bila očala tako umazana in spraskana kot tista, ki so jih pustili možičku iz arhiva.

"Oh," seje razveselil vratar in odpihnil debelo plast prahu z lesene pručke. "Kako priročna majhna stvarca."

Gospa 0'Neal seje zapičila v porcelanasto balerino in začela tuhtati, ali se ne bi prav odlično podala na njeno kuhinjsko omarico pod sliko pratete Elze. Fokus je zagledal srebrn tulec in pokukal vanj. Ko si zavrtel ročico, so pisani drobci oblikovali mavrične vzorce in spreminjali obliko. Bilje tako čudovit kalejdoskop, da ga sploh ni mogel odložiti. Gospod Tong si je za pultom zadovoljno mel roke.

Toda tedaj se je skozi trgovino razlegel žvižg. Bil je tako glasen, da je šel skozi ušesa celo ljudem, ki so se v Pekinški raci basali z jedjo, imenovano mravlje plezajo na drevo. Vratar in grofica, šofer in gospa 0'Neal ter Fokus in prodajalec Tong, prav vsi so spustili iz rok svoje reči in se zagledali v drobceno deklico s kitkami, kije stala sredi prašne in temačne trgovine z rokami ob bokih in jim namenjala tako nenavaden pogled, daje prodajalec s tresočim se glasom vprašal: "Kaj želijo, gospodična?"

"Hvala," se je prijazno nasmehnila Kolumna. "Ali še imate igračo Petra Pana?"

Gospod Tong se je zaskrbljeno popraskal po obrazu. "Ne, vendar imamo letečega slona Dumba."

"Žal mi je, ampak če nimate Petra Pana, tudi ničesar druge¬ga ne bomo vzeli," je rekla Kolumna.

"Poglejte no malo naokoli," je rekla grofica in pogladila ogrlico na svojem vratu. "Pri vsej tej krami res ne morete vedeti, če ga res nimate."

"Trgovina je stara več kot 110 let in jaz sem tukaj komaj leto. Molda bi o tem vec vedel plejsni lastnik. Samo tako je žalosten, ker je molal plodati tlgovino, da sploh noče vec vanjo. Živi v plvem nadstlopju. Lahko poskusite."

Kolumna je prikimala in pustila šoferja, vratarja, grofico in gospo 0'Neal, da kupijo, kar želijo. Sama žal ni imela denarja, da bi Fokusu kupila kalejdoskop.

V prvem nadstropju ji je gospod Lee povedal, da je Petra Pana kupil njegov "dobli plijatelj" gospod Mesec. "Peter Pan je bil pokvaljen," je še dodal gospod Lee. "Manjkal je postavek, s katelega bi molal odleteti. Ampak gospod Mesec je lekel, da hoče plav takega."

Kolumna je obstala in se na glas zasmejala: "Tako je torej s to rečjo. Lotili smo seje popolnoma narobe. Iskali smo citat iz knjige, a v resnici potrebujemo figurico."

Soba številka 127[uredi]

Pred hotelom so srečali Simona. Bil je zamišljen in nekam živčen. Vzel je blokec, nekaj napisal vanj in ga pokazal gospe 0'Neal. "Oh, Simon, toliko se je zgodilo, da sploh ne vem, kje naj začnem."

Potem je kuharica svojemu sinu razložila, kako so se brez uspeha podali v lov na igračo Petra Pana. Kolumna je opazo¬vala, kako se dečku širijo oči, kako napeto drži vrat in kako se zaradi vznemirjenja od njega širi čisto rahel vonj po majskih hroščih. Ko je gospa 0'Neal podrobno opisala dogodke, je Simon spet nekaj napisal v svoj blok.

"Kaj pravi?" je vprašala Kolumna.

"Pravi, da mora narediti domačo nalogo," je bila začudena gospa 0'Neal. In prav nič mu ni verjela. Toda Simon je izginil, kot izginejo mušice pred nevihto.

"In zdaj?" je zapihala grofica, ko so si v hotelski restavraciji privoščili nekaj hrane. "Kaj bomo zdaj?"

"Poiskali bomo igračo Petra Pana," je rekla Kolumna. "Tisto, ki jo je gospod Mesec kupil v kitajski trgovinici. Rekla bi, da je v sobi 127."

Fokus je pogledal na uro. Bilo je pet pred peto popoldne in gospa Mesec je svojemu očetu že zdavnaj postregla s kosilom.

"Samo ..."je začel, ko seje spomnil, da se v sobo 127 pride skozi apartma 126.

"Gizela Y," je pihnila grofica. Medtem ko so grofičini možgani na vse kriplje iskali rešitev, je mimo prineslo ljubko rjavolasko.

"Oh," je vzkliknila, ko je zagledala grofico, "sploh ne veste, kako zelo sem vam hvaležna."

Grofica je, tako kot vsi drugi, debelo buljila v dekle. Samo Kolumna jo je prepoznala. Po vonju, seveda.

"Dober dan, gospodična Gizela," je vljudno rekla.

"Gizela?" so v en glas zavpili ostali. Brez šminke, ogromnih očal, kičaste obleke in spačenega govorjenja je nihče ni prepoznal.

"Kaj se je zgodilo z vami?" je skoraj zaskrbelo grofico.

"Oh, ne boste verjeli," je dejala Gizela. "Da bi pela v Metropolitanski operi, ne pride v poštev."

"Res? Česa ne poveste!" je grofica hlinila začudenje. "Ne morem verjeti."

"Nikar se ne vznemirjajte, preljuba grofica, še malo ne," je hitela Gizela. "Samo pomislite, direktor mi je rekel, da sem nadarjena, le svoj glas moram še malo izšolati. Zdaj hodim na ure petja k slavni profesorici, gospe Krulc. Vsak dan med sedmo in deveto zvečer."

"Naravnost čudovito," je vzkliknila grofica. Seveda njeno veselje ni bilo namenjeno Gizeli. Pogledala je na uro. "Brž pojdite, da ne zamudite! Podzemna v tem mestu ni več to, kar je bila."

Gizela je hotela še nekaj reči, vendar jo je grofica dobesedno odvlekla do recepcije, kjer je receptorju ukazala, naj gospodični Y pri priči pokliče taksi. Gizela je komaj še uspela iz ust potegniti žvečilni gumi in ga pripopati pod pult recepcije.

"Skoraj bi pozabila," je rekla. "Profesorica Kruleč je alergična na žvečilne." Pred hotelom je že potrobil taksi in grofica je Gi- zelo skoraj porinila skozi vhodna vrata.

"Briljantno!" je zaploskala grofica, ko so se ji v recepciji pridružili še drugi. "Štiri ure imamo, da preiščemo sobo 127." Fokusu seje ob tem porodila genialna ideja. Ko nihče ni gledal, je Gizelino žvečilko odlepil izpod pulta in jo spravil v žep. Vsi skupaj so pohiteli navzgor v trenutku, ko je gospa Mesec prihajala dol.

"Aha, butler, tukaj ste," je rekla. "Toliko dela imam z zabavo v maskah, da se mi bo zmešalo," seje nasmehnila grofici. "Pridite, butler, potrebujem vas."

"Ne smete dovoliti, da vas zabave vznemirjajo bolj, kot se spodobi za ljudi iz visoke družbe," se je grofica nasmehnila nazaj.

"Butlerja potrebujem tudi sama. Butler, ostani."

"Prav, butler, ostani," je s stisnjenimi zobmi in rdeča od jeze siknila ledena kraljica in se odšla znašat nad sobarice.

V sobi 127 seje začel lov na Petra Pana. Grofica je brskala po omarah, gospa 0'Neal je prevzela kopalnico. Butler je živčno tekal naokrog, prepričan, da se bo vsa stvar slabo končala. Za šahovske figure so vedeli že od prej. Srebrne čeveljčke so našli v kopalnici. Toda Petra Pana ni bilo nikjer, ne pod posteljo, ne med okrasnimi blazinami, ne v omarah. Zdelo seje, da so pretaknili vsak kotiček, ko je zaškrtalo v vratih. Vsi so otrpnili.

"To bo gospa Mesec," je trepetaje rekla gospa 0'Neal. Butler seje skril pod odejo. Spet je zaškrtalo, potem je še počilo in vrata so se odprla. Vsi so ostrmeli, ko je skoznje vstopil gospod Mlin. Previdno je zaprl vrata za sabo, zamomljal nekaj o presnetih ključavnicah, se vzravnal in kriknil: "Kaj počnete tukaj?"

"In kaj tu počneš ti, oče?" je vprašala Kolumna.

"Kaj ne vidiš," je nejevoljno odgovoril gospod Mlin, "pravkar sem vlomil v sobo." Grdo je zijal zdaj v grofico in kuharico, zdaj v šoferja in vratarja.

"Prav," je rekel po dolgem premoru. "Ne vem, kakšne igre se greste, ampak zaklad bo moj. Se razumemo?" To je rekel s takšnim tonom, da so vsi hotelski uslužbenci, celo butler pod odejo, samodejno prikimali.

Gospod Mlin je izpod postelje potegnil vrečko in iz nje šahovske figure. Oba kralja ter kraljici in obe trdnjavi je postavil na njihova mesta. Šel je k oknu, stopil na rob preproge, počepnil, zamahnil z rokami in preskočil preprogo. Šele tedaj so videli, da je v preprogo vtkana velika rumena luna. Odpravil se je v kopalnico. Na steni sta visela dva srebrna čevelj ca in gospod Mlin je z njima trikrat udaril po eni od ploščic.

"Od kod veš vse to?" gaje Fokus opazoval široko odprtih oči.

"Tiho," je siknil gospod Mlin. "Gospod Mesec mi je vse razložil v pismu." S svetlo modrim papirjem je pomahal po zraku. "Napisal mi je natančna navodila, kako priti do skrivne sobe. Jasno je, da mi hoče zapustiti zaklad."

"Si prepričan, da je pisal ravno tebi?" je vprašala Kolumna.

"Seveda," je oče postajal čedalje bolj živčen. "Na kuverti jasno piše Konrad M."

"Ampak to sem jaz!" seje podvizal šofer.

"Senilni starec," se je zarežal oče. "Ti, da si Konrad Mlin?"

"Ne," je šofer poblisnil od jeze, "jaz sem Konrad McDuff in gospod Mesec mi je pisal tako kot vsem drugim, ki so tukaj z mano." "Ne verjamem," je odvrnil oče.

"Uporabi možgane, oče," mu je strogo rekla Kolumna. "Gospod McDuff je že več desetletij šofer gospoda Meseca, medtem ko tebe sploh ne pozna. Kako bi lahko bilo pismo namenjeno tebi?"

"Gotovo je prebral kak moj članek," jo je zavrnil gospod Mlin. "Sicer pa ne mislim izgubljati časa z vami."

Odšel je v garderobno omaro, stopil na stol in z roko segel do lestenca. Šele zdaj so tudi drugi opazili Petra Pana, ki se je nagajivo smehljal visoko med dragocenimi kristali. Ko je gospod Mlin sprožil gumb, je Petra Pana odneslo naravnost v prvi predal predalnika. Predal se je zaprl in v kopalnici se je nekaj premaknilo. Zahreščalo je in slišati je bilo, kot da se premika stena. Ko so razgrnili zaveso okoli kopalne kadi, so ravno še videli, kako zadnje ploščice na zidu za kadjo izginjajo v zid. Kjer je bila prej stena, so bila zdaj vrata starega dvigala. In ta so se odprla.

"Pojdite pred mano," je rekel oče, ki starinski zadevi ni naj¬bolj zaupal. Butlerju in gospe 0'Neal, še bolj grofici in Fokusu ni bilo treba dvakrat reči. Prerivali so se kot otroci, ko so iz globoke kadi skušali vsi naenkrat vstopiti v dvigalo. Kolumna je medtem za ploščico v steni kopalnice našla izdolbeno majhno zarezo.

"Tukaj skozi je gospod Mesec metal pisma v omaro za brisače," je rekla. Gospod Mlin jo je zamorjeno pogledal. Olaj¬šano je zavzdihnil, ko seje dvigalo vrnilo po njiju. Kolumni ni zaupal. Otroci kar naprej nekaj zahtevajo, je užaljeno pomislil, pravi mali voluharji so. Kmalu sta se pridružila ostalim na ozkem in dolgem hodniku. Butler je pogledal skozi kukalo na steni in vzkliknil: "Presneto, saj to je galerija, bolje rečeno, smo za steno, na kateri visijo portreti prednikov! Zdaj mi je jasno, zakaj sem slišal glas gospoda Meseca. Potreboval je pomoč! In jaz, trot, sem stekel stran, ker sem mislil, daje duh."

Znašli so se na ozkih stopnicah, ki so vodile navzgor, na¬ravnost pred majhna zelena vrata. Ko jih je butler odprl, so zaškripala. Pred njimi je bila majhna soba.

"Kje je moj zaklad?" je obupano zatarnal oče, ko v njej niso našli drugega kot pomečkano posteljo, uporabljen zobotrebec, nekaj knjig in vsem dobro znan svetlo moder hotelski pisemski papir.

"Kje je moj Matija?" je vzkliknila grofica.

"Mislim, da nas je nekdo prehitel," je zamišljeno rekla Kolumna.

Spet mama![uredi]

"Misliš, daje gospa Mesec kaj posumila?" je Fokus vprašal Kolumno, ko sta naslednji dan malo pred dvanajsto oprezala za vrati apartmaja. "In je svojega očeta sama preselila?"

"Pššš!" je Kolumna dvignila prst. Na hodniku sta zaslišala korake, škripanje servisnega vozička, škrtanje ključa in vrata, ki so se s treskom zaprla.

"Se mi je kar zdelo," je rekla Kolumna. "Ni bila ona." Nekaj trenutkov pozneje je zapiskala napravica v Kolumninem žepu.

"Gospa Mesec," je rekla Kolumna, ko je pogledala na zaslon, "naju kliče v sobo 127." Pohitela sta tja, potrkala in vstopila. Gospa Mesec je sedela v naslanjaču. Na vozičku s hrano se je hladila vroča zelenjav¬na juha.

"Kolumna," je začela gospa z običajnim hladom v glasu. Ubijalski sijaj v njenih očeh je bil nov dodatek. "Si mislila, da me boš kar tako ovila okoli prsta?" je vprašala prijazno ter nato zahrbtno dodala: "Zelo se motiš."

"Kaj mislite s tem?" je Kolumna kot vedno ostala vljudna.

"Oh, nikar se ne pretvarjaj," je rekla gospa Mesec. "Z grofico kar naprej tičita skupaj. Prav dobro vem, da grofica ne ždi v tem hotelu zaradi mene, ampak zaradi mojega očeta. Tebe sem najela zato, da bi izvedela, kaj se dogaja za mojim hrbtom, ne zato, da rovariš proti meni." Kolumna ni rekla nič, obrnila se je in hotela oditi.

"Stoj," je vzkliknila gospa Mesec. "Nisva še opravili." Iz torbice je vzela šop računov. Potem ji je ušel tako grozljiv smeh, da se je naježila celo Kolumna. Gospa Mesec se je zre¬snila že v naslednjem trenutku. "Če se moj oče do konca plesa v maskah ne pojavi tam, od koder ste ga odpeljali, bo vajina mama končala globoko v newyorškem zaporu!" Fokus je pomislil, da gre za pomoto. Toda Kolumni je bilo nemudoma jasno, o čem govori gospa Mesec.

"Veliko denarja je zapravila v prestižnih trgovinah," seje sladko nasmehnila ledena gospa. "Kdo, mislita, je plačal račune?" Obraz gospe Mesec je preigral celo množico različnih čustev, kar je bilo že samo po sebi skrb vzbujajoče, potem seje smejala in smejala in se sploh ni mogla ustaviti. Čez minuto je odsekano utihnila in rekla: "Dolgujete mi 342.545 dolarjev!" Kolumna je globoko zajela sapo. Fokus je le nemočno buljil v šop papirjev.

"Kako je lahko zapravila toliko denarja v tako kratkem času?" je vprašal Kolumno, ko sta hitela proti apartmaju svo¬jih staršev. Vendar Kolumna ni rekla nič. Njene temne oči so postale skoraj črne in ustnice, ki so bile po navadi ukrivljene v rahel nasmeh, so se stisnile v piko.

V apartmaju si je mama prepevala preprost napev in občudovala obleko, ki jo je potegnila iz vrečke z napisom Prada. Po tleh so vse naokrog ležale vrečke drugih dragih trgovin. Na drugem koncu sobe je sedel oče in mrko gledal.

"Oh, še dobro, da sta tu," je zažvrgolela mama. "Kupila sem deset oblek za ples v maskah, ki ga prirejajo v hotelu, toda zdaj ne vem, katero naj oblečem. Res škoda, da ne morem imeti vseh naenkrat. Od vašega očeta ni nobene koristi, celo noč že čepi tam v naslanjaču in tuhta kdo ve kakšne traparije."

"Mama," je strogo rekla Kolumna. "Sploh veš, koliko stanejo vse te cunje? Morala jih boš vrniti, ker smo brez prebite pare." "Brez skrbi, Kolumna," ji je veselo odvrnila mama. "Gospa Mesec seje ponudila, da bo ona poravnala račune. Res prijazna gospa, a ne?"

"Mama," je zavzdihnila Kolumna, "gospa Mesec te bo poslala v zapor!"

"Ne bodi trapasta," je mama odmahnila z roko. "Saj smo vendar njeni gostje, dolžna je poskrbeti za nas." Kolumna je stopila k postelji, da bi z nje vzela kup oblek, ki jih je tja nametala njena mama. Toda gospa Mlin jo je prehitela ter se vrgla na obleke.

"Konrad, pomagaj," je vreščala. "Napasti me hočeta."

"Oče," seje Kolumna obrnila k njemu po pomoč. "Povej ji, da si tega ne moremo privoščiti."

"Dajta mi mir," se je raztogotil oče. "In pustita mamo. Tako ali tako bomo kmalu bogati. Samo da najdem tistega presne¬tega dečka in moškega, ki sta mi ukradla zaklad."

"Katerega dečka?" je Kolumna odložila obleke. "Kakšnega moškega?"

"Ko sem prvič vdrl v sobo 127, sta bila tam. Jaz, bedak, sem mislil, da sta gosta, opravičil sem se in odšel. Šele potem sem se spomnil, da nemara tudi onadva iščeta zaklad. Ko sem se vrnil, je bilo že prepozno. Odnesla sta ga."

"Je bil deček majhen, droben, s kapuco na glavi?" je vprašala Kolumna. "In moški starejši, belih las in v pošvedranih čevljih?"

"Prav takšna sta bila," je vneto prikimal gospod Mlin. "Ali ju poznaš?" Toda Kolumna in Fokus sta že izginila skozi vrata.

"Pri priči se vrnita," je besno kričal za njima gospod Mlin.

"Nehaj se dreti, sicer se ne bom nikoli odločila, katero obleko naj oblečem," je zavreščala gospa Mlin.

Krokodil[uredi]

Podzemni vlak se je počasi približal zapuščeni postaji City Hali. "Zdaj," je zavpila Kolumna. S Fokusom sta se pognala z vlaka ter trdo pristala na opečnatih ploščicah. Skočiti z vlaka, tudi če vozi počasi, je Fokus štel za pogumno dejanje. Pogumna dejanja pa so nujna za vsakega bodočega pustolovca. Končno je postalo zanimivo!

"In zdaj?" je vprašal in se oziral naokoli.

Kolumnini nosnici sta zaplapolali. "Skušala bom slediti Si¬monovemu vonju. Mislim, da sta šla po tej poti."

"Kaj če pripelje vlak?" je s strahom v glasu vprašal Fokus, ko sta sledila tračnicam globoko v zatohel predor.

"Mislim, da teh tračnic ne uporabljajo več," gaje pomirila Kolumna in se ustavila. Na koncu predora sta naletela na vrata. "Skoznje morava," je rekla Kolumna in počasi odrinila zarjavela vrata. Če na njih ne bi bilo kljuke, bi bila podobna popackani steni. Za vrati so bile stopnice. Vodile so strmo navzdol. Luč, ki je brlela tik nad podbojem, je vsako stopnico niže vse bolj medlela. Na dnu stopnic sta se znašla v temi. Odmevalo je, s stropa je kapljalo in od nekod je vlekel mrzel veter. Fokus je imel teh vaj iz poguma naenkrat dovolj. Toda Kolumna ni hotela nič slišati o tem, da bi se vrnila. Zdelo se mu je, da s sestro nista sama, ampak ju iz teme opazujejo zlobne rumene oči. Ko mu je s stropa kapnilo na vrh nosu, je zavpil od groze. Nekaj metrov pod njima je krik opogumil nemarno zeleno reč. Pognala se je v vodo.

"Kaj pa je?" je mirno vprašala Kolumna.

"Nič," ji je odvrnil brat, prepričan, da se iz tega podzemlja ne bosta več rešila. Pri starših, kakršna sta bila gospod in gospa Mlin, ju še kako leto ne bi nihče pogrešal. Kolumna gaje prijela za roko in nekoliko mu je odleglo. Predora je bilo naenkrat konec. Pred njima je bila stena. Kolumna je nekje na sredi otipala kljuko. Se ena vrata. Ta je odprla veliko teže kot prva. Vrata so bila tako majhna, da sta se morala splaziti skoznje po trebuhu. Na drugi strani jima je zastal dih. Pred njima je samevala ogromna podzemna dvorana. Skozi rešetke na vrhu je vanjo prodirala svetloba. Ogromen zapuščen prostor je pokrivala čudovita kupola, obložena z opečnatimi in zelenimi ploščicami. Kristalna lestenca sta rahlo zažvenketala, kadar je skozi režo z ulice potegnil veter.

"Oh," je občudujoče dahnil Fokus.

"Oh, oh, oh," je zadonel odmev.

"Je to podzemna plesna dvorana?" je zašepetal.

"Rekla bi potopljena plesna dvorana," ga je dopolnila Kolumna. Šele tedaj je Fokus opazil, da tal ne pokriva bleščeč parket, ampak se vse naokoli svetlika voda.

"Saj to je jezero," je vzkliknil. "Poglej, tam je privezan čoln."

"Pojdiva," je rekla Kolumna, odvezala čoln, stopila vanj in prijela za vesla.

"Se ne bi raje vrnila?" je Fokusa spet zgrabil strah. Kolumna je odveslala proti novi temni luknji, ki je vodila kdo ve kam. Kmalu je voda postala prenizka, zato sta morala čoln zapustiti. Zabredla sta do gležnjev in spet izginila v temi.

"Sššš," se je Kolumna nenadoma ustavila. Naravnost proti njima je plavalo dvoje lačnih oči.

"Kkaj je to?" je Fokus široko razprl oči.

"Mislim, da krokodil," mu je mirno odgovorila Kolumna.

"Krokodil?!" ji je Fokus skočil na hrbet.

"Če misliš čepeti na mojem hrbtu, bom težko opravila z njim."

"Saj se menda ne misliš spopasti?" je vzkliknil Fokus. "Bi ne bilo bolje, da jo ucvreva nazaj?"

"Ne," si je Kolumna zavihala rokave. "Veliko hitrejši je od naju, takoj bi naju ujel in požrl." Fokus je z grozo opazoval ogromno pošastno bitje, ki se je vse bolj bližalo.

"Večji je, kot sem mislila," je rekla Kolumna.

"Kaj hočeš reči?" je zacvilil Fokus, ko je zeleni stvor dosegel tla in pospešil krampaste korake. Razprl je svoj velikanski smrdljivi gobec in šavsnil proti Kolumni. Deklica gaje spretno zgrabila za gobec, ga stisnila in tiščala skupaj dobro minuto. Potem seje krokodil osvobodil prijema, čofnil Kolumno v vodo in se zagnal proti Fokusu.

Zagotovo bi bil cvilež zadnje, kar bi Fokus spravil iz sebe, če ne bi ravno tisti trenutek nekje od zgoraj priletela nekakšna vrv in se krokodilu zategnila naravnost okoli gobca. Fokusu se je zdelo, daje nekdo rekel: "Dolgo smo te iskali, mrcina, končno smo te le dobili." Morda se mu je v grozi to le dozdevalo. Potem se je podobna debela vrv zategnila okoli ramen Fokusu in ga začela dvigati. Le pol metra stran je enaka vrv dvigala njego¬vo sestro. Fokus ni vedel, da je galerija nad njimi poslikana s čudovitimi freskami, pod katere se je podpisal neki Jakob Svoboda. Vse to je opazil šele, ko ga je vrv potegnila dovolj visoko in je sem ter tja po steni švigalo šest svetlobnih snopov močnih baterijskih svetilk.

"Kaj bomo z njima?" je vprašal glas, medtem ko je njegov lastnik svetil Fokusu naravnost v obraz. "Zvežimo ju," je rekel drugi. "Ven ju ne moremo več spustiti. Predaleč sta že zašla."

Roke soju spretno zvezale, dvignile in ju, kot bi nalagale vreče krompirja, naložile na zarjavel podzemni vlak. Vlak se je začel premikati in prižgale so se luči. Trije moški v delavskih oblekah so sedeli na oblazinjenih sedežih in ju opazovali. V kotu na tleh se je zvijal krokodil z zvezanimi nogami in z vrečo na glavi.

Skriti svet[uredi]

Podzemni vlak seje ustavil, eden od mož ju je osvobodil vrvi na nogah in izstopili so na moderni postaji. Stene so krasili čudoviti mozaiki, ki so prikazovali pokrajino, polno rumenih sončnic. Jakob Svoboda, je pisalo ob strani. Moški so ju odpeljali do vrat, pred katerimi sta stala stražarja. Fokus je za trenutek pomislil, da sta s sestro padla v roke preprodajalcev drog. Precej presenečen je bil, ko sta stražarja odprla vrata. Pomislil je, da sanja. Tema, smrad in zatohel veter, ki je vlekel čez podzemlje, so se razblinili. S Kolumno sta se znašla v pravem mestu z ljubkimi malimi hišami, ulicami, cerkvico na zelenem griču in jezerom z otočkom na sredi. Nekaj fantov je v čolnih prevažalo svoja dekleta in, kar je bilo najbolj nenavadno, nad mestom se je razprostiralo pravo pravcato nebo, z oblaki in vsem, kar spada zraven.

"Kje smo?" je Fokus od osuplosti pozabil na strah.

"Približno dvesto metrov pod zemljo," se je zarežal eden od delavcev in jima razvezal roke.

"Nemogoče," je odvrnil Fokus. "Dvesto metrov pod zemljo ni neba."

"Ogledala," se je spet zarežal moški. "Nebo ni pravo, je le zrcalna slika neba, ki ga imate zgoraj." Potem je moški pozvonil pri nekoliko večji hiši in odprla jim je obilna ženska.

"Ujeli smo ju v Venerinem ušesu," ji je pojasnil. "Zapreti ju bo treba, dokler se ne privadita."

"Pustite ju!" je zaklical odločen deški glas, ko so ju zaliti ženski prsti že zgrabili. "Moja prijatelja sta." Kolumna je zadovoljno zamrmrala: "Prav kakor sem predvidevala." Nihče drug kot Simon 0'Neal! Odrinil je moške in stopil naravnost k ženski, prijel je za roko Kolumno in Fokusa in ju odvlekel.

"Kako naj bi to vedela," je zamrmrala debeluška. Oba moška sta le spoštljivo prikimala. Po robu se mu ni postavil nihče.

"Pridita," je rekel Simon in odkorakal čez trg.

"Kdo so ti ljudje?" je vprašala Kolumna.

"Brezdomci," je odvrnil Simon. "Tu spodaj je življenje zanje lažje kot zgoraj pod vlažnimi mostovi. Moj oče je poskrbel, da jim ničesar ne manjka," je nadaljeval ponosno. "Poskrbel je celo za šole in učitelje, bolnišnce, zobozdravstvo, notranji transport."

"Je tvoj oče eden izmed njih?" je vprašal Fokus.

"Moj oče je tu glavni," je povedal Simon in zasijal od ponosa. Hiša, pred katero se je ustavil, je bila obložena z rdečimi, zelenimi in belimi ploščicami ter je nekoliko spominjala na zapuščeno postajo City Hali.

"Pridita," je rekel Simon, odprl vrata in se povzpel po gladkih lesenih stopnicah. "Tu, v Skritem svetu, kakor pravimo našemu mestu, živi skoraj dvesto tisoč ljudi. Nekateri nikoli ne odidejo na površje."

"In kaj jejo?" se je začudil Fokus.

"Vegedromi so," je pojasnil Simon. "Imamo posebno enoto ljudi, ki zbira hrano, ki jo odvržejo supermarketi in restavracije, ker ji poteče rok. Hrana je skoraj vedno še čisto dobra. V New Yorku je na tone takšne hrane. V Skritem svetu ne potrebuje¬mo denarja, vse, kar potrebujemo, najdemo v smeteh. Ljudje mečejo stran vse mogoče. Imamo celo galerijo slik znanih slikarjev, ki so jih ljudje zavrgli, ker so potrebovali prostor za druge reči." Prišli so do vrha stopnišča in Simon je planil skozi vrata.

"Očka, poglej, to sta Fokus in Kolumna," je vzkliknil proti bradatemu gospodu, kije sedel v naslanjaču ob kaminu. Moški je vstal, imel je prijazne oči in blag obraz, ponudil jima je toplo lopatasto roko.

"Veseli me, da sta pomagala Simonu," je rekel, "brez vajine pomoči ne bi nikoli našli gospoda Meseca." Zdaj je iz sosednjega naslanjača vstal sivolas gospod, po vojaško trčil s pošvedranimi petami in rekel: "Kako šele mene veseli, da sta pomagala gospodu Mesecu, brez vajine pomoči bi še naprej trohnel v tisti ozki izbi."

"Saj gospod Mesec ste vendar vi!" je vzkliknil Fokus. Sivolasi gospod je veselo prikimal.

"Zakaj nam vendar nisi povedal, da ga misliš odpeljati?" je Fokus vprašal Simona.

"Iz dveh razlogov," je rekel Simon. "Ker bi vam potem moral povedati tudi za Skriti svet in ker tam zgoraj ne morem govoriti."

"Ne moreš?" se je začudila Kolumna.

"Vem, da je čudno, ampak vsakič, ko odprem usta, da bi kaj povedal, iz njih ne spravim niti glasu. Tu spodaj pa, kot vidita, je popolnoma drugače."

"Poleg tega," je sivolasi gospod Mesec zažugal s prstom, "vama je moja draga hči gotovo že začela groziti."

Fokus in Kolumna sta prikimala in stari gospod se je še enkrat zahihital. "Moja uboga mala Monika. Ne smeta ji preveč zameriti," je nadaljeval blago in se potrkal po čelu, "tukaj zgoraj nima vsega počiščenega. Mislim, da je to podedovala po prapraprateti Štefaniji, kije bila tako prifliknjena, daje neke noči skalpirala ducat Indijancev. Imela je neverjetno srečo, da je bil njen mož indijanski poglavar."

"Se vedno ne vemo, kako naj gospodu Mesecu vrnemo hotel," je rekel Simon.

"Morda bom odprl hotel kar tu spodaj," se je spet zahihital gospod Mesec. "Za turiste iz newyorške podzemne."

"Vrniti se moram, sicer bo mama posumila," je rekel Simon. Fokus in Kolumna sta morala Simonovemu očetu obljubiti, da o mestu ne bosta nikomur črhnila niti besede, preden ju je pustil oditi.

"Ali ti mama ne pusti videvati očeta?" je vprašala Kolumna Simona, ko so stopali proti izhodu. Simon je odkimal. "Sploh ne ve, da ga poznam. Morda se boji, da bi mi bil Skriti svet veliko bolj všeč kot navadni svet."

"Kaj je tisto tam?" je vprašal Fokus in pokazal na velik steklenjak.

"Živalski vrt," je odvrnil Simon. "Po kanalizacijskih predorih se klatijo najrazličnejše živali. Vsako leto ujamemo na ducate anakond, pitonov, krokodilov, celo tigra in majhnega slona imamo. Ljudje v svojih stanovanjih gojijo vse mogoče, ko pa se živali naveličajo, jih izpustijo na cesto ali v kanalizacijo."

"Zakaj ste se odločili, da boste rešili gospoda Meseca?" je vprašala Kolumna.

"Očka pravi, daje vedno pomagal beračem in ljudem v stiski in daje prišel čas, ko lahko mi pomagamo njemu." Visok svetlolas moški jih je pospremil iz mesta do majhnega podzemnega vlaka in jih z njim odpeljal skozi predore. Nekje v temi sredi predora je kar na lepem ustavil. Fokusa je za trenutek stisnilo v grlu. Pomislil je na vse kače in krokodile in tigre, ki morda prežijo nanje v temi.

"Za mano," je rekel Simon, se po ozki beli lestvi povzpel do strehe vagona in odprl loputo. Na strehi vagona je ležala še ena lestev. Simon jo je pobral in jo prislonil ob zid.

"Pridita," je pošepnil, "nevarno seje ustavljati tu. Lahko nas zadene kak drug vlak."

Fokusu seje zazdelo, daje videl črnega panterja, kako preži iz teme. Po lestvi se je povzpel rekordno hitro. Simon je počasi odprl pokrov in previdno zlezel ven. Mlinova otroka sta mu sledila. Znašli so se pod grmovjem pri ograji, ki je Peto avenijo ločevala od Centralnega parka. Na drugi strani ceste je napis v barvi mesečine sporočal, da je pod nebesno modrim baldahinom še vedno vhod v Hotel Mesec.

Ples v maskah[uredi]

"Kje je Matija?" je grofica razburjeno vprašala že četrtič in Kolumna ji je z vso potrpežljivostjo znova odvrnila: "Na varnem." "Uh, da ga niste odpeljali k tisti suhi slivi v knjižnico," je zapihala. "Gotovo je tam! To je izdajstvo!" Kolumna se ni več menila zanjo, nestrpnosti ni marala, ne pri Fokusu ne pri kom drugem.

"Nekako bomo morali najti način, da gospodu Mesecu vrnemo hotel," je rekla.

"Kaj takega ni mogoče," je zavzdihnil butler in gospa 0'Neal je zmajala z glavo. Vratar in šofer se še vedno nista domislila prav ničesar, ko je grofica naposled vzkliknila: "Že vem!" in dvignila telefonsko slušalko. "Halo? Ali je tam trgovina z malimi živalmi? Pošljite mi brž tri vreče ščurkov, prosim. Kaj? Ne prodajate ščurkov? Kakšne traparije trosite, da ščurki niso male živali?" začudeno je pogledala v slušalko. "Odložili so!" Simon je vzel blokec in nekaj načečkal vanj.

"Ampak Simon," se je začudila gospa 0'Neal, "le kako bi ti lahko priskrbel ščurke? Sploh pa, ščurki v hotelu Mesec? Kaj če pride sanitarna inšpekcija?"

"Saj ravno to!" je vzkliknila grofica. "Tisto voluharico bo konec od groze!" Kolumna je zavzdihnila.

"Že vem," je grofica kar trepetala od razburjenja, "zgoraj med sobama 234 in 235, v kateri stanuje gospa Mesec, je za opažem ozek prazen prostor. Matija mi ga je pokazal. Ravno dovolj velik je, da se vsi zbašemo tja. Pridite!" Potem seje grofica obrnila k Simonu in rekla: "Priskrbi nam ščurke!"

Gospa 0'Neal je začudeno gledala za sinom. Seveda ni vedela, da bo stekel do prvega berača in mu predal naročilo. Način, ki je bil zanesljivejši od telefona. Njegov oče bo kmalu vedel, da potrebujejo tri vreče ščurkov. Gospa 0'Neal ni niti slutila, kako zavzeto se bodo prebivalci Skritega sveta podali na lov za ščurki.

Grofica je dvignila lesen opaž v drugem nadstropju. Pod njim so se skrivala majhna vrata. Odprla jih je in pomahala svojim pajdašem, naj ji sledijo. Notranjost je bila temna in ozka. Ko so drug ob drugem ždeli tam, so bili precej podobni sardinam v konzervi. Grofica je iz žepa potegnila izvijač in v višini svojih oči izvrtala luknjico.

"Aha," je veselo zašepetala, "krastača se ravno lišpa. Spomni me, butler, da ji omenim, da proti njeni grdosti ne pomaga nobena šminka."

"Uuuu," je zavila grofica z globokim glasom: "Uuuuaaaaa." Gospo Mesec je vrglo kvišku in grofica si je morala z roko po¬kriti usta, da se ni na glas zasmejala.

"Jaz sem Ben," je nadaljevala grofica z globokim glasom, "tvoj dedek."

"Moj dedek je mrtev!" so slišali reči gospo Moniko.

"Jaz sem njegov duh," je nadaljevala grofica. "Prišel sem ti povedat, da ni lepo, kar si naredila svojemu očetu."

"Ne verjamem v duhove," je rekla gospa Mesec prav nič prestrašeno. "Poklicala bom policijo."

"Ne bom počival, dokler svojemu očetu ne vrneš, kar si mu vzela."

"Kdor koli že si," je gospa Mesec dvignila glas, "povej mojemu očetu, naj se takoj vrne, sicer ga bom poiskala sama in ga vtaknila v najbolj zanikrno norišnico na svetu!"

"Prav," je grofica nadaljevala, "zdaj grem. Če mi ne verjameš, da sem duh tvojega dedka, ti bom poslal znamenje. Številni ščurki bodo preplavili hotel."

Vsi so razločno slišali, kako je gospa Mesec posmehljivo prhnila, toda le grofica je videla, kako se je ob besedi ščurki spačila od gnusa. Grofica je utihnila in gospa Mesec je poklicala varnostnika. Eldo je vse pregledal, vendar ni našel nikogar. Kakšno uro po tem so vsi skupaj zapustili skrivališče. V grofičinem apartmaju jih je že čakal Simon. Za njegovim hrbtom se je grmadilo šest velikih, premikajočih se vreč s ščurki.

"Uh," seje nakremžila gospa 0'Neal. Sredi noči seje po hotelu Mesec razlegalo kričanje, cviljenje in vpitje. Ko sta Fokus in Kolumna pomolila glavo skozi vrata, sta zagledala nekaj hotelskih gostov, ki so plezali po stopniščni ograji, in reko ščurkov, ki se je valila po hodniku. Pri recepciji je stala gospa Mesec in si z roko pokrivala usta, medtem ko je receptor histerično vrtel številke vseh dežurnih iztrebljevalcev golazni v mestu. Se preden je napočila zora, je pet moških v nekakšnih skafandrih prešpricalo hotel od podstrešja do kleti.

"Nikar ne skrbite," se je gospa Mesec opravičevala edinemu gostu, ki se je odločil, da bo kljub vsemu zajtrkoval v hotelski jedilnici, gospodu Srečnemu Novaku, "ščurkov smo se za vedno znebili."

"O, guspa," je veselo odvrnil gospod Novak, "moja Pipika se jih je do sitega najedla. To je res en dobr hotel. Vsem bom po¬vedal, kako lepo ste poskrbeli za mojo Pipiko s svojimi ščurki, brez skrbi, guspa, da bom," je zatrjeval gospod Srečni Novak, medtem ko je navdušeno božal svojo kokoško.

"Hvala, res ni treba," se je zgrozila gospa Mesec in se utrujena vrnila v svojo sobo. Grofica si je zadovoljno pomela roke in se obrnila k Simonu: "Tako, dragi fant, ali mi lahko zdaj preskrbiš podgane?"

"Pa menda ja ne," se je zgrozila gospa 0'Neal in se stresla, ko je pomislila, kako njene kuhalnice v kuhinji gloda tolsta nemarna podgana. Prav lepo sije predstavljala, kako eno drži s krempeljci, ovohuje in se je naposled loti z rumenkastimi zobmi. Simon je prikimal in že ga ni bilo več. Grofica je odhitela v drugo nadstropje in zlezla za opaž.

"Monika," je rekla globoko, "tukaj tvoj dedek Ben. Boš zdaj vrnila hotel očetu?"

"Ne boš me," je rekla ledena kraljica in planila pokonci. "Ne verjamem v duhove. Našla te bom, kdor koli že si, in do konca življenja boš gnil v ječi." Poklicala je vse uslužbence, varnostnika in policijo, a še preden je utegnila dvigniti slušalko, je grofica zagrozila: "Potem te bodo to noč obiskale podgane."

Seveda nihče ni vedel za skrivni prostor za opažno steno in grofice niso našli. Gospa Mesec je ozmerjala policista, ko je rekel: "Gospa, morda se vam je le sanjalo." Pomagalo pa ni. Se isto noč se je večina petičnih gostov odločila, da zapusti hotel. Po hodnikih in sobah je namreč mrgolelo pogan, gomazele so po posteljah in napadle kuhinjo. "Kaj takega!" je rekel slavni kuhar in zabrisal v kot svojo kapo. "Odhajam!"

Ko je grofica videla, kako je z dvignjenimi brki zapustil hotel, je zaploskala: "Končno se nam spet obeta prava hrana." Gospa 0'Neal se je podganam navkljub veselo nasmehnila. Svojo kuhinjo bo dobila nazaj!

"Grofica!" je zavpila gospa Mesec, "to je vaše maslo!" Grofica jo je nedolžno pogledala in se sladko zahihitala, gospa Mesec pa je besno odkorakala v svojo sobo.

Simon je stopil k grofici, jo pocukal za dolgo čipkasto krilo in ji nekaj napisal v blokec.

"Krokodil," je prebrala grofica in veselo vzkliknila: "Fant, to je odlična ideja."

"Krokodil?" se je zgrozila gospa 0'Neal. "Simon, saj menda ..." Toda Simona že ni bilo več. Le Fokus in Kolumna sta vedela, kam je izginil. Ker je gospa 0'Neal morala prevzeti kuhinjo in je butler moral poskrbeti za priprave na večerni ples, vratar in šofer pa sta že predolgo zanemarjala prvi vrata, drugi limuzino, in ker Kolumna te metode ni odobravala niti za hip, je z grofico odšel le Fokus.

"Draga moja Monika," je grofica začela v trenutku, ko se je gospa Mesec izmučena ulegla na posteljo, "ali boš zdaj vrnila očetu, kar mu pripada?"

"Nikoli," je zakričala gospa Mesec. "Nikoli!"

"Potem," je rekla grofica, "bo najboljša maska na tvoji zabavi krokodil."

"Krokodil?" je zacvilila gospa Mesec. Celo Fokus je debelo pogoltnil. Po prvem srečanju z njegovo smrdljivo sapo si tega res ni želel znova doživeti. Le radovednost gaje prisilila, da se je udeležil zabave. Poleg tega se mu je ob ščurkih in podganah porodila odlična ideja, verjetno še boljša od tiste s prežvečenimi žvečilkami Gizele Y. Če mu bo le Simon lahko priskrbel uši!

Zvečer je bil ples v maskah. Večina gostov je hotel sicer zapustila, a prišlo je veliko neznanih obiskovalcev. Res čudno, da so se skoraj vsi po vrsti oblekli v berače. Med njimi so bili samo nindža želva, grofica, ki se je našemila v baletko, in gospod Srečni Novak s svojo kokoško, preoblečen v petelina, medtem ko je kokoška nosila kostum natakarice. Gospa Mlin je prišla v oprijeti rdeči obleki in nihče ni vedel, kaj predstavlja. Gospod Mlin je še vedno prepognjen v dve gubi sredi naslanjača mračno zrl predse. Gospa Mesec seje oblekla v dekle z divjega zahoda in butler ob njej seje potil v kostimu bika. Gospa 0'Neal je imela veliko dela s pripravo hrane in Simon se še vedno ni vrnil.

Gospa Mesec je imela govor, vendar seje nenehno zaskrbljeno ozirala naokoli. Ples se je začel in gospod Novak je gospo Mesec odpeljal na plesišče.

"Joj, guspa," je rekel, "sploh ne veste, kako čedna punca ste."

"Kkaj?" je rekla gospa Mesec. Bila je precej raztresena. Kmalu je pristopila nindža želva in petelinu prevzela plesalko. Sredi plesišča sije želva snela masko in zdaj je Fokus videl, kar je Kolumni razkril že njen nos. Pod masko seje skrival gospod Mesec. Monika Mesec je zlobno poblisnila z očmi ter nato stekla proti recepciji. Vsi so slišali, kako je vzkliknila: "Poklicati grem psihiatrijo, tokrat te bodo za vedno odpeljali." Vendar nekako ni mogla do pulta s telefonom. Pred njim je namreč z razprtim gobcem ždel krokodil. Gospa Mesec je prvič videla, da zna nekdo gledati še bolj zlobno kot ona.

"Receptor!" je zavreščala. "Na pomoč!"

Toda receptor je čepel visoko na omarici za ključe in se z rokami oklepal lestenca. V pogodbi ni nikjer pisalo, da bi se moral boriti s krokodili. Gospa Mesec se je ritensko umaknila nazaj v dvorano in zaprla vrata. Bila je bleda in grozno prestrašena. S tresočimi rokami je prijela mikrofon in rekla: "Tamle v opravi nindža želve je moj oče, gospod Mesec. Bilje bolan, a zdaj je zdrav kot dren in izjavljam tudi, daje povsem razumen in da lahko vodi ta hotel še vrsto let. Predajam mu vse posle."

Nato seje gospa Mesec najprej sesedla in potem onesvestila. K njej je planil zaskrbljeni petelin, jo potrepljal po licu, in ker se ni zganila, jo je dvignil in odnesel. Štirje berači so v recepciji spretno zvezali krokodila in ga odnesli nazaj v podzemni žival¬ski vrt. Zdaj si je Kolumna privoščila nekaj, kar ni bilo ravno v njeni naravi. Sla je v kuhinjo in se debelo zlagala. Gospe 0'Neal je rekla, daje na zabavi neki gospod, ki se mu zdi hrana tako dobra, da bi na vso moč rad spoznal kuharico. Gospa 0'Neal sije obrisala roke v predpasnik, zamrmrala, da je ravno sredi dela, toda Kolumna je opazila zadovoljen nasmešek na njenem obrazu. Kuharica je s sabo mimogrede vzela še puding, pripravljen po receptu njene babice, da bi se prijazni gost lahko z njim posladkal. Vendar s posladkom ni bilo nič, kajti ko jo je Kolumna pripeljala naravnost pred Simo¬novega očeta, je kriknila in izpustila skodelico iz rok.

"Neva," je rekel Simonov oče in ni vedel, kam bi z rokami.

Gospa 0'Neal je obstala brez besed. Ker nobeden od njiju ni vedel, kaj bi, in sta bila oba precej sramežljiva, je Kolumna predlagala, naj zaplešeta. Ko je bilo pesmi konec, se je gospa 0'Neal usmrknila kar v rokav. Simon se je stisnil k njej in gospa 0'Neal je zajecljala: "Simon, to je ... to je ..."

"Vem, moj očka," je rekel Simon in osupnil vse, ki so slišali njegov glas. Se najbolj svojo mamo.

"Simon, saj govoriš!" je kriknila.

"Mislim, da res," je bil začuden celo Simon sam. "Oh, mamica," je nato nadaljeval. "Sploh ne veš, kako lepo je v Skrivnem svetu, zakaj se ne preseliva k očku?"

"Res, Neva," je prikimal njegov oče. "Zdaj imamo tam spodaj celo šole in najboljše učitelje."

"Mamica," ji Simon ni dal miru, "vsaj poskusiva. Ali bova?"

Gospa 0'Neal je bila tako iz sebe, daje morala najprej sesti, a že čez nekaj trenutkov je dahnila: "Prav."

Simonov oče je bil tako vesel, daje gospo 0'Neal potegnil na plesišče in z njo plesal dolgo v noč. Tudi baletka in nindža želva sta rajali vse do jutra.

"Žal mi je, da sem uničila sloves tvojega hotela," je rekla grofica gospodu Mesecu. "Gotovo bodo jutri vsi časopisi pisali o ščurkih, podganah in krokodilu."

Gospod Matija se je gromko zasmejal. "Se dobro, se bomo vsaj znebili čudaških bogatašev, ki so se zadnja leta klatili po hotelu. Znižali bomo cene in spet postali hotel, kakršen smo bili. Zvečer bomo imeli pojedine za berače in ob četrtkih bom spet hodil v knjižnico na čaj!"

Grofica se je ob zadnji izjavi namrdnila. V glavi je glede četrtkov že naredila načrt. Bo tista suha sliva že videla, se je zasmejala sama pri sebi.

Šele naslednji dan so ugotovili, daje Monika Mesec izginila.

Gospa Novak[uredi]

Gospa Mlin je s Kolumno za petami ves dopoldan hlipaje hodila od trgovine do trgovine. V vsaki seje ponovil isti prizor. Gospa Mlin je padla na kolena, zgrabila Kolumno za noge in zacvilila: "Kolumna, Kolumnica, prosim te, pusti mi, da vzamem samo tole obleko." In vsakič, ko je Kolumna strogo odkimala, je gospa Mlin planila v histeričen jok. Zato je trajalo zelo dolgo, da sta vrnili vse, kar je gospa Mlin nakupila. Čeprav seje grofica ponudila, da bi ona poravnala račune, je Kolumna vztrajala, da se mora mama sprijazniti s tem, da vsega pač ne more imeti.

Pred odhodom so imeli nekaj problemov z gospodom Mlinom. Nikakor se ni hotel vrniti domov brez zaklada. Šele ko mu je gospod Mesec razložil, daje bil skriti zaklad on sam, je mračno zavzdihnil in rekel: "Saj sem vedel, da iz vsega skupaj ne bo nič." Potem se je zavil v molk in se ni hotel od nikogar posloviti. Kolumna je zadovoljno spravila ček, kiji gaje dala hvaležna grofica.

"No, s tem denarjem bomo lahko vsaj kako leto doma," je rekla Fokusu in se trdno odločila, da bo brata vpisala v četrti razred. Ob odhodu so jih pri vratih čakali zbrani gospod Mesec in grofica, gospa 0'Neal, butler, vratar in šofer, sobarica Lili, Si¬mon in celo varnostnik Eldo se je prišel poslovit. Gospod Mlin je bil prepričan, da je vse to zaradi njegove slave. Toda bil je preveč zamorjen, da bi ga to razveselilo. Gospa Mlin je še vedno hlipala in resno razmišljala o tem, da bi zbežala od doma. "Obiščite nas kadar koli želite," je rekel gospod Mesec.

Simon je Fokusu v roke neopazno potisnil majhno škatlico od vžigalic. Fokus se mu je nasmehnil v zahvalo in Simon mu je pomežiknil. V tistem trenutku je začela piskati elektronska napravica in butlerja je odneslo pokonci. Izkazalo se je, da piska kuharici, gospe 0'Neal.

"Recepcija," je prebrala na glas. Vsi so začudeno odhiteli v recepcijo. Fokus je bil veliko preveč radoveden, da bi kaj izpustil. Receptor je v roki držal slušalko in jo podal gospe 0'Neal.

"Za vas," je rekel, "gospa Novak."

Gospa 0'Neal je dvignila slušalko in se oglasila: "Prosim?" Nekaj časa je poslušala, nato je odgovorila: "Z veseljem, gospa Mesec. Hočem reči, gospa Novak. Nikakor ne bom pozabila."

Odložila je slušalko in rekla: "Klicala je gospa Mesec, pravzaprav gospa Novak. Odpotovala je s Srečnim Novakom na njegovo farmo v Teksas. Vmes sta se poročila in tako je gospa Mesec zdaj gospa Novak. Pravi, da bo iz Novakove farme naredila najboljšo turistično kmetijo pod soncem. Prosila me je, naj ji pošljem nekaj domačih receptov. Predvsem jo je zanimalo, kako se pripravi perutnina. Bojim se, da se Pipiki slabo piše."

"Ubogi, nesrečni Novak," je rekel gospod Mesec. "Moral bi ga opozoriti."

Vsi skupaj so se zasmejali ob misli na Moniko Mesec, ki pase krave. Mlinovi so se potem poslovili in odšli. Fokus je zadovoljno pogladil svojo zbirko, ki jo je hranil v žepu. Let je bil miren in prijeten. A le, dokler ni Fokus odprl mizice na sedežu pred sabo in nanjo zložil svojega bogastva.

"Petintrideset prežvečenih žvečilnih gumijev znanih osebnosti imam," je ponosno oznanil. "Tale je od Gizele Y." S prsti je previdno prijel prežvečeno roza stvar, na kateri so se prav lepo poznali odtisi zob. "Se dobro, da jih je v hotelski restavraciji vedno lepila pod mizo. Po internetu sem jih takoj zamenjal z drugimi zbiralci. Se sanja se ti ne, kako iskani so." Odložil je strjeno packarijo in dvignil drugo. "Tale je od angleške kraljice. Zamenjal sem ga z njenim osebnim tajnikom, ki je velik oboževalec Gizele Y. No, ali mi zdaj ne bo treba v šolo?"

Ker je Kolumna le debelo gledala in ni kazala posebnega navdušenja, je Fokus vzel iz žepa glavnik in svoje skuštrane lase previdno počesal nad sivo mizico. Nekaj lepo rejenih uši je padlo z njegovih las v trenutku, ko je stevardesa hotela postreči s prigrizkom. Malo je manjkalo, da ni kosilo, ki ga je pojedla na letu iz Kuala Lumpurja v New York, pristalo na potnikih, ki so sedeli v zadnji vrsti pred straniščem.

"Ni ravno otroška bolezen in ne bo mi treba dva tedna ležati v postelji, vendar so nalezljive," je zadovoljno povedal Fokus. Preostanek leta sta se Fokus in Kolumna zabavala tako, da sta opazovala, kako se je pet debelih ušk trudilo zlesti po Fokusovi roki nazaj v njegove lase.

Ko so pristali, je padal dež. Lilo je vso pot do doma. Na pragu Pelargonijeve 7 je Kolumna pobrala pismo. Naslovljeno je bilo nanjo. Znamka je sporočala, daje pripotovalo iz daljne Kitajske. Kolumna je takoj prepoznala razmočeno pisavo. Ne mudoma ga je odprla. Draga moja deklica, upam, da boš lahko prišla na zabavo za moj osemdeseti rojstni dan. Pripelji tudi starše in brata. Tukaj na gori Tai te vsi nestrpno pričakujemo. Lepo te pozdravljam, mojster Ceng.

Kolumna je takoj odpisala, da bo z veseljem prišla in da z njo pride tudi njena družina. Fokus pa je bil strašno vesel, da bo končno spoznal nenavadne ljudi z gore Tai in da ga Kolumna še nekaj časa ne bo vpisala v šolo.